Številka: D109

Andreja Kernc

POREKLO ANGELA

Šolski center Novo mesto - Srednja elektro šola in tehniška gimnazija

1.

Ozrla se je preko rame. Še vedno jo je lovila črna zver z bleščečimi očmi. Tekla je po dolgem, ozkem in temnem hodniku. Nenadoma ji je zmanjkalo tal pod nogami.

Sunkovito se je prebudila. Popolnoma je bila izmučena in prepotena, bolele so jo noge. Bila je žejna, a si v temi ni upala vstati in iti v kuhinjo. Ko se ji je razbijanje srca končno umirilo, je utrujena znova zaspala.

Zjutraj je zazvonila budilka. Prezgodaj. Ko je končno uspela utišati ta grozno nadležni zvok, se je skobacala iz postelje. »Ej, mala, zajtrk!« Očim. Oblekla je prvo, kar je našla in se privlekla v kuhinjo. »Jutro, Adam,«  je zamrmrala in se usedla za mizo. Pobrskala je po kosmičih, edino specialiteto, ki jo zna Adam sploh pripraviti. A vseeno, namen je dober. »Nisi lačna? Spet sanje?« jo je zaskrbljeno spraševal, ko je opazil, da se hrane ni niti dotaknila. Pokimala je in Adam jo je objel. »Bo šlo?« Znova je prikimala, vstala in pograbila torbo. Pomahala je očimu in odšla v šolo. V novo šolo, kamor hodi šele en mesec, pa je že nihče ni maral. Ko je mama s svojo umetniško skupino odšla v Azijo in je tako ostala sama z Adamom, sta morala prodati hišo in se preseliti v stanovanjce v bloku. Stanovanje je majhno, a zanju dovolj veliko. Dve sobici, kuhinja z dnevno sobo in majhna kopalnica. Nič pretresljivega. Med hojo v šolo je opazovala svoj odsev v izložbenih oknih. Črne allstarke, črne kavbojke, temno modra majica in črna jakna, glavo pa ji je krasil oblak pustih rjavih skuštranih las, ki jih nikakor ni mogla urediti.

V šoli se je, kot vsak dan, delala neopazno in nekako ji je to uspevalo tudi tokrat, vsaj do zadnje ure. »Živijo, jaz sem Julia.« Vprašujoče je pogledala suho svetlolasko, ki jo je ogovorila med odmorom. Le kaj hoče od nje? »Am, videla sem te v bloku… Živiš tam?« Ko je pokimala, je Julia nadaljevala: »Super, jaz tudi! Greva skupaj domov?« Skomignila je. »Zakaj pa ne,« je zamrmrala. Po zadnji uri jo je svetlolaska našla na klopci pred šolo, ko je strmela nekam v daljavo. Prisedla je. »Kaj gledaš?« »Vidiš tistega fanta tam? Vsak dan stoji na istem mestu in odide takoj po zadnji uri. Glej, odhaja.« »Vidiš ga?« je Julia presenečeno pogledala skuštrano rjavolasko. »Zakaj? Mar naj bi bil neviden?« se je ta posmehnila nazaj in vstala. Pričakovala je, da ji vsiljiva Julia ne bo sledila, s tem namenom je tudi osorno govorila z njo, saj se je bala, da je to le kakšna nova spletka njenih novih sošolcev. Samo še nekaj mesecev, pa bo konec, si je vedno prigovarjala. Svetlolaska pa je vstala in šla z njo proti bloku. Spraševala jo je o njenem »prejšnjem« življenju, ona pa je odgovarjala le z enozložnicami. Podobno je bilo še nekaj dni, Julia pa še vedno ni vedela niti imena dekleta, za katerega ji je bilo naročeno, naj izve o njej čim več v čim krajšem času.

2.

