OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Jure Domajnko

Fantazijski roman

144 strani, A5 format

Redna cena: 17,25 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 12,94 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Napredna rasa, ki v sožitju z ljudmi biva v mestu Baul, se je zaradi porušenega naravnega ravnovesja, kar je neizbežna posledica neodgovornega ravnanja človeštva, prisiljena umakniti z Zemlje. V krogu Harmonije se zbere pet izbrancev; štirje s Temeljnimi kamni naravnih elementov ter peti, katerega vloga je vzpostaviti ravnovesje med elementi. Tik pred dvigom na višjo raven pa se krožnica pretrga, kajti Kumi, navidez nepomemben član Reda, nosilec Harmonije, sklene ostati na Zemlji, da bi pomagal ljudem. S svojim dejanjem sproži vrsto nepredvidljivih, srhljivih dogodkov, sploh ko se izkaže, da njegovi nameni le niso tako čisti, kot je sprva kazalo. Kajti s pomočjo Temeljnih kamnov bi zlahka zavladal svetu ...

Avtor se vse do konca romana vešče poigrava z bralcem in ga pušča v 'nevednosti', kajti sosledje dogodkov, med katerimi je mnogo retrospektivnih, v delcih zapolnjuje sestavljanko, ki se šele ob samem razpletu izoblikuje v vsebinsko celoto. Roman je zagotovo poslastica za zahtevnejše bralce, saj zahteva nenehno zbranost in predvsem natančno spremljanje podanega besedila.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Marko si je obrisal znoj s čela. Pogledal je proti rdečemu nebu in zavzdihnil.

Le kaj se dogaja? je pomislil sam pri sebi.

Stopil je v hišo, da bi si umil roke, ki so bile umazane od dela v gozdu. Pravkar je končal s podiranjem starih in bolnih dreves. Vendar po poklicu ni bil gozdar. Bil je eden od treh upraviteljev, katerih naloga je skrbeti za naravo. Pazil je na gozdove, druga dva pa sta imela na skrbi reke in polja. To nalogo mu je določil gospod Lasux, gospodar gradu. Kot paznik mesta Barington sam ni mogel vsega nadzorovati, zato je to delo prepustil njim. Bili so njegovi namestniki in ljudje so jih morali upoštevati.

Ko se je umil in osvežil, je sedel za jedilno mizo in nekaj prigriznil. Težko delo v gozdu ga je zelo izmučilo, zato je legel na posteljo, da bi zaspal. Zaprl je oči, a ni še spal dobrih pet minut, ko je nekdo potrkal na njegova vrata. Zaspano se je pretegnil in si pomel oči. Stopil je k vratom in jih odprl. Pred njimi je stal mož na vrancu. Marko ga je takoj prepoznal. Bil je eden štirih slov gospoda Lasuxa.

»Kaj pa vi počnete tukaj?« ga je vprašal in mu z roko nakazal, naj vstopi. Mož pa se ni zmenil za njegovo povabilo in mu je odvrnil:

»Gospodar gradu se želi pogovoriti z vami!«

»Samo z mano?« se je začudil upravitelj.

»Ne samo z vami, poslal je tudi po druge upravitelje. Vendar ne izgubljajva časa za nepomembna vprašanja. Takoj morate k njemu!«

»Čemu taka naglica?«

»Ali ne vidite, kaj se dogaja?«

»Kaj pa?«

»Poglejte v nebo. Ali vidite, da je rdeče barve?«

»Na to mislite … Da, nekaj čudnega se dogaja.«

»Prav zato vas gospodar potrebuje. Skupaj z vami bo poskusil rešiti zadevo.«

»Kako pa lahko jaz pomagam? Saj vendar ničesar ne znam.«

»Boste že videli. Gospodar vas pričakuje. Poskusite priti k njemu v roku ene ure,« je še izrekel s skrivnostnim glasom in odgalopiral.

Marko je še kar stal med vrati in gledal, kako je izginjal med drevjem.

»Lasux me potrebuje!« si je rekel, šel v hišo in si pripravil popotno torbo. Potem je odšel v hlev in iz njega vzel najboljšega vranca. S kavlja na steni je snel sedlo in ga nadel konju. Ko je vse pripravil za pot, ga je zajahal in že je galopiral proti mestu. Konj je napenjal vse sile, se močno potil, a je še vedno dirjal naprej z nezmanjšano hitrostjo. Jezdec ga je priganjal, ker se je bal, da bo zamudil pomemben sestanek. Jahal je že kakšne pol ure. Od cilja je bil oddaljen le še kakšnih petnajst minut ježe, ko se je konj zgrudil.

»Kaj je zdaj to?!« je Marko vzkliknil in splezal s konja.

