Prvi vtis,
ki prevzame bralca ob knjigi Tom Adam
Pelkowski, je, da tako zrelega besedila
nikakor ni mogla napisati osnovnošolka.
A resnica je, da je avrotica navkljub
mladosti suvereno in z neverjetno
natančnostjo 'zlezla pod kožo' glavnemu
junaku, ki se je rodil ... drugačen.
Njegova diagnoza: bipolarna motnja.
Analiza življenja najstnika, ki se svoje
drugačnosti sicer zaveda in se je tudi
pripravljen boriti z njo, a ga okolica
vedno znova potiska v spone osame, bo v
bralcu zagotovo sprožila buren odziv in
porodila mnoga vprašanja.
Za nameček
se je avtorica poigrala s podajanjem
besedila v narečju, kar še dodatno
potrjuje verodostojnost in predvsem
iskrenost ter resničnost glavnega
junaka. Roman Tom Adam Pelkowski ni
zgodba, temveč doživetje, ki ga
vsekakor priporočamo tako mladim kot
tudi starejšim bralcem.
IZSEK IZ
KNJIGE:
Za bipolarnost je
značilno, da ima bolnik nihanja
razpoloženja. Po normalnih obdobjih je
bolnik depresiven. Spet drugič je
maničen. Ponavadi tak osebek ne zna z
ljudmi. Težko mu je vklopiti se v
družbo. Ima vedenjske motnje. Večina
ljudi si ne predstavlja, kako hudo je.
Hodiš k psihiatru, jemlješ
antidepresive, včasih pomirjevala, da se
pomiriš … Ne razumejo. Obsojajo te,
ker ne vedo, kako hudo je. Ko si na
antidepresivih, si otopel. Ničesar ne
čutiš. Raje ne jemljem tablet, kot da
bi bil otopel. Na podlagi tega sem nehal
jemati tablete. Dr. Zrnovo sem poklical
in preklical sestanek. Izmislil sem si,
da sem bolan. Pa saj je v bistvu res.
Kajne?
»38! 38! Nimate prav! 38
je!« sem se drl.
»Tom, prosim, pomiri se,
prav?« me je mirila profesorica
matematike.
Lina je še hodila v
šolo. Nehala naj bi, ko bi se začeli
prazniki. Bil je zadnji teden šole v tem
letu.
»Pa če vam pravim, da
ste narobe zračunali! Če zmnožite ono
in ono in odštejete ono, pride ven 146,
pol pa to kvadrirate, prištejete ono,
pol to korenite, samo morte delno
korenit, pol pa date oni koren krat oni
koren, korenite, ono odštejete in dobite
38! Prav mam!«
»Tom, oprosti, ampak ne
vem niti, kaj si ti računal,« je
pohitela k moji mizi, da preveri. »To pa
ne bo prav, Tom,« je rekla in zmajala z
glavo.
»Ja, je!«
»Eee… ni, Tom,« je
rekla pazljivo.
»Ja pa je!« sem začel
blazneti. »Ja pa je!«
»Tom, Tom, nehaj! Tom!«
»Ja pa jeeee!« Vstal
sem in prevrnil svojo mizo. Vzel sem
njeno ogrlico in ji jo strgal z vratu.
Vrgel sem jo v tablo in pograbil njen
dnevnik. Začel sem ga trgati in
kričati, da imam prav. Slišati sem bil
kot pošast.
Dijaki so se vstali in
pohiteli k izhodu, kar me je razjezilo:
»Kam?!« sem se drl nanje, tako da so
obstali. Nekaj časa sem se še drl in
cepetal z nogami ter uničeval mize.
Nato sem se naenkrat
ustavil in se zvil v klobčič na tleh.
Tresel sem se. Naenkrat sem se počutil
odlično. Dvignil sem glavo in se
nasmejal. Vstal sem in objel profesorico:
»Kak ste dans, ha,
profesorca?« sem rekel in se od srca
nasmejal.
Ni vedela, kaj naj, zato
je samo stala tam.
Spustil sem jo in
odročil roke ter tako pozdravil vse
sošolce: »Kak ste vsi? Lina! Hej,
Lina!« sem se zadrl in objel tudi njo.
Objem mi je vrnila in se
nasmehnila. Med nama sem začutil njen
trebuh. Ni še bil povečan, vendar sem
si predstavljal, kaj je v njej. Otroka
sem si zamišljal kot zajedavca. To misel
sem hitro zavrgel in se veselil do konca
dneva.
