OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtor: Roman Panjan
60 strani, A5 format
Redna cena: 12,90 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: r.panjan@gmail.com ali smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE (napisal Bojan Osterc):
»Vsak človek v sebi nosi seme sence in svetlobe in samo od njega je odvisno, kam usmerja svojo energijo. Od nas samih je odvisno, ali razvijamo znanje, ki temelji na resnici in ljubezni, ali pa razvijamo znanje, ki temelji na laži, samoljubju, odvisnosti in strasti. Prebujeni človek se zave svoje božanske narave in jo načrtno razvija. To delo se pravzaprav nikoli ne konča.«
Tako pravi v svojem prvencu Roman Panjan in težko je k temu kaj dodati. Le kdo se ne bi strinjal, takole čez palec? Kdo si ne bi želel resnice in ljubezni, mar sploh kdo namenoma stremi po negativnem? A če vsi težimo k dobremu, če ni dileme, česa si želimo … Zakaj se nam torej tolikokrat zalomi? Zakaj tolikokrat zdrsnemo? In zakaj si moramo svojo prebujenost šele izboriti, zakaj se, kot tako upravičeno pravi avtor, to delo nikoli ne konča?
Morda se nam dozdeva, velikokrat, da je pozivanja k dobremu in višjemu že dovolj in preveč. Da nas z vseh strani bombardirajo z leporečjem, s takšnimi in drugačnimi priročniki, z nasveti in navodili, kako živeti, za čim stremeti, čemu se izogibati. Je v sicer sijajno spisani Panjanovi knjižici sploh kaj, česar ne bi globoko v sebi že vedeli, že slišali, brali?
Slišati in brati misli o življenju, ljubezni, željah, ujetosti, veri, iskanju in spoznanju je treba še in še. Milijonkrat v še ne dveh tisočletjih od krščanskega razodetja ljudje ponavljamo globoka spoznanja o ljubezni, ki jih je tako lepo ubesedil apostol Pavel v Korinčanih, 1:13. Kolikokrat so jih zrecitirali mladoporočencema, kolikokrat jih še bodo! Da, če ni ljubezni, vse spoznanje in vsa vera tega sveta in vseh drugih svetov ne štejeta nič. A Pavel ne govori o posedovalni, pogojeni, trgovalni ljubezni, niti ne o strasti, erotiki. Govori pač o ljubezni, ki vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, ni brezobzirna, ne išče svojega. Takšna ljubezen do soljudi, stvarstva in posledično tudi do sebe samega je vredna največ. Milijonkrat slišano, a je vredno slišati še milijonkrat. Četudi tega ne zmoremo v popolnosti izkazovati.
Pavlove misli, tako kot Panjanove v tej knjižici, izhajajo iz krščanskega duhovnega izročila, pa vendar so občečloveške. Pa naj izhaja iz kakršnekoli verske ali ideološke usmerjenosti, ima sleherni med nami, tudi tisti z navidez najbolj črno dušo, globoko v sebi kamrico, v kateri sta zaklenjeni neskončna dobrota in ljubezen. Tudi ključ do nje nam je bil dan. Če jo najdemo, če jo zmoremo odkleniti in jo obdržati odprto, se priklopimo na moč, ki daleč presega naše siceršnje moči in ki je pravzaprav neomejena in neuničljiva. Pa naj bodo naša telesa sicer še tako krhka. In ta moč je dobra, to je moč ljubezni, in prav zato je ne glede na našo usodo na tem svetu še kako vredno živeti.
Vredno je, čeprav se zdi življenje včasih težko, tudi krivično, skoraj brez izhoda. »Edina pot, ki vodi iz tega labirinta,« pravi Roman Panjan, »je pot samospoznanja. Bolj ko bomo razumeli sebe, bolj bomo sposobni razumeti druge. Bolj ko nam bo uspevalo obvladovati naše lastne pomanjkljivosti, manj moteče bodo za nas pomanjkljivosti drugih.«
Vredno je prebrati, kaj nam govorijo Panjanove zvezde. Vredno prebrati spet in spet. To so tudi naše zvezde. Naša spoznanja, naše naloge. Veliki humanist Felix Adler je svetoval takole: »Živimo in delujmo tako, da v drugih budimo tisto najboljše, kar premorejo. Če nam to uspeva, tisto najboljše prebudimo tudi v sebi.« In Roman Panjan v nas brez dvoma budi tisto najboljše, kar premoremo.
Zaključimo pa z njegovimi stihi, ki tako lepo dopolnjujejo poglavja knjižice.
Vera je kakor veter.
Neviden, pa vseeno drevesa ruva.
