Zdi
se, da je edino poslanstvo navihane
Jenny Swan, da s pomočjo prijatelja
Jamesa nenehno skrbi za sive lase gospe
Wilson, upravnice sirotnišnice, v kateri
živi od skrivnostnega očetovega
izginotja dalje. Naj je kazen, ki
nadebudneža doleti, še tako huda, ju
zagotovo ne ustavi, kvečjemu nasprotno; še
vzpodbudi ju k novim in novim vragolijam.
Vse do usodnega dne, ko se nad mestece
Craven Arms zgrnejo nenavadne sence in ga
opustošijo. Našima junakoma sicer uspe
pobegniti srhljivi pogubi, toda to je
šele začetek nevarnosti, ki se ena za
drugo nizajo na njuni poti, dokler ju
usoda naposled ne pripelje do Tabora
treh ognjev, kjer Janny spozna, kdo
pravzaprav je - hči Arthurja Swana,
zadnjega živečega potomca Sinkarja.
Naloga Sinkarja in Karnija, utelešenih
dobrega in zla, bi morala biti skrb za
ravnovesje obeh sil v vesolju, toda
Karnija je po stoletjih mirovanja
zopet prevzela sla po nadvladi, kar je
pomenilo neizogibno vojno. V nevarnosti
ni samo Tabor treh ognjev, temveč
celotno človeštvo. Bo Jenny kos nalogi,
ki ji je bila položena v zibko?
Avtorica v
treh obsežnih knjigah (na skupaj 724
straneh) ponuja dinamike polno in
vseskozi napeto zgodbo, ki
se sicer spogleduje s fantazijskim
svetom magičnih sposobnosti in moči, a
nas vendarle uspe zadržati na realnih
tleh v vseh značajskih preizkušnjah, s
katerimi se spopada, s čimer nevsiljivo
aktualizira življenje najstnika danes,
njegove dvome, skušnjave, odnos do
soljudi in nenazadnje - oziroma predvsem
- pomen vrednot.
IZSEK IZ
KNJIGE:
Imela sem težke, hude
sanje. Nisem bila niti prepričana, če
so to res bile le sanje. Šlo je za
nekakšno nedefinirano stanje med spanjem
in budnostjo. Premetavala sem se po
postelji in se otepala strašnih slik.
Videla sem ogenj in slišala krike. In
nekdo je vztrajno ponavljal moje ime in
me tresel. Ampak vse to ni bilo
resnično, kajne? V glavi se mi je
dogajalo toliko vsega. Končno se mi je
zmešalo.
Nisem se hotela zbuditi.
Nesmiselno bi bilo vstati in se mučiti.
Niti koraka ne bi mogla narediti. V
resničnosti me je čakala še večja
neresničnost.
Nato sem na licu
začutila močnejšo bolečino, kot je
tlela v mojih prsih.
Kaj, za vraga …?!
Udarec me je zbudil in
sunkovito sem se dvignila. Zavrtelo se mi
je, ampak bila sem budna. Zunaj je bila
noč. Toda nekaj je bilo hudo narobe.
Slišala sem ljudi, ki so kričali, zato
sem pomislila, da vendarle še sanjam.
Vstala sem in pogledala skozi okno.
Zakričala sem. Mesto je bilo rdeče
obarvano – v ognju.
»Jenny, greva!«
Šele tedaj sem zagledala
Jamesa. On je bil. On me je udaril, da bi
me zbudil. Bil je vidno prestrašen.
Tresel se je po celem telesu.
Zdaj sem se prestrašila
tudi sama. James še nikoli ni bil tako
strašljiv. V njegovem glasu je gorela
nuja, v njegovih očeh pa groza.
»Jenny, nimava veliko
časa! Spakiraj najnujnejše, potem pa
greva!«
Bila sem zmedena.
»James, kaj …?«
Nekaj v Jamesovem glasu
me je prepričalo, da sem ga ubogala.
Hitro sem pograbila nekaj stvari in jih
spravila v nahrbtnik. Bila sem na smrt
prestrašena.
»James! Kaj pa Tobi?!
Kje je?!« sem poskočila.
James me je pogledal.
Vedela sem, kaj ta pogled pomeni. Po licu
so mi zdrknile solze. Nisem se trudila,
da bi jih obrisala.
»Ne! Lažeš!« sem
zakričala. Hotela sem ga udariti in
kričati, ker bi le tako lahko pregnala
bolečino. Ampak James me je še enkrat
klofnil. Tokrat bolečine nisem čutila.
»Poslušaj me, Jenny!«
Zmajala sem z glavo. »Ja, poslušaj me!
Jenny, histerična si! Vem, tudi jaz
sovražim to, kar se je zgodilo, vendar
… se še vedno dogaja. Če ne bova
takoj izginila, bova tudi midva
nastradala. Če bi te Tobi videl, bi se
zgrozil. Zgrozil bi se, ker bi bila kriva
za mojo smrt.«
Za trenutek sem ga začudeno
pogledala. Nisem pričakovala obtožbe.
»Jenny, zadržuješ
naju. Lahko naju stane življenja.«
Pripomba ni bila kaj
prida in ni imela niti najmanj učinka na
tisto, kar sem rekla: »Prav, greva!« V
resnici sem se bala, neskončno bala. Z
Jamesom sva stekla iz sobe in iz
sirotišnice.
Nato pa me je zadelo.
Zastala sem in nisem mogla nadaljevati
poti. Kar sem videla, se je zdelo
nemogoče. Pred mojimi očmi, ampak nemogoče.
Vsaka stavba v ulici je gorela. Nato sem
padla po tleh. Nekdo se je prerinil mimo
mene. Zbudila sem se iz transa. Vsi so
bežali. Kam? Stran!
Zazrla sem se v Jamesove
oči in v njih opazila izraz, kakršnega
sem ga verjetno imela tudi sama. Moje
oči so švignile drugam, ker sem
zaslišala predirljiv krik. Zagledala sva
še en strašljiv prizor.
Ne, ne, ne, to se ne
dogaja! Še vedno sanjam! To so samo
sanje!
Ne glede na to, kako
silno sem se skušala prepričati, da to,
kar se dogaja pred menoj, ni res, se
nisem zbudila. Ne daleč stran so gospo
Wilson obkrožile grozljive sence. Ne
sence, bile so pošasti, stvori. Bile so
prikazni, ki jih izslediš samo v
pravljicah. Bile so toliko resnične, kot
so vile ali škratje, toda vendarle so
bile tam. In bile so grozljivejše kot
katera koli druga nočna mora.
Glava mi je govorila, da
niso resnične, toda oči so jo vztrajno
prepričevale, da se motim. Samo trenutek
je minil, preden so sence popolnoma
prekrile gospo Wilson. Zadnje, kar sem
videla, je bila groza na njenem obrazu.
Za sekundo je ujela moj pogled. Takšnega
izraza na obrazu nisem nikoli več hotela
videti. V njem sta bila zarisana zadnja
prošnja, naj ji vendarle pomagam, in
neznansko trpljenje.
Nato sem začutila
Jamesovo roko, ki me je potegnila stran.
Vlekel me je po gorečih ulicah, stran od
vsega trušča ter zmešnjave. Stran od
gospe Wilson. Tekla sva po ulicah in
povsod naletela na enake prizore.
Prerivala sem se skozi dim. Spotikala sva
se, vendar nista imela časa gledati, kaj
je na najini poti, čeprav sem bila kar
nekajkrat prepričana, da sem prečkala
truplo. Niti se nisem trudila, da bi se
ozrla. Samo tekla sem in tekla.
Vročina je bila z vsakim
korakom neznosnejša. Oči so se mi
solzile, vendar ne zaradi joka. Čez usta
sem si poveznila rokav trenirke, da bi se
zavarovala pred zadušljivimi delci.
Nenadoma pa sem
zaslišala še en zvok.
»Šreeesk!«
Del hiše v ulici, kjer
sva se nahajala, se je začel podirati.
Hiša se je začela rušiti nad naju,
ampak nisem se bila sposobna premakniti.
Bila sem paralizirana od strahu. Zmrznila
sem. Vse v meni je odpovedalo. Ničesar
nisem čutila. Strmela sem v ogromne
kamnite delce. Sprijaznila sem se s tem,
da bom umrla.
James me je v zadnji
sekundi potisnil vstran. Padla sem po
tleh. Zavrtelo se mi je v glavi, vendar
sem se tudi zbudila iz transa. Odprla sem
oči, a zaradi dima nisem ničesar
videla. Močno sem zakašljala. Poskusila
sem se opreti na roke. Mišice so se
upirale. Dobivala sem premalo kisika v
telo, zato sem bila dodobra
onesposobljena. S težavo sem se spravila
nazaj na noge. S pogledom sem iskala
Jamesa, a ga skozi dim nisem ugledala.
»Jenny!« sem zaslišala
krik. Bil je Jamesov.
Strah me je bilo, da ga
je hiša pokopala pod seboj, nato pa sem
zaslišala še en krik: »Jenny, si v
redu?! Jenny, oglasi se!«
Olajšano sem spravila iz
sebe: »James, v redu sem! Kje si?!«
Bila sem prestrašena. Prestrašena, da
se je poškodoval.
»Nič mi ni, ampak ne
morem čez,« je odgovoril. Bil je za ruševinami
na drugi strani ulice.
»Kaj bova pa zdaj?!«
sem obupano kriknila.
Predala sem se usodi.
Sesedla sem se na tla, z rokami objela
kolena in glavo potisnila v naročje.
»Vrnil se bom nazaj in
se skušal prebiti po kakšni drugi
ulici. Pojdi!« V Jamesovem glasu sem
zaslišala strah, četudi je skušal
delovati vzpodbudno.
Zakašljala sem, ker se
mi je v grlu nabralo ogromno prahu, ter
odločno izjavila: »Ne, James, ne bom te
pustila tukaj!«
»Jenny, poslušaj, kaj
govoriš! To je nesmiselno! Če boš
čakala tukaj, boš umrla. In dobro veš,
da potem tudi jaz ne grem nikamor. Pojdi,
dobiva se pri drevesu!« je raskavo
zavpil.
Odkimala sem z glavo.
Vendar me James ni videl, zato je še
enkrat ponovil: »Pojdi k drevesu! Če se
čez pol ure ne srečava, zbeži od
tukaj. Zdaj pa se poberi!«
S težkim srcem in
mislijo, da ga nikoli več ne bom videla
ali slišala, sem stekla stran. Tekla
sem, kolikor hitro so mi noge
dopuščale. V očeh so se mi nabrale
solze, a vročina jih je kmalu posušila.
Kašljala sem ter se dušila, vendar sem
še vedno tekla. Vdihnila sem ogromno
prahu in nujno sem potrebovala kisik.
Kisik, samo na to
sem mislila. Kar me je – seveda poleg
strahu – vleklo naprej. Tekla sem skozi
ulice in poskušala najti pot iz
labirinta …