Lucas je objel Julio. »Nočem zamočiti že prve naloge, ki jo je Stirling zadal le meni,« je ihtela v njegovo ramo. »Saj ne boš, uspelo ti bo. Ugotovila boš, kdo je. Le malo potrpljenja imej,« jo je tolažil. Julia je prikimala, in ko je zaslišala odločne korake na hodniku, je odskočila od Lucasa ter si obrisala solze. Vstopil je elegantno oblečen moški srednjih let in zmedenih oči. Julia ni videla Stirlinga, že odkar ji je naročil, naj poizve o novem dekletu v mestu. »Si jo našla?« je vprašal. Julia je potrdila in priznala, da je ni uspela niti dobro spoznati, niti ne ve njenega imena. Stirling je nedoločno zamrmral pri sebi in brez pozdrava odšel. Svetlolaska se je ozrla proti visokemu Lucasu, pobrala svoje stvari in odšla. Ko je pešačila proti bloku, kamor jo je Stirling začasno nastanil, je v parku zagledala znano kuštravo glavo. Odhitela je v stanovanje, kjer je pustila torbo in šla v park poiskat dekle, a je bila očitno prepozna. Julia je morala počakati do ponedeljka.

»Pozdravljeni, niste vi oče moje sošolke, v istem bloku živimo?« je Julia poskusila pri Adamu. Zmedeno jo je pogledal in pokimal: »Očim, a saj je vseeno. Nisem te še videl. Amandina sošolka si, praviš?« Nekaj časa sta med policami v trgovini še klepetala, nato pa se je Adam spomnil, da mora v službo, Julia pa je šla v starinarno, kjer je delal Stirling. Starinarna je bila natrpana z zaprašenimi predmeti in precej slabo obiskana. Nihče ni vedel, kdo je skrivnostni gospod, ki jo vodi, in kako se mu uspeva že leta obdržati tu, ko pa skoraj nikoli nihče ničesar ne kupi pri njem. »Živijo, lepotička, kaj bo dobrega?« jo je vprašal, kot da bi bila sosedova mala hčerkica, ne pa njegova varovanka. »Amanda, ime ji je Amanda,« je odgovorila in mu povedala o srečanju z očimom. Stirling je zadovoljno prikimaval. »Kdo sploh je ona? Zakaj je tako pomembna?« je zanimalo Julio, Stirling pa ji je odvrnil: »Vse ob svojem času, draga moja,« in jo odslovil.

V ponedeljek je bila v šoli Julia vsa zmedena. Iskala je Amando in jo našla šele sredi dopoldneva v gozdičku za šolo, kjer  se je pogovarjala Lucasom. »Razložil sem ji o nas,« je Julia zaslišala fantov glas. Pokimala je in stopila k Amandi. »Ti ga tudi vidiš? In pomešana si med ljudmi. Torej si takšna kot jaz?« jo je pogledala zmedena Amanda. »Aha. In to še ni vse. Počakaj, da spoznaš Stirlinga, našega mentorja, on je šele pojava.«

»Se pravi, Lucas je vilin. Lahko bere misli in govori s tabo v tvojih mislih. Ti si pol človek pol škratovka, zato si tako drobna. In lahko se pomešaš med ljudi, ne da bi te opazili. Kaj sem potem jaz, če vidim Lucasa, po drugi strani pa sem kot vsi ostali ljudje?« je razglabljala Amanda, ko so vsi trije sedeli v sicer prazni kavarni. Sprva se je začudila, da je natakarica pozdravila tudi Lucasa, a ji je bilo kmalu pojasnjeno, da je kavarnica v lasti vilinov in je zato prazna, ker ne pritegne pozornosti. Če pa že pride kakšen gost, imajo tudi polkrvno natakarico, ki pa se je trenutno dolgočasila v kotu. »Ne vemo še. Stirling je zaznal, da je v mestu nova, neznana energija, značilna za polkrvne, a ni vedel, čemu pripada nečloveški del. Zato te je hotel čim prej poiskati. In ker se začnejo pri tvoji starosti kazati tudi nadnaravne sposobnosti. Najina naloga je, da te naučiva, kako jih prikriješ zunaj,« je razložil Lucas, saj je bila Julia zaposlena z lakiranjem nohtov na škrlatno rdečo.

