Številka: D101

Ariela Herček

ALTER EGO

Prva gimnazija Maribor

 

Za Nino, Majo in Kristinne.

Zakaj se bati smrti, razen če si pripisujete vedenje, ki ga človek nima? – Platon

PROLOG

 

Najprej je čez stene švignila samo senca nepravilne oblike. Votlina je bila prazna in zvok dihanja je globoko odmeval od kamna. Nato se jih je prikazalo vedno več. Odeti v belo, z zlatom okrašenimi glavami je stopil vsak posebej na svoje mesto.

Sedelo jih je na visokih skalah približno sto največjih, postavljenih na najvišje položaje še pred začetkom časa, v zaupanju, da bodo varovali svojo usodo. Nihče od njih ni mogel predvideti, da se bo proti njim obrnil njihov lasten stvarnik.

Naenkrat je v navidezno praznem prostoru izbruhnil prepir, burno kričanje, roke in noge zdaj v zraku zdaj na tleh.

»Siopé!« je zabučalo nekje od spredaj in po votlini se je razlegel molk. Eden od njih je vstal. »Naš stvarnik, čigar roke so nam dale formo, čigar strela nam je vdihnila življenje, nas je izdal. Posveta nisva sklicala, da bi se prepirali.«

Iz njegove strani je bilo slišati ženski glas: »Zevs stvarnik je razbil naša življenja že na severu in vedno bližje je! Prepričati ga moramo, da neha ubijati naše duše, razdvajati naša telesa! Mi smo dvoje, in takšni bomo ostali!«

Ostali zbrani so bili nekaj časa tiho, nakar se je oglasil eden najstarejših: »Zavzeti bi morali Olimp, ga porušiti! Vladavina naj bo naša, bogovi se nas ne bodo usmilili!«

Iz vseh strani temne votline se je razleglo pritrjevanje.

»Zberite svoje vojake! Nocoj zasežemo Olimp!« je ukazal tisti v ospredju in še dolgo se je iz votline slišalo bojne vzklike.

 

Tisto noč Olimp ni padel. Zevs je vsako bitje z dvema glavama, s štirimi rokami in nogami razklal na pol. Obsodil jih je na večno tavanje po Zemlji v iskanju svoje druge polovice, sorodne duše. In potem je Zevs ukazal Prometeju, da ustvari ljudi: bitja, ki mu ne bi predstavljala grožnje, brez pretirane fizične moči in sposobnosti, da zrušijo njegovo vladavino.

Čeprav prvotnim tokrat ni uspelo zavzeti Olimpa, jih en poraz ni ustavil pri poskušanju znova in znova. Dokler niso prišli zmagi pred nos, z majhno pomočjo dveh nevednih oseb. Ta vojna se šele prav začenja.

 

- prirejeno po: Platon – Simpozij

PRVI DEL:

Prej

Vso življenje sem se zmerom trudila držati rutin. Rutine so bile varne, bile so definirane z vsakodnevnim vzhajanjem in zahajanjem sonca, na minute natančno. V svoji glavi sem zgradila organiziran svet perfekcije, vendar to ne pomeni, da nisem znala sanjati. Sanjala sem o kolidžu, o šoli za glasbo, o igranju na odru pred tisočerimi gledalci. Newyorška filharmonija, viola. New York. Želela sem zapustiti ta kraj, kjer sem živela že 17 let, samo da bi lahko sledila svojim željam. Svojim.

Moji starši so mi govorili, naj vedno počnem tisto, kar me veseli, ne tisto, kar mi narekujejo drugi. In tega se je bilo lahko držati. Vse dokler ni pred tremi leti umrl moj oče. Prometna nesreča, so rekli. Potem so me poslali k psihologu in mi rekli, da mi bo pomagalo. Na nek način mi je, vendar sem se naučila sama spopadati z občutki krivde za očetovo smrt. Nisem si mogla pomagati; oče je prihajal pome k moji najboljši prijateljici, in medtem ko je njega zbil tovornjak iz ceste, sem jaz s Kristie gledala komedijo in se brezskrbno smejala. Noro, kako se ti življenje lahko v sekundi obrne na glavo, pa se tega v tistem trenutku sploh ne zavedaš. 

 

In tudi ta usodni dan, poln pretrganih rutin, mi je življenje postavil popolnoma na glavo.

 

1. POGLAVJE

3.1

Po začetnem šoku, ko me je budilka zbudila eno uro kasneje kot navadno, sem hitela skozi svoje jutranje opravke. Oblačila, umiti zobe, hrana, nahrbtnik za šolo, ključi.

Mame ni bilo doma, saj je bila na seminarju v New Yorku. Delala je za majhno podjetje, ki je uvažalo tekstil iz drugih držav in ga tudi razpošiljalo drugam. Včasih so imeli tudi svoje izdelke in velikokrat mi je mama domov prinesla mehke copate ali udoben pulover. Tega zdaj niso počeli že več let, in po pravici povedano sem se tudi jaz morala sprijazniti z dejstvom, da nisem več majhna punčka.

Zaklenila sem vhodna vrata za sabo in pohitela v svoj avtomobil. Bil je mamin stari Volvo, ampak je bil še vedno dovolj dober, da sem se z njim lahko vozila okoli.

Na pol poti do šole sem ustavila pred rdečim blokom, kjer je že nestrpno čakala Kristie. Sedla je v avto in začivkala: »Dobro juuuutro, sonček!«

Začudeno sem jo pogledala in zapeljala nazaj na cesto.

»Nisi jezna, ker zamujam?«

Kristie je zamahnila z roko, in odvrnila: »Da bi bila jezna, ker bova zamudili v šolo? Pha! Saj me poznaš, kajne?«

Zasmejala sem se in ji nakazala naj se priveže. Nikoli nisem razumela njenega odpora proti varni vožnji v avtomobilu.

No. Ali kjerkoli drugje. Kristie je bila v splošnem super dekle, in še boljša prijateljica. Bili sva popolno nasprotje, zato sva se tudi tako dobro razumeli. Jaz sem jo držala nazaj, ko je bila nepremišljena, ona je vzajemno mene spravila iz antisocialnega nagnjenja vedno znova.

Na nek način je bila najbolj pomembna oseba v mojem prebolevanju očetove smrti.

Šele nekaj mesecev po nesreči, ko sem se še počutila, kot da je moje življenje bilo v razbitinah, je Kristie splezala skozi moje okno sredi noči in me prepričala, da se peljem z njo do pristanišča. Tam sva našli kavarno, ki je bila odprta tudi ponoči, in se zapletli v pogovor z natakarico ob toplem čaju. Takrat sem se prvič po očetovi smrti odkrito pogovarjala z nekom drugim kot svojo mamo ali Kristie.

 

O tem sem razmišljala, medtem ko mi je Kristie razlagala, kako je razburjena, ker to leto nisva več skupaj pri zgodovini in psihologiji.

»Od koga bom zdaj prepisovala, Hayley? Kdo bo delil mojo mizerijo z mano!?«, se je začela pritoževati. Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila.

 

Po pol ure vožnje sva prispeli do srednje šole za družboslovje in umetnost. Zmeraj mi je bilo všeč dejstvo, da si ob izbiri srednje šole na ožje izbral tudi predmetno področje. Na družboslovno-umetniški srednji šoli smo se tako najbolj posvečali družboslovnim predmetom in slikarstvu, glasbi ter pisanju. Najraje sem imela glasbo, ker sem igrala violo že od osmega leta dalje in sem ji res posvetila veliko časa, sploh pa mi je glasba že od nekdaj v življenju predstavljala strast in izražanje čustev. V prihodnosti se nisem mogla predstavljati nikjer drugje kot v glasbi.

 

Kot nalašč za moje razpoloženje (ki je hrepenelo po glasbenem oddihu), smo meli prvo uro tisti dan prav glasbo. Še isti trenutek, ko je profesor začel razlagati o Čajkovskem in njegovi uverturi, sem dobila čuden občutek, da se ta dan ne bo odvil po pričakovanjih.

Na moje presenečenje sem imela prav. Sicer sem znala predvidevati o poteku dogodkov in končnem rezultatu, glede na posamezno situacijo, kar je bil res pravi dar, vendar tokrat nisem znala predvideti, da bom po pouku morala še s Kristie v knjižnico, kjer je delala na svojem hobiju: izdelavi družbeno-kritičnega, umetniškega šolskega časopisa, prav tako kot nisem mogla predvideti, da se bom na poti domov kar naenkrat odločila, da želim iti na kavo, in bom zato parkirala točno na tistem delu mesta, kjer sem se kasneje odločila iti na sprehod, preden bi se odpravila domov.

 

Brez kakršnekoli slutnje pa sem se na tem istem sprehodu, z glavo zakopana v knjigo poezije, ob petih popoldne v parku zaletela v neznanca. Bilo je temno, vendar sem lahko razločila svetle, rumene lase v svojem vidnem polju. Knjiga mi je zletela na tla, in skoraj bi padla, če ne bi isti neznanec prestregel mojega padca. Pogledala sem navzgor in videla fanta približno mojih let, njegovi kratki rumeni lasje kot sonce v temnem popoldnevu.

Hitro sem se izvila iz njegovega prijema in stopila nazaj. Pogledala sem navzdol, v iskanju svoje knjige Pabla Nerude.

»Khmm, izvoli,« sem zaslišala. Blondinko je v iztegnjeni roki držal mojo knjigo. Nejeverno sem ga pogledala, nato pa iztrgala knjigo iz njegove roke in si jo prislonila ob prsi. Fant, ki mi je stal nasproti je potisnil prste v žepe dolgih, črnih hlač in pokimal proti knjigi.

»Pablo Neruda. Ne bi si mislil,« je rekel z lažnim entuziazmom in iztegnil dlan proti meni v pozdrav. »Jaz sem Syd,« se je predstavil, kotiček njegovih ust pa se je dvignil v šarmanten nasmešek.

Ko mu nisem stisnila roke, ampak ga gledala, kot da je z drugega planeta, se mu je nasmešek še bolj razlezel po obrazu. Roke so mu obvisele ob straneh. Pokimal mi je, in nato se je z najbolj počasnim gibom, ki sem jih kadarkoli videla, premaknil mimo mene. Malo pred tem sem pospravila Nerudino knjigo v svojo torbo, zato so moje roke nepremično visele ob mojih bokih, in ko je Syd odkorakal stran, se je z delčkom svojih prstov dotaknil mojih. Moja koža se je ob dotiku povzpela v kurjo polt.

Ves dogodek sem kar hitro pospravila na metaforično polico v ozadju svojih misli in se odpravila proti avtu in končno domov.

 

Kolikor so lahko police koristne v realnem, materialnem svetu, toliko niso koristne v metaforičnem možganskem svetu misli. Saj nimam na splošno nič proti brskanju za starimi spomini, ali informacijami, ki jih moram vedeti za test ali spraševanje, ampak tokrat so se očitno moji možgani odločili delovati brez mojega dovoljenja. Tako sem se spomnila Syda med pomivanjem posode. Najprej sem razbila krožnik, ker določenih delov svojih prstov sploh nisem čutila, potem pa, ko sem pogledala pobližje, sem na mezincu, prstancu in sredincu opazila moder 'izpuščaj', neenakomerno razporejen po razpokani koži. Bilo je skoraj, kot da bi mi koža na tistem predelu zmrznila, vendar nisem razumela zakaj. Ko sem v svojih mislih pobrskala nazaj za dogodki preteklega tedna, da bi ugotovila kaj je vir ozebline na moji roki, sem se lahko spomnila samo na Syda, in tistega neznatnega trenutka, ko je njegova roka bežno dregnila mojo v času njegovega odhoda stran od mene.

 

Ozeblino sem si ogledovala še cel večer in ko sem ob enajstih odšla v posteljo, popolnoma sama v hiši, sem se za trenutek ustrašila, kaj naj bi to pomenilo. Iz navade pri opeklinah sem si prizadeti del kože potisnila ob ustnice in sesala. Ne vem, zakaj sem mislila, da bo isto delovalo pri ozeblinah, vendar sem delovala po instinktu. Na jeziku sem okusila železo, in ko sem ugotovila, da je edini vzrok za takšen okus v mojih ustih lahko samo ozeblina, sem utrujeno legla na hrbet in zaspala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

2. POGLAVJE

4.1

Po izredno dolgem in napornem dnevu sem se, ko se je končal pouk, znova znašla s Kristie v knjižnici. Tokrat sva poskušali narediti najin projekt pri umetnosti, vendar je Kristie bila odločena, da bo zavlačevala in, namesto da bi mi pomagala, raje jedla žele bonbone in brala najnovejšo izdajo Cosmopolitana. Poskušala sem se osredotočiti na projekt, vendar je imela Kristie visok glas, katerega ni bilo zlahka ignorirati.

»'Kaj tvoja izbira perila pove o tebi?'« sem slišala. Vdano sem se obrnila proti svoji najboljši prijateljici.

»Kristie, do četrtka morava oddati projekt.«

»Pšššt! Ta članek je res zanimiv. Ti ga bom prebrala,« me je prekinila, in zavila sem z očmi.

»Daj sem in mi raje pomagaj, preden povem profesorju, da nisi nič sodelovala.«

»Ah, saj veš da me nikoli ne bi izdala, preveč me imaš rada,« je Kristie odvrnila in razdraženo sem se stegnila čez mizo, da bi ji iztrgala Cosmopolitan iz rok. Mogoče sem precenila svojo moč, ker je Kristie trdno držala revijo in me pogledala izpod obrvi.

»Spusti,« je protestirala. Nato je pogledala navzdol in ker je bila profesionalka v odkrivanju majhnih nedoslednosti, je opazila moder madež na moji levi roki. V trenutku je izpustila revijo in zgrabila moje zapestje, da bi si modrico pogledala od blizu.

»Kaj je to?« je vprašala.

 

Zavzdihnila sem. Vedela sem, da če Kristie povem, kako sem točno na tem mestu, kjer se me je dotaknil prelep in misteriozen fant, izgubila občutek v prstih, da bo mislila, da se mi je zmešalo. Zato sem ji povedala samo, da sem se na ulici po nesreči zabila v nekega fanta in se udarila. Po Kristiejinem obrazu se je razlegel velikanski nasmešek.

»A je bil vsaj luškan?« je pomežiknila.

»No, ja. Recimo.«

»Aaa. Si dobila njegovo številko?«

»Ne, sem pa dobila njegovo ime?« Moj zadnji stavek je izpadel bolj kot vprašanje. Še sama nisem vedela točno kaj se je zgodilo prejšnji dan s Sydom, vendar se s takimi stvarmi nisem želela obremenjevati.

 

In tako je Kristie izvedela za Syda. Ne popolnoma vsega, seveda. Ampak dovolj, da me je eno uro kasneje, ko sva sedli za mizo v kavarni, in sem na drugi strani sobe videla glavo polno rumenih las ter nejeverno zašepetala bolj sama sebi kot komu drugemu »Syd?«, z velikim zanimanjem in zadovoljstvom dražila, da je zares dober in da sem ji lagala. V bistvu ji nisem, samo resnico sem ji prikrila. Za Kristie je bilo to eno in isto.

 

V tistem trenutku se je Syd obrnil proti meni, in oči so mu nenavadno zažarele. Kristie se je čez mizo režala. Srepo sem jo pogledala in upala, da Syd ne bo prišel bližje. Moja skrita želja se na žalost ni izpolnila, saj je že v naslednjem trenutku Syd stal ob najini mizi, z rokami v žepih.

Pogoltnila sem velik cmok v grlu in se obrnila stran.

Kristie je bila prva, ki se je oglasila: »Ti moraš biti Syd, kajne? Zdravo, jaz sem Kristie, Hayleyina najboljša prijateljica.« Nato mu je ponudila roko v pozdrav, in ko je Syd svojo z nasmeškom pomaknil proti njej sem skoraj dobila napad panike. Vedela sem namreč, kaj se je zgodilo, ko se je Syd dotaknil mene, in čeprav nisem imela pojma kako, nisem hotela, da se isto pripeti tudi Kristie. Ampak moja najboljša prijateljica in Syd sta si brez problema stisnila roke.

 

»Torej,« je začela Kristie, »zakaj ne prisedeš? Ravnokar sva se odločali, kaj bi naročili.«

Syd je odgovoril z nizkim »Ja,« brez da bi umaknil pogled z mojih oči, potem pa sedel na stol nasproti mene.

Roke sem imela na mizi, prste prepletene v skorajšnji molitvi, da bi Syd čimprej odšel. Kristie sem namenila grozeč pogled, vendar me sploh ni videla in nadaljevala s pogovorom, »Kam hodiš v šolo? V centru?« Syd je skomignil z rameni, »Trenutno nikamor,« je odgovoril, nato pa z glavo namignil proti mojim rokam. »Kako je roka?« je vprašal. Zazijala sem. Kako. . .

 

»Awww, kako lepo, da te skrbi za Hayley. Povedala mi je, da sta se zaletela in je padla,« je vskočila Kristie in mi dala ravno dovolj časa, da sem prišla spet k sebi.

Syd ni mogel vedeti, da sem se Kristie zlagala o najinem srečanju torej je moral od vsega začetka vedeti, kaj se mi bo zgodilo, če se me dotakne.

V glavi se mi je zvrtelo, vendar sem vseeno uspela izustiti, »V redu.«

 

Kristie je s Sydom začela pogovor. Oziroma vsaj poskušala, glede na to da Syd ni dajal konkretnih odgovorov in samo majal z glavo oz. skomigal z rameni.

