OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Celeste Sanja Smareglia

Izpovedni roman

64 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Zmagovalna zgodba projekta Z domišljijo na potep 2011/2012 v kategoriji Predmetna stopnja je zagotovo opravičila doseženo mesto. Avtoričina razmišljanja o neuslišani ljubezni, besedno preigravanje, izlivanje čustev, občutij, podajanje teže trenutka, barvitost globine praznin ... vse to in še več zlahka doseže tudi bralca že po nekaj prebranih vrsticah. Čutimo, sočustvujemo, trpimo skupaj z glavno junakinjo, oklepamo se upanja, a to umira, iz trenutka v trenutek se razblinja, nas potiska v brezno teme ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Moram se posvetiti šoli. Da bi mi šlo dobro, kot je šlo tebi. Ti si mi vzor, črta, ki ji moram biti vzporedna. Ugled imam pod nadzorom.

Kako si se smejal, ko sem rekla to. Rekel si, da ugled ni pomemben. Bi ti bil pripravljen tvegati ugled zame?

Sem bila že zaljubljena. Nisi prvi, o katerem sem sanjala, s katerim sem pletla skupno prihodnost. Si pa prvi, o katerem sanjam cel dan.

Si lik mojih poezij, si svetloba v luči mojega obstoja.

In čeprav vem, da so naslednje besede trapaste – upam, da boš ti moja svetloba za vedno. In da bom tudi jaz – nekoč – tvoja.

Nekoč se bova našla. Upam. In sanjam. Jaz bom srečno slikala, ti pa boš uspešen pisatelj. Skupaj bova srečno živela v najini ljubki hišici ob morju. Jaz bom potrpežljiva, tako kot si ti. Ti boš pa imel bujno domišljijo. Tako kot jo premorem jaz.

In skupaj bova živela v sožitju.

Kot sočloveka. In še nekaj več.

Ampak to je pravljica, zgodba, ki si jo ponavljam, cilj, ki je previsok, ki ga ne dosežem.

To je prav tako ponižujoče, še bolj pa bo takrat, ko mi boš to počasi izvlekel iz misli. In v tvojih očeh bom videla, da si me spregledal. Ponižanje!

Mogoče misliš, da sem otrok. A tudi jaz imam mnenje o stvareh. In predvsem – imam krila.

Krila te peljejo v zatočišče, ko si ranjen. In krvaviš, a si na varnem, v zatočišču.

In s tem se spopadeš z bolečino. In z zadnjimi močmi se vrneš spet v sedanjost. In tam stojiš, se smejiš, medtem ko globoko, res globoko, v skritih votlinah srca – ja, tam čutiš hladno praznino.

In ti to veš. Veš, da trpim za teboj, saj vidiš hrepeneče poglede, ki ti jih pošiljam.

Veš, a mi ne prizaneseš. Mi ne poveš. Se neprikrito skrivaš mojim namigom.

In izid je jasen.

Pa še vedno nisem svobodna. Priklenjena sem zaradi upanja, ki mi ga vzbudiš, ko obnavljam tiste štiri dni. Zato ostajam v mislih pri tebi. V nesmislih brez konca.

Nekoč se bom temu smejala. Ko bo gorje prestano in trnova pot prehojena. Ko bova skupaj. Ali ločena. Nekoč bom srečna. Nekoč, ko se bom imela rada.

Saj sem tudi zdaj, kadar te vidim v glasbeni šoli, kadar se spominjam vseh neumnosti, ki sem jih izrekla, in vsega lepega, kar si mi rekel – spisek teh lepih besed je kratek, a ti se bolje obnašaš do mene, kot jaz govorim s teboj.

Ne veš, kako mi je žal za težke besede, ki sem ti jih namenila, a mislim, da poznaš prikriti znak ranljivega dekleta, ki je zaljubljeno vate.

In ko izrečeš moje ime, kot bi bila posebnost, se mi zdi, kot bi bila oseba, ki jo poznaš tako dobro, kot bi bila očitnost.

Se mi zdi.