Manja se z
očetom preseli v zapuščeno hišo
strica Cirila Močnika. Četudi se sprva
zdi, da bo življenje na podeželju
dolgočasno, se po odkritju stričevih
dnevnikov začnejo stvari odvijati z
bliskovito naglico. Razkritje
skrivnostnega izginotja stričeve hčere
Manjo pripelje do spopada s prekletstvom,
ki že vrsto let visi nad hišo ...
IZSEK IZ
KNJIGE:
Saj ne, da se ne bi
veselila selitve, le čutim, da bom
pogrešala ta prostor. Zdi se mi, da bom
pogrešala stara lesena okna, ki
škripajo ter mi parajo živce.
Pogrešala bom svoja stara vrata, ne
najlepše prebarvana, in lakirana vrata,
katerih nisem nikoli marala. Nikdar nisem
verjela, da se najbolj navežeš na
stvari, ki jih sovražiš. O tem nisem
niti razmišljala, saj nisem verjela, da
se bom kdaj preselila. Če se z leve
strani srca stežka prebijem na desno,
vidim novo (oziroma staro) hišo
očetovega starega strica. Ne vem, kako
mu je bilo ime, saj se z očetom o tem
nisva nikoli pogovarjala.
Če prav pomislim, se
skoraj nič ne pogovarjava, saj je
preveč zaposlen z raziskavami metuljev.
Uboge živali zapira v posode, jih
opazuje, fotografira, opisuje … ter
podatke zapisuje v svoje raziskovalne
dnevnike, ki jih zlaga v kovčke, te pa
prelaga z enega na drugega. O njegovem
starem stricu vem le to, kar sem prebrala
z družinske fotografije, na katero je
mama napisala svoje mišljenje o njem,
saj je iz očeta težko kaj spravila.
Zakaj je morala umreti?
Zakaj me je pustila na tem svetu čisto
samo, brez kogar koli, ki bi mi vlival
upanje? Zakaj naj zapustim to stanovanje
– zakaj?!
Po dolgem razmišljanju
sem ugotovila, da le imam nekaj skupnega
z očetom, čeprav ne mučim živali in
jih ne zbadam na stiropor ter svojih
zbirk ne razkazujem naokoli: popoldne
grem pogosto v gozd ter opazujem ptice,
hrošče, mravlje in druge živali.
Gozd rada opazujem tudi s
podstrešja ter iščem gnezda golobov
nad strešniki; podstrešje obiskujem le
jaz.
Moje razmišljanje in
zrenje v stol se je končalo s hupanjem
vozila, ki bo odpeljalo vse očetove
biološke pripomočke – no, vsaj tiste,
za katere ne velja, da bi se jim na poti
lahko kaj pripetilo.
»Pridi, čakam te!« se
je zaslišalo iz predsobe.
Vstala sem in odšla iz
stanovanja in po stopnicah na dvorišče
stanovanjskega bloka, kjer je oče že
čakal v avtu. Luči so se prižgale in
že sva se peljala po ozki asfaltirani
cesti. Vozilo s pohištvom je peljalo tik
za nama, zato sem se počutila utesnjeno.
Dan se je sprevrgel v
večer, mi pa smo bili še vedno na
cesti. Sonce je rdeče žarelo za hribi
in oddajalo svoje oranžno rumene žarke.
Sončna svetloba se je nežno prelivala s
sijočo modro barvo, ta pa je postajala
čedalje temnejša. Svetlobo na temnem
nebu je dajala luna, ki jo je obdajal
krog zvezd – zdelo se je, da te nežno
mežikajo in me pozdravljajo. Globoko v
sebi sem čutila, da sprejemam svoj
odhod. In da me nov kraj sprejema medse.
Moja utesnjenost je
zamrla v soju luči, ki so sijale nad
cesto. Vozil ni bilo veliko, le tu in tam
kakšno, ki je zdrvelo mimo. Bilo je že
temno, sinje nebo so zastrli temni
oblaki. Počasi je začelo deževati;
najprej sem opazila majhne kapljice, ki
so nežno polzele po oknu navzdol.
Peljali smo preko mostu,
pod katerim se je svetlikala reka. Lepo
se je videlo, kako kaplja za kapljo
izgineva med veliko modrino. To je bil
dokaz o začetku jeseni. Kaplje so padale
kot melodija, ki jo igram na klavirju.
Kot nota za noto v notnem črtovju.
