Nihče ni
vedel, da se v atriju na sečišču
Avčinove in Štihove ulice skriva eden
od treh vhodov v skrivnostni svet
podzemlja. Nihče razen treh pogumnih
mož: profesorja dr. Georga Smitha,
profesorja Nika Stanwooda in Mika
Grenhilla, raziskovalcev civilizacije
Majev in Asuedov. Odprava, ki poteka v
popolni tajnosti, kmalu naleti na vrsto
težav, in preden se jim uspe približati
piramidi, proti kateri se še tista v
Gazi zdi neznatna, se mnogokrat znajdejo
v smrtni nevarnosti. Toda šele srečanje
z podzemnimi ljudmi se izkaže za
resnično usodno, kajti približuje se
ustoličenje novega vladarja Majev, s
katerim prerokbe napovedujejo nadvlado
zla ...
Izjemno
posrečena umestitev izvornega okolja v
pustolovščino, ki se zlahka kosa z
mnogimi filmskimi uspešnicami, daje
slutiti, da bomo o avtorju pričujočega
romana zagotovo še slišali. Kajti
slogan projekta, da je domišljija tista
čarobna točka, v kateri se konča konec
in se prične neskončnost, se v romano
Vladar zmajev zagotovo izraža v svojem
pravem pomenu.
IZSEK IZ
KNJIGE:
Bil je lep jesenski dan.
Bilo je tako zgodaj, da je sonce šele
začelo vzhajati. Drevesa z rdečim ter
rumenim jesenskim listjem so se zibala v
lahnem vetrcu. Čez nekaj trenutkov jih
je oblil prvi pramen zlato lesketajoče
se sončne svetlobe, tako da so se
lesketala, kakor bi bila iz zlata. Snop
zlate svetlobe te je navdajal s toplino,
čeprav je bilo zunaj zelo hladno –
živo srebro je nihalo okoli ničle.
Naša pripoved pa se
začne na sečišču Avčinove in
Štihove ulice v Ljubljani, kjer leži
majhen atrij. Nikoli ni bil ravno
obiskan, saj so se tam ob večerih
zbirali malopridneži, čez dan pa je bil
pasje sprehajališče. Pa tudi urejen ni
bil. Pasji iztrebki so ležali vsepovsod,
trava se je razraščala in v bolj
odmaknjenih kotih se je že bohotilo
robidovje.
Pripoved se začne ravno
v soboto, ko so se vsi odpravljali na
krompirjeve počitnice. V bližini atrija
ni bilo žive duše, le tu in tam kakšen
ptič.
Vrane ter golobi so že
od nekdaj radi čepeli na strehi blokov
Avčinove ulice. Večinoma so tam sedele
vrane, saj so vedno znova pregnale
golobe. Slednji so tam posedali le ob
večerih in kadar so imele vrane obrok
ali pa so se naveličale čepeti na
bakreni strehi, ki se je počasi grela in
je bila poleti neznosno ogreta, zaradi
česar so odletele stran.
Ta trenutek se je na
strehi grelo pet sivih golobov. Vseh pet
je svoje pernate glave držalo pod
perjem; na prvi pogled bi mislili, da
spijo, a če bi pogledali bolje, bi
opazili, da so budni in v pripravljenosti
na beg.
In glej ga, zlomka! Ravno
tedaj je priletela velika črna vrana, ki
se je drla, kakor se vrane pač derejo,
in pregnala golobe, ki so se morali
zadovoljiti z majhnim črnim dimnikom
nedaleč od tople bakrene strehe. Dimnik
ni bil ravno dobro obiskan, saj je bil
izpostavljen hladnim vetrovom, a bil je
topel kot ravno pečen kruh, kot je
golobom ugajalo. Včasih se je iz njega
še kadilo in je rahlo spominjal na
termalni vrelec.
Atrij ni bil več prazen,
vanj so vstopile tri osebe. Že res, da
so se obnašale čudno in so s seboj
nosile lopate, a niso bile iz družbe
malopridnežev. Nekaj so iskale.
Oblečene so bile v velike sive plašče,
pod katerimi so se skrivale prefinjene
obleke ter drage kravate. Če smo malce
bolj natančni, so prihajali iz zelo
uglednih kolidžev. Bili so profesorji,
raziskovalci, predvsem pa pustolovci. Če
so končno prišli do dna skrivnosti, ki
je v zadnjem času begala strokovnjake,
potem bo danes napočil njihov dan. A
vseeno so bili v skrbeh, kaj jih čaka.