3.

»Kje si bila?« Adam je ravno kuhal kosilo. Torej, juho iz vrečke. »S prijatelji. Mislim, s prijateljico. Poznaš Julio? V tem bloku živi, sošolki sva.« Adam je v zanosu pripravljanja juhe pozabil na Amando in preslišal njene besede.

Ker je Adam namesto soli dal v juho sladkor, sta končala s pico pred televizijo. »Se je mami kaj javila?« »Ne. Verjetno se sploh ne bo. Saj jo poznaš, čez kako leto se bo pojavila na vratih, z vrečko v rokah, kot da je le skočila po nakupih,« je otožno odgovoril. Amanda je pokimala in vzkliknila: »Hej, ob štirih sem zmenjena z Julio!« Adam jo je opazoval, ko je njegova pastorka po stanovanju pobirala stvari, ki naj bi jih potrebovala ob srečanju s prijateljico, in se spomnil Julie. Svetlolaso dekle z ledeno modrimi očmi. Očarljivka, očitno ji je uspelo očarati tudi Amando. Tega je bil vesel, saj je imel dovolj gledanja žalostnega dekleta, ki ničesar ne poje in ne gre nikamor, razen v šolo. Vedel je, da ji je težko, mama jo je zapustila, preselila sta se, zato je začela obiskovati  novo šolo. Nasmehnil se je sam pri sebi in poskušal ne misliti na Amandino mamo Sofijo, edino žensko, ki ga je po smrti njegove žene še pritegnila.

4.

»Danes boš šla z nama v Noter.« Tako so imenovali veliko stavbo na obrobju mesta, ki je bila v lasti čudnega gospoda s starinarno, Stirlinga. Julia jo je prišla iskat pred blok s svojim črnim audijem A4. Lucas je sedel zadaj in glasno komentiral Juliin izbor glasbe. Po nekaj minutah pritoževanja je radio preprosto ugasnila in povedala Amandi o Stirlingu. »Nihče ne ve, kdo je in od kod je. Preprosto je tu že dolgo, kar se spomni Alex, ki je tu že skoraj 50 let. Čeprav zgleda zmeden, ga ne podcenjuj,« je poskušala preglasiti Lucasovo prepevanje.

Prispeli so. Hiša je bila mogočna, da je Amandi vzelo sapo, Julia in Lucas pa sta bila videti popolnoma hladnokrvna. Pred hišo je črnolas fant urejal grmiček rdečih vrtnic. Ko je opazil prišleke, je odrezal najlepšo vrtnico, pozdravil prijatelja in stopil pred Amando. »Pozdravljena, čudovita obiskovalka. Moje ime je Alexander,« se ji je predstavil, ji poljubil roko in podal vrtnico. Julia je smeje odšla naprej in pustila zmedeno dekle za seboj. Ko sta prišla do vrat, je Alexander dregnil Amando: »Misliš ostati kar tu? Gospod te pričakuje, mlada dama. Svetujem ti, da se podaš za njima, sicer se zna pripetiti, da se izgubiš v dvorcu.« Postrani ga je pogledala, češ, le kaj mu je, da tako starinsko govori, in odhitela proti vhodu. Notranjost zgradbe je ni razočarala, pravzaprav je bila še bolj osupljiva kot zunanjost. Vstopila je v ogromno preddverje z velikim steklenim lestencem, ki je svetlobo pravljično razpršil po prostoru. Ob vsaki strani se je vilo po eno stopnišče z izrezljano ograjo, na sredini pa je kraljeval čudovit kip samoroga, ki je bil, kot je pozneje izvedela, posut s pravimi diamanti. Slednje mu je dalo prav poseben sijaj, kot bi bil privid. Opazila je, da se Julia in Lucas že vzpenjata po desnem stopnišču. Stekla je za njima in jima sledila po dolgem hodniku, ki ga je osvetljevala svetloba sveč. Kmalu so vstopili skozi težka lesena vrata v prostorno knjižnico.