Napol sem sledila pogovoru, ker sem želela vedeti več o Sydu, iz popolnoma nedolžnih razlogov, seveda. Izvedela nisem popolnoma nič, kar me je samo še bolj razjezilo.

 

»Torej, Hayley. . . Kaj delaš jutri zvečer?« me je vprašal Syd. Presenečeno sem ga pogledala. »Kaj?« sem izdavila.

»Kaj delaš jutri zvečer?«

Iz kotička očesa sem opazila Kristie, ki si je s pestjo poskušala zakriti svoj nasmeh.

»Brez zamere, ampak mislim, da se te ne tiče, kar delam v prostem času.«

Syd je dvignil obrvi. »Se strinjam. Ampak, če tvoji načrti za jutri zvečer slučajno po kakšnem naključju vključujejo mene, potem mislim, da imam pravico vedeti.«

Odprla sem usta, da bi mu rekla, da je idiot, da naj mi pove, kaj za vraga hoče od mene, in kdo sploh je, karkoli. Vendar me je prehitel.

»Torej. Jutri zvečer. Tisti bar za vogalom blizu tvoje šole?«

»Kaj?«

»Jutri zvečer. Bar pri tvoji šoli. Jaz. In ti,« je dejal, vsaka beseda posebej poudarjena, da bi razumela. Saj nisem bila neumna. Vedela sem, kaj predlaga, vendar sem bila toliko zmedena nad dogajanjem, da nisem mogla normalno odgovoriti dokler ni Syd iritirano izdihnil.

»Ne,« sem končno izustila, nato pa hitro pospravila svoje stvari v torbo, da bi se čimprej lahko pobrala daaaaleč stran od tega fanta. Kristie sem namignila naj se tudi ona spakira, potem pa nenadoma začutila toploto na komolcu. Ko sem pogledala dol, sem videla Sydove prste, in za trenutek sem pomislila, da bom spet imela ozeblino. Ampak tokrat je bil občutek drugačen. Skozi moj pulover je curljala samo toplota. Prestrašeno sem dvignila pogled. Syd se je žalostno nasmehnil.

»Daj no. Zabavno bo, in. . . In vem, da nisva začela ravno najbolje, ampak nekaj je glede tebe, da preprosto. . .« je poskušal še enkrat.

Trebuh se mi je obrnil, in ne na slab način. Za sekundo sem zaprla oči, da bi si zbistrila misli, nato pa se zazrla v Syda, in mu odločno rekla, še zadnjič: »Ne. Ne poznam te, in po pravici povedano nimam velike želje, da bi te spoznala. Adijo.«

Potem sem vstala, vzela svojo torbo in potegnila Kristie za sabo.

Ugotovila sem, da še nisem plačala, zato sem najprej odkorakala do točilnega pulta in nanj vrgla deset dolarjev za kave. Natakarici sem natančno povedala, da plačujem samo zame in za Kristie. Nisem hotela plačati tudi za Syda, ker je bil neumen in neznanec, in popolnoma preveč šarmanten za svoje dobro.

 

Ko sva s Kristie že skoraj stopili skozi vrata (»Kaj je narobe s tabo!?« se je pritoževala), sem zaslišala Sydov glas. »Jutri ob osmih. Če hočeš, veš kje me najti.«

 

Nisem več pogledala nazaj. Kljub temu sem bila prepričana, da je vedel, da sem ga slišala.

 

»Okej, čakaj, ustavi se,« je rekla Kristie, ko sva začeli pot proti mojemu avtu. Zavila sem z očmi in se obrnila proti njej.

»Kaj?«

»Kaj kaj? Se ti je totalno zmešalo? Saj si bila poleg, ne? Fanta nisi imela že od prvega letnika, in zdaj, ko se v tvojem življenju nepričakovano pojavi Syd, ga kar tako zavrneš?«

»O moj bog, Kristie. Res ne bi o tem.«

»O, pa bova. Poglej na to iz moje perspektive –»

Prekinila sem jo: »Raje ne bi, hvala.«

»Argh, poslušaj me. Tip je kompletno zainteresiran vate, ampak ti si odločena, da mu ne pustiš niti blizu. Saj vem, da še vedno nisi popolnoma prebolela očetove izgube, in da si po nesreči v sebi zgradila zid, ki ga je skorajda nemogoče porušiti, ampak malo zabave ti ne more škoditi,« me je poskusila prepričati.

»Ne vleči mojega očeta v to,« sem ji zagrozila, čeprav sem vedela, da ni mislila s svojim komentarjem nič slabega.

»Hayley. Poznava se že od sedmega razreda. V vsem tem času, sem se že kdaj motila?«

Zasmejala sem se. »Kaj pa takrat, ko si mislila, da ima tvoja mama afero? In ko si bila 100% prepričana, da je naš profesor za biologijo gej? In takrat, ko –»

»Okej, okej, razumem kaj misliš povedati. Ampak sem se že kdaj motila glede fantov?«

Zavzdihnila sem. Nisem se želela kregati s Kristie glede nečesa tako banalnega kot so fantje, ampak sem bila pripravljena držati pri svojem, ko je prišlo do Syda. Ker ni bil samo navaden fant.

»Kristie. Dovolj. Nisem pripravljena na razmerje, nisem pripravljena na karkoli romantičnega. Samo rada bi končala šolo in igrala violo.«

Kristie se je pomenljivo nasmehnila. »Saj nisem rekla, da morata imeti karkoli romantičnega.«

»Okej, ta pogovor je uradno zaključen.«

»Dobro, no. Nehala ti bom težit, če obljubiš, da boš vsaj razmislila o tistem zmenku jutri,« je Kristie postavila ultimat.

Ker nisem vedela, kako jo naj drugače ustavim, sem pritrdila in končno sva začeli pogovor na povsem drugo temo.

 

Mama se je zjutraj končno vrnila iz seminarja, in zato sem komaj čakala, da pridem domov.

Biti sam v naši hiši je lahko bilo neprijetno, sploh po očetovi smrti. Vedno sem upala, da se mami na potovanjih nič ne zgodi, ker potem res ne bi imela nikogar več in mi nikoli ne bi uspelo odplačati hipoteke in skrbeti za položnice. Stara sem bila sedemnajst let, ampak še niti približno nisem odrasla.

Doma me je mama močno objela. Bila je isto velika kot jaz, skoraj manjša, kar je samo še pričalo o moji nerodni telesni višini. Bila sem namreč višja kot povprečne punce, in še v devetem razredu, ko sem nosila zobni aparat in očala, sem zato izpadla kot razredni 'piflar'. Potem pa sem se znebila zobnega aparata in si kupila nova očala, in prišla v srednjo šolo, in stvari so postale malo drugačne.

 

»O, Hayley! Pojma nimaš kako sem te pogrešala! Seminar je bil tako dolgočasen. . .« je začela pripovedovati mama. Sedli sva za mizo v kuhinji in pojedli večerjo, nato pa se je mama odločila za počitek.

Ker je nisem želela zbuditi z igranjem viole, sem prižgala računalnik in, v trenutku inspiracije, pobrskala za kontaktom mojega sošolca iz osnovne šole. Jake je hodil v naravoslovno srednjo šolo, ampak je imel veze na vseh šolah po Seattlu. Želela sem izvedeti, kje se je šolal Syd. Pomislila sem, da si je mogoče vzel prosto leto pred začetkom študija, saj ni mogel biti toliko starejši od mene. Jake je obljubil, da bo poiskal, kar bo možno, čeprav ni bil navdušen nad dejstvom, da nisem poznala Sydovega priimka.

 

Legla sem na posteljo in razmišljala o trenutku, ko se me je Syd prvič dotaknil, in ko je ovil svoje prste okoli mojega komolca. Drugič se mi ni zgodilo nič, in namesto neizmernega hladu, sem čutila toploto. Bila sem jezna, ker sem ga, kljub temu da je bil aroganten cepec, še vedno želela spoznati. Vsaj toliko, da mi odgovori na nekaj vprašanj.

Ampak ob tej misli sem se mentalno udarila in si zamrmrala v tišino svoje sobe: »Ni šans, da grem ven z njim.«

 


 

3. POGLAVJE

5.1

Med odmorom za kosilo v šoli sem naslednji dan pomotoma iz torbe izvlekla preložen list papirja. Kristie ga je opazila in mi ga iztrgala iz roke še preden sem lahko izustila besedo.

»Kaj je to?«

»Nič,« sem ji neprepričljivo odvrnila in iztegnila roko, da bi ji list vzela nazaj. Ampak Kristie ga je že odprla in zijala vanj, kot da prvič vidi papir.

»Nov projekt?« me je vprašala. Zmajala sem z glavo.

 

»Koga boš izprašala?« je zanimalo Kristie. Svoj seznam vprašanj sem vzela nazaj in odgovorila: »Nikogar.«

»Aha. Seveda. Kaj so potem ta vprašanja?«

»Saj ne rabiš vsega vedeti, Kristie.«

»Če boš tako skrivnostna, potem ja, moram,« me je poskušala prepričati in se nasmehnila.

»Syda,« sem zamrmrala. Najprej sem mislila, da me Kristie sploh ni slišala, vendar se je izkazalo, da me je – sodeč po njenem izrazu na obrazu.

»Oh vau. Torej greš na zmenek z njim?«

»Ni zmenek.«

»Kakorkoli. Ampak greš?«

»Ne vem. Syd je čuden. Zanima me zakaj je tako čuden,« sem ji preprosto povedala, vendar me je Kristie nejeverno pogledala. »Kaj?«

»Na zmenek s Sydom greš s seznamom vprašanj!?«

»Uh. . . Ja? In rekla sem ti že, da ni zmenek.«

»O, ne. Ne, daj sem. To bova kar vrgli v koš,« je rekla, nato pa se stegnila proti meni.

»To so moja pomožna vprašanja, no,« sem ji poskušala dopovedati.

 

Po dolgi borbi za seznam vprašanj, me je Kristie končno pustila pri miru in zamomljala: »Prav, kakor hočeš. Ampak potem ne hodi jokat k meni, ko si bo Syd mislil, da si čudna.«

Skoraj sem njen komentar vzela kot žaljiv, ko se mi je na široko zarežala: »In uživaj na zmenku.«

Zastokala sem in si prekrila obraz z dlanmi.

 

Po večerji sem mami povedala, da se grem učit h Kristie, ker ji nisem želela razlagati o tem, da ne grem na dejanski zmenek, in ker bi verjetno vprašala preveč vprašanj o Sydu. Niti sama nisem imela odgovora nanje. Še. Odločena sem bila, da jih bom dobila tisti večer.

Ampak ko sem stopila v bar Crescendo, in zagledala Syda pri ročnem nogometu, se nisem mogla spomniti, kako točno sem si to zamislila. Nisem vedela ali naj grem do Syda ali naj raje odidem, dokler sem neopažena. Napol sem se obrnila nazaj proti vratom, a se mi je približal nek fant z velikim, arogantnim nasmeškom na obrazu.

»Hej, lepotica,« je pozdravil in mi pomežiknil.

»Zdravo,« sem uspela reči, in se premaknila naprej, da bi končno stopila do Syda. Fant mi je stopil na pot in vprašal: »Kaj pa delaš tu popolnoma sama? Veš, če potrebuješ družbo sem vedno na razpolago.«

»Ne, hvala,« sem mu hitro odvrnila.

»Daj no, ne bodi tako zadrta, častim ti pijačo,« je spet poskušal, in ko sem že mislila, da bom morala uporabiti enega jiu-jitsu prijemov, ki sem se jih naučila, da mu dam vedeti, da ne želim imeti nič z njim, se je pred mano nenadoma prikazal Syd, in pozabila sem, kaj sem razmišljala.

»Najdi si svojo družbo, John,« je Syd rekel neznancu. Presenečena sem bila, da sta se poznala.

»Okej, okej, razumem. Tvoje dekle je, stari. Okej,« se je opravičil John.

Čutila sem potrebo po tem, da ga popravim. »Nisem njegovo –»

»Ja, ja. Vem, da ima Syd rad stvari zavite v tančico skrivnosti. Ni problema,« je zagotovil John in odkorakal stran.

 

Z ubijalskim izrazom sem pogledala Syda.

»Kaj?« je rekel zmedeno.

»Nisi mogel zanikati, da sva skupaj? Kaj je tvoj problem?« sem ga obtožila. Syd je dvignil roke, kot da se preda in dejal: »No, no, dobro. Lahko bi zanikal. Ampak potem bi te John hotel imeti zase.«

»Argh, kakorkoli že.«

»Nisem si mislil, da boš zbrala pogum in prišla,« je priznal Syd in zožila sem oči.

»Hočeš reči, da sem strahopetka?«

»Ne, sploh ne. Samo, da te je strah mene,« je rekel.

»Zakaj se bi te bala?«

»Ker ne veš, kaj se dogaja,« je resno pojasnil in moram priznati, da je imel prav. Res sem se ga bala. Bil je tako skrivnosten, da je preprosto seval nevarnost. Na nek način me je točno to tudi privlačilo.

»Pridi,« je zamrmral in namignil z glavo proti prazni mizi. Sledila sem mu, in ko sva sedla, sem skoraj takoj začela z govorjenjem: »Prvo kot prvo, to ni zmenek. Tukaj nisem, ker bi mi bil všeč ali karkoli podobno absurdnega. Tukaj sem, ker želim imeti odgovore. In če želiš, da ostanem, mi boš odgovoril.«

Po Sydovem obrazu se je razlezel lenoben nasmešek, potem pa je fant prikimal. Oddahnila sem si. Mislila sem, da bo potrebno veliko več prepričevanja.

 

Iz torbe sem povlekla svoj seznam in svinčnik ter se odkašljala. Syd me je čudno pogledal. Ignorirala sem ga in začela s prvim, povsem preprostim vprašanjem: »Najljubša barva?«

»Zlata,« je brez premisleka odgovoril Syd. Na hitro sem z očmi preletela njegova oblačila.

»Ne črna?« sem ga vprašala za vsak slučaj.

»Ne,« mi je zagotovil in na seznam sem ob vprašanje pripisala Sydov odgovor.

»Okej. Najljubši film?«

»Ne gledam filmov.«

Presenečeno sem ga pogledala. »Kaj? Vsi gledajo filme!«

»Jaz ne.«

»Prav. Imaš. . . Imaš punco?« sem nadaljevala in se ugriznila v ustnico. Bilo je pomembno vprašanje, saj bi to pomenilo, da obstaja nekdo, ki Syda pozna na zelo osebni ravni. Vsaj tak izgovor za vprašanje sem imela v svoji glavi.

Kot bi Syd lahko bral moje misli, se je zarežal in rekel: »Ne še.«

Zardela sem in upala, da ni videl mojih rdečih lic.

»Te to vznemirja?« me je vprašal z globokim glasom.

»Ne,« je bil moj neprepričljiv odgovor. Syd se je nasmehnil.

»Nadaljuj.«

»Imaš starše, brate, sestre?«

»Nimamo vsi staršev? In ja. Imam.« Njegovo vprašanje me je malce vrglo iz tira. Ker sem hipotetično imela starše, vendar več nisem imela očeta. Ker je umrl v tragični nesreči in zdaj nisem bila nikogaršnja očetova punčka več.

»Jaz ne,« sem rekla. Syd je zmedeno nagnil glavo na stran.

 

»Moj, am. . . Moj oče. . . Umrl je pred nekaj meseci. Avtomobilska nesreča,« sem pojasnila. Sydov obraz se je zmehčal in tiho je rekel: »Sožalje.«

Zmajala sem z glavo in si s prstom obrisala pobeglo solzo iz lica.

»Okej, nadaljujeva,« sem začela spet, »Ali imaš policijsko kartoteko?«

Syd je zavzdihnil. »Hayley. Ali sem res izpadel kot tako slab?«

 

Malo me je bilo sram. Sklepala sem zmotno, in na podlagi ničesar konkretnega.

»Ne,« sem priznala in mu končno ponudila nasmeh. »Saj si kar v redu. Pač. Za neznanca.«

Syd je vrnil moj nasmeh in dejal: »Ti tudi.«

 

Po kratkem trenutku, ko sem se čutila nekako povezano z njim, in ko se mi je zdelo, da sem mogoče pretiravala z vsem, kar sem si prvotno mislila o njem, sem nadaljevala z vprašanji.

»Torej –»

»Kaj pa če bi dala ta seznam stran? Da se lahko zares pogovarjava?« me je prekinil.

»Am. . . Ne,« se nisem pustila. Syd je skomignil z rameni.

»Kakor hočeš.«

 

»V glavnem. . . Hobiji?«

»Kaj je z njimi?«

»Kaj so tvoji hobiji?« sem poudarila in zavila z očmi.

»Potovanje, verjetno. Včasih igram ročni nogomet. Vozim motor,« je naštel Syd. Vse sem si zapisala ob vprašanja na mojem seznamu.

»Okej. Voziš motor?«

»Mhm,« je potrdil. Njegove rjave oči so se čudno zalesketale. »Črn Harley Davidson Softail 1994. Pravi lepotec,« mi je povedal.

 

S svinčnikom sem zapisala Zaljubljen v svoj motor.

 

»Lahko ti ga pokažem, če želiš,« je ponudil Syd in pomežiknil.

»Ti bom kar verjela na besedo,« sem rekla in nadaljevala s spraševanjem, »Verska pripadnost?«

Syd se je zravnal v sedežu in prepletel svoje prste za glavo. Njegova drža je skoraj kričala NI MI MAR. Na nek način mu je pristajala; njegovemu izgledu in obnašanju.