Vera je kakor sonce.
Čeprav oddaljeno, je vir življenja.
Vera je kakor reka.
Mogočna v strugi, iz dlani pa hitro spolzi.
Vera je kakor oblak.
Težak, a stkan le iz kapljic.
Vera je kakor luč.
Ko zasije, prežene temo.
IZSEK IZ KNJIGE:
Pogled se ustavi na vrhovih smrek, ki se ponosno vzpenjajo proti nebu. Beli kopasti oblaki, polni dežja, so se ustavili nad njimi in prve dežne kaplje se že počasi prebijajo skozi soparno ozračje. Svetlikajo se kot biseri in take jih človek skoraj lažje vonja, kot pa gleda. Vonj po vlagi, pomešani z vonjem mahu in smole, že napolnjuje ozračje. Sliši se šumenje listja, ko dežne kaplje padejo nanj. Ritem dežnih kapelj se pospeši in prijeten mir napolni dušo. Vsi dvomi, vse skrbi in bojazni – vse v trenutku izgine. Kot da bi jih dežne kaplje odnesle s seboj. Ne bežim pred dežjem, ampak mirno obsedim na jasi sredi gozda in pustim, da me dež čisti in pomirja. Vsaka dežna kaplja, ki me zadane, je pravi blagoslov za dušo. Prijetne vonjave, zvoki ter mavrične barve se kar vpijajo v kožo in se dotaknejo tudi najbolj skritih kotičkov duše.
Začutim energijo smreke, ki me blago boža. Napolni me s svojo močjo, ne da bi se za to moral truditi. Narava daje sama od sebe, samo če smo sposobni sprejeti to, kar nam ponuja. Ponuja pa veliko.
***
Ljudje smo tako močno vpeti v vsakdanja opravila in skrbi, da ne vidimo več ne levo ne desno. Ko nam nekako uspe, da opravimo z eno skrbjo, se že pojavi nova, navadno večja. Vmes nimamo niti trenutka časa, da bi zares uživali v sadovih svojega dela in tako videli, da je življenje lahko tudi prijetno.
Zares uživali v življenju bomo lahko šele tedaj, ko se bomo naučili obvladovati svoje želje in z njimi povezane skrbi. Ko bomo sposobni svoje življenje predati Bogu in mu potem tudi zaupati. Verjetno je že marsikdo izmed nas vsaj enkrat v življenju prišel do točke, ko sam ni več videl izhoda iz stiske, v kateri se je znašel. V takih trenutkih nam ne preostane nič drugega, kot da zaupamo višjim silam, da nam bo nekako le pomagano.
To so trenutki, ko spoznamo, kako malo v resnici vemo in kako majhni in šibki smo lahko. Pogosto delamo načrte, potem se pa iz neznanega razloga stvari začnejo odvijati povsem drugače, kot smo načrtovali. To je morda znak, da ne premoremo dovolj življenjske modrosti, ali da ne znamo prav prisluhniti sebi oziroma življenjski sili v nas samih. Vse, kar počnemo v nasprotju s to življenjsko silo, se nam bo slej ko prej podrlo, pa če se še tako trudimo. Da bi lahko to življenjsko silo, ki se skriva v nas, razumeli, se moramo naučiti pogledati vase, da ji lahko v miru in tišini prisluhnemo.
Dokler je naš um poln temnih misli in skrbi, je ne bomo ne videli ne slišali. Okrog nas je že toliko hrupa, da sploh ne znamo več prisluhniti sebi in naravi, ki nas obkroža. Starejše generacije niso poznale vremenske napovedi, pa so vseeno vedeli, kakšno bo vreme. Danes imamo najmočnejše računalnike, pa se pogosto zgodi, da zjutraj ne vemo, kakšno bo vreme zvečer, kaj šele za naslednji dan. Tudi tehnologija in znanost nam ne moreta dati vedno zadovoljivih rešitev.
Narava je lahko naš velik učitelj. Sama po sebi je popolna, zato v njej lahko najdemo odgovor na vsako naše vprašanje. To ve vsak dober fizik, kakor tudi zdravilec. Meditacija nas uči poslušanja, medtem ko nas družba vedno sili v aktivnost, v reševanje težav. Toda, kako lahko rešimo problem, če si nismo vzeli niti pet minut časa, da bi mu prisluhnili! Navadno poznamo rešitev že prej, preden sogovornik do konca opiše težavo. Meditacija pomeni tudi razmišljanje in opazovanje. To lahko storimo le tako, da se umaknemo toku dogajanja in tako stvari opazujemo z nevtralnega zornega kota.
