OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtorica: Anita Šefer
312 strani, A5 format
Redna cena: 24,90 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE:
Po trpkem razočaranju in razvezi od Georga, enega najbolj zaželenih moških v New Yorku, se mlada modna kreatorka Diana odloči, da bo najboljše zdravilo za ranjeno srce potovanje v Slovenijo, deželo očetovih prednikov. Postanek na Dunaju pa poskrbi za niz presenečenj, ki pošteno premešajo karte Dianine prihodnost; usoda ji pripelje na pot Hermino, ki se materinsko zavzame zanjo in poskrbi, da njeno ime zasije v modnem svetu, za nameček pa kar trije čudoviti moški skušajo premagati Dianin strah pred vnovično srčno bolečino: mladi učitelj Klaus, svetovljanski fotograf Štefan in slovenski zdravnik Marko. Bo kateremu uspelo osvojiti njeno srce?
IZSEK IZ KNJIGE:
George in Diana sta se poznala že skoraj pol leta, ko jo je prvič povabil na izlet z družinsko jahto. Želel si je, da ostaneta na njej čez noč. Na neizrečeno vprašanje, ki ga je opazil v njenih očeh, ji je pojasnil, da ima jahta več spalnic; ne bo je silil v to, da bi si katero od njih delila, in bo upošteval njene želje.
Na nebu ni bilo niti oblačka, ko sta z Georgem sedela na palubi ter zrla v rahlo valujočo gladino morja. Diana je, medtem ko se je rahel pomladni veter poigraval z njenimi lasmi, uživala v sproščenem pogovoru o dogodkih zadnjih dni, o idejah, s katerimi je želela sodelovati pri nastajanju nove kolekcije za prihodnjo zimo, ter o Georgovih prijateljih, h katerim sta bila povabljena na zabavo naslednji konec teden. Prav to vabilo je Diano precej skrbelo, saj se v njihovi družbi ni počutila najbolje. Čutila je, da nanjo gledajo kot na dekle, ki si jo je George izbral le za zabavo, kot si je že številne pred njo. Niso bili prepričani, da bo prav njuna zveza prerasla v kaj resnega.
Še najbolj ji je bilo neprijetno v družbi vitke Marianne, njegove prijateljice iz otroških let, ki je izhajala iz bogate židovske družine Breitzaunov. Ob redkih priložnostih, ko so se srečevali, se je Marianne vedla tako, kot bi imela določene pravice do Georga. Ko je Diana ta svoj vtis omenila Georgu, se je samo nasmehnil, jo privil k sebi in ji zašepetal, da se ji s te strani ni potrebno bati konkurence. Marianne je bila in bo samo prijateljica iz rane mladosti.
Nad morsko gladino se je pričela spuščati večerna meglica in počasi brisala obrise obale in horizonta. H Georgu je pristopil stevard, zaposlen na jahti le za to, da je skrbel za dobro počutje gostov. Šepetaje ga je obvestil, da je v notranjem salonu že postavljena miza za večerjo. George je pokimal, vstal z ležalnika in prijel Diano za roko. Povedel jo je v notranjost jahte, od koder se je, iz skritega glasbenega stolpa, slišala tiha klavirska glasba.
Diana je obstala pri vratih in se presenečeno zagledala v prostor, ki so ga osvetljevali le drgetajoči plamenčki sveč na velikih srebrnih svečnikih. Nikoli si ni predstavljala, da bo tako razkošje videla od blizu. Počutila se je kot princeska iz sanj; za trenutek jo je obšel strah, da se bo nenadoma zbudila, da bo občutek brezmejnega ugodja za vedno odplaval – s sanjami vred – nazaj v neznano deželo, iz katere sanje pravzaprav prihajajo.
Proti koncu večerje, ko sta z majhno žličko zajemala sladoled iz kristalnih skodelic, je George postajal vse bolj tih in zamišljen. Naenkrat je odločno vstal s svojega stola. Diana ga je začudeno gledala, ko se ji je z dvema korakoma približal, pokleknil pred njo ter jo prijel za roko:
»To, da te ljubim, veš. Želim si, da preživiva ostanek življenja skupaj. Prosim, poroči se z menoj!«
Diani je zaprlo sapo. Nikoli si ni upala razmišljati tako daleč v naprej. Nekako je v podzavesti čutila, da nima pravice upati, da bo moški, ki ga je tako močno ljubila, izrekel te besede. Vse premočno se je zavedala, da prihaja iz povsem drugačnega okolja, ki se ni moglo kosati z njegovim, in da je prav ta razlika ogromna, skoraj nepremostljiva prepreka njuni skupni življenjski poti.