»Ljudje verjamejo, da je nad nami neka višja sila, ker se bojijo stvari, ki so večje od njih. Ker lahko za svoje napake krivijo nekoga drugega. V Bogu ali bogovih ali karkoli ni nič manj človeškega kot v ljudeh. Vsi delamo iste napake. Razlika je v tem, da se enim vseeno uspe izmuzniti,« je odgovoril in v njem sem zaznala kanček jeze in maščevalnosti. Pojma nisem imela zakaj, vendar sem se odločila ne drezati v Syda še naprej.

 

»Zanimivo razmišljanje. Na nek način se strinjam s tabo. Torej, dalje, koliko si star?«

 

Syd je nenadoma vstal iz mize in prestrašeno sem poskočila v stolu. Sklonil se je nadme in tiho predlagal: »Kaj pa če me nehaš spraševati neumna vprašanja in raje prideš z mano na. . . Reciva temu pustolovščina. Hmmm?«

»Ampak jaz sem prišla, da te vpr – »

»O moj bog, Hayley. Ne bodi taka. Pridi.«

»Syd, res ne bi –» Nisem mogla dokončati povedi, ker me je Syd zgrabil za komolec in me povlekel na noge. Iz ust mi je pobegnil dih.

»No, zdaj ko že stojiva, se lahko še sprehodiva skozi vrata do mojega motorja,« je poskušal racionalizirati svoje dejanje Syd. Želela sem ga udariti.

Potem pa mi je pogled ušel na njegovo dlan, še vedno prislonjeno ob moj komolec.

 

»Ne bom te poškodoval, veš,« je zamrmral Syd.

Odločila sem se, da poskusim vsaj malo uživati, in rekla: »Greva.«

Syd mi je namenil vesel pogled, potem pa sva odšla iz bara. Stopila sva v mrzel januarski večer. Syd je naredil nekaj korakov na levo, potem pa z roko nakazal na motor.

»Moj lepotec,« je rekel ponosno. Zadržala sem se, da se ne bi nasmehnila.

 

Syd si je nadel rokavice, ovil šal okoli vratu in si nadel čelado, po tem, ko je eno podal tudi meni. Iztegnil je roko, da bi mi pomagal na sedež za njim. Brez premisleka sem jo prijela, vendar sem se šele sekundo kasneje spomnila, kaj se je zgodilo prvič. Obnemela sem.

Sydovi prsti so se še tesneje ovili okoli mojih, vendar sem bila tako zmedena, da ne čutim na roki mrazu, da se nisem premaknila. Nisem mogla razumeti, kaj se dogaja. Mogoče se je samo meni zmešalo in je tista modrica res bila posledica česa drugega.

 

Splezala sem na sedež za Sydom in se z rokami tesno oprijela njegovega pasu.

»Hej,« sem zaslišala. Pogledala sem Syda, in se v tistem trenutku nisem mogla spomniti, zakaj sem kadarkoli mislila, da je kaj več kot samo normalen fant.

»Drži se,« je pripomnil, nato pa prižgal motor in odpeljal.

 


 

4. POGLAVJE

5.1

 

V nekem, navidezno neskončnem trenutku, ko sva s Sydovim motorjem drvela po avtocesti iz Seattla, sem čutila takšno lahkoto in svobodo, da se mi je zdelo, kot da so se vsi prazni kotički mojega srca naenkrat zapolnili s svetlo, nepropustno gmoto. S čelado na glavi sem se režala v prazno temo okoli sebe in dihala svoj lasten zrak, medtem ko mi je veter mršil lase in rezal tudi skozi debel zimski plašč, ki sem ga nosila.

Nekaj magičnega je v hitrosti; lahko te zavede v varnost, vendar je lahko tako sproščujoča, da pozabiš na ves stres.

 

Moje roke so nežno stiskale Syda okoli pasu. Napol sem se želela nagniti nazaj, brez da bi se držala česarkoli, vreči roke visoko v zrak, da bi lahko popolnoma padla v ta občutek niča, ki me je obdajal, vendar še vedno bil tako daleč stran.

Zaradi preveč varnostnih napotkov, ki sem jih dobila skozi življenje, sem se odločila ostati, kot sem bila v tistem navidezno neskončnem trenutku. Saj že skoraj lebdim, sem si rekla in zadovoljna obsedela na mehkem usnjenem sedežu.

Sydov motor je res bil lepota.

 

Ustavila sva se nekaj kilometrov izven centra Seattla, blizu obale. Seattle ni slovel po peščenih plažah ali žgočem soncu, je pa v dušo človeka lahko vnašal neizmeren mir. Nekaj je bilo glede zraka; vonj po Pacifiku, ki se je mešal z vonjem velikega mesta, modrina neba in včasih tišina oblakov. Oboževala sem Seattle, vendar sem na vsak način želela v New York. Tam me je čakala prihodnost, tam so bile moje sanje.

 

»Nekoč boš prišla tja. Zaupaj mi,« je potihoma rekel Syd, ko sva sedla na bližnjo klop s pogledom na obzorje oceana. Nisem bila prepričana, če sem svojo zadnjo misel dejansko izgovorila, vendar sem se Sydu kljub temu nasmehnila in se melanholično zagledala v valove pred mano. Trkali so ob obrežje, zibali barke.

 

»Zelo pomirjujoče je, kajneda?« je izjavil Syd. Zamrmrala sem v pritrditev in nadaljevala z gledanjem ponavljajočega se ritma. Narava je bila izjemna.

 

Sploh ne vem več, kako dolgo sva sedela na tisti klopi, umaknjeni iz nemirnega mestnega življenja, postavljeni naravnost pred sliko mogočnega oceana, vse, česar se spomnim, je to, da sva čez nekaj časa spet brzela na motorju skozi labirint stolpnic, blokov in masivnih skladišč.

Syd me je odložil pred mojo hišo in za trenutek sem bila zmedena. Nisem se mogla spomniti, če sem mu povedala kje živim. Brez, da bi karkoli rekla, je Syd odgovoril na moje neslišno vprašanje: »V kavarni, ko si pospravljala stvari, je tvoja osebna ležala na mizi. Pardon, da sem pokukal.«

Zmajala sem z glavo. Zdaj ni bilo več pomembno. Negibno sva obstala pred vhodnimi vrati moje hiše. V zgornji spalnici, zraven moje, je gorela luč. Mama je torej bila še vedno pokonci.

Sydu sem se zazrla v oči in dovolila, da mi je obraz prepleskal sentimentalen nasmešek. Syd ga je nezavedno vrnil.

»Hvala za ta večer. Bilo je vsekakor. . . Poučno,« sem priznala in Syd je skomignil z rameni.

»Ni panike. Če boš še kdaj hotela uživati brezskrbno vožnjo na mojem motorju,« je ponudil in mi podal listek s številkami, »je tu moja telefonska. Za vsak slučaj.«

V trebuhu mi je zaščemelo. Sramežljivo sem z zardelimi lici sprejela listek in si ga zatlačila v žep. Potem pa sem se, v trenutku poguma, in ker je vožnja na Sydovem motorju bila res nekaj čarobnega, z dlanjo oprla Sydovega ramena in dvignila glavo. Poljubila sem njegovo lice, mrzlo od ledenega vetra, ki mu je obarval kožo na rdečo. Na ustnicah sem začutila mraz, vendar sem ga pripisala Sydovemu prezeblemu telesu.

Stopila sem stran in se še enkrat zahvalila, potem pa s pozdravom stopila v hišo in zaklenila vrata za seboj. Bilo je nekaj trenutkov, preden sem zaslišala zvok Harleya, ki se je odpeljal  neznano kam.

 

»Hayley? Si to ti?« sem zaslišala iz zgornjega nadstropja in šla do mame. Zaželela sem ji lahko noč ter se z nasmeškom odpravila spat.

 

Zjutraj me je zbudil SMS od Kristie, v katerem je pisalo: Si šla? Šla si, kajne? Bila bi neumna, da ne bi šla. Kako je bilo? Kdaj si se vrnila domov? Imaš točno eno uro, da prideš po mene, ne mislim spet zamujat zaradi tebe!!! Z ljubeznijo, tvoja najboljša in najimenitnejša prijateljica Kristinne.

 

Tiho sem se zasmejala v prazno sobo in odpisala: Sem šla. Ti povem kasneje, okej? Se vidiva.

 

Ubijaš me s to skrivnostnostjo, Hayley Elizabeth Reed.

 

Zavila sem z očmi in se končno spravila iz udobne, mehke postelje. Šele ko sem se pogledala v ogledalo, sem opazila, da so moje ustnice razpokane, rdeče in suhe. Spomnila sem se tistega poljuba, in spet podvomila v dogajanje. Vedela sem, da ni zaradi mrzlega zraka ali vetra, zato sem bila presenečena in prestrašena, da sem Sydu brezglavo zaupala.

 

Skozi cel dan sem poskušala ne misliti na Syda, na njegov dotik, ki je vedno stresel mojo kožo, vendar mi ni uspelo. Kristie sem povedala, kaj se je zgodilo prejšnji dan na ne-zmenku, in bila je vzhičena. Rekla je, da ga moram poklicati, in za nekaj sekund sem ga resnično nameravala, vsaj da bi ga končno lahko izprašala o vsem, kar mi je povzročalo migrene.

 

Domov sem odšla iz mesta šele ob šestih, ko je bila že tema. Avto sem imela parkiran nekaj ulic stran, zato sem se odločila sprehoditi do tja, in poskušati zbrati svoje misli.

 

Za seboj sem zaslišala korake. Obrnila sem se, vendar za menoj ni bilo nikogar. Stopila sem hitreje. Napol sem obžalovala odločitev, da sem šla po bližnjici, ker je bila soseska sorazmerno zapuščena in temačnejša kot ostali predeli Seattla.

Koraki so se mi približevali. Obrnila sem se v istem trenutku, kot je črna postava pospešila hojo. Za trenutek sva se oba ustavila, potem pa sem se obrnila in začela tekati, kolikor so me nesle noge. Tekala sem do svojega avta, vendar ga nisem mogla najti. Točno sem vedela, kje na parkirišču sem ga pustila, vendar ga ni bilo nikjer. Panična sem stekla za naključno izbran avtomobil in se za njim sesedla na tla. Ko sem z glavo pokukala iz svojega skrivališča, sem videla tri črne može, ki so iskali po parkirišču. Nisem mogla razumeti, zakaj me lovijo, kaj sem naredila. Iz žepa sem potegnila telefon in poklicala policijo.

Moški na drugi strani linije je mislil, da se šalim, in rekel, da sem v zadnjih nekaj dneh klicala že dovoljkrat, in da naj se nikoli več ne ponovi. Hotela sem zakričati, vendar bi lahko odkrili moje skrivališče. Nisem vedela, koga naj še pokličem. Poskusila sem z mamo, vendar se ni oglasila. Kristie nisem želela potegniti v to, in morda celo tvegati njenega življenja.

Zaprla sem oči, globoko vdihnila in v mislih so se mi prikazale številke, ki sem jih prvič videla šele včeraj.

Vtipkala sem jih v telefon. Na drugi strani je zazvonilo trikrat, preden se je oglasil globok glas.

»Halo?« V ozadju se je slišalo krike in žvenketanje kozarcev. Zamislila sem si, da je v Crescendu, na toplem, in varen.

»Syd,« sem dihnila. Iz oči so mi drle solze.

»Hayley? Si to ti? Kaj je narobe?«

»Nekdo – Nekdo me lovi.«

»Kaj? Kdo? Kje si?«

»Ne vem kdo. Ne vem, ne vem,« sem momljala v telefon.

»Hayley. Povej mi, kje si,« je odločno rekel Syd.

»Parkirišče. Na križišču 14. ulice in Washingtonove.«

»Čez pet minut sem tam,« mi je povedal, nato pa prekinil.

 

Glavo sem naslonila nazaj na avtomobil in poslušala za zvoki korakov. Ničesar ni bilo več slišati.

Ko je pet minut kasneje pred mano ustavil črn Harley Softail, na parkirišču ni bilo nikogar.

Syd je z glave potegnil čelado in jo vrgel na tla, ter pokleknil pred mano.

Roke sem vrgla okoli njegovega vratu in jokala v njegovo ramo.

»Hej, v redu je. Tukaj sem, okej?« je nenehno mrmral.

 

Ko sem se pomirila, sem se izvlekla iz objema. Bilo me je tako sram.

»Si boljše?« me je vprašal Syd.

»Ja. Hvala. In oprosti, ker sem uh. . .«

»Ni panike.«

 

Na obrazu sem začutila dežne kapljice.

Syd je vstal in me povlekel s sabo. »Pridi, peljal te bom domov,« je rekel in bežno sem pokimala. 

Na motorju sem se ga močno oprijela. Tokrat se mi vožnja ni zdela brezskrbna in svobodna, sem pa uživala v misli, da sem vedno dlje od ljudi, ki so me lovili. Še vedno nisem vedela zakaj.

 

Ko sva na motorju končno prispela do moje hiše, sva bila oba premočena. Sestopila sem iz sedeža.

»Hvala. Pridi noter,« sem brez premisleka rekla. Nisem mislila tako, kot je zvenelo. Sydu so se usta kljub temu razpotegnila v velik O.

»Nisem mislila tako! Pač, če se želiš posušit in počakati, da bo nehalo deževat.« sem hitro razjasnila. Syd je pokimal in pohitela sva skozi vhodna vrata.

 

Šele, ko sva bila na suhem v hiši, sem se spomnila na mamo. Nisem vedela, kako ji bom razložila vse, kar se je zgodilo tisti dan.

Ugotovila sem, da mi ni bilo treba razlagati, ker je na hladilniku bil pritrjen listek, z napisom, da bo mama prišla domov zelo pozno, ker ima nujen sestanek. Neslišno sem si oddahnila.

 

»Torej sva sama,« je pripomnil Syd. Ko sem ga pogledala, je nosil majhen, pritajen nasmešek.

»Am, ja. Če želiš, ti lahko dam očetovo staro majico, ali kaj podobnega. Da te ne bo zeblo.«

»Prosim,« je odgovoril Syd.

 

Po stopnicah sva odšla do moje sobe. Syd je vstopil z izrazom zanimanja na obrazu. Želela sem reči nekaj zabavnega ali sarkastičnega, ampak nisem mogla. Syd me je pomiril, peljal me je domov. Od mene si je zaslužil samo najboljše obnašanje, sploh pa se nisem bila sposobna šaliti.

Iz svoje omare sem hitro izbrskala očetovo zbledelo modro staro majico in se obrnila, da bi jo podala Sydu.

Na mestu sem zmrznila in dovolila, da moje oči potujejo po razgledu pred menoj. Syd si je slekel svojo jakno, šal in majico. Jasno sem lahko razločila mišice na njegovem telesu, kožo, ki se je skoraj svetlikala pod sojem luči. Syd je stopil bližje, in šele takrat sem opazila dolgo brazgotino, ki se je razlegala po njegovi desni strani, jezna bela črta, vse od pasu in do ramena. Primaknila sem se bližje, da bi lahko opazovala brazgotino, vendar je Syd poskočil na mestu. Pogled sem uprla v njegove oči. Napol je bil zadovoljen, da je imel takšen vpliv name, napol je bil jezen oz. prestrašen. Njegove občutke je vedno bilo težko razločiti.

 

»Od česa imaš to?« sem ga vprašala.

»Hayley,« je opozoril.

 

Bila sva samo nekaj centimetrov narazen, in to bližino sem izkoristila, da sem stegnila prst, in se dotaknila bele brazgotine. Začutila sem val mrazu, ki je potoval iz konice mojega prsta skozi telo. Hitro sem umaknila prst.

 

»Zakaj se to vedno zgodi?« sem vprašala. V želodcu sem čutila strah, ki me je prevzemal.

»Hayley, zdaj bi bil dober čas, da mi podaš tisto majico,« se je izmaknil vprašanju Syd in nakazal na temno modro blago, ki je ležalo na tleh, pozabljeno. Nisem vedela, kdaj sem ga izpustila iz rok.

»Syd.« Njegovo ime sem izrekla skoraj brez diha. In potem je bilo, kot da se je nekaj v meni uprlo vsem razumnim mislim. Prislonila sem svoje dlani ob Sydova prsa. Takoj sem začutila hlad. Sydove oči so bile zaprte in skoraj ni dihal. Nisem se mogla upreti.

Stopila sem na prste, da bi bila skoraj tako visoka kot on in pritisnila svoje ustnice ob njegove. Bila sem začudena nad simultanim hladom in elektriko, ki sta me prevzela. Bil je podoben občutek, kot ko imaš zmrznjene roke in jih potopiš pod vročo vodo.

V glavi mi je odmeval glas Nora si! Kaj delaš? Kaj delaš? Kaj delaš?, vendar se nanj nisem ozirala. Sydove ustnice so bile mehke in nekaj posebnega. Ena od njegovih rok se je ovila okrog mojega pasu, dlan druge pa je pritisnil ob moje lice in nagnil mojo glavo na stran. Stisnila sva se še bližje in oba odprla usta, ko me je po celem telesu streslo in sem čutila, kako gre ves dih iz mene in ne na dober način.

