Ste že
slišali za grad Mačperk? Ne še? Da ne
obstaja, pravite? Naj vam razkrijemo
veliiiiikansko skrivnost: Seveda obstaja!
In prav blizu Ljubljane se nahaja. Že
dolgo nazaj ga je postavil mačji grof
Valdor. V njem prebivajo mačke, ta
izjemna in nenavadna bitja. Podnevi so
videti povsem običajni ljubljenčki,
ponoči pa ... Da ne bomo povedali
preveč, vas vabimo, da mačjo skrivnost
razkrijete kar sami.
IZSEK IZ
KNJIGE:
Bil je lep in sončen
junijski dan, ko sta se dva pohodnika iz
Breznika odpravila v gozd. Lepo po poti v
gozd sta jo mahnila … Prav v tisto
smer, kjer stoji Glavna hiša mačjega
mesta 1.
Goste drevesne krošnje
sončne svetlobe niso prepuščale, zato
je bilo v gozdu prijetno hladno in
mračno. Gozdna tla so bila dobro
utrjena, tako da imaš občutek, da
hodiš po nečem trdem. Ob poti je zaradi
vlage dobro uspevala podrast, na
drevesnih deblih pa mah. Rož ni bilo –
in posledično tudi lepega vonja ne, ki
ti v Drevoredu odmaši nos.
Med hojo sta se
pogovarjala o marsičem, med drugim tudi
o tem, kam bosta šla, ko prideta iz
gozda. In sta sklenila, da če je tam
kakšna pot, bosta hodila za nosom.
Verjetno ne bi smela preveč načrtovati.
Boste videli kasneje, zakaj je tako.
In gozd se je končal,
prišla sta na jaso in sta jo zagledala
… oblito s sončnimi žarki … lepo,
pisano in štirinadstropno hišo …
Glavno hišo mačjega mesta 1!
Prvi jo je zagledal levi
pohodnik Bine. Takoj za njim pa še desni
popotnik Tine.
In Bine reče Tinetu:
»Kako je lepa. Taka je
kot iz pravljice o Janku in Metki.«
Tine pa je ostal brez
besed. Ta lepota mu je namreč vzela
sapo. Še nekaj časa sta stala tam,
mogoče kakih petnajst minut. Potem pa
sta stopila naprej in si hišo od bliže
ogledala.
Medtem se je deset mačk
poskrilo po hiši. Skrile so se v omarah,
pod posteljami, na podstrešju, v vreči
moke in v raznih torbah. Sicer so bila
vrata petkrat zaklenjena, tako da ni
mogel nihče vdreti v njihov dom, a –
saj veste – včasih nas je strah
nečesa, kar se sploh ne more zgoditi.
Take so bile tudi mačke v tistem
trenutku.
Čez čas sta Tine in
Bine končno doumela, kaj sta pravkar
doživela. Bila sta kot začarana. In je
Bine rekel:
»Nujno morava rešiti
Janka in Metko, da ju čarovnica ne vrže
v peč.«
»Da, jaz bom potrkal na
vrata in svoj nahrbtnik vrgel vanjo,« je
pristavil Tine.
Bine se je strinjal.
Vstopila sta na verando in se malce
razgledala naokoli. Potem je Tine je
potrkal. Vrata so se odprla. Ko je že
hotel nahrbtnik zalučati v čarovnico,
je opazil, da mu vrat ni odprla
čarovnica, ampak prijazna oranžna
mačka, ki mu je izrekla dobrodošlico.
Pohodnika sta sedaj
dobesedno okamnela. Ubogega mačkona sta
gledala z na široko odprtimi usti in
očmi. Mačkon Bučko pa ni vedel, kaj
naj naredi. Tako je rekel:
»Pridita naprej.«
A Tine in Bine se še
vedno nista premaknila. Bučko se je po
pomoč obrnil na sostanovalce. Zakričal
je:
»Ej, vi, človeški
obisk imamo! Pridite dol!«
In ni minila minuta, ko
je vseh devet mačk pridrvelo iz svojih
skrivališč.
Sedaj pa sta se pohodnika
še bolj zmedla. Deset govorečih mačk?!
Kaj takega! To so gotovo sanje! Kaj
takega se v resnici ne bi moglo zgoditi,
saj so mačke domače živali.
Ker so se nekaj časa še
gledali, sta si človeška obiskovalca
končno opomogla. Najprej sta odzdravila,
potem pa mačke vprašala, kje sploh sta.
In reče mačkon, ki jima
je odprl vrata:
»Še enkrat dobrodošla
v Glavni hiši mačjega mesta 1, kjer so
mačke doma.«
Sedaj sta Tine in Bine pokapirala,
da ne sanjata, ampak da se jima to
resnično dogaja. Vstopila sta v hišo.
Najprej so jima lastniki mačje hiše
ponudili nekaj piškotov in domačega
soka. Piškoti so bili okusni. Bili so
zelo rahli, na sredi so imeli strjeno
belo kremo, posuti pa s čokoladnimi
mrvicami. Domač sok, narejen iz domačih
jagod, je bil prav tako dober.
Potem je sledil ogled
Glavne hiše mačjega mesta 1, ki je
trajal najmanj dve uri. Saj veste: velika
hiša - veliko časa za ogled.
Ko sta si jo obiskovalca
dodobra ogledala, je sledila ena ura
predavanja o zgodovini Glavne hiše
mačjega mesta 1. To so današnji
stanovalci poznali, ker so jo našli
zapisano na veliki kamniti plošči, ki
je bila zakopana v rjavi zemlji. Deset
mačk jo je našlo naključno, ko so
obnavljale Mačperk. Plošča je bila
umazana od zemlje, zato so jo morale
najprej močno očistiti. Čistile so jo
eno popoldne, potem pa jo postavile na
sonce, da se posuši. Delo je bilo
naporno predvsem zato, ker je bilo treba
ploščo premikati, bila pa je težka.
Delo je zahtevalo, da ga opravlja več
mačk.
Po uri zgodovine so jima
(prijazne) mačke razkazale še park in
okolico hiše. Tine in Bine sta čisto
pozabila na uro; pri mačkah sta bila vse
do večera. Zato ju je skrbelo, da ne
bosta našla poti iz gozda in se bosta v
njem celo izgubila.
Na srečo so tudi mačke
živele v moderni dobi in so imele svoj
avtomobil – mačkolon. Avtomobil je
imel deset sedežev in velik prtljažnik.
Bil je avtomobil z odprto streho in ravno
tako pisanih barv, kakor je hiša, pri
kateri je bil parkiran. Sedeži so bili
nepopisno udobni. Kako tudi ne bi bili,
saj je njihovo notranjost sestavljal puh.
Veliko puha. Sicer je bil nekoliko majhen
za ljudi, a vseeno sta naša popotnika
sedla vanj, voznik, ki je bil Bučko, pa
ju je odpeljal v Mačji Dol. Bučku sta
se še zahvalila ter ga vprašala, ali
lahko današnje srečanje objavita v
časopisu Mačji Dol. Bučko jima je
seveda dovolil, ampak povedal je tudi, da
naj napišejo, da si mačke ne želijo
pretirano veliko obiskovalcev, ti pa naj
se za obisk prej najavijo na telefonsko
številko, ki je bila napisana na listku,
ki ga je dal Binetu. Naj bo do deset
obiskovalcev na dan.
