OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Dimitra Škrekovski

Fantazijski roman

220 strani - v dveh delih , A5 format

Redna cena: 31,62 EUR (cena vključuje oba dela)

Spletna cena - s 25% popusta: 23,71 EUR (cena vključuje oba dela)

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Dvojčka Orland in Lun sta zaradi svoje neugnanosti in pripravljenosti na potegavščine strah in trepet sirotnišnice, v kateri živita od prerane in skrivnostne smrti staršev. A ko se nad svet zgrnejo črni oblaki, ko se ORB, vladar Temnih senc, odloči podjarmiti si človeštvo - takrat pokažeta, iz kakšnega testa sta v resnici. V tej nadvse napeti in izjemno zanimivi fantazijski knjigi glavnima junakoma priskočijo na pomoč zares nenavadni junaki, med katere sodijo tudi Tigrica Levjesrčna - neustrašna miška, govoreča koruza, vile ...

Fantazijski roman Orland in Lun je kot pisan na kožo vsem, ki so jim pri srcu napete zgodbe, kajti do samega konca boste trepetali ne samo za življenji glavnih junakov, temveč tudi za usodo sveta samega.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Ta zgodba se začne v deželi Arajcev, nekje na ozemlju današnje Irske. Pa vendar to ljudstvo z Irsko ni nikoli imelo nič skupnega. Takratna dežela Arajcev – Araja je bila z drugimi besedami zemeljski raj. Popotnike so očarala cvetoča sončnična polja, lepe vasice, prijazni ljudje, slapovi popolnoma sinje modre barve, reke, tako čiste, da si v njih razločno videl dno, polno školjk vseh mavričnih barv, in pa gozdovi, katerih tla so bila porasla z mahom, visoka drevesa so se nagibala v elegantnih lokih, po njih pa so hodili skrivnostni čarovniki, škratje, vile, driade in vsa čudežna bitja, ki si jih sploh lahko predstavljate. Toda po nekaj letih je v deželo prišla novica o obstoju bitja z neverjetnimi sposobnostmi magije, bitja, ki ga ni moč ustaviti, bitja, ki zbira vojsko, s katero se ima moč v pičlih treh letih polastiti celega sveta. Ime mu je bilo ORB. Samo ORB. Njegovo ime so bile nekakšne kratice. O njegovem izvoru ali pa o tem, kdo ali – bolje rečeno – kaj sploh je ta ORB, ni vedel nihče. Pa Arajcem to tudi ni bilo mar, v njihovi deželi je zavladala vsesplošna panika, kajti sovražniki so počasi začeli vdirati tudi v Arajo. In ti sovražniki niso bili le močni možje z željo po prelivanju krvi in norim izrazom v očeh, ne, bili so zli jezdeci temnih konj, bili so vitezi brez telesa, črne sence in oživela trupla. Malo kateri je preživel le njihov pogled.

Na vsem svetu sta obstajala le dva človeka, katerima za vsesplošne strahote ni bilo prav nič mar. To sta bila dvojčka Orland in Lun. Živela sta bolj na severu Araje, v pokrajini z imenom Andoralija, v stari vasici Lisickowiina. Kdor ju je poznal, je menil, da nista čisto pri pravi. Obnašala sta se kot dva popolna idiota. Rigala sta ob županovem govoru, plesala ples marjetic na pogrebu, sedela, ko so peli himno, zmerjala duhovnika ob maši … Počela sta stvari, ki so bile v popolnem nasprotju z vso moralo.

Mnogi so njune vedenjske motnje povezovali s tem, da sta se ju starša, že ko sta bila majhna dečka, naveličala in zapustila vaški sirotišnici, za seboj pa zabrisala vse sledi. Sklepali so, da v sirotišnici nista dobila prave vzgoje. Hja, težko je biti sirota z živimi starši! Ker so bili Arajci dobri po srcu, ju večinoma niso prezirali; hoteli so ju razumeti, jima pomagati. Ampak pri vsem tem so se pa le malce zmotili.