V okroglem prostoru so bile police, preobložene s knjigami, in ker jih ni bilo dovolj, so se pod kupi šibile tudi mnoge mize, nekaj knjig pa je ležalo kar na tleh. Sredi prostora je bila manjša mizica, okoli katere so bili zbrani različni stoli in naslanjači. Na enem izmed naslanjačev je sedel moški v elegantni obleki. Prišlekov ni opazil, dokler ni Lucas s treskom zaprl vrat. Takrat se je ozrl proti njim in pomignil proti kopici stolov. Julia je sedla na lesen stol z izrezljanim naslonjalom, Lucas je izbral velik usnjen naslanjač, Amanda pa je preprosto sedla na najbližji stol. »Ne, tale je Alexov. Drugega si izberi,« ji je rekel gospod, ko je sedla. Najprej ni vedela, o čem govori, nato pa se ji je posvetilo, da meri na njeno izbiro sedeža. Vstala je in se ozrla okoli sebe. Stopila je proti vijoličnemu naslanjaču, ki je bil vidno oguljen in spraskan od mačjih krempeljcev. »Ta je prost?« Ker ni dobila odgovora, je sedla, moški pa je zadovoljno prikimal. »Na tem stolu je nekoč sedela Alida. Polkrvna. Oboževala je mačke, no, pa saj vidiš, kakšen je stol.« »Pol človek in pol kaj?« je vprašal Lucas. »Ne vem. Tu je bila, ko sem dobil to podrtijo, nato pa je kar naenkrat odšla. Njena energija je bila podobna tvoji,« je pomignil proti Amandi. »Ampak, kako nastanejo polkrvni? Saj navadni ljudje ne vidijo… vas,« si je končno upala spregovoriti tudi ona. »Nastanete. Tudi ti si ena izmed njih. Nekateri se lahko pokažemo, ko smo dovolj močni. Očitno je eden izmed tvojih staršev naše krvi. Ali pa sta se našla dva polkrvna. Sicer je malo verjetno, da se je zgodilo to zadnje, in še manj je verjetno, da bi imela polkrvnega otroka, saj imajo navadno človeške malčke.« Obmolknil je in vsi trije so ga le gledali. Nenadoma je vstal in stopil proti Amandi, ki ga je pogledala s strahospoštovanjem. »Nisem se predstavil. Vsi me imenujejo Stirling. Sem lastnik hiše, v kateri si trenutno. Veš, zakaj si tu?« Skomignila je: »Ni mi popolnoma jasno. Naj bi bila polkrvna, a saj vam nisem čisto nič podobna. Nisem lepa, nisem uglajena, kaj šele, da bi brala misli ali imela kakšne drugačne nadnaravne sposobnosti.« Stirling je pogledal Lucasa in Julio, ki sta razumela, da morata oditi. Ko sta ostala sama, je spet sedel: »Lucas in Julia ti nista pojasnila vsega, ker tudi sama ne razumeta popolnoma našega sveta. Nekaj pa moraš vedeti. Vse pravljice, ki si jih poslušala, ko si bila majhna, niso le izmišljeni svetovi. To je resničnost, ki jo poznajo le redki v tebi poznanem svetu. Vse je res, čarovnice, vile, škrati…« Amanda ga je zavzeto poslušala. Nenadoma se je zavedla, da jo bo Adam pogrešal, če ne bo kmalu doma. Poslovila se je in odšla.

