Številka: D107

Tina Brcar

LJUBEZEN IN KRILA

Grm Novo mesto - center biotehnike in turizma, Kmetijska šola in biotehniška gimnazija

1.      Zabava

Rada bi bila še otrok. Brezskrbna bi tekala po cvetočem travniku in kadarkoli bi hotela, bi si ovila mamine roke okoli vratu in vdihnila njen čudovito dišeč parfum. Skupaj bi se smejali, ko bi opazovali, kako se očka trudi popraviti mojo punčko, kateri sem po nesreči odtrgala glavo. Življenje bi bilo lepo. Ne bi se na vsakem koraku bala, kaj me čaka za vogalom … Ne bi me skrbelo, kaj bo rekla moja najboljše prijateljica Lija, ko se bom na njeni rojstnodnevni zabavi prikazala v premajhni obleki in z ogromnimi podočnjaki.

Stala sem pred ogledalom in razmišljala, kje naj dobim boljšo obleko. Podočnjake sem za silo prekrila s pudrom, a težave z obleko ni bilo tako lahko odpraviti. V sobo je svojo glavo pomolila moja mlajša sestrica Alina in rekla:

»Hana, kje imamo …? O, joj! Kako grozno obleko imaš! Ali nisi imela te za …« besede so ji obstale v grlu, saj še vedno ni prenesla misli na to.

»Da, Ali. Za pogreb sem jo imela. A nimam nič drugega,« sem ji žalostno zašepetala nazaj. Ob besedi pogreb se je zdrznila in se usedla na posteljo. Zadnja tri leta so bila najtežja v najinem življenju.

Začelo se je nekaj dni po mojem trinajstem rojstnem dnevu, ko je mami začelo postajati slabo, veliko je bruhala in bila zelo utrujena. Sprva je mislila da ima gripo, katere po nekem čudnem naključju ne spremlja vročina. Kmalu pa je začela izgubljati tek in težko požirati. Ko je začela bljuvati kri, se je končno napotila k zdravniku, ki je takoj ugotovil, da ima raka na želodcu. Alina, ki je bila takrat stara deset let, je postala moja skrb, saj je oče cele dneve delala, da smo zbrali dovolj denarja za zdravljenje.

Po slabem letu nenehnih nihanj med dobrim in slabim počutjem ter – za moje pojme – prepogostih kemoterapijah, je bila mami ozdravljena. Čeprav je bila še slabotna in se je morala paziti vseh možnih bolezni, je bila končno spet doma in bili smo srečni. Alina je skakala okoli nje, kot psiček okoli svojega skrbnika, ki ga že več let ni videl. Z mojih ramen je padlo veliko breme, saj sem spet lahko postala normalna šolarka, brez da bi bila zraven še »mama« svoje sestre. Oči pa ji je stregel, kot bi bila znana oseba v prestižnem hotelu. Skratka, postali smo srečna in povezana družina, ki ima za sabo že veliko hudega. A ta sreča se je že čez mesec dni razblinila kot milni mehurček.

Nekega petkovega popoldneva sem se iz šole vrnila čisto izčrpana. Mami sem prosila, da mi skuha čaj, sama pa sem si takoj izmerila telesno temperaturo. Imela sem precej visoko vročino in mami je takoj ugotovila, da imam gripo – da, tokrat je bila res gripa. Popila sem ogromno čaja na dan in bila že po treh dneh zdrava kot riba v vodi. Ko sva se z Alino v torek vrnili iz šole, staršev ni bilo nikjer. Vrata so bila odklenjena, kavč v dnevni sobi pa pol odej in blazin. Le en klic je zadostoval, da sem ugotovila, kaj se dogaja.

»Mami je zbolela, Hana,« je začel oče takoj po prvem zvonjenju.

»Se ji je rak ponovil?«

»Ne … Hana, tokrat je zbolela za … Za gripo.«

Globoko sem zajela zrak in upala, da odgovor na moje naslednje vprašanje, ne bo pritrdilen:

»Saj … Saj, se ni nalezla od mene, kajne?«

»Oh, ne Hana. Ne ženi si k srcu. Saj veš, da sedaj gripa razsaja povsod,« je oče rekel povsem neprepričljivo in žalostno.

»Saj bo z njo vse v redu, kajne?«

»Upam. Zdajle je kar slaba. Poskrbi za Alino, zvečer pa pridem domov.«

»Prav, oči. In povej ji, da jo imava radi. Da naju še ne sme zapustiti. Da …« nisem nadaljevala, saj so me oblile solze.

»Oh, Hana, saj bo še vse v redu. Verjamem, da se bo še enkrat izvlekla. Preživela bo!«

Pa ni. Oči se je motil. Umrla je čez pet dni.

Ozrla sem se okoli in ugotovila, da Alina še vedno sedi na moji postelji. Bila je zagledana nekam v daljavo in vedela sem, da razmišlja o materi. Nežno sem jo prijela za roko in prestrašeno se je zdrznila. Podarila sem ji rahel nasmešek, ona pa mi ga je vrnila.

»Veš, vedno bom tu, ob tebi, namesto nje,« sem zašepetala.

»Vem. Hvala,« je odgovorila potem pa se namrdnila. »Res potrebuješ druga oblačila.« Pognala se je iz moje sobe in se že čez nekaj sekund vrnila. Na posteljo je vrgla zeleno oblekico, ki mi je bila še preveč znana.

»To je vendar mamina najljubša obleka. Ne morem je obleči za zabavo,« sem ugovarjala.

»Gotovo ne bi imela nič proti. Poleg tega, je ona ne bo mogla nikoli več obleči, zato jo lahko imaš ti,« bila je tako zelo podobna mami, da ji nisem mogla ugovarjati.

Oblekla sem obleko in se zazrla v svojo podobo v ogledalu. Bila mi je kot ulita. Nežno zeleno blago se je spuščalo do tal in mi dajalo občutek varnosti. Lepo se je prilegalo k mojim zelenim očem in svetli polti. Svoje dolge, svetlo rjave kodraste lase sem skrtačila ter pustila, da so mi prosto padali po hrbtu. Ko sem si z maskaro poudarila oči, sem bila s svojim videzom zelo zadovoljna. Na obraz sem si – ne preveč uspešno, saj me je še vedno mučila misel na mamo – poskušala nadeti vesel nasmeh.

Ali, ki me je ves čas opazovala, je opazila moj mučeniški izraz:

»Daj, no, Hana. Gotovo ne bo tako hudo. Lija bo poskrbela, da se boš zabavala.«

»Saj vem,« sem odgovorila. To je bila moja prva zabava po mamini smrti in zdelo se mi je, kot bi izdala lastno mater. Kot bi pozabila nanjo in se prepustila zabavi …

Ali sem odpeljala k babici. Moj oče je po materini smrti postal največji alkoholik v mestu, zato se je nisem upala puščati same doma, da je ne bi v moji odsotnosti pretepel. Večkrat se je že zgodilo, da jo je hotel udariti, a sem se vedno postavila mednju in jih dobila jaz, namesto nje. Ko nama je namenil nekaj udarcev, se je po navadi zadovoljil, saj je takoj potem zahteval večerjo. Takrat sem Ali poslala v posteljo, očetu pa dala kos suhega kruha, saj ga tako ali tako nikoli ni pojedel, ampak mi ga vrgel v obraz. Šele ko se vrže pred televizor sem varna in takrat grem k objokani Alini v sobo in jo tolažim. Babica – očetova mama – naju vedno sprejme v svoj dom. Tudi če prideva nenapovedani ali če sva čisto objokani, naju ne sprašuje kaj je narobe, ampak naju stisne v ljubeč objem in potolaži.

Od babice sem se s kolesom napotila proti Lijini hiši. Njeni starši so zelo bogati, kar dokazuje že njihova hiša, ki bi se po velikosti skoraj lahko primerjala z Belo hišo. Tudi zabava je bila primerna njihovemu računu – Lija je povabila skoraj vso šolo (dijake vseh štirih letnikov, pa sva komaj pred kratkim začeli obiskovati srednjo šolo) in vse svoje številne sorodnike (ima deset tet in stricev ter skoraj trideset bratrancev in sestričen – nekateri od njih imajo že svoje družine), zato je bila njihova posest polna, kot še nikoli. Kamorkoli sem obrnila glavo so se trli ljudje, ki sem jih videla prvič v svojem življenju … Ali pa morda drugič, saj si še nisem zapomnila vseh obrazov iz šole.

