OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Erika Kum

Fantazijski roman

64 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Tanjo že dlje ćasa preganjajo nenavadne sanje, vendar jim ne pripisuje prevelikega pomena, dokler nekega dne ne sreča nenavadne boginje Ay-ayande, ki ji razkrije, da poseduje moč vode in da je 'izbranka'. Tanja je sprva v dvomih, ali naj ji sploh verjame, vendar je radovednost močnejša, zato se poda nenavadni dogodivščini naproti ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Tm-tm … Tm-tm … Čas je …

     Tm-tm … Tm-tm … Sledi mi …

           Tm-tm … Tm-tm … Vrni se …

                                       Potrebujemo te!

 

Klic mi je odmeval v glavi, ko sem prepotena in prestrašena sedela na postelji. »Samo sanje so …« sem si mrmrala in odšla v kuhinjo nekaj spit. Že petič ta mesec. Nobene grozljivke nisem gledala. Ne vem, zakaj me preganjajo te sanje.

Kuhinja je ponoči videti drugačna. Luna je svetila na pult; zaradi nje je prostor dobil pravljično podobo. Bose noge so se mi lepile na ploščice in zeblo me je. Natočila sem si vodo in jo spila na dušek.

Ko sem bila spet v postelji, sem razmišljala o sanjah. Ženska je igrala na bobne in me klicala. Nič se ni spremenilo od zadnjič. Le klic: »Potrebujemo te!« je bil tokrat glasnejši. Kot da bi me res potrebovali. Mogoče je pa to res? S temi mislimi sem zaspala.

Zbudilo me je čivkanje. Vse je bilo videti normalno, nič se ni spremenilo. A v meni se je – poiskala bom odgovor na te sanje.

Med preoblačenjem sem razmišljala o tem, kaj naj storim. Sploh ne vem, kaj naj naredim, kje naj začnem …

Odločila sem se, da bom z Muffinom, svojim psom, odšla v park. Se bom že česa domislila. Poklicala sem Muffina in veselo je vohljal po poti.

»Čudno …« sem glasno razmišljala. Nikogar ni bilo nikjer. Park je sicer vedno poln otrok, odraslih in tudi starejših. To pot je bil prazen. Odločila sem se, da se vseeno sprehodim, potem pa odidem domov.

Kar naenkrat je Muffin začel lajati, nato pa se je skril za moje noge. Pogledala sem proti drevesu in zagledala neobičajno, čudno žensko. No, ni bila ravno čudna. Prej lepa. In srhljiva obenem. Na glavi je imela zapletene tetovaže, ki so se končevale pod njeno obleko. Nekaj časa me je opazovala, nato pa je stegnila prst in se dotaknila mojega čela. Zabolelo me je, kot bi se vsi glavoboli sveta združili v enega. Ženska se je sama sebi nasmehnila in rekla: »Prava si.«

Hotela sem jo vprašati, kaj, za vraga, se dogaja. Bilo me je že pošteno strah. Ravno sem odprla usta, ko me je prekinila:

»Najverjetneje imaš ogromno vprašanj, otročaj. Bom kar začela. Še veliko dela te čaka. Sem Ay-ayanda, boginja naše vrste. Bila si izbrana, da postaneš ena od nas. S še tremi tvojimi vrstniki posedujete moči elementov. Ti si voda. Zdaj moraš oditi na otok, kjer boste živeli. Domov ne hodi in nikomur se ne kaži; samo odidi. Sem povedala vse? Aha, še to – ime ti je T-ya.«

Nekaj časa sem jo zabodeno gledala, nato pa sem se pognala v beg. Stekla sem v gozd, kjer sem se počutila vsaj za silo varno. Glava me je grozno bolela, zato sem segla v torbico po ogledalo, da bi preverila, ali se mi kaj pozna. A namesto ogledala sem zatipala vozovnico za ladjo in listič, na katerem je pisalo:

Odidi! Samo tam boste varni! Nimaš druge možnosti.

Bila sem na robu obupa. Nisem več zdržala. To je bilo preveč. Vendar mogoče … mogoče to spada k sanjam. Mogoče me tam potrebujejo.

Ko sem tako razmišljala, sem se le pogledala v ogledalo. Počutila sem se kot znana neznanka. Vse je bilo kot vedno, le nekaj je bilo drugače. Sredi čela, kjer me je bolelo, sem zagledala tatu. Zdel se je kot nekakšen znak. Bil je modre barve in še kar lep.

Odločila sem se; odšla bom. Kar bo, pa bo.

Na vozovnici je pisalo, da ladja odpluje iz pristanišča blizu našega mesta. Do tja lahko pridem s kolesom. Zanima me, kdo so še ostali trije. Je tudi njih tako strah kot mene? Bodo prijazni? Bom dobila nove prijatelje?

O tem sem razmišljala med vožnjo. Pa tudi o tem, kakšna bo ladja. Mogoče trajekt? Upam, da bo na tem otoku vse v redu. Nočem spati v na pol podrti hiši, kjer me bo strah, da mi bodo pajki zlezli v hlače.

Ko sem prispela v pristanišče, nisem videla nikogar. Samo ena ladja se je pozibavala ob privezih. Se norčujejo iz mene? Ponovno sem pogledala na vozovnico. Kraj in čas sta pravilna. Če se norčujejo iz mene, bom poklicala policijo. Resno mislim.

Počasi se napotim po kamniti potki do pristanišča. Ladja je videti stara, vendar mi je všeč. Hodim naprej in opazujem, katere vrste rož uspevajo tu.

Kar naenkrat se pred menoj pojavi moški.

»Ti si T-ya, kajne?« me vpraša.

Rada bi zavpila: »Ne, nisem! Tanja sem!« Vendar samo pokimam, kajti čutim, da sem zdaj T-ya. Saj je še kar lepo ime, čeprav zveni nekako tuje.

»Sledi mi,« reče moški, se obrne in odide, jaz pa za njim.

Hitro stopa, skoraj teče. Očitno se mu mudi. Prispeva do vrat, kjer v majhni sobici za steklom sedi še en moški. Tisti, ki me je pripeljal, mu nekaj zašepeta. Ničesar ne slišim. Moški za steklom pokima in odpre vrata.

Za vrati zagledam ladjo. Niti ni velika, zgolj za kakšnih šest oseb. Moški me odpelje do nje. Ko prispeva, se obrne k meni:

»Vstopi, tam boš izvedela več. A ne smeš se pogovarjati z ostalimi. Zdaj pa pojdi in srečno pot!«

Nekaj časa ga še nepremično gledam. Zame se vse odvija prehitro. Še pred eno uro sem bila čisto običajna punca s čisto običajnimi težavami. Zdaj pa še vem ne, kdo sem!

Moški je odšel, sama pa sem stopila na ladjo. Sprehodila sem se po dolgem hodniku v smeri puščice. Koliko časa bomo sploh na otoku? Ay-ayanda je rekla, da bomo živeli na njem. Za vedno? Saj nimam ničesar s seboj; razen torbice, v kateri imam nekaj denarja.

O tem sem razmišljala, ko sem prispela do vrat. Na njih je pisalo:

Dobrodošla, T-ya!

To je bilo nenavadno. Zamižala sem, globoko vdihnila in vstopila.