OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Pika Kristan

Fantazijski roman

76 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Kaj bi storili in kako bi se počutili, če bi se lepega dne prebudili in ugotovili, da se je ustavil čas, da je vse okoli vas zmrznjeno, za nameček pa bi vas - kljub prvotnemu prepričanju, da ste edino še živeče bitje daleč naokoli - zasledoval srhljivi neznanec s črno kapuco? Seveda bi bežali pred njim, kot je bežala tudi naša glavna junakinja, toda - mu je sploh mogoče ubežati? Bo svet za vekomaj ustal ujet v okove ledu in mirovanja?

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Pobrala sem se z mrzlih tal in se odločila za naključno pot. Zdaj je vseeno, kam grem. Vse je narobe. Nič drugače ne bo, če se izgubim. Se mi vsaj ne bo treba ubadati z vsemi temi težavami.

Pot me je odnesla do moje šole. Premerila sem jo od tal do strehe. Ne vem zakaj, ampak tako žalostna je bila videti v temi, sama.

Naenkrat sem začutila nevidno silo, ki me je vlekla proti šoli. Tavanje brez razloga se nič več ni zdelo dobra ideja.

Počutila sem se kot v grozljivki. Veš, da ti nekdo sledi, veš, da lahko izza vsakega vogala nate skoči morilec, ampak še vedno vztrajaš pri begu.

Stopila sem bližje vhodu in na tleh opazila znak. Že dolgo je tako ležal, vse odkar ga je pred petimi leti hišnik povozil.

Znaka ni nihče upošteval. Davno nazaj je na njem pisalo:

Samo za dostavna vozila!

Ampak odpadla črka tu, odpadla črka tam, nekaj dodanih – in znak je bil spremenjen v:

Samo za dostavo čokolina!

Resnični genij je, kdor koli je to napisal.

Prijela sem kljuko na ogromnih vratih šole – in glej, odprla so se.

Naša šola žanje uspehe na vseh področjih. Naša ravnateljica se rada hvali, češ da je to šola genijev. Na žalost pa graditelji naše šole niso bili tako pametni. Torej, šola je ogromna. Ima tri nadstropja. V pritličju in v prvem so učenci do petega razreda, v drugem in tretjem pa so učilnice predmetne stopnje. V kleti so garderobe in, khm, pisarne. Tukaj se začnejo neumnosti. V kleti je mrzlo. Le kdo bi cele dneve ždel za mizo?

Še ena neumnost: imamo pet vhodov. Prvi vodi v telovadnico, trije so stranski, nato pa je tu še glavni vhod. Glavni vhod je na najbolj oddaljeni strani šole. To seveda ne bi bila težava, če ne bi bile tam edine stopnice v zgornja nadstropja. Ampak to še ni vse. Vsi stranski vhodi imajo vhod samo v klet, kjer so garderobe. Tako da moraš, če prideš v šolo skozi stranski vhod, najprej skozi celo klet, preden sploh lahko prideš v višja nadstropja.

Kot sem že omenila, šola je ogromna. Ogromno hodnikov, učilnic in celo nekaj slepih ulic. V tretjem nadstropju je na koncu dolgega hodnika stranišče, ki je že leta prelepljeno z napisom, da ni več v uporabi. Skratka – pravi labirint.

Mene je pot vodila ravno do stranskega vhoda. Bravo! Za nepremišljenost zagotovo dobim visoko nagrado.

S tihimi koraki sem se pognala po stopnicah in zadnjo preskočila, kot to vedno naredim. Moj doskok je odmeval po celi kleti. Obžalovala sem svoje dejanje.

V nižjih nadstropjih ni nobenih oken, samo močne, svetle luči. Z roko sem po steni tipala in iskala stikalo. Naenkrat so se vse luči prižgale. Ne po moji zaslugi. Moja roka na steni je otrpnila. Nekdo je bil z menoj v kleti!

Odmevajoči koraki so ponovno pognali moje misli. Zdaj sem se morala pobrati od tu. Preskakovala sem po dve stopnici in v rekordnem času prispela do vrat. Prijela sem za kljuko in se že pripravila na tek, ampak vrata so ostala na mestu. Zaklepala so se od zunaj in od znotraj jih ni bilo mogoče odpreti.

V tistem trenutku sem želela močno brcniti v vrata in zakričati nekaj hudih kletvic, vendar me je misel na postavo s krvavim nožem utišala. Zdaj je bila potrebna zbranost. Najti najhitrejšo pot do glavnega vhoda in beg. In izogibanje moje družbe – to je moj načrt.

Bliskovito sem zdirjala po stopnicah in si v glavi narisala zemljevid kleti. Natančno sem vedela, kam moram zaviti, če hočem najhitreje priti do cilja, vendar je bilo to brez upoštevanja zasledovalca. Ustavila sem se na mestu in napela ušesa. Njegovi koraki so zveneli le nekaj sekund dlje kot moji. Ravno dovolj, da sem lahko razbrala, kje približno se nahaja.

Spet sem se pognala v tek. Če sem dovolj hitra, mi bo uspelo.

Drvela sem samo naravnost. Mislila sem samo na stopnice in na vrata, ki vodijo v svobodo. Pozabila sem na svoje boleče noge in tekla za življenje.

Končno sem pred seboj zagledala stopnice. Koraki za menoj so zveneli vedno bližji, a še vedno sem imela nekaj prednosti.

Z vso silo sem se zaletela v vrata. Bila so zaklenjena. Pogledala sem nazaj proti stopnicam. Nobene možnosti nisem imela, nikoli mi ne bi uspelo priti do stranskih vrat.

»Razmišljaj!« sem si rekla.

V tretjem nadstropju je zasilni izhod, ki vodi ven na ozke stopnice. Vsi smo se strinjali, da je čisto brez veze, čeprav so učitelji trdili, da v primeru požara iz najvišjega nadstropja brez njih mogoče ne bi mogli pravočasno na varno. Zdaj sem bila za to hvaležna. Če se neumna šola ne bi tega spomnila, bi bila prepuščena krempljem njega.

Tekla sem po stopnicah. Podpisi učencev različnih generacij in kupi umazanih šal na stenah so švigali mimo mene, ko sem polna adrenalina preskakovala stopnice. Srebrna luna je sijala skozi številčna okna in mi kazala pot.

Ozrla sem se čez ramo. Ujela sem temno senco, ki je se je vzpenjala iz kleti. Skoraj sem se spotaknila.

Če se je dalo, sem še pospešila svoj tek. Naprej me je gnala misel na vrata s tisto lepo besedo – izhod.