Nokrani
sodijo med bitja nadnaravne vrste, a niso
vampirji in ne volkodlaki, četudi so
nesmrtni oziroma ne morejo umreti od
starosti. Ravno tako niso nevarni ljudem,
saj se prehranjujejo s citrolinom, za
življenje ljudi, živali in rastlin
nepomembno tekočino. Na videz se
skorajda ne razlikujejo od človeške
vrste, vendar so izjemno hitri, močni
ter okretni. Glavna junakinja romana je
Alyson, zelenooka in neustrašna
nokranka. Krvoločni vorgani, s katerimi
so nokrani že od nekdaj v vojni, so ji
umorili starše, zato je bila že kot
deklica sprejeta na nokransko gimnazijo,
kjer jo je pod svoje okrilje vzel
postavni Dean. Četudi se dekle zaveda
nevarnosti, ki prežijo zunaj unkotnega
plašča, s katerim je zavarovana
nokranska gimnazija, jo neprestano vleče
ven. Nemalokrat se zato znajde v resnih
težavah, vendar vse premaga, dokler je
ne napade vorganka Rebbeca, katere
sposobnosti daleč presegajo
pričakovanja. Ji bo tudi v tej bitki
uspelo odnesti celo glavo?
Nokranka je
vsekakor izredno dinamična, vseskozi
doživetij polna zgodba, ki bo
ljubiteljem nadnaravnega in fantazijskega
zagotovo ponudila obilo zabavnih
trenutkov.
IZSEK IZ
KNJIGE:
»Torej poznaš moje ime?«
Preverila si je nohte in pomežiknila.
Oblečena je bila v kratko črno krilce
in oprijeto črno majico s čipko. Nisem
se je bala. Še nikoli se nisem
neposredno pogovarjala z vorganom.
Zanimivo je bilo. Nisem se spraševala,
kaj mi bo naredila.
»Ja. Enako se sprašujem
jaz,« sem pomežiknila z očmi.
Roki je dala v boke in
navdušeno odprla usta. Hotela je nekaj
reči, potem pa si je premislila in spet
zaprla usta in se samo ljubko nasmehnila.
Zavzdihnila je: »No, kaj pa naj zdaj s
tabo?« S prsti se je trepljala po boku.
»Bi morala kaj?«
Dvignila je roki in
skomignila. »Seveda ne, ljubica. Ampak
ignorirala te pa tudi ne bom. Mislim, še
nikoli se nisem pogovarjala z nokranom,
preden sem ga ubila.«
»No, jaz tudi ne. Sploh
se še nisem pogovarjala z nobenim
vorganom.«
Zarežala se je. »No,
vidiš, obema je to noro odbito. To bo po
moje velika dogodivščina. Velik spomin,«
je rekla, se za trenutek zamislila in
pogledala visoko drevo zraven sebe.
Skomignila sem.
»Nisem prepričana. To
bo verjetno tebi lep spomin, meni pa ne,
ker bom v naslednji minuti mrtva.«
Zazrla se je vame in od
presenečenja odprla usta: »Kakšno
dekle! Noro pogumno! Kar tako sprejemaš
smrt?«
»Ja. Saj nimam izbire,«
sem se zasmejala. Če ne bi razmišljala
o svoji smrti, bi bil to še celo
prijeten pogovor.
»Imaš fanta? Tako
dekle, kot si ti, si zasluži najboljše.«
»Ja, Flavian Ornald
je,« sem rekla, da ne bi Rebecca
izvedela pravega imena, ker bi Deana
takoj ubila, če bi izvedela zanj. Tega
pa si ne želim. Živčno sem se
prestopila.
Rebecca je z nasmehom
odkimala: »Zanič lažnivka si, Alyson!«
Zaprla sem oči in si v
mislih dala klofuto, ker sem pustila, da
je pogovor nanesel na to temo. No, še
vedno ne ve za Deana. S čevlji z visoko
peto je brcnila kamen, da se je odkotalil
od nje, in zavzdihnila:
»Moram pa pošteno
odgovoriti na namig o tvoji smrti. Ja in
ne! Je res in tudi ne. Poslušaj …
Umrla boš, glede tega imaš prav. Vendar
ne boš v naslednji minuti. Malo dlje
boš trpela.« Dvignila je kanček
zgornje ustnice in se spačila.
»O čem govoriš? Me
boš ubijala deset minut?« sem vprašala
začudeno.
»Ta pogovor bova
opravljali na bolj udobnem mestu,« je
zavzdihnila in se zazrla v nebo.
»Ka…?« sem lahko samo
še izgovorila, preden so se moje obleke
zmočile in pristala sem v morju.
Bila sem pod vodo.
Prisežem, da sem še trenutek prej bila
na trdnih tleh v pragozdu. Zaplavala sem
na površje in globoko vdihnila zrak.
Sredi oceana. Najbližji je bil samo
otok, ki mu nisem videla konca. Mogoče
se mi že meša. Mogoče v resnici ležim
v topli postelji v svoji sobi in se sploh
nisem prikradla ven in mogoče nisem
srečala Rebecce. Ne vem. Na ta
vprašanja vam raje ne bom odgovarjala,
ker nisem več prepričana, če moja
pamet deluje po starih tirih. Sredi
oceana?! Si predstavljate? Dvomim!
Začela sem plavati proti
otočku, naenkrat pa sem se ustavila, ker
je na otoček stopila Rebecca. Ni bila
mokra in še vedno je imela na obrazu
hinavski nasmeh. Odlično sem jo
slišala, čeprav sem bila od otoka
oddaljena približno 40 metrov.
»Alyson, kako se počutiš?«
mi je rekla s čisto navadnim tonom.
»Mokro!« Pogledala sem
svoje telo, kako je plavalo v morju. Še
vedno ista oblačila.
»Se čudiš, kako si se
znašla tukaj?«
Hotela sem že odgovoriti
z da, potem pa sem se spomnila, da nimam
razloga za začudenje.
»V bistvu ne. Ti si
varuhinja vode. Zmedlo me je samo to, ker
tega nisem pričakovala.«
Naenkrat sem se spomnila
– dobila bom dar. Vsak čas. Zaprla sem
oči in umirila um. Počasi in natančno
sem zašepetala: »Setulies
Elementago.« Iztegnila sem roko daleč
naprej. Nič! Voda se ni premaknila. NI
izginila. Toliko o daru, ki se bo
prikazal, ko ga bom najbolj potrebovala.
Zdaj ga. Očitno še naprej trmoglavi.
Potem sem rekla: »Ructeas!« Nič.
Niti plamena. Niti iskrice. Poskusila sem
še vse druge uroke, ampak nič. Zanič.
Zaradi tega zdaj lahko umrem. Res hvala
mojemu daru, ki se ne bo prikazal in me
bo izdal!
»Res je, da sem rekla,
da bo pogovor potekal v bolj udobnih
okoliščinah, nisem pa rekla, da bodo
zate udobne,« je rekla Rebecca, ko sem
se vrnila na površje.
»Meni je v redu.
Naravnost obožujem ta kraj,« sem
zadihano rekla.
Rebecca je od začudenja
odprla usta: »Ne morem verjeti! Zares si
nekaj posebnega.« Prekrižala je roke.
»Za tolažbo ti povem, da mi je zares
žal, da si nokranka. Nekoga, ki ni
paničen in se samo sprijazni, bi bilo
prijetno imeti ob sebi. Moram ti
povedati, da si mi najljubša nokranka.
In, seveda, nikoli ne bom pozabila nate.«
Naenkrat sem doumela.
Umrla bom! Nikoli več ne bom videla
Deana, Samanthe ali Jonasa. Nikoli ne bom
več okusila Deanovega poljuba, nikoli
več ne bom mogla objeti Samanthe in
Jonasa. Nikoli več ne bom videla slik in
svoje sobe. Nikoli! Umrla bom pri
sedemnajstih, čeprav imam večnost pred
seboj. Škoda pa je. Umrla bom!
Oči so se mi razširile.
Saj ne gre le za moje življenje, ampak
za moje prijatelje. Rebecca se je
zasmejala.
»Sem vedela! Ko si
ugotovila, da boš umrla, si postala
panična.«
Odkimala sem. »Ne, sploh
ne! Samo želim, da opraviš čim
hitreje,« sem se zlagala. In se začela
ozirati naokoli.
»Alyson, zelo nadarjen
nokran si. Si mislila, da te bom pojedla
kar takoj? Ne, prej se bova malo
pozabavali. No, jaz se bom.«
Naenkrat me je nekaj začelo
vleči proti dnu. Ko sem bila že pod
vodo, sem z rokami posegla po bitju, ki
me je vleklo na tla. Vendar okoli moje
noge ni bilo ničesar. Seveda, Rebecca je
varuhinja vode, s tokovi me je vlekla
proti dnu.
Začela me je grabiti
panika. Poskusila sem se izvleči moči
tokov in zaplavati proti površju, ampak
tok je močan kot deset bikov skupaj.
Zakričala sem pod vodo. Tok me je
tiščal približno deset minut pod vodo.
Ko me je naposled le
izpustila, sem zaplavala na površje in
hitro vdihnila zraka, kot ga premorejo
moja pljuča. Izkašljala sem vodo in
pogledala okoli sebe. Rebecca je sedela
na skali otoka in si pilila nohte.
Dvignila je pogled in me pogledala:
»Si že nazaj? No,
dobro, Alyson, povej mi … imaš rada
led?« Vzelo mi je dih. Tokovi so se začeli
ohlajati. V desetih sekundah so imeli
verjetno le še 5 stopinj. Objela sem
svoje noge in roke, vendar dolgo nisem
mogla zdržati, ker sem morala plavati.
»Pro-o-sim, n-ne,« sem
zamrmrala. Spodnja ustnica se mi je tako
tresla, da niti govoriti nisem več
mogla.
Za seboj sem zaslišala
neko pokanje, ki mi je bilo znano, vendar
se nisem mogla spomniti, od kje. Rebecca
se je nasmehnila.
»Končno!« je veselo
zavpila in pogledala nekam čez mene.
Počasi sem se obrnila. Približeval se
mi je pokajoč led. Debel kot koža
morskega psa. Smrten kot vorganov ugriz.
In ne samo to, približeval se mi je iz
vseh strani. Potopiti se ne smem, ker me
bo led prekril in ne bo mogla ven. Če
ostanem na površju, lahko Rebecca led
tako stisne, da bom eksplodirala.
»R-ro-t-tim t-te!« sem
jecljala.
Zarežala se je in
ustavila led, da je ostal samo še majhen
krog. Dahnila sem in mrzel zrak mi je
švignil iz ust. Peklensko mrzlo!
Opogumila sem se in se z rokami oprla na
led in se poskušala dvigniti iz vode.
Vendar se je led zlomil in samo telebnila
sem nazaj v vodo. Rebecca se je
zasmejala. Zelo se je zabavala. To ni
smešno, to je mučenje! In točno to je
njen cilj.
Še nekaj minut mi je
težila z ledom in se igrala z menoj.
Grozno me je zeblo. Moje ustnice so
postajale modre. Prstov na nogi nisem
več čutila. Svoje smrti si nisem
predstavljala na ta način. Trpljenje!
Čustva! Panika! Upala sem, da bo
opravila hitro, vendar ni. Zato sem
morala ukrepati.