Slutili so, da so razkrili le majhen
košček velike uganke, s čimer se vse
skupaj šele začenja. In niso se motili.
***
Skupina treh uglednih
pustolovcev, znanih po vsem svetu, ni
imela vodje, a vseeno bi lahko rekli, da
je bil najvišji med njimi tisti, ki jih
je vodil. Niso si upali omejiti področja
atrija z varnostnim trakom ali za to
prositi policije, da ne bi zbegali
prebivalcev. Zato so se odločili biti
čim bolj neopazni. Bila je jutranja ura
in nihče jih ni mogel opaziti, le
tišino so potrebovali.
Nakar je mimo priletela
vrana. Joj, kako je bila glasna! Eden od
treh mož je, medtem ko sta druga dva
opazovala, kako je vrana pregnala golobe,
in prosila, morda celo molila, da jih ne
bi nihče opazil, izvlekel pištolo in s
pomočjo laserskega merilca nameril v
vrano. Zaslišal se je lahen pok in vrano
je odneslo cel seženj nazaj. Sicer to,
kar so počeli, ni bilo kaznivo dejanje,
a če bi jih kdo opazil, ne bi bilo prav
dobro. Zato je bil največji med njimi,
prof. dr. Georg Smith, ogorčen in se ni
mogel zadržati:
»Ti lahkomiselni trol!«
se je jezil. »Poleg tega, da brskamo po
pesku, zdaj še streljamo?! Pa kaj
misliš, da si zdaj mislijo o nas?!« je
zarobantil, a ko je sprevidel, da ne bo s
tem nič dosegel, se je umiril in
nadaljeval z nekaj vzpodbudnimi besedami:
»Dobro, kar je, je. Dajmo, opravimo to,
preden se prebudijo zgodnejši!«
In tako so se lotili
iskanja. Čez kakšnih petnajst minut
tipanja po površini je prof. dr. Nik
Stanwood našel nekaj, kar ne bi smelo
soditi tja. Ker ni bil prepričan, kaj
je, je s svojo veliko in zarjavelo
lopato, ki si jo je sposodil malce prej
od priletnega delavca, skopal en meter
široko, en meter dolgo in en meter
globoko luknjo. Zlezel je vanjo ter
ugotovil, da se ni motil.
Poklical je še ostala
dva. Vsi so ob pogledu na to odkritje
onemeli. Zavladala je prijetna tišina,
ki jih je navdajala z zadovoljstvom ter
jih postavljala pred dejstvo – ali
razvozlajo skrivnost ali pa jo pustijo
spet čakati.
Odločili so se za prvo.
Odprli so ploščo – predvidoma je
pripadala Asuedski civilizaciji –, na
kateri je pisalo:
Vstopi kot prijatelj!
Asuedska civilizacija naj
bi svoje črke prevzela od Majev, naj pa
bi bila ena od dveh vej majevske
civilizacije, in to bolj napredna, a
skrivnostna, tista, o kateri se ve zelo
malo oziroma skoraj nič.
Nato so vstopili v dolg
predor, zasuli rov in s tem za seboj
zabrisali sledi. Predor je bil ozek in
nizek, tako da se je moral Georg Smith
skloniti. Bil je rjavolas, na prečo
počesan, imel je kot noč črne oči,
visok pa je bil skoraj dva metra, zato so
se ga mnogi študentje z Oxforda bali.
Predor pa ni bil tako
urejen kot Georg, saj je bil zelo
smrdljiv in razpadajoč, kar ni bilo
čudno, sploh glede na njegovo starost,
in je še najbolj spominjal na
kanalizacijo. Če bi imel vsaj dobro
prezračevanje, bi bilo morda kaj bolje,
a potem bi ga lažje odkrili, tako pa naj
bi imel le tri vhode – Ljubljana
(atrij), Baltsko morje (Gulf of Riga) –
pod vodo, ter majevsko slovito Belo mesto
(Amerika), neznano kje. Za povrh pa je
bilo še zelo temno in so si morali
prižgati svoje žepne svetilke.