Orland in Lun sta se v sirotišnici počutila naravnost enkratno. Lahko sta se obnašala neprimerno, pa so vsi rekli: »Samo zaradi staršev sta takšna. Gotovo jima je bilo grozno, ko sta ju zapustila.« Ali pa: »Težko jima je, za vedenjske motnje nista sama kriva.«

Zato sta bila popolnoma pretresena, ko jima je nekega jutra gospodična Groznobradwec, sirotišniška vzgojiteljica, z nasmeškom na ustih razkrila, da bosta dobila mamo. In natanko čez dve uri je prišla. Njeno telo je bilo podobno velikanskemu, mastnemu in rožnatemu mehurju špeha. Obraz – ojoj! Kakšna spaka! Ustnice kot klobasa, nos – kumara, očesi pa dva megamajhno mičkena rozinčka. Najhujši od vsega pa so bili njeni lasje. Bili so oranžni in veliko višji kot ona sama. No, kakor že iz opisa razberemo, ni bila ravno sladka, dobra, zlata mamica. To sta si očitno mislila tudi Orland in Lun, kajti njuna polt ob pogledu nanjo ni bila več zdrave barve.

Z osladnim nasmeškom na ustih je stopila iz svoje kočije, ki jo je peljalo šest gromozanskih belih konjev z divjimi rdečimi očmi. Na žalost Orlanda in Luna ji je gospodična Groznobradwec veselo pomahala ter ji s tem dala znak, naj pride bliže. Debeluhinja je z majcenimi korakci odstopicljala po starem kamnitem stopnišču do njih, njeni strašljivi čevlji iz podganjega usnja pa so pri tem povzročali grozne zvoke.

Gospodična Groznobradwec si je živčno poravnala svoje dolgo sivo službeno krilo in s prisiljeno mirnostjo v glasu rekla:

»Torej … ste le prišli. Pričakovali smo vas z velikim veseljem. Posvojiti kar dva dvanajstletnika ni ravno lahka odločitev, vendar smo zelo veseli, da jima boste omogočili boljše življenje …« Gospodična Groznobradwec se je narejeno zasmejala in že hotela nekaj reči, ko jo je ogovorjena prekinila:

»Lahko, prosim, nehate klobasati neumnosti?! Raje mi povejte, kje sta fanta! Želim ju odpeljati – in to takoj!«

Orland in Lun sta se stisnila drug k drugemu in zaprepadeno buljila v ogromen balon špeha, ki se je vedno bolj napihoval. Imela sta močan občutek, da se bo ženska, ki naj bi ju posvojila, zdaj zdaj razpočila.

Toliko bolje za naju, je naskrivaj pomislil Lun.

Toda to se ni zgodilo, žal. Že v naslednjem trenutku je gospodična Groznobradwec razjasnila:

»To sta onadva, dvojčka, ki ju želite posvojiti – Orland,« je s prstom je pokazala na prvega, »to pa je Lun,« zdaj je pokazala še na drugega in spodbudno nadaljevala: »To sta onadva, le odpeljite ju.«

Debela gospa se je namrščila: »Sta to res onadva? Mislim, predstavljala sem si ju kot dva spodobna in urejena fantka, ki ne povzročata nemira in se rada učita. Žal pa moram reči, da sta tale falota vse prej kot to. Ali pa v sirotišnici ne znate skrbeti za svoje otroke dovolj dobro, da bi imeli vsaj nekaj pojma o osnovni higieni. Tile lasje,« debeluhinja si je prezirljivo ogledovala njuni umazani postavi, »ne izgledajo ravno v dobrem stanju, hlače so raztrgane in kolena imata odrgnjena. In prepričana sem, da odurni vonj po podganjih iztrebkih prihaja prav od njiju, če slučajno kaj vohate, gospa. In če ste slučajno kaj opazili iz moje razlage, gospa, in če imate slučajno malo večje možgane od piškavega oreha, potem, draga gospa, mi je res zelo žal, ampak ste zdaj gotovo tudi vi prišli do istega sklepa kakor jaz. In to pomeni, da fantov nikakor ne morem posvojiti. Žal,« je brž dodala, ko je videla vzgojiteljičin ogorčen pogled. »Ampak … res sem iskala drugačna fantka. Bolj posebna, gospa, bolj … čarobna! Mislim, da ste ju narobe ocenili. On zagotovo ne išče njiju.«

»Ampak … ni tako, kot se zdi, res ne! To sta onadva; poznam ju že celo življenje. In verjemite mi, nisem se zmotila! Sploh pa sami veste, da sta v nevarnosti! In, da ne boste mislili, zelo lepo se znata vesti, le včasih ju kaj razburi, drugače pa sta prava mala gospodiča.«

Orland se ni več mogel zdržati in je glasno rignil. Gospodična Groznobradwec ga je jezno ošinila s pogledom.