Nisem vedela kje naj najdem Lijo, zato sem se namesto na vrt, kjer naj bi potekala zabava, napotila do vhodnih vrat, ter pritisnila na zvonec. Melodija, ki se je razlegala v hiši me je nežno pobožala po ušesih in odgnala moje skrbi. Čez skoraj celo minuto – po vsej verjetnosti je bila na drugem koncu hiše – se je na vratih prikazala Lija.

»Waw! Kako si lepa! Prav vsak fant na tej zabavi se bo zaljubil vate!« je zakričala takoj ko me je zagledal v obleki.

»Ah, Lija! Vse najboljše!« sem namerno preslišala njen kompliment in ji v roke potisnila škatlo. Nikoli nisem vedela kaj podariti bogatašu za rojstni dan, saj ima tako ali tako že vse. Odprla je darilo še predenj ga je dobro prijela z rokami. Nekaj časa je začudeno strmela v stvar pred seboj, potem pa končno pogledala notri. Listala je po albumu in podoživljala vse najine skupne trenutke, od prvega dne ko sva se srečali, do danes. Ko je prišla do konca, se je smejala in jokala hkrati. Potegnila me je v močan objem in tako sva stali dokler niso prišli Pia, Jaša in Matej, najini najboljši prijatelji iz osnovne šole.

Lija nas je zapustila, saj je morala pomagati mami, ostali pa smo se odpravili na vrt.

»Hana, kako si kaj? Si si že opomogla?« me je vprašala Pia.

»V redu sem. Saj veš, moja edina skrb je oče. Alina pa itak poskrbi sama zase. Kako ste pa kaj vi? Odkar se ne vidimo več vsak dan, se mi zdi da ste vsi pozabili name,« sem rekla in se jim veselo nasmehnila.

»Jaz sem super,« se je takoj oglasil Jaša. »Imam zelo dobre učite... Ups, profesorje in najboljše sošolce!«

»Ja, najboljši sošolec sem gotovo jaz, kajne?« se je širokoustil Matej.

»Ne! Ti si najslabši,« mu je sarkastično odgovoril Jaša. In tako so nadaljevali svoj pogovor. Ves čas so se zbadali in se smejali. Včasih sem se jim pridružila še jaz in odleglo mi je, da sem vsaj enkrat lahko pozabila na vsakdanje skrbi.

Ko se je kazalec na uri pomaknil proti deveti, sem rekla:

»Jaz grem na sprehod po vrtu. Rada bi obudila spomine, kako smo se včasih ves čas igrali tukaj!«

»Jaz bi šla s tabo,« se je takoj oglasila Pia. Fanta pa sta rekla, da bi raje spoznala ostale prisotne ljudi – no, predvsem dekleta – na tej zabavi.

Tako sva se s Pio sprehajali po vrtu in obujali spomine na naše skupne osnovnošolske dni. Bila sem vesela, da je šla z menoj, saj sem imela občutek, da me od vseh prijateljev ona še najbolj razume. Kot že tolikokrat, sva tudi tokrat prišli do teme o mojem očetu.

»Je že kaj bolje?« me je vprašala.

»Niti ne. Saj veš – pride domov, malo tepe in zaspi …« sem ji postregla z odgovorom, ki ga je vedno dobila na to vprašanje.

»Lahko prideš k meni. Skupaj z Ali pridita. Moja mami vaju bo zelo vesela,« mi je ponudila.

»No, ja. Kaj pa vem. Mogoče prideva med počitnicami. Sedaj je šola, pa učenje … Saj veš, kadar sva skupaj, se bolj malo naučiva,« sem se nasmehnila.

»Kdo pa je ta gospodična, ki ima tako lep nasmeh?« Izza Piinega hrbta se je kot strela z jasnega prikazala pojava. Bil je fant, približno moje starosti – kakšno leto gor ali dol -, ki je strmel naravnost vame. Zdel se mi je znan, a ga nisem prepoznala. Čeprav ji ni bil nič podoben, bi lahko bil Lijin sorodnik, ko pa jih ima toliko. Prijazno se mi je nasmehnil, zato sem mu nasmeh vrnila. Mami me je vedno vzgajala, da moram biti do ljudi prijazni, četudi mi niso preveč všeč. No, saj ne, da mi fant ni bil všeč. Na pogled je bil prav čeden in zdel se je prijazen, zato bi ga prav lahko imela za prijatelja.

»Živijo, jaz sem Jakob. Kdo pa si t… sta vidve?« se je popravil takoj ko je ugotovil, da zraven mene stoji še Pia. Ta pa me je pogledala in rekla:

»Hana, poiskati grem Jašo in Mateja,« ter se izmuznila proč, še predenj sem ji lahko kaj odgovorila.

»Torej si Hana,« se je Jakob spet nasmehnil na vsa usta.

»Da. Najbrž res,« sem odgovorila nekoliko nejevoljno. Pia me pusti samo ob neznanem fantu, poleg tega pa mu še izda moje ime. Kaj če je zalezovalec ali pa posiljevalec? Takoj sem utišala to misel, saj me je zelo prestrašila. Čim prej sem se ga hotela znebiti.

»Mislim da …«

»Ti pa nisi …«

Oba sva začela govoriti naenkrat in nisem se mogla zadržati, zato sem bruhnila v smeh. On pa tudi. Po nekaj sekundah sem se dovolj umirila, da sem rekla:

»No. Hotela sem reči, da grem tudi jaz poiskati prijatelje. Mogoče se še kaj vidiva,« sem rekla potem pa se ozrla po gruči ljudi okoli mene in mu namenila še en pogled:

»No ali pa tudi ne,« sem se nasmehnila.

»Res že moraš iti? Saj še tvojega priimka ne vem.«

»Saj tudi jaz ne tvojega,« sem ga še zadnjič pogledala in izginila v množico. Bil je tako hecen. Je res mislil, da mu bom kar tako izdajala svoje podatke?

Rinila sem se skozi množico in iskala prijatelje. Zaslišala sem glasen smeh in pogledala gor. Pri oknu Lijine sobe so stali vsi štirje in se mi smejali. Pohitela sem v hišo  in takoj pogledala Pio:

»Kaj ti pa je? Zakaj si me pustila samo s tem …«

»Pomiri se no. Pač si mu bila všeč. Pa sem mu dala priložnost, da te lahko bolje spozna. A sklepam, da mu ti nisi dala te priložnosti,« me je prekinila.

»Kaj če bi bil kakšen zalezovalec. Ali pa serijski moril…«

»Hana, nehaj!« je skoraj jezno kriknila Lija. »To je vendar Jakob Gradnik. Hodi na gimnazijo in je eno leto starejši od tebe. Se spomniš ko sva prejšnjič ocenjevali fante in se je on prikazal med njimi. Dala si mu kar visoko oceno.«

»Očitno ne dovolj visoko, da bi si ga zapomnila,« sem rekla in postalo me je sram. Od mamine smrti se zelo težko zberem, saj ves čas razmišljam, kako bi bilo, če bi bila še živa. Očitno sem tudi med tem, ko je Lija mislila, da z njo ocenjujem fante, razmišljala o povsem drugi stvari …

2.      Alinina izpoved

Naslednje jutro – ali bolje rečeno – naslednji dan me je zbudil hrup, ki je prihajal iz kuhinje. Ura je bila že skoraj ena popoldne, jaz pa sem bila še vedno zaspana kot da že več let ne bi spala. A vseeno sem vstala, saj cel dan ne morem prespati. V kuhinji sem našla Alino, ki je izgledala tako razburjena, da sem se takoj ustrašila, da ji je oče kaj naredil.

»Ali, kaj pa je? Kje je očka? Ti je kaj naredi?«

»V redu sem. Nič ni. Samo nič nimamo za pod zob! In očka je na pijački …« ob zadnji besedi je popačila glas in se skremžila. Še vedno je bila razburjena, a se mi je zdelo, da se je malo pomirila, ko me je zagledala.

