OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Aleksandra Panić

Znanstveno fantastični roman

120 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Roman Preteklost dehti na dlani je sestavljen iz treh samostojnih, a vendarle povezanih zgodb. V prvem delu se avtorica poigra z nesmrtnostjo: znanstvenikom je uspelo nemogoče - odkrili so serum nesmrtnosti. Človeštvo je navdušeno, vendar je serum zaradi stranskih učinkov kmalu prepovedan. Toda pohlepni in zaslužka željni lobiji se ne želijo kar tako umakniti; serum dolgih deset let neopaženo izlivajo v pitno vodo, kar ima za posledico vsesplošno nesmrtnost. Ljudje ne umirajo, a tudi rojevajo se ne več. Življenje postane pusto in brezbarvno in cilji nesmiselni. V vsesplošni apatiji se človeštvo oklene novice, da se v gorah nahaja izvir vode, ki ni onesnažena s serumom nesmrtnosti ... Ali ga bo ljudem uspelo najti še pred krivci za nesmrtnost ali pa ga bodo slednji onesnažili, da bi se ognili kazni?

V drugem delu nas avtorica ponese tisočletja naprej, ko je zgodba z nesmrtnostjo že daljna zgodovina, vendar zdaj človeštvo pestijo drugačne tegobe. Narava je uničena, krute vojne so terjale krvavi davek, in ko ljudje končno spoznajo, da nasilje nikoli ni bila in nikoli ne bo rešitev, se nevarnost pojavi iz vesolja. Zemljo zaradi surovin kolonizirajo tuja, mnogo naprednejša bitja, ki sprva celo delujejo humano, vendar se čez čas izkaže, da je zavojevalec zavojevalec, pa naj si nadene še tako prijazno masko ...

Tretji del se zopet pomakne za velikansko časovno obdobje naprej. Tehnologija je napredovala do nedoumljivih razsežnosti, vendar je človeško bistvo ostalo nespremenjeno - pohlep in sla po uničevanju sta še vedno tu. Kar vodi do načrta, ob katerem človeku zaledeni kri - serum nesmrtnosti je bil pretihotapljen v prihodnost ... Zdi se, kot bi se iz zgodovine ne naučili ničesar.

Oziroma kot pravi avtorica v epilogu:

Zgodovina je naš izvor, naša zibelka, naša domovina. Bistvo zgodovine je, da nam pomaga izogniti se robu, čez katerega smo prevečkrat pogledali. Zgodovina ni le kronologija napak. Lahko je naša učiteljica. Ohranja zgodovinski spomin v imenu preteklosti. Je naša pot v prihodnost. Več jo bomo preučevali, manj napak bomo storili v prihodnosti. Vseh njenih naukov najbrž nikoli ne bomo dojeli, a če vsak med nami vsak dan nekaj naredi za mir, bo naša prihodnost svetla.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Kmalu po okupaciji se je začelo govoriti o seznamu. Na seznamu so se znašli vsi, ki se ukvarjajo s kakšnim poklicem, ki ga oni ne poznajo ali ne cenijo. Tudi nekateri člani moje družine – in seveda tudi jaz – smo bili na seznamu. Moj brat, inženir, se ni imel česa bati. Tudi moja sestra, biokemičarka v inštitutu, je lahko mirno spala. Jaz, zgodovinarka, in mama, upokojena profesorica zgodovine in geografije, pa sva bili v nevarnosti. Najbolj pa je bil ogrožen oče, pisatelj in umetnik. Čudno, da ni dobil vabila. Drugi smo dobili vabila, naj pridemo na razgovor. Informativnega značaja. Za temi besedami se je lahko skrivalo marsikaj.

Prva je šla mama. Ni bila prestrašena, delovala je odločno. Ko se je vrnila, smo si oddahnili. Bila je živa. Vse se mi je pojasnilo, ko sem sama odšla na razgovor.

Njihov sedež je bil v veliki in moderni stavbi, ki so jo zgradili v enem dnevu – kot po čudežu. Baje z nanotehnologijo, s katero smo bili mi na čistem začetku, sploh v primerjavi z njimi – tako daleč seveda nismo prišli. Zagledala sem lepo urejene in lepe zaposlene. Bili so skoraj taki kot mi, le nekoliko višji. Oblečeni so bili v svetla oblačila, nekakšen uniforme; predpostavljam, da so bile plod novih tehnologij; ki so se jim lepo prilegale. Obraze so imeli nenavadno lepe, gladke, brez gub, malce brezizrazne.

Vstopila sem v sobo.

Visok afonec, ki se je predstavil kot Tuari, mi je ponudil sedež. Bil je eden redkih uradnikov, ki so na Zemljo prišli z vojaki.