Nekaj dni je potekalo normalno, hodila je v šolo in domov, popoldneve pa preživljala z Adamom. Julie ni videla, prav tako tudi ne Lucasa. Nato pa je neko sredino popoldne v nabiralniku Amando čakala živo zelena pisemska ovojnica, posuta z bleščicami. Prepoznala je mamino pisavo. Stopila je v stanovanje, kjer se je Adam ravno odpravljal ven. »K teti Edni grem, kr je klicala, da je skuhala preveč juhe. Saj veš, kakšna je,« ji je rekel in odšel. Amanda je vedela, da bo prišel z veliko posodo juhe, ki jo je Edna namenoma skuhala preveč, saj jo precej skrbi za njenega nečaka in njegovo pastorko, ki sta živela od pice, kosmičev, sendvičev in kakšne preproste jedi, ki jo je občasno pripravila Amanda. A odkar je mama spet odšla, jo je minila volja do kuhanja. Sedla je na star kavč in začela brati pisan, odišavljen papir.

Draga moja princeska!

Kmalu boš imela rojstni dan. Stara boš že 17 let! Čas je, da ti nekaj priznam…

Sledila je zgodba, ki jo je Amanda že izvedela od Stirlinga. A še vedno ni vedela, kdo je njen oče.

… Čeprav boš slišala mnogo reči o tvojem očetu, ne verjemi vsemu. Prosim, pismo pokaži Adamu. Razloži mu.

Rada vaju imam. In kmalu se vrnem.

Namesto podpisa je bil na koncu pisma odtis našminkanih ustnic, a Amanda je dobro poznala mamino pisavo.

Ko se je vrnil Adam, sta v tišini pojedla nekaj Ednine juhe. Precej je je še ostalo, torej sta preskrbljena za še nekaj dni. Pospravila sta in Amanda mu je brez besed dala pismo. Bral je in opazila, da je postal zmeden. Nato je vse prebral še enkrat in obraz se mu je razjasnil. »O tem je torej govorila Edna!« Povedal je Amandi, kar je izvedel od Edne. Ona je nekakšna vedeževalka, pravzaprav je polkrvna. Z njej podobnimi nima stikov, je pa imela videnje, da se z Amando nekaj dogaja. To je povedala Adamu, ki ga je s tem razlogom tudi povabila na obisk. Ni bil tako presenečen ali šokiran, kot je mislila Amanda. Zadevo je sprejel precej mirno, še najbolj ga je vznemirila obljuba, da se Sofija kmalu vrne.

5.

Alexander je taval po knjižnici in iskal neko knjigo. Ko je končno našel, kar je iskal, je ob svetlobi sveč še dolgo bral. Ni maral umetne svetlobe, zato je Stirling poskrbel, da je bilo v hiši vedno dovolj bakel in sveč.

Zjutraj je Julia iskala Alexa, da bi ga poklicala k zajtrku. Ko ga je končno našla v knjižnici, kako je spal nad knjigo, je najprej radovedno pogledala, kakšno knjigo bere. So angeli med nami? Skomignila je in ga zbudila. »Poba, pridi jest.« »Si ti pripravila?« Pokimala je in Alex je zadovoljno vstal. »Potem pa kar hitro, nočem, da mi tista žerka tik pred nosom poje vse!«

V veliki jedilnici, preveliki za tri ljudi, je Lucas že jedel. »Večkrat bi morala kuhati, veš,« je s polnimi usti pohvalil Julio. Ravno sta se mu pridružila, ko se je zaslišal doneč zvok trkala na vhodnih vratih. Julia je pohitela odpret, in zagledala Adama in Amanda. Prišla sta, ker je on želel spoznati polkrvne in ostala Bitja, o katerih je pisala Sofija. Povabila ju je v jedilnico, kjer jima je predstavila še Lucasa in Alexandra. »Hotel je priti že takoj v sredo, a je bilo že pozno, v četrtek in včeraj pa je bil preveč zaposlen s službo in pripravami, če se mama vrne,« se je nasmehnila Amanda in pogledala proti očimu, ki je sedel poleg Lucasa in jedel z njim, čeprav ga ni videl. S tem se tudi ni ukvarjal, saj je bil preveč lačen. Ostali so se že najedli, Adam pa je še vedno užival v okusni hrani. Lucas pa je bil preprosto požrešen in ni nehal jesti, dokler ni zmanjkalo hrane. Čakali so, da se vrne Stirling, saj ni nihče vedel, koliko lahko povejo Adamu in kako naj mu vse skupaj čim preprosteje razložijo, čeprav je nekaj malega že izvedel iz pisma in Amandinega pripovedovanja.