»Lahko greva v trgovino. Še prej pa mi moraš povedati kaj te muči,« sem ji odgovorila.

»Samo … Ah nič … Greš lahko sama v trgovino? Rada bi prebrala knjigo do konca, saj jo moram vrniti Špeli.«

Nisem več drezala vanjo, saj sem vedela, da mi bo prej ali slej vse povedala sama. V usta sem si zbasala kos kruha, se preoblekla in šla v trgovino.

Na poti sem razmišljala o prejšnjemu večeru. No predvsem o Jakobu.  Po tistem nerodnem pripetljaju me je pustil pri miru, čeprav me je ves čas pogledoval in se mi nasmihal (tako je vsaj rekla Pia, saj je ves čas strmela vanj – očitno bi se moral zagledati vanjo, ne vame). Pred očmi mi je poplesaval njegov nasmešek. Nisem mogla določiti ali je vesel, vljuden ali zbadljiv. Bil je nekaj vmes.

Še vedno me je razjedal občutek krivde, ker sem ga označila kot zalezovalca. Razmišljala sem celo, kako bi potekal najin pogovor, če bi se mu v ponedeljek v šoli opravičila: »Živijo! Em … Oprosti, ker sem kar zbežala stran od tebe na Lijini zabavi. Saj veš … Ne družim se ravno z neznanci,« bi mu rekla, on pa bi mi podaril svoj najlepši nasmeh in odgovoril: »Ah, sem ti že oprostil. Najbrž je bilo malo nesramno od mene, ker sem kar tako prišel in te napadel s svojimi vprašanji.« In potem bi se še malo pogovarjala in postala nekakšna prijatelja.

Moje noge so bile danes hitrejše kot misli, saj sem se kar naenkrat znašla v mestu. Najprej sem se odpravila v gostilno, kjer sem delala ob vikendih, saj je oče vedno zapravil ves svoj denar. Tako sva se z Ali lahko preživljali. Nekaj denarja nama je sicer dajala tudi babi od svoje pokojnine, sama pa imam štipendijo. A sem se v gostilno namenila samo z namenom, da bi si podaljšala delovni čas. Saj vem, da denar ni vse, a vseeno ga ni nikoli preveč.

»Dober dan, gospa Srebotnik!« sem pozdravila svojo šefico.

»O, živijo Hana. Kaj je pa tebe prineslo sem? Saj ta vikend ne delaš.«

»Vem, a sem upala, da bi naslednji teden na delo prišla že ob enajstih …«

»Spet,« me je Marija Srebotnik prekinila. »Saj si ob enajstih prišla že prejšnji teden.«

»Vem pa vseeno. Če potrebujete pomoč bi z veseljem prišla,« sem rekla.

»No, ja. Pomoč bi mi gotovo prav prišla, a sem mislila reči Ingrid,« je rekla Marija. Ingrid je moja sodelavka, ki ima malo čez dvajset let.

»Mislim, da bi bila ona z veseljem še malo doma. Saj mora ta vikend ves delati,« sem rekla.

»Ja, mogoče imaš prav … No, pa naj ti bo. Saj se boš kmalu naveličala dela tukaj.«

Prijazno sem se nasmehnila in odšla. Dela sem bila naveličana, še predenj sem dobro začela, a če sem hotela Ali zagotoviti dobro življenje, sem se trudila, kot bi se trudila mami.

V trgovini sem nakupila najnujnejša živila in se odpravila domov.

Ko sem prišla do hiše, sem opazila da nekdo sedi pred vhodnimi vrati. Šele pogled od blizu mi je razjasni, da je to moja mlajša sestrica. Bila je zvita v klopčič,kot ježek sredi zime. Ogovorila sem jo:

»Hej, Ali! Kaj ti pa je?«

Hitro kot blisk je dvignila glavo in se zastrmela vame. Videti je bilo, kot da v sebi bije notranji boj, ali naj mi odgovori ali raje ne. Očitno se je odločila za prvo možnost.

»Hana,« je začela obotavljajoče. »Nekaj, se mi je zgodilo. Jaz sploh ne vem kako …« v njenih očeh sem opazila solze. Nakupovalno vrečko sem na pol vrgla na pol položila na tla in jo objela okoli ramen.

»Kaj se je zgodilo? Si v redu?« sem vprašala prestrašeno.

»Da, da. Samo tako nenavadno je,« mi je odgovorila.

Sedela sem ob njej, jo objemala in čakala. Po slabi minuti je vstala, prijela vrečko, ki sem jo prinesla iz trgovine in izginila v hišo. Jaz pa sem se pognala za njo. Nisem razumela njenega obnašanja, saj še nikoli ni kar zbežala od mene. Našla sem jo v kuhinji, kjer si je v posodo stresala kosmiče. Roke so se ji tresle in več kot pol jih je stresla po tleh.

»Ali, nehaj!« sem rekla in takoj me je ubogala. »Povej mi kaj je narobe. Veš, da te nebom obsojala, tudi če si kaj takega naredila. Moja sestra si in rada te imam. Prav?«

Hvaležno me je pogledala in mi podarila droben nasmešek, ki pa ga je takoj prekrila senca žalosti.

»Z mano je nekaj narobe,« je začela. »Ko sem se danes zjutraj zbudila, me je hrbet tako bolel, kot bi ležala na črepinjah. Vstala sem iz postelje in …« zmanjkal ji je besed. Mirno sem jo gledal in čakala kaj mi bo povedala. Videla je, da od  mene ne bo odziva, zato je nadaljevala:
»In potem sem se znaša … pod stropom. Kar poletela sem,« z roko je nakazal proti stropu, potem pa še na hrbet: »Imela sem krila. Taka, kot jih imajo ptice in počutila sem se … tako … tako dobro, svobodno. Zdelo se mi je, kot da bi na ta trenutek čakala vse življenje.«

Zamišljeno sem strmela vanjo. Seveda to ni bilo mogoče. Da bi kar poletela? A zakaj jo je to tako vznemirjalo?

»Ali, si prepričana, da to niso bile le sanje?« sem rekla previdno.

»Da, težko je verjeti, a vem, da nisem sanjala.«

»Zakaj si tako prepričana?«

»Ker sem takoj, ko se mi je končno uspelo postaviti na tla, odšla v kuhinjo, kjer si me zjutraj videla ti. In če se ne motim, je bilo tisto resnično,« njen glas je postal nepotrpežljiv in vedela sem, da ji ni všeč, ker ji nisem verjela.

»Ne vem, kaj se dogaja, a mislim, da bo še vse v redu. Če pa opaziš še kaj nenavadnega, mi takoj povej, prav?« sem ji rekla in malo se je razvedrila. Seveda sem bila še vedno prepričana, da so bile vse le sanje.

Kasneje tistega dne, ko je bila ta tema že pozabljena, sva obiskali babico. Odločila sva se, da bova prespali kar pri njej, da nama ne bi bilo treba spet prenašati očeta. Takoj ko sva prispeli do nje, me je poklical Jaša:

»Hej, Hana. A bi šla z nami v kino? Vrtijo akcijsko – romantični film. Mislim, da bi ti bil všeč.«

»Ja, bi šla. A danes? Kdo pa še gre?«

»Ja, danes. Zagotovo greva jaz in Matej, mogoče pa tudi Pia in Lija. Matej se pogovarja z njima.«

»Da, seveda pridem. Kdaj pa je?«

Povedal mi je še uro in potrdil prisotnost Pie in Lije, potem pa prekinil. Hitro sem se preoblekla – k sreči imam pri babici rezervno garderobo –, povedala babici in Ali kam grem, nato pa se odpravila. Do mesta sem prišla v desetih minutah, kar je bil moj rekord. Res ne vem, zakaj sem tako hitela. Do kina sem se odpravila čez park, saj sem rada vonjala drevesa in pokošeno travo. Tam pa sem srečala … Nikogar drugega kot Jakoba. Takoj ko me je opazil, se je široko nasmehnil in me prijateljsko pozdravil:

»Živijo Hana. Kaj pa ti tukaj? Mislil sem, da ne živiš v mestu.«

»O, hej Jakob. Ne, saj ne živim tukaj. Samo zmenjeni smo s prijatelji.«

»Lepo, lepo. Naj uganem – v kino greste!«

»Kako veš?« sem se začudila. Ljudje so po navadi rekli, da z mojega obraza ni lahko brati.