Zvečer sem bil spet
maničen. Hodil sem po hiši, po tri ure,
no, s predahom, sem vso noč telovadil v
fitnesu. Zjutraj sem bil še vedno
maničen. Starša sta se odločila, da je
najbolje, da ostanem doma. Lina je šla v
šolo, čeprav sem vztrajal, naj ne gre
sama.
Ob devetih zvečer sem
prejel Linin klic.
»Tom! Ne boš verjel!«
sem jo slišal kričati v telefon. V
ozadju sem slišal glasno glasbo.
Preglasno glasbo. Pa še zanič je bila.
»Česa ne bom vrjel?
Povej, Lina! Ful, ful, ful me zanima,
hočem vedet! Daj, povej! Pa kaj je tota
muzika? Moti me! Povej že! Ha, boš?!«
Še vedno sem bil nekoliko maničen.
»Seba se mi je
opravičo!«
»Kaj? Kaj! Kaj?!« Nisem
je slišal.
»Seba! Se! Je!
Opravičo!«
»Res? Ooo, kak lepo! Ati
pa mami skupaj, ha? Joj, navdušen sem!
Kdaj bo pa poroka? Pa glej, da me
povabiš, ja?!«
»Pa Ana in Simon sta
spet sku…« Takrat je telefon potihnil.
Nič. Anino ime me je streznilo.
Ampak … kaj je rekla?
Da sta s Simonom ponovno skupaj? Ampak
… kako? Po tem, ko mi je Ana povedala,
da ga ne ljubi? Hočem reči, sklepal
sem, da ljubi mene, glede na to,
da je jokala, ker je mislila, da sva z
Lino par in da imava otroka. Saj je zato
jokala, kajne?
To me je začelo jeziti.
Stekel sem iz svoje sobe ter po stopnicah
in naravnost v kuhinjo. Odprl sem omarice
na stenah. Na poseben način. Vzel sem
stol in ga zalučal vanje. Steklo se je
razletelo po tleh. Nato sem iztegnil roke
in s polic potegnil vse kozarce, vse
krožnike, vse skodelice, prav vse.
Porezal sem se. Kri je curljala po
razbitem steklu. Začel sem kričati.
Preklinjal sem in se zlobno režal.
Všeč mi je bil občutek, da sem dovolj
močan, da jaz uničim stvari. Da
zlomim kaj. Ne samo Ana.
Nadaljeval sem, dokler
nista na prizorišče pritekla starša.
Mama se je drla, oče jo je držal nazaj.
Nisem je slišal. Kar sem slišal, sta
bila moj glas in moje dihanje. Rekel sem,
naj odideta. Vendar ne tako mirno:
»Marš stran od mene!
Prekleto sranje!« sem se drl in cepetal
po steklu.
Mama je jokala, oče pa
jo je objemal in tolažil. Bala sta se
me. Bala sta se bipolarnega, depresivnega
mulca. Celo glas se mi je spremenil.
Nižji je bil. Res sem bil besen. Dovolj,
da sem s pestjo udaril v okno in ga
popolnoma uničil. Nato sem se povzpel na
okensko polico. In skočil. Počutil sem
se, kot da sem skočil svobodi naproti.
Vendar sem pristal na vrtu – med
vrtnicami. Kako ironično. Sploh nisem
skočil daleč. Le kakšna slaba dva
metra. Nič mi ni bilo. Ampak sem se
pomiril. Starša sta prihitela in se
ustavila pred menoj.
»Oprostita,« sem rekel
in strmel v nebo.
»Vema, sine,« se je
oglasil oče. Ulegla sta se zraven mene.
Vsak na eno stran.
»Ne jemlem več tablet.
Pa k dr. Zrnovi sem nehal hodit,« sem
rekel precej monotono.
Takrat je oče vstal in
me prizadeto pogledal. Moj oče Poljak
ima v navadi sneti pas in me mahniti z
njim. In to je tudi storil. Kar me je
razjezilo. Roko sem stisnil v pest in ga
udaril. Padel je. Hotel sem se zagnati
vanj, a me je nekdo prijel od zadaj;
začutil sem več rok. Privezali so me s
tistim belim plaščem in me vrgli v
kombi. Slišal sem mamin jok, potem pa je
vse postalo tiho. Izgubil sem zavest.
