Mlada
Anabela je pretresena, ko kraljevi možje
sredi noči vdrejo v njuno skromno
domovanje in sestro Karmen kot ujetnico
odvedejo v grad. Na neskončna
vprašanja, kaj sta storili narobe, ne
pozna odgovora. In vse bolj jo prevzema
strah za lastno življenje. Sluti, da bo
naslednja na vrsti ona. Sklene pobegniti
iz mesta, kar ji tudi uspe, vendar na
poti naleti na navidez dobrodušnega
možaka, ki pa je v resnici trgovec z
dekleti. Ji bo uspelo pobegniti in
rešiti sestro strašnega ujetništva?
IZSEK IZ
KNJIGE:
Zbudila se je v prelepo
jutro. Pogledala je skozi okno majhne
lesene koče in videla, kako so ženske
in moški hiteli po uličici. Ulica
Kotnje je bila ena od mnogih, ki so
vodile na trg Velikega pevca. Bila pa je
edina, ki je vodila do Temnih vrat, vrat,
ki so vodila v Srebrni gozd. Prav tja se
je zagledala Anabela. Senca velikih vrat
je padala na prve hiše v ulici.
Zastraženo s štirimi stražarji je
mesto skrivalo neznano pred radovednimi
pogledi.
V Anabelini glavi so se
pogosto podile misli, kako bi bilo, če
bi odšla iz mesta Asmant. Zdaj bo res
morala oditi. Spomnila se je prejšnje
noči. Spomnila se je sestrinih besed,
polnih strahu, ko ji je zavpila, naj
odide. Zadrževala se je, da ni bruhnila
v jok.
S sestro sta živeli sami
že deset let, odkar jima je umrla mama.
Asmant je bil njun dom; Anabela še
nikoli ni odšla izven njegovega obzidja.
Pravzaprav je bilo to
prepovedano. Kralj Leon ni bil dober
vladar. In vedel je, da se ljudje tega
zavedajo, zato je prepovedal izhode iz
mesta vsem, ki jim tega ni sam odobril.
Anabela in njena sestra
tega dovoljenja nista imeli. Anabela se
je pogosto spraševala, zakaj sta s
sestro pri kralju v takšni nemilosti.
Odgovora ni dobila. Bolj je odraščala,
bolj je bila njena preteklost zavita v
tančico skrivnosti …
Zdaj se je nemočna
spraševala, kaj je njena sestra
naredila, da je kralj Leon ponjo poslal
toliko mož. In bolj kot kdaj koli prej
se je zavedala, da je sama, tako zelo
sama!
***
Anabelina sestra je bila
šivilja, Anabela pa je oblačila
prodajala na trgu Velikega pevca. Ko je
danes s košaro, polno oblek pogledala
skozi vrata, je takoj vedela, da je zdaj
vse drugače. Ljudje, ki jima že prej
niso bili naklonjeni, so se izogibali
njuni hiši. Pogledovali so k Anabeli,
kadar so menili, da jih ne vidi. Drugi so
samo sklonili glave. Ko je prišla na
trg, jo je stara gospa Skinarjeva le
bežno oplazila s pogledom in ji
zamomljala v pozdrav.
Anabela je sama pri sebi
razmišljala, kako je bila lahko tako
neumna. Kako je lahko mislila, da sosedje
ne vedo, da so odpeljali njeno sestro.
Zdaj bo ona, Anabela, postala izobčenka.
Ljudi, ki jih je doletela Leonova kazen,
so se izogibali kot gobavcev.
Zvonilo je poldne. Imela
ni še nobenega kupca. Nato se je k njej
prizibala starejša in okrogla gospa.
Anabela se je nasmehnila. Gospa Klebajeva
je bila plemkinja nižjega rodu. Živela
je v eni tistih dvonadstropnih hiš, ki
so že bile sezidane na pobočju hriba.