Ko je Stirling končno prišel, je v jedilnici vladalo napeto vzdušje, molk je bil prekinjen le s kakšnim kratkim pogovorom o vremenu in prometu. Takoj je vedel, kaj se dogaja, in z Adamom odšel v svojo delovno sobo. Ozračje v jedilnici se še vedno ni popolnoma sprostilo. Amanda je pomagala Julii pospraviti posodo, Alex se je pobral v knjižnico, kjer je naprej bral knjigo, Lucas pa je pojedel še zadnje koščke peciva, nato pa tiho obsedel pri mizi.

Kmalu se je Stirling z obiskovalcem vrnil iz delovne sobe. Adam je z zmedenim pogledom ošinil prisotne in rekel nekam proti Amandi: »Se vidiva,« in odšel. Julia je vprašujoče pogledala proti Stirlingu. »Malce sem priredil njegov spomin. Zdaj je Amanda zanj le prijateljičina hčerka, za katero je začasno skrbel, zdaj pa se je njena mati odločila, da bodo zanjo skrbeli sorodniki. Patrik je že pobral njene stvari iz stanovanja in sobo preuredil v spalnico, da Adam ne bo več spal na kavču.« »Kaj pa o nas, si mu povedal?« se je iz kota oglasil Lucas. »Nekaj ve, a ni prepričan, ali verjame,« se je v odgovor nasmehnil Stirling in odšel v svoje sobane. »Čakaj, kaj bo pa z Amando?« je za njim zaklical Lucas. »Ostane tu,« so zaslišali odgovor.

»Verjetno je Stirling namenil to sobo tebi, saj je edina pospravljena. Rože na okenski polici je gotovo postavila Lucinda,« je govorila Julia, ko je hodila po hodnikih, kukala v sobe in vlekla za seboj Amando. Vse njene stvari so bile že zložene v omarah in na polici so res bile njene najljubše rože, bele in rdeče vrtnice. Na steni je celo visela Sofijina in njena slika, ko je bila še majhna. To sliko je imela, odkar je mama začela z njenimi večnimi potovanji. Takrat je vedno živela pri svojih  moških,  a ni nobeden zaradi njene nestanovitosti  dolgo zdržal ob njej. Le Adam. Smilil se ji je, njeno mamo je imel resnično rad, ona pa mu je vračala na drugačen način. Vseeno je vztrajal in skrbel za Amando, za kar mu je bila le-ta neizmerno hvaležna.

Obrnila se je proti Julii, ki je radovedno opazovala njen odziv na sobo. »Kdo sta Patrik in Lucinda?« jo je vprašala. »Oh, Patrik je vampir. Malo ga vidimo, vedno obiskuje svoje stare sorodnike in prijatelje. Ali pa hodi po opravkih za Stirlinga. Lucinda pa je čarovnica, in preden vprašaš, ne, ni zlobna. Živi v kleti in občasno nam kaj skuha. Sicer pa skrbi predvsem za to, da so prostori videti domači, in kadar boš vsepovsod videla rože, to pomeni, da se je spravila osveževat hišo. Kot mama mi je,« je še tiho pristavila. »Kaj pa Alex? On je tudi vampir?« je še zanimalo Amando, ki je preslišala prijateljičine zadnje besede. »Ja, tudi. Malo je poseben, star je že okoli 200 let, saj veš, da so vampirji menda nesmrtni. Ne dojame, da se danes najstniki obnašamo drugače. Na videz je star kakšnih 20 let, kot si lahko opazila, a se ne zna obnašati temu primerno,« je pripovedovala Julia. Malo sta še klepetali, nato pa je svetlolaska odšla.

6.

