OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Maja Rvnikar Zabukovšek

Fantazijski roman v treh delih

724 strani, A5 format

Redna cena posameznega dela: 19,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,92 EUR

SPLETNA CENA KOMPLETA: 40,00 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Zdi se, da je edino poslanstvo navihane Jenny Swan, da s pomočjo prijatelja Jamesa nenehno skrbi za sive lase gospe Wilson, upravnice sirotnišnice, v kateri živi od skrivnostnega očetovega izginotja dalje. Naj je kazen, ki nadebudneža doleti, še tako huda, ju zagotovo ne ustavi, kvečjemu nasprotno; še vzpodbudi ju k novim in novim vragolijam. Vse do usodnega dne, ko se nad mestece Craven Arms zgrnejo nenavadne sence in ga opustošijo. Našima junakoma sicer uspe pobegniti srhljivi pogubi, toda to je šele začetek nevarnosti, ki se ena za drugo nizajo na njuni poti, dokler ju usoda naposled ne pripelje do Tabora treh ognjev, kjer Janny spozna, kdo pravzaprav je - hči Arthurja Swana, zadnjega živečega potomca Sinkarja. Naloga Sinkarja in Karnija, utelešenih dobrega in zla, bi morala biti skrb za ravnovesje obeh sil v vesolju, toda Karnija je po stoletjih mirovanja zopet prevzela sla po nadvladi, kar je pomenilo neizogibno vojno. V nevarnosti ni samo Tabor treh ognjev, temveč celotno človeštvo. Bo Jenny kos nalogi, ki ji je bila položena v zibko?

Avtorica v treh obsežnih knjigah (na skupaj 724 straneh) ponuja dinamike polno in vseskozi napeto zgodbo, ki se sicer spogleduje s fantazijskim svetom magičnih sposobnosti in moči, a nas vendarle uspe zadržati na realnih tleh v vseh značajskih preizkušnjah, s katerimi se spopada, s čimer nevsiljivo aktualizira življenje najstnika danes, njegove dvome, skušnjave, odnos do soljudi in nenazadnje - oziroma predvsem - pomen vrednot.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Imela sem težke, hude sanje. Nisem bila niti prepričana, če so to res bile le sanje. Šlo je za nekakšno nedefinirano stanje med spanjem in budnostjo. Premetavala sem se po postelji in se otepala strašnih slik. Videla sem ogenj in slišala krike. In nekdo je vztrajno ponavljal moje ime in me tresel. Ampak vse to ni bilo resnično, kajne? V glavi se mi je dogajalo toliko vsega. Končno se mi je zmešalo.

Nisem se hotela zbuditi. Nesmiselno bi bilo vstati in se mučiti. Niti koraka ne bi mogla narediti. V resničnosti me je čakala še večja neresničnost.

Nato sem na licu začutila močnejšo bolečino, kot je tlela v mojih prsih.

Kaj, za vraga …?!

Udarec me je zbudil in sunkovito sem se dvignila. Zavrtelo se mi je, ampak bila sem budna. Zunaj je bila noč. Toda nekaj je bilo hudo narobe. Slišala sem ljudi, ki so kričali, zato sem pomislila, da vendarle še sanjam. Vstala sem in pogledala skozi okno. Zakričala sem. Mesto je bilo rdeče obarvano – v ognju.

»Jenny, greva!«

Šele tedaj sem zagledala Jamesa. On je bil. On me je udaril, da bi me zbudil. Bil je vidno prestrašen. Tresel se je po celem telesu.

Zdaj sem se prestrašila tudi sama. James še nikoli ni bil tako strašljiv. V njegovem glasu je gorela nuja, v njegovih očeh pa groza.

»Jenny, nimava veliko časa! Spakiraj najnujnejše, potem pa greva!«

Bila sem zmedena. »James, kaj …?«

Nekaj v Jamesovem glasu me je prepričalo, da sem ga ubogala. Hitro sem pograbila nekaj stvari in jih spravila v nahrbtnik. Bila sem na smrt prestrašena.

»James! Kaj pa Tobi?! Kje je?!« sem poskočila.

James me je pogledal. Vedela sem, kaj ta pogled pomeni. Po licu so mi zdrknile solze. Nisem se trudila, da bi jih obrisala.

»Ne! Lažeš!« sem zakričala. Hotela sem ga udariti in kričati, ker bi le tako lahko pregnala bolečino. Ampak James me je še enkrat klofnil. Tokrat bolečine nisem čutila.

»Poslušaj me, Jenny!« Zmajala sem z glavo. »Ja, poslušaj me! Jenny, histerična si! Vem, tudi jaz sovražim to, kar se je zgodilo, vendar … se še vedno dogaja. Če ne bova takoj izginila, bova tudi midva nastradala. Če bi te Tobi videl, bi se zgrozil. Zgrozil bi se, ker bi bila kriva za mojo smrt.«

Za trenutek sem ga začudeno pogledala. Nisem pričakovala obtožbe.

»Jenny, zadržuješ naju. Lahko naju stane življenja.«

Pripomba ni bila kaj prida in ni imela niti najmanj učinka na tisto, kar sem rekla: »Prav, greva!« V resnici sem se bala, neskončno bala. Z Jamesom sva stekla iz sobe in iz sirotišnice.