Zajela je dih in zašepetala: »Prosim, prosim, naj ta pravljični trenutek traja večno!«
George jo je začudeno pogledal, medtem ko je iz žepa jemal škatlico s prstanom:
»Kako to misliš? Je to da ali ne?«
Diana je v hipu pozabila na vse svoje skrite strahove in skoraj zavpila:
»Da! Da. Ljubim te!«
George je odprl majhno šatuljo in ji pokazal vsebino: »Ti ga lahko nadenem?« jo je tiho vprašal ter ji pri tem strmel v oči.
Diana je stegnila roko in George ji je na prst nataknil prstan z velikim diamantom. Hip za tem sta se znašla v objemu, potem pa jo je George privzdignil v naročje ter jo odnesel v spalnico. Počasi jo je položil na posteljo in ji sezul čevlje. Medtem ko si je odvezoval kravato, je opazoval Diano in v njenih očeh uzrl odsev strahu:
»Diana, pa se me menda ne bojiš?«
»Ne, ampak … Veš, jaz …«
»Nisi zaščitena? Je to od danes dalje sploh pomembno?«
»Ne, Georg, jaz še nisem nikoli …«
»Diana!«
»Ne bodi hud! Prosim!«
»Le zakaj bi bil jezen nate?! Dala mi boš neprecenljiv dar. V današnjem času imam res srečo, da bom dobil ženo, ki je še nedolžna. Hvala ti! Ne boj se, angel moj. Ljubim te. Ne bom te silil v nič, česar sama ne boš hotela. Šla bova počasi in ustaviš me lahko v vsakem trenutku. Prav?«
Diana je rahlo prikimala in George se je počasi sklonil nadnjo ter jo s poljubi začel vpeljevati v svet telesne ljubezni.
Naslednje jutro ju je zbudil sončni žarek, ki se je skozi majhno ladijsko okno priplazil do njune postelje. Nad morsko gladino se je rojeval nov dan.
Kmalu za tem se je pravljica začela spreminjati v resničnost. In ta je bila z vsakim dnem manj pravljična. Ko jo je George predstavil staršem, je Diana doživela prvo ponižanje. Nista pokazala navdušenja nad sinovo odločitvijo; pravzaprav sta delovala precej odbijajoče. Diana ni bila pomembna osebnost iz javnega življenja in ni izhajala iz znane in bogate družine. V krogu, v katerem so se sicer gibali, nihče ni poznal njenih staršev. Kot da niso obstajali. Bili so nekaj nižjega, nekaj, kar živi nekje na obrobju mesta. George jo je tolažil, da se bodo počasi sprijaznili s tem, da se ljubita. Da je edino, kar šteje, to, da jo ljubi on. Vztrajal je celo pri hitri poroki.
Ker sto se njegovi starši še dalje upirali temu, da bi Diana postala članica njihove družine, jo je George povabil na izlet v Las Vegas ter jo tam prepričal, da sta se na hitro poročila. To dejanje je še povečalo neodobravanje mame in očeta. Bila sta zgrožena nad tem, da svojemu edincu nista mogla pripraviti poročnega slavja, kot bi se spodobilo v njihovih krogih. Za to sta krivila Diano, čeprav ju je George prepričeval, da je bila to njegova želja.
Tudi Dianina družina ni pokazala pretiranega veselja, ko sta jima z Georgom sporočila veselo novico. Pa ne iz istih razlogov. Zavedali so se, da Diana hodi po tankem ledu sreče. Vse preveč je bilo preprek, da bi lahko verjeli, da bo njuna mlada sreča previharila viharje, ki so jima prihajali naproti. In to je bila že tretja razpoka. Nato pa so sledile še mnoge.
Georgovim staršem se je zdelo nesprejemljivo, da želi Diana delati tudi po poroki; da si – ob njunem bogatem sinu – sploh želi ustvarjati kariero. Čeprav jo je George pri tem podpiral, je negodovanje staršev nad vsem, kar je bilo povezano z njo, počasi pričelo vplivati tudi nanj.
Dokončen udarec njuni ljubezni je bil dogodek na sprejemu ob rojstnem dnevu Dianinega tasta, ki so ga praznovali v krogu številnih prijateljev. Gostje so stali v gručah ob bazenu na njihovem podeželskem posestvu, se pogovarjali, smejali in nazdravljali, iz malega paviljona, skoraj skritega za cvetočimi vrtnicami, pa se je slišala tiha glasba.
Diana in George sta stala v skupini njegovih prijateljev in se sproščeno pogovarjala, ko je pristopila Marianne, zapičila pogled v Diano in jo s sladkim glasom vprašala: »In ti, Diana? Kako si se že pisala, preden si postala gospa Humilton?«
»Golob.«
»Kakšen priimek pa je to? Nikoli še nisem slišala, da bi se nekdo tako pisal,« se je hinavsko zasmejala Marianne.
