Zalina
soseska je pretresena. Skrivnostni umori
so pošteno razburkali vse, tudi
dekletovo družino. Le kdo je skrivnostni
morilec, ki tava od hiše do hiše, nakje
samo potrka, spet drugje pa opravi svoje
umazano delo? Se bo Zali uspelo izviti iz
smrtonosnega objema, ko bo za krvavi
pohod izbral hišo njene družine? In
še: se bo Zali, ki se - malce iz
radovednosti, mnogo bolj pa iz obupa
zaradi lastnih neuspehov - sooči s
svetom prepovedanih drog, uspelo
izmuzniti tudi drugi usodni nevarnosti?
IZSEK IZ
KNJIGE:
»Če kdo naleti nanje,
naj takoj pokliče policijo, saj se še
ne ve natančno, kdo je v tej tolpi in
kdo z njo sodeluje, čeprav to že dolgo
raziskujejo. Ve se le, da so zelo
nevarni. Upam, da vsi poznate telefonsko
številko policije. Kot veste, že pri
tretjem odmerku mamil postaneš odvisen.
Kmalu zmanjka denarja za mamila, zato
odvisnik začne krasti … kot krade ta
tolpa sedaj. Če uživalca drog ne
ubijejo mamila, ga gotovo zapor ali
poboljševalnica. Pazite se jih!«
Takrat me je resnično
postalo strah. Tretji odmerek je pred
menoj! Morala bi ga vzeti to popoldne.
Malo sem še premišljevala o tem, kako
grozno je, če kradeš. Potem sem se
odločila: če sem vzela dva odmerka
mamil, imam še vse možnosti odprte,
vendar kradla ne bom.
Odnehala bom v tem
trenutku!
Nato pa sem pomislila:
Ampak … kako se bom
pa zdaj ubila?
Mislim, da se ne bom
ubila. Prepričevala bom druge, naj ne
storijo iste napake, kot sem jo storila
jaz.
Stopila sem do
učiteljice ter ji vse priznala. Le-ta me
je poslušala, nato pa dejala:
»Srečo imaš, da si
tako trdnega značaja. Zala, saj veš, da
boš morala na zdravljenje, kajne?
Svetujem ti, da greš tja kar takoj!«
Prestrašeno sem jo
pogledala.
»Kaj pa mami in ati? Ne
upam si jima povedati.«
Učiteljica je
razumevajoče pokimala:
»Jima bom že jaz vse
pojasnila. Pridi, greva do gospe
ravnateljice.«
Prestrašena sem hodila
za njo. Potrkala je na vrata pisarne in
vstopili sva. Gospe ravnateljici je vse
razložila. Ravnateljica je razumno
prikimavala ter začela telefonirati
okoli. Najprej je poklicala na policijo,
nato pa še neke znance, zaposlene v
nekem centru za odvajanje od drog.
Najprej so prispeli policisti, z njimi
tudi moj znanec z lambordžinijem, ki me
je tudi to pot zaslišal. Izgledalo je
nekako tako:
»Od kdaj jemlješ
droge?«
Počasi sem odvrnila:
»Od četrtka.«
Pogledal me je in
vprašal:
»Kdo pa te je … hm,
povabil?«
Poskušala sem mu
razložiti:
»Pri biologiji smo se
učili o drogah, potem pa sem slišala
sošolki, da se o tem pogovarjata.
Povabili sta me s seboj in tako sem
prišla na dogovorjeno mesto, kjer so mi
drogo ponudili in brezglavo sem jo tudi
zaužila. Res pa je, da nisem ravno
razmišljala o drogah, temveč o
samomoru.«
Gospod Črni, kot sem v
mislih poimenovala policista, me je dolgo
opazoval, naposled pa je le spregovoril:
»Mi lahko zaupaš naslov
hiše in uro, ob kateri se sestajate?«
Globoko sem vdihnila.
Nisem si jih upala izdati. Gospod Črni
pa je natančno vedel, o čem
premišljujem. Pomiril me je, da ni nič
narobe, če jih izdam – konec koncev
kršijo zakon ter škodijo sebi in
drugim.
Opogumila sem se ter mu
povedala, kdo sta Lia in Tia. Izdala sem
tudi naslov:
»Cesta v Mirno 13 a.«
Gospod Črni me je
pohvalil. Prav tako me je povprašal po
imenih drugih uživalcev. Tega žal nisem
vedela, ampak sem jih pa znala opisati.
Tudi uro sestankov sem poznala:
»Ob petih popoldne bodo
tam.«
Gospod Črni si je nekaj
zapisal v beležnico in odšel. Odšli so
tudi drugi policisti. Poslovila se je še
učiteljica za likovno vzgojo in z gospo
ravnateljico sva ostali sami. Čez
kakšnih pet minut je prispela
uslužbenka tistega centra za odvajanje
od drog. Zaskrbljeno sem jo vprašala,
kako dolgo bom morala ostati tam.