Nato pa me je zadelo. Zastala sem in nisem mogla nadaljevati poti. Kar sem videla, se je zdelo nemogoče. Pred mojimi očmi, ampak nemogoče. Vsaka stavba v ulici je gorela. Nato sem padla po tleh. Nekdo se je prerinil mimo mene. Zbudila sem se iz transa. Vsi so bežali. Kam? Stran!

Zazrla sem se v Jamesove oči in v njih opazila izraz, kakršnega sem ga verjetno imela tudi sama. Moje oči so švignile drugam, ker sem zaslišala predirljiv krik. Zagledala sva še en strašljiv prizor.

Ne, ne, ne, to se ne dogaja! Še vedno sanjam! To so samo sanje!

Ne glede na to, kako silno sem se skušala prepričati, da to, kar se dogaja pred menoj, ni res, se nisem zbudila. Ne daleč stran so gospo Wilson obkrožile grozljive sence. Ne sence, bile so pošasti, stvori. Bile so prikazni, ki jih izslediš samo v pravljicah. Bile so toliko resnične, kot so vile ali škratje, toda vendarle so bile tam. In bile so grozljivejše kot katera koli druga nočna mora.

Glava mi je govorila, da niso resnične, toda oči so jo vztrajno prepričevale, da se motim. Samo trenutek je minil, preden so sence popolnoma prekrile gospo Wilson. Zadnje, kar sem videla, je bila groza na njenem obrazu. Za sekundo je ujela moj pogled. Takšnega izraza na obrazu nisem nikoli več hotela videti. V njem sta bila zarisana zadnja prošnja, naj ji vendarle pomagam, in neznansko trpljenje.

Nato sem začutila Jamesovo roko, ki me je potegnila stran. Vlekel me je po gorečih ulicah, stran od vsega trušča ter zmešnjave. Stran od gospe Wilson. Tekla sva po ulicah in povsod naletela na enake prizore. Prerivala sem se skozi dim. Spotikala sva se, vendar nista imela časa gledati, kaj je na najini poti, čeprav sem bila kar nekajkrat prepričana, da sem prečkala truplo. Niti se nisem trudila, da bi se ozrla. Samo tekla sem in tekla.

Vročina je bila z vsakim korakom neznosnejša. Oči so se mi solzile, vendar ne zaradi joka. Čez usta sem si poveznila rokav trenirke, da bi se zavarovala pred zadušljivimi delci.

Nenadoma pa sem zaslišala še en zvok.

»Šreeesk!«

Del hiše v ulici, kjer sva se nahajala, se je začel podirati. Hiša se je začela rušiti nad naju, ampak nisem se bila sposobna premakniti. Bila sem paralizirana od strahu. Zmrznila sem. Vse v meni je odpovedalo. Ničesar nisem čutila. Strmela sem v ogromne kamnite delce. Sprijaznila sem se s tem, da bom umrla.

James me je v zadnji sekundi potisnil vstran. Padla sem po tleh. Zavrtelo se mi je v glavi, vendar sem se tudi zbudila iz transa. Odprla sem oči, a zaradi dima nisem ničesar videla. Močno sem zakašljala. Poskusila sem se opreti na roke. Mišice so se upirale. Dobivala sem premalo kisika v telo, zato sem bila dodobra onesposobljena. S težavo sem se spravila nazaj na noge. S pogledom sem iskala Jamesa, a ga skozi dim nisem ugledala.

»Jenny!« sem zaslišala krik. Bil je Jamesov.

Strah me je bilo, da ga je hiša pokopala pod seboj, nato pa sem zaslišala še en krik: »Jenny, si v redu?! Jenny, oglasi se!«

Olajšano sem spravila iz sebe: »James, v redu sem! Kje si?!« Bila sem prestrašena. Prestrašena, da se je poškodoval.

»Nič mi ni, ampak ne morem čez,« je odgovoril. Bil je za ruševinami na drugi strani ulice.

»Kaj bova pa zdaj?!« sem obupano kriknila.

Predala sem se usodi. Sesedla sem se na tla, z rokami objela kolena in glavo potisnila v naročje.

»Vrnil se bom nazaj in se skušal prebiti po kakšni drugi ulici. Pojdi!« V Jamesovem glasu sem zaslišala strah, četudi je skušal delovati vzpodbudno.

Zakašljala sem, ker se mi je v grlu nabralo ogromno prahu, ter odločno izjavila: »Ne, James, ne bom te pustila tukaj!«

»Jenny, poslušaj, kaj govoriš! To je nesmiselno! Če boš čakala tukaj, boš umrla. In dobro veš, da potem tudi jaz ne grem nikamor. Pojdi, dobiva se pri drevesu!« je raskavo zavpil.

Odkimala sem z glavo. Vendar me James ni videl, zato je še enkrat ponovil: »Pojdi k drevesu! Če se čez pol ure ne srečava, zbeži od tukaj. Zdaj pa se poberi!«

S težkim srcem in mislijo, da ga nikoli več ne bom videla ali slišala, sem stekla stran. Tekla sem, kolikor hitro so mi noge dopuščale. V očeh so se mi nabrale solze, a vročina jih je kmalu posušila. Kašljala sem ter se dušila, vendar sem še vedno tekla. Vdihnila sem ogromno prahu in nujno sem potrebovala kisik.

Kisik, samo na to sem mislila. Kar me je – seveda poleg strahu – vleklo naprej. Tekla sem skozi ulice in poskušala najti pot iz labirinta …