In tako so se trije
odlično oboroženi pustolovci spuščali
čedalje bolj v globino Zemlje. Vse
elektronske naprave so odpovedale, tako
so si svetili z neko staro baklo. Georg
S. je bil zelo vesel, da je Nik s seboj
vzel ogromen nahrbtnik, v katerem je
nosil le vodo ter hrano. Posledica tega,
da je Nik povsod, kamor je šel, vzel
enormne količine hrane, je bila njegova
okrogla postava, drugače pa je imel
rjave kodraste lase in izrazite rjave
oči.
Georg S. se je namreč
založil le za tri dni. In da Mika
Greenhilla sploh ne omenjam. Ta je imel s
seboj le čutaro, sendvič in petnajst
energijskih tablic. Mike Greenhill ni bil
posebno urejen, saj je imel mršave ter
goste črne lase, z višino pa se ni
mogel ravno pohvaliti. Imel je tudi
mogočne smaragdno zelene oči.
Niso vedeli, kdaj je dan
in kdaj je noč, zato so šli spat
takrat, ko so bili utrujeni. Da pa bi
bili pri tem vseeno bolj natančni, so
šli spat vsakič, ko je bakla pogorela,
kar je bilo po Georgovi uri petindvajset
ur – Georgova ura znamke Sunto je bila
odporna na pritisk ter vodo, kar ji je
sicer omogočalo daljšo vzdržljivost
kot urama ostalih dveh, a se je vseeno
že drugi dan pokvarila.
Spali so kar na
stopnicah, kar ni bilo ravno najbolj
udobno, Nik pa se je enkrat celo
odkotalil navzdol in se komaj ustavil.
Ugotovili so, da bi tako napredovali
mnogo hitreje, a je bilo preveč boleče.
Na steni so bile na
vsakih sto metrov bakle, a so si vseeno
shranili tri – za vsak primer, če bi
jih zmanjkalo. Tako so napredovali za
trinajst pogorelih bakel, kar je že pri
tretji bakli postala mera, ki je merila
tristo dvaintrideset tisoč petsto
enainštirideset stopnic – včasih
malce več, včasih pa malce manj, a to
je bilo povprečje – navzdol, dokler le
niso prišli do ravnega tunela.
Bil je malce širši in
višji, a še vedno je bil sestavljen iz
kamnitih kock in bil je zanemarjen. Na
smrad in na temo so se že privadili, pa
tudi spanje je postalo udobnejše.
Napredovali so hitreje, saj so v eni
pogoreli bakli naredili okoli sedemsto
tisoč korakov.
Pot se je vlekla kot
polž; po enaintrideseti pogoreli bakli
so končno prispeli v velik in odprt
prostor, ki se mu ni videlo dna, v strop
pa je bila vklesana zvezdna karta. Bila
je pobarvana in barva se je v tem
podzemnem prostoru odlično ohranila,
tako da si z nje lahko razbral vse
potrebno, da si se orientiral.
Ni bilo temno, saj je
prostor osvetljevalo nešteto bakel, a
dejstvo, da niso pogorele, je bila velika
uganka, na katero nihče od trojice ni
poznal odgovora. Tako je Nik, med drugim
tudi astronom, znal določil lego, ki je
bila sredi Atlantskega oceana, in kot je
kazalo, so bili prav na sredini. Če smo
malce bolj natančni, so se nahajali v
zelo znanem Bermudskem trikotniku.
Na sredi sobane se je
dvigoval velik, mogočen tempelj oziroma
piramida. Bila je mogočnejša od katere
koli majevske piramide – celo
egiptovska piramida v Gizi je bila
mravljica proti tej. Bila je tako
gromozanska, da si nihče ni mogel
predstavljati, koga so tja pokopali ali
za kakšen namen je bilo svetišče
zgrajeno, vsekakor pa je bilo jasno, da
bi še dinozavri ta objekt poimenovali za
ogromnega. In ko si pogledal, kako se
dviga iz globin, te je navdajala z močjo
in v tebi vzbudila strahospoštovanje. V
višino je merila za vsaj tri nogometna
igrišča, v širino pa za slabe štiri,
ker pa se do dna ni dalo videti, sta bili
obe meri prekratki.
Ko so si pustolovci
ogledali lego, niso bili najbolj
zadovoljni, saj so bili na visoki skalni
polici, ki ni dajala trdnega vtisa. Na
tempelj oziroma piramido se ni dalo priti
drugače kot skočiti. Ta rešitev jim ni
bila pogodu, saj bi morali skočiti –
na oko povedano – kar štirinajst
metrov v globino. Veliko bolj jim je
ugajala zamisel, ki se je porodila Mikeu.
