OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Enej Caf

Fantazijski roman

80 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Nihče ni vedel, da se v atriju na sečišču Avčinove in Štihove ulice skriva eden od treh vhodov v skrivnostni svet podzemlja. Nihče razen treh pogumnih mož: profesorja dr. Georga Smitha, profesorja Nika Stanwooda in Mika Grenhilla, raziskovalcev civilizacije Majev in Asuedov. Odprava, ki poteka v popolni tajnosti, kmalu naleti na vrsto težav, in preden se jim uspe približati piramidi, proti kateri se še tista v Gazi zdi neznatna, se mnogokrat znajdejo v smrtni nevarnosti. Toda šele srečanje z podzemnimi ljudmi se izkaže za resnično usodno, kajti približuje se ustoličenje novega vladarja Majev, s katerim prerokbe napovedujejo nadvlado zla ...

Izjemno posrečena umestitev izvornega okolja v pustolovščino, ki se zlahka kosa z mnogimi filmskimi uspešnicami, daje slutiti, da bomo o avtorju pričujočega romana zagotovo še slišali. Kajti slogan projekta, da je domišljija tista čarobna točka, v kateri se konča konec in se prične neskončnost, se v romano Vladar zmajev zagotovo izraža v svojem pravem pomenu.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Bil je lep jesenski dan. Bilo je tako zgodaj, da je sonce šele začelo vzhajati. Drevesa z rdečim ter rumenim jesenskim listjem so se zibala v lahnem vetrcu. Čez nekaj trenutkov jih je oblil prvi pramen zlato lesketajoče se sončne svetlobe, tako da so se lesketala, kakor bi bila iz zlata. Snop zlate svetlobe te je navdajal s toplino, čeprav je bilo zunaj zelo hladno – živo srebro je nihalo okoli ničle.

Naša pripoved pa se začne na sečišču Avčinove in Štihove ulice v Ljubljani, kjer leži majhen atrij. Nikoli ni bil ravno obiskan, saj so se tam ob večerih zbirali malopridneži, čez dan pa je bil pasje sprehajališče. Pa tudi urejen ni bil. Pasji iztrebki so ležali vsepovsod, trava se je razraščala in v bolj odmaknjenih kotih se je že bohotilo robidovje.

Pripoved se začne ravno v soboto, ko so se vsi odpravljali na krompirjeve počitnice. V bližini atrija ni bilo žive duše, le tu in tam kakšen ptič.

Vrane ter golobi so že od nekdaj radi čepeli na strehi blokov Avčinove ulice. Večinoma so tam sedele vrane, saj so vedno znova pregnale golobe. Slednji so tam posedali le ob večerih in kadar so imele vrane obrok ali pa so se naveličale čepeti na bakreni strehi, ki se je počasi grela in je bila poleti neznosno ogreta, zaradi česar so odletele stran.

Ta trenutek se je na strehi grelo pet sivih golobov. Vseh pet je svoje pernate glave držalo pod perjem; na prvi pogled bi mislili, da spijo, a če bi pogledali bolje, bi opazili, da so budni in v pripravljenosti na beg.

In glej ga, zlomka! Ravno tedaj je priletela velika črna vrana, ki se je drla, kakor se vrane pač derejo, in pregnala golobe, ki so se morali zadovoljiti z majhnim črnim dimnikom nedaleč od tople bakrene strehe. Dimnik ni bil ravno dobro obiskan, saj je bil izpostavljen hladnim vetrovom, a bil je topel kot ravno pečen kruh, kot je golobom ugajalo. Včasih se je iz njega še kadilo in je rahlo spominjal na termalni vrelec.

Atrij ni bil več prazen, vanj so vstopile tri osebe. Že res, da so se obnašale čudno in so s seboj nosile lopate, a niso bile iz družbe malopridnežev. Nekaj so iskale. Oblečene so bile v velike sive plašče, pod katerimi so se skrivale prefinjene obleke ter drage kravate. Če smo malce bolj natančni, so prihajali iz zelo uglednih kolidžev. Bili so profesorji, raziskovalci, predvsem pa pustolovci. Če so končno prišli do dna skrivnosti, ki je v zadnjem času begala strokovnjake, potem bo danes napočil njihov dan. A vseeno so bili v skrbeh, kaj jih čaka. Slutili so, da so razkrili le majhen košček velike uganke, s čimer se vse skupaj šele začenja. In niso se motili.