»No, danes vsi hodijo v kino. Saj jih razumem. Odličen film,« se je nasmehnil.

»Aha. Upam, da bo tudi meni všeč,« sem odgovorila in nenadoma ugotovila, da mi je pogovor z njim všeč. Nisem vedela kaj naj še rečem, zato sem sklenila, da se mu opravičim zaradi petkovega pobega.

»Hm, Jakob? Oprosti, ker sem v petek kar zbežala. Bila sem malo jezna na Pio, ker me je pustila samo s tabo, ki te nisem videla še nikoli in …«

»Seveda si me že videla. Enkrat v šoli si me celo pozdravila,« je rekel malo užaljeno. Očitno sem bila v šoli ves čas nezbrana, saj se nisem spomnila niti tega. Le zakaj bi pozdravila tega fanta? Nisem vedela kaj naj mu odgovorim, a saj mi ni bilo treba.  Odgovor je razbral z mojega obraza.

»Ne spomniš se, kajne?« je vprašal. Osramočeno sem odmaknila pogled. Vedela sem, da sem veliko premišljevala o mami, a niti sanjalo se mi ni, da sem to počela ves čas. Zakaj mi Lija ni nič omenila? Mogoče pa sploh ni opazila? Ali pa mi ni hotela povedati resnice?

»Oprosti,« sem rekla. »Za mano je nekaj napornih let in mislim, da sem bila zadnje čase zelo nezbrana … «

Njegov pogled je izdajal globoko bolečino, ki me je prizadela. Oh, kakšna zmeda! Najprej jaz povzročim bolečino njemu, on pa – z enim samim pogledom – bolečino meni. Še enkrat sem se opravičila:

»Res oprosti. Če bi vedela, da te bo to tako prizadelo, bi se gotovo obnašala drugače.«

Ob teh besedah se mu je obraz razvedril in prepričana sem bila, da mi je odpustil. Bila sem zelo zadovoljna sama s sabo. Vsaj dokler ni spet odrl ust:

»Torej ti je mar zame?«

»Kaj hočeš reči?«

»No. Rekla si, da če bi vedela, da me bo to tako prizadelo, bi se drugače obnašala. Če bi vedela da bo MENE prizadelo. Torej sem ti vsaj malo všeč in te skrbi za moje dobro počutje.«

Smejal se je na vsa usta, jaz pa spet nisem vedela kaj naj rečem. Jecljajoče sem izdavila:

»Jakob, prosim te. Res ne bi razpravljala o tem. Sploh pa ne zdaj …«

»Zakaj ne?«

»Mudi se mi. Nočem zamuditi filma.«

»Pa saj se začne šele čez pol ure.«

»Vem, a s prijatelji se dobimo malo prej.«

»Torej ti nisem všeč?«

»Jakob, zakaj je to pomemb…«

»Zato, ker si TI všeč MENI,« je skoraj zavpil. »Ker se ti nasmehnem vsak dan v šoli in ti mi vrneš svoj čudovit nasmeh. In s tem si mi dajala upanje. Potem pa izvem, da se ničesar od tega sploh ne spomniš!« najprej je bil žalosten, potem pa čedalje bolj jezen.

»Jaz …« iz sebe nisem spravila več. Sem res takšna? Sem se mu res nasmihala vsak dan? Previdno sem oči zasukala proti njemu. Strmel je vame in čakal moj odgovor.

»Oprosti. Vem, da ti moje opravičilo ne pomeni veliko, a res nisem vedela, kaj čutiš do mene in …«

»Zakaj si se mi potem nasmihala?« me je prekinil.

Odločila sem se za iskrenost, zato sem rekla:

»Saj niti ne vem, da sem se ti. Mogoče je to posledica maminih besed, da …« sredi stavka sem se ustavila, saj sem naenkrat spoznala, da govorim o mami. O njen nisem govorila še z nikomer razen z babico in najboljšimi prijatelji.

»Oh, očitno imaš zelo prijazno mamo! Ko bi te vsaj naučila kako se obnašati do fantov!« mi je jezno zabrusil in se obrnil stran. V očeh so se mi nabrale solze, saj je ravnokar žalil mojo mamo! Najbolj pa me je prizadelo, da je bila to popolnoma moja krivda!

Opravila sem se direktno proti domu in solze so mi ves čas močile obraz. Ko sem se za silo pomirila sem poklicala Pio in se zlagala, da se slabo počutim, zato ne pridem v kino. V resnici pa sem v sobi jokala še dolgo v noč.

3.      Materin dnevnik

 Tisti teden je bil eden hujših v mojem življenju. V šoli se me je Jakob izogibal na kilometre daleč. Sama pa se mu tudi nisem hotela približati, saj sem v glavi ves čas slišala njegove besede:

»Oh, očitno imaš zelo prijazno mamo! Ko bi te vsaj naučila kako se obnašati do fantov!«

Lija me je ves čas spraševala kaj je narobe, jaz pa sem se ji vztrajno lagala, da je za moje slabo počutje kriv oče. Seveda mi ni verjela, a me tudi ni mogla prisiliti, da bi ji povedala resnico. Sicer pa je bil tudi oče težava, le da veliko manjša, kot Jakob.

Poleg tega me je ves čas skrbelo za Alino, saj se mi je zdelo, da še vedno verjame, da lahko leti.

Popoldneve sem se tako poskušala obnašati čim bolj normalno, da je ne bi še bolj vznemirjala. Zato sem se v četrtek lotila iskanja mojih starih zvezkov. Pri fiziki smo ponavljali snov in ugotovila sem, da ne znam nekaterih osnov, ki smo se  jih učili že v osnovni šoli.

Brskala sem po svojih škatlah, ko sem naenkrat zagledala star zvezek. Bil je v velikosti žepne knjige in dokaj debel. Odprla sem ga na prvi strani, kjer me je pričakal lepo napisan verz:

Niko Grafenauer: Skrivnost

V skrivnostni molk se zagrinja,

vsa tiha, kot da je ni.

A vendar nas nase spominja,

ker nas na tihem teži.

Spodaj v kotu, pa je pisalo še: Dnevnik Iris  Blatnik

V roki sem držala mamin dnevnik. Nasmehnila sem se, saj je bila poezija mamina največja strast. Velikokrat mi je brala pesmi, jaz pa sem zbrano poslušala njen nežen in kot svila mehak glas. Ni me začudilo, da je v dnevnik zapisala kitico iz Grafenauerjeve pesmi. Bolj me je zanimalo kaj njen dnevnik dela med mojimi šolskimi zvezki. Nekaj časa sem tuhtala, kaj naj naredim z njim. Vedela sem, da ga ne smem prebrati. A po drugi strani, saj mame ni več, komu bi potem škodilo, če bom prebrala njene skrivnosti? Mogoče mi bo pa celo koristilo …

Odločila sem se in obrnila list …

Petek, 2. 10. 1992

Dragi dnevnik!

Vedno sem se spraševala, čemu ljudje pišejo dnevnik.? Kakšne so njihove skrivnosti, da jih nočejo deliti z nikomer drugim, kot z listom papirja? Odločila sem se, da poskusim tudi jaz, čeprav nimam veliko skrivnosti. No, mislim, da sploh nimam nobene(ali pač?).

Torej …

Dragi dnevnik!

Danes v šoli je bilo naravnost čudovito!  Marina je končno spet spregovorila z mano. Prejšnji teden se je med nama vnel prepir, ker nisem prišla k njej, saj sem pomagala Juliji pri učenju. Saj vem, saj vem! Ta prepir je najbolj otročji, kar si ga lahko predstavljaš. Ampak zdaj to tako ali tako ni pomembno. Od danes naprej se spet razumeva in sva spet najboljši prijateljici J

Zgodila pa se je še ena veličastna stvar!  Peter se mi je nasmehnil! Si moreš misliti? Največji lepotec na šoli se je nasmehnil ravno meni – majhni, sramežljivi deklici! (Saj ne, da mi je všeč, a vsa dekleta so bila ljubosumna name! Si moreš predstavljati, kako veličasten občutek je to? Res, vrhunski!!)