 

»Hayley?« sem slišala. V glavi se mi je vrtelo. »Hayley!«

 

Celo telo se mi je treslo, kot da bi odznotraj zmrzovala. Nisem mogla več stati pokonci. Pod svojim hrbtom sem naenkrat začutila mehko posteljo in Syd se je umaknil. Hlastala sem za zrakom, z rokami pa iskala karkoli, kar bi me lahko ogrelo.

»Hayley,« se je spet oglasil Syd, in odprla sem oči. Stal je nad mano, njegove roke napol v zraku, kot da se me je hotel dotakniti, vendar ni upal. Oči so se mi zaprle. Čez moje telo je Syd povlekel mehko odejo, in zavila sem se v njo kot majhen otrok.

 

»Oprosti,« sem še slišala, preden sem zgrmela v temo.

 

Zbudila me je mama, ki se je vrnila iz sestanka. Spomnila sem se vsega, kar se je zgodilo, in prestrašena sem obležala v postelji. Ko me je mama vprašala, kaj je narobe, sem zmajala z glavo, in se zlagala, da sem se prehladila. Na nek način sem se.

 

Nisem mogla verjeti, da sem poljubila Syda. In kljub temu, da je bilo čudovito, sem končno razumela, da se moj instinkt ni motil. Syd ni bil normalen. Vsakič, ko je moja koža prišla v stik z njegovo, me je prevel mraz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

5. POGLAVJE

6.1

 

Iz neznosnega zanimanja in strahu sem se naslednje jutro kljub prehladu opravila v knjižnico. Sedla sem v računalniški razdelek in prižgala monitor ob zadnji steni, najbolj oddaljeni od vrat. Večkrat sem se ozrla čez ramo, da me slučajno kdo ne bi zasledoval. Na mizi pred sabo sem imela kup knjig z mitološko in vraževerno vsebino, katere sem našla s pomočjo knjižničarke. Odločena sem bila, da bom ugotovila kdo oz. kaj je Syd.

 

Na internetu sem v Google vpisala ključne besede: brazgotina, mrzel dotik, skrivnostnost, mitologija.

Upala sem, da nihče ne bo šel skozi zgodovino iskanja, ker bi se res začudil. Še sama sem bila rahlo ogorčena, da sem sploh brskala za čem takim, ampak sem hotela na vsak način vedeti. Bolj kot karkoli drugega. Zaradi Syda nisem viole igrala že tri dni, in to je bilo preprosto nesprejemljivo. Violo sem igrala vsak dan, ne glede na vse, zmerom sem si vzela časa vsaj dve uri, da sem vadila. Zaradi Syda sploh nisem mogla trezno razmišljat.

 

Ker mi Google ni bil v veliko pomoč, sem s pestjo rahlo udarila po tipkovnici in po nesreči odprla povezavo na spletno stran mitoloških bitij. Z zanimanjem sem preletela skozi seznam nenavadna imena teh bitij in ljudstev, ki so vanje verjela. Na ustih mi je igral majhen nasmešek, potem pa sem se odločila ustvariti seznam potencialno mogočih bitij, ki so imela podobne lastnosti kot Syd. Odprla sem tudi debelo in zaprašeno knjigo, ki mi jo je svetovala knjižničarka. Naključno sem izbrala stran in začela brati. Poglavje o inkubusih in sukubusih je bilo zanimivo, vendar malo zastrašujoče. Demoni, ki ponoči spolno občujejo z ljudmi, ženskami ali moškimi? Grozljivo.

Prelistala sem nekaj strani naprej. Ustavila sem se na naslovu: Angeli, padli angeli in nefilim.

Kljub temu, da je Syd znal biti prijeten, sem bila prepričana, da zato ni bil angel. Saj sem vedela, da se obnašam kot nora ženska, vendar nisem hotela izključiti nobene možnosti več. Nisem se upala soočiti s Sydom, ker me je bilo strah, da bi ga spet želela poljubiti. Med nama je bila namreč nekakšna sila, privlačnost, starodavna in primitivna.

No ja, lahko bi bil padli angel ali nefilim, sem pomislila, vendar ni bilo nikjer omenjenega dotika, ki je mojo kožo vedno spremenil v led. Naslednjih nekaj strani je govorilo o čarovnicah. Globoko sem izdihnila in zaprla knjigo.

 

Pogledala sem še ostale rezultate na Googlu in našla časopisni članek, ki me je zelo vznemiril.

Pisalo je o truplu moškega, ki so ga našli v Alabami pred dvema letoma. Storilca niso nikoli našli, edini osumljenec, nek doktor Albert Theopolis, pa je pobegnil in ga niso več našli.

 

Za seboj sem začutila piš vetra in hitro ugasnila monitor. Ko sem obrnila glavo, sem bila nadvse presenečena nad prizorom. Pred mano je stal Syd, z rokami zakopanimi v žepe črnih kavbojk. Zatrepetala sem na mestu in slišno pogoltnila slino.

 

»Hej,« je tiho pozdravil Syd. Ostala sem tiho. Syd je zavzdihnil in si šel s prsti skozi lase. »Vem, da te je trenutno strah. In. . . Res mi je žal za včeraj zvečer. Če kaj pomaga, sem užival v poljubu,« je razložil Syd. Ko je omenil poljub, sem zaprla oči in si z dlanmi prekrila obraz. Tudi meni je bilo všeč, čeprav mu tega nikoli ne bi priznala.

»Syd. Kaj se je zgodilo včeraj?« sem zamomljala. Ko sem ga pogledala, je samo skomignil z rameni.

»Bolje, da ne veš,« je odgovoril. Jezno sem prhnila in vstala.

»Bolje, da ne vem? Tebi se ni zgodilo nič, jaz sem bila tista, ki je skoraj zmrznila in omedlela!«

»Saj sem rekel, da mi je žal.«

»To ni dovolj!« sem zakričala. Skozi vrata sem zagledala knjižničarko, ki me je grozeče pogledala.

»Kako se ti lahko oddolžim?« je vprašal Syd.

»Povej mi, kaj se dogaja. Zakaj vedno, ko se dotakneva, moja koža zmrzne. Zakaj imaš tisto brazgotino. Zakaj imam vse od poljuba v ustih okus po železu.«

»Ne morem ti odgovoriti na vse to,« je rekel Syd.

»Če mi odgovoriš vsaj na eno vprašanje, ti odpustim,« sem se skušala pogajati. Syd je zmajal z glavo.

»Ni šans.«

»Potem pa nič,« sem hladno rekla in pograbila svoje stvari, da bi se čim prej pobrala iz knjižnice in stran od Syda. Postavil se je pred vrata, da ne bi mogla izstopiti iz majhne sobice.

»Hayley. Pogovoriti se morava.«

»Nimava o čem govoriti, razen če so odgovori na moja vprašanja,« sem mu zabrisala, in se poskušala izmuzniti mimo njega. Syd me je zgrabil za roke in potisnil ob steno. Držala sem dih, popolnoma pripravljena na možnost, da je Syd nek nor znanstvenik/serijski morilec, in je to moja smrt, vendar je Sydov pogled le padel na moja usta.

»Ne moreš mi reči, da ti ni bilo všeč,« je zamrmral. Bil je tako blizu, da sem težko dihala. Dlani sem potisnila ob njegove prsi, da bi ga potisnila stran, vendar je Syd stal na mestu kot kamen.

»Syd, spusti me,« sem ga poskušala prepričati, vendar se ni dal. Sklonil je glavo k moji, in me poljubil. V trenutku sem začutila mrzel tok, ki je splezal po mojem telesu, vendar nisem hotela nehati. Namesto mene se je umaknil Syd po nekaj sekundah. Sopeče sem dihnila v minimalen prostor med nama, oči zaprte.

»Dihaj, Hayley. Dihaj,« mi je prigovarjal Syd. Jezno sem ga udarila v ramo, vendar nisem imela moči, in zato ni imel udarec nobenega učinka.

»Kdo za vraga misliš, da si?« sem s hrapavim glasom vprašala.

»Bi rada vedela? Zares vedela?«

 

Oči so se mi zožale. »Si mi pripravljen končno povedati?«

»Mogoče. Si pripravljena tvegati, da razkriješ resnico?« je takoj odvrnil Syd. Dvignil je obrv in naslonila sem čelo ob njegovo ramo. Ugotovila sem namreč, da se nič ne zgodi, če se dotakneva skozi oblačila, samo če je dotik kože na kožo.

Pokimala sem in s tal pobrala svoj plašč ter torbo. Syd si je nadel rokavice, me prijel za roko in me vodil do svojega motorja.

Nisem vedela, kam me pelje, vendar sem mu iz neznanih razlogov zaupala. Zdel se je prestrašen in zaskrbljen po tistem, ko sva se prvič poljubila, zato sem sklepala, da mu je bilo mar zame.

 

Vozila sva se dobrih petnajst minut, okolice pa nisem poznala. Bil je eden tistih predelov Seattla, ki sem se jih na vsak način poskušala izogibati. Tudi zato mi ni bilo jasno, zakaj bi naju Syd pripeljal ravno sem. Sestopila sva s Harleyja in se spogledala. Sydu je pogled padel čez mojo ramo, nato pa je zaprl oči in tiho rekel: »Oprosti.«

»Rekla sem ti že, da ne potrebujem tvojega opravičila, ampak tvoje odgovore,« sem mu zmedeno dejala.

»Ne zato. Oprosti za nekaj, kar se še bo zgodilo,« je razčistil. 

Prestrašena sem stopila korak nazaj in vprašala: »Kaj se bo zgodilo?«

»Oprosti, Hayley. Mislil sem, da bo s tabo drugače.«

»Syd, o čem govoriš?« sem poskušala še enkrat. Strah mi je preplavil kosti. In potem je Syd pritisnil poljub na moje čelo in se umaknil.

Nisem vedela kaj se dogaja.

»Adijo,« je še rekel, potem pa sem v vratu začutila zbadajočo bolečino, in tekočino, ki me je omamila, da sem se z zadnjim, obtožujočim pogledom v Syda zgrudila na tla.


 

2. DEL

 

Sredina

Najlepša stvar glede New Yorka se mi je zmeraj zdel Central Park. Velika gmota zelenja in ribnikov, igrišč za bejzbol, in sprehajalnih potk; kot nalašč za sprostitev. Sicer je bil podnevi bolj ali manj obljuden, ampak ponoči je lahko bilo sprehajanje po parku nevarno. Za to je obstajal zelo dober razlog. Central Park je bil toliko velik in ponoči dovolj temen, da je postal zahajališče preprodajalcev raznih substanc in ostalih zločincev. Kolikor pa sem se tega zavedal, toliko sem se odločil tudi ignorirati dejstvo, da je sprehajanje po Central Parku ponoči nevarno. Skoraj vsak večer sem se tik pred mrakom znašel tavajoč po potkah. To mi je zbistrilo misli, okrepilo duha, kot bi rekel moj oče. Včasih sem se zares vprašal, če so očetove nore znanstvene teorije vplivale name, da sem začel razmišljati podobno kot on.

 

Kakorkoli, moji večerni sprehodi so vedno bili isti. Nikoli se mi ni zgodilo nič novega. Želel sem samo spoznati nekoga popolnoma drugačnega, iz tujega mesta, nekoga, ki me ne bi poznal že od prej in vedel za vse moje napake in za mojo življenjsko zgodbo. Saj moje življenje v resnici ni bilo kaj posebej vznemirljivo, vendar so bili določeni dogodki, ki so me zaznamovali. Na primer tisti dan, ko smo v osnovni šoli šli na izlet, in mi je sošolec Ethan ponudil čokolado. Pojedel sem jo, preden sem izvedel, da jo je pobral iz tal. Postala sva najboljša prijatelja. Smešno, kako deluje svet.

In potem moja življenjska prelomnica: smrt moje mame. Pred tremi leti, ko sem bil star 15 let, je mojo mamo  na poti iz službe zbil pijan voznik avtomobila. Zdravniki so rekli, da je niso mogli rešiti. In ko sem po mamini smrti tako zelo potreboval očetovo podporo, se je zaprl  vase, in si izmišljeval raznorazne znanstvene teorije, ki jih poskušal dokazati z nevarnimi eksperimenti, katerih konec je skoraj vedno bil manjša eksplozija. Sliši se neverjetno, vendar so stvari rahlo zmešane, ko je tvoj oče svetovno priznan fizik in kemik.

Delal je za skrito organizacijo, katere imena še sam nisem vedel, ker je bila stvar strogo zaupna. Napol sem si vedno mislil, da počnejo kaj ilegalnega, vendar sem svojemu očetu zaupal. Moje zaupanje je izgubil šele, ko me je pustil na cedilu, čeprav je bil edini starš v mojem življenju, ki sem ga še imel. Njegova brezbrižnost zame je povzročila, da sem dobival v šoli slabe ocene, da sem se kdaj stepel s sošolcem, kateremu je bila smrt moje mame neznansko smešna.

 

In tako sem se znašel tistega usodnega večera v Central Parku, po enem izmed mnogih prepirov z očetom, v katerem mi je pod nos metal moje slabo obnašanje, na moja vprašanja o njegovih napakah pa ni hotel odgovarjati.

In tistega večera se mi je na sprehodu zgodilo nekaj povsem nepričakovanega; nekaj povsem novega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1. POGLAVJE

6.2

 

Moja najljubša točka Central Parka je bil njegovo osrčje, kjer je ležal velik ribnik. Rad sem sedel ob njem in strmel v zaposleno mesto. Tokrat, ko sem pogled uperil desno, sem nekaj metrov od sebe zagledal temno postavo, ki je v ribnik metala kamenčke. Ko sem jo tako več časa opazoval, sem izpod njene kapuce zagledal dolg pramen las. Nenadoma je postava obstala in njena glava se je premaknila v mojo smer. Luč je osvetlila njen obraz, in videl sem, da je punca. Bila je prelepa. Dolgi lasje, ki so ji gledali izpod kapuce, so bili kodrasti, temno rjave barve, že skoraj črne. Njene ustnice so bile stisnjene skupaj v tanko linijo, ki je nasprotovala njenim svetlikajočim očem. Obnemel sem, z odprtimi usti, in strmel vanjo, dokler se nisem zavedel, kaj počnem, in se obrnil stran. Nekaj minut sem se nervozno igral s prsti, nato pa spet pogledal gor. Punca me je zasačila, in na obrazu se ji je prikazal majhen nasmešek. Poskusil sem se nasmehniti nazaj, vendar sem bil prepričan, da je bil patetičen poskus. Nikoli se nisem znal vesti ravnodušno ob lepem dekletu.

 

Punca se je nenadoma obrnila in začela hoditi v nasprotno smer. Zmeden sem vstal in ji sledil. Nisem vedel zakaj, vedel sem samo, da so moje noge ravnale brez mojega dovoljenja. Nisem želel izpasti kot kakšen zalezovalec, zato sem se držal bolj zadaj in se včasih skril za drevesom, ko me je popadla panika, da se bo obrnila, in videla, da jo zasledujem. Globoko v sebi sem čutil nekaj, kar me je vodilo po tej poti.

 

Ob robu Central Parka se je punca ustavila in pogledala gor in dol po cesti. Sedel sem na najbližjo klop in jo opazoval. V kratkem se je pred njo skoraj nasilno ustavil črn motor. Punca je sedla za voznika, ki je nosil temno čelado, in še zadnjič pogledala v mojo smer, preden sta se odpeljala.

 

Še nekaj časa sem sedel na tisti klopi in razmišljal, kdo bi lahko ta punca bila, in kaj za vraga sem razmišljal, ko sem ji sledil. Ampak to je bil ravno problem. Nisem razmišljal.

 

Domov sem prišel šele ob desetih zvečer. Očeta ni bilo nikjer za videti, zato sem vedel, da je spet zakopan v svoje eksperimente v kleti, kjer je imel laboratorij.

Jezen in razočaran sem legel v posteljo in minili sta dve uri, preden mi je uspelo zaspati. Spanec ni bil miren; imel sem nočno moro, ki ni imela smisla, in je nisem znal pojasniti . . .

 

Elektrika. Povsod okoli mene je elektrika. Stegnem noge, da bi pobegnil, vendar jih ne morem premakniti. Privezan sem v ta prostor, ta čas. Okoli mene je svetloba, bela in slepeča. V statično belino zakličem: »Ali je kdo tu?« Nihče se ne oglasi.

In potem vidim obrise ljudi. Ne, ne ljudi. Dvoje glav, dvoje parov rok in nog. Skupaj.

»Kdo ste?« vprašam. Zaman. Obrazi pred menoj se privoščljivo smehljajo. Vzdrgetam na sredi ničesar in v grlu se mi pojavi cmok.

»Kje sem?« zakličem v množico zbranih pred menoj.

Nato vidim njo. Punco iz parka. Njeni kodri so speti v debelo figo na vrhu glave, bela obleka na majhnem telesu.

»Čakajo te velike stvari,« mi reče, in nato v hipu ovije svoje prste okoli mojega vratu. Brez diha se utopim v vročini, ki me prevzame.

 

Prestrašeno in brez diha sem sedel pokonci v postelji. Vzglavnik sem imel premočen od potu, katerega sem čutil povsod na svoji koži. Pogledal sem na uro. Alarm sem imel nastavljen, da me zbudi čez pol ure, zato sem ga izklopil in oddrsal do tuša. Pustil sem, da je voda z mene sprala ostanke nočne more, vendar sem še kar razmišljal o njej. In o tisti punci iz parka, ki se je nepričakovano in nesmiselno pojavila v mojih sanjah.

