OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Iza Lucija Korošec

Ljubezenski roman

84 strani, A5 format

Redna cena: 17,25 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 12,94 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Lucy Wellson v ljubezni nima sreče. Že kot najstnica je dvakrat krepko razočarana, vendar ne obupa. Še ko naposled spozna, da je Robby, družinski prijatelj, utelešenje vseh njenih sanj, ji ta razkrije, da je njegovo srce že zasedeno. V trenutku nepremišljenosti se spusti v zvezo z oholim, vase zaverovanim in nadvse premožnim Antoniem, saj ji sprva njegova pozornost laska, ko se izkaže, kakšen je v resnici, pa se zdi, da je za umik že prepozno ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Postajal mi je zelo všeč, vendar o njegovi družini in preteklosti nisem vedela nič, kar me je navdalo z majhnim nezaupanjem. Od mojega prihoda sva se veliko družila. Vodil me je v drage restavracije in me predstavljal pomembnim ljudem. In če povem po pravici, mi to ni bilo čisto nič všeč. Nisem vedela, kakšne načrte ima z menoj, le to sem vedela, da je bogat in vpliven. Pa komaj 24 let ima!

Ko sva se neke noči sprehajala po plaži, skoraj mesec po mojem prihodu – ravno sva povečerjala –, se je ustavil, se obrnil k meni in me vprašal:

»Ma chadre, bi bila moja punca? V tvoji družbi uživam in se dobro počutim.«

Osupnila sem. Če bi bila njegova punca? Kako, če imam rada drugega? V mislih sem že iskala prijazne besede, s katerimi ga bom zavrnila, ko se je v meni oglasil sebičen glasek:

Zakaj ne bi smela uživati, ko pa se tvoj izbranec navdušuje nad drugo? Antonio te bo vozil v drage klube, v katere ne bi nikoli zašla, na romantične izlete … Saj ni nujno, da si zaljubljen, da si z nekom par. Drugi glasek pa mi je dejal: Ne! Moram mu reči ne!

Bila sem razcepljena, nisem vedela, kaj naj rečem.

»Hm, Antonio, ni mogoče to malo preveč … hitro? Mislim, zelo rada bi bila tvoja punca, am…«

Ves navdušen me je prekinil sredi besede. Sploh nisem mogla povedati do konca:

»Odlično! Prav vesel sem, da si sprejela!« Hotela sem nekaj reči, pa me je spet kar prekinil. »Ljubica, vem, da si srečna, saj sem jaz tudi. Ali nisi rekla, da moraš biti kmalu v apartmaju?« Prikimala sem, on je nadaljeval: »Pridi! Te bom peljal.«

Spet sem samo prikimala in se kislo nasmehnila. Drugega tako ali tako nisem bila zmožna storiti, ker me ni več poslušal. Potem, ko mi je odprl vrata, sem sedla v avto, on pa je hitro skočil na voznikov sedež in pritisnil na plin. Med vožnjo je ves čas pogledoval k meni in mi na trenutke stisnil roko. Bila sem kot otopela. Besede, kaj naj naredim, so mi odzvanjale v možganih, ki so iskali primerno rešitev. Nisem se je spomnila, zavedala pa sem se nečesa: da sem se potopila v globoko godljo in da sem bom iz nje morala tudi nekako izvleči. Pred apartmajem je sunkovito zavrl in mi ponovno odprl vrata, da sem izstopila. Za roko me je peljal do vrat in me poljubil.