Pogledal ga je, kako ves nebogljen leži na tleh. Ko se je uzrl okoli sebe, je v bližini opazil studenec. Konju je pomagal na noge in ga za povodec odpeljal k vodi. Žival je sklonila glavo v strugo in hlastno pila. Ko se je osvežil, mu je Marko dovolil, da se še nekoliko napase. Ni imelo smisla hiteti, saj bi konj lahko od izčrpanosti poginil. Peš pa je bilo do gradu predaleč. Ko je čakal, da se konj napase, se je sprehodil do potoka. Pogledal se je vanj. Naenkrat se je voda obarvala rdeče in v njej je zagledal obraz. Vendar ni bil njegov. Bil je obraz fanta, starega približno šestnajst let, ki ga je opazoval z rotečimi očmi.

»Kaj je zdaj to?!« je prestrašeno vzkliknil.

Zdelo se je, kot da mu hoče fant nekaj sporočiti. Še naprej ga je nepremično opazoval, potem pa je počasi odprl usta:

»Ne stori tega. Še žal ti bo …« je spregovoril fant, njegova podoba pa se je v trenutku razblinila.

»Kaj je sedaj to?!« je še enkrat kriknil Marko. »Kaj se dogaja?«

Po vodi so sedaj plavale lobanje. V očesnih jamicah jim je zlobno migotala rdeča svetloba. Lobanje so počasi izginjale v daljavi. Voda se je spet zbistrila in izgubila rdečo barvo. Spet se je dalo razločit vsak kamenček na njenem dnu. Marko je zmajal z glavo in si pomel oči.

»Kakšna čudna vizija!« je zamrmral. »Le kaj naj bi pomenila?«

Pogledal je proti konju, ki se je že napasel. Stopil je k njemu in ga zajahal. Vranec je bil spočit in napojen, zato je ježa hitro napredovala. Čez kakšnih deset minut je že prijahal v Barington. Ulice so bile prazne, na tleh pa je bila debela plast prahu, na katerem se je dalo razločiti stopinje množice ljudi, ki so bili čez dan na ulici. Odjahal je proti griču, na katerem je stal grad. Pot ni bila strma, zato jo je konj zmogel z lahkoto.

»Očitno je dobro, da sem se ustavil in ga pustil, da se odpočije. Sicer bi konj na koncu tega klanca gotovo omagal.«

Grajska vrata so bila odprta in dvižni most spuščen. Očitno so ga že pričakovali. V vratarnici ni bilo nobenega stražarja, zato je konja kar sem odpeljal v grajski hlev in ga privezal. V hlevu je opazil, da sta druga dva upravitelja že tu, saj je poznal njuna konja. Ko je žival oskrbel s senom in vodo, je pohitel v kletno sobano. Za mizo so sedeli gospodar in upravitelja ter ga nestrpno pričakovali. Gospod mu je nakazal, naj zapre vrata, da nihče ne bo prisluškoval njihovemu pogovoru. Ko so bila vrata zaprta, se je starec zravnal na svojem stolu in slovesno spregovoril:

»Pozdravljeni! Vidim, da ste se vsi odzvali mojemu povabilu.«

»In zakaj smo tu?« je vprašal Marko.

»Kaj vam sel ni povedal?« ga je začudeno pogledal.

»Da, seveda mi je povedal. Vendar ne vem, kako vam lahko pomagam.«

»Razmere, ki so se pojavile, niso normalne.«

»Da, to vemo!« je jezno dejal Brane, upravnik polj. »Preidimo k stvari!«

»Pomirite se. Zdaj vam je lahko reči, vendar si boste kmalu želeli, da vas ne bi poklical.«

»Nehaj se obirati, raje povej naravnost! Kaj se dogaja? Zakaj je nebo rdeče?«

»Prekleti se je osvobodil uroka,« je s temačnim glasom začel Lasux. »In vsi vemo, kaj to pomeni.«

»In kaj natančno je ta urok? Kaj mu je preprečeval?« je zanimalo še tretjega upravitelja, ki mu je bilo ime Lovro.

»Ta urok mu je preprečeval, da bi si pridobil še močnejšo moč, kot jo je imel.«

»In kako velika je bila ta moč?« je zanimalo Braneta.

»Ne bi si je želel preizkusiti. Legende govorijo, da je lahko topila stvari. Lahko je upepelil vse, žive in mrtve.«

»Ali se je dokopal do še večje moči? Ali je zato nebo rdeče?« je bil sumničav Marko.

»Da, na žalost je to res. Dobil je vso moč, ki jo lahko prenese. Postal je tako močan, da ga skoraj ni mogoče premagati.«

»Kljub vsemu obstaja možnost zmage!« je zavpil Marko. »Če je ne bi bilo, nas ne bi klicali k sebi.«

»Pametno razmišljaš,« je prikimal starec. »Toda … ali res misliš, da smo dovolj močni, da se mu upremo? Magija proti človeški sli?«

»Toda saj imamo Mojstra. On se verjetno spozna na magijo. Njegovo znanje bi nam gotovo koristilo,« je predlagal Lovro.

»Mogoče res, vendar je njegova magija nič proti magiji Prekletega. On ima magijo, ki je nihče ne more preseči. Poleg tega …« malo je pomolčal in spustil pogled: »… je umrl.«

»Umrl je?« so se začudili.

