Četverice
prijateljev vest o odprodaji letala na
letališču Jožeta Pučnika niti ne bi
zmotila, če se podatki, objavljeni v
javnosti, in tisti, ki jih je glavnemu
junaku Marku posredoval oče, zaposlen na
tem letališču, ne bi tako zelo
razlikovali. Seveda si mladeniči, vedno
pripravljeni na dogodivščine in
raziskovanje, ne morejo kaj, da ne bi
'zadevi' posvetili nekaj pozornosti. In
ugotovitve, do katerih se prikopljejo, so
naravnost zastrašujoče - pripravlja se
namreč pravi teroristični napad! Jim ga
bo uspelo preprečiti?
IZSEK IZ
KNJIGE:
In prišel je dan
odprave. Oziroma torek. Nahrbtnik sem
imel pripravljen že dva dni. Osnovnim
potrebščinam – ledeni čaj, čips,
čokolada … – sem dodal še
daljnogled. V šoli sem bil pravočasno,
ob 8:20; vzel sem malico in se napotil
proti avtobusu. Sedel sem poleg Maja, za
nama sta bila Peter in Luka. Takoj sem
jim poročal o tem, kaj nas čaka.
»Odlično, to je zelo
dobro. Upam, da je razgled res tako
idealen, kot si rekel,« je Luka ogovoril
Petra.
»Seveda je, saj sem bil
že trikrat tam!«
Celih deset minut vožnje
do vznožja hriba smo pokali vice in se
smejali. Ko pa smo stopili iz avtobusa,
se je šele začel smeh. In sicer smeh
učiteljev, ki so nas videli, kako že na
četrtini poti odpiramo plastenke s
pijačo.
»Haha, kaj ne gre več,
fantje? Na avtobusu ste se tako hvalili,
kaj pa zdaj?« se je krohotal učitelj
Gad.
Zagotovo je to rekel, ker
nas je hotel očrniti pred drugimi
pohodniki. Sploh se nismo hvalili. No,
če povzamem: po utrujajočem vzponu smo
vendarle prišli na vrh.
In imeli smo kaj videti!
Kot je Peter rekel – res je bilo
letališče kot na dlani. Z Majem sva
takoj, ko sva dobila sapo in izpraznila
pol plastenka vode, izvlekla daljnogleda
in se zapičila v letališče. Nekaj
časa ni bilo nič novega na vidiku, nato
pa sem zaslišal Maja:
»Hej, poglejte, letalo!
Iz skrajno levega hangarja ga vlečejo!«
Takoj sem poiskal skrajno
levi hangar in opazil malo letalce, ki ga
je letališki vlačilec vlekel iz
hangarja. To je bil hangar za oddajo, o
katerem je govoril oče. Vanj zapeljejo
vsa letala, ki jih mislijo prodati ali
dati na popravilo. In tudi letalo je bilo
tisto, o katerem je govoril oče.
»Je pravo?« je vprašal
Maj.
Prikimal sem. Nekaj
trenutkov sem še gledal, ko sem
zaslišal Petra:
»Lahko še jaz pogledam?«
Prikimal sem in mu
pokazal, kam naj pogleda. Še sam sem
napel oči. Videl sem, kako so letalo
parkirali ob skladišču za pošto. Zdaj
mi je postalo jasno, zakaj je šef nagnal
delavce in rekel, da jim služba odpade.
Letalu so se namreč
pridružili trije ljudje. Šef, nemški
poslovnež in še nekdo. Vsi trije so
vstopili v letalo po posebni lestvi na
kolesih in izginili v notranjosti. Dolgo
jih ni bilo nazaj. Ko so ravno prišli na
plan, se je zaslišal Gadov robati glas:
»Dobro, dovolj je bilo
igračkanja, pospravite smeti in v
dolino!«
Na hitro sem nabasal
nahrbtnik z vrečkami in ostalimi smetmi
in se še enkrat zazrl v dolino. Videl
sem, kako so se možje začeli
pogovarjati.
Tedaj sem slišal Maja:
»Hej, kolega, čas za
odhod!«
Med potjo v dolino, ki je
bila bistveno lažja od vzpona, smo se
pogovarjali:
»Presneto, torej je vse
res! Res bo kupil letalo!« je začel
Maj.
»Kaj si pa mislil, da si
Markov oče vse izmišljuje?« je bil
ogorčen Peter. »Zdaj se lahko celo
uresniči moja napoved!«
»Kakšna napoved?« sta
skoraj hkrati vprašala Maj in Luka.
Onadva še nista vedela
tistega o terorizmu.
»Peter mi je po telefonu
razkril svojo idejo, kaj bi lahko bil
vzrok za ta skrivnostni nakup letala.
Kriva naj bi bila zavist. Se spomnita
tiste nove cinkarne, ki je Hanzovo
podjetje zakopala v dolgove in jih
pahnila v stečaj? Peter je rekel, da bi
se Hanz s kupljenim letalom lahko zaletel
v novo podjetje. Zato naj bi tako čudno
prestavljal sestanke in naposled najavil,
da bo letalo kupil v Franciji. Zdaj ga bo
policija iskala tam, če vedo, kaj
naklepa,« sem poročal.
»Sploh ni tako!« se je
oglasil Peter in hitel popravljati moje
poročilo: »Najel bo samomorilca, tako
kot takrat, ko so zrušili WTC, nato pa
pobegnil v Ameriko, kjer bo odprl
pekarno, kjer bo pekel vaflje in
spremenil ime,« je v eni sapi dodal.
»Ti in tvoje zgodbe,«
je zavzdihnil Luka.
»In če se kaj takega
res zgodi?« je vprašal Maj. »Treba bi
bilo poklicati policijo, preden se res
kaj zgodi.«
»Hej, stari, saj nisi
resen!« sem se začudil.
Dobesedno nisem mogel
verjeti, da nekdo, kot je Maj, ki venomer
poka vice, izusti nekaj tako resnega.
»Misliš resno?« sem ga vprašal.
»Seveda. Najprej res
nisem verjel, da je to tako resno, zdaj
pa, ko je res kupil letalo, vidim, da je
res. Pa kje ga je kupil! Za skladiščem,
da ga ne morejo videti s steze in iz
stolpa!« je rekel s teko resnim glasom,
da ga nisem več prepoznal.
Zdaj sem videl, da se v
vsakem šaljivcu skriva resen človek.
Celo njegov pogled je postal drugačen.
»Dobro, ampak ne vem,
če bi bilo pametno že zdaj klicati
policijo. Saj nimamo dovolj dokazov proti
Hanzu. Mogoče bi bilo pametno še malo
povohljati,« sem rekel.
A me je takoj prekinil
Peter:
»Ni časa, da bi
vohljali! Vsak trenutek lahko odleti
nekam v Nemčijo in ga ne bomo več
videli!«
Vsi trije so me
pogledali. Očitno so mislili enako.
»Dobro, bomo poklicali
policijo. Pridite danes ob treh k meni,
da se bomo dogovorili, kaj bomo
storili,« sem rekel. In to je zaleglo.
Celo pot smo se pogovarjali, a skoraj nič
o policiji.