***

Skupina treh uglednih pustolovcev, znanih po vsem svetu, ni imela vodje, a vseeno bi lahko rekli, da je bil najvišji med njimi tisti, ki jih je vodil. Niso si upali omejiti področja atrija z varnostnim trakom ali za to prositi policije, da ne bi zbegali prebivalcev. Zato so se odločili biti čim bolj neopazni. Bila je jutranja ura in nihče jih ni mogel opaziti, le tišino so potrebovali.

Nakar je mimo priletela vrana. Joj, kako je bila glasna! Eden od treh mož je, medtem ko sta druga dva opazovala, kako je vrana pregnala golobe, in prosila, morda celo molila, da jih ne bi nihče opazil, izvlekel pištolo in s pomočjo laserskega merilca nameril v vrano. Zaslišal se je lahen pok in vrano je odneslo cel seženj nazaj. Sicer to, kar so počeli, ni bilo kaznivo dejanje, a če bi jih kdo opazil, ne bi bilo prav dobro. Zato je bil največji med njimi, prof. dr. Georg Smith, ogorčen in se ni mogel zadržati:

»Ti lahkomiselni trol!« se je jezil. »Poleg tega, da brskamo po pesku, zdaj še streljamo?! Pa kaj misliš, da si zdaj mislijo o nas?!« je zarobantil, a ko je sprevidel, da ne bo s tem nič dosegel, se je umiril in nadaljeval z nekaj vzpodbudnimi besedami: »Dobro, kar je, je. Dajmo, opravimo to, preden se prebudijo zgodnejši!«

In tako so se lotili iskanja. Čez kakšnih petnajst minut tipanja po površini je prof. dr. Nik Stanwood našel nekaj, kar ne bi smelo soditi tja. Ker ni bil prepričan, kaj je, je s svojo veliko in zarjavelo lopato, ki si jo je sposodil malce prej od priletnega delavca, skopal en meter široko, en meter dolgo in en meter globoko luknjo. Zlezel je vanjo ter ugotovil, da se ni motil.

Poklical je še ostala dva. Vsi so ob pogledu na to odkritje onemeli. Zavladala je prijetna tišina, ki jih je navdajala z zadovoljstvom ter jih postavljala pred dejstvo – ali razvozlajo skrivnost ali pa jo pustijo spet čakati.

Odločili so se za prvo. Odprli so ploščo – predvidoma je pripadala Asuedski civilizaciji –, na kateri je pisalo:

Vstopi kot prijatelj!

Asuedska civilizacija naj bi svoje črke prevzela od Majev, naj pa bi bila ena od dveh vej majevske civilizacije, in to bolj napredna, a skrivnostna, tista, o kateri se ve zelo malo oziroma skoraj nič.

Nato so vstopili v dolg predor, zasuli rov in s tem za seboj zabrisali sledi. Predor je bil ozek in nizek, tako da se je moral Georg Smith skloniti. Bil je rjavolas, na prečo počesan, imel je kot noč črne oči, visok pa je bil skoraj dva metra, zato so se ga mnogi študentje z Oxforda bali.

Predor pa ni bil tako urejen kot Georg, saj je bil zelo smrdljiv in razpadajoč, kar ni bilo čudno, sploh glede na njegovo starost, in je še najbolj spominjal na kanalizacijo. Če bi imel vsaj dobro prezračevanje, bi bilo morda kaj bolje, a potem bi ga lažje odkrili, tako pa naj bi imel le tri vhode – Ljubljana (atrij), Baltsko morje (Gulf of Riga) – pod vodo, ter majevsko slovito Belo mesto (Amerika), neznano kje. Za povrh pa je bilo še zelo temno in so si morali prižgati svoje žepne svetilke.