Lepo se imej! Si piševa spet jutri!

Tvoja Iris

Dolgo sem strmela v popisan list pred seboj. Če preberem ves dnevnik, bom poznala vse mamine prijatelje. Izvedela bom, kako sta se mami in očka spoznala ter postala par – predvidevala sem, da je mama govorila o mojem očetu Petru. Lahko si bom predstavljala mamino najstniško življenje in njene težave in …

 »Takoj pridi sem!«

Zdrznila sem se, kot bi me stresla elektrika. Očetov glas je prišel iz kuhinje in nenadoma sem bila vesela, da sem bila tu in mi ga ne bo treba spet prenašati. Še najlažje se je bilo potuhniti ali skriti, ko je prišel domov.

Spet je nekdo zakričal in takrat sem se spomnila.

»Alina!« sem kriknila in skoraj poletela po stopnicah. Kolikor je bilo možno hitro, sem odprla vrata in …

 Obstala sem kot vkopana, saj me je za vrati pričakal nenavaden prizor.

Oče je stal pred kavčem z roko dvignjeno nad glavo kot bi hotel nekoga udariti, a mu je roka obstala sredi poti do svojega cilja. Mislila sem, da hoče udariti Alino, a najbolj čudno je bilo, da ni stala pred njim. Sploh je ni bilo nikjer … Sprva sem mislila, da se mi je prej le zdelo in tisto ni bil resnično njen krik. Ko pa sem dvignila pogled, mi je zastal dih …

Alina je lebdela – ali bolje rečeno letela – pod stropom. Za njenim hrbtom je prhutal par srebrnih perutnic in takoj sem vedela, da izraščata iz njenega hrbta. Iz kril je vel srebrn sij, ki se je ovil okoli njenega telesa, da se je svetila kot bleščice. Če bi jo videla v bližini cerkve, bi bila prepričana, da se mi je prikazala Marija.

Še vedno sem začudeno strmela vanjo, ko je naenkrat začela padati proti tlom. Njena krila so začela izginjati in takoj sem stekla proti njej. Preden sem naredila pet korakov je že pristal na tleh.

Oče se je začel smejati, kot bi mislil, da je Alina cirkuški akrobat, ki ga zabava s svojo točko. Jaz pa sem pokleknila zraven nje in preverila ali je sploh še pri zavesti.

»Alina? Si v redu?«

Nekaj je zamomljala, a to je bilo dovolj, da sem vedela, da je pri zavesti. Lotila sem se pregledovanja kosti, da si ni kakšno slučajno zlomila. Še sreča, da smo v šoli imeli prvo pomoč! Ko sem jo prijela za roke, je trznila.

»Alina? Te zelo boli ta roka?«

»Aha …« je izdavila, potem pa od napora utihnila. Prijela sem jo še za drugo roko, a tokrat se ni premaknila. Pregledala sem še ostale kosti in srečna ugotovila, da je nič drugega ne boli.

Napela sem vse moči, jo predvidno dvignila v naročje in poležala na kavč. Medtem je oče odšel iz sobe in oddahnila sem si, ker sva bili z Ali sami.

»Kako si? Te zelo boli? Moram poklicati reševalca?«

»Ne, v redu sem.«

Nekaj časa sem jo zaskrbljeno opazovala in ko me pogledala, se je prisiljeno nasmehnila:

»Hana, res sem v redu.«

»Ampak, saj si padla izpod stropa! In tvoja roka je zlomljena! Kako si lahko v redu?«

»Seveda sem v redu. Saj sploh ne čutim več bolečine. Samo še malo utrujena sem.«

Iz kuhinje se je slišal trušč in zaskrbljeno sem rekla:

»Morda bi bilo bolje, da te spraviva v tvojo sobo,« Alina se je takoj strinjala z mano, saj tako kot jaz ni hotela spet pridi pred oči očetu. Na poti do njene sobe, je lahko hodila brez moje pomoči in ko se je s polomljeno roko dotaknila stopniščne ograje, ni trznila, kot sem pričakovala.

Čeprav ji ni bilo preveč pogodu, sem si na tleh zraven njene postelje napravila zasilno ležišče in še dolgo v noč bedela, da sem se prepričala, da je z njo res vse v redu.

4.      Prijateljičin nasvet

Spanec me je dohitel šele v jutranjih urah, pa še ta je bil zelo nemiren. V sanjah so se mi ves čas prikazovale različne leteče pojave: najprej ptice z velikimi kremplji in jeznimi očmi, potem leteči zmaj, ki me je poskušal ubiti z ognjenimi zublji, ki so mu kot strele švigali iz ust, na koncu pa so se pred mano nenadoma prikazali vampirji, ki so s svojimi groznimi rdečimi očmi strmeli vame, se mi nesramno nasmihali, kar naenkrat pa so jim zrasla krila, da so se dvignili pod nebo, nato pa strmo padli spet nazaj na tla. Udarec njihovih teles ob tla, me je dokončno predramil. Bila sem bolj mokra kot spužva, moje dihanje je bilo plitko in srce bi mi od prevelike frekvence skoraj skočilo iz prsi.

Alina na postelji pa je mirno spala, kot bi jo v sanje zazibali angeli in ji prepevali najlepšo melodijo na svetu. Njen obraz je bil miren in na njenih ustnicah je ležal spokojen nasmeh. Če me ne bi bolelo vse telo, zaradi ležanja na trdih tleh in če ne bi bila vsa premočena in še vedno polna grozljivih podob iz nočne more, bi se mi ta trenutek zdel najlepši v mojem življenju.

Naenkrat pa je skremžila obraz, kot bi jo obšla zelo huda bolečina, in se s hrbta prevalila na bok. Nekaj sekund je ležala pri miru, nato pa se ji je streslo celo telo, kot bi se znašla sredi potresa in začela se je zvijati kot kača. Nenadoma je skočila pokonci in iz njenih ust so se vsuli glasni prestrašeni kriki.

»Alina, vse je v redu!« sem zaklicala in upala, da jo bo moj glas pomiril in pregnal nočne more. Vstala sem in se pognala k njej. Prijela sem jo za roko in na mojo veliko srečo je takoj nehala kričati. Začela sem ji prigovarjati, da je vse v redu in da so bile vse le sanje, ko je naenkrat svojo roko strga iz moje dlani. Na njenem hrbtu sta se spet pojavili dve perutnici, še večji kot včeraj, in poletela je pod strop. Tedaj sem se zavedala, da ni imela nočnih mor,ampak je trpela bolečine rasti kril.

»Hana! Poglej me,« mi je rekla in spet je imela povsem miren in spokojen obraz. Prestrašeno sem se ji nasmehnila nazaj, saj je bilo njeno veselje nalezljivo.

»Vidim te … Alina, zakaj se ti to dogaja?«

»Ne vem in tudi ne želim vedeti. Želim si le, da bi lahko poletela nad mestom in opazovala kaj počnejo moji prijatelji in babica. Mi odpreš okno?«

»Seveda ne! Se ti je čisto zmeša…«

Nisem dokončala stavka, saj je tako kot včeraj nenadoma padla na tla. Za razliko od včeraj, pa sem danes stala tik pod njo. V mojih mislih sem že videla kako jo ulovim, a v resnici je padla name, da sva obe udarili ob tla.

»Oprosti, Hana! Si v redu? Saj te nisem poškodovala, kajne?«

»Alina, z mano je vse v redu. Upam, da se ti nisi kaj poškodovala. Že tako imaš zlomljeno roko še od včeraj.«

Alina se je namesto odgovora začela na vsa usta smejati. Nekaj časa sem jo začudena opazovala, potem pa ugotovila, da je z njo vse v redu in se od olajšanja začela smejati še sama.

Po zajtrku sem Ali prepričala, da sva šli k zdravniku zaradi njene roke. Čeprav ni bilo videti, kot da jo še boli in je tudi sama rekla, da je roka že zdrava, sem hotela slišati zdravnikovo potrditev.