»Ne boj se! Odvisno je,
kakšni bodo rezultati testa. Torej, sem
Suzana Tišina. Kličeš me lahko kar
Suzana in me lahko tikaš. Jaz sem sedaj
odgovorna zate. Gospa ravnateljica in
Tatjana Šiliš, torej tvoja učiteljica
likovne vzgoje, bosta tvojim staršem vse
pojasnili. Sedaj pa vzemi svoje stvari in
pridi z mano.«
Kar hitro sva se znašli
v avtu ter se odpeljali. Med vožnjo sem
bila čisto tiho. Prispeli sva v Maribor,
kjer sva izstopili pred čudno zgradbo in
vstopili vanjo. V stavbi je bilo vse
belo. Groza! Le kaj bi rekla učiteljica
likovne vzgoje?
Odšli sva do nekakšne
recepcije. Tam sem morala povedali svoje
osebne podatke in podatke staršev. Bilo
je srhljivo. Suzana me je odpeljala v
sobo z različnimi napravami, kjer sta
bila dva čudna človeka. Prvi je sedel
za računalnikom, drugi pa je imel pred
seboj beležko in v roki je vrtel
kemični svinčnik. Pozdravil naju je ter
pokazal, kam lahko sedeva. Suzano je kar
prezrl, mane pa je začel spraševati. Ta
dan sem že tretjič morala ponoviti isto
zgodbo, gospod pa me je ves čas
prekinjal in me spraševal o
podrobnostih.
»Sedaj boš opravljala
test. Potrudi se, saj bo le-ta odločil,
kako dolgo boš morala ostati pri nas.
Predvidevam, da boš tukaj le kratek
čas, če si seveda govorila resnico.«
Jaz pa upam, da on
govori resnico.
Test, ki sem ga morala
opraviti, je bil čudaški, dolg in
naporen, saj je vse skupaj trajalo kar
štiri ure in pol. Ena od nalog je bila
psihološke narave, saj mi je pred nos
postavil mamilo in nisem ga smela
vdihniti. Pol ure sem ga imela pred nosom
in ga nisem vdihnila. Zavedala sem se, da
bi bil to moj tretji odmerek v šestih
dneh. Očitno je čudak ugotovil,
da še nisem odvisna. Najboljša novica
po testu pa je bila, da se bom lahko po
treh dneh vrnila domov. Če seveda ne bo
kakšnih presenečenj.
Sedaj sem morala še na
odvzem krvi, saj sama nisem vedela,
katero mamilo sem uživala. Sramota,
nekaj sem vdihovala, pa sploh nisem
vedela, kaj to je, ker me tisti trenutek
to ni zanimalo. Kot mi je povedala
Suzana, sem padla v prepad, ampak ne
pregloboko – še se lahko rešim.
Mislim, da sedaj že lezem ven.
Da bom pri premagovanju
te ovire bolj učinkovita, pa se bom
začela učiti! Takoj grem v knjižnico
po nekaj knjig. Mogoče imajo tudi
kakšne učbenike, saj sem s snovjo v
velikem zaostanku.
Ko sem prišla v
knjižnico, se mi je na prvi pogled zdela
zelo majhna. Vendar sem se motila. V njej
je bilo čisto vse. Poleg navadnih knjig
so bile tu še enciklopedije, revije,
časopisi in učbeniki. Slednjih sem se
najbolj razveselila. Izposodila sem si
geografijo za sedmi, osmi in deveti
razred. Knjižničarka me je začudeno
pogledala:
»Kaj pa boš s toliko
učbeniki? Saj jih nočeš uničiti,
kajne?«
Prijazno sem ji odkimala.
Gradivo mi je posodila na moje ime in
tako sem odšla. Učbenike sem vrgla na
posteljo in šla pod prho. Ko sem si
umila zobe, sem zlezla v posteljo in
vzela učbenik za sedmi razred. Prebrala
sem ga do polovice, ko me je zmotila
Suzana.
»Dober večer, ali se
že odpravljaš spat? Mislila sem, da bi
mami lahko napisala pismo.«
Pismo se mi je zdela
dobra zamisel, ampak … ga bo mami sploh
hotela prebrati? O tem sem povprašala
Suzi.
»Seveda ga bo hotela
prebrati. Gotovo jo že zelo zanima, kaj
je s teboj. Kar napiši ga. Če ne
poskusiš, ne veš.«
Tako sem napisala pismo.
Glasilo se je:
Draga mami in ati!
Zelo mi je žal, da
sem zapadla v droge. Sedaj sem
spregledala, kako veliko napako sem
storila! Danes sem opravila test, da bi
videli, če sem že odvisna, a je bil
negativen. Tukaj bom morala ostati še
tri dni, potem pa se bom lahko vrnila
domov. Zelo vaju pogrešam.
Zala
P.S.: Ko pridem domov,
imam za vaju presenečenje!
Ko sem končala, sva se s
Suzano še malo pogovarjali. Ko je
odšla, sem zaspala.
