OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Zala Hrastar

Izpovedni roman

76 strani - A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Zoya se nikakor ne more sprijazniti z babičino smrtjo - babica je bila njena zaupnica, prijateljica, oseba, ki je v njenem mladem življenju odigrala izredno pomembno vlogo. V uteho so ji mama ter najboljši prijateljici Lejla in Julija; s slednjo bosta skupaj obiskovali tudi Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, da bi uresničili svoje sanje in postali modni oblikovalki. Toda usoda že drugič kruto poseže v Zoyino življenje, saj Julijo, ki v naglici neprevidno prečka cesto, pred prijateljičinimi očmi povozi avtomobil. Bo Zoya premogla dovolj moči in sama nadaljevala začrtano pot?

 

IZSEK IZ KNJIGE:

»Wake up, wake up, i said wake up!« je na ves glas vpila moja črna budilka v obliki kocke.

Vajena sem bila, kje je postavljena, zato sem s prsti tipala po nočni omarici. A budilke nikakor nisem našla, zato sem odprla oči. Bila je na tleh. Pobrala sem jo in videla, da je ura sedem. Imela sem še dovolj časa, da se uredim, in ker nisem jedla večerje, sem se odločila, da enkrat za spremembo jem tudi zajtrk. S sebe sem odkrila odejo. Po telesu me je spreletel srh in zaradi mraza se mi je naježila koža. V moji sobi je bila ledenica! Dotaknila sem se radiatorja – bil je mrzel. Tresoča sem se odpravila do kopalnice. Zdela se mi je še bolj mrzla kot moja soba. Dolge in kodraste lase sem si z gumico zvezala v konjski rep. Končno sem se pogledala v ogledalo.

»Aaa, moj bog!«

Bila sem bleda in imela sem velike in modre podočnjake. Z mlačno vodo sem si umila obraz in v tuš kabini nastavila vodo, da je bila vroča. Slekla sem pižamo in jo zloženo položila na omarico ob kabini. Hitro sem smuknila pod vročo vodo, da bi se ogrela.

Po desetih minutah sem se dovolj ogrela, zato sem segla po brisači in obrisala kapljice s telesa. Zaradi vroče pare se je kopalnica nekoliko segrela, ogledalo pa se je orosilo. Nadela sem si spodnjice, modrček in spodnjo majico. Zavita v kopalni plašč sem si umila še zobe.

Potihoma sem odšla nazaj v sobo, odprla bivšo babičino omaro in začela brskati za oblačili. Iz omare sem vzela svoje najljubše kavbojke, ki se končujejo na korenčka. Te mi je za moj trinajsti rojstni dan podarila babica. Tako sem jih za minuto podržala v roki, nato pa položila na posteljo in tuhtala, kateri pulover naj oblečem. Odločila sem se za rjavo majico s kratkimi rokavi brez tiskanega vzorca. Take so mi najljubše, saj lahko poleg kombiniram, kar koli si želim. Poiskala sem še volneno jopico, ki sva jo lani skupaj z babico spletli.

Babico sem že dolgo prosila, naj me nauči, kako se plete. Skupaj sva šli v šiviljsko trgovino in kupili klobčič svetlo rjave volne – bil je eden lepših tam. Kupili sva tudi nove pletilke, saj so bile babičine že stare in obrabljene. Ona jih je dobila od svoje babice, ko jo je ta naučila plesti. Ker mami ni pokazala zanimanja za pletenje, je babica čakala na svoje naslednike, to se pravi name. Upala je, da bom pokazala kakšno zanimanje – in sem tudi ga. Bila je zelo vesela, zato mi jih je podarila za spomin. Najprej sva spletli preprost šal, ker sem doma veliko vadila, pa sem kmalu postala že prava profesionalka. Babici sem rekla, da si želim splesti jopico, a ker sem jo pletla prvič, mi je ona pomagala. Zato lahko zasluge pripišem tudi njej.

Jopico sem podržala pred seboj in si jo podrobno ogledala. Spomnila sem se lepih časov in trenutkov, ko je nastajala, zato sem se nasmehnila.

Zaprla sem omaro in odprla predal z nogavicami. Vzela sem preproste črne in zelo visoke nogavice. Na robu je bil izvezen veliki Z, saj sem kot vajenka to naredila na vseh nogavicah.