Ko je bila Alina v ambulanti, sem si čas krajšala z branjem časopisa. Nenadoma sem naletela na zanimiv članek:

VESOLJE SE ŠIRI ČEDALJE HITREJE

Američani Brian S. Shine, Adam R. Space in Bill M. Galaxy so prišli do spoznanja, da se vesolje širi čedalje hitreje. V zadnjem mesecu se je povečalo za 1500km², kar je 30x več kot mesec poprej. Če se bo širjenje nadaljevalo s tako hitrostjo, lahko pričakujem konec sveta že čez slabi dve leti. Ker se skupaj z vesoljem širijo tudi planeti, je velika verjetnost, da se Zemlja razkosa. Znanstveniki predvidevajo, da bo en del našega planeta poneslo proti Soncu, drugega pa v nasprotno smer, iz naše galaksije. Seveda že iščejo element, ki bi širjenje preprečil.

»Časa nimamo veliko, a vsi verjamemo, da nam bo zdravilo uspelo najti,« je prepričan vodja projekta Arnie D. Medicin.

Novinar: Matej Sitar

»Zdravnik pravi, da sem bolj zdrava kot marsikateri zdrav človek.«

Alina je prišla iz ambulante, ravno ko sem prebrala članke do konca.

»Karkoli že to pomeni,« sem rekla med zlaganje časopisa.

»No … Rekla bi, da to pomeni, da se mi rane celijo hitreje kot zdravim ljudem.«

Debelo sem zazijala. »Kaj točno hočeš povedati, Ali?«

»No … Kot si videla že včeraj, me je roka po nekaj minutah nehala boleti. Predvidevam, da je to hitro zdravljenje nekako povezano z letenjem. Mislim, da sploh nisem pravi človek, ampak nekakšno nenavadno bitje, za katerega ljudje mislijo, da nastopa samo v pravljicah.«

»Hm … Ti torej naj ne bi bila pravi človek, ampak pravljično bitje?«

»Da. No, sklepam, da navaden človek ne more leteti. In če pade izpod stropa si zlomi vsaj kakšno kost,« mi je odvrnila.

Razmišljala sem o njeni teoriji in zdela se je verjetna. Ravno ko sem hotela nadaljevati pogovor, pa sem pred sabo zagledala znano postavo.

Nasproti nama je hodil Jakob in zamišljeno grizel piškot. Videti  je potrt, čisto nasprotje vedno veselega in vedrega Jakoba, ki sem ga spoznala na zabavi, in čutila sem, da je ta potrtost posledica mojih dejanj. Malo predenj smo se srečali je dvignil glavo in me šele tedaj zagledal. Za hip mu je zastal korak in mislila sem, da me bo pozdravil. Rahlo sem se mu nasmehnila, a s tem situacijo le poslabšala. Namenil mi je trpeč pogled in brez besed zavil v stransko ulico. Moje srce, za katerega se nisem zavedala, da razbija kot noro, se je v tistem trenutku skoraj ustavilo in preplavilo me je razočaranje.

»Hana, si v redu?« šele ko me je Alina poklicala, sem se zavedala, da stojim na mestu in strmim predse. Hitro sem ji sledila in rekla:

»Da, da. V redu sem. Samo malo sem zmedena …« Ali na srečo ni silila vame z nadaljnjimi vprašanji.

Ko sva prišli domov, sem se zaprla v svojo sobo. Sem res tako močno prizadela Jakoba? Kako naj mu razložim, zakaj si ga nisem zapomnila? Me bo sploh še kdaj pozdravil? Zavedala, sem se da mi je zlezel pod kožo, pa ga še niti ne poznam dobro. Nikakor ga nisem mogla spraviti iz svoje glave, zato sem se poskušala z nečim zaposliti. Najprej sem poskusila z gledanjem filma, potem sem poskusila s petjem, a ni nič pomagalo. Nenadoma sem se spomnila na materin dnevnik. Šla sem ga iskat in začela z branje. A že po nekaj minutah sem tudi nad branjem maminih besed obupala. Jakob se mi je prikazoval v glavi, kot duh v sanjah.

»Alina! Kje si?«

»Tukaj! V svoji sobi,« mi je zaklicala.

»Jaz grem malo na sprehod,« sem rekla, ko sem prišla, do njene sobe. »Mogoče bom celo obiskala Pio …«

»Prav. Samo kmalu se vrni.«

»Bom. Če pa pride očka kmalu domov, me pokliči. Telefon bom imela ves čas v bližini.«

»Ah, Hana. Saj bo vse v redu z mano. Ti le pojdi. Pa lepo se imej!«

Pio sem presenetila s svojim prihodom, a seveda me je rade volje sprejela k sebi. Takoj sem ji povedala, zakaj sem tu:

»Pia, se spomniš Jakoba z zabave?«

»Tisti, katerega si označila za morilca in zalezovalca?«

»Saj ga nisem tako označila. A na tisti zabavi bi se prav lahko znašel tudi kakšen morilec,« sem ji odgovorila z rahlim nasmeškom.

Pia se je nasmehnila in čakala, da nadaljujem.

»Se spomniš ko smo se zmenili, da gremo v kino. Takrat, ko sem te poklicala in rekla, da se slabo počutim?« Pokimala je, jaz sem nadaljevala: »Bila sem že v mestu. In v parku sem srečala Jakoba. Malo sva se pogovarjala in beseda je nanesla tudi na najina srečanja v šoli. Rekel mi je, da sem ga velikokrat v šoli pozdravila ali se mu vsaj nasmehnila. Ampak jaz se tega ne spomnim in …« govorila sem še kakšnih pet minut, ko mi je končno zmanjkalo besed. Takrat je Pia rekla:

»Hana, najprej se moraš otresti krivde mamine smrti. Saj nisi ti kriva, da je zbolela …«

»Ampak saj se je nalezla od mene,« sem tiho protestirala.

»Ne pa ni. Gripo bi lahko dobila od kogar koli, saj je imela tako slab imunski sistem.«

Spet sem hotela nekaj reči, a me je pogledala tako strogo, kot bi bila moja mama in nadaljevala: »Seveda pa je zelo pomembno, da Jakobu poveš vse o mami. Verjamem, da bo razumel.«

Taka je bila Pia. Ni me obsojala, se mi smejala, se čudila mojim napakam in strahovom, ampak je vedno našla način kako napake odpraviti oziroma popraviti. In presrečna sem bila, da imam tako prijateljico.

Še nekaj časa sva klepetali o vsem mogočem, nato pa sem se vrnila domov.

5.      Resnica

Čeprav je bilo že precej pozno, očeta še ni bilo doma, Alina pa je v svoji sobi brala. Po glavi so mi spet rojile misli o Jakobu …

Odločila sem se, da se tudi jaz predam domišljijskemu svetu knjige in za nekaj časa pozabim nanj. Kmalu mi je postalo jasno, da z domišljijskimi svetovi ne bo nič, saj doma nimam nobene primerne knjige. Še vedno pa mi je ostal mamin dnevnik.

Našla sem ga na postelji, kjer sem pa prej nehala brati. Odprla sem ga nekje na sredini in pričela z branjem.

Ponedeljek, 12. 3. 2001

Dragi dnevnik!

Oprosti, ker ti tako dolgo nisem pisala, a bolnišnica me je popolnoma izčrpala. Še vedno pa me tudi muči misel na angelove besede. Kaj je misli z njimi? Kako bo moj otrok poseben? Upam, da bo zdrava …

Oh, saj res! Pozabila sem ti omeniti, da bo otrok po vsej verjetnosti deklica. Hano kar razganja od veselja, saj si je vedno želela sestrico. Peter pa ji že izbira ime. Trenutno se mu zdi najlepše Maja, včeraj je razmišljal o Kaji … Predenj bo mala dojenčica prijokala na svet, si jih bo izmislil še vsaj sto. A vseeno ga je tak užitek gledati v čisti sreči …

Sedaj pa sem že malo utrujena, saj je skoraj polnoč. Obljubim, da ti bom pisala takoj, ko se zgodi kaj zanimivega.

