OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Stella Kos

Izpovedni roman

212 strani, A5 format

Redna cena: 19,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,92 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Mnogi mladostniki zgodaj posežejo tudi po cigaretih - žal! Večina pa se ne zaveda, kako škodljiva je ta ne zgolj razvada, temveč resna in zahrbtna odvisnost. Zategadelj še toliko bolj priporočamo mladim roman Odpusti mi!, v katerem avtorica, tudi sicer znana po svojih obravnavah mladostniških težav v sodobnem svetu (Laži o lepoti in Kozarček preveč) brez dlake na jeziku razkrije, kako usodne so lahko posledice kajenja. Skozi zgodbo dijakinje Lee, ki se sooči z neverjetno diagnozo - drobnoceličnim karcinomom na pljučih -, se do potankosti poglobi v vse faze dekletovega boja za preživetje, ravno tako pa skozi retrospektivno obravnavo opozarja mlade, da je smrtonosna diagnoza še kako povezana z odvisnostjo od cigaret. Zgodba je pisana na način, da bralca nagovori starosti primerno, dinamična in vendar razmišljujoča, predvsem pa se odlikuje z realno preslikavo življenja današnjega mladostnika in najstnika. Prepričani smo, da bo roman marsikomu odprl oči in predvsem razblinil prepričanje, da posledice odvisnosti od kajenja nikakor niso odvisne od starosti uživalca.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Lea se je zagledala v porisano tablo pred seboj, toda njene misli so odtavale daleč proč. V resnici ji namreč ni bilo niti najmanj vseeno in vsak trenutek od razkritja izvidov je v sebi bojevala najtežjo bitko v svojem življenju. Ves čas se je spraševala, zakaj je morala zboleti prav ona. Misel na smrt jo je vse bolj in bolj strašila. Vedno bolj se je je bala. Ni si želela umreti, hotela je živeti, in v tistem trenutku sploh ni vedela, kako je lahko zbrala toliko moči, da je svojo skrivnost zaupala Evi. Po eni strani si je želela oditi na zdravljenje, po drugi strani pa jo je bilo preveč strah neuspeha kemoterapij in obsevanj, da bi se odločila zanje. Misel na to, da se lahko kmalu pridruži Niku, jo je vznemirila, kajti vsa ta leta se je pogostokrat spraševala, kaj jo čaka po telesni smrti. Njena največja želja, ki jo je nosila v sebi, je bila, da bi lahko preprečila, da bi tisti večer sploh sedel na motor … V bolnišnico ni poklicala, čeprav je obljubila, da bo že v četrtek sporočila svojo odločitev o poteku zdravljenja. Zdravnica na Onkološki kliniki jo je brez usmiljenja postavila pred dejstvo: rak se zaradi razmeroma poznega odkritja preveč razsejal, in sedaj je pred njo stala odločitev o sprejetju terapije z obsevanjem in kemoterapijo ter citostatiki. Specializantki je med pogovorom na vprašanja, ali razume potek zdravljenja, le nemo prikimala, čeprav ni imela pojma o radioterapiji in podobnih besedah, ki jih je slišala iz njenih ust. Medicinsko sestro, ki je pripravljala poročilo za njenega osebnega zdravnika, je prosila, naj nikar ne obvesti njenih sorodnikov.

»Hmm…« se je ta za trenutek zamislila ter prekinila s tipkanjem. »Saj jim boste povedali, kajne?«

»Bom,« je neprepričljivo odvrnila Lea in se sesedla na prazen stol.

»Ste dobro?« se je prestrašila sestra, istočasno pa je desnico stegnila proti Lei, da bi preprečila morebiten padec.

»Ja,« je prikimalo dekle, »samo utrujena sem. Počutim se kot ožeta cunja.«

Sestra je sočutno zavzdihnila: »Razumem.« Ponudila ji je kozarec hladne vode, nato pa dodala: »Doktorica Tomolova vam je verjetno povedala, da …«

»Kaj?« jo je prekinila Lea, še preden je sploh utegnila dokončati stavek.

»Da je rak že precej razširjen,« je tiho odgovorila sestra in sedla poleg nje.

»Ja, vem, ampak nočem vedeti, v kateri fazi je že vse skupaj,« je izdavila Lea in po licih so ji začele polzeti solze.

Medicinska sestra je zaznala bolečino, ki jo je dekle nosilo s seboj, zato jo je v znak razumevanja stisnila k sebi. Lea je hvaležno sprejela njeno ramo in tiho posmrkala:

»Nočem umreti …«

»Saj ne boste,« jo je mirila sestra ter ji ponudila papirnat robček. »Začeli bomo z zdravljenjem, Lea.«

»Strah me je« je nerazločno zašepetala Lea in dvignila glavo.

Nerodno si je obrisala sledi maskare izpod oči ter si s prsti počesala razmršene lase. Vse njene sanje o prihodnosti so se nenadoma sesule v prah in nobena stvar na tem svetu zanjo ni več imela pomena. Postalo ji je vseeno za študij likovne umetnosti, na katerega se je imela namen vpisati po končani maturi.

Čez glavo si je potegnila volnen pulover ter se stegnila proti bundi, ki je visela na obešalniku.

»Ne bom vas obremenjevala še s sabo, ker imate verjetno dovolj drugega dela,« se je opravičila medicinski sestri.

»Ne obremenjujete me,« je ta odločno odkimala, »in popolnoma razumem, kaj prestajate.« Za hip se je zamislila, nato pa iz predala pisalne mize potegnila majhen kartonček. »Izvolite, tu je moja vizitka, Lea. Kadar koli me lahko pokličite.«

»Res?« je nejeverno obstala Lea ter se zazrla v na roke načečkano ime nad telefonsko številko.

»Seveda,« je sestra vnovič razumevajoče prikimala.

Lea jo je še enkrat pogledala, preden je segla proti kljuki: »Hvala vam, gospa.«

»Brez gospa, prosim,« se ji je nasmehnila medicinska sestra in ji podala roko: »Maja Stedenj sem, za vas samo Maja.«

Lea je prikimala in že hotela oditi, ko jo je Maja prekinila: »Želite, da koga pokličem, da pride po vas?«

»Ni treba,« je odkimala Lea, »fant me čaka pred Kliničnim centrom.«

»Ne ve, da ste tukaj?« se je začudila Maja in ji pomignila, naj še za hip zapre vrata.

»Ne,« je odvrnila Lea in se naslonila ob belo steno, »nihče od mojih ne ve.«

»Ampak … saj ste bili pri nas skoraj cel teden.«

Lea je pogoltnila debel cmok v grlu in mrzlično premišljevala, kako naj omili situacijo, a je hitro spoznala, da resnice nikakor ne bo mogla prikriti:

»Malo več kot dva meseca nazaj sem prebolela pljučnico.«

»In?« ni razumela Maja.

»Po njej naj bi počasi okrevala, ampak nisem.«

»Kako je to izgledalo?« je zanimalo medicinsko sestro.

Lea se je za trenutek zamislila, nato pa nadaljevala: »Pogosto sem bila utrujena, shujšala sem, in ko sem kašljala, sem na robcu opazila kri. Sama nisem hotela k zdravniku, ampak fant je vztrajal in sem šla. Najprej sem bila sprejeta v Kliničnem centru, nato pa so me premestili k vam, na Onkološko kliniko. Nikomur nisem povedala, da sem tukaj, po telefonu sem jim samo sporočila, da sem še enkrat zbolela za pljučnico, a v malce hujši obliki, in da me zato ne smejo obiskovati.«

»In so vam verjeli?« se je čudila Maja ter jo ponovno povabila, naj sede na stol poleg nje.

»Očitno so, poleg tega sta moja starša že prejšnji teden odpotovala na službeno potovanje in se vrneta konec prihodnjega tedna.«

»Živite še doma?«

»Em, ja,« je v zadregi prikimala Lea. »Pri meni se je vse zavleklo in šele zdaj končujem gimnazijo. Po osnovni šoli sem imela nekaj let krizo in sem pavzirala

»Razumem, da vam je težko, ampak … saj niste mogli vedeti, da imate raka, ko so vas premestili sem.«

»Dajte no,« se je Lea prisiljeno zasmejala, »če bi sošolki samo omenila, da sem na onkološkem oddelku, potem bi cela šola takoj vedela, da imam raka.«

»No, saj vas razumem,« je skomignila Maja ter se obrnila k računalniku.

Lea ji po videzu ne bi prisodila več kot trideset let.

»Upam,« je izdavila in vstala. »Lahko zdaj grem?«

Maja je prikimala ter položila prste na tipkovnico:

»Seveda. Odpustnico bo vaš osebni zdravnik prejel po pošti.«

»Hvala,« se je Lea počasi le podala na hodnik.

»Pa ne pozabite …!« je za njo zaklicala Maja.

Lea je hlastnila za zrakom: »Česa?«

»Poklicati doktor Tomolove, ko boste premislili glede zdravljenja.«

»Ne bom,« je Lea odgovorila s tako tihim glasom, da je ženska v modri uniformi ni več mogla slišati. Glavo je sklonila na prsi in nemo buljila v tla, medtem ko je hitela po hodnikih bolnišnice in upala, da ne bo srečala nikogar, ki bi jo utegnil prepoznati. Ko je stopila na plano, se je obrnila proti vhodu Kliničnega centra in si želela, da bi ji uspelo pravočasno priti na dogovorjeno mesto. Spomladansko sonce, ki ji že kar močno pripekalo, ji je obsijalo bled obraz. Roke je vtaknila v žepe puloverja in se v teku pognala proti vhodu, pri tem pa bi se skoraj zaletela v kolesarja, ki je na prtljažniku prevažal majhnega otroka.

»Ej, punca!« je zakričal. »Kje imaš glavo?!«

Lea se je za nekaj sekund ustavila in ga zmedeno pogledala: »Na ramenih.«

»Neumna si!« se je razburil moški. »Zaradi tebe bi skoraj polomil hčerko!«

Šele v tistem se je Lea zavedala svoje butaste izjave in od sramu zardela, ker pa ni vedela, kaj naj naredi, se je obrnila in stekla v avlo Kliničnega centra. S pogledom je mrzlično iskala prvi prazen sedež ter sedla. Ravno je iz žepa potegnila mobilni telefon, da bi preverila uro, ko se je nekdo dotaknil njene rame:

»A, tukaj si,« je zaslišala znani glas.

Previdno je obrnila glavo in ga zagledala. »Žiga,« je zašepetala in se mu umaknila, da bi lahko prisedel.