OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Iza Lucija Korošec

Izpovedno ljubezenski roman

68 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Tara šele med Markovo odsotnostjo spozna, da ji simpatični mladenič pomeni mnogo več kot samo dobrega prijatelja. Toda ... so tudi njegova čustva tako globoka? Jo pogreša, kot ona silovito pogreša njega? Se bo osmešila, če mu prizna ljubezen? Navzlic bojazni nestrpno odšteva čas do trenutka, ko se bo Mark vrnil v domovino. In ponovno srečanje je resnično čarobno: še preden uspe priti do besede, ji prijatelj izpove ljubezen. In potem ... se Tara zbudi v bolnišnici. Ter ugotovi, da so bile vse samo lepe sanje. Da je dogodek na letališču zgolj plod njene domišljije, saj so na poti doživeli prometno nesrečo. Se bodo sanje ponovile? Ali resničnost vendar kroji drugačna usoda?

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Nežen vetrc je zapihal skozi odprto okno in obliznil Tarine odgrnjene podplate, da je zadrgetala, a zbudila se ni. Dolge noge je potegnila pod odejo, se v snu obrnila na drugo stran in spala dalje. Vendar se je veter odločil, da se ne bo vdal. Zapihal je še bolj hladno in poljubil Tarina lica. Nenaden mraz je dekle prisilil, da je počasi in težkih vek odprla oči. Nekajkrat je zamežiknila v steno, da se ji je zbistril vid, nato pa je počasi odgrnila odejo in mrzel zrak ji je napolnil vse pore v telesu, da se ji je v trenutku zbistril tudi um.

Počasi je vstala in se pretegnila, potem pa je zaprla okno in odšla v kopalnico. Ko se je uredila, si je oblekla dolge hlače in jopico, čeprav je bil v sobi že čutiti toplejši zrak. Počesala si je dolge zlatorjave lase in si jih spletla v kito. V roke je vzela knjigo, v lopi poiskala ležalnik in se namestila na toplo sonce.

A nekaj ji ni bilo všeč, nekaj je manjkalo. Pobrskala je po spominu in se spomnila pisma. Hitro je skočila na noge in ga odhitela iskat. Spotoma je vzela v kuhinji še nekaj sadja in veliko vrečko piškotov. Ko je ponovno legla na ležalnik, je pismo zataknila za ovojnico knjige, da bi ga lahko prebrala kadar koli. Potem je v roke vzela vrečko piškotov in jo odprla. V knjigi je poiskala stran, kjer je prejšnji dan končala, in začela brati, vmes pa je v vrečko segala po nove in nove piškote. Če je bil kakšen del zelo razburljiv in napet, si je zbasala več piškotov hkrati v usta, tako da jih je komaj zaprla. Okoli nje je bila tišina, saj je bilo še zelo zgodaj. Naenkrat je zaslišala:

»Taraa, aah, Taraaa, kje si?!«

Zavila je z očmi in zavpila nazaj: »Na vrtuuu semm! Bereeemmm!« Sama sebi pa je zamrmrala: »Poskušam brati.«

Mama je v rožasti spalni srajci počasi prišla do nje. »Kaj počneš tukaj tako zgodaj? Saj imaš počitnice, lahko bi spala dlje.«

Tara je prijazno odgovorila: »Zjutraj je zelo lepo in tiho, zato sem prišla sem brat. Kot že štiri dni zapored, mami.«

Mama se je začudila: »Vsako jutro prideš sem tako zgodaj?«

Tara je prikimala, mama pa je zmajala z glavo in brez besed odšla. Dekle se ni več zmenilo zanjo, ampak je brala naprej. Vendar se ni mogla osredotočiti na tisto, kar je brala, saj se ji je v misli prikradla podoba njenega najboljšega prijatelja. Začela je razmišljati o njem:

»Tako ga pogrešam. Zakaj se je odločil, da gre na to gimnazijo? Ko bi vsaj že prišel nazaj!«

Naenkrat je za seboj zaslišala glas: »Koga pogrešaš, Tara?«

Sunkovito se je obrnila in pogledala naravnost v sive oči svoje sestrice. Zajecljala je vsa zmedena:

»P-prosim? Ne-ne vem, ka-kaj misliš.« Ni se zavedala, da je naglas govorila, in ko ji je ta misel šinila skozi glavo, se je zgrozila. Takoj se moram odvaditi razmišljati na glas. In če bi prišel kdo drug? Na to ni želela niti pomisliti.

Sestrica je ponovila vprašanje: »Koga pogrešaš?«

Tarini možgani so delali kot zmešani. Ni vedela, kaj naj reče svoji sestri. Odločila se je, da ji bo povedala resnico. No, delno resnico. »Rori, sedi,« jo je povlekla v naročje. »Saj veš, da imamo vsi nekoga, ki nam stoji ob strani, nam pomaga … No, tudi jaz ga imam. Vendar ga zdaj že nekaj časa ni, zato ga pogrešam.« Zazrla se ji je v oči. Je potešila njeno radovednost?

Rori jo je s svojimi predirljivimi očmi pogledala nazaj in jo kar naravnost vprašala: »Ta nekdo je Mark, kajne?«

Tara je presenečeno pogledala. Nekaj časa se ni premaknila, potem pa je počasi, ampak res počasi prikimala. Njena sestra je nadaljevala: »Zaljubljena si vanj.«

Starejše dekle je sunkovito odrinilo sestrico in vstalo. Zavpila je, in v popolni tišini, ki je bivala nad vasjo, se je daleč stran zaslišal njen eho: »Kako si drzneš?! Seveda ne!« Tara ni želela, da bi sestrica izvedela, kako je v resnici, kakšna so njena prava čustva.

