Kaj bi
storili in kako bi se počutili, če bi
se lepega dne prebudili in ugotovili, da
se je ustavil čas, da je vse okoli vas
zmrznjeno, za nameček pa bi vas - kljub
prvotnemu prepričanju, da ste edino še
živeče bitje daleč naokoli -
zasledoval srhljivi neznanec s črno
kapuco? Seveda bi bežali pred njim, kot
je bežala tudi naša glavna junakinja,
toda - mu je sploh mogoče ubežati? Bo
svet za vekomaj ustal ujet v okove ledu
in mirovanja?
IZSEK IZ
KNJIGE:
Pobrala sem se z mrzlih
tal in se odločila za naključno pot.
Zdaj je vseeno, kam grem. Vse je narobe.
Nič drugače ne bo, če se izgubim. Se
mi vsaj ne bo treba ubadati z vsemi temi
težavami.
Pot me je odnesla do moje
šole. Premerila sem jo od tal do strehe.
Ne vem zakaj, ampak tako žalostna je
bila videti v temi, sama.
Naenkrat sem začutila
nevidno silo, ki me je vlekla proti
šoli. Tavanje brez razloga se nič več
ni zdelo dobra ideja.
Počutila sem se kot v
grozljivki. Veš, da ti nekdo sledi,
veš, da lahko izza vsakega vogala nate
skoči morilec, ampak še vedno vztrajaš
pri begu.
Stopila sem bližje vhodu
in na tleh opazila znak. Že dolgo je
tako ležal, vse odkar ga je pred petimi
leti hišnik povozil.
Znaka ni nihče
upošteval. Davno nazaj je na njem
pisalo:
Samo za dostavna
vozila!
Ampak odpadla črka tu,
odpadla črka tam, nekaj dodanih – in
znak je bil spremenjen v:
Samo za dostavo čokolina!
Resnični genij je, kdor
koli je to napisal.
Prijela sem kljuko na
ogromnih vratih šole – in glej, odprla
so se.
Naša šola žanje uspehe
na vseh področjih. Naša ravnateljica se
rada hvali, češ da je to šola genijev.
Na žalost pa graditelji naše šole niso
bili tako pametni. Torej, šola je
ogromna. Ima tri nadstropja. V pritličju
in v prvem so učenci do petega razreda,
v drugem in tretjem pa so učilnice
predmetne stopnje. V kleti so garderobe
in, khm, pisarne. Tukaj se začnejo
neumnosti. V kleti je mrzlo. Le kdo bi
cele dneve ždel za mizo?
Še ena neumnost: imamo
pet vhodov. Prvi vodi v telovadnico,
trije so stranski, nato pa je tu še
glavni vhod. Glavni vhod je na najbolj
oddaljeni strani šole. To seveda ne bi
bila težava, če ne bi bile tam edine
stopnice v zgornja nadstropja. Ampak to
še ni vse. Vsi stranski vhodi imajo vhod
samo v klet, kjer so garderobe. Tako da
moraš, če prideš v šolo skozi
stranski vhod, najprej skozi celo klet,
preden sploh lahko prideš v višja
nadstropja.
Kot sem že omenila,
šola je ogromna. Ogromno hodnikov, učilnic
in celo nekaj slepih ulic. V tretjem
nadstropju je na koncu dolgega hodnika
stranišče, ki je že leta prelepljeno z
napisom, da ni več v uporabi. Skratka
– pravi labirint.
Mene je pot vodila ravno
do stranskega vhoda. Bravo! Za
nepremišljenost zagotovo dobim visoko
nagrado.
S tihimi koraki sem se
pognala po stopnicah in zadnjo preskočila,
kot to vedno naredim. Moj doskok je
odmeval po celi kleti. Obžalovala sem
svoje dejanje.
V nižjih nadstropjih ni
nobenih oken, samo močne, svetle luči.
Z roko sem po steni tipala in iskala
stikalo. Naenkrat so se vse luči
prižgale. Ne po moji zaslugi. Moja roka
na steni je otrpnila. Nekdo je bil z
menoj v kleti!
Odmevajoči koraki so
ponovno pognali moje misli. Zdaj sem se
morala pobrati od tu. Preskakovala sem po
dve stopnici in v rekordnem času
prispela do vrat. Prijela sem za kljuko
in se že pripravila na tek, ampak vrata
so ostala na mestu. Zaklepala so se od
zunaj in od znotraj jih ni bilo mogoče
odpreti.
V tistem trenutku sem
želela močno brcniti v vrata in zakričati
nekaj hudih kletvic, vendar me je misel
na postavo s krvavim nožem utišala.
Zdaj je bila potrebna zbranost. Najti
najhitrejšo pot do glavnega vhoda in
beg. In izogibanje moje družbe – to je
moj načrt.
Bliskovito sem zdirjala
po stopnicah in si v glavi narisala
zemljevid kleti. Natančno sem vedela,
kam moram zaviti, če hočem najhitreje
priti do cilja, vendar je bilo to brez
upoštevanja zasledovalca. Ustavila sem
se na mestu in napela ušesa. Njegovi
koraki so zveneli le nekaj sekund dlje
kot moji. Ravno dovolj, da sem lahko
razbrala, kje približno se nahaja.
Spet sem se pognala v
tek. Če sem dovolj hitra, mi bo uspelo.
Drvela sem samo
naravnost. Mislila sem samo na stopnice
in na vrata, ki vodijo v svobodo.
Pozabila sem na svoje boleče noge in
tekla za življenje.
Končno sem pred seboj
zagledala stopnice. Koraki za menoj so
zveneli vedno bližji, a še vedno sem
imela nekaj prednosti.
Z vso silo sem se
zaletela v vrata. Bila so zaklenjena.
Pogledala sem nazaj proti stopnicam.
Nobene možnosti nisem imela, nikoli mi
ne bi uspelo priti do stranskih vrat.
»Razmišljaj!« sem si
rekla.
V tretjem nadstropju je
zasilni izhod, ki vodi ven na ozke
stopnice. Vsi smo se strinjali, da je
čisto brez veze, čeprav so učitelji
trdili, da v primeru požara iz
najvišjega nadstropja brez njih mogoče
ne bi mogli pravočasno na varno. Zdaj
sem bila za to hvaležna. Če se neumna
šola ne bi tega spomnila, bi bila
prepuščena krempljem njega.
Tekla sem po stopnicah.
Podpisi učencev različnih generacij in
kupi umazanih šal na stenah so švigali
mimo mene, ko sem polna adrenalina
preskakovala stopnice. Srebrna luna je
sijala skozi številčna okna in mi
kazala pot.
Ozrla sem se čez ramo.
Ujela sem temno senco, ki je se je
vzpenjala iz kleti. Skoraj sem se
spotaknila.
Če se je dalo, sem še
pospešila svoj tek. Naprej me je gnala
misel na vrata s tisto lepo besedo –
izhod.
