OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Rok Brglez

Detektivski roman

52 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Četverice prijateljev vest o odprodaji letala na letališču Jožeta Pučnika niti ne bi zmotila, če se podatki, objavljeni v javnosti, in tisti, ki jih je glavnemu junaku Marku posredoval oče, zaposlen na tem letališču, ne bi tako zelo razlikovali. Seveda si mladeniči, vedno pripravljeni na dogodivščine in raziskovanje, ne morejo kaj, da ne bi 'zadevi' posvetili nekaj pozornosti. In ugotovitve, do katerih se prikopljejo, so naravnost zastrašujoče - pripravlja se namreč pravi teroristični napad! Jim ga bo uspelo preprečiti?

 

IZSEK IZ KNJIGE:

In prišel je dan odprave. Oziroma torek. Nahrbtnik sem imel pripravljen že dva dni. Osnovnim potrebščinam – ledeni čaj, čips, čokolada … – sem dodal še daljnogled. V šoli sem bil pravočasno, ob 8:20; vzel sem malico in se napotil proti avtobusu. Sedel sem poleg Maja, za nama sta bila Peter in Luka. Takoj sem jim poročal o tem, kaj nas čaka.

»Odlično, to je zelo dobro. Upam, da je razgled res tako idealen, kot si rekel,« je Luka ogovoril Petra.

»Seveda je, saj sem bil že trikrat tam!«

Celih deset minut vožnje do vznožja hriba smo pokali vice in se smejali. Ko pa smo stopili iz avtobusa, se je šele začel smeh. In sicer smeh učiteljev, ki so nas videli, kako že na četrtini poti odpiramo plastenke s pijačo.

»Haha, kaj ne gre več, fantje? Na avtobusu ste se tako hvalili, kaj pa zdaj?« se je krohotal učitelj Gad.

Zagotovo je to rekel, ker nas je hotel očrniti pred drugimi pohodniki. Sploh se nismo hvalili. No, če povzamem: po utrujajočem vzponu smo vendarle prišli na vrh.

In imeli smo kaj videti! Kot je Peter rekel – res je bilo letališče kot na dlani. Z Majem sva takoj, ko sva dobila sapo in izpraznila pol plastenka vode, izvlekla daljnogleda in se zapičila v letališče. Nekaj časa ni bilo nič novega na vidiku, nato pa sem zaslišal Maja:

»Hej, poglejte, letalo! Iz skrajno levega hangarja ga vlečejo!«

Takoj sem poiskal skrajno levi hangar in opazil malo letalce, ki ga je letališki vlačilec vlekel iz hangarja. To je bil hangar za oddajo, o katerem je govoril oče. Vanj zapeljejo vsa letala, ki jih mislijo prodati ali dati na popravilo. In tudi letalo je bilo tisto, o katerem je govoril oče.

»Je pravo?« je vprašal Maj.

Prikimal sem. Nekaj trenutkov sem še gledal, ko sem zaslišal Petra:

»Lahko še jaz pogledam?«

Prikimal sem in mu pokazal, kam naj pogleda. Še sam sem napel oči. Videl sem, kako so letalo parkirali ob skladišču za pošto. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj je šef nagnal delavce in rekel, da jim služba odpade.

Letalu so se namreč pridružili trije ljudje. Šef, nemški poslovnež in še nekdo. Vsi trije so vstopili v letalo po posebni lestvi na kolesih in izginili v notranjosti. Dolgo jih ni bilo nazaj. Ko so ravno prišli na plan, se je zaslišal Gadov robati glas:

»Dobro, dovolj je bilo igračkanja, pospravite smeti in v dolino!«

Na hitro sem nabasal nahrbtnik z vrečkami in ostalimi smetmi in se še enkrat zazrl v dolino. Videl sem, kako so se možje začeli pogovarjati.

Tedaj sem slišal Maja:

»Hej, kolega, čas za odhod!«

Med potjo v dolino, ki je bila bistveno lažja od vzpona, smo se pogovarjali:

»Presneto, torej je vse res! Res bo kupil letalo!« je začel Maj.

»Kaj si pa mislil, da si Markov oče vse izmišljuje?« je bil ogorčen Peter. »Zdaj se lahko celo uresniči moja napoved!«

»Kakšna napoved?« sta skoraj hkrati vprašala Maj in Luka.

Onadva še nista vedela tistega o terorizmu.

»Peter mi je po telefonu razkril svojo idejo, kaj bi lahko bil vzrok za ta skrivnostni nakup letala. Kriva naj bi bila zavist. Se spomnita tiste nove cinkarne, ki je Hanzovo podjetje zakopala v dolgove in jih pahnila v stečaj? Peter je rekel, da bi se Hanz s kupljenim letalom lahko zaletel v novo podjetje. Zato naj bi tako čudno prestavljal sestanke in naposled najavil, da bo letalo kupil v Franciji. Zdaj ga bo policija iskala tam, če vedo, kaj naklepa,« sem poročal.

»Sploh ni tako!« se je oglasil Peter in hitel popravljati moje poročilo: »Najel bo samomorilca, tako kot takrat, ko so zrušili WTC, nato pa pobegnil v Ameriko, kjer bo odprl pekarno, kjer bo pekel vaflje in spremenil ime,« je v eni sapi dodal.

»Ti in tvoje zgodbe,« je zavzdihnil Luka.

»In če se kaj takega res zgodi?« je vprašal Maj. »Treba bi bilo poklicati policijo, preden se res kaj zgodi.«

»Hej, stari, saj nisi resen!« sem se začudil.

Dobesedno nisem mogel verjeti, da nekdo, kot je Maj, ki venomer poka vice, izusti nekaj tako resnega. »Misliš resno?« sem ga vprašal.

»Seveda. Najprej res nisem verjel, da je to tako resno, zdaj pa, ko je res kupil letalo, vidim, da je res. Pa kje ga je kupil! Za skladiščem, da ga ne morejo videti s steze in iz stolpa!« je rekel s teko resnim glasom, da ga nisem več prepoznal.

Zdaj sem videl, da se v vsakem šaljivcu skriva resen človek. Celo njegov pogled je postal drugačen.

»Dobro, ampak ne vem, če bi bilo pametno že zdaj klicati policijo. Saj nimamo dovolj dokazov proti Hanzu. Mogoče bi bilo pametno še malo povohljati,« sem rekel.

A me je takoj prekinil Peter:

»Ni časa, da bi vohljali! Vsak trenutek lahko odleti nekam v Nemčijo in ga ne bomo več videli!«

Vsi trije so me pogledali. Očitno so mislili enako.

»Dobro, bomo poklicali policijo. Pridite danes ob treh k meni, da se bomo dogovorili, kaj bomo storili,« sem rekel. In to je zaleglo. Celo pot smo se pogovarjali, a skoraj nič o policiji.