Tvoja Iris

Ko sem končala z branjem, sem se smejala na vsa usta. Zapis je bil napisan slaba dva meseca pred Alininim rojstvom. Prav predstavljala sem si očeta, kako hodi po hiši in si izmišljuje različna imena. Še sama nase sem bila ponosna, ker sem se tako veselila male Aline. Ko pa sem še enkrat pogledala v zapis, so se moje oči ustavile na besedah: Še vedno pa me muči misel na angelove besede. Kaj je misli z njimi? Kako bo moj otrok poseben? Upam, da bo zdrava …

Teh besed nisem popolnoma razumela. Kakšen angel? In zakaj bi bila Ali posebna? Seveda, letenje! Ampak, kako bi to mama lahko vedela, še predenj se je Ali rodila? Polistala sem malo nazaj in prebrala precej dolg zapis, ki je nastal pred tem.

Sreda, 24. 1. 2001

Dragi dnevnik!

Zgodilo se je nekaj groznega. V petek sem imela prometno nesrečo. Počasi sem pripeljala izza ovinka, ker je bila mokra cesta, in po nasprotnem pasu se mi je približevalo vozilo. Peljalo se je nekoliko vijugasto in takoj mi je bilo jasno, da je voznik pijan. Zapeljala sem k robu ceste in bila prepričana, da se mi avtomobil niti približal ne bo. A žal ni bilo tako. Nekaj metrov pred mojim vozilom, je  voznik izgubil nadzor nad vozilo in zaneslo ga je direktno vame. Ker sem bila že čisto pri robu cestišča, se nisem imela kam umakniti. Naredila sem, kar se mi je zdelo prav – ne preveč močno pritisnila na zavoro. Kljub mokri cesti se je avto ustavil, a prepozno sem spoznala, da nisem dosegla kar sem želela – namesto, da bi se avtu umaknila, sem se mu nastavila. Tako je trčil bočno vame … Čutila sem,kako se je detece v meni premaknilo, a ga nisem mogla zavarovati. V trenutku se mi je stemnilo pred očmi …

Zbudila me je nežna svetloba. Odprla sem oči in takoj pogledala, če imam še vedno svojo malo štručka v trebuhu. Oddahnila sem si, ko sem spoznala, da se ji ni zgodilo nič hudega. Takrat pa sem se ozrla po prostoru in skoraj bi me kap. Nisem sedela v avtomobilu ali ležala v postelji, ampak lebdela sredi neba. Ozrla sem se proti tlom, a vse kar sem videla, so bili oblaki. Začela sem se obračati in iskati kogar koli, ki bi mi lahko povedal, kaj se dogaja, a nikjer ni bilo žive duše. Takrat sem prišla do spoznanja:

»Mrtva sem!« sem rekla na glas in zmrazilo me je, ko sem se zavedala pomena lastnih besed. Nikoli več ne bom poljubila Haninih nežnih ličec ali padla v Petrov objem. Nikoli več ne bom občudovala lepote narave, ali gledala sončni zahod. In kar je bilo najhuje – na svet ne bom spravila še eno živo bitje …

»Seveda boš! Saj sploh nisi mrtva,« je rekel glas, ki je prihajal od nekod za mano. Obrnila sem se in zagledala najlepše bitje, kar sem ga kdaj srečala. Ostala sem brez besed, potem pa končno vprašala:

»Kje pa sem, če nisem mrtva? In kdo ste vi?«

»Angel sem. In ti v resnici nezavestna ležiš v bolniški postelji, tukaj je sami tvoj duh.«

»Kaj?« sem vprašala zmedena, a svoje vprašanje hitro popravila. »Zakaj?«

»Ker bo tvoj otrok  poseben. Ta nesreča bo za vedno zaznamovala tvojo družino.«

»Kako?« nisem mogla reči več kot to.

»Svet jo bo potreboval …« ko je to rekel je enostavno izpuhtel  v zrak, jaz pa sem klicala za njim in z očmi pregledovala nebo, da bi ga našla. Ko pa sem se hotela premakniti, so moja krila izpuhtela, tako kot je malo prej izpuhtel angel , in začela sem padati …

Naslednje kar se spomnim, je bela stena bolnišnice in Petrova glava nad mano. Končno sem se zbudila iz zavesti in ugotovila, da sem res živa. Torej se angel le ni zlagal,prav zares živim! Vse kar me sedaj skrbi je, kaj se bo zgodilo z mojim otrokom! In ne upam si povedati Petru, zato sem vesela, da lahko zaupam vsaj tebi. Hvala ti!

Upam, da ti kmalu spet pišem …

Zaskrbljena Iris

Ko sem končala sem še dolgo strmela v list. Porodilo se mi je ogromno novih vprašanj. Najbolj od vsega pa me je zanimalo, zakaj jo bo potreboval svet …

Moj pogled se je ustavil na uri, ki je kazala pol dveh zjutraj. Šele tedaj sem se zavedala, da mi oči lezejo skupaj in takoj sem se odpravila spat.

Naslednji dan sem se zbudila precej zgodaj. Moja prva misel je bila Alina. Razmišljala sem, če ji moram povedati, kar sem izvedela iz maminega dnevnika. Bi zanjo pomoč svetu pomenil pritisk? Mogoče pa se ji že malo svita, kaj se dogaja in bi ji moja pripoved samo pomagala priti stvari do dna …

V šoli pa sem se nenadoma spomnila, da moram Jakobu povedat vse o svoji mami in zakaj si ga nisem zapomnila. Ves dan sem ga iskala s pogledom, a ni in ni prišel v moje vidno polje. Zagledala sem ga šele po koncu pouka, ko se je s prijatelji napotil proti domu. Vedela sem, da je to moja edina priložnost, zato sem globoko vdihnila, zbrala ves pogum, kar sem ga imela in se odpravila za njimi. Ves čas sem se skušala prepričati, da delam prav in da bo Jakob moj trud cenil. Ko sem prišla dovolj blizu, sem ga poklicala:

»Jakob …«

Ko se je obrnil sem nadaljevala:

»… Lahko prosim govorim s tabo?«

Pogledal me je, kot bi pred njim stala njegova sovražnica in že hotel odkimati, zato sem spet odprla usta:

»Prosim! Nekaj moraš vedeti …«

»Jakob, menda se ne boš pustil prositi dekletu?« se mu je posmehnil njegov prijatelj, ostali pa so se zasmejali skupaj z njim. Jakob je najprej jezno pogledal njih potem pa še mene in razjarjeno rekel:

»Povej že!«

Zmedeno sem ga pogledala, saj take reakcije nisem pričakovala. Potem sem se ozrla po njegovih prijateljih, ki so izmenično opazovali mene in njega. Poskušala sem se jim čim prijazneje nasmehniti in jih prositi, če nama dajo z Jakobom malo samote. A medtem, ko sem se opogumljala, se je oglasil eden od njih in rekel:

»Ah, pustimo golobčka sama …« Samo nasmehnila sem se in jih opazovala kako se nama umikajo. Ko se mi je zdelo, da naju ne morejo več slišati, sem se obrnila k Jakobu. Gledal me je z ubijalskim pogledom in vesela sem bila, da ljudje nimamo sposobnosti ubijanja s očmi. Nisem se pustila zmesti in sem mu začela pojasnjevati.

Povedala sem mu, da se je mama nalezla od mene in zato umrla, da sem se ves čas krivila za njeno smrt in da sem šele pred kratim spet normalno zaživela. Povedala sem mu celo vse o očetu in edina stvar, ki sem mu jo zamolčala je bila zgodba o Alininih sposobnostih letenja. Ko sem končala, sem na licih začutila nekaj mokrega. Sprva sem mislila, da je začel padati dež, a sem kmalu ugotovila, da so moja lica mokra zaradi solz.

Jakob je stal nasproti mene in me gledal s čudnim izrazom na obrazu. Nisem vedela kaj si misli, a mi tudi ni bilo mar. Z njim sem delila svojo največjo skrivnost in končno sem čutila, da sem nekaj naredila prav. Obrisala sem si solze in nisem vedela kaj naj storim. Jakob pa je tudi stal pred mano tiho in mirno, kot bi bil kip. Nisem več mogla stati tu pred njim s solzami v očeh, zato sem se napotila stran. Jakob me ni poskušal ustaviti, a ves čas sem čutila njegov pogled.