»Kaj sm pa naredu?« je lenobno vprašal.

Gospodična Groznobradwec se ni zmenila zanj in je nadaljevala: »Tole je bilo slučajno, da ne boste mislili. Drugače tega sploh ne delata in …«

»Lažeš!« Tokrat se je oglasil Lun. »Lažeš kot hudič! Po resnici povedano: z Orlandom vsako jutro vstaneva in se dereva tako na glas, da prebudiva celo sirotišnico, nato ponavadi vrževa kakšno punco na glavo v vodnjak, pri zajtrku rigava, saj hočeva biti podobna prašičem, najinim vzornikom, potem ser…«

»Lun! Dovolj bo! Ne mislim te več poslušati!«

»Jaz pa vas ne, gospodična Groznobradwec! V čast mi je bilo, da sem vas lahko obiskala, a izvedela sem dovolj. In, na žalost, nimam več veliko časa, da bi ga zapravljala tukaj. Sem pa hvaležna, da ste si …, khm…, vzeli čas in mi predstavili Orlanda in Luna, za katera moram reči, da sta, no, amm…« Zamišljeno je zavzdihnila: »Kako naj rečem … posebna otroka. Zdaj pa bi se, če dovolite, odpeljala domov. Adijo in lep dan vam želim!« Debeluška se je obrnila na petah in začela hitro drobencljati proti svoji kočiji, seveda z upanjem, da se bo lahko čim hitreje pobrala od tod. A upanje se ji ni izpolnilo.

»Počakajte!« Gospodična Groznobradwec je pohitela za njo in sivo krilo ji je plapolalo, ko se je v lahnem drncu spustila po stopnišču. Hitro je stekla do obilnega obličja debeluške, pred katerim je spominjala na majhno sivo miš. »Ne morete vendar kar tako oditi! Otroka vas potrebujeta! Če ju boste pustili tu, ne bosta več imela strehe nad glavo!«

»Kako to mislite, da ne bosta več imela strehe nad glavo?« se je pozanimala debeluška. »Saj bosta ostala v sirotišnici, mar ne?«

»Ne, ne bosta!« V glas gospodične Groznobradwec se je naselila histerija: »Pri nas ne moreta več ostati! Ni varno! Ko ste sporočili, da ju boste vzeli, sem njuno sobo oddala dvema dvojčicama. Resno, mislila sem, da ste že zatrdno odločeni, sploh pa sami veste, da Lisickowiina postaja zanju izredno nevaren kraj, sploh zdaj, ko so sem začele zahajati vse tiste sence! Morate ju vzeti in ju skriti pred …« je gospodična Groznobradwec srhljivo znižala glas, preden je nadaljevala: »… ORB-om. Vem, da gotovo poznate kraj, kjer bi bila varna, zato ju vzemite in skrijte – čim prej!«

Debeluška jo je nekaj časa opazovala, nato pa rekla: »No, prav, naj vam bo. Hja, mogoče se spomnim nekega kraja, kjer bosta kolikor toliko na varnem. Ta kraj je daleč od pogleda radovednih oči in daleč od dosega senc. Toda, če bosta hotela biti popolnoma varna, se bosta morala pokoriti mojim pravilom. Peljala ju bom …« Debeluška se je ozrla naokrog, da bi se prepričala, če ji kdo prisluškuje. Razen gospodične Groznobradwec, Orlanda in Luna ter drobnih veveric, ki so se podile po hrastovem drevoredu, ni videla nikogar. »Torej … razmišljala sem o dveh škratih: o Rogdu in Torrtu. Živita v Zlohotnjacwkowem gozdu in sta med zadnjimi pripadniki svoje vrste.«

Zadnje besede je debeluška izgovorila z močno otožnostjo v glasu; videlo se je, da ji je mar za obstoj pravljičnih bitij. »No,« je nadaljevala malce boljše volje, »sta pa tudi moja dobra prijatelja. In prepričana sem, da bosta pripravljena pomagati.« Ozrla se je v nebo in zmajala z glavo. »Kar podvizati se bomo morali, če želimo prispeti tja še do noči. Pot je dolga in pripravlja se k nevihti.«

To je bilo res, saj je zapihal mrzel veter, na nebu pa so se začeli zbirati prvi temni oblaki. Veverice so odskakljale nazaj proti gozdu in kmet se je začel vračati s polja domov.