»Veste, zakaj ste tu, gospa Eliza Pan?«

»Ne,« sem odkimala.

»Osvojili smo vaš planet. Kot ste opazili, brez borbe. Na njem se bomo zadržali nekaj časa. Potrebujemo rude.«

Tako. Kot vedno v zgodovini. Surovine, teritorij, korist … vedno je to v ozadju, sem pomislila.

»Vaš planet nam je tuj.«

»Ah, ne morete si misliti, kako ste vi tuji nam,« sem se opogumila.

»Ne razumemo vas. Vaših običajev, načina življenja, dela. Popolna uganka ste nam.«

To bi znala biti prednost, sem pomislila.

»Odločitev je, da nekatere ljudi med vami odstranimo.«

Hm, direktno, ni kaj. Visoko razviti! sem razmišljala.

»Odstraniti pri nas ne pomeni umoriti, kot je to v navadi pri vas.«

»Vsaj nekaj dobrega.«

»Toda niti pustiti pri življenju.«

Moje veselje je kratko trajalo, sem pomislila.

»Tiste, ki nam ne bodo koristili in ne bodo opravičili svoje vloge, bomo odstranili.«

»In kako poteka ta odstranitev?«

»Napravo usmerimo v telo in izgine v stotinki sekunde.«

»Učinkovito, ni kaj.«

»Osebek se preseli v virtualni svet. Tam lahko ostane za vekomaj, po potrebi pa ga lahko vrnemo, če bi bil potreben. In če sam pristane na to.«

»Je ta odstranitev boleča? Se človek zaveda virtualnega sveta, v katerega pride?«

»Ne, boleča ni, je pa neprijetna. Tu se ne da veliko storiti. Kar se tiče zavedanja v virtualnem svetu – oseba sanja idealno različico svojega življenja na Zemlji – kar je izpustila ali česar ni mogla doseči v realnem življenju.«

»Zakaj sploh odstranjujete?«

»Ker so resursi omejeni. Tolikšno število afoncev in zemljanov ne bi moglo živeti hkrati na tem prostoru.«

»Saj ste vendarle vi krivi za to! Moramo mi, zemljani, trpeti zaradi tega?«

»Prosim, počasi. V vesolju obstajajo dosti bolj nasilna bitja, kot smo mi. Imeli ste srečo.«

»Sreča pa takšna!«

»Odstranjevanje je humano.«

»Prizanesite mi s humanostjo! Torej … vse lahko vrnete?«

»V principu da. Toda …«

»Kaj?«

»Večina se ne bo želela vrniti.«

»Zakaj se ne bi?«

»Saj sem vam povedal, da sanjajo svojo idealno različico življenja. Večina jih noče pristati na vrnitev.«

»Zakaj?«

»Ker je idealno življenje lepše. Ne more se primerjati z življenjem na Zemlji.«

»Torej je to umor?«

»Ne.«

»Ja, je!«

»Ta razgovor je nesmiseln. Boljšega načina nismo izumili. Nismo pa kruti. Prej preverimo, kdo je za odstranitev in kdo ni.«

»In kakšen je ta vaš kriterij?«

»Preverimo in se potem odločimo.«

»Aha. Kaj pa?«

»Ljudje določenih poklicev niso na tem seznamu. Matematiki, kemiki, fiziki, tehnologi in še nekateri praktični poklici. Vi pa ste zgodovinarka.«

»Kaj je s tem narobe?«

»To je veda, ki je ne poznamo. In tisto, kar smo preučili, nas ni prepričalo. Vi torej preučujete preteklost. Popolnoma nekoristno, minulo preteklost.«

»To ni res!«

»Pa me prepričajte, da ni. Imate natanko tri mesece časa, da me prepričate, da je zgodovina koristna, uporabna znanost.«

»Če ne …«

»Ne morem pomagati. Jaz sem samo uradnik.«

»Kaj pa moja mama?«

»Ne skrbite. Je tudi geograf, kar ni na seznamu. Vaš oče pa je književnik in umetnik in bo odstranjen čez tri mesece. Vi se lahko morda rešite, saj je vaša specialnost tudi fizika. Zanima me ta povezava med zgodovino in fiziko – če sploh je.«

»Zakaj? Moj oče je poznan pisatelj. Odličen.«

»Umetnikov nimamo za koristne. In kar je pisal, je izmišljotina.«

»Ne razumete. Ničesar ne razumete! Umetnik je prav tako koristen kot matematik.«

»Pomirite se. Najin razgovor je končan. Videvala se bova vsak dan. Morda me lahko prepričate.«

Odšla sem vsa nesrečna. Ne vem, kako sem prišla do doma. Nisem si upala pogledati v očetov obraz. Najbrž je že slutil.