 

Naredil sem si zajtrk in odnesel krožnik v očetov laboratorij, saj je zadnje čase spal kar na starem kavču, ki ga je tam imel, vendar ga ni bilo ne v laboratoriju, ne v spalnici. Za hip me je zaskrbelo, da je ponoči kam odtaval, vendar sem to misel kar hitro potlačil. Ni me brigalo zanj, tako kot se on več ni brigal zame.

 

Odšel sem v šolo, nespočit in brez domače naloge.

Srednja šola Stuyvesant je bila ista kot katerakoli druga srednja šola. Profesorji so mislili, da je predmet, ki ga učijo, tudi edini predmet, katerega imamo dijaki, v kantini je bila hrana slabša kot ko jo je doma poskušal narediti moj oče, pripadniki moške nogometne ekipe pa so se redno spravljali na 'piflarje', ki so vsak dan po pouku imeli kakšen krožek za dodatne točke.

Vsaj tako sem mislil, dokler nisem tisti dan sedel v matematični učilnici in ugotovil, da je včasih potrebna le ena oseba, da ti popolnoma spremeni srednješolsko izkušnjo.

Skozi vrata je namreč stopila ena in ista punca, ki sem jo večer prej videl v parku, in se je kasneje pojavila tudi v moji nočni mori.

 

»Razred, pozdravite vašo novo sošolko, Hannah Duchenne,« je spregovoril profesor. Hannah je preletela obraze svojih novih sošolcev, in njen pogled se je ustavil na meni. Hitro sem glavo obrnil stran, proti velikemu oknu. Sedla je v klop na moji desni, kjer je bil edini prazen prostor v razredu. Moral sem se resno zadržati, da je skozi celo uro nisem niti gledal niti ogovoril.

 

Po matematiki je Hannah pohiteli iz razreda. Stekel sem za njo, vendar je tisti dan nisem več videl.

 

Nenehno sem premišljeval o naključju, da se je prav ona pojavila prav v mojem razredu, točno en dan po najinem prvem srečanju.

Bolj kot sem razmišljal, bolj sem verjel, da sploh ni bilo naključje.


 

2. POGLAVJE

8.2

 

Hannah sem naslednjič videl šele čez dva dni. V bistvu sem se vanjo bolj zaletel na poti do svoje omarice. Njene knjige so zletele po šolskem hodniku.

»Oprosti,« sem se opravičil, in s tal pobral črn zvezek. Iztrgala mi ga je iz rok.

»Ni problema,« je rekla, in prvič sem slišal njen glas. Bil je tih in nežen.

 

Potem se je nehala skrivati za zaveso svojih las in me pogledala v oči. Iztegnil sem roko, da bi se predstavil. »Jaz sem Lucas,« sem rekel.

Hannah je samo pokimala, brez da bi mi segla v roko in tiho odgovorila: »Vem.« Nato je pohitela po hodniku, skozi gručo teles.

 

Preden sem se lahko znebil zmedenega izraza, ki je domoval na mojem obrazu, se je pred mano prikazal Ethan.

»Stari, prosim reči, da si danes zvečer prost,« me je pozdravil Ethan.

Zavil sem z očmi in vprašal: »Mogoče. Zakaj?«

»Ne boš verjel, ampak dobil sem nama vabila na Gemmino zabavo. Noro bo.«

»Danes zvečer?«

»Ja.«

Zavzdihnil sem in se vdal v usodo. Doma bi se tako ali tako dolgočasil. »Itak, da pridem.«

 

Tisti dan v šoli sem neutrudno iskal Hannah. Ko sem že skoraj obupal, je vstopila v razred pri uri angleščine in sedla v prazno klop pred mano. Celo uro sem iskal tehtne razloge, da bi jo ogovoril, in da ne bi mislila, da sem nor ali karkoli podobnega. Sredi šolske ure sem stegnil roko in Hannah potrepljal po ramenu. Presenečeno se je obrnila, in za hip sem se izgubil v njenih očeh.

»Hej, imaš radirko?« sem hitro vprašal in Hannah je odkimala, vendar se ni obrnila stran. Še naprej je zrla vame, kot da sem nezemljan. »Imam kaj na obrazu?«

Njene obrvi so se zmedeno nagrbančile. »Am, ne. Zakaj?«

»Ker strmiš vame,« sem odgovoril. Počutil sem se kot idiot, ko je zardela in se hitro obrnila, da je spet gledala profesorico. Malo sem bil tudi zadovoljen, da sem imel takšen učinek nanjo.

 

Po angleščini sem jo ustavil, preden bi lahko spet pobegnila. Nerodno sem si roke zatlačil v žepe. »Hej.«

»Zdravo,« je odgovorila in se ugriznila v ustnico.

»Mislil sem- želel sem te vprašati, če bi prišla danes na neko zabavo.«

Hannah se je bežno nasmehnila, potem pa rekla: »Gemmina zabava, ne? Nimam vabila.«

»Spremljevalci so dovoljeni, tako da, če želiš, lahko greš z mano?« sem živčno predlagal.

»Zakaj ravno jaz?« je vprašala.

Skomignil sem z rameni. »Pač. Mislil sem, da ti predstavim Stuyvesantsko srednješolsko izkušnjo. Ker si nova in vse,« sem si hitro izmislil, ponosen, ker je dejansko bil dober razlog.

Hannah je pogledala na uro. »Pouk imam. Se vidiva.«

»Hej, počakaj!«

Ustavila se je, vendar se ni obrnila proti meni.

»Potem velja za danes?« sem jo vprašal.

»Mogoče,« je skrivnostno odgovorila in tisti dan je nisem več videl.

 

Zvečer sem se nervozno gledal v ogledalo in razmišljal o vrsti ne-naključij, ki so me vodila do Hannah. Moje razmišljanje je prekinil očetov glas: »Greš ven?« je vprašal. Presenečeno sem ga gledal. Nisem mogel verjeti, da stoji pred mano. Zgledal je zdelano in utrujeno.

»Pa že,« sem odgovoril. Čeprav je to bilo prvič v nekaj tednih, da sva izmenjala nekaj besed, mu nisem želel dati zadovoljstva ali pobude, da bi mislil, da sem ga pogrešal. Ker ga nisem. Vsaj tako sem govoril sam sebi, verjeti pa je bilo težko.

»Kako je šola?« je vprašal oče.

Jezno sem stopil do njega in siknil: »Kaj te briga. Misliš, da se lahko več tednov pretvarjaš, da ne obstajam, potem pa me sprašuješ o mojem življenju, kot da ti je mar? Nimaš pravice.«

 

Oče je stopil bližje, in dejal: »Tvoj oče sem. Do mene se vedi spoštljivo.«

»Koliko se tiče mene, sploh nisi moj oče. Najdi si drugega sina, če te to moti,« sem mu prhnil v obraz in, ko sem odkorakal skozi vhodna vrata, še zaloputnil vrata za seboj, za dobro mero.

 

Jezen sem sedel v mamin stari avto in se odpeljal do šole, kjer me je čakal Ethan.

»Zamujaš,« je pripomnil.

»Bližnje srečanje z vesoljci,« sem odgovoril.

»Foter?«

»Kaj pa drugega.«

 

Odpeljala sva se na zabavo. Tam sem neutrudno iskal Hannah, tudi ko so minile že tri ure in sem stal v tesnem prostoru, napolnjenem s telesi, ki so plesala na zvoke live-banda, ki je igral.

Naenkrat sem ob sebi začutil prisotnost, popolnoma drugačen občutek, kot prej.

Ko sem pogledal na svojo desno sem videl Hannah, ki je vame strmela z velikimi, rjavimi očmi. Na ustih se mi je prikazal presenečen nasmešek.

»Prišla si,« sem rekel in Hannah se je nasmejala.

»Mhm.«

»Kako to?«

»Dolgčas mi je bil.«

»Poznam to.«

Hannah me je pogledala izpod dolgih trepalnic in se obrnila proti glasbeni skupini. V naslednjem hipu se je vanjo zaletel nek pijan fant, in Hannah je priletela vame. Hitro sem jo zgrabil okoli pasu, da bi ji pomagal ujeti ravnotežje, vendar se je Hannah iztrgala iz mojega prijema. Ko je stopila nazaj, sem zgrabil njeno roko, da bi jo ustavil in vprašal, če je v redu, vendar sem začutil takšen sunek elektrike in toplote, da sem izgubil besede. Presenetljivo je roko prva umaknila Hannah, čeprav sem bil jaz tisti, ki se je počutil, kot da je ravnokar pomolil roko v ogenj.

»Oprosti, to se mi še nikoli ni zgodilo,« je Hannah zamomljala in se prerinila skozi gručo ljudi stran od mene. Pogledal sem svojo dlan, ki je bila rdeča. Pekla me je, kot da bi se zares dotaknil ognja. Nisem mogel razumeti, kaj se dogaja.

 

Stekel sem za Hannah, ven iz hiše. Na glavo si je poveznila kapuco in hitro je hodila po cesti stran od središča dogajanja.

»Hannah!« sem zaklical za njo. Ko je videla, da ji sledim, je začela teči. Ni se zavedala, da sem leta treniral atletiko, zato sem bil hiter, in sem jo skoraj takoj dohitel.

»Hannah,« sem previdno rekel. Kapuca ji je zlezla z glave, zato sem lažje videl poteze njenega obraza.

»Oprosti, Lucas. Samo. . . Samo presenečena sem bila, to je vse.«

Zmedeno sem jo pogledal. »Kaj se je zgodilo tam noter?« sem jo vprašal.

»Nič. Nič, pozabi,« je hitro odgovorila in želela nadaljevati svojo pot. Postavil sem se pred njo.

»Hannah. Povej mi,« sem jo prosil.

»Ne morem. Prosim, samo. . . Samo ne drezaj vame.«

 

Jezen sem vrgel roke v zrak in skoraj zakričal: »Ravnokar si me opekla s svojo roko. In ti želiš, da ne drezam vate? Kaj za vraga se dogaja, Hannah?«

V očeh so se ji pojavile solze in po eni strani mi je bilo žal, da sem tako odreagiral.

»Ne sili me, da ti povem. Prosim,« je rotila. Zavzdihnil sem.

»Prav, naj bo po tvoje,« sem rekel, potem pa položil svojo roko na njeno ramo. Hannah je poskočila v zrak, ampak nisem čutil nobene vročine, nobene elektrike.

 

Zmeden sem držal roko na njenem ramenu, dokler Hannah ni stopila stran. »Kaj delaš?« je vprašala.

»Zakaj me ni opeklo?« sem zamrmral, bolj sam sebi, kot Hannah.

»Iti moram,« je rekla in preden sem jo lahko ustavil, sem za seboj zaslišal zvok motorja. Hannah je skočila na sedež za voznikom in me žalostno pogledala. »Oprosti še enkrat,« je ponudila, potem pa je motor odpeljal stran.

 

Ko sem po tistem šel domov, pretresen in popolnoma zmeden, sem si na roko položil led in strmel v zrak, dokler me ni premagal spanec.

Tisto noč nisem sanjal.


 

3. POGLAVJE

11.2

 

Bil sem jezen. Po zabavi, ko je Hannah pobegnila stran, po tem, ko me je njen dotik opekel, sem bil jezen nanjo. Končno se mi je v življenju zgodilo nekaj neverjetnega, nekaj dovolj zanimivega, Hannah pa je skrivnostno ostala tiho.

V soboto in nedeljo zvečer sem sedel ob ribniku v Central Parku, upajoč, da se bo Hannah prikazala tam, kot prvič, ko sem jo videl. Ni je bilo, zato sem v ponedeljek sedel pri matematiki in čakal da se prikaže v učilnici.

S petnajstminutno zamudo je Hannah končno prišla. Celo uro sem strmel v njo in njen profil, čeprav se je pridno izogibala kontaktu z očmi. Po matematiki je presenetljivo obsedela v svoji klopi, naslonila komolce na mizo in skrila obraz v dlani.

Ostala sva sama v učilnici.

 

»Ne boš nehal spraševati, kajne?« je tiho vprašala Hannah.

Globoko sem vdihnil. »Glej, nočem pritiskati, prav? Ampak, ko se ti zgodi nekaj tako čudnega, preprosto moraš vedeti,« sem ji poskušal obrazložiti.

»Razumem,« je rekla in me pogledala. Žalostno se je nasmehnila. »Rada bi ti povedala, Lucas. Ampak sploh ne vem kje začeti.«

Skomignil sem z rameni. »Začni na začetku.«

»Ni tako preprosto. Mi lahko daš nekaj časa? Obljubim, da ti bom povedala. Vendar ne danes.«

 

V tistem trenutku je jeza popolnoma izginila iz mene. Ni bilo v mojem namenu, da bi prizadel Hannah. Samo vedeti sem želel. To je vedno bil moj problem.

»Potem bom čakal. Dokler ne boš pripravljena,« sem ji nežno rekel in Hannah se je hvaležno nasmehnila ter pokimala.

»Oprosti še enkrat.«

»V redu je,« sem ji zagotovil.

Hannah je vstala in odšla.

 

Po pouku sem jo srečal pred šolo.

»Hej,« me je pozdravila in mi ponudila velik nasmeh.

»Hej.«

»Razmišljala sem, če bi želel. . .«

»Če bi želel kaj?« sem jo radovedno vprašal.

Hannah si je popravila pramen las za uho in nadaljevala: »Če bi želel zvečer na pijačo z mano?«

Presenečeno sem jo vprašal: »Misliš kot zmenek?«

»Kot prijateljski zmenek,« je razjasnila in pogled uperila v tla. »Samo, če želiš.«

Pokimal sem. »Ja. Ja, seveda.«

Bil sem srečen, ker s Hannah nisva več bila sprta, in ker sem končno dobil priložnost, da jo bolje spoznam. To je bilo vse, kar sem si želel.

Hannah je zazvonil telefon.

»Austin. Kje si?« je rekla, in za trenutek me je popadlo ljubosumje. Ko se je Hannah nehala pogovarjati, sem se zadržal, da je nisem vprašal kdo je bil na telefonu.

 

»Oprosti, iti moram,« je rekla Hannah, ampak se ni nikamor premaknila.

»Okej.«

»Danes zvečer v tistem baru pri železniški postaji?« je vprašala.

»Velja,« sem odgovoril in potem je odšla.

 

Zvečer sem se spet sprl z očetom. Bil je besen, ker sem spet šel ven, in se drl name, da sem se spremenil, odkar je umrla mama.

»Jaz!? Jaz sem se spremenil? Kaj pa ti? Cele dneve si zaprt v svoj laboratorij, nikoli ne prideš ven, že več kot leto se nisva normalno pogovarjala, nikoli mi ne skuhaš kosila ali večerje. In ti bi se rad pogovarjal o tem, da sem se jaz spremenil?« sem mu vrnil.

Oče je zavzdihnil in si z roko razmršil sive lase. »Lucas, ne želim se prepirati. Samo skrbi me zate.«

»Sam sebi lažeš,« sem mu odvrnil, potem pa se prerinil mimo njega in skozi vrata.

 

Hannah je bila že tam, ko sem prišel na dogovorjeno mesto. Med dlanmi je držala modro šalico, polno čaja. Ko me je videla, se ji je po obrazu razpotegnil prikupen nasmešek, ki je zginil takoj, ko je videla, da sem slabe volje.

»Hej. Si v redu?« me je zaskrbljeno vprašala.

»Družinske zadeve,« sem odgovoril, kot da ni nič takega. Hannah je očitno videla skozi mojo ravnodušno masko in vprašala: »Kaj se je zgodilo?«

»Nič posebnega.«

»Lahko mi poveš, Lucas,« je tiho rekla Hannah.

»Sploh ne vem, kje naj začnem,« sem ji rekel.

Hannah je dvignila ramena in predlagala: »Začni na začetku.« Spomin na moje besede, ki sem jih izrekel tisto jutro, mi je privabil na obraz skromen nasmeh.

 In potem sem Hannah povedal vse, od mamine smrti, do očetovega izogibanja in prepirov, ki sva jih imela v zadnjih nekaj dneh. Potrpežljivo je čakala, da ji povem celotno zgodbo, potem pa je ponudila nasvet, ki ga nisem mislil upoštevati: »Pogovori se z njim. On ne pozna tvoje plati, ampak tudi ti ne veš točno, kaj se dogaja z njim. Mogoče se na tak način pač spopada z dejstvom, da je njegova žena umrla.«

»Ni tako preprosto. Ne razumeš. Z očetom se vedno zapleteva v prepir, tudi če so nameni dobri. Preprosto nisva več na isti strani,« sem ji poskušal dopovedati, vendar se Hannah ni dala.

»Veš, tudi jaz sem izgubila starše. In vem, kako hudo je lahko, ampak ti imaš vsaj očeta. Jaz imam samo še brata,« mi je povedala.

»Žal mi je. Kako to?«

»Oba sta bila v vojski. V napadu na sovražne sile sta izgubila življenje,« je Hannah zdrdrala hladnokrvno, kot da se je že navadila razkriti isto zgodbo znova in znova. Želel sem jo prijeti za roko, vendar sem se bal, da bi me spet opeklo, čeprav sem pogrešal tisti nenadni sunek čiste elektrike.

»Zamenjajva temo. Kaj te je prineslo na Stuyvesant?« sem vprašal in pogovor se je razvil v veliko bolj veselo in sproščeno smer.

