Tara šele
med Markovo odsotnostjo spozna, da ji
simpatični mladenič pomeni mnogo več
kot samo dobrega prijatelja. Toda ... so
tudi njegova čustva tako globoka? Jo
pogreša, kot ona silovito pogreša
njega? Se bo osmešila, če mu prizna
ljubezen? Navzlic bojazni nestrpno
odšteva čas do trenutka, ko se bo Mark
vrnil v domovino. In ponovno srečanje je
resnično čarobno: še preden uspe priti
do besede, ji prijatelj izpove ljubezen.
In potem ... se Tara zbudi v bolnišnici.
Ter ugotovi, da so bile vse samo lepe
sanje. Da je dogodek na letališču zgolj
plod njene domišljije, saj so na poti
doživeli prometno nesrečo. Se bodo
sanje ponovile? Ali resničnost vendar
kroji drugačna usoda?
IZSEK IZ
KNJIGE:
Nežen vetrc je zapihal
skozi odprto okno in obliznil Tarine
odgrnjene podplate, da je zadrgetala, a
zbudila se ni. Dolge noge je potegnila
pod odejo, se v snu obrnila na drugo
stran in spala dalje. Vendar se je veter
odločil, da se ne bo vdal. Zapihal je
še bolj hladno in poljubil Tarina lica.
Nenaden mraz je dekle prisilil, da je
počasi in težkih vek odprla oči.
Nekajkrat je zamežiknila v steno, da se
ji je zbistril vid, nato pa je počasi
odgrnila odejo in mrzel zrak ji je
napolnil vse pore v telesu, da se ji je v
trenutku zbistril tudi um.
Počasi je vstala in se
pretegnila, potem pa je zaprla okno in
odšla v kopalnico. Ko se je uredila, si
je oblekla dolge hlače in jopico,
čeprav je bil v sobi že čutiti
toplejši zrak. Počesala si je dolge
zlatorjave lase in si jih spletla v kito.
V roke je vzela knjigo, v lopi poiskala
ležalnik in se namestila na toplo sonce.
A nekaj ji ni bilo
všeč, nekaj je manjkalo. Pobrskala je
po spominu in se spomnila pisma. Hitro je
skočila na noge in ga odhitela iskat.
Spotoma je vzela v kuhinji še nekaj
sadja in veliko vrečko piškotov. Ko je
ponovno legla na ležalnik, je pismo
zataknila za ovojnico knjige, da bi ga
lahko prebrala kadar koli. Potem je v
roke vzela vrečko piškotov in jo
odprla. V knjigi je poiskala stran, kjer
je prejšnji dan končala, in začela
brati, vmes pa je v vrečko segala po
nove in nove piškote. Če je bil kakšen
del zelo razburljiv in napet, si je
zbasala več piškotov hkrati v usta,
tako da jih je komaj zaprla. Okoli nje je
bila tišina, saj je bilo še zelo
zgodaj. Naenkrat je zaslišala:
»Taraa, aah, Taraaa, kje
si?!«
Zavila je z očmi in
zavpila nazaj: »Na vrtuuu semm!
Bereeemmm!« Sama sebi pa je zamrmrala:
»Poskušam brati.«
Mama je v rožasti spalni
srajci počasi prišla do nje. »Kaj
počneš tukaj tako zgodaj? Saj imaš
počitnice, lahko bi spala dlje.«
Tara je prijazno
odgovorila: »Zjutraj je zelo lepo in
tiho, zato sem prišla sem brat. Kot že
štiri dni zapored, mami.«
Mama se je začudila:
»Vsako jutro prideš sem tako zgodaj?«
Tara je prikimala, mama
pa je zmajala z glavo in brez besed
odšla. Dekle se ni več zmenilo zanjo,
ampak je brala naprej. Vendar se ni mogla
osredotočiti na tisto, kar je brala, saj
se ji je v misli prikradla podoba njenega
najboljšega prijatelja. Začela je
razmišljati o njem:
»Tako ga pogrešam.
Zakaj se je odločil, da gre na to
gimnazijo? Ko bi vsaj že prišel
nazaj!«
Naenkrat je za seboj
zaslišala glas: »Koga pogrešaš,
Tara?«
Sunkovito se je obrnila
in pogledala naravnost v sive oči svoje
sestrice. Zajecljala je vsa zmedena:
»P-prosim? Ne-ne vem,
ka-kaj misliš.« Ni se zavedala, da je
naglas govorila, in ko ji je ta misel
šinila skozi glavo, se je zgrozila. Takoj
se moram odvaditi razmišljati na glas.
In če bi prišel kdo drug? Na to ni
želela niti pomisliti.
Sestrica je ponovila
vprašanje: »Koga pogrešaš?«
Tarini možgani so delali
kot zmešani. Ni vedela, kaj naj reče
svoji sestri. Odločila se je, da ji bo
povedala resnico. No, delno resnico.
»Rori, sedi,« jo je povlekla v
naročje. »Saj veš, da imamo vsi
nekoga, ki nam stoji ob strani, nam
pomaga … No, tudi jaz ga imam. Vendar
ga zdaj že nekaj časa ni, zato ga
pogrešam.« Zazrla se ji je v oči. Je
potešila njeno radovednost?
Rori jo je s svojimi
predirljivimi očmi pogledala nazaj in jo
kar naravnost vprašala: »Ta nekdo je
Mark, kajne?«
Tara je presenečeno
pogledala. Nekaj časa se ni premaknila,
potem pa je počasi, ampak res počasi
prikimala. Njena sestra je nadaljevala:
»Zaljubljena si vanj.«
Starejše dekle je
sunkovito odrinilo sestrico in vstalo.