Doma sem se spet zaprla v svojo sobo, kjer sem se dokončno pomirila. Vse kar me je sedaj moralo skrbelo je bilo, ali moram Ali povedati, kar sem prebrala v maminih zapiskih. Ker se nisem mogla odločiti, sem nadaljevala z branjem.

Torek, 1. 5. 2001

Dragi dnevnik!

V soboto sem končno dočakala rojstvo moje male štručke Aline – da, Petru je končno uspelo ugotoviti, katero ime ji najbolj pristaja. Na mojo veliko srečo je popolnoma zdrava.

Spet se mi je prikazal angel. Noč po Alininem rojstvu me je obiskal v spanju. Takrat mi je podrobneje predstavil Alinino reševanje sveta. No, v resnici je rekel le, da naj bi imela Alina posebne moči za rešitev celotnega vesolja, ne samo sveta. Ko bo stara 13 let, se bo začela spreminjati. Rekel je, da ji bo podpora družine še kako prav prišla. Povedal pa mi je tudi, zakaj bo imela Alina te posebne moči … Za to sem  kriva jaz. Ko sem imela nesrečo bi morali obe umreti, a angel se je odločil, da mi podarja še nekaj let življenja, moji hčerki pa nadnaravne moči. Vesela sem, da živim in da Alina živi z mano, a vseeno se mi poraja vprašanje, ali ne bi bilo bolje, če bi obe umrli? Tako vsaj ne bi živela v strahu, kaj se bo pripetilo moji ljubi Alini …

Tvoja vedno zaskrbljena Iris

Spet sem brez besed strmela v mamino prelepo pisavo. Še vedno nisem bila prepričana ali moram povedati Alini. Je mami umrla tako hitro, ker ji je angel namenil le še nekaj let življenja? Potem sploh ni bila moja krivda. Mami bi umrla v vsakem primeru …

Nenadoma sem začutila takšno olajšanje, da sem se naglas zasmejala. Ničesar nisem naredila narobe. Bila sem tudi hvaležna angelu, da se je tako odločil in mi podaril še enajst srečnih let z mami. Zazdelo pa se mi je tudi, da je mami svoj dnevnik podtaknila med moje stvari, ko je bila še živa, saj se je zavedala, da bo kmalu umrla. In le tako mi je lahko povedala resnico … In nenadoma sem se vprašala, ali ni želela, da bi to resnico povedala tudi Alini?

Ravno tedaj pa so se odprla vrata v mojo sobo in vstopila je Alina. Naenkrat me je veselje minilo, saj sem se odločila, da ji povem, kaj sem izvedela v maminem dnevniku.

»Hej Hana!« me je prešerno pozdravila. »Čemu se pa tako glasno smejiš?«

»Ravno sem brala mamin dnevnik in …«

»Kaj? Kje si dobila njen dnevnik?« je vprašala osuplo.

Začela sem pri dnevu, ko sem našla dnevnik in ji povedala vse, kar sem izvedela iz njega. Nemo me je poslušala in tudi ko sem končala, dolgo časa ni spregovorila.

»No, to je pa lepo … Samo, kako pa bom rešila svet oziroma vesolje?« je končno vprašala. Seveda odgovora nisem poznala pa tudi nikjer v dnevniku ga nisva našli. Alina bo to očitno morala ugotoviti sama.

6.      Sreča v nesreči

V naslednje tednu sva pregledali vse knjige in internet, a vseeno nisva našli podatkov o letečih ljudeh ali reševanju vesolja. Alina je bila čedalje bolj obupana, jaz pa sem ji vztrajno prigovarjala, da bo še vse v redu. Od mamine smrti nisem verjela, da angeli obstajajo, a ko sem prebrala njen dnevnik, sem spoznala, da sem se motila. Zato sem bila zdaj prepričana, da se bo angelova napoved uresničila in bo Alina svetu prej ko slej zelo pomembna.

Teden dni po moji izpovedi Jakobu, me je končno ogovoril. Vsi moji sošolci so že odšli domov, zato sem se tudi jaz odpravila, ko sem za sabo zaslišala še predobro znan glas:

»Hana. Saj se ti ne mudi domov, kajne?« Jakob je stal za mano kot prestrašen kužek in poskušal na svoja usta zvabiti kar najbolj pristen nasmeh.

»Ne, ne mudi se mi,« sem odgovorila in čakala, da nadaljuje.

»Veš, razmišljal sem o tem, kar si mi zadnjič povedala. Žal mi je zaradi tvoje mame. Žal mi je ker sem jo tako žalil in te prizade…«

»Ah, saj ni nič. Sem že pozabila,« sem rekla, čeprav so bile njegove besede: »Oh, očitno imaš zelo prijazno mamo! Ko bi te vsaj naučila kako se obnašati do fantov!«, še kako živo zasidrane v moj spomin.

»Ne pa nisi pozabila. Tudi jaz ne bi če bi bil na tvojem mestu,« je rekel odločno in skoraj mi je zastal dih, saj sem nenadoma spoznala, kako je čudovit. Razumel je, da pogrešam mami in zdelo se mi je, da mi bo nekega dne odpustil vso bolečino, ki sem mu jo zadala.

»Ja prav imaš. Res nisem. A to še ne pomeni, da bi se do tebe lahko obnašala, kot sem se …«

»Kako pa si se obnašala do tvojih prijateljev?« me je na moje veliko presenečenje vprašal.

»Ne vem natančno. No do Lije sem se podobno, kot do tebe, ostalih pa nisem srečevala tako pogosto, ker …« ustavila sem se in nenadoma sem spoznala, koliko ljudi sem še prizadela v teh dveh letih moje »odsotnosti«.

Jakob je natančno preučeval moj obraz, nato pa rekel: »No, jaz ti odpustim. In prepričan sem, da ti bodo tudi vsi drugi.«

Nasmehnila sem se mu in njegove besede so me pomirile. Pospremil me je do doma in pogovarjala sva se o vsem mogočem. Ves čas me je spravljal v smeh in počutila sem se kot otrok, ki dobi igračo, ki si jo najbolj želi.

»Hvala, ker si me pospremil domov,« sem rekla, ko sva čisto prehitro prišla do moje hiše.

»Ni za kaj,« je rekel. »Upam, da te bom lahko še kdaj,« je še dodal in mi pomežiknil.

Podarila sem mu svoj najlepši nasmeh in se mu zastrmela v nebesno modre oči. Prešinilo me je, kako zelo je lep in bila sem razočarana sama nad sabo, ker tega nisem že prej opazila. Ko sem se zavedala, da sem že predolgo tiho, sem mu odgovorila:

»Seveda me boš lahko,« sem rekla. »Pravzaprav … Upam, da me boš. Lahko tudi vsak dan …«

Zasmejal se je, se obrnil in odšel. Strmela sem za njim in se spraševala, kdaj sem postala tako predrzna.

Ko sem vstopila v hišo, mi je ustnice še vedno krasil nasmeh in nisem ga mogla izbrisati. Hvaležna sem bila, da Aline ni bilo v kuhinji, saj bi me takoj zasula z vprašanji, kaj mi je. Začela sem pripravljati kosilo, zraven pa sem razmišljala o Jakobu in kaj se bo zdaj zgodilo med nama … Bila sem tako zasanjana, da sem skoraj zažgala meso. Ravno, ko sem ga vzela iz pečice, pa me je prestrašil hrup, podoben pokanju stekla, ki je prihajal iz zgornjega nadstropja. Takoj sem se ustrašila, da je kaj narobe z Alino in stekla sem v njeno sobo:

»Alina, Alina,« sem kričala na poti do tja. »Kaj se je zgodilo? Si v redu?«

Ko sem odprla vrata njene sobe pa sem nemo obstala … Aline ni bilo nikjer, vse kar sem videla, je bilo okno, okoli katerega so ležali drobci stekla. Alina je poletela ven! Stekla sem do okna in spet kričala njeno ime. A bila sem prepozna, saj Aline ni bilo nikjer več.