»Ja, pa je res. Ker sem videla, kako ga gledaš.«

Tara se je nekoliko pomirila, vendar je bila še zmeraj jezna. Zdaj je nataknjeno vprašala: »In kako ga gledam? Prosim, razloži mi, ker resnično ne vem, kaj misliš.« Besedo resnično je posebej poudarila, da bi dala vtis, da o vsem tem nima nikakršnega pojma.

Rori se ji je le nasmehnila: »Ko ga gledaš in poslušaš, se ti oči iskrijo, ko je zraven tebe ali te prime za roko, da bi ti kaj pokazal, pa skoraj nehaš dihati.«

Tara ni vedela, kaj naj reče. Njena sestrica je bila stara trinajst let, pa je razmišljala bolj zrelo kot ona. In za nameček je imela prav. Res je skoraj nehala dihati, če je bil ob njej. Spoznala je, da sestrica ve vse. Povesila je glavo in skesano dejala:

»Prav imaš, Aurora. Če je ob meni on, pozabim na vse. Še ponoči, v sanjah, voham njegov vonj po orientalskem lesu in limeti in si slikam njegovo podobo.«

Rori je na obrazu počival zmagoslaven nasmešek: »In zakaj potem nista skupaj?«

Zdaj je Tara dvignila glavo in se tudi ona nasmehnila: »Ko bi bilo vsaj tako preprosto. Vendar mislim, da mu sploh nisem všeč. In ne bi mogla biti skupaj, ker je on moj najboljši prijatelj.«

Rori se je namrščila: »In kaj potem?« Tara ni znala pojasniti, zato je le skomignila z ramen, Rori pa je zmajala z glavo: »Prav čudna si, Tara. Ali on že ve, da ti je všeč?«

Tara je razširila oči: »Seveda ne! In nočem, da bi zvedel. In tudi nikoli ne bo izvedel. Kajne, Rori?«

Dekletce se je naredilo nevedno: »Česa ne bo izvedel?«

Tara je strmela v sestro in ji dejala: »Rori, obljubi, da mu ne boš rekla niti besede.« Dekletce je bilo tiho, zato je Tara ponovila: »Obljubi! Prosim.«

Rori je počasi prikimala in rekla: »Obljubim.«

Starejša sestra jo je objela: »Hvala.«

Rori je še enkrat prikimala, potem pa je vstala in brez besed odšla. Tara je označila stran, kjer je nehala, in zaprla knjigo. Ni mogla več brati. Pospravila je tudi ležalnik in odšla v svojo sobo. Odločila se je, da bo Marku poslala pismo. Vzela je list papirja in pisalo ter začela pisati:

Dragi Mark!

Ne, mislil bo, da ji je všeč. Saj ji je všeč, ampak … Ni pomembno. Zmečkala je papir in vzela novega.

Spoštovani prijatelj!

Ne, ne in ne! Saj ni njen poslovni partner. Spet je zmečkala papir in vzela novega.

Ljubi Mark.

Ne gre ji. Ne zna več pisati pisem. Spet je vzela nov papir in tudi tega zmečkala. Ko je Rori prišla pogledat, če ima kakšno novo revijo, je začudeno obstala med vrati.

»Tara, kaj se pa tukaj dogaja? Se ti je čisto zmešalo? Kaj delaš?«

Sestra ji je potožila: »Rori, ne znam več pisati pisem. Enostavno ne znam.« Dekle je čepelo za pisalno mizo, obkroženo z zmečkanimi papirji, in se smililo samo sebi.

Rori je previdno vstopila in pobrala enega od papirjev ter prebrala dve besedi, ki sta bili napisani na njem: »Spoštovani Mark! Si prišla le do sem? Si vse te papirje porabila, da si na vsakega napisala zgolj dve besedi?« Tara je prikimala, Rori pa je zavzdihnila in vse zmečkane papirje pobrala ter jih vrgla v smeti, nato pa vzela zadnji list in ga postavila pred sestro.

»Kaj je zdaj drugače, kot je bilo pred dvema tednoma?«

Tara ji je tiho odgovorila – in zdelo se je, da je mlajša od Rori: »Ne vem. Mogoče to, da sem zdaj popolnoma prepričana, da sem zaljubljena vanj, takrat pa nisem bila.«

Rori je nežno rekla: »Vendar to ni razlog, kajne? Misliš, da bo iz vsake besede razbral, da ti je všeč? Tega te je strah, kajne?«

Tara se je šibko nasmehnila. Kako je bila njena sestra že odrasla. Bolj kot ona sama.

»Ja, strah me je.«

Rori je resno rekla: »Če je pa tako …« nadaljevala pa je z velikim nasmeškom: »… ti bom pomagala, da boš končno napisala to pismo.«

Sama pri sebi je pomislila: Čeprav ne boš potrebovala veliko pomoči. Vendar tega ni povedala sestri, temveč je sedla zraven nje in ji spodbudno prikimala.

Tara je najprej pomislila, potem pa je začela pisati … in besede so ji res stekle kar same od sebe …