OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Nika Bizjak

Izpovedni roman

108 strani, A5 format

Redna cena: 20,51 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 15,38 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Prvi vtis, ki prevzame bralca ob knjigi Tom Adam Pelkowski, je, da tako zrelega besedila nikakor ni mogla napisati osnovnošolka. A resnica je, da je avrotica navkljub mladosti suvereno in z neverjetno natančnostjo 'zlezla pod kožo' glavnemu junaku, ki se je rodil ... drugačen. Njegova diagnoza: bipolarna motnja. Analiza življenja najstnika, ki se svoje drugačnosti sicer zaveda in se je tudi pripravljen boriti z njo, a ga okolica vedno znova potiska v spone osame, bo v bralcu zagotovo sprožila buren odziv in porodila mnoga vprašanja.

Za nameček se je avtorica poigrala s podajanjem besedila v narečju, kar še dodatno potrjuje verodostojnost in predvsem iskrenost ter resničnost glavnega junaka. Roman Tom Adam Pelkowski ni zgodba, temveč doživetje, ki ga vsekakor priporočamo tako mladim kot tudi starejšim bralcem.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Za bipolarnost je značilno, da ima bolnik nihanja razpoloženja. Po normalnih obdobjih je bolnik depresiven. Spet drugič je maničen. Ponavadi tak osebek ne zna z ljudmi. Težko mu je vklopiti se v družbo. Ima vedenjske motnje. Večina ljudi si ne predstavlja, kako hudo je. Hodiš k psihiatru, jemlješ antidepresive, včasih pomirjevala, da se pomiriš … Ne razumejo. Obsojajo te, ker ne vedo, kako hudo je. Ko si na antidepresivih, si otopel. Ničesar ne čutiš. Raje ne jemljem tablet, kot da bi bil otopel. Na podlagi tega sem nehal jemati tablete. Dr. Zrnovo sem poklical in preklical sestanek. Izmislil sem si, da sem bolan. Pa saj je v bistvu res. Kajne?

»38! 38! Nimate prav! 38 je!« sem se drl.

»Tom, prosim, pomiri se, prav?« me je mirila profesorica matematike.

Lina je še hodila v šolo. Nehala naj bi, ko bi se začeli prazniki. Bil je zadnji teden šole v tem letu.

»Pa če vam pravim, da ste narobe zračunali! Če zmnožite ono in ono in odštejete ono, pride ven 146, pol pa to kvadrirate, prištejete ono, pol to korenite, samo morte delno korenit, pol pa date oni koren krat oni koren, korenite, ono odštejete in dobite 38! Prav mam!«

»Tom, oprosti, ampak ne vem niti, kaj si ti računal,« je pohitela k moji mizi, da preveri. »To pa ne bo prav, Tom,« je rekla in zmajala z glavo.

»Ja, je!«

»Eee… ni, Tom,« je rekla pazljivo.

»Ja pa je!« sem začel blazneti. »Ja pa je!«

»Tom, Tom, nehaj! Tom!«

»Ja pa jeeee!« Vstal sem in prevrnil svojo mizo. Vzel sem njeno ogrlico in ji jo strgal z vratu. Vrgel sem jo v tablo in pograbil njen dnevnik. Začel sem ga trgati in kričati, da imam prav. Slišati sem bil kot pošast.

Dijaki so se vstali in pohiteli k izhodu, kar me je razjezilo: »Kam?!« sem se drl nanje, tako da so obstali. Nekaj časa sem se še drl in cepetal z nogami ter uničeval mize.

Nato sem se naenkrat ustavil in se zvil v klobčič na tleh. Tresel sem se. Naenkrat sem se počutil odlično. Dvignil sem glavo in se nasmejal. Vstal sem in objel profesorico:

»Kak ste dans, ha, profesorca?« sem rekel in se od srca nasmejal.

Ni vedela, kaj naj, zato je samo stala tam.

Spustil sem jo in odročil roke ter tako pozdravil vse sošolce: »Kak ste vsi? Lina! Hej, Lina!« sem se zadrl in objel tudi njo.

Objem mi je vrnila in se nasmehnila. Med nama sem začutil njen trebuh. Ni še bil povečan, vendar sem si predstavljal, kaj je v njej. Otroka sem si zamišljal kot zajedavca. To misel sem hitro zavrgel in se veselil do konca dneva.