Gospodična Groznobradwec je poklicala Orlanda in Luna, naj stopita bliže. Orland in Lun pa tega nista bila prav nič vesela. Nista želela oditi k temu mehurju špeha, ki je daleč stran od dosedanjega življenja v sirotišnici.

»Gospodična Groznobradwec?«

»Prosim, Orland?«

»Jaz ne grem nikamor, ker imam občutek, da se mi bo slabo godilo.«

»Jaz tudi ne grem. Hočem ostati tukaj z Orlandom!«

Gospodična Groznobradwec je zavila z očmi, saj je pričakovala težave. Dobro je vedela, da če se fanta nekaj odločita, zanjo ne bo lahko.

»Poglejta, fanta …« se je vzgojiteljica trudila ohraniti mirne živce. »Morata oditi z gospo Caroline, da bosta varna. Priskrbela vama bo topel dom, kjer vama bo prijetno in se bosta neizmerno zabavala, prav? Obljubim, da se bosta imela veliko bolj fino kot tukaj v sirotišnici, kjer vama nismo mogli izkazati prav posebne pozornosti zaradi prevelikega števila otrok. Verjemita mi, da mi je neizmerno žal, ker gresta, vendar je tako za vaju najbolje. Želimo vaju le zaščititi.«

»Pred čim pa?« je lenobno vprašal Lun in zazehal.

»Ja, pred čim? Pred jago babo?!« se je zlobno zarežal Orland.

»Ne, ti tepec!« Lun je svojega brata dvojčka šaljivo porinil vstran. »Pred kakšno jago babo vendar? Ti dve naju poskušata zaščititi pred njegovim visočanstvom Obutim mačkom, ti pa se še norčuješ?! Da te ni sram!«

Dvojčka sta se začela režati. Žalostno je bilo le to, da se nista znala režati normalno. Njun smeh je namreč spominjal na oslovsko riganje – bil je tako glasen, da se ga je dalo slišati čez celo vas, le ušesa si moral napeti. Večino ljudi je spravljal ob živce. Bolje rečeno: Orland in Lun še nikoli nista spoznala nikogar, kateremu bi bil njun smeh všeč. Med slednje je spadala tudi debeluška Caroline, ki pa, na njuno žalost, ni bila take narave, da bi se ji ju dalo poslušati, zato je jezno zavpila:

»Nikakor ne bom dovolila takega obnašanja, v redu?! Zdaj pa se mi hitro speljita v kočijo in utihnita že enkrat, za božjo voljo!«

Orland in Lun sta zaprepadeno buljila vanjo, iz široko razprtih ust pa jima je, kot vedno, kadar ju je bilo strah, kapljala slina. Še nikdar ni nihče tako grdo govoril z njima, kar sta se čutila dolžna tudi povedati:

»Z nama se pa ne boš takole pogovarjala, ti napihnjena, stara uš!« sta zakričala v en glas, ji pokazala jezik in začela teči stran, ko ju je gospodična Groznobradwec hotela zgrabiti za roke.

Bežeča Orland in Lun tega nista videla, toda za njunima hrbtoma se je začela Caroline vedno bolj napihovati in škrlateti, zraven pa je izgovarjala čudne besede. Nenadoma Orland in Lun nista več mogla teči. Nekaj ju je zadrževalo, kot nekakšna zračna zapora je bilo. Tedaj sta začutila pekočo bolečino. Nekaj ju je vleklo nazaj proti kočiji. Zvijala sta se in brcala in vpila in cvilila, toda ni jima bilo pomoči.

Kmalu sta se znašla pol metra pred gospodično Groznobradwec in vidno zadovoljno debeluško Caroline, ki se je do tedaj že vrnila v svojo pravo podobo.

»K-k-kaj je-e b-b-bilo to?« je prestrašeno zajecljal Orland.

»To je bila moja nevidna stena. Urok, ki sem se ga naučila pri starosti petih let, se imenuje Zapirajča vrata, je iz knjige 100 pametnih urokov za lažje življenje, stran 44, napisal pa jo je prapraprapraprapraprapraprapraprapraprapravnuk slavnega čarovnika Merlina, ki je bil zaveznik kralja Arturja, ki je bil nosilec slavnega meča Eskaliburja, ki je bil … Pa, oh, saj ni pomembno! Zdaj se moramo res nujno odpraviti na pot, zato se mi spokajta v kočijo!«

Orland in Lun sta se počasi odvlekla v ogromno pozlačeno kočijo z rubinasto rdečimi zavesami. Pri tem sta nenehno opazovala konje, ki so gledali, kot da ju bodo zdaj zdaj požrli.

