OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: METKA NOGRAŠEK

Nostalgična fantazijska romantika

144 strani, A5 format

Redna cena:18,00 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 070/492 357, 01/756 98 62 ali na e-naslovih: izpodperesa7@gmail.com, smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

 

Predstavljamo novo uspešnico slovenske avtorice Metke Nograšek, namenjeno vsem, ki se še radi prepustimo večni in neomadeževani romantiki, začinjeni z ravno pravšnjo mero pustolovščine in skrivnostnosti  ... 

Zdi se, da je usoda opravila svoje, ko je prekrižala poti na videz nežne Chrystal in čednega plemiča Rochesterja, vendar še zdaleč ni tako; pred mladenko je postavila še mnogo težkih preizkušenj. Jim bo kos? Bo uspela razplesti niti skrivnosti izginotja svojih staršev, razkriti srhljivost dvornih spletk? Bo ljubezen premagala ovire ali pa se bo uresničila napoved temačnosti zloveščega nočnega krika?

Vseskozi napet roman odlikuje izjemno pretanjeno ravnovesje med romantiko in skrivnostnostjo, spogledovanje s klasiki žanra pa se odraža tudi z uporabo arhaičnih izrazov, natančnostjo opisov in stilistike nostalgične zlate dobe ljubezensko fantazijske romantike.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Chrystal se je odpravila na jutranjo ježo. Snežinke so padale na gozdnate vrhove ter se počasi topile – tako kot njihove predhodnice, spremenjene v ledene kristale. Moč sonca se je krepila, priróda je s prvo svežo sapo napovedovala svoj razcvet. Ptice so nalezljivo žvrgolele in iskale užitna zrna na površju zmrznjenih zaplat zemlje. Te so pod težo malce robatega Bliska vztrajno škripale.

Konj se je že na prvem obrónku splašil. V daljavi je namreč odjeknil zamolkel pok. Vranec je zbezljal nekaj sto metrov naprej, v goščavo. Tam je s tako silo in hitrostjo dvignil prednji dve nogi, da je Chrystal odneslo z njegovega hrbta. Polna bolečine je glasno zastokala. Njeno levo stopalo je obstalo zagozdeno pod močno razraščeno korenino grčavega starega hrasta. Nekaj sekund za tem je Blisk že brzo tekel proti neobljudenemu delu gozda. Mnogi Rorfordi niso nikdar stopili tako daleč, saj je goščava veljala za nevarno. Stoletna drevesa krivenčastih vej, vsa prepletena z bršljanom, znanem po strupenih črnih jagodah, so z leti postajala vedno bolj vitka. Divje mlado grmičevje, praprot, raztezajoča svoje velike resaste liste, in pokončne kalužnice so iz njihove pŕsti srkale dragoceno vodo. Starim, nekoč mogočnim drevesom je življenjska moč zato hitro pojenjala.

Chrystal je, ležeča na mahovnatih tleh, obupano klicala Bliska. A ta se ni vrnil. Drgetajoča je skušala vstati, a na poškodovano nogo ni več stopila. Odskakljala je kakih petdeset metrov dalje, do gozdnega potočka. Pomislila je:

“Gotovo vodi do slovitega vodnega zajetja.”

Tja se še nikdar poprej ni odpravila. Podvig je bil naporen. Poškodovana je zanj potrebovala kar dosti časa.

Po dolgotrajni in utrudljivi hoji je prispela v samo osrčje gozda, v največja pljuča kraljestva Theodoros. Presenečena je odkrila, da je pred njo stoječe in iz lesa stesano ogrodje pravzaprav ogromen sod, postavljen v precejšno kotanjo. Opremljen je bil z več pomagali. Na spodnjem robu je bila pritrjena lesena pipa, skozi katero je zlagoma curljala voda, z vrha pa je štrlel na pol ukrivljen žebelj, za katerega je bila zataknjena zajemalka. Poleg je bila pribita rogovila. Služila je kot obešálo; za culo ali klobuk popotnika. Izvir je tik ob globokem breznu zaznamoval obrobje gozda družine Windrop.

Voda je bila kristalno čista. Živo nasprotje tiste v mestu, motne in strupene. Chrystal je postala zaradi nerodnega poskakovanja žejna kot izgubljeni sredi puščave. Vsaj desetkrat je zajela bistro tekočino in neutrudno pila.

Zmotilo jo je šelestenje, ki se je vedno glasneje približevalo. V naglici je izpustila zajemalko ter privzdignila mokro in blatno tuniko. Nato je počenila za bližnjo bukev. Hip za tem je zagledala bližajočega se postavneža svetlejših kostanjevih las. Oblečen je bil kot plemič. To predstávo pa je skazilo odkritje, da do vodnega bisera ni prijezdil.

Dekle je nezbrano stopilo na trhlo vejo. Ta je pod težo njene noge izdajalsko počila. Prišlek je, misleč, da se za drevesom morda skriva napadalna žival, pripravil puščico ter napel tetivo loka. Ves začuden je obstal, ko je zagledal blatno in prestrašeno Chrystal, sedečo na gozdnih tleh.

“Dobro jutro, gospodična, vam lahko pomagam?” jo je vljudno vprašal.

Zvedavo je pogledala navzgor in si oddahnila. “Padla sem s konja … Mi lahko pomagate?” je skoraj šepnila.

Sključena v dve gubi je bila videti prav klavrno, skoraj neprepoznavno. Le negovani bakreni prameni las so pričali v njen prid, da ni grešna tatica na begu. Dolgi in razkošni kodri so ji nagajivo padali prek rahlo zardelih lic. V rókah je držala volnen damski klobuk rjave barve. Nemirno ga je mečkala med drobnimi prsti in prisluhnila odgovoru.

Mladenič je ustrežljivo prikimal: “Seveda, kar vstanite.”

“Ne morem,” je slabotno odkimala in pokazala na otečeni gleženj: “Noga me zelo boli.”

To je zadoščalo, da se je dekletu popoln tujec nagnil in jo spretno dvignil v toplo naročje. “Kmalu boste na varnem,” ji je zatrdil in jo urno odnesel v majhno kočo, skrito pod vrhom hriba, tik ob breznu. Tja je vodila le kozja stezica, dodobra preraščena z mahovjem.