Ko gledam dež,
razmišljam o mnogih stvareh, ki jih
drugače nikoli ne bi povezovala z
dežjem. A ko glavo prislonim na
avtomobilsko okno in z zanimanjem
opazujem, kako oblaki spuščajo dež na
zemljo, lahko razmišljam o takih
stvareh. Vsa narava drhti ob dežju, z
nežnostjo se premika. Drevesa udarjajo
eno ob drugo, rahlo pihljanje vetra nosi
travne bilke levo in desno. Vsa narava
tiho in mirno, brez kakršnega koli
glasu. Uživa v dežju. Vsaka kaplja
pričara novo zgodbo, ki pade na zemljo
in se stopi, se prelije s staro in jo
obogati.
Ozrla sem se nazaj in z
začudenjem opazila, da tovornjak ne vozi
več tik za nama. Očetu ni bilo mar za
naravo, buljil je v cesto ter nekaj
premišljeval. Večkrat se je namrščil,
vendar ni spregovoril niti besede. Njegov
izraz se je hitro spreminjal, zato menim,
da so bile njegove misli zanimive.
Večkrat bi mu rada prisluhnila, vendar
ponavadi nima časa za to. Ves čas si
prišepetava in krili z rokami na vse
strani.
Tu naokoli ni več
stanovanjskih blokov, so le hiše, ki se
svetlikajo v dežju. Tudi prometa ni
veliko. Večino pokrajine obdajajo
travniki in gozdovi. Tema je. Iz daljave
se svetlikajo luči, ki prihajajo izza
hišnih oken. Tu ne živi veliko ljudi.
Hiše so posejane malo tu in malo tam. Na
travnikih je pogosto ograja; mislim, da
služi za pašnike, čeprav ne vidim
nobene kmetije ali farme.
Dež se je okrepil,
vendar se izza oblakov že kaže luna.
Dež ni glasen, pada lahkotno kot pero,
cestne luči rahlo utripajo. Kot je
videti, zunaj ni nobene duše. Vse je
tako spokojno, tiho, prav navdihujoče. V
tem dežju vidim le lučke hiš.
Prispeli smo v večje
naselje; tu je več hiš in ljudi. Tudi
veliko luči vidim. Ob robu ceste je
listje, ki je padlo z dreves – svetlika
se v dežju, kot bi bilo sestavljeno iz
malih kristalčkov, ki se kar naprej
lesketajo. Rjave barve se skoraj ne
opazi.
Dvignila se je megla,
dež je oslabel. Le luči trgajo meglo in
se prebijajo skoznjo. Rosi še, na cesti
je polno luž … Cesta ni asfaltirana,
zato nas kar naprej premetava. Ljudje se
vračajo domov s kolesi, le redki vozijo
avto. Najbrž delajo v tisti veliki
tovarni tam čez polje. Ženske se
vračajo iz trgovin s polnimi vrečami v
naročjih. Luči v hišah se prižigajo.
Ura je okrog osmih.
Postajam lačna. Vzela si bom sendvič.
Pripravila ga je naša gospodinja – ona
pripravlja najboljše sendviče. Le kaj
bomo brez nje? Še sreča, da nama je za
slovo spekla limonino pecivo –
obožujem ga!
Tovornjak s pohištvom je
daleč zadaj, le soj luči vidim v tej
megli. Mislim, da sta voznika že
utrujena. Le kaj si mislita o naju. Že
dolgo se vozimo, cesta pa se kar vije
naprej in naprej in ni ji konca.
Zavili smo v drevored;
najbrž so lipe. Pot se še kar vije in
vije. Drevesa stojijo na obeh straneh
vzporedno. Prispeli smo do velike ograje,
za njo pa je stala velika starinska
hiša. Obdajal jo je bršljan, pred njo
pa je stal visok in debel hrast. Tudi s
tega so odpadli skoraj vsi listi, le tu
ali tam se ga še drži kakšen.
Odprem avtomobilska vrata
in stopim ven. V sebi čutim tesnobo.
Hiša je velika in stara. Obdaja jo gosta
megla. Počasi stopam za očetom ter jo s
kančkom očesa opazujem. Zdi se kar
strašljiva. Stopim na prvo stopnico
verande – zaškripala je. Dotaknem se
lesenega stebra, na katerem so izrezljani
veliki želodi. Stebri so štirje:
spredaj dva in zadaj pri vratih dva.
Vrata so ogromna in lesena – tudi ta so
izrezljana. Zgoraj na vratih je steklo,
na katerem je gravirana črka C.
Oče je iz žepa potegnil
velik kovinski ključ. Vtaknil ga je v
veliko ključavnico. Vrata so se odprla
…
