Nina je
povsem vsakdanje dekle: obiskuje tretji
letnik gimnazije in se rada zabava, le
'princa na belem konju' še ni našla. Na
petkov večer ji usoda prinese na pot
postavnega Nejca, ki v trenutku osvoji
njeno srce - in simpatija obojestranska.
Toda usoda, naj se zdi še tako prijazna,
ji v istem večeru pokaže tudi svoje
temno lice: medtem ko čaka na Najca, jo
neznanca napadeta in posilita. Bo Nina
zmogla preseči težo krutega dejanja in
z Nejčevo pomočjo zaživeti normalno
življenje?
IZSEK IZ
KNJIGE:
A na žalost ni bil Nejc.
Bila sta dva fanta, ki ju nisem
prepoznala po glasu. Lahko sem samo
slišala, kaj sta se namenila narediti z
menoj.
»Konec je z njo. Tablete
so naredile svoje. Privošči si.«
Postajalo me je resnično
strah, ker sem slišala nekaj, za kar sem
upala, da sem slišala narobe. A ni bilo
tako. Nekdo me je dvignil za roke in
vlekel po tleh. Trudila sem se
premakniti, a se nisem mogla. Bila sem v
nekakšni pol zavesti. Ko me je spustil
in nisem slišala več ničesar, sem
upala, da me je samo odložil nekje, kjer
mi bo nekdo pomagal.
Čez čas sem malce
odprla oči in opazila senco poleg sebe.
Še vedno je bil tam.
Začutila sem roke na
svojem telesu. Najprej na nogah, nato
rokah, ustnicah. In njegov zadah. Hotela
sem se upirati, a se nisem mogla. Njegova
roka je počasi polzela po mojem telesu,
jaz pa sem kričala od znotraj. Začel mi
je slačiti minico in zgornjo
majico. Obrnil me je na trebuh in odpel
modrček. Nato sem začutila grozno
bolečino na prsih. Kot bi me ugriznil.
Pogledala sem okrog sebe in začutila
roko na mojem vratu. Trdno me je stisnil
za vrat in me potegnil k sebi. Naslonil
se je name in prodrl vame. Grozno me je
zabolelo. Hotela sem kričati, a mi je
roko položil na usta. Nisem se mogla
premikati, niti reči besede.
»Prosim …« sem
naposled zašepetala. Prosila sem, ga
rotila, naj neha, a ni. Počutila sem se
kot smet, kot nekaj, kar je za enkratno
uporabo.
»Prosim, nehaj!«
A ni. Zaprl mi je usta in
nisem mogla reči niti ene besede več.
Bila sem še nedolžna,
zato me je toliko bolj bolela njegova
grobost. Z menoj je ravnal kot z lutko.
Kot da ne bi bila človek. Hotela sem
samo, da bi bilo konec. Lepa noč se je
spremenila v najhujšo moro.
Ko je bilo konec, me je
pustil ležati na tleh, golo. Verjetno
sem tam ležala ure in ure, ker me je že
grozno zeblo. Čez nekaj časa sem se
lahko začela malce premikati. Vse me je
bolelo, kamor koli sem se prijela. Solze
se niso ustavile in bila sem kot v šoku.
Jokala sem in jokala, nato že kričala
od jeze in bolečine.
Zaslišala sem korake in
postalo me je strah, da se je vrnil. A na
srečo ni bil on. Zaslišala sem Nejčev
glas, kako me kliče.
Iz sebe sem spravila
zadnje moči in zakričala, kolikor
močno sem lahko. Našel me je po nekaj
sekundah.
»Kaj se ti je zgodilo,
Nina?!«
Bil je prestrašen, a jaz
še bolj. Verjetno sem izgledala grozno,
ker mi je njegov izraz na obrazu povedal
vse.
»Odpelji me domov,« sem
ga prosila.
Droga je začela
popuščati in pogledala sem gor. Videla
sem ga, kako se sklanja nad menoj in me
pokriva z nečim. Nato me je dvignil v
naročje in stisnil k sebi.
»Vse bo še v redu.
Obljubim ti,« mi je zašepetal.
Ko me je nesel, sem
vedela, da sem zdaj varna. A zastokala
sem ob vsakem majhnem premiku. Nisem
vedela, kaj se dogaja z mojim telesom, a
vedela sem, kaj se dogaja v moji glavi.
»Poskrbel bom, da bo vse
v redu. Poskrbel bom zate, Nina.«
Njegove besede so mi
dajale moč. Sploh zdaj, ko je nisem
imela več. Počutila sem se tako
nemočno in tako šibko, da sem se
sramovala same sebe.
Nato me je spet
zmanjkalo. Na trenutke sem se prebujala v
avtu, verjetno njegovem. Na koncu pa sem
zagledala močno svetlobo in vse je bilo
belo.
»Kje sem?« sem
vprašala.
»V bolnišnici,« mi je
odgovoril Nejc.
Odprla sem oči na veliko
in zagledala sem ga poleg sebe na stolu,
jaz pa sem bila v postelji.
»Zakaj si me peljal
sem?! Nočem, da kdo izve, kaj se mi je
zgodilo.« Postajala sem histerična.
»Nina, moral sem. Poglej
se.«
Podržal mi je ogledalo.
Ko sem se videla, so se mi solze samo
ulile. V ogledalu ni bila več ista
oseba. To nisem bila več jaz. Imela sem
poln vrat modric, na prsih sem videla
ugrize in še vedno me je vse bolelo.
Spustila sem ogledalo na tla in začela
jokati.
»Zakaj jaz? Zakaj se je
to moralo zgoditi meni?« Jokala sem in
jokala. A solze ne bodo spremenile tega,
kar se je zgodilo.
V sebi sem čutila toliko
jeze in slabih stvari, da nisem mogla
verjeti, da sem to jaz. Ko sem gledala
Nejca v oči, se mi je zdelo, da se me
sramuje. Da se mu zdim ostudna in
ničvredna. Nejc me je hotel prijeti za
roko in me potolažiti, a sem jo hitro
odmaknila. Kot da bi se ga bala. Vendar
ni bila težava v njem, da sem se bala.
»Oprosti,« je rekel.
»Ne, oprosti ti meni. Ne
morem. Ne morem verjeti, da se mi je to
zgodilo. Kako so mi lahko to naredili?
Zakaj meni, Nejc?«
Nekaj sekund je bilo vse
tiho. Ni vedel, kaj naj reče.
»Žal mi je, Nina. Da
nisem šel s tabo. Če bi … bi lahko to
preprečil. In bi bila zdaj v redu.«
»Nisi ti kriv. Jaz sem.
Ne bi smela piti. Jaz sem kriva za vse.
Jaz sem kriva!«
»Ne. Ne govori tega.
Nisi kriva, da so ti tisti prasci
to naredili. V tvoji krvi so našli
drogo. Torej so te omamili. Zato si bila
tako bleda in ti je bilo slabo.«
»So poklicali mamo?«
sem vprašala brezvoljno.
»Ne. Prepričal sem jih,
da te bom odpeljal domov in da nočeš,
da bi vedeli, kaj se ti je zgodilo.«
»Hvala.« Počutila sem
se tako krivo. Končno sem srečala
dobrega fanta in zdaj mi je nekdo uničil
življenje. Moje življenje je spremenil
v moro.
»Mora,« sem
zašepetala.
»Kaj si rekla? »
»Moje življenje je zdaj
ena mora. Nočem več živeti. Počutim
se umazano. Zaznamovano.«
»Nina, ne vem, kaj ti
naj rečem.«
»Nič. Vem, da sem
grozna.«
»Nisi, lepa si. Kljub
vsem tem modricam in jezi je v tebi še
vedno tista Nina. Še vedno si ti.«
»Ne, Nejc. Nisem lepa.
Kako se ti lahko zdim lepa? Po vsem tem?!
Nič ni več isto. Jaz nisem več ista.«
Hotel me je prepričati,
da je še dobro v meni, a meni se je
zdelo, kot da je vse izginilo. Hotela sem
biti sama. Sama, brez kogar koli.
»Nočem več živeti!«
Začela sem spet jokati. »Odpelji me
domov, prosim!«
»Bom vprašal, če lahko
greš.«
Vstal je in se odpravil k
vratom. Pred vrati se je ustavil in me
pogledal. »Nina, verjetno te vsi
iščejo. Tvoje prijateljice, mama …
Želiš, da jim povem, da je s tabo vse v
redu?«
Premišljevala sem in
imel je prav. Katja in Karmen se verjetno
sprašujeta, kje sem in zakaj ne dvignem
telefona. Tako sem ju zdaj potrebovala ob
sebi! Da bi me razumeli. A nisem jima
imela namena povedati, kaj se mi je
zgodilo.
To je zdaj moje breme.
Samo moje in ne bom nikomur povedala.
Mama je verjetno vsa iz sebe. Kaj ji bom
rekla, ko bo videla modrice? Kaj ji bom
rekla, kje sem bila? Kako ji bom sploh
lahko to prikrila?
Prav je imel. Nisem
vedela, kako bom to pojasnila, ne da bi
povedala resnico. In navsezadnje, Nejc
… Gledam ga in vidim, da bi mi rad
pomagal.
Kako naj gojim čustva
do tebe, ko pa ne morem čutiti ničesar?
Uničili so me in zdaj ne bova mogla biti
nikoli skupaj.
»Nina? Je vse v redu?«
me je prekinil.
»Ja, am… Pokliči
Karmen in ji povej, da je z mano vse v
redu in da sem bila s teboj. Z mamo pa
bom rešila sama.«
»V redu.«
Odšel je skozi vrata in
ostala sem sama. In tudi počutila sem se
tako. Nihče ni mogel razumeti, kako se
počutim. Niti Nejc.