 

Ko sva spila že drugo skodelico čaja, sem plačal in šla sva s podzemno do Central Parka. Sprehajala sva se po potkah, dokler ni Hannah vprašala: »Tisti večer, preden sem prišla na vašo šolo. . . Bil si tukaj, kajne?«

Lica so se mi obarvala rdeče in pokimal sem. »Nekako tako, ja.«

Hannah je z ramo butnila vame in rekla: »Vidiš, usojeno je bilo, da se spoznava.«

V zameno sem ji ponudil topel nasmeh.

 

Želel sem jo spremiti domov, vendar je rekla, da že ima prevoz. V tistem hipu se je pred nama prikazal črn motor. Hannah je pomahala vozniku, ta pa je snel čelado in si pomaknil lase s čela.

»Lucas, to je Austin. Moj brat.«

Oddahnil sem si, da ni bil njen fant. Potem bi resno znorel.

 

Hannah se je poslovila, potem pa dvignila roke, da bi me objela. V trenutku negotovosti sem stopil korak nazaj.

Hannah je žalostno pogledala stran. »Saj sem vedela,« je pripomnila sama sebi, potem pa se obrnila.

Ker nisem želel, da bi mislila, da me straši ali da mi ni všeč, sem jo potegnil k sebi in jo poljubil. Nisem vedel, kaj me je popadlo, da sem tako odreagiral, vendar si nisem mogel pomagati. Nekaj me je vleklo k njej, neka sila, ki je nisem znal opredeliti, kaj šele razložiti.

Preden bi me vročina popolnoma prevzela, sem stopil stran, in naslonil dlani ob kolena. Poskušal sem globoko vdihniti, vendar mi ni uspelo.

 

»Lucas?« na hrbtu sem začutil trepetajočo se roko.

»V redu sem,« sem zasopihal in se dvignil pokonci. Hannah me je prestrašeno gledala, potem pa prste naslonila ob svoja usta. Pod njimi sem zasledil plašen nasmešek.

»Poljubil si me,« je rekla.

»Zdelo se mi je edino prav,« sem odvrnil. Celo telo me je bolelo od vala vročine, vendar sem to poskušal skriti pred Hannah.

»Hvala,« je še rekla, potem pa skočila na sedež in se oprijela Austina, ki mi je namenil grozeč pogled, preden sta zdrvela v daljavo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

4. POGLAVJE

12.2

 

Hannah je naslednji dan v šoli pristopila do mene in me objela. Poskušala se je izogibati stiku kože na kožo, saj sem tudi sam ugotovil, da me dotik ne opeče, če je vmes kos oblačila, vendar je njeno lice podrgnilo ob mojo čeljust. Siknil sem, nato pa jo spustil.

»Si v redu?« je zaskrbljeno vprašala. Hitro sem pokimal.

 

»Stari, nisi mi povedal, da se družiš s ta novo,« sem za sabo zaslišal Ethana.

Hannah je oči nervozno premaknila od mene do mojega najboljšega prijatelja.

Ethan ji je pomolil roko v pozdrav. Hotel sem mu reči, naj se je ne dotika, vendar je bilo prepozno. Hannah je vljudno stresla njegovo roko in se predstavila. Ethanu se ni nič zgodilo. Zanimalo me je, zakaj je Hannah imela takšen učinek le name, zakaj na Ethanu ni delovalo isto.

 

Ethan se je poslovil in odšel v razred. Zamišljeno sem pogledal Hannah.

»Kasneje ti povem,« je rekla, potem pa se tudi ona odpravila.

 

Po šoli sva s Hannah šla na pijačo in si izmenjala telefonski številki. Želel sem jo spet poljubiti, vendar je odkimala.

»Ne, Lucas.«

»Zakaj ne?«

»Nočem te poškodovati,« je zašepetala.

»Saj me ne boš,« sem jo poskušal prepričati.

»Si pozabil, kaj se zgodi, ko se tvoja koža dotakne moje?« je povzdignila glas Hannah.

»Ne, nisem. In ni mi pomembno, če me tvoj dotik opeče.«

Hannah je zmajala z glavo in odkorakala stran.

 

»Hannah!« sem zaklical za njo.

»Tega ne bi smel reči,« je dejala.

»Zakaj ne? Hočeš, da ti lažem?«

»Ne, samo. . . Ne moreš govoriti takšnih stvari.«

Zavzdihnil sem in vrgel roke v zrak. »Prav, kakor hočeš. Oprosti.«

 

Ko sva se razšla, sem šel domov. Skuhal sem kosilo in se spomnil na pogovor s Hannah, ko mi je svetovala, naj se pogovorim z očetom, zato sem mu nesel krožnik v laboratorij. Vedno mi je bil dovoljen samo vstop v predsobo, kjer je imel oče svojo pisarno in kavč, vrata dejanskega laboratorija pa so bila vedno zaklenjena.

Tokrat ni bilo tako. Vrata so bila na široko odprta.

Krožnik sem odložil na mizo v pisarni in vstopil v laboratorij. Vse je bilo razmetano. Na tleh so ležale razbite steklene čaše in epruvete, neka vijolična tekočina pa je zamazala ploščice. Sprehodil sem se okoli osrednjega pulta in na tleh videl očeta, odetega v belo haljo, negibnega. Pokleknil sem ob njem in ga stresel.

»Oče? Oče!«

 

Zamomljal je in se prijel za glavo. »Kaj- Kaj se je zgodilo?« je vprašal.

»Ne vem,« sem odgovoril.

»Prišli so. . . Stratióti,« je izdavil oče.

»Kdo? Naj pokličem policijo?«

»Ne, ne policije. Brez policije.«

»Ampak –»

»Ne, Lucas.«

Pomagal sem mu vstati in ga spravil v posteljo, po tem, ko sem mu očistil rano na glavi in nanjo položil led.

 

Zaskrbljen sem sedel za mizo v dnevni sobi in si živčno šel z roko skozi lase. Nisem popolnoma razumel, kaj se je zgodilo, in zakaj nisem smel poklicati policije.

Poklical sem Hannah, ji povedal kaj se je zgodilo. Rekla je, da pride k meni, in da naj jo počakam.

Ko sem ji odprl vrata, me je najprej objela, in ignoriral sem pekoč občutek, ko se je moje lice dotaknilo njenega.

»Lucas. Želim ti povedati,« je dejala takoj, ko sva sedla na kavč v dnevni sobi.

»Povedati kaj?« sem jo vprašal.

»Vso zgodbo. Zakaj sem prišla na tvojo šolo, zakaj med nama potuje elektrika, zakaj je tvoj oče ranjen,« je Hannah previdno rekla.

»Kaj ima moj oče s tvojo zgodbo?« sem bil zmeden.

Hannah je ignorirala moje vprašanje in globoko vdihnila, potem pa začela pripovedovati: »Na začetku, še preden časom ljudi, je Zevs ustvaril prvotna bitja. Imela so dve glavi, štiri roke in noge. Bila so veličastna in močna. Ker se je Zevs bal njihove moči, jih je začel razpolavljati. V jami se je zbral svet starešin, ki so se odločili napasti in zavzeti Olimp. Ker je akcija bila neuspešna, je Zevs s svojo strelo prepolovil vsa bitja, ki so še ostala.«

 

Nejeverno sem jo poslušal in ko se je ustavila, da bi zbrala svoje misli, sem jo ustavil, preden bi lahko nadaljevala. »Hannah, ne zmišljuj si.«

»Ne zmišljujem si, Lucas. Poslušaj. Želel si vedeti, zdaj pa poslušaj,« mi je trdno zabičala Hannah. »Zevs je bitja obsodil na večno tavanje po svetu, v iskanju svoje druge polovice. Nekaj časa kasneje je ukazal Prometeju naj ustvari ljudi. Ker pa so prvotni nenehno iskali svoje sorodne duše, v upanju, da se bodo spet lahko združili in zavzeli Olimp, je prišlo do. . . določenih zapletov. Prvotni so se parili z ljudmi, ki jih je ustvaril Prometej, in njihovi otroci so bili pol božansko močni in pol navadni ljudje. Imeli so sposobnosti, ki so se manjšale iz generacije v generacijo. Takšno zmes med prvotnimi in ljudmi je Zevs videl kot grožnjo svojemu obstoju, pa tudi kot skrunitvi vsega, kar jim je zapovedal. Zato je skozi sanje ljudem govoril zgodbe o demonih, čarovnicah, velikanih, o padlih angelih in nefilim. Vsa ta mitološka bitja, ki bi naj domnevno bila vrsta sama zase, so v resnici predstavljali prvotni. Zevs je ljudi obrnil proti prvotnim, in predvsem v srednjem veku so izgubili velik del populacije. Vendar še vedno obstajajo. S svojimi nadnaravnimi sposobnostmi, v iskanju drugega sebe. Alter ego, in vse to.«

 

Hannah se je ustavila.

»Ne razumem kaj ima to s tabo. Mislim, očitno verjameš v te zadeve in vse, in okej, spoštujem tvoje mnenje, ampak –»

»Lucas. Jaz sem ena izmed njih. Jaz sem Prvotna,« mi je rekla Hannah, njene velike oči pa so se zasvetile.

»Ti – Kaj?«

»V tisti jami. . . Glavni starešina je bil moj oče. Moja mama je bila njegova druga polovica. Prikovana sta bila drug na drugega. Dokler niso šli v vojno in sta padla v boju za Olimp.«

»Ne. Ne, ni šans. Ti. . . Ti si stara 17 let. In ne verjamem v to zgodbo, in –»

 

Prekinile so me ustnice, ki so nežno poljubile moje lice. Hannah je naslonila glavo na mojo ramo in vzdihnila v moj vrat: »Ta tok, ko se dotakneva. . . Ti si moja druga polovica.«


 

5. POGLAVJE

12.2

 

»Kaj sem!?« sem vzkliknil in skočil na noge.

Hannah je nervozno obrnila glavo proč. »Moja druga polovica. Sorodna duša? Karkoli rečem, bo zvenelo narobe in toliko manj, kot v resnici pomeni.«

»Ne. Ne, Hannah. Ne vem, ali se ti blede ali karkoli, ampak jaz ne verjamem v Zevsa, ne verjamem v mitologijo, ne verjamem v sorodne duše,« sem zdrdral, jezen, ker se je igrala z mano. Nisem ji želel verjeti, pa vendar si nisem mogel kaj, da ne bi za sekundo pomislil, da je to mogoče razlog za vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh.

 

»Imaš kaj pojma o kemiji?« je naenkrat spremenila temo Hannah.

»Kaj?«

»Kemija. Atomi in njihova sestava.«

»Ja. Ja, zakaj?«

»Ta elektrika, ki se pojavi vsakič, ko se dotakneva. . . Najini atomi odreagirajo drug na drugega na načine, ki jih nihče ne zna predvideti. Včasih telesa odreagirajo s toploto, včasih z mrazom, včasih celo upepelijo sama sebe. Dokler se ne zgodi, ne vemo.«

»Potem se ti je to že kdaj zgodilo?«

Hannah je pokimala.

Nekje v trebuhu sem začutil ščemenje, ljubosumnost, ki me je popadla. Mislil sem, da imava s Hannah nekaj posebnega.

»Ampak rekla si, da sem tvoja druga polovica. Kako lahko imaš več drugih polovic?« sem jo zmedeno vprašal.

»Imela sem samo eno. Umrl je že dolgo nazaj.«

»Kako dolgo?«

»Pred tisoč leti.«

»Torej jaz v bistvu nisem tvoja druga polovica? Zakaj potem tako reagiram na tvojo bližino? Na tvoj dotik?« sem jo jezno vprašal. Želel sem konkretne odgovore.

»Ker si njegov potomec,« je tiho odgovorila Hannah. Bil sem popolnoma šokiran.

»Torej, če bi. . . bil s tabo. Bi to bil incest?« Zavedal sem se, da je bilo čudno in nepričakovano vprašanje, ampak nisem mogel misliti na nič drugega.

 

Hannah se je presenečeno zasmejala. »Ne. Ne, Lucas. Nisi moj potomec. Peter je imel otroka z žensko, ki ni bila prvotna. Sploh pa tudi s Petrom nimava sorodne DNK. Če bi ti in jaz bila skupaj, to ne bi bil incest.«

 

Vidno sem si oddahnil.

»Torej je tvoj dotik zame takšen, ker sem tvoja skoraj-druga polovica?«

»Nekaj takega.«

»Je bilo isto, ko sta se dotaknila s Petrom?«

»Ne.«

»Zakaj pa se potem to dogaja meni? Zakaj se te ne morem normalno dotakniti, brez da bi se dobesedno opekel?« sem vprašal Hannah in s prsti podrgnil ob njeno lice. Njene oči so se zaprle in umaknil sem roko.

»Ker nisi popolnoma prvoten. V tebi je le majhen kanček prvotne krvi, večinoma si pa človek. Po tolikih generacijah med tabo in Petrom se je delež prvotnega v tvoji krvi zmanjšal na skoraj neobstojnega.«

»Zakaj potem odreagiram še vedno tako močno?«

»Zmes med človekom in prvotnim je nekaj posebnega. Saj sem ti povedala, da se je Zevsu zdela kot največja možna napaka. Zato nas je preklel. Tvojo vrsto in mojo,« je Hannah povedala, njen izraz na obrazu pa je pričal o tem, kako nepravično se ji je to zdelo.

»Torej ne moreš nikoli biti z nekom kot sem jaz?« sem jo vprašal, v strahu njenega odgovora.

 

Hannah so se zasolzile oči in njene ustnice so vztrepetale preden je zmajala z glavo in rekla: »Ne. Oprosti.«

Razočaran sem izdihnil in se sesedel na kavč poleg Hannah. Oba sva zamišljeno strmela v daljavo.

Nato sem se spomnil delčkov najinega pogovora in jih povezal v celoto. »Rekla si, da se ti je to zgodilo že prej. Ampak ne s Petrom. Torej si spoznala še kakšnega Petrovega potomca?«

»Mhm. Sergei.«

»Sergei? Kje za vraga si našla Rusa?«

 

Hannah se je zasmejala. »Ne vem. Nekaj stoletij po Petrovi smrti sem tavala povsod po svetu. Ko sem našla Sergeia, je ta bil prepričan, da lahko najde način, da sva skupaj, brez da ga vsakič strese električni šok.«

»Električni šok!?«

»Na moj dotik je odreagiral malce bolj burno kot ti,« je pojasnila Hannah. Še zmeraj sem čutil kljuvajoče ljubosumje, ker je Hannah delila podobne občutke z nekom, ki ni bil jaz, vendar sem te misli potisnil globoko v sebe.

»Kje je Sergei zdaj?«

»Mrtev. Niste nesmrtni, veš?« je Hannah rekla z nasmeškom na obrazu.

»To sem vedel,« sem rekel in zavil z očmi.

 

»Torej.«

»Torej,« sem tudi jaz pihnil v tišino okoli naju. Spogledala sva se in se nasmehnila.

»Tega nisem še nikomur povedala,« je priznala Hannah.

Popravil sem ji pramen las za uho in zašepetal: »Vesel sem, da si mi povedala.«

Hannah je zardela in pokimala, potem pa rekla: »Res nisem pričakovala, da mi boš verjel, kaj šele, da boš tako razumevajoč in prijazen glede vsega.«

Skomignil sem z rameni. »Ne vem, zakaj ti verjamem. Mogoče je ta povezava, ki jo čutim s tabo, ampak nekaj me nenehno prepričuje v to, da nočem nikoli več biti nikjer, kjer ni tebe.«

»Lucas,« je zamrmrala Hannah in nagnila glavo k meni. Njene ustnice so bile mehke in tople. Pretople, in spomnil sem se, da me njen dotik lahko resno poškoduje, zato sem se umaknil.

»Nekaj me zanima,« sem dejal.

»Reci.«

»Kako se počutiš ti? Ko se dotakneva? Ker sem opazil, da se nikoli ne zvijaš od bolečin, tako kot bi se najraje jaz.«

»Lucas. . .«

 

Hannah me je žalostno pogledala. »Nikoli nisem želela, da bi ti povzročila bolečine. To moraš vedeti.«

»Saj vem,« sem ji iskreno rekel. »Še vedno bi rad vedel, kako je zate. Ko čutiš mojo kožo na svoji.«

Hannah je bila nekaj sekund tiho, potem pa je dvignila kotiček ust in priznala: »Nekaj neverjetnega je. Kot da sem brez tebe nič in s tabo celota. Dotik, ki tebe opeče, mi da moč. Počutim se kot zasvojena z njim. Pojma nimaš, kako težko se zadržujem, da se te ne dotikam ves čas.«

 

Presenečen sem nagnil glavo na stran. »Aaa, tako torej.«

Priznam, bil sem ponosen, da sem imel tak učinek nanjo, čeprav sem vedel, da nisem bil edini, zaradi katerega se je čutila celo. »In Sergei? Si bila zasvojena tudi z njegovim dotikom?« sem jo vprašal.

»Lucas.«

»Kaj? Samo vedeti hočem, joj.«

»Ne. Sergei je bil prvi pol-prvoten, ki sem ga spoznala. Večino časa sploh nisem vedela, da se ga dotikam, samo čutila sem tisti sunek čiste energije. Ko sem ga nekoč spravila v nezavest, sem se začela zavedati, kako nevarna je lahko vez med prvotnim in polprvotnim. S tabo je drugače. Zadrževanje, da se te ne dotikam, samo poveča željo po dotiku. Po tebi.«

 

Bil sem sekundo stran od tega, da jo poljubim, ampak se je iz spalnice zaslišalo glasno smrčanje. Hannah me je presenečeno pogledala.

