OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtorica: Rut Koren
Izpovedni roman
100 strani - A5 format
Redna cena: 15,81 EUR
Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE:
Evi se zdi, da je nesrečna ljubezen najhujše, kar jo lahko doleti. Da se krepko moti, spozna, ko mama razkrije, da je ima neozdravljivo bolezen. Dekletu se v tistem trenutku poruši svet. V obupu izreče nenavadno željo: da bi Bog, v katerega sicer ne veruje, a je v tistem trenutku pripravljena verjeti v vse, da bi le spremenila potek dogodkov, namesto mame k sebi vzel njo. Ko se že zdi, da bo njena želja ostala neuslišana, se zgodi ...
Mlada avtorica je uspela najstniško in lahkotno obarvano podati vsebino, ki pa v sebi skriva vse prej kot zgolj površinsko razmišljanje. Knjiga je svoji teži navkljub berljiva, na trenutke celo napeta, vseskozi pa bralca drži v negotovosti, kaj se bo zgodilo. In v njem poraja marsikatero vprašanje.
IZSEK IZ KNJIGE:
Ko zaslišim svoj priimek, se ozrem k policistu, ki sedaj govori z enim od mojih družinskih članov. Pozabim na svoje telo, ki ga zdaj vlečejo iz avta, in sem povsem osredotočena na policista.
Ozrem se k svojemu truplu. Zavito je v neko vrečo, ki je videti kot potovalka. Ko se ozrem spet k policistu, ne več govori po telefonu. Zaprem oči in se spomnim na Barbaro. Ko jih odprem, sem v bolnišnici. Niti ne vem, v kateri natančno. In stojim v operacijski dvorani. Dekle na mizi je Barbara. Nekaj delajo z njeno nogo. O, bljak! Ne morem gledati … kri je tako gnusna. Fuj!
Moje razmišljanje zmoti ščemenje v trebuhu. Zaprem oči in vidim, kako se očka, mama in Matic vozijo. Prepričana sem, da so namenjeni v to bolnišnico. Čudno, ampak vem, kam moram iti. Grem skozi vrata ven in po stopnicah navzdol. V pritličju grem še eno nadstropje dol. Vem, da sem na oddelku, kamor pripeljejo trupla, dokler ne pride družina in ne potrdi identitete ter se odloči, kaj bodo naredili s truplom.
Sedem na klop in čakam. Po desetih minutah slišim prihajati ljudi. Nekdo joče. Jap, to bo zagotovo moja mama. In je res. Pred njimi hodi ženska, oblečena v belo haljo. Lase ima spete v figo na vrhu glave. Deluje tako strogo. Počakam, da gredo mimo mene, potem pa grem za njimi v dvorano. Ženska v beli halji potegne voziček na plano.
»Ste pripravljeni?« dvomeče pogleda mojo družino. Njene oči se dalj časa zadržijo na moji mami. Prikimajo.
Odgrne prt z mojega obraza. Nisem več krvava in nimam več las na obrazu. Videti sem spokojna in mirna. Take se nisem videla že skoraj pol leta. Nekam bleda sem. Samo to me malo moti.
Mama se zvije in zgrabi jo krčevit jok. Tudi Maticu polzijo solze po obrazu, očka pa ima tako trd izraz, da ne morem nič razbrati z njega. Z eno roko objema mamo, drugo roko pa ima na Matičevi rami.
»To je ona,« reče očka s trdim glasom.
»Aha. Bo pogreb?« vpraša ženska v beli halji.
»Seveda bo,« odvrne očka.
»Jo boste upepelili ali tako pokopali?«
»Pustili jo bomo tako,« reče mama.
»Prav,« reče ženska v beli halji, pokrije moj obraz in pahne voziček v neko škatlo.
»Pogreb bo v petih dneh,« reče očka. »Bo v redu?« vpraša.
»V redu,« reče ženska v beli halji. Nato gre do vrat, jih odpre in počaka, da odidejo.
Spomnim se na Barbaro in na to, da bo pogreb v petih dneh. Grem ven, po stopnicah navzgor in potem do operacijske sobe, v kateri je bila prej Barbara. A je prazna. Le še ena medicinska sestra je v njej in pospravlja. Hmm… Le kje bi lahko bila?
Zaprem oči in si zamislim Barbaro. Odprem jih. Znajdem se v neki sobi, obrnjena proti oknu. Obrnem se na levo, a postelje so prazne. Še na desno pogledam in tam so tudi postelje prazne.
Kje je Barbara? Počakala bom še pet minut, potem pa bom videla, če jo bodo pripeljali sem. Sedem na okensko polico in začnem gledati po sobi. Zelo je podobna tisti, v kateri sem bila jaz.
Mogoče pa bo kdo žalosten, ker sem umrla. Vsaj upam da bo, no. Ko bom enkrat odšla, jih bom videla šele čez 70 let, kakšnega malo prej, kakšnega malo pozneje. Ampak vseeno je to dolgo časa. No, vsaj z babico bom.
Vrata se odprejo. Vstopijo štiri sestre, ki peljejo voziček. Na njem leži Barbara. Končno! Peljejo jo na drugi konec sobe in jo položijo na eno od postelj. Nato jo priključijo na vse mogoče aparate.
»Uboga revica. Sestra ali prijateljica ji je umrla. In še porezano nogo ima. To bodo hudi časi zanjo,« reče ena medicinska sestra. Ostale ji prikimajo.
»Vsaj štiri dni bo tu. To ni tako hudo,« reče druga, nato pa odidejo. Kako so prijazne! Povedale so mi vse, kar moram vedeti.
Obrnem se k Barbari. »Glej, da boš prišla na moj pogreb,« ji požugam s prstom.