Nad njimi so bile samo še hiše bogatih
plemičev, nato pa še grad. Gospa je
bila ena redkih plemkinj, ki je prihajala
na trg in govorila z navadnimi meščani.
Posebej prijazna je bila do Anabele.
Vedno, kadar je bila na trgu, se je
oglasila pri njej in kupila kakšen kos
obleke.
»Oditi moraš!« je
rekla, ko se je približala.
Nasmeh je izginil z
Anabelinega obraza:
»Kaj?«
»V nevarnosti si. Tvoja
sestra je to vedela. Spomni se njenih
besed. Še danes se odpravi v Srebrni
gozd!«
Anabelin pogled se je
spremenil iz zmedenega v prestrašenega.
Imela je toliko vprašanj:
»Kako vi vse to veste?
Ne morem kar oditi … Nimam dovoljenja
… Sploh pa pravijo, da je Srebrni gozd
nevaren! Izgubila se bom in nato …«
Gospa Klebajeva je
ustavila poplavo besed in se žalostno
nasmehnila:
»Našla boš pot. To
imaš v sebi.« Nato se je obrnila in
hitro odšla stran od stojnice.
Anabela je pogledala
okoli sebe in videla, da jo gospa
Skinarjeva opazuje. Prisilila se je in si
nadela kisel nasmeh. Mrzlično je začela
pospravljati blago v košaro in
poskušala umiriti svoje roke. Z velikimi
koraki se je odpravila domov. Hitela je,
saj ni hotela slišati govoric o svoji
sestri. Videla jih je, opravljivke, kako
so stikale glave in si izmišljevale vse
mogoče zgodbe o tem, kaj je njena sestra
zagrešila, da jo je kralj dal zapreti.
Zaklenila je vrata in
sedla. Vrnila se je v prazno hišo.
Izgubila je zadnje upanje, ki ga je po
včerajšnji noči še imela: da bo
zmogla sama poskrbeti zase. Sestra jo je
že po malem naučila šivati; mislila
je, da bo zmogla prevzeti njeno delo
šivilje, nadaljevati svoje delo
prodajalke in nekako preživeti … Zdaj
pa se je zavedala dolge kraljeve roke –
nihče ne bo kupoval njenih oblek!
Anabeline oči so se napolnile s solzami,
in preden je se je zavedala, je že
jokala.
Ko se je zbrala in
obrisala vse solze z lic, je pokleknila k
sestrini skrinji. Ni bila okrašena in
niti umetelno izdelana; ni imela ključa,
še manj lepih zaponk. Bila je navadna
lesena skrinja. Anabela jo je počasi
odprla in našla en sam pergamentni
zvitek, ki je ležal ob čudoviti
ogrlici. Z odprtimi usti je strmela v
rdeče srce na srebrni ogrlici. Kako si
je njena sestra to privoščila? Bala se
je je dotakniti. Raje je vzela pismo in
ga začela brati.
Draga Anabela!
Najbrž si zmedena in
tudi to pismo ti ne bo moglo vsega
razložiti. Vedi, da niti jaz niti ti
nisva naredili ničesar narobe. Kralj se
naju boji. Ampak ti, Anabela, si
močnejša od mene. Ko se bo kralj Leon
tega zavedel, boš ti že daleč proč.
Pojdi v Srebrni gozd in poišči modreca
Gozda. Povedal ti bo vse, kar ti jaz zdaj
še ne morem.
Bodi previdna. Vzemi s
seboj ogrlico, potrebovala jo boš.
Z vso ljubeznijo,
Karmen.
Anabela je bila še bolj
zmedena kot prej. V čem je močnejša od
Karmen? Zakaj se ju kralj boji? Kakšno
povezavo imata njena sestra in prijazna
gospa Klebajeva? Zakaj jo je sestra spet
posvarila, naj odide?
Pa saj tukaj nima več
kaj iskati! Tokrat bo upoštevala sestrin
nasvet. Trdno je bila odločena, da bo
zvečer že na poti. Zdaj mora to pot
samo še najti.