»Jaz sem se tako pisala. Moja družina nosi ta priimek. In na tem ne vidim nič smešnega,« je Diana odgovorila ostreje, kot je želela.
»No, no. To vsekakor ni priimek kake pomembne družine v New Yorku, mar ne? Ali pa bo ta priimek postal šele zdaj pomemben … Slišali smo, da gradiš svojo lastno kariero modne oblikovalke. Boš odprla novo modno linijo Golob?« Mariane se je porogljivo zasmejala ter s pogledom zaokrožila po krogu prijateljev, ki so z zanimanjem spremljali pogovor. »Kaj pa je tvoj oče? Od kod sploh prihaja vaša družina?«
»Oče je računovodja pri Peck and co. Že vsa leta. In naša družina delno izvira iz Slovenije …«
»Kako misliš, da delno izvira?« je zavrtal še Mariannin partner John, ki si je iz tega razgovora obetal prijetno zabavo in morda nekaj, kar bo lahko kasneje, kot anekdoto s sprejema, pripovedoval prijateljem.
»Kot sem rekla, delno. O tem se doma nikoli nismo kaj dosti pogovarjali. Ni se nam zdelo pomembno. Družina po očetovi strani prihaja iz Slovenije. Moj ded je priplul v Ameriko že pred 1. svetovno vojno. Sprva je delal kot navaden delavec v pristanišču, potem pa je s pridnostjo napredoval.«
»Ha, a do preddelavca oziroma vodje skupine delavcev?« Marianne je glodala naprej in s hinavsko prijaznim nasmehom na obrazu nadaljevala pogovor, za katerega je vedela, da močno zabava zbrane prijatelje. »Povej, no, kje pa je ta Slovenija? Je to kje v Afriki?«
Vsi so bruhnili v smeh.
»Če bi se v šoli malo več učila in malo manj veseljačila na račun svojih bogatih staršev, bi vedela, da je to del Jugoslavije! In Jugoslavija leži v Evropi!« ji je Diana ostro zabrusila in se z namenom, da bi se oddaljila iz kroga Georgovih nadutih prijateljev, zasukala na petah. Pri tem se je skoraj zaletela v taščo, ki je stala za njenim hrbtom. Videti je bilo, da je slišala ves pogovor.
»No, Diana, ne bodi tako nesramna in ne žali naših prijateljev! Saj imajo prav, ko te sprašujejo o tvojih koreninah. Mi izhajamo iz znane grofovske družine iz Anglije in poznamo družinsko drevo kar za nekaj stoletij nazaj. Nič ni nenavadnega, da jih zanima, od kod si se ti pritepla na ameriški kontinent in v našo družino.«
Diana je zajela sapo. Tako ostrega napada s taščine strani ni pričakovala. Še posebej ne pred gosti. Najbolj pa jo je zabolelo to, da je George stal ob strani in se ni – ne z besedo ne s kretnjo – odzval na to očitno poniževanje. Le nemo jo je gledal. V njegovih očeh je takrat prvič zasledila odklanjanje in nezadovoljstvo ter začetek odtujevanja. Zmajala je z glavo, kot da ne more verjeti temu, kar je opazila, nato pa stekla preko terase v sobo, ki sta si jo delila. Tam se je vrgla na posteljo in krčevito zajokala.
Ko se je nekoliko umirila, je pogledala okoli sebe. Še vedno je upala, da bo George prišel za njo, da jo bo potolažil, da bo izrekel tiste nežne besede, ki jih je bila vajena slišati iz njegovih ust. Toda s terase je sem ter tja zaslišala le njegov glas in sproščen smeh, kot da se ni zgodilo nič pomembnega.
Počasi je vstala. Preoblekla se je v hlačni kostim, v katerem je pripotovala, in v kovček zložila stvari, ki jih je prinesla s seboj. Nato je s tresočo roko dvignila telefon in poklicala taksi. Ne da bi se od kogar koli poslovila, je odšla proti zadnjemu izhodu iz hiše ter skozi vrata, namenjena služinčadi, stopila na cesto.
S taksijem se je odpeljala naravnost v stanovanje, ki ga je George v New Yorku kupil zanju. Tam je v dva kovčka zložila nekaj najpomembnejših stvari, nato pa sedla k mali pisalni mizici v delovnem kabinetu in se zazrla v bel papir pred seboj. Vse predobro se je zavedala, da je odločitev, kako naprej, edina prava. Zajela je sapo in z drhtečo roko začela pisati ...