»Ljubica, pridi me objet,« se je zaslišalo od nekod iz kleti. Julia je kar stekla po stopnicah navzdol, ostali pa so počakali na hodniku. Ko sta prišli gor, je bila Amanda opazno presenečena. Pričakovala je, da bo Lucinda kot čarovnica grda in stara ženska z veliko bradavico na nosu; da bo takšna, kot so čarovnice v pravljicah. Bila pa je presenetljivo lepa, ne ravno stara, morda v zrelih štiridesetih ali petdesetih. Imela je dolge črne lase, temne oči in kot sneg belo polt. Vse je pozdravila in se zazrla v Amando. »Končno ste jo našli, kaj?« je zamrmrala in se ji nasmehnila. Amanda ni vedela, kaj naj si misli o njej, a na nek način ji je bila všeč. Lucinda je želela izvedeti vse, kar se je dogajalo v zadnjih tednih, ko je bila odsotna, in tako so se posedli v knjižnici.

Naslednjih nekaj dni Amanda in Julia nista hodili v šolo. Stirling in Lucinda sta menila, da ta izobrazba ni tako pomembna, zato je Lucasa in njiju poučeval vsak, ko je imel pol ure časa. Patrik jim je razlagal o zgodovini, Alex o književnosti, Lucinda in Stirling pa o vsem po malem. Kmalu pa so se vsi naveličali in se odločili, da če bo mlade kaj zanimalo, bodo že sami povprašali ali sami poiskali v knjižnici.

Neko zaspano jutro je Amanda edina tavala po hiši. Adama že nekaj časa ni videla, zato se je odločila, da ga obišče. To je želela še komu povedati, a so očitno vsi spali. Ni hotela kar oditi, zato je odrinila velika vrata knjižnice in vstopila. Vedno je rada brala, zato ji je bil ta prostor všeč. Sedla je na svoj vijolični naslanjač in pogladila naslona za roke. Usnje naslonjača je bilo obrabljeno in spraskano, očitno so tu nekoč imeli mačke. Želela si je mucka, majhno, puhasto stvarco, kot jo je imela, ko je bila še čisto majhna in je mami bila še normalna. Saj ne, da je ne bi imela rada, tudi sprijaznila se je že, da je mama nezanesljiva, od danes na jutri, a včasih si je zaželela, da bi bilo vse bolj normalno. Ko je tako razmišljala in so jo prevevali spomini, je prisedel Alexander. »Pozdravljena. Že veš, kdo si je lastil ta prostor pred teboj?« jo je vprašal in pomignil  proti naslonjaču. »Stirling je omenjal neko Alido, več pa ni povedal,« mu je odgovorila Amanda. »Bila je prava dama. Elegantna, in rada je imela živali. Stirling  ni ravno oboževal te njene lastnosti, a bila je taka očarljivka, da ji je popuščal. Tiste čase, ko je bila tu, je bila hiša polna mačjih sirot, ki jih je pobrala bog si ga vedi kje… Včasih jo prav pogrešam, prazno je brez nje in njenih zverinic,« je povedal in vprašljivo pogledal Amando. »Kaj me tako gledaš?« ni mogla tega spregledati ona. Skomignil je: »Veš, ni naključje, da si izbrala njen nekdanji prostor. Torej, mlada dama, kakšni so načrti za preživljanje tako lepega dne, kot je današnji?« Amanda se je ozrla skozi veliko strešno okno. Bilo je še zgodnje megleno jutro. Nisi mogel reči, kakšno vreme bo. Sledil je njenemu pogledu in se nasmehnil: »Ljubica, nisem mislil vremena. Če je prva oseba, ki jo zjutraj vidiš, lepotica tvojega kova, veš, da bo to še en čudovit dan.« Amanda ga je pogledala. »Nisem ti odgovorila. Nameravala sem obiskati Adama. Boš, prosim, tako prijazen, da boš to povedal Julii in ostalim? Lep dan ti želim,« mu je pomežiknila in odšla. Alex je tako ostal sam. Nekaj časa je še gledal za dekletom, nato pa vzel knjigo in bral. Vse bolj se mu je dozdevalo, da se Stirling moti,  saj  kljub vsem njegovim tako imenovanim dokazom angeli vendarle obstajajo. Čez nekaj časa, ko je prebral knjigo, je šel poiskat Stirlinga.

