Nina si od
počitnic v Pine Beach Pakoštane ne
obeta mnogo. Vendar se dogodivščina, ki
bo zaznamovala to poletje, začne že na
počivališču ob avtocesti, ko se zaleti
v postavnega temnolasega in temnopoltega
fanta, za katerega se kasneje izkaže, da
je sin znanega modnega oblikovalca ...
Bodo Ninina vzplamtela čustva deležna
pravega odgovora?
IZSEK IZ
KNJIGE:
Ni mi slabo, ni mi slabo!
To je prvi dopust na morju, ko mi v avtu
ni slabo. Juhej! Temu pa se niti ne
čudim. Ker je naš preljubi Citroen zaštekal
ravno dan pred odhodom. Še dobro, da
imajo Zalokarji kar nekaj pod palcem,
tako da so nam za desetdnevne počitnice
posodili njihovega črnega BMW-ja X6.
Mami in oči sta spredaj in nekaj
žlubudrata o gneči na cesti. Bor,
Kristina in jaz pa se na zadnjih sedežih
zabavamo po svoje, pri tem pa nas omejuje
vsa krama, ki smo jo včeraj zvečer
nabasali v prtljažnik avtomobila. Naj ne
pozabim povedati, da mi je uspelo
pritihotapiti svoj iPad, ki je zdaj varno
skrit v podlogi mojega kovčka. Čeprav
to ni najbolj varno mesto, ga do zdaj ni
še nihče našel, poškodovan pa tudi
ni, ker sem kovček v prtljažnik
položila sama, tako da ga oči ni mogel
poškodovati.
Svoje misli usmerim nazaj
v knjigo Veliko srce, ki sem jo prebrala
že najmanj stokrat. Kadar gremo na
morje, jo vedno vzamem s seboj. Mami me
je že stokrat vprašala, če ni
dolgočasna, saj jo verjetno znam že na
pamet. Meni pa se zdi, da to sploh ni
mogoče.
»Zemlja kliče Nino! Le
na kaj misli moja sestrica?« se mi je
Bor zadrl na uho.
»Nate že ne!« sem mu
vrnila milo za drago.
Z druge strani pa mi je
Kristina pomolila slušalko iPoda, ki sem
si jo zatlačila v uho.
»Kaj pa jaz?« je z moje
leve strani rekel Bor.
»Ti, kolikor vem, tako
ne prenašaš Erica Saadeta. Tako da ti
poslušanje nič ne koristi,« sem mu
navrgla.
Kot ste mogoče že
ugotovili, sedim na sredini. Ne da bi se
Bor in Kristina sprla, ampak do zdaj mi
je bilo na poti vedno slabo, na sredini
pa sem najlažje gledala samo naprej.
»So put your hearts in
the air you gotta love being you hearts
in the air …« je Eric Saade pel pesem
Hearts in the air.
Joj, saj smo že na meji!
Hitro, popravi si frizuro, da te bodo
spoznali. Na fotografiji na osebni
izkaznici, sem namreč imela bolj sračje
gnezdo kot pa kaj drugega. Včeraj pred
spanjem pa sem si lase zlikala.
»Oslarija!« je rekla
mami, ko me je ob pol enajstih videla z
likalnikom v roki pred ogledalom. »Tako
ali tako se ti bodo, ko boš spala,
skodrali.«
Z roko sem si nekajkrat
razmršila štrene, da sem bila malo bolj
podobna sebi na sliki; zdaj je tako ali
tako vseeno, saj se mi bodo že ob prvem
skoku v vodo skodrali.
Halo, kakšen hrvaški
bedak, kar vrine se ti pred nos!
No, naj povem, da mi je
uspelo vso mojo navlako zložiti v samo
en kovček. To je zame prava umetnost.
Takole nekako pa se glasi seznam mojih
potrebščin: sedem majic z naramnicami,
tri majice s kratkimi rokavi, trojne
dvodelne kopalke, jeans in črne kratke
hlače, svetlo rjave kapri hlače, krilo,
potiskano z rožami, še eno črno
(krajše) krilo, smaragdno zelena obleka
(iz Lustrinie), toaletni pripomočki, tri
brisače (dve za na plažo, ena za
prhanje), pasteli, risalni listi, dve
knjigi (V objemu valov in Morski tok),
prejice (zelo rada delam zapestnice),
iPad (mobitel sem tokrat pustila doma) in
seveda tale dnevnik.
Mislim, da je to vse.
Pogled mi je zataval k zatemnjenemu oknu.
