OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Vita Lipnik

Fantazijski roman

60 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Jane je bojevita in neugnana sirota, ki v težkih in negotovih časih v zameno za streho nad glavo in nekaj hrane služi pri ošabnem bogatašu. Ta ji da ob vsaki priložnosti vedeti, v kakšno breme mu je pritepenka, a je zaradi umrle sestre, ki jo je pripeljala k hiši, ne nažene. Ko nekega dne v vasi zagori, Jane v hlevu ponoči ponudi zatočišče premraženima in prestrašenima vaškima otrokoma, vendar pa gospodar, ko to odkrije, nad malčka, ki zbežita v gozd, pošlje krvoločne pse. Ko se že zdi, da je usoda otrok zapečatena, se iz teme izvijejo sence skrivnostnih mož, o katerih junaštvih se je nekdaj veliko govorilo, vendar jih v zadnjem času navzlic nenehnim krivicam ni bilo na spregled. Jane se jim brez oklevanja pridruži, vendar jo v trenutku nepazljivosti ujamejo plačanci, ki so skrivnostnim junakom na sledi. Ker ne izda ničesar, je obsojena na smrt ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Dom moža, pri katerem je služila kot ena od dekel, je ostal cel. Njej torej ni bilo treba skrbeti za prenočišče. Stari možak ji sicer že od nekdaj ni bil naklonjen, kar pa ni vplivalo na delo, ki ga je opravljala. Sploh pa je bil njen gospodar le redko komu naklonjen. Bil je pač siten starec, nezadovoljen z življenjem. Ona pa težavna najdenka. Pred nekoliko več kakor 16 leti je stara zeliščarka in vaška zdravilka nanjo naletela v gozdu. Majhno bitjece z iskrečimi se očmi. Takrat so se osupli jeziki čudili, da je niso raztrgale divje živali. Kmalu so se privadili majhnega vraga, ki je bil povsod zraven. Fantje so jokajoč tožili o njenih nohtih, ki jih je brusila na njih, in močnih zobkih, zaradi katerih so se ponašali z modricami vseh vrst.

Stara ženica jo je sprejela kot izgubljenega otroka in življenje jima je teklo mirno. A kaj, ko je teklo … neusmiljeno hitro! Preden je odštela sedmo pomlad, jo je zvesta zaveznica zapustila. Samo na svetu. Pod streho jo je sprejel najturobnejši gospod, kar jih je vas premogla. Jane se ni slepila, da je to storil iz usmiljenja. Najmočnejši motiv za njegovo dejanje je bilo pomanjkanje delovnih rok v njegovi hiši. Pod njegovo streho je odrasla v težavno mladenko. Z zavedanjem, da njen skrbnik le stežka pričakuje kakšnega trgovca, ki ga bo pot privedla v pozabljeno vasico in ga bo zavedel hipni vtis o lepoti mladega dekleta, da jo bo vzel za ženo, je begala stran od doma. Le kaj bi ji bilo pri begu bolj priročno kot lastna domišljija? Že v daljni preteklosti ji je stara ženica prepevala o junaštvih, ki so se tisti čas dogajala.

Tisti dan je jokala. Ni povedala, zakaj je tako. Deklica je globoko v sebi vedela, kaj pomeni njen molk. Od tistega dne dalje ji ni več pela. Spoznala jo je s tišino.

S takšnim razmišljanjem in bridkim spoznanjem, da bo na desetine majcenih glavic to noč prespalo na prostem, je utonila v nemiren sen.

***

Spanec, v katerega bi se lahko zatekla, je ni zajel v svojo velikansko mrežo sanj. Kaj kmalu je prepotena skočila s postelje. Skozi strešno okno je vel neprijeten hlad. Ogrnila se je s pleteno odejo in zaprla okno. Nato je prižgala svečo in se karseda tiho odtihotapila po stopnicah navzdol. Na temni in tihi ulici je znova z olajšanjem zajela sapo.

Le stežka bi jih spregledala. Malčki so se vsi premraženi stiskali skupaj z drobnimi ročicami. Imeli so pordela lica in razmršene lase. Po dva si je posadila v naročje in ju ponesla v hlev. Bil je prijetno topel. In živali ni bilo več v njem, tako da je ponujal veliko prostora. Udobno jih je ugnezdila v senu in vsakemu posebej pritisnila poljub na čelo. Preden se je napotila nazaj v mehko posteljo, je njihove svojce, ki so prav tako noč prebili na prostem, odela z mehkimi pleteninami. Nazadnje se je vrnila v svojo podstrešno sobico in vsa utrujena, a zadovoljna, utonila v obljubljen sen.