Zvečer sem bil spet maničen. Hodil sem po hiši, po tri ure, no, s predahom, sem vso noč telovadil v fitnesu. Zjutraj sem bil še vedno maničen. Starša sta se odločila, da je najbolje, da ostanem doma. Lina je šla v šolo, čeprav sem vztrajal, naj ne gre sama.

Ob devetih zvečer sem prejel Linin klic.

»Tom! Ne boš verjel!« sem jo slišal kričati v telefon. V ozadju sem slišal glasno glasbo. Preglasno glasbo. Pa še zanič je bila.

»Česa ne bom vrjel? Povej, Lina! Ful, ful, ful me zanima, hočem vedet! Daj, povej! Pa kaj je tota muzika? Moti me! Povej že! Ha, boš?!« Še vedno sem bil nekoliko maničen.

»Seba se mi je opravičo!«

»Kaj? Kaj! Kaj?!« Nisem je slišal.

»Seba! Se! Je! Opravičo!«

»Res? Ooo, kak lepo! Ati pa mami skupaj, ha? Joj, navdušen sem! Kdaj bo pa poroka? Pa glej, da me povabiš, ja?!«

»Pa Ana in Simon sta spet sku…« Takrat je telefon potihnil. Nič. Anino ime me je streznilo.

Ampak … kaj je rekla? Da sta s Simonom ponovno skupaj? Ampak … kako? Po tem, ko mi je Ana povedala, da ga ne ljubi? Hočem reči, sklepal sem, da ljubi mene, glede na to, da je jokala, ker je mislila, da sva z Lino par in da imava otroka. Saj je zato jokala, kajne?

To me je začelo jeziti. Stekel sem iz svoje sobe ter po stopnicah in naravnost v kuhinjo. Odprl sem omarice na stenah. Na poseben način. Vzel sem stol in ga zalučal vanje. Steklo se je razletelo po tleh. Nato sem iztegnil roke in s polic potegnil vse kozarce, vse krožnike, vse skodelice, prav vse. Porezal sem se. Kri je curljala po razbitem steklu. Začel sem kričati. Preklinjal sem in se zlobno režal. Všeč mi je bil občutek, da sem dovolj močan, da jaz uničim stvari. Da zlomim kaj. Ne samo Ana.

Nadaljeval sem, dokler nista na prizorišče pritekla starša. Mama se je drla, oče jo je držal nazaj. Nisem je slišal. Kar sem slišal, sta bila moj glas in moje dihanje. Rekel sem, naj odideta. Vendar ne tako mirno:

»Marš stran od mene! Prekleto sranje!« sem se drl in cepetal po steklu.

Mama je jokala, oče pa jo je objemal in tolažil. Bala sta se me. Bala sta se bipolarnega, depresivnega mulca. Celo glas se mi je spremenil. Nižji je bil. Res sem bil besen. Dovolj, da sem s pestjo udaril v okno in ga popolnoma uničil. Nato sem se povzpel na okensko polico. In skočil. Počutil sem se, kot da sem skočil svobodi naproti. Vendar sem pristal na vrtu – med vrtnicami. Kako ironično. Sploh nisem skočil daleč. Le kakšna slaba dva metra. Nič mi ni bilo. Ampak sem se pomiril. Starša sta prihitela in se ustavila pred menoj.

»Oprostita,« sem rekel in strmel v nebo.

»Vema, sine,« se je oglasil oče. Ulegla sta se zraven mene. Vsak na eno stran.

»Ne jemlem več tablet. Pa k dr. Zrnovi sem nehal hodit,« sem rekel precej monotono.

Takrat je oče vstal in me prizadeto pogledal. Moj oče Poljak ima v navadi sneti pas in me mahniti z njim. In to je tudi storil. Kar me je razjezilo. Roko sem stisnil v pest in ga udaril. Padel je. Hotel sem se zagnati vanj, a me je nekdo prijel od zadaj; začutil sem več rok. Privezali so me s tistim belim plaščem in me vrgli v kombi. Slišal sem mamin jok, potem pa je vse postalo tiho. Izgubil sem zavest.