»Pa ne naravne smrti,« je hripavo rekel starec. »Nekdo ga je zabodel. Od njega ni ostalo nič, razen prah. To je bilo maslo Prekletega! Ni hotel, da bi ga kdo skušal ustaviti!«

»Imamo sploh še kakšno možnost? Nam lahko uspe?« je vprašal Brane.

Marko ni bil pri stvari. Pogled mu je zataval med police in se mu ustavil na dveh bučkah prahu.

»Za kaj pa potrebuje prah?« se je vmešal v pogovor.

»Ne vem zagotovo. Zdi se mi, da je neuporaben. Zakaj vprašaš?«

»Ah, nič, samo vprašal sem, ker ste ravno omenili,« je bežno odgovoril Marko. Čutil je, da so mu sekunde štete.

»Zakaj ste tako sumničavi?« se mu je starec zastrmel v oči.

»Spraševal sem se, zakaj imate na tisti polici bučki, polni prahu,« je odgovoril s tresočim se glasom in čakal, kaj se bo zgodilo.

»Oh, tisto … Zdaj sta res dve, a kmalu bodo poleg še tri,« se je Lasux zakrohotal svoji šali. »Dobili bosta družbo, da jima ne bo več tako dolgčas.«

»Vi ste Prekleti?!« je kriknil Lovro.

»Nisem Prekleti. Nič več. Ime mi je Kumi,« je rekel starec. Njegova podoba se je zameglila in začel se je spreminjati. Njegova brada je izginila, prav tako sivi lasje in pleša na glavi, zrasel je za pol metra. Pred njimi je ponosno stal Kumi, prav takšen, kot je bil pred šest tisoč leti. Vendar nekoliko bolj zloben. Z zadovoljnim nasmehom je opazoval njihove prestrašene obraze.

»To pa je dobro delo!« je rekel in se pretegnil. »Sedaj pa k svari!«

Eden od upraviteljev je v času njegove nepozornosti stekel proti vratom in jih skušal odpreti. To mu ni uspelo, saj ga je dotik vrat spremenil v prah.

»Vaša varnost je na prvem mestu. A najbolj varni boste v steklenicah.«

»Igraš se z nami!« je zavpil Lovro, pograbil stol in ga zalučal proti njemu. Stol se je v zraku rdeče zasvetil in se utekočinil.

»Aha, še nesramen si? Kaj ne vidiš, da si tako rekoč že mrtev? Upiraš se!« je jezno rekel Kumi. Pogledal je Lovra, ki je na mestu zagorel. »Pa pravijo, da ne moreš obvladovati vseh elementov!« se je obrnil proti Marku in se počasi napotil k njemu.

»Kaj želiš narediti z našim prahom?« ga je vprašal ta. Vedel je, da je z njim konec.

»Z njim bom obudil nekaj mrtvih služabnikov,« mu je prijazno pojasnil Kumi.

»In potem boš zavladal svetu?«

»Da, vendar najprej potrebujem vojsko. Z njo si lahko podredim ljudi.«

»Toda … zakaj naš prah?«

»Nekaj vedi, Marko. Že na začetku si bil predviden za ta načrt. Počakati je bilo treba le še na pravi trenutek. In to je danes. Kumiju bo končno uspelo, o čemer sanja že šest tisoč let. Vse je bilo skrbno načrtovano in pripravljeno. Imaš še kakšne želje?«

»Gotovo se bo našel kdo, ki te bo premagal!«

»Mogoče! Ampak ta mogoče pomeni zagotovo ne!« je stegnil roko in Marka je začenjala ovijati bleščeče rdeča meglica. Začutil je, da mu odteka življenje.

»Zakaj mi črpaš življenjsko moč?!« je še hripavo zavpil.

»To ni življenjska moč. To je Rdeča magija, magija krvi, magija, ki se hrani s krvjo. Z njo se krepi. In z magijo raste moja moč. Magijo se da tudi zlorabiti. Navadna magija res črpa moč iz življenja, vendar moja ne. S pomočjo legendarnega kamna Harmonije, ki sem ga ustvaril, sem magijo spremenil v magijo krvi. Kamen Harmonije ni zgolj eden Temeljnih kamnov, to je kamen nad vsemi kamni. Pred šest tisoč leti sem ga postavil nad vse druge z uporabo preprostega uroka. Pretental sem samega Velikega Naavúja. Pretental sem ves svet. Tudi tebe …«

»To mi pripoveduješ, ker umiram?!« je zahropel Marko, ki je zaradi izmučenosti padel na tla.

»Da, hočem te potolažiti in ti povedati, da ni tako hudo. Ne boš umrl v bolečinah, kot je Mojster. Lahko noč!«

Marko je zaprl oči. Vedel je, da jih nikoli več ne bo odprl. Kumi je zmagal. Pa ne samo to – Kumi bo zavladal.