***

Opazoval je njeno početje. Iz neznanega razloga že leta ni zaprl očesa v noči; vsake toliko se je klicu po počitku odzval pred nočjo. Oči so se mu privadile teme, v kateri je živel. Zavidal je dekletu. Kljub težkim razmeram, v katerih je živela, je sama gospodovala svoji usodi. On tega ni počel, bil ji je popolno nasprotje.

Vzdihnil je. Ni pomagal ljudem, ki so ga kljub nezaupanju sprejemali, ko so potrebovali pomoč. Ona jim je. Imela ni ničesar, a hkrati je dajala vse. Zanj bi lahko trdili obratno.

V noči je kriknila ptica. Ozrl se je proti gozdu. Na vrhu bližnjega drevesa je čepela postava. Čakali so ga.

***

Jane so v jutro zdramili kriki z ulice. Hipoma si je nadela platnene hlače in spleteno majico ter odhitela pogledat, čemu nekdo tako kriči. Kmalu je uzrla strašen prizor. Gospodar je iz svojega hleva za ušesa vlekel kričeče otroke. Z dlanjo si je pokrila usta in odhitela k njemu, da bi mu velela, naj vendar izpusti uboga majcena ušesa. Preden bi lahko kar koli storila, ji je na pot stopila drobna deklica.

»Izpusti mojega bratca, ti prašič!«

Starec jo je z zaničevanjem premeril: »Le zakaj bi? Tale otročaj je prenočil v mojem hlevu! Zdaj pa se mi umakni s poti, ti zgaga majcena, sicer boš imela opravka z zverinami, katerih čekani so ostri kot britev in merijo za dve takšni buči, kot jo imaš ti sedaj na vratu!«

Z enim samim zamahom jo je odrinil stran. Bila je vztrajna. Zakadila se mu je v hrbet.

Jane se je spomnila deklice, ki je bila tej na las podobna. V vsakem primeru je rinila z glavo skozi zid.

Mož je kriknil od bolečine, ko so se mu majceni zobki zarili v roko, s katero je za ušesa stiskal fantiča. V presenečenju je izpustil dečkovo uho in ta je vekajoč padel na tla. Sestrica ga je potegnila k sebi in mu z rokavom brisala vlažne oči.

Jane je v grozi opazovala, kako se je mož, ki je pestoval bolečo dlan, znesel nad otrokom:

»Opozoril sem te, deklič! Zdaj si ogrozila življenji vaju obeh!« Na ulici se je zbralo že kar precej ljudi. Kričal je dalje v takšni jezi, da mu je pršilo iz ust: »Naj bo to, kar se bo zgodilo z vama, v opomin vsem predrznim otročajem, ki so si drznili prenočiti v moji staji!«

Dobro je vedela, kaj to pomeni. Preden bi jo kdo lahko ustavil, je planila iz množice. In ga začela milo rotiti:

»Pustite ju, gospod! Jaz sem odnesla speče otroke v hlev. Ničesar nista zakrivila!«

Razjarjen se je obrnil k njej: »Povej mi, Jane, zakaj bivaš pod mojo streho?«

Povesila je glavo: »Da opravljam gospodinjska dela in skrbim za živali.«

»Tako je, Jane. Le za to. In ne za to, da nudiš prenočišče tem majhnim nadlogam brez doma! To ni tvoj dom, dekle! Sem sem te pripeljal po volji moje pokojne sestre! Resnica je …« Ljudje so jo s sočutjem opazovali. Stišal je glas: »… ne spadaš sem! Si le izrodek, ki ga je časti vredna ženska vsilila pod moje okrilje!«

Zaprla je oči. V njej se je nabralo toliko jeze, da je še komaj verjela, da je ne bo razneslo. Mož, pri katerem je odraščala, se ji je tako gnusil, da ji je bilo slabo.

Le-ta pa se je že odvrnil od nje in odpahnil zapah na vrtnih vratih. Na ulico so se bevskajoče pognale tri zveri, za katere bi lahko trdila, da so bili nekoč psi. Ljudje so se prestrašeni razbežali in tri strahotne pojave so se zapodile za ubogima otrokoma, ki sta sopihajoč bežala stran.