V kočiji je vel osladen vonj po vrtnicah, ki se je Lunu zdel tako ogaben, da je skoraj pobruhal z žlahtnim rdečim žametom oblazinjene sedeže. Tudi notranjost kočije je bila pozlačena. Zlata barva je naravnost bodla v oči. V kočiji ni bilo nikogar, Orland in Lun pa sta se počila na sedeže ob oknu, jasno drug nasproti drugega.

»Hej, Orland!«

»Kaj?«

»Si videl tisto babuško, kako je čarala? Mene je skoraj kap. Misliš, da bi znala biti nevarna?«

Orland je odsotno odkimal. Nekaj drugega ga je skrbelo. Nekaj, kar je Lun v pogovoru med Caroline in gospodično Groznobradwec izpustil. Ali pa se mu preprosto ni zdelo tako pomembno, da bi temu posvečal pozornost. Nekaj časa je še premišljeval, naposled pa le rekel:

»Se spomniš, ko je Groznobradwečevka rekla, da za naju v Lisickowiini ni več varno, saj naju lovijo nek ORB in njegove sence? Morda veš, kdo sploh je to in zakaj, za božjo voljo, naj bi iskal ravno naju?!«

Lun ga je zamišljeno pogledal: »ORB naj bi bilo nekakšno zlo bitje, ki se želi polastiti sveta s svojo vojsko senc. To je vse, kar vem. Glede tistega, da naju baje lovi, pa moram reči samo, da upam, da to nikakor ni res, saj sva drugače pogubljena.«

Orlandu se je zatresel glas:

»Po-po-po-pogubljena?« je s težavo zacvilil.

»Hja, razen če naju Caroline tako dobro skrije, da naju ne najde nihče. Ampak dvomim. ORB in njegovi naj bi bili neizmerno močni. Vsakdo se jih boji, če pa se jim kateri predrznež poskusi postaviti po robu, ga zmeljejo v sončni prah.«

Lun se je zazrl skozi okno v gospodično Groznobradwec, ki je Caroline dajala še zadnje napotke: »Če ne ubogata, pa si pomagajte s čarovnijo … kakor koli, le skrijte ju.«

»Bodite brez skrbi, gozd je zelo temen in škrata sta pametna …«

»Hvala vam. Ne veste, koliko mi to pomeni. In nikar se ne vračajte nazaj v Lisickowiino z njima. Adijo!«

Lun še vedno ni mogel dojeti, da se to resnično dogaja tu in v tem trenutku. Da odhaja.

Odkar je pomnil, sta si z Orlandom želela nevarnih in drznih pustolovščin. Neštetokrat sta pobegnila iz sirotišnice, nekajkrat celo iz Lisickowiine. Toda nikoli ni razmišljal, kako je takrat, ko gre za res. Na zunaj tega ni hotel pokazati, a bilo ga je strah. Zelo strah. Zdaj je zatrdno vedel, da se gospodična Groznobradwec in Caroline ne šalita. ORB ju je res podil! Lun je čutil, da bosta v bližnji prihodnosti morala velikokrat boriti proti zlu. In le vprašanje usode je, kolikokrat jima bo uspelo odnesti celo glavo.

Zavzdihnil je, ko je zagledal Caroline, ki se je že pričela vzpenjati v kočijo. Kmalu so se odprla vrata in debeluška se je s težavo skobacala skoznje ter se treščila na sedež poleg Orlanda.

»Tako, fanta, zdaj bomo pa le odšli. Dajta, le pomahajta še svoji vzgojiteljici v slovo. Zelo žalostna je,« je vedro zažvrgolela Caroline in se z nasmeškom, ki je njeni veliki glavi še dodajal obliko buče, obrnila k njunima slabovoljnima obrazoma. »Ah, dajta no, ne bodita tako žalostna, vse bo še v redu. Vem, da sta zmedena, da ne vesta, kaj se dogaja, in tako dalje, rada bi ostala tu in nadaljevala s svojim življenjem – razumem, in če bosta ubogala ter upoštevala moja navodila in ne vtikala nosu tja, kamor se vaju prav nič ne tiče, se bo to gotovo izpolnilo. Obljubim. No, zdaj pa le še enkrat pomahajta svoji vzgojiteljici, potem pa krenemo.«