 »Oh, prosim te! Predirljive oči nedoločljive barve, čedna kot le kaj, moči se še niso popolnoma pokazale. In končno, niti ti ne znaš prepoznati njene energije! Že pri Alidi me nisi poslušal, tokrat pa se pusti prepričati. Vsaj dopusti to možnost, zaboga,« je pozneje v Stirlingovi delovni sobi razburjeno govoril Alexander. Stirling ga je pogledal iznad bralnih očal. »Pojdi. Tega ne omenjaj nikomur več, niti meni,« je tiho dejal in ga odslovil.

7.

Amanda je šla do bloka, kjer je še vedno živel Adam. Pozvonila je. »Prosim? Kdo je?« se je oglasil na domofon. »Oj, jaz sem, Amanda,« je odgovorila. »Amanda, Amanda… Oh, saj res, tista Amanda,« je slišala momljanje, preden so se odprla vrata. Zabolelo jo je, da se je skorajda ne spomni več, čeprav se je zavedala, da mu je moral Stirling takrat malce spremeniti spomine nanjo. Čakal jo je pri vhodu v stanovanje. Bilo je drugačno, vedela je, da ga je Patrik preuredil, ko je prišel po njene stvari, a ni pričakovala takšne spremembe. Vse je bilo bolj svetlo, lepše. Ni mogla skriti presenečenja. »Torej… Ti lahko kaj ponudim? Sedi, kar po domače,« je bil rahlo živčen Adam. Vljudno je zavrnila pijačo in ga povprašala po počutju. »Dobro sem, zakaj vprašaš?« mu ni bilo jasno, zakaj bi to dekle, ki mu je bilo skoraj tuje, skrbelo zanj. »Se je mama, mislim Sofija, še kaj oglasila?« je še vprašala, in ko je videla njegov začudeni pogled,  takoj odnehala. Očitno mu je Stirling spremenil tudi spomin na njeno mater. Ko je uvidela, da nima tam več kaj iskati, se je opravičila, da se ji mudi, in odšla.

Sprehajala se je po parku in srečevala znane obraze iz šole. Nekateri so jo pozdravili, kljub temu da je niso imeli ravno najraje. Ko je prišla do jezerca, je stopila do roba in se zazrla v svoj odsev. Nad njo je sijalo sonce in njegov odsev v vodi njenemu dajal vtis svetniškega sija. Pri sebi se je posmehnila tej ideji in naredila nekaj korakov vstran, da bi ušla sončevemu odsevu. A ji ni uspelo. Ozrla se je v nebo in opazila, da se je sonce skrilo za oblaki. Še enkrat se je ozrla v vodo proti odsevu, in zopet se je nad njeno glavo nekaj svetlikalo. Zasmejala se je in odšla.

Brezciljno je tavala po mestu in si ogledovala izložbe. Naenkrat se je ustavila in se zazrla v svoj odsev. Bila je ista, kot takrat, ko je šla prvič v tukajšnjo šolo. Vsa v temnih oblačilih in skuštrana. Vstopila je v prvo trgovinico. Bila je nekakšna prodajalna starih oblačil in ostale krame iz bog ve katerega stoletja. Všeč ji je bila nekakšna staromodna plesna obleka smaragdno zelene barve, vsa svetleča, čipkasta in nabrana. Kupila jo je. Z vrečko v roki je še naprej hodila po ulicah, tokrat s ciljem. Vstopila je v frizerski salon, o katerem je nekoč blebetala Julia. »Hm, pozdravljeni. Rada bi se ostrigla,« jo je začel zapuščati pogum. Frizer jo je prijazno posedel na stol in jo povