OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Hana Barši Palmić

Fantazijsko ljubezenski roman

208 strani, A5 format

Redna cena: 19,31 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,48 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Nokrani sodijo med bitja nadnaravne vrste, a niso vampirji in ne volkodlaki, četudi so nesmrtni oziroma ne morejo umreti od starosti. Ravno tako niso nevarni ljudem, saj se prehranjujejo s citrolinom, za življenje ljudi, živali in rastlin nepomembno tekočino. Na videz se skorajda ne razlikujejo od človeške vrste, vendar so izjemno hitri, močni ter okretni. Glavna junakinja romana je Alyson, zelenooka in neustrašna nokranka. Krvoločni vorgani, s katerimi so nokrani že od nekdaj v vojni, so ji umorili starše, zato je bila že kot deklica sprejeta na nokransko gimnazijo, kjer jo je pod svoje okrilje vzel postavni Dean. Četudi se dekle zaveda nevarnosti, ki prežijo zunaj unkotnega plašča, s katerim je zavarovana nokranska gimnazija, jo neprestano vleče ven. Nemalokrat se zato znajde v resnih težavah, vendar vse premaga, dokler je ne napade vorganka Rebbeca, katere sposobnosti daleč presegajo pričakovanja. Ji bo tudi v tej bitki uspelo odnesti celo glavo?

Nokranka je vsekakor izredno dinamična, vseskozi doživetij polna zgodba, ki bo ljubiteljem nadnaravnega in fantazijskega zagotovo ponudila obilo zabavnih trenutkov.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

»Torej poznaš moje ime?« Preverila si je nohte in pomežiknila. Oblečena je bila v kratko črno krilce in oprijeto črno majico s čipko. Nisem se je bala. Še nikoli se nisem neposredno pogovarjala z vorganom. Zanimivo je bilo. Nisem se spraševala, kaj mi bo naredila.

»Ja. Enako se sprašujem jaz,« sem pomežiknila z očmi.

Roki je dala v boke in navdušeno odprla usta. Hotela je nekaj reči, potem pa si je premislila in spet zaprla usta in se samo ljubko nasmehnila. Zavzdihnila je: »No, kaj pa naj zdaj s tabo?« S prsti se je trepljala po boku.

»Bi morala kaj?«

Dvignila je roki in skomignila. »Seveda ne, ljubica. Ampak ignorirala te pa tudi ne bom. Mislim, še nikoli se nisem pogovarjala z nokranom, preden sem ga ubila.«

»No, jaz tudi ne. Sploh se še nisem pogovarjala z nobenim vorganom.«

Zarežala se je. »No, vidiš, obema je to noro odbito. To bo po moje velika dogodivščina. Velik spomin,« je rekla, se za trenutek zamislila in pogledala visoko drevo zraven sebe.

Skomignila sem.

»Nisem prepričana. To bo verjetno tebi lep spomin, meni pa ne, ker bom v naslednji minuti mrtva.«

Zazrla se je vame in od presenečenja odprla usta: »Kakšno dekle! Noro pogumno! Kar tako sprejemaš smrt?«

»Ja. Saj nimam izbire,« sem se zasmejala. Če ne bi razmišljala o svoji smrti, bi bil to še celo prijeten pogovor.

»Imaš fanta? Tako dekle, kot si ti, si zasluži najboljše.«

»Ja, Flavian Ornald je,« sem rekla, da ne bi Rebecca izvedela pravega imena, ker bi Deana takoj ubila, če bi izvedela zanj. Tega pa si ne želim. Živčno sem se prestopila.

Rebecca je z nasmehom odkimala: »Zanič lažnivka si, Alyson!«

Zaprla sem oči in si v mislih dala klofuto, ker sem pustila, da je pogovor nanesel na to temo. No, še vedno ne ve za Deana. S čevlji z visoko peto je brcnila kamen, da se je odkotalil od nje, in zavzdihnila:

»Moram pa pošteno odgovoriti na namig o tvoji smrti. Ja in ne! Je res in tudi ne. Poslušaj … Umrla boš, glede tega imaš prav. Vendar ne boš v naslednji minuti. Malo dlje boš trpela.« Dvignila je kanček zgornje ustnice in se spačila.

»O čem govoriš? Me boš ubijala deset minut?« sem vprašala začudeno.

»Ta pogovor bova opravljali na bolj udobnem mestu,« je zavzdihnila in se zazrla v nebo.

»Ka…?« sem lahko samo še izgovorila, preden so se moje obleke zmočile in pristala sem v morju.

Bila sem pod vodo. Prisežem, da sem še trenutek prej bila na trdnih tleh v pragozdu. Zaplavala sem na površje in globoko vdihnila zrak. Sredi oceana. Najbližji je bil samo otok, ki mu nisem videla konca. Mogoče se mi že meša. Mogoče v resnici ležim v topli postelji v svoji sobi in se sploh nisem prikradla ven in mogoče nisem srečala Rebecce. Ne vem. Na ta vprašanja vam raje ne bom odgovarjala, ker nisem več prepričana, če moja pamet deluje po starih tirih. Sredi oceana?! Si predstavljate? Dvomim!

Začela sem plavati proti otočku, naenkrat pa sem se ustavila, ker je na otoček stopila Rebecca. Ni bila mokra in še vedno je imela na obrazu hinavski nasmeh. Odlično sem jo slišala, čeprav sem bila od otoka oddaljena približno 40 metrov.

»Alyson, kako se počutiš?« mi je rekla s čisto navadnim tonom.

»Mokro!« Pogledala sem svoje telo, kako je plavalo v morju. Še vedno ista oblačila.

»Se čudiš, kako si se znašla tukaj?«

Hotela sem že odgovoriti z da, potem pa sem se spomnila, da nimam razloga za začudenje.

»V bistvu ne. Ti si varuhinja vode. Zmedlo me je samo to, ker tega nisem pričakovala.«

Naenkrat sem se spomnila – dobila bom dar. Vsak čas. Zaprla sem oči in umirila um. Počasi in natančno sem zašepetala: »Setulies Elementago.« Iztegnila sem roko daleč naprej. Nič! Voda se ni premaknila. NI izginila. Toliko o daru, ki se bo prikazal, ko ga bom najbolj potrebovala. Zdaj ga. Očitno še naprej trmoglavi. Potem sem rekla: »Ructeas!« Nič. Niti plamena. Niti iskrice. Poskusila sem še vse druge uroke, ampak nič. Zanič. Zaradi tega zdaj lahko umrem. Res hvala mojemu daru, ki se ne bo prikazal in me bo izdal!

»Res je, da sem rekla, da bo pogovor potekal v bolj udobnih okoliščinah, nisem pa rekla, da bodo zate udobne,« je rekla Rebecca, ko sem se vrnila na površje.

»Meni je v redu. Naravnost obožujem ta kraj,« sem zadihano rekla.

Rebecca je od začudenja odprla usta: »Ne morem verjeti! Zares si nekaj posebnega.« Prekrižala je roke. »Za tolažbo ti povem, da mi je zares žal, da si nokranka. Nekoga, ki ni paničen in se samo sprijazni, bi bilo prijetno imeti ob sebi. Moram ti povedati, da si mi najljubša nokranka. In, seveda, nikoli ne bom pozabila nate.«

Naenkrat sem doumela. Umrla bom! Nikoli več ne bom videla Deana, Samanthe ali Jonasa. Nikoli ne bom več okusila Deanovega poljuba, nikoli več ne bom mogla objeti Samanthe in Jonasa. Nikoli več ne bom videla slik in svoje sobe. Nikoli! Umrla bom pri sedemnajstih, čeprav imam večnost pred seboj. Škoda pa je. Umrla bom!

Oči so se mi razširile. Saj ne gre le za moje življenje, ampak za moje prijatelje. Rebecca se je zasmejala.

»Sem vedela! Ko si ugotovila, da boš umrla, si postala panična.«

Odkimala sem. »Ne, sploh ne! Samo želim, da opraviš čim hitreje,« sem se zlagala. In se začela ozirati naokoli.

»Alyson, zelo nadarjen nokran si. Si mislila, da te bom pojedla kar takoj? Ne, prej se bova malo pozabavali. No, jaz se bom.«

Naenkrat me je nekaj začelo vleči proti dnu. Ko sem bila že pod vodo, sem z rokami posegla po bitju, ki me je vleklo na tla. Vendar okoli moje noge ni bilo ničesar. Seveda, Rebecca je varuhinja vode, s tokovi me je vlekla proti dnu.

Začela me je grabiti panika. Poskusila sem se izvleči moči tokov in zaplavati proti površju, ampak tok je močan kot deset bikov skupaj. Zakričala sem pod vodo. Tok me je tiščal približno deset minut pod vodo.

Ko me je naposled le izpustila, sem zaplavala na površje in hitro vdihnila zraka, kot ga premorejo moja pljuča. Izkašljala sem vodo in pogledala okoli sebe. Rebecca je sedela na skali otoka in si pilila nohte. Dvignila je pogled in me pogledala:

»Si že nazaj? No, dobro, Alyson, povej mi … imaš rada led?« Vzelo mi je dih. Tokovi so se začeli ohlajati. V desetih sekundah so imeli verjetno le še 5 stopinj. Objela sem svoje noge in roke, vendar dolgo nisem mogla zdržati, ker sem morala plavati.

»Pro-o-sim, n-ne,« sem zamrmrala. Spodnja ustnica se mi je tako tresla, da niti govoriti nisem več mogla.

Za seboj sem zaslišala neko pokanje, ki mi je bilo znano, vendar se nisem mogla spomniti, od kje. Rebecca se je nasmehnila.

»Končno!« je veselo zavpila in pogledala nekam čez mene. Počasi sem se obrnila. Približeval se mi je pokajoč led. Debel kot koža morskega psa. Smrten kot vorganov ugriz. In ne samo to, približeval se mi je iz vseh strani. Potopiti se ne smem, ker me bo led prekril in ne bo mogla ven. Če ostanem na površju, lahko Rebecca led tako stisne, da bom eksplodirala.

»R-ro-t-tim t-te!« sem jecljala.

Zarežala se je in ustavila led, da je ostal samo še majhen krog. Dahnila sem in mrzel zrak mi je švignil iz ust. Peklensko mrzlo! Opogumila sem se in se z rokami oprla na led in se poskušala dvigniti iz vode. Vendar se je led zlomil in samo telebnila sem nazaj v vodo. Rebecca se je zasmejala. Zelo se je zabavala. To ni smešno, to je mučenje! In točno to je njen cilj.

Še nekaj minut mi je težila z ledom in se igrala z menoj. Grozno me je zeblo. Moje ustnice so postajale modre. Prstov na nogi nisem več čutila. Svoje smrti si nisem predstavljala na ta način. Trpljenje! Čustva! Panika! Upala sem, da bo opravila hitro, vendar ni. Zato sem morala ukrepati.