Jane je
bojevita in neugnana sirota, ki v težkih
in negotovih časih v zameno za streho
nad glavo in nekaj hrane služi pri
ošabnem bogatašu. Ta ji da ob vsaki
priložnosti vedeti, v kakšno breme mu
je pritepenka, a je zaradi umrle sestre,
ki jo je pripeljala k hiši, ne nažene.
Ko nekega dne v vasi zagori, Jane v hlevu
ponoči ponudi zatočišče premraženima
in prestrašenima vaškima otrokoma,
vendar pa gospodar, ko to odkrije, nad
malčka, ki zbežita v gozd, pošlje
krvoločne pse. Ko se že zdi, da je
usoda otrok zapečatena, se iz teme
izvijejo sence skrivnostnih mož, o
katerih junaštvih se je nekdaj veliko
govorilo, vendar jih v zadnjem času
navzlic nenehnim krivicam ni bilo na
spregled. Jane se jim brez oklevanja
pridruži, vendar jo v trenutku
nepazljivosti ujamejo plačanci, ki so
skrivnostnim junakom na sledi. Ker ne
izda ničesar, je obsojena na smrt ...
IZSEK IZ
KNJIGE:
Dom moža, pri katerem je
služila kot ena od dekel, je ostal cel.
Njej torej ni bilo treba skrbeti za
prenočišče. Stari možak ji sicer že
od nekdaj ni bil naklonjen, kar pa ni
vplivalo na delo, ki ga je opravljala.
Sploh pa je bil njen gospodar le redko
komu naklonjen. Bil je pač siten starec,
nezadovoljen z življenjem. Ona pa
težavna najdenka. Pred nekoliko več
kakor 16 leti je stara zeliščarka in
vaška zdravilka nanjo naletela v gozdu.
Majhno bitjece z iskrečimi se očmi.
Takrat so se osupli jeziki čudili, da je
niso raztrgale divje živali. Kmalu so se
privadili majhnega vraga, ki je bil
povsod zraven. Fantje so jokajoč tožili
o njenih nohtih, ki jih je brusila na
njih, in močnih zobkih, zaradi katerih
so se ponašali z modricami vseh vrst.
Stara ženica jo je
sprejela kot izgubljenega otroka in
življenje jima je teklo mirno. A kaj, ko
je teklo … neusmiljeno hitro! Preden je
odštela sedmo pomlad, jo je zvesta
zaveznica zapustila. Samo na svetu. Pod
streho jo je sprejel najturobnejši
gospod, kar jih je vas premogla. Jane se
ni slepila, da je to storil iz
usmiljenja. Najmočnejši motiv za
njegovo dejanje je bilo pomanjkanje
delovnih rok v njegovi hiši. Pod njegovo
streho je odrasla v težavno mladenko. Z
zavedanjem, da njen skrbnik le stežka
pričakuje kakšnega trgovca, ki ga bo
pot privedla v pozabljeno vasico in ga bo
zavedel hipni vtis o lepoti mladega
dekleta, da jo bo vzel za ženo, je
begala stran od doma. Le kaj bi ji bilo
pri begu bolj priročno kot lastna
domišljija? Že v daljni preteklosti ji
je stara ženica prepevala o junaštvih,
ki so se tisti čas dogajala.
Tisti dan je jokala. Ni
povedala, zakaj je tako. Deklica je
globoko v sebi vedela, kaj pomeni njen
molk. Od tistega dne dalje ji ni več
pela. Spoznala jo je s tišino.
S takšnim razmišljanjem
in bridkim spoznanjem, da bo na desetine
majcenih glavic to noč prespalo na
prostem, je utonila v nemiren sen.
***
Spanec, v katerega bi se
lahko zatekla, je ni zajel v svojo
velikansko mrežo sanj. Kaj kmalu je
prepotena skočila s postelje. Skozi
strešno okno je vel neprijeten hlad.
Ogrnila se je s pleteno odejo in zaprla
okno. Nato je prižgala svečo in se
karseda tiho odtihotapila po stopnicah
navzdol. Na temni in tihi ulici je znova
z olajšanjem zajela sapo.
Le stežka bi jih
spregledala. Malčki so se vsi
premraženi stiskali skupaj z drobnimi
ročicami. Imeli so pordela lica in
razmršene lase. Po dva si je posadila v
naročje in ju ponesla v hlev. Bil je
prijetno topel. In živali ni bilo več v
njem, tako da je ponujal veliko prostora.
Udobno jih je ugnezdila v senu in vsakemu
posebej pritisnila poljub na čelo.