»Oče,« sem ji obrazložil. Potem sem se spomnil, da je rekla, da je tudi moj oče povezan s tem. »Tega mi še nisi povedala. Zakaj si omenila mojega očeta? Ko si rekla, da je povezan s tabo, s to zgodbo?«

»No. . . Se spomniš, da sem omenila, kako se prvotni še vedno zavzemajo za to, da bi združili obe polovici v začetno bitje?«

»Ja.«

»Brez svoje druge polovice, nismo pol toliko močni, kot smo bili na začetku. Na začetku novega veka je bila ustanovljena Organizacija. Z veliko začetnico.«

»Okej?«

»Pomešali so se med ljudi, se vcepili v vladne ustanove in znanstvene organizacije. Veze imajo povsod. Stoletja že razvijajo teorije, kako združiti dva prvotna, ali pol-prvotnega in prvotnega.«

»Okej. Malo zastrašujoče. Kaj ima s tem moj oče?«

»Tudi on je Petrov potomec. In ve za prvotne. Tvoj oče je eden najpomembnejših elementov Organizacije. Najpomembnejši znanstvenik, ki ga imajo.«

»Čakaj, čakaj,« sem jo prekinil, »potemtakem je moj oče del vsega tega? In mi ni nikoli povedal?« Prevzela me je jeza, ker je moj oče skrival nekaj tako velikega pred svojim lastnim sinom.

 

»Želel je nehati. Hotel je prekiniti vse zveze z Organizacijo, v to ga je prepričala tvoja mama, vendar so. . .«

»Moja mama? Ona je tudi vedela? In kaj? Kaj so?« sem pritisnil. Vedel sem, da mi Hannah ne bo povedala nič dobrega.

»Tvoja mama je vedela, ker je ljubila tvojega očeta, in ker je on ljubil njo. In predvsem zaradi tega, se je Organizacija odločila ukrepati na drugačen, okrutnejši način, ko je izvedela, da tvoj oče ne želi več sodelovati z njimi.«

»Kaj hočeš reči?«

Hannah je zmajala z glavo. »Ne morem. Hočem ti povedati, ampak vem, da te bo prizadelo, in tako mi je žal, Lucas.«

»Hannah, povej mi. Hočem vedeti.«

 

Hannah se ni dala, in se obrnila proč od mene. Njen obraz sem zgrabil med svoje dlani, jo prisilil, da je pogledala vame in počasi izdihnil skozi nos, da sem nehal misliti na vročino, ki je počasi potovala skozi moje telo.

»Lucas, spusti me.«

»Ne. Hannah, moraš mi povedati, prav? So oni to naredili? So oni ubili mojo mamo?«

»Lucas, nehaj,« je napol rotila Hannah.

Spustil sem eno izmed rok, jo ovil okoli njenega pasu, in prislonil svoje čelo ob njeno. Težko sem dihal, in postalo mi je peklensko vroče.

»Spusti me,« je še enkrat prosila Hannah. Njene roke so pritiskale ob moje prsi, me potiskale stran, vendar se nisem dal.

»So oni krivi za smrt moje mame? Takoj, ko mi poveš odgovor, te spustim,« sem jo končno prepričal.

»Ja. Ja, oni so krivi,« je izdavila, in umaknil sem se stran, kakor hitro sem mogel. S hrbtom sem padel na kavč pod seboj in obležal, moja usta pa so histerično hlastala za zrakom. Z rokami sem iz sebe povlekel jopico in majico.

»Voda,« sem zasopel v vrteč se strop nad mano. Nekaj trenutkov kasneje mi je Hannah v roko potisnila kozarec mrzle vode. Na hitro sem jo spil in prosil za še.

 

Po štirih izpitih kozarcih sem se počutil bolje. Naslonil sem se na komolce in izostril pogled na Hannah, ki je zaskrbljeno stala nad mano. Njene oči so bile modre.

»Zakaj imaš modre oči?« sem jo vprašal.

Hannah me je zmedeno pogledala. »Kaj?«

»Tvoje oči. Vedno so bile rjave, ampak zdaj so modre,« sem pojasnil.

»Elektrika. Tvoj dotik. . . Predolgo sva bila v stiku,« je razložila Hannah. Potem so ji oči zdrsele od mojega obraza navzdol. Zavedel sem se, da sem bil brez majice. Na ustih se mi je prikazal velikanski nasmeh.

»Ti je všeč, kar vidiš?« sem neumno izjavil. Bila je tako klišejska pripomba, vendar je Hannah kljub vsemu zardela in si z roko šla skozi lase.

»Se lahko oblečeš?« je tiho prosila.

Dvignil sem se v sedeč položaj in zgrabil svojo majico ter si jo povlekel čez telo. Potem sem se spomnil, zakaj sem si jo sploh slekel in oči so se mi zasolzile. »Ves ta čas. . . Ves ta čas sem bil prepričan, da je mamina smrt bila nesreča. V resnici je v ozadju bilo toliko več, ogromna skrivnost, katero sta pred mano skrivala oba starša. Želim si samo, da bi vedel. Da bi lahko pomagal zaščititi svojo lastno družino,« sem se izpovedal. Na licu sem začutil pobeglo solzo.

 

»Lucas, ne trpinči se zaradi tega. Nisi ti kriv,« je dejala Hannah.

»Tako jo pogrešam. Res je lahko včasih bila tečna in zahtevna, vendar je bila tako ljubeča in dobra oseba. In čudovita mati. Samo. . . pogrešam jo,« sem hlipajoče izdavil.

Hannah me je potegnila k sebi, in glavo sem naslonil na njen trebuh ter tiho jokal. Do zdaj si nisem dal časa, da bi žaloval za izgubo najpomembnejše osebe v mojem življenju, vendar je naenkrat vse privrelo iz mene.

Hannah me je nežno zibala. Ko sem se končno pomiril, sem se osramočeno umaknil iz objema in si obrisal objokan obraz.

»Oprosti,« sem rekel.

Hannah je zmajala z glavo in se prijazno nasmehnila. »Ne opravičuj se. Sicer pa se mi je vedno zdelo privlačno, če fant joče,« se je pošalila.

 

Presenečeno sem se zasmejal in tiho izdihnil: »S čim sem si te zaslužil?«

»Mogoče s tistim zalezovanjem v parku, ko si me prvič videl.«

»Kaj? Veš za to?« sem jo vprašal. Hotel sem se zakopati v zemljo.

Hannah je prhnila in iz njenih ust sem zaslišal prelep smeh.

»Saj nisem slepa. Ali gluha. Upam, da ne razmišljaš o karieri skrivnega agenta, ker bi me resnično skrbelo za tvoje preživetje,« je rekla in mi pomežiknila.

Nisem mogel verjeti, da se šali z mano, po vsem, kar mi je povedala in izdala.

»Kako si lahko tako optimistična in zbijaš šale, glede na tvojo zgodbo?« sem radovedno vprašal, preden sem se zavedal, da sploh govorim. Hannah se je zdrznila in namrščila obrvi.

»Verjemi mi, ko ti rečem, da me od znotraj ubija.«


 

6. POGLAVJE

12.2

 

Hannah je ostala pri meni do devetih, potem pa se je poslovila z objemom. Ker mi ni bilo dovolj, sem jo potegnil nazaj in jo na kratko poljubil.

»Zakaj?« me je vprašala Hannah. »Zakaj me poljubljaš, ko pa dobro veš, da te boli?«

»Ne morem si pomagati,« sem ji odgovoril.

»Nor si,« je izjavila Hannah in se nasmehnila. »Boš v redu?« je vprašala.

»Vedno sem,« sem odgovoril.

In potem se je Hannah odpravila domov.

 

Nekaj časa sem samo ležal na svoji postelji in razmišljal o vsem, kar mi je povedala Hannah, o mami, o očetu. Še zmeraj se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da sem potomec nekih čudnih bitij, da mi je všeč dekle, staro več tisočletij, ki me lahko z enim dotikom šokira in opeče in naredi celega obenem.

 

Ob polnoči sem v kuhinji pil čaj, ko sem pred vhodnimi vrati zaslišal šumenje. Pozorno sem poslušal za sumljivimi zvoki, slišal pa samo avtomobile, ki so se vozili po cesti mimo naše hiše.

Vstal sem od mize in se sprehodil do vhodnih vrat. Pogledal sem skozi kukalo, vendar nisem videl nikogar. Previdno sem stopil dva koraka nazaj in v tistem se je okoli mojega vratu ovila močna roka. Zaman sem se poskušal iztrgati iz prijema, saj sem pred seboj zagledal črno postavo, ki je v roki držala injekcijo.

»Nič te ne bo bolelo, fant,« sem slišal globok glas, potem pa se je igla zasadila v moj vrat in pred očmi se mi je stemnilo.

 

Moja zadnja misel, preden sem omedlel, je bila: Hannah.


 

3. DEL

Hannah

Domov sem zdrvela, kolikor hitro se je dalo. Zgrmela sem skozi vhodna vrata najinega stanovanja in zaklicala: »Austin! Kje si?«

Iz njegove sobe je bilo slišati Čajkovskega. Pomislila sem, da bi pred več kot enim mesecem takšno glasbo preziral, zdaj pa jo je neprenehoma poslušal.

Očitno je še vedno ni prebolel.

 

»Austin!«

Odprla sem vrata njegove sobe. Ležal je na svoji postelji in strmel v strop.

»Austin.«

»Pojdi stran, Hannah.«

»Ne. Dobro veš, kaj se bo zgodilo. Potrebujem tvojo pomoč.«

»Hannah, ne moreš mu pomagati. Zdaj je, kar je. Sama si kriva, da si se tako navezala nanj,« mi je poskušal dopovedati Austin. Ampak jaz nisem hotela, da se tako konča. Nisem mogla pustiti, da Lucasa odpeljejo stratióti.

»Ti si mogoče lahko žrtvoval Hayley, ampak jaz nisem tako plitka. Lucas mi dejansko nekaj pomeni,« sem mu zabrusila. Vedela sem, da ga bo omemba Hayley vznemirila, saj je nenadoma stal pred mano, njegove oči pa so žarele od jeze.

»Nikoli več mi je ne meči pod nos, slišiš? Naredil sem, kar mi je bilo ukazano, za razliko od tebe!«

»Zakaj potem skoraj ne greš več od doma in nenehno poslušaš klasično glasbo? Austin, ki sem ga poznala prej, je bil popolnoma drugačen!«

»Nisem več Austin.«

»Torej te naj kličem Syd? Tako kot Hayley?« sem ga vprašala. Nisem razumela, zakaj ni hotel najti Hayley, zakaj je na prvem mestu sploh dopustil, da so jo vzeli.

»Hannah, prosim te.«

»Aus, vse bom naredila, okej? Vse. Samo pomagaj mi,« sem ga rotila.

 

Zavzdihnil je in končno pokimal. Na njegovem motorju sva se odpeljala do Lucasove hiše. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, na tleh pa je ležal Lucasov telefon.

»Očitno so bili hitrejši. Zdaj mu ne moreš več pomagati,« je rekel Austin in odkorakal iz hiše. Iz oči so se mi ulile solze in stekla sem za svojim bratom.

»Odpeljali so ga tja, kot Hayley. In, če greva zdaj, mogoče najdeva tudi njo, in potem bo vse v redu, in –»

»Se sploh slišiš!?« me je prekinil Austin. »Neumna si, če misliš, da se lahko prebijeva skozi podzemni labirint in najdeva sobico, kjer bi slučajno lahko bila Hayley in Lucas. Stratióti naju bodo prej ubili, preden bi ju sploh lahko našla,« je poskušal Austin, vendar sem zmajala z glavo.

»Ne,« sem zahlipala. »Ne, Austin. Morava poskusiti. Prosim, prosim. . .«

»Hannah, prepozno je. Jaz sem se sprijaznil s tem, da sem izgubil Hayley. Daj si dopovedati, da Lucasa ne boš več videla.«

»Dovolj! Ali greš z mano, ali pa grem sama. Tvoja odločitev je, če se mi boš pridružil, ampak če se odločiš ostati tukaj in slediti pravilom, ti nikoli ne bom odpustila.«

 

»Kaj se dogaja? Kje je Lucas?« sem zaslišala glas za svojim hrbtom in takoj sem vedela, kaj se dogaja. Obrnila sem se in rekla: »Doktor Caplin. Jaz sem Hannah, to je Austin. Sva prvotna.«

Lucasov oče je obnemel od strahu in izdavil: »Ste ga že odvedli? Prosim ne. Vem, da sem vam prikrival napredek, in vse bom naredil, samo prosim ne vzemite mi še sina.«

 

Srce se mi je sesulo v prsih, ko sem videla, kako potrt je Lucasov oče.

»Nisva ga prišla odpeljat. Prišla sva ga rešit, vendar sva bila prepozna. Žal mi je,« sem mu povedala, in doktor se je sesedel na tla, hlipajoč v svoje dlani.

»Obljubim vam, da vam ga bom pripeljala nazaj,« sem ponudila, ampak doktor je zmajal z glavo.

»Kako? Pojma nimata, v kaj se spuščata. Če vama uspe mimo glavnih vrat, vaju čaka vhod v podzemno strukturo, ki ga 24/7 stražijo stratióti. In tudi če se vama uspe prebiti mimo njih, se bosta izgubila, razen če imata s seboj nekoga, ki ve kam mora it. In ta nekdo sem jaz,« je dejal.

»Kako to mislite?« je vprašal Austin. V njegovem glasu sem zaznala upanje. Vedela sem, da ni tako brezbrižen, in da mu je dejansko bilo mar za Hayley.

»Imam prepustnico za podzemen kompleks. Točno vem, kje držijo zapornike in kako se neopazno pretihotapiti noter in ven. Z vama grem. Brez ugovarjanj.«

Bila sem mu tako hvaležna. Tisočkrat nam je olajšal delo.

 

Naslednji dan smo se opoldne znašli pred visoko stolpnico v središču Manhattna. GenCorp je bila krinka za Organizacijo, vendar se nihče tega ni zavedal, razen tisti, ki so bili v samem središču dogajanja.

Z Austinom sva se pretvarjala, da sva doktorjeva vajenca, če bi kdo kaj vprašal, in brez težav smo prišli do podzemnega kompleksa. Že ko smo izstopili iz dvigala in pred seboj zagledali dolg hodnik, kateremu so se priključevali stranski, sem vedela, da vse skupaj ne bo šlo tako zlahka, kot sem si želela.

Po desetih minutah hoje sem postala neučakana in vprašala doktorja: »Kdaj bomo prišli?«

»Potrpi še malo.«

»Ne morem. Dlje, ko smo tu, več možnosti je, da nas zasačijo.«

»Misliš, da tega ne vem? Za mojega sina se gre!«

 

»Doktor Caplin?« je za nami zadonel ženski glas. Vsi trije smo se naenkrat obrnili in pozdravili žensko v beli halji, ki nas je nezaupljivo gledala.

»Doktor Ward,« se je oglasil Lucasov oče.

»Kaj počnete tukaj?« je vprašala doktorica.

»To sta moja vajenca, Skye in Danny. Prišli smo pogledat, ali je kaj napredka na zadnjem projektu,« se je poskušal izmazati iz situacije.

»Na projektu Krogla? Saj ste ga že predali naprej,« je pripomnila doktorica.

»Ja, ampak se je nekaj zalomilo, zato so zahtevali, da pridem in popravim napako.«

 

S tem jo je doktor Caplin končno prepričal in ostali smo sami na hodniku. Pohiteli smo naprej.

»Kaj je Krogla?« je vprašal Austin.

»Naprava, ki sem jo dokončal pred nekaj dnevi. Združi lahko dve tuji DNK.«

Prebledela sem. »Prosim recite, da to ne pomeni, kar mislim, da pomeni.«

»Izumili ste napravo za združevanje dveh prvotnih, kajne?« se je oglasil Austin.

Doktor Caplin je nervozno pokimal, potem pa se nenadoma ustavil pred velikimi železnimi vrati. »Tukaj smo,« je rekel. »Upam, da sta pripravljena narediti karkoli, da rešimo Lucasa in Hayley.«

 

Nato je potegnil svojo kartico skozi režo ob strani vrat in ta so se odprla. Takoj ko smo vstopili, nas je ustavil stratiót, vojak brez zadržkov, brez čustev. Stratióti so že pred časom Prometejevih ljudi zastrašujoči bojevniki, ki so dali vse, da so zmagali v boju.

Austin je stopil naprej in stegnil roko proti stratiótu, da je zgledalo, kot da ga bo pozdravil, vendar je že v naslednjem trenutku stratiótu iz rok iztrgal avtomatsko puško in jo naperil proti njemu.

 

»Dokler narediš, kar ti rečemo, boš ostal živ. In se maščeval, če boš to želel. Jasno?« je hladnokrvno rekel Austin. Stratiót je pokimal, potem pa nas odpeljal do zapornikov, ki smo jih prišli rešit.

 

Skozi rešetke sem v celici številka 32 zagledala Lucasovo postavo. Stratiót je odklenil vrata s svojo kartico in Lucas je pogledal navzgor. Na obrazu sem videla presenečenje in olajšanje, ko me je prepoznal.

»Hannah,« je dihnil in vstal.

Zahlipala sem. Roke sem vrgla okoli njegovega vratu in ga poljubila. Lucas je globoko vdihnil in izdihnil. Hitro sem se umaknila, da ga ne bi še bolj poškodovala, ampak me je potegnil nazaj in ovil roke okoli mojega pasu.