Ko sem se oblekla, sem si na rame oprtala torbo in odšla v kuhinjo. Torbo sem položila na tla in se spomnila, da sem se pozabila počesati. Odšla sem nazaj v kopalnico in si mrmrala pesem Paradise, novost skupine Coldplay.

Iz toaletne torbice sem vzela zelen glavnik in si razčesala oranžno rjave kodre. Po obrazu sem se namazala s kremo in si nato s pudrom prekrila podočnjake. Ne ličim se pogosto, a če je tako kritično, kot so modri podočnjaki, jih pa že moram prekriti. Po vratu sem se odišavila s parfumom, ki je dišal po rdečih vrtnicah.

Čas me je že priganjal, zato sem hitro stekla nazaj v kuhinjo, odprla hladilnik in ven vzela mleko. Natočila sem ga v večjo kozico in jo postavila na štedilnik. Iz omare sem privlekla še sadne kosmiče in jih natresla v krožnik. V predalu sem poiskala žlico, medtem pa je mleko zavrelo. Ugasnila sem plin in mleko polila po kosmičih. Jedla sem kar v kuhinji za pultom.

Ko sem pojedla, je bila ura že skoraj osem. Stopila sem do spalnice staršev in potiho odprla vrata. Mami je še spala, saj se ji ob torkih služba začne kasneje. Zaposlena je kot medicinska sestra v ljubljanski Pediatrični bolnišnici. Z osebnim avtomobilom se tja vozi dobro uro.

Očeta že dolgo časa ni bilo več v postelji, saj vstane že ob šestih zjutraj. Dela na policijski postaji in se mu služba začne že ob sedmih.

»Adijo,« sem rekla potiho speči mami. Spala je tako mirno kot angel.

Za seboj sem zaprla vrata in stopila na drugo stran hodnika. Potrkala sem na bratova vrata in jih odprla. Tom je bil še vedno v postelji in je potiho smrčal.

»Haha, Tom, To-om! Zbudi se!« sem potiho vpila.

»Oh, hmm… Je ura že osem?« je zaspano vprašal.

»Ja, skoraj. Vstani in ugasni budilko, da ne boš zbudil mami. Jaz grem na avtobusno postajo, adijo,« sem se mu nasmehnila in za seboj zaprla vrata.

V kuhinji sem s tal pobrala torbo in odracala v preddverje. Obula sem si tople čevlje, ki so bili podloženi z ovčjo volno, si nadela vinsko rdeč šal s svetlo zelenim valovitim vzorčkom na obeh koncih in oblekla dolg siv plašč.

Odprla sem vrata, ki so me vodila v mrzlo in sneženo jutro. Snega je bilo že trideset centimetrov, a je še vedno neustavljivo padal. Spomnila sem se, da sem pozabila rokavice in kapo. Smuknila sem nazaj v toplo notranjost hiše, iz omare vzela volnene rokavice in kapo ter si oboje nadela.

Spet sem stopila ven in svojo pot nadaljevala po avtomobilskih kolesnicah, saj je bil edino tam sneg potlačen.

Živim v manjši vasici na Dolenjskem, ki šteje približno sto petdeset prebivalcev. Ko sem si ogledovala majhne in velike hiše, sem ponekod opazila, da je sneg že deloma zdrsel s streh. Ker so tukaj tudi manjše kmetije, se je slišalo mukanje krav in sem ter tja kakšno vpitje kmetov nad neubogljivimi kravami. Slišal si lahko tudi pse, ki pa jih tukaj ni toliko, drugače pa je bilo bolj tiho.

Avtobusna postaja je od naše hiše oddaljena približno pet minut hoje, a je zaradi snega, ki po stranskih cestah še ni splužen, pot otežena, zato bom verjetno hodila okoli deset minut.

Spomnila sem se včerajšnjega stavka, ki sem si ga zvečer v mislih ponavljala, in se nasmehnila. Odgnala sem slabe misli, ki so se mi rojile po glavi in me delale žalostno, ter začela razmišljati o pozitivnih stvareh.

Komaj sem se zavedela, sem že bila na postaji. Tam je stalo še nekaj drugih osnovnošolskih otrok, ki so zbijali neumne šale in se na račun njih smejali. Večina jih je bilo z nižje stopnje.