Zavpila je, in v popolni tišini, ki je
bivala nad vasjo, se je daleč stran
zaslišal njen eho: »Kako si drzneš?!
Seveda ne!« Tara ni želela, da bi
sestrica izvedela, kako je v resnici,
kakšna so njena prava čustva.
»Ja, pa je res. Ker sem
videla, kako ga gledaš.«
Tara se je nekoliko
pomirila, vendar je bila še zmeraj
jezna. Zdaj je nataknjeno vprašala: »In
kako ga gledam? Prosim, razloži mi, ker resnično
ne vem, kaj misliš.« Besedo resnično
je posebej poudarila, da bi dala vtis, da
o vsem tem nima nikakršnega pojma.
Rori se ji je le
nasmehnila: »Ko ga gledaš in
poslušaš, se ti oči iskrijo, ko je
zraven tebe ali te prime za roko, da bi
ti kaj pokazal, pa skoraj nehaš
dihati.«
Tara ni vedela, kaj naj
reče. Njena sestrica je bila stara
trinajst let, pa je razmišljala bolj
zrelo kot ona. In za nameček je imela
prav. Res je skoraj nehala dihati, če je
bil ob njej. Spoznala je, da sestrica ve
vse. Povesila je glavo in skesano dejala:
»Prav imaš, Aurora. Če
je ob meni on, pozabim na vse. Še
ponoči, v sanjah, voham njegov vonj po
orientalskem lesu in limeti in si slikam
njegovo podobo.«
Rori je na obrazu
počival zmagoslaven nasmešek: »In
zakaj potem nista skupaj?«
Zdaj je Tara dvignila
glavo in se tudi ona nasmehnila: »Ko bi
bilo vsaj tako preprosto. Vendar mislim,
da mu sploh nisem všeč. In ne bi mogla
biti skupaj, ker je on moj najboljši
prijatelj.«
Rori se je namrščila:
»In kaj potem?« Tara ni znala
pojasniti, zato je le skomignila z ramen,
Rori pa je zmajala z glavo: »Prav čudna
si, Tara. Ali on že ve, da ti je
všeč?«
Tara je razširila oči:
»Seveda ne! In nočem, da bi zvedel. In
tudi nikoli ne bo izvedel. Kajne, Rori?«
Dekletce se je naredilo
nevedno: »Česa ne bo izvedel?«
Tara je strmela v sestro
in ji dejala: »Rori, obljubi, da mu ne
boš rekla niti besede.« Dekletce je
bilo tiho, zato je Tara ponovila:
»Obljubi! Prosim.«
Rori je počasi prikimala
in rekla: »Obljubim.«
Starejša sestra jo je
objela: »Hvala.«
Rori je še enkrat
prikimala, potem pa je vstala in brez
besed odšla. Tara je označila stran,
kjer je nehala, in zaprla knjigo. Ni
mogla več brati. Pospravila je tudi
ležalnik in odšla v svojo sobo.
Odločila se je, da bo Marku poslala
pismo. Vzela je list papirja in pisalo
ter začela pisati:
Dragi Mark!
Ne, mislil bo, da ji je
všeč. Saj ji je všeč, ampak … Ni
pomembno. Zmečkala je papir in vzela
novega.
Spoštovani prijatelj!
Ne, ne in ne! Saj ni njen
poslovni partner. Spet je zmečkala papir
in vzela novega.
Ljubi Mark.
Ne gre ji. Ne zna več
pisati pisem. Spet je vzela nov papir in
tudi tega zmečkala. Ko je Rori prišla
pogledat, če ima kakšno novo revijo, je
začudeno obstala med vrati.
»Tara, kaj se pa tukaj
dogaja? Se ti je čisto zmešalo? Kaj
delaš?«
Sestra ji je potožila:
»Rori, ne znam več pisati pisem.
Enostavno ne znam.« Dekle je čepelo za
pisalno mizo, obkroženo z zmečkanimi
papirji, in se smililo samo sebi.
Rori je previdno vstopila
in pobrala enega od papirjev ter prebrala
dve besedi, ki sta bili napisani na njem:
»Spoštovani Mark! Si prišla le do sem?
Si vse te papirje porabila, da si na
vsakega napisala zgolj dve besedi?« Tara
je prikimala, Rori pa je zavzdihnila in
vse zmečkane papirje pobrala ter jih
vrgla v smeti, nato pa vzela zadnji list
in ga postavila pred sestro.
»Kaj je zdaj drugače,
kot je bilo pred dvema tednoma?«
Tara ji je tiho
odgovorila – in zdelo se je, da je
mlajša od Rori: »Ne vem. Mogoče to, da
sem zdaj popolnoma prepričana, da sem
zaljubljena vanj, takrat pa nisem bila.«
Rori je nežno rekla:
»Vendar to ni razlog, kajne? Misliš, da
bo iz vsake besede razbral, da ti je
všeč? Tega te je strah, kajne?«
Tara se je šibko
nasmehnila. Kako je bila njena sestra
že odrasla. Bolj kot ona sama.
»Ja, strah me je.«
Rori je resno rekla:
»Če je pa tako …« nadaljevala pa je
z velikim nasmeškom: »… ti bom
pomagala, da boš končno napisala to
pismo.«
Sama pri sebi je
pomislila: Čeprav ne boš potrebovala
veliko pomoči. Vendar tega ni
povedala sestri, temveč je sedla zraven
nje in ji spodbudno prikimala.
Tara je najprej
pomislila, potem pa je začela pisati …
in besede so ji res stekle kar same od
sebe …