»Oh, my God!« se mi je
iz ust izvil tanek pisk »Poglejte, pred
nami gori avto!« sem šokirano izustila,
saj še nikoli nisem bila priča takemu
prizoru.
»Mislim, da ne gori,
ampak se samo strašansko kadi. Verjetno
je šla turbina,« je rekel oči,
poznavalec avtomobilov.
»Glejte, na nasprotnem
pasu so že gasilci, prebiti se skušajo
do avta. So pa brzinski!« je
navdušeno čveknila mami.
Oči se je ozrl na svojo
desno stran in rekel:
»Samo še kilometer do
počivališča Modruš … Bi se ustavili
in pozajtrkovali?«
Nihče ni imel nič
proti. Parkirali smo in stopili iz avta.
Na parkirišču zraven nas sem zagledala
kadeči se avto. Iz njega je stopila
prestrašena družina; ko sem pogledala
tablico sem ugotovila, da so Francozi.
Joj, za njimi je pa že dolga vožnja!
Obstopili so jih gasilci ter se nekaj
pomenkovali.
»Ninč, vzemi tale
nahrbtnik in mi ga pomagaj nesti do tiste
klopce,« me je prosil Bor.
Ustregla sem mu.
Nahrbtnik sem položila na klop, nato sem
šla na stranišče. Ugotovila sem, da ni
ravno v dobrem stanju. Papirja ni bilo,
tudi mila je že zdavnaj zmanjkalo –
zdaj so v plastenko nalili detergent za
umivanje posode. Kljub pomanjkljivostim
sem vseeno šla na stranišče, s seboj
pa sem k sreči vzela robček.
Ko sem zapuščala
stranišča, se je nekdo zabil
vame. Obrnila sem se in zagledala fanta
mojih let, le da je imel temnejše
obarvano polti. Verjetno je bil mulat.
»Sorry!« se mi je
opravičil, jaz pa sem mu odgovorila:
»Never mind!« Šla sem
naprej in zagledala moškega, ki je hitel
k fantu: »Italó, vieni qui!«
Kar po slovensko pomeni:
Italó, pridi sem!
Tako mu je torej ime? Pa
še Italijan je. Zanimivo.
Stekla sem do naše
klopce. Mami mi je pomolila sendvič s
sirom, kuhanim pršutom in paradižnikom.
Moja najljubša kombinacija. Z užitkom
sem zagrizla vanj. Za konec sem spila še
malo vode. Sokov ne maram, tako da skoraj
vedno pijem vodo – le otroški koktejl
s sokovi obožujem, po možnosti ledeno
hladen.
Ko smo si napolnili
želodce, smo sedli nazaj v avto in se
odpeljali naprej. Samo še dve uri in bom
lahko končno skočila v morje! Ozračje
je bilo kar zadušljivo vroče, tako da
smo imeli klimo vklopljeno na ful.
Zdaj, ko smo ugotovili, da mi ne bo
slabo, sva se s Kristino presedli, da je
lahko ona sedela zraven Bora, ki je bil
vidno zadovoljen.
O poglej, poglej!
Smerokaz za Pine Beach Pakoštane. Zavili
smo navzdol. Vozili smo se mimo hiš, ki
niso bile ravno v najboljšem stanju, saj
so bile na več mestih obstreljene. Ne
enem od travnikov pa je stal napis: Pozor,
mine! To so bili žalostni časi.
Zalokarjev BMW smo
parkirali na parkirišču pred kampom.
Najprej smo odšli do recepcije, kjer smo
se prijavili. Rezervirane smo imeli tri
hiške tipa A2, kar pomeni, da je hiška
dvoposteljna. Imela sem srečo, da bom
sama v hiški. Povedali so nam, da so
naše hiške še zaklenjene, da jih bodo
odklenili okoli dveh, medtem pa naj
prtljago pustimo pri tabli z napisom J. Z
avtom za prevoz prtljage nam bodo vse
pripeljali pred drugo J tablo. Naša
bivališča za deset dni pa se imenujejo
Jaguar, številka 470, Gordini, številka
462, in Jawa, številka 471. Meni je bilo
najbolj všeč ime Jawa, tako da sem jo
izprosila zase, Tina in Bor se bosta
nastanila v Jaguarju, mami in oči pa v
tisti, ki je ostala.
Napotili smo se k avtu,
le da nas je tokrat spremljal voziček,
na katerega smo zložili vso prtljago in
ga pustili pri tabli s črko J, mi pa smo
jo mahnili na kosilo.