Preden se je napotila nazaj v mehko
posteljo, je njihove svojce, ki so prav
tako noč prebili na prostem, odela z
mehkimi pleteninami. Nazadnje se je
vrnila v svojo podstrešno sobico in vsa
utrujena, a zadovoljna, utonila v
obljubljen sen.
***
Opazoval je njeno
početje. Iz neznanega razloga že leta
ni zaprl očesa v noči; vsake toliko se
je klicu po počitku odzval pred nočjo.
Oči so se mu privadile teme, v kateri je
živel. Zavidal je dekletu. Kljub težkim
razmeram, v katerih je živela, je sama
gospodovala svoji usodi. On tega ni
počel, bil ji je popolno nasprotje.
Vzdihnil je. Ni pomagal
ljudem, ki so ga kljub nezaupanju
sprejemali, ko so potrebovali pomoč. Ona
jim je. Imela ni ničesar, a hkrati je
dajala vse. Zanj bi lahko trdili obratno.
V noči je kriknila
ptica. Ozrl se je proti gozdu. Na vrhu
bližnjega drevesa je čepela postava.
Čakali so ga.
***
Jane so v jutro zdramili
kriki z ulice. Hipoma si je nadela
platnene hlače in spleteno majico ter
odhitela pogledat, čemu nekdo tako
kriči. Kmalu je uzrla strašen prizor.
Gospodar je iz svojega hleva za ušesa
vlekel kričeče otroke. Z dlanjo si je
pokrila usta in odhitela k njemu, da bi
mu velela, naj vendar izpusti uboga
majcena ušesa. Preden bi lahko kar koli
storila, ji je na pot stopila drobna
deklica.
»Izpusti mojega bratca,
ti prašič!«
Starec jo je z
zaničevanjem premeril: »Le zakaj bi?
Tale otročaj je prenočil v mojem hlevu!
Zdaj pa se mi umakni s poti, ti zgaga
majcena, sicer boš imela opravka z
zverinami, katerih čekani so ostri kot
britev in merijo za dve takšni buči,
kot jo imaš ti sedaj na vratu!«
Z enim samim zamahom jo
je odrinil stran. Bila je vztrajna.
Zakadila se mu je v hrbet.
Jane se je spomnila
deklice, ki je bila tej na las podobna. V
vsakem primeru je rinila z glavo skozi
zid.
Mož je kriknil od
bolečine, ko so se mu majceni zobki
zarili v roko, s katero je za ušesa
stiskal fantiča. V presenečenju je
izpustil dečkovo uho in ta je vekajoč
padel na tla. Sestrica ga je potegnila k
sebi in mu z rokavom brisala vlažne
oči.
Jane je v grozi
opazovala, kako se je mož, ki je
pestoval bolečo dlan, znesel nad
otrokom:
»Opozoril sem te,
deklič! Zdaj si ogrozila življenji vaju
obeh!« Na ulici se je zbralo že kar
precej ljudi. Kričal je dalje v takšni
jezi, da mu je pršilo iz ust: »Naj bo
to, kar se bo zgodilo z vama, v opomin
vsem predrznim otročajem, ki so si
drznili prenočiti v moji staji!«
Dobro je vedela, kaj to
pomeni. Preden bi jo kdo lahko ustavil,
je planila iz množice. In ga začela
milo rotiti:
»Pustite ju, gospod! Jaz
sem odnesla speče otroke v hlev.
Ničesar nista zakrivila!«
Razjarjen se je obrnil k
njej: »Povej mi, Jane, zakaj bivaš pod
mojo streho?«
Povesila je glavo: »Da
opravljam gospodinjska dela in skrbim za
živali.«
»Tako je, Jane. Le za
to. In ne za to, da nudiš prenočišče
tem majhnim nadlogam brez doma! To ni
tvoj dom, dekle! Sem sem te pripeljal po
volji moje pokojne sestre! Resnica je
…« Ljudje so jo s sočutjem opazovali.
Stišal je glas: »… ne spadaš sem! Si
le izrodek, ki ga je časti vredna
ženska vsilila pod moje okrilje!«
Zaprla je oči. V njej se
je nabralo toliko jeze, da je še komaj
verjela, da je ne bo razneslo. Mož, pri
katerem je odraščala, se ji je tako
gnusil, da ji je bilo slabo.
Le-ta pa se je že
odvrnil od nje in odpahnil zapah na
vrtnih vratih. Na ulico so se bevskajoče
pognale tri zveri, za katere bi lahko
trdila, da so bili nekoč psi. Ljudje so
se prestrašeni razbežali in tri
strahotne pojave so se zapodile za
ubogima otrokoma, ki sta sopihajoč
bežala stran.