In tako so se trije odlično oboroženi pustolovci spuščali čedalje bolj v globino Zemlje. Vse elektronske naprave so odpovedale, tako so si svetili z neko staro baklo. Georg S. je bil zelo vesel, da je Nik s seboj vzel ogromen nahrbtnik, v katerem je nosil le vodo ter hrano. Posledica tega, da je Nik povsod, kamor je šel, vzel enormne količine hrane, je bila njegova okrogla postava, drugače pa je imel rjave kodraste lase in izrazite rjave oči.

Georg S. se je namreč založil le za tri dni. In da Mika Greenhilla sploh ne omenjam. Ta je imel s seboj le čutaro, sendvič in petnajst energijskih tablic. Mike Greenhill ni bil posebno urejen, saj je imel mršave ter goste črne lase, z višino pa se ni mogel ravno pohvaliti. Imel je tudi mogočne smaragdno zelene oči.

Niso vedeli, kdaj je dan in kdaj je noč, zato so šli spat takrat, ko so bili utrujeni. Da pa bi bili pri tem vseeno bolj natančni, so šli spat vsakič, ko je bakla pogorela, kar je bilo po Georgovi uri petindvajset ur – Georgova ura znamke Sunto je bila odporna na pritisk ter vodo, kar ji je sicer omogočalo daljšo vzdržljivost kot urama ostalih dveh, a se je vseeno že drugi dan pokvarila.

Spali so kar na stopnicah, kar ni bilo ravno najbolj udobno, Nik pa se je enkrat celo odkotalil navzdol in se komaj ustavil. Ugotovili so, da bi tako napredovali mnogo hitreje, a je bilo preveč boleče.

Na steni so bile na vsakih sto metrov bakle, a so si vseeno shranili tri – za vsak primer, če bi jih zmanjkalo. Tako so napredovali za trinajst pogorelih bakel, kar je že pri tretji bakli postala mera, ki je merila tristo dvaintrideset tisoč petsto enainštirideset stopnic – včasih malce več, včasih pa malce manj, a to je bilo povprečje – navzdol, dokler le niso prišli do ravnega tunela.

Bil je malce širši in višji, a še vedno je bil sestavljen iz kamnitih kock in bil je zanemarjen. Na smrad in na temo so se že privadili, pa tudi spanje je postalo udobnejše. Napredovali so hitreje, saj so v eni pogoreli bakli naredili okoli sedemsto tisoč korakov.

Pot se je vlekla kot polž; po enaintrideseti pogoreli bakli so končno prispeli v velik in odprt prostor, ki se mu ni videlo dna, v strop pa je bila vklesana zvezdna karta. Bila je pobarvana in barva se je v tem podzemnem prostoru odlično ohranila, tako da si z nje lahko razbral vse potrebno, da si se orientiral.

Ni bilo temno, saj je prostor osvetljevalo nešteto bakel, a dejstvo, da niso pogorele, je bila velika uganka, na katero nihče od trojice ni poznal odgovora. Tako je Nik, med drugim tudi astronom, znal določil lego, ki je bila sredi Atlantskega oceana, in kot je kazalo, so bili prav na sredini. Če smo malce bolj natančni, so se nahajali v zelo znanem Bermudskem trikotniku.

Na sredi sobane se je dvigoval velik, mogočen tempelj oziroma piramida. Bila je mogočnejša od katere koli majevske piramide – celo egiptovska piramida v Gizi je bila mravljica proti tej. Bila je tako gromozanska, da si nihče ni mogel predstavljati, koga so tja pokopali ali za kakšen namen je bilo svetišče zgrajeno, vsekakor pa je bilo jasno, da bi še dinozavri ta objekt poimenovali za ogromnega. In ko si pogledal, kako se dviga iz globin, te je navdajala z močjo in v tebi vzbudila strahospoštovanje. V višino je merila za vsaj tri nogometna igrišča, v širino pa za slabe štiri, ker pa se do dna ni dalo videti, sta bili obe meri prekratki.

Ko so si pustolovci ogledali lego, niso bili najbolj zadovoljni, saj so bili na visoki skalni polici, ki ni dajala trdnega vtisa. Na tempelj oziroma piramido se ni dalo priti drugače kot skočiti. Ta rešitev jim ni bila pogodu, saj bi morali skočiti – na oko povedano – kar štirinajst metrov v globino. Veliko bolj jim je ugajala zamisel, ki se je porodila Mikeu.