»Veš, zelo sem srečen. Sploh ker kmalu praznujem rojstni dan in mi je Bog poslal najlepše darilo na svetu – tebe. Zato bom zelo počaščen, če boš na moji zabavi častna gostja. Boš?«

Spet sem se kislo nasmehnila in upala, da ni izgledalo prisiljeno. Ker nisem imela izbire, sem privolila: »Prav. In kdaj natančno imaš rojstni dan?«

Veselo se je razgovoril: »Čez en teden, torej naslednji petek. Na zabavi bo veliko slavnih ljudi in zelo dobra hrana. Ponavadi je španska hrana odlična, še posebej mi je pri srcu paella, to je neke vrste rižota z morskimi sadeži in zelenjavo. Je tradicionalna, tako da jo najdeš v vsaki restavraciji v Španiji. Ker je enostavno nujna.«

Začelo me je zanimati: »Res? Ta rižota mora biti odlična. Bi mi enkrat lahko povedal recept?«

Sunkovito je prikimal: »Seveda, seveda z veseljem. Glej, moram se posloviti, vendar bo slovo kratko. Do jutri, ko spet pridem.« Ponovno me je poljubil, tokrat je bil poljub daljši. Vendar ob njem nisem čutila ničesar. Bil je lep, bil je sladek, vendar v njem ni bilo tiste strasti in želje kot v Robbyjevem. Zato sem komaj čakala, da se konča ter da odide.

Ko je avto izginil za vogalom, sem hitro šla vse povedat mamici in Viv. Bili sta navdušeni nad njim, čeprav sem vedela, da mami sama pri sebi do Robbyja goji posebno zadovoljstvo in bi ji bilo v veliko veselje, če bi bila skupaj. Na žalost je bilo prej to nedosegljivo, zdaj pa je še posebej nedotakljivo. Zavzdihnila sem in odšla spat.

Naslednji dan je Antonio prišel, tako kot je obljubil. Peljal me je na zajtrk in me prosil, če bi mu pomagala pri organizaciji zabave. Veselo sem mu odgovorila, da sprejmem. Naložil mi je toliko dela, da sem se z enim kovčkom morala preseliti v njihovo veliko vilo z bazenom. Stala je na hribčku, od koder se vidi na mesto. Komaj sem v tem času imela nekaj minut, da sem lahko poklicala mami in Viv. Tako tudi nisem bila navzoča, ko so prišli Robbinsonovi. Želela sem biti ob Robbyju, a na žalost nisem mogla biti zaradi tistega tirana. Spoznavala sem, kakšen je Antonio v resnici. Priganjal me je kot živino in na koncu vsakega dne sem bila čisto izčrpana od hoje po nakupovalnih centrih in telefoniranja neznanim ljudem. Zakaj mu nisem rekla, naj nekam gre, in odšla? Sama sem bila kriva za vse, kar se mi je godilo.

Prišel je dan njegove zabave in upala sem, da bo moja žrtev obrodila sadove. In moram priznati, da sem zabavo kar lepo organizirala. Kot častna gostja sem se morala rokovati z vsakim, kar ni bilo ravno prijetno, ker so imeli nekateri potne ali pa mastne roke. Sem pa spoznala veliko starih in vplivnih ljudi, ki so mi dali svoje telefonske številke, elektronski naslov ali pa vizitko, tako da je bila torbica polna raznih papirčkov in vizitkic. Med zabavo sem se izmuznila na stranišče, ter po naključju slišala pogovor med Antoniovima staršema:

»Apolonia, misliš, da najin sin resnično želi ostati s tem dekletom? Ne rečem, da ni prijetna, vendar je on ženskar in jo bo samo prizadel. Saj veš, koliko jih je že odšlo na tak način. Ni mi lahko reči, toda najin fant ni lepo vzgojen. Ne vem, kje se je naučil takšnega obnašanja, zagotovo pa vem, da v tej hiši ne. Kaj misliš?«

Antonieva mama je zavzdihnila in se zavzela za sina: »Oh, Clemente, kaj res ne vidiš, da je tvoj sin že odrasel? Ni več star pet let, da bi ga vodil, marveč že petindvajset. Sam zase zna misliti in se sam zase odločati. Pusti ga. Nekoč se bo pokesal za vse svoje grehe, do takrat pa lahko le paziva, da ne bo delal prevelikih traparij.«

Gospod se je hitro odzval: »Prav imaš, Apolonia. Pustiva ga. Kaj pa bo z dekletom?«

Slišala sem, kako je gospa zajavkala: »Ne vem, mogoče bi ji morala povedati, naj se ga pazi. Zdaj živi v …«