»Kaj delaš tukaj?« je nejeverno vprašal.

»Rešit sem te prišla,« sem mu odgovorila. Iz ust mu je pobegnil zvok presenečenja, potem pa je dvignil glavo in videl svojega očeta.

 

»Lucas,« je pozdravil doktor Caplin.

»Oče?«

 

Izpustila sem Lucasa in ta je padel očetu v objem.

Austin se je nenadoma oglasil in rekel: »Dovolj. Nismo prišli samo po njega.«

Hitro smo se spravili iz celice, in nadaljevali pot po hodniku. Lucas je imel roko trdno na mojih ramenih. Zdaj sem njegov dotik cenila še bolj kot prej, saj sem nekaj časa mislila, da sem ga za zmeraj izgubila.

 

Končno smo prispeli do celice 121. Ko so se vrata odprla je Austin predal puško Lucasu in se vrgel na kolena pred Hayley, ki je negibno ležala na tleh.

»Hayley?« je izdavil Austin in jo premaknil v svoje naročje. Na rokah je imel rokavice, zato je s prsti pogladil po Hayleyinem licu in jo stresel. »Hayley! Zbudi se. Prosim, zbudi se.«

 

Vsi smo držali dih, dokler niso Hayleyine oči vztrepetale in se končno odprle.

»Syd?«


 

Hayley

Vse me je bolelo. Nekje v daljavi sem zaslišala znan glas, ki me je klical. Utrujeno sem odprla oči.

Nisem mogla verjeti, kaj vidim.

»Syd?«

Njegov obraz je preletel nasmeh. Pokimal je in mi pomagal vstati. Pred seboj sem videla tri ljudi, ki jih nisem poznala.

Syd jih je na hitro predstavil in rekel: »Poberimo se od tod, preden ugotovijo, da jim manjkata dva zapornika.« Od Lucasa je vzel puško in mahnil vojaka, ki sem ga večkrat videla, po glavi. »Oprosti za to,« je rekel sarkastično.

 

Hvala bogu, nas ni nihče videl. Doktor Caplin, Lucasov oče, je poznal drug izhod iz podzemnega kompleksa, ki je vodil naravnost v zapuščeno podzemno postajo. Odpeljali smo se v stanovanje, kjer sta živela Syd in Hannah. Jaz in Syd sva ostala tam, Lucas in njegov oče  sta odšla domov, da bi spakirala, Hannah pa je odšla z njima.

 

Dobro uro sem preždela pod tušem in si oblekla Sydovo trenerko in majico, ki mi je segala skoraj do kolen. Ko sem prišla iz kopalnice, me je Syd sede čakal na svoji postelji.

»Hayley, hočem. . . Hočem ti razložiti, kaj se dogaja.«

Jezno sem mu odvrnila: »Misliš, zakaj si pustil, da me tisto noč ugrabijo? Več kot en mesec sem preživela v tisti temni celici, Syd. Več kot en mesec. Tega mi nič ne more vrniti nazaj, niti tvoje opravičilo.«

Syd je zavzdihnil in vstal. »Vem. Ampak res mi je žal. Sploh nisem razmišljal, ko jim predal najboljšo stvar, ki se mi kadarkoli zgodila.«

»Kaj?« sem presenečeno vprašala. Težko je bilo verjeti, da govori o meni.

»Od tistega večera, ko so te odvedli, sem vsak dan razmišljal o največji napaki mojega življenja. Nenehno sem poslušal klasično glasbo, bral Nerudo in si tisočkrat zaželel, da bi lahko prevrtel čas nazaj,« je priznal.

Nisem imela moči, da bi se kregala z njim. Sploh pa se je vrnil pome, in to je pomenilo, da mu ni bilo vseeno. »Hvala. Da si me rešil,« sem rekla, in Syd me je močno objel.

Ko me je spustil, sem ga prosila, naj mi pove celotno zgodbo. In razložil mi je vse od začetka. Najprej mu nisem mogla verjeti, potem pa je omenil Lucasa in Hannah in doktor Caplina in Organizacijo, in na koncu so se mi moji možgani zdeli tako polni, da sem legla v posteljo in zaspala, preden bi ga lahko vprašala, kaj bo sledilo.

 

In naslednji dan, po štirinajstih urah spanja, sem se zbudila v kaos. Syd se je v kuhinji kregal s Hannah, ki je bila objokana in vsa rdeča v obraz.

»Syd?« sem se oglasila. Oba sta se obrnila proti meni, Sydu pa se je na ustih takoj prikazal ljubeč nasmešek.

»Hej, Trnjulčica. Si se naspala?«

Bila sem rahlo šokirana nad njegovim obnašanjem, vendar mi je uspelo pokimati.

»Hannah, si v redu?« sem vprašala Sydovo sestro. Ta je odkimala in se prestopila na mestu.

»Ne. Lucas. . . Lucas je v bolnišnici.«

 

Trajalo je nekaj minut, preden sem prepričala Syda, da nas odpelje v bolnišnico. Hannah je prišla z avtomobilom doktor Caplina, zato sva s Sydom osedlala njegov motor. Presenetilo me je, da sem se po enem mesecu, preživetem v zaporniški celici, lahko na Sydovem motorju počutila še vedno tako svobodno kot prvič, ko sem se peljala na njem.


 

Lucas

Ko smo prispeli domov, sem se utrujeno zvlekel pod tuš. Oblekel sem najbolj udobno trenerko in jopico, ki sem ju našel, potem pa odtaval po stopnicah navzdol.

Za jedilno mizo sta sedela moj oče in Hannah.

Slednja se mi je nasmehnila in sedel sem v stol zraven nje.

»Skuhala sem ti čaj,« je rekla, nato pa pred mene potisnila toplo keramično skodelico.

»Hvala.« Moj glas je bil suh in hrapav. Bil sem tako zdelan, da bi najraje legel v toplo posteljo in zaspal, vendar se nisem želel ločiti od svoje družine. Ker je res bilo tako: moj oče in Hannah sta bila moja družina, vse kar mi je še ostalo. Za hip sem pomislil na Austina in njegovo punco ter upal, da je tudi z njima vse v redu.

»Kako se počutiš, sin?« me je vprašal oče.

Skomignil sem z rameni. »Predvsem utrujeno. Ampak bolje. Hvala, da ste prišli po mene.«

Hannah se je naslonila na mojo ramo. »Vedno,« je rekla. In verjel sem ji.

 

Čaja nisem mogel spiti do konca. Nisem bil lačen in nisem bil žejen. Samo spati sem želel. Očeta sem objel in mu zaželel lahko noč, potem pa se obrnil k Hannah.

»Ostani,« sem ji predlagal. Presenečena je pokimala in prijel sem jo za roko. Ni mi bilo mar, da me je njen dotik bolel bolj kot kdajkoli prej, v tistem trenutku sem ga potreboval še bolj kot dober spanec.

V moji sobi sva legla na posteljo in se zakopala pod veliko odejo. Hannah je očitno bilo strah, ampak se je sprostila takoj ko sem jo potegnil k sebi. Svojo glavo je naslonila na moje prsi in poslušal sem njeno dihanje, ki me je končno uspavalo.

 

Zjutraj sem se zbudil popolnoma sam. V postelji sem obležal še nekaj minut in se spraševal kje je Hannah, potem pa dvignil glavo, ko sem zaslišal njen glas.

»Dobro jutro.«

»Jutro,« sem odvrnil.

Hannah se mi je nasmehnila, potem pa sedla ob moj bok, nagnila glavo k moji in me poljubila. Prešinila me je elektrika, ki sem jo čutil v telesu tudi po tem, ko je Hannah dvignila glavo in me previdno opazovala.

»Si v redu?« je vprašala.

Nasmejal sem se. Nisem si mogel pomagati. »Ja. Nikoli boljše.«

»Tega ti ne verjamem,« je nejeverno rekla Hannah. Povlekel sem jo k sebi. Na določenih točkah sta se najini koži dotaknili in za hip me je preplavila vročina, vendar sva se namestila tako, da sva se lahko gledala, in se najini koži nista nikjer dotikali.

 

»Res sem vesela, da si tu. Ko sem ugotovila, da so te ugrabili. . . Bila sem popolnoma potrta, ampak odločena, da te privedem domov,« je priznala Hannah.

»Si vedela, kaj se bo zgodilo?« sem jo vprašal.

»Ja. Ampak nisem vedela, da se bo zgodilo tako hitro. Ko sem takrat odšla domov, sem takoj prosila Austina naj mi pomaga, da te zaščitim. Ko sva prišla k tebi, te več ni bilo.«

»Vseeno je. To je zdaj za nami.«

»Nisem tako prepričana v to.«

Namrščil sem obrvi. »Kaj praviš?«

»Organizacija vaju bo iskala. Tebe in Hayley. Ker smo vama pomagali ubežati, bodo iskali tudi mene, Austina in tvojega očeta. Nismo več varni.«

»Ampak –»

»Tvoj oče že pakira. Rekel je, da moraš spakirati tudi ti. In. . .« ustavila se je.

»In kaj?«

»Preselila se bosta v Avstralijo. Edina dežela je, kjer Organizacija nima svojih ljudi in nima vpliva. Tam bosta na varnem,« mi je povedala.

»Kaj pa ti? In Austin? Kam bosta šla vidva?« sem jo vprašal. Njeni prsti so v vzorcih potovali po mojih prsih in trebuhu in ramenih.

»Odločila sva se, da poiščeva druge. Da najdeva prvotne, ki ne verjamejo v ideale Organizacije. In da celotno Organizacijo skupaj porušimo, dokler ne ostane za njimi samo prah.«

»Rad bi pomagal,« sem nepremišljeno rekel. Nisem se zavedal, kako bi lahko pripomogel k tej vojni, ampak vedel sem, da se nisem želel ločiti od Hannah.

»Ne moreš, Lucas. Za zdaj boš najbolj pomagal, če greš v Avstralijo. Nočem konstantno skrbeti za tvojo varnost,« je dejala.

»Ampak jaz nočem stran od tebe. Šel bom kamorkoli hočeš, dokler greš z menoj. In tudi jaz nočem skrbeti za tvojo varnost,« sem jo poskušal prepričati.

»Lucas, celo življenje še leži pred tabo. In sprijazniva se: za naju ni nobene prihodnosti. Ne moreva se niti normalno poljubiti, brez da bi začel sopihati in pregorevati. Uničila bova drug drugega preden bi lahko dejansko bila skupaj,« je rekla Hannah. Po licih so ji polzele debele solze. Obrisal sem jih s palci in še zadnjič izustil: »Ni mi mar, če ne moreva biti prav skupaj. Že tvoja bližina je dovolj. Ker sem zaljubljen vate.«

 

In potem je bilo, kot da je v Hannah nekaj preskočilo. Z rokami me je objela okoli prsnega koša in me poljubila. Tokrat je bilo popolnoma drugače, kot kdajkoli prej. Telo mi je popolnoma preplavila vročina, vendar sem Hannah privil še tesneje k sebi in pustil, da so njena usta izsesala življenje iz mene.

Nenadoma se je Hannah umaknila in slišal sem njen ogorčen vzklik Ne, Lucas, prosim! preden so se mi oči obrnile in sem zgrmel v temo.

 

Ko sem se zbudil, sem imel čisto izsušena usta in nisem več bil doma. Takoj sem vedel, da ležim v bolnišnični postelji. Glavo sem obrnil na svojo desno in videl Hannah, ki me je prestrašeno opazovala.

»Hannah? Kaj – Kaj se je zgodilo?«

»Lucas, oprosti. Nisem niti razmišljala. Oprosti, oprosti, oprosti. . .«

»Hannah! V redu je. Saj sem ti že rekel, da mi je vseeno, kaj povzroča tvoj dotik.«

 

Hannah je zavzdihnila in mi podala kozarec vode, ki sem ga hitro izpraznil.

»Ni tako preprosto, Lucas. To je še en znak več, da ne moreva biti skupaj. Oditi moraš, tako ali drugače,« je dejala. Imela je rdeče oči in vedel sem, da je zadnjih nekaj ur prejokala v stolu ob moji začasni postelji.

»Ampak nočem it. Jaz hočem biti s tabo,« sem se pritožil. Sam sebi sem zvenel kot majhen otrok.

»Vem, da – da me imaš rad, ampak me moraš pozabiti, vsaj za nekaj časa.«

»Ne, Hannah – »

»Vem, da se bova spet videla. Nekoč,« je izjavila, nato pa se počasi premaknila proti vratom.

»Hannah, ne delaj tega,« sem jo prosil. Želel sem bruhati. Želel sem, da bi moje telo imelo vsaj toliko moči, da bi jo lahko ustavil. Želel sem, da stvari ne bi bile tako zakomplicirane.

»Če kaj pomaga, tudi jaz sem zaljubljena vate,« so bile zadnje besede, ki jih je Hannah izrekla, preden je odkorakala iz bele bolnišnične sobe in iz mojega življenja.

 

Zdelo se mi je, kot da bi me nekdo spet pahnil v tisto temno celico.

Toda verjetno je bilo tokrat huje. Celica je bila samo metaforična, in nisem imel pojma, kako se naj rešim iz nje.

Bil sem odločen, da poiščem Hannah in ostanem z njo, tudi če me to stane moje varnosti.

 

Na licu sem začutil mokroto in ugotovil, da jočem. Toliko huje. Rekel sem si, da bo vse v redu, da bom prišel iz bolnišnice in začel trenirati karate ali jiu-jitsu ali karkoli podobnega, in bom končno lahko sposoben svoje bližnje obvarovati pred takšnimi ali drugačnimi nevarnostmi.

 

Ampak najprej sem moral priti iz te preklete sobe.


 

Syd

Ko je Hannah stopila iz Lucasove bolnišnične sobe, je bila popolnoma objokana, ampak trdno odločena, da bo zrušila Organizacijo. Poslovila se je od Hayley in odšla domov, da spakira.

»Zakaj pakira? Ali odhajata?« me je vprašala Hayley.

Pokimal sem in ji obrazložil: »Tvoji starši ne vedo, kaj se dogaja. Ne vedo za vso ozadje, za nič. Nekaj si bova izmislila, da jih boš prepričala, da si v redu. Ampak se ne boste preselili, ne boš varna.«

»Kaj naj torej naredim?«

»Jaz in Hannah greva s tabo,« sem ji povedal. Bil sem tako zelo vesel, da sem lahko ostal z njo, da se nisva rabila ločiti, tako kot Lucas in Hannah. Vedel sem, da Hayley ne bo več nikoli popolnoma varna, ampak sem trdno stal za svojim prepričanjem, da jo lahko obvarujem.

»K meni domov?« je zmedeno vprašala.

»No, ja. Ne k tebi domov, ampak v Seattle. Preselila se bova v hišo zraven tvoje. Kadarkoli boš čutila, da si v nevarnosti, me pokliči, jasno?«

»Torej ne boš odšel proč od mene? Tako kot Hannah od Lucasa?« Hayley mi očitno ni verjela. Nisem mogel prenesti, da mi ne zaupa. Nežno sem s palcem podrsal ob njeno lice, potem pa umaknil roko in dejal: »Lucas odhaja, ker se ne gre samo zanj. In ker s Hannah ne moreva biti na dveh krajih naenkrat. Ne moreva obvarovati tebi in Lucasa hkrati. Sploh pa bo Lucas bolj varen v Avstraliji, s svojim očetom.«

»Ampak se nikoli več ne bosta videla? Lucas in Hannah, mislim.«

»Prepričan sem, da bo fant prečesal ves svet, samo da je z njo. Popolnoma je zatreskan vanjo.«

»In ti?« je nervozno vprašala Hayley.

»In jaz kaj?«

»Kaj misliš ti?«

 

Hayley sem pritisnil k sebi in ji zašepetal na uho: »Verjamem, da zame ni boljšega kraja na svetu, kot ob tvoji strani.«


 

EPILOG

»Doktor Theopolis!« se je razlegel glas po tihi sobi. Moški srednjih let, s sivimi lasmi in brado, je stal za marmornim pultom, na njegovem obrazu pa so sedela debela steklena očala. Obrnil se je proti viru glasu in hladno vprašal: »Je kaj narobe?«

»Doktor, dva zapornika sta pobegnila. Lucas Edgar Caplin in Hayley Elizabeth Reed.«

»Aaa, ta dva,« je zamomljal Theopolis. »Mi lahko razložite, doktor Wardova, kako jima je uspelo izvesti tak manever?«

Doktorica Ward je slišno pogoltnila slino. »Imela sta pomoč. Doktor Caplin, in dva prvotna.«

»Predpostavljam da njuni drugi polovici?«

»Tako je. Austin Morel in Hannah Duchenne.«

 

Doktor Theopolis se je obrnil nazaj k pultu in v roke prijel injekcijo z debelo iglo.

»Nič ne skrbite, doktorica. Jih bomo že našli. In ko jih bomo. . . Bodo plačali za svoja dejanja,« je izjavil, nato pa se s sunkom obrnil proti doktor Wardovi in ji zapičil iglo v sredino očesa. Zgrudila se je na tla.

 

Doktor Theopolis si je potisnil očala višje na greben svojega nosu, potem pa zmajal z glavo in sam sebi zamrmral: »Neumni otroci. Če bi vedeli, kaj skrivamo, da se lahko dotikajo brez posledic. . . Bodo že dobili svojo lekcijo.«

 

Vrata bele sobe so se zaprla in skozi njih je bilo slišati samo še brnenje elektrike.