OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Patrik Komljenović

Fantazijski roman

60 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Manja se z očetom preseli v zapuščeno hišo strica Cirila Močnika. Četudi se sprva zdi, da bo življenje na podeželju dolgočasno, se po odkritju stričevih dnevnikov začnejo stvari odvijati z bliskovito naglico. Razkritje skrivnostnega izginotja stričeve hčere Manjo pripelje do spopada s prekletstvom, ki že vrsto let visi nad hišo ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Saj ne, da se ne bi veselila selitve, le čutim, da bom pogrešala ta prostor. Zdi se mi, da bom pogrešala stara lesena okna, ki škripajo ter mi parajo živce. Pogrešala bom svoja stara vrata, ne najlepše prebarvana, in lakirana vrata, katerih nisem nikoli marala. Nikdar nisem verjela, da se najbolj navežeš na stvari, ki jih sovražiš. O tem nisem niti razmišljala, saj nisem verjela, da se bom kdaj preselila. Če se z leve strani srca stežka prebijem na desno, vidim novo (oziroma staro) hišo očetovega starega strica. Ne vem, kako mu je bilo ime, saj se z očetom o tem nisva nikoli pogovarjala.

Če prav pomislim, se skoraj nič ne pogovarjava, saj je preveč zaposlen z raziskavami metuljev. Uboge živali zapira v posode, jih opazuje, fotografira, opisuje … ter podatke zapisuje v svoje raziskovalne dnevnike, ki jih zlaga v kovčke, te pa prelaga z enega na drugega. O njegovem starem stricu vem le to, kar sem prebrala z družinske fotografije, na katero je mama napisala svoje mišljenje o njem, saj je iz očeta težko kaj spravila.

Zakaj je morala umreti? Zakaj me je pustila na tem svetu čisto samo, brez kogar koli, ki bi mi vlival upanje? Zakaj naj zapustim to stanovanje – zakaj?!

Po dolgem razmišljanju sem ugotovila, da le imam nekaj skupnega z očetom, čeprav ne mučim živali in jih ne zbadam na stiropor ter svojih zbirk ne razkazujem naokoli: popoldne grem pogosto v gozd ter opazujem ptice, hrošče, mravlje in druge živali.

Gozd rada opazujem tudi s podstrešja ter iščem gnezda golobov nad strešniki; podstrešje obiskujem le jaz.

Moje razmišljanje in zrenje v stol se je končalo s hupanjem vozila, ki bo odpeljalo vse očetove biološke pripomočke – no, vsaj tiste, za katere ne velja, da bi se jim na poti lahko kaj pripetilo.

»Pridi, čakam te!« se je zaslišalo iz predsobe.

Vstala sem in odšla iz stanovanja in po stopnicah na dvorišče stanovanjskega bloka, kjer je oče že čakal v avtu. Luči so se prižgale in že sva se peljala po ozki asfaltirani cesti. Vozilo s pohištvom je peljalo tik za nama, zato sem se počutila utesnjeno.

Dan se je sprevrgel v večer, mi pa smo bili še vedno na cesti. Sonce je rdeče žarelo za hribi in oddajalo svoje oranžno rumene žarke. Sončna svetloba se je nežno prelivala s sijočo modro barvo, ta pa je postajala čedalje temnejša. Svetlobo na temnem nebu je dajala luna, ki jo je obdajal krog zvezd – zdelo se je, da te nežno mežikajo in me pozdravljajo. Globoko v sebi sem čutila, da sprejemam svoj odhod. In da me nov kraj sprejema medse.

Moja utesnjenost je zamrla v soju luči, ki so sijale nad cesto. Vozil ni bilo veliko, le tu in tam kakšno, ki je zdrvelo mimo. Bilo je že temno, sinje nebo so zastrli temni oblaki. Počasi je začelo deževati; najprej sem opazila majhne kapljice, ki so nežno polzele po oknu navzdol.

Peljali smo preko mostu, pod katerim se je svetlikala reka. Lepo se je videlo, kako kaplja za kapljo izgineva med veliko modrino. To je bil dokaz o začetku jeseni. Kaplje so padale kot melodija, ki jo igram na klavirju. Kot nota za noto v notnem črtovju.

Ko gledam dež, razmišljam o mnogih stvareh, ki jih drugače nikoli ne bi povezovala z dežjem. A ko glavo prislonim na avtomobilsko okno in z zanimanjem opazujem, kako oblaki spuščajo dež na zemljo, lahko razmišljam o takih stvareh. Vsa narava drhti ob dežju, z nežnostjo se premika. Drevesa udarjajo eno ob drugo, rahlo pihljanje vetra nosi travne bilke levo in desno. Vsa narava tiho in mirno, brez kakršnega koli glasu. Uživa v dežju. Vsaka kaplja pričara novo zgodbo, ki pade na zemljo in se stopi, se prelije s staro in jo obogati.

Ozrla sem se nazaj in z začudenjem opazila, da tovornjak ne vozi več tik za nama. Očetu ni bilo mar za naravo, buljil je v cesto ter nekaj premišljeval. Večkrat se je namrščil, vendar ni spregovoril niti besede. Njegov izraz se je hitro spreminjal, zato menim, da so bile njegove misli zanimive. Večkrat bi mu rada prisluhnila, vendar ponavadi nima časa za to. Ves čas si prišepetava in krili z rokami na vse strani.

Tu naokoli ni več stanovanjskih blokov, so le hiše, ki se svetlikajo v dežju. Tudi prometa ni veliko. Večino pokrajine obdajajo travniki in gozdovi. Tema je. Iz daljave se svetlikajo luči, ki prihajajo izza hišnih oken. Tu ne živi veliko ljudi. Hiše so posejane malo tu in malo tam. Na travnikih je pogosto ograja; mislim, da služi za pašnike, čeprav ne vidim nobene kmetije ali farme.

Dež se je okrepil, vendar se izza oblakov že kaže luna. Dež ni glasen, pada lahkotno kot pero, cestne luči rahlo utripajo. Kot je videti, zunaj ni nobene duše. Vse je tako spokojno, tiho, prav navdihujoče. V tem dežju vidim le lučke hiš.

Prispeli smo v večje naselje; tu je več hiš in ljudi. Tudi veliko luči vidim. Ob robu ceste je listje, ki je padlo z dreves – svetlika se v dežju, kot bi bilo sestavljeno iz malih kristalčkov, ki se kar naprej lesketajo. Rjave barve se skoraj ne opazi.

Dvignila se je megla, dež je oslabel. Le luči trgajo meglo in se prebijajo skoznjo. Rosi še, na cesti je polno luž … Cesta ni asfaltirana, zato nas kar naprej premetava. Ljudje se vračajo domov s kolesi, le redki vozijo avto. Najbrž delajo v tisti veliki tovarni tam čez polje. Ženske se vračajo iz trgovin s polnimi vrečami v naročjih. Luči v hišah se prižigajo.

Ura je okrog osmih. Postajam lačna. Vzela si bom sendvič. Pripravila ga je naša gospodinja – ona pripravlja najboljše sendviče. Le kaj bomo brez nje? Še sreča, da nama je za slovo spekla limonino pecivo – obožujem ga!

Tovornjak s pohištvom je daleč zadaj, le soj luči vidim v tej megli. Mislim, da sta voznika že utrujena. Le kaj si mislita o naju. Že dolgo se vozimo, cesta pa se kar vije naprej in naprej in ni ji konca.

Zavili smo v drevored; najbrž so lipe. Pot se še kar vije in vije. Drevesa stojijo na obeh straneh vzporedno. Prispeli smo do velike ograje, za njo pa je stala velika starinska hiša. Obdajal jo je bršljan, pred njo pa je stal visok in debel hrast. Tudi s tega so odpadli skoraj vsi listi, le tu ali tam se ga še drži kakšen.

Odprem avtomobilska vrata in stopim ven. V sebi čutim tesnobo. Hiša je velika in stara. Obdaja jo gosta megla. Počasi stopam za očetom ter jo s kančkom očesa opazujem. Zdi se kar strašljiva. Stopim na prvo stopnico verande – zaškripala je. Dotaknem se lesenega stebra, na katerem so izrezljani veliki želodi. Stebri so štirje: spredaj dva in zadaj pri vratih dva. Vrata so ogromna in lesena – tudi ta so izrezljana. Zgoraj na vratih je steklo, na katerem je gravirana črka C.

Oče je iz žepa potegnil velik kovinski ključ. Vtaknil ga je v veliko ključavnico. Vrata so se odprla …