Druščina,
ki je reševala vesolje že v prvem delu,
v romanu Varuhi elementov, je zopet
zbrana v polnem številu - pravzaprav
imajo še novo članico, Sašino sosedo
in prijateljico Nežo. To pot jih
dogodivščina popelje na Kitajsko, kajti
Trior naj bi živel nekje v Nebesnih
gorah in samo čakal na novo priložnost,
da bi zavladal vesolju.
IZSEK IZ
KNJIGE:
»Ta zemljevid je
zanič,« je bila Saša slabe volje.
Hodili so že nekaj dni,
pa še niso našli ničesar.
»Potrpljenje, prijatelj
moj,« je s filmskim glasom rekel Luka.
Saša ga je hotela
udariti, pa se je spotaknila in padla v
sneg.
Nad seboj so zaslišali
glasen žvižg.
»Nekaj smo našli,« se
je oglasila Nala, ki je hodila spredaj.
Eden od orlov, ki so
krožili nad njimi, je priletel proti
njej in njihova vodnica mu je nastavila
roko. »Tja gremo,« je s prstom
pokazala, ko je ptič spet odletel.
»Je tam akademija?« je
upajoče vprašala Saša. Po nekaj dneh
hoje bi dala vse, da bi jo že našli.
»Ne vem, gotovo je
nekaj,« je odgovorila vprašana.
Hodili so še dobrih
deset minut, nato pa so za ovinkom
zagledali manjše jezero, na vzpetini nad
njim pa je mogočno stala zgradba. Bila
je tipično lesena, z valovito streho in
več nadstropji. Nala je takoj počepnila
v sneg. Ostali so jo z posnemali z
nekoliko zamude.
»Ne moremo kar noter,«
je zašepetal Sjaubjorn, čeprav ga
gotovo nihče ne bi slišal. »Če je
Trior tam, bi nas gotovo začutil.«
»Vi ne morete, jaz pa
lahko,« je rekla Nala.
»Pojdimo vsi,« je
predlagala Neža.
»Bojim se, da bi padli v
zasedo,« je vztrajal Sjaubjorn.
Ker ni imel nihče
boljše ideje, so se odločili, da
pospremijo Nalo do vhoda in počakajo
zunaj. Sledilo je še pol ure naporne
hoje skozi sneg in nato še skoraj ura
vzpona do vhoda. Stavba je bila videti
zapuščena, čeprav je bilo verjetno
preveč mraz, da bi ljudje sedeli zunaj.
Ko so prišli do vrat, so se ta odprla.
Prednje je stopil menih. Imel je obrito
glavo, oblečen je bil v dolgo belo
obleko, prek hrbta pa je imel pritrjeno
nožnico, iz katere je gledala lepo
okrašena katana – zlati zmaj z rdečo
obrobo. Bil je nekoliko močnejše
postave, toda – kot so spoznali kasneje
– izredno gibčen. Hodil je bos.
»Dobrodošli!« jih je pozdravil.
»Mojster vas že pričakuje.«
Spogledali so se. »Ve,
da prihajamo?« ga je nejeverno vprašala
Neža.
»Ja, že nekaj mesecev
vas čakamo. Napovedal je, da boste
prišli, ko zapade sneg. Prosim, sezujte
se in mi sledite.« S temi besedami se je
obrnil in počasi odkorakal.
Ostali so se sezuli in
čevlje pustili pri vratih, le Nala je
svoje zimske mokasine, ki so bili
podloženi z bobrovim kožuhom, spravila
v svojo popotno vrečo. Za vsak slučaj.
Nato so odšli za menihom.
»Oprostite, kdo pa
ste?« ga je vprašala Lara.
»Saj res, nisem se
predstavil,« se je spomnil. »Moje ime
je Chan Ta Lu, na uslugo.« Odpeljal jih
je naprej po širokem hodniku in skozi
nekatera odprta vrata so videli
jedilnico, pa nekakšno telovadnico, kjer
je veliko menihov vadilo; nekateri s
palicami, nekateri s pestmi; videli so
nekoga, ki je nesel svečo v eno od sob,
in še druge stvari. Chan Ta pa je bil
videti, kot da se ne ozira ne levo ne
desno, in le če bi ga res dobro
pogledali, bi videli, da so le njegove
zenice švigale v vse smeri.
Prišli so pred velika
lesena dvokrilna vrata. Njihov vodnik je
potrkal in počakal. Čakali so skoraj
pet minut, da je Saša postala kar
nekoliko nestrpna. Končno so se vrata
odprla. Vstopili so v manjšo dvorano, v
kateri je gorelo nešteto sveč. Sredi
nje je v lotosovem položaju sedel še
nekdo. Oči je imel zaprte in očitno je
meditiral.
»Pozdravljeni in
dobrodošli! Moje ime je Lu Ma No. Sem
vodja te akademije.« Ob besedi akademija
so vsi nekako otrpnili, toda vodja je že
nadaljeval: »To ni akademija, ki jo
iščete. Tista je skoraj tri ure hoda od
tu, ob vznožju gore Sinte. Tja je
mogoče priti samo na en način ¦ kot
ujetnik. Sedite, povedal vam bom, kar
vem. Chan, prosim te, prinesi nam čaj.«
Nagovorjeni se je rahlo priklonil, odšel
in zaprl vrata za seboj. »Pred nekaj
meseci sem meditiral ravno tako kot
sedaj. Začutil sem, da tema vstaja in
počasi požira vse na svoji poti. Čutil
sem, da prihaja vojna. Takrat sem vsem
svojim učencem naročil, naj se urijo v
vseh možnih veščinah. Toda videl sem
še več. Videl sem pet oseb, zmožnih
premagati to temo. Pet oseb, zmožnih
interakcij z naravo okrog sebe in
preoblikovanja elementov v orožje
svetlobe. Vedel sem, da boste prišli
sem. Iskali boste temo. In ponujam vam
vso pomoč, ki jo lahko dam, da se enkrat
za vselej znebimo akademije.« Govoril je
z normalnim glasom, prav nič bolj
glasno, toda slišati je bilo, kako iz
njega vre neka moč.
»Gospod Lu Ma No, rekli
ste, da ste videli pet ljudi. No, mi smo
samo štirje … zmožni tega,« je
povedal Sjaubjorn. »In nimamo dovolj
izkušenj. Ne znamo še uporabljati
svojih moči, da bi lahko kar premagali
temnega čarovnika.«
»Videl sem pet ljudi, ne
motim se. Glede drugega pa … zato ste
prišli. Pomagal vam bom. Naučil vas
bom, kar vem. Začeli bomo jutri. Chan
vam bo pokazal, kje boste nastanjeni.«
Priklonili so se mu, kot
se je prej Chan, in odšli skozi vrata.
Pred njimi je stal Chan Ta Lu s čajem v
roki. Odnesel je čaj v dvorano, nato pa
se vrnil in jim pokazal njihove
rezidence.
»Oh, postelja,« je
rekla Saša in se vrgla na blazino, ki je
bila na tleh. Po treh dneh bivakiranja je
bilo kar koli dobro.
Soba je bila velika,
večja kot samo za šest ljudi, toda v
sobi je bilo samo šest blazin.
»Čez pol ure bo
večerja, prišel vas bom iskat,« je še
sporočil menih, se priklonil in odšel.
Vsi so komaj čakali, da
se znebijo neudobnih oblačil. Na
posteljah so bile halje, kakršne so
nosili vsi rezidenti. Po pol ure, ko je
Saša že skoraj spala, so šli na
večerjo. Bila je izvrstna, prisotnih pa
je bilo nad sto menihov. Nato so se kar
zvrnili v postelje in spali, razen Nale,
ki je najprej vse preiskala, nato pa
nastavila nekaj protivlomnih zaščit
v obliki vrvice, pokajoče vrečke in
podobnega. Za vsak slučaj.
Drugo jutro so se zbudili
dokaj pozno. Toda ne prepozno za zajtrk.
Nato jih je Chan odpeljal v dvorano, kjer
so prejšnji dan videli menihe, kako so
vadili. Pridružil se jim je tudi mojster
Lu. Najprej jih je naučil osnov
delovanja čakre in jim ukazal, naj
poskusijo začutiti svet okoli sebe.
Treningu sta se pridružili tudi Neža in
Nala; prva zato, da bi se tudi sama česa
naučila, druga pa ni hotela ostati sama.
Sjaubjorn je bil prvi, ki
je začutil zemljo.
»Občutek imam, kot da
mi teče skozi prste,« je povedal.
Lara je šele po kosilu
začutila ogenj v sebi. »Kot da gorim od
znotraj,« je poskušala opisati.
Ne dolgo za njo je tudi
Saša začutila, kot bi ji voda tekla po
žilah. Neži se je zdelo, da čuti nekaj
neoprijemljivega, toda tega ni hotela
omeniti. Končno je tudi Luki uspelo in
nadaljevali so z vajami. Po skoraj petih
dneh so osvojili vse znanje, ki jim ga je
bil mojster Lu sposoben dati.
»Več vam ne morem
pomagati, ostalo boste morali narediti
sami,« je povedal. Lu, ki je bil kljub
svoji starosti (kazal jih je vsaj
petdeset) in temu, da je bil menih,
izjemno spreten. V boju ga nihče ni
mogel premagati, celo z zavezanimi očmi
ne.
Prišel je dan odhoda.
»Ko pride čas, se bomo spet srečali,
do takrat pa bomo pripravljeni,« jih je
nagovoril mojster in pokazal na ostal
menihe. »In ne pozabite, ni orožje
tisto, ki vam daje moč, ampak jo dajete
vi. In črpate jo od znotraj. Zbogom!« S
temi besedami so se poslovili.
Chan Ta Lu jih je
spremljal. Za to priložnost se je bolje
oblekel in obul, nabavil pa si je tudi
kapo, ki si jo je poveznil čez golo
glavo. Hodil je prvi. Videti je bilo, da
pot odlično pozna, saj ni imel ne
kompasa in ne nobene druge naprave, ki bi
mu pomagala. Celo Nala je morala
priznati, da ima menih odlično
orientacijo. Odšli so proti dolini.
»V kateri smeri pa je
tista druga akademija?« ga je vprašala
Saša.
Menih se je obrnil in
pogledal v drugo smer. »Tja,« je s
prstom pokazal, »pod tisti hrib je Trior
premaknil akademijo.« Spet se je obrnil
in hodil dalje.
Nihče ni slutil, da je
Trior poslal nekaj svojih najboljših
ljudi za njimi. Bili so na vzpetini nad
druščino in jih gledali. »To so oni.
Bili so pri tistem starem bedaku v
templju,« je rekel njihov vodja Ciclus.
»Sesujmo jih,« je še dodal in zamahnil
z roko.
»Na stranišče moram,«
je rekla Neža. »Takoj bom.«
»Počakal bom s teboj, v
tem snegu se izredno hitro izgubiš.
Nala, hodi kar naprej v isti smeri,
dohiteli vas bomo,« je naročil
poglavarki, ta pa se je pri priči
obrnila in odšla v pravi smeri.
Neža je šla za kup
snega in opravila svoje. Takrat se je
zaslišal glasen bum. Greben nad njimi se
je rušil. Sneg je začel z neznansko
hitrostjo drveti proti ostali peterici,
ki je nič hudega sluteč hodila naprej
po poti.
»Hej, Lara, Saša!« je
kričala Neža. Toda že naslednji
trenutek ni mogla nič več, saj je
obležala v snegu. Dvignila se je pokonci
in opazila, da jo je menih porinil v
sneg.
»Ostani tam,« je
zaklical in izza ogrinjala potegnil meč,
ki je bil očitno narejen po zgledu
japonske katane.
Šele takrat je pred
seboj zagledala puščico, pred katero jo
je rešil Chan Ta Lu. Nasproti mu je
tedaj stalo pet ljudi v črnih ogrinjalih
s kapuco. Ni bilo videti, da bi jih
zeblo.
»Dolgo se nisva videla,
Chan Ta Lu,« ga je nagovoril sredinski.
»An Ei,« je prezirljivo
odgovoril Chan. »Sam si kriv, ti si
zbežal proč!«
»Saj ničesar ne
obžalujem, naučil sem se več kot kadar
koli prej.«
Potem pa je sledilo še
nekaj besed, ki jih Neža ni mogla
razumeti, ker ni znala dovolj dobro
kitajsko. Za trenutek je zavladala
tišina, nato pa je An Ei dal kratko,
odsekano povelje, ostali štirje pa so
napadli. Če bi Neža lahko sledila, bi
si mislila, da je kot v kakšnem kung fu
filmu. Skakali so eden okrog drugega,
Chan Ta Lu pa se je moral braniti proti
štirim sovražnikom. Eden mu je prišel
preblizu – in naslednji trenutek je
ostal brez glave. Ko so ostali to videli,
so se besno pognali nanj. Na to pa je
čakal menih. Zadnji trenutek se je
odmaknil, da sta dva izmed njih zabodla
svoja meča drug v drugega, četrtega pa
je vrgel čez ramo in ga zabodel. Nato je
katano mirno obrisal in se zazrl proti
svojemu sovražniku:
»Torej se bova pomerila
sama,« je ta prav tako mirno dejal. Izza
pasu je potegnil meč in odložil lok ter
puščice, ki jih je imel na hrbtu.
Nekaj časa sta krožila
eden okrog drugega, nato pa se je An Ei
pognal nad meniha. Na njegovem mestu je
Neža opazila identično kopijo. An Ei se
je razdelil, podobno kot celice, ko se
delijo. Ni mogla verjetni svojim očem.
Chan Ta Lu je takrat že posekal prvega.
»Res misliš, da me
lahko premagaš s kloni, An Ei?« ga je
posmehljivo vprašal.
»Vidim, da te je stari
bedak dobro izuril. Toda ne bolje kot
mojster Trior.« An Ei se je pognal
naprej in nekaj časa sta se mečevala.
»Krokar si postal An Ei!
Krokar! Kako si mogel?!« je sikal menih.
»Postal sem močnejši,
kot boš ti kdaj koli!« je kričal
njegov nasprotnik. Takrat se je spotaknil
ob svoj lok, ki ga je tako neprevidno
odvrgel.
Chan Ta Lu je bil takoj
pri njem. Dvignil je katano, da bi ga
pokončal, toda An Ei je hitro naredil
svojega klona. Klon je nameril svoj meč
proti Neži.
»Ne boš!« Chan Ta Lu
je skočil med Nežo in klona.
»Ne!« je takrat
zakričala Neža. Menihu je šel klonov
meč skozi prsi. Klon se je razblinil,
Chan pa je padel na tla.
»Očitno bo stari bedak
spet ostal brez vodje Senc.« An Ei se je
počasi bližal.
»Sence ne potrebujemo
vodje. Borimo se s srcem!« je povedal
Chan Ta Lu. »Umri!« je zakričal
razjarjeno in iz njegove roke je šinila
senca. Ovila se je An Ei-ju najprej okrog
roke, nato pa se je širila preko celega
telesa. Menih je na kratko zamahnil z
roko in An Ei se je, tako kot so se vsi
njegovi, razblinil v dim, ki ga je kmalu
odnesel veter.
