IZSEK IZ
KNJIGE:
Lea se je zagledala v
porisano tablo pred seboj, toda njene
misli so odtavale daleč proč. V resnici
ji namreč ni bilo niti najmanj vseeno in
vsak trenutek od razkritja izvidov je v
sebi bojevala najtežjo bitko v svojem
življenju. Ves čas se je spraševala,
zakaj je morala zboleti prav ona. Misel
na smrt jo je vse bolj in bolj strašila.
Vedno bolj se je je bala. Ni si želela
umreti, hotela je živeti, in v tistem
trenutku sploh ni vedela, kako je lahko
zbrala toliko moči, da je svojo
skrivnost zaupala Evi. Po eni strani si
je želela oditi na zdravljenje, po drugi
strani pa jo je bilo preveč strah
neuspeha kemoterapij in obsevanj, da bi
se odločila zanje. Misel na to, da se
lahko kmalu pridruži Niku, jo je
vznemirila, kajti vsa ta leta se je
pogostokrat spraševala, kaj jo čaka po
telesni smrti. Njena največja želja, ki
jo je nosila v sebi, je bila, da bi lahko
preprečila, da bi tisti večer sploh
sedel na motor … V bolnišnico ni
poklicala, čeprav je obljubila, da bo
že v četrtek sporočila svojo
odločitev o poteku zdravljenja.
Zdravnica na Onkološki kliniki jo je
brez usmiljenja postavila pred dejstvo:
rak se zaradi razmeroma poznega odkritja
preveč razsejal, in sedaj je pred njo
stala odločitev o sprejetju terapije z
obsevanjem in kemoterapijo ter
citostatiki. Specializantki je med
pogovorom na vprašanja, ali razume potek
zdravljenja, le nemo prikimala, čeprav
ni imela pojma o radioterapiji in
podobnih besedah, ki jih je slišala iz
njenih ust. Medicinsko sestro, ki je
pripravljala poročilo za njenega
osebnega zdravnika, je prosila, naj nikar
ne obvesti njenih sorodnikov.
»Hmm…« se je ta za
trenutek zamislila ter prekinila s
tipkanjem. »Saj jim boste povedali,
kajne?«
»Bom,« je neprepričljivo
odvrnila Lea in se sesedla na prazen
stol.
»Ste dobro?« se je
prestrašila sestra, istočasno pa je
desnico stegnila proti Lei, da bi
preprečila morebiten padec.
»Ja,« je prikimalo
dekle, »samo utrujena sem. Počutim se
kot ožeta cunja.«
Sestra je sočutno
zavzdihnila: »Razumem.« Ponudila ji je
kozarec hladne vode, nato pa dodala:
»Doktorica Tomolova vam je verjetno
povedala, da …«
»Kaj?« jo je prekinila
Lea, še preden je sploh utegnila
dokončati stavek.
»Da je rak že precej
razširjen,« je tiho odgovorila sestra
in sedla poleg nje.
»Ja, vem, ampak nočem
vedeti, v kateri fazi je že vse skupaj,«
je izdavila Lea in po licih so ji začele
polzeti solze.
Medicinska sestra je
zaznala bolečino, ki jo je dekle nosilo
s seboj, zato jo je v znak razumevanja
stisnila k sebi. Lea je hvaležno
sprejela njeno ramo in tiho posmrkala:
»Nočem umreti …«
»Saj ne boste,« jo je
mirila sestra ter ji ponudila papirnat
robček. »Začeli bomo z zdravljenjem,
Lea.«
»Strah me je« je
nerazločno zašepetala Lea in dvignila
glavo.
Nerodno si je obrisala
sledi maskare izpod oči ter si s prsti
počesala razmršene lase. Vse njene
sanje o prihodnosti so se nenadoma sesule
v prah in nobena stvar na tem svetu zanjo
ni več imela pomena. Postalo ji je
vseeno za študij likovne umetnosti, na
katerega se je imela namen vpisati po
končani maturi.
Čez glavo si je
potegnila volnen pulover ter se stegnila
proti bundi, ki je visela na obešalniku.
»Ne bom vas
obremenjevala še s sabo, ker imate
verjetno dovolj drugega dela,« se je
opravičila medicinski sestri.
»Ne obremenjujete me,«
je ta odločno odkimala, »in popolnoma
razumem, kaj prestajate.« Za hip se je
zamislila, nato pa iz predala pisalne
mize potegnila majhen kartonček.
»Izvolite, tu je moja vizitka, Lea.
Kadar koli me lahko pokličite.«
»Res?« je nejeverno
obstala Lea ter se zazrla v na roke načečkano
ime nad telefonsko številko.
»Seveda,« je sestra
vnovič razumevajoče prikimala.
Lea jo je še enkrat
pogledala, preden je segla proti kljuki:
»Hvala vam, gospa.«
»Brez gospa, prosim,«
se ji je nasmehnila medicinska sestra in
ji podala roko: »Maja Stedenj sem, za
vas samo Maja.«
Lea je prikimala in že
hotela oditi, ko jo je Maja prekinila: »Želite,
da koga pokličem, da pride po vas?«
»Ni treba,« je odkimala
Lea, »fant me čaka pred Kliničnim
centrom.«
»Ne ve, da ste tukaj?«
se je začudila Maja in ji pomignila, naj
še za hip zapre vrata.
»Ne,« je odvrnila Lea
in se naslonila ob belo steno, »nihče
od mojih ne ve.«
»Ampak … saj ste bili
pri nas skoraj cel teden.«
Lea je pogoltnila debel
cmok v grlu in mrzlično premišljevala,
kako naj omili situacijo, a je hitro
spoznala, da resnice nikakor ne bo mogla
prikriti:
»Malo več kot dva
meseca nazaj sem prebolela pljučnico.«
»In?« ni razumela Maja.
»Po njej naj bi počasi
okrevala, ampak nisem.«
»Kako je to izgledalo?«
je zanimalo medicinsko sestro.
Lea se je za trenutek
zamislila, nato pa nadaljevala: »Pogosto
sem bila utrujena, shujšala sem, in ko
sem kašljala, sem na robcu opazila kri.
Sama nisem hotela k zdravniku, ampak fant
je vztrajal in sem šla. Najprej sem bila
sprejeta v Kliničnem centru, nato pa so
me premestili k vam, na Onkološko
kliniko. Nikomur nisem povedala, da sem
tukaj, po telefonu sem jim samo
sporočila, da sem še enkrat zbolela za
pljučnico, a v malce hujši obliki, in
da me zato ne smejo obiskovati.«
»In so vam verjeli?« se
je čudila Maja ter jo ponovno povabila,
naj sede na stol poleg nje.
»Očitno so, poleg tega
sta moja starša že prejšnji teden
odpotovala na službeno potovanje in se
vrneta konec prihodnjega tedna.«
»Živite še doma?«
»Em, ja,« je v zadregi
prikimala Lea. »Pri meni se je vse
zavleklo in šele zdaj končujem
gimnazijo. Po osnovni šoli sem imela
nekaj let krizo in sem pavzirala.«
»Razumem, da vam je težko,
ampak … saj niste mogli vedeti, da
imate raka, ko so vas premestili sem.«
»Dajte no,« se je Lea
prisiljeno zasmejala, »če bi sošolki
samo omenila, da sem na onkološkem
oddelku, potem bi cela šola takoj
vedela, da imam raka.«
»No, saj vas razumem,«
je skomignila Maja ter se obrnila k računalniku.
Lea ji po videzu ne bi
prisodila več kot trideset let.
»Upam,« je izdavila in
vstala. »Lahko zdaj grem?«
Maja je prikimala ter
položila prste na tipkovnico:
»Seveda. Odpustnico bo
vaš osebni zdravnik prejel po pošti.«
»Hvala,« se je Lea počasi
le podala na hodnik.
»Pa ne pozabite …!«
je za njo zaklicala Maja.
Lea je hlastnila za
zrakom: »Česa?«
»Poklicati doktor
Tomolove, ko boste premislili glede
zdravljenja.«
»Ne bom,« je Lea
odgovorila s tako tihim glasom, da je
ženska v modri uniformi ni več mogla
slišati. Glavo je sklonila na prsi in
nemo buljila v tla, medtem ko je hitela
po hodnikih bolnišnice in upala, da ne
bo srečala nikogar, ki bi jo utegnil
prepoznati. Ko je stopila na plano, se je
obrnila proti vhodu Kliničnega centra in
si želela, da bi ji uspelo pravočasno
priti na dogovorjeno mesto. Spomladansko
sonce, ki ji že kar močno pripekalo, ji
je obsijalo bled obraz. Roke je vtaknila
v žepe puloverja in se v teku pognala
proti vhodu, pri tem pa bi se skoraj
zaletela v kolesarja, ki je na
prtljažniku prevažal majhnega otroka.
»Ej, punca!« je zakričal.
»Kje imaš glavo?!«
Lea se je za nekaj sekund
ustavila in ga zmedeno pogledala: »Na
ramenih.«
»Neumna si!« se je
razburil moški. »Zaradi tebe bi skoraj
polomil hčerko!«
Šele v tistem se je Lea
zavedala svoje butaste izjave in od sramu
zardela, ker pa ni vedela, kaj naj
naredi, se je obrnila in stekla v avlo
Kliničnega centra. S pogledom je
mrzlično iskala prvi prazen sedež ter
sedla. Ravno je iz žepa potegnila
mobilni telefon, da bi preverila uro, ko
se je nekdo dotaknil njene rame:
»A, tukaj si,« je zaslišala
znani glas.
Previdno je obrnila glavo
in ga zagledala. »Žiga,« je zašepetala
in se mu umaknila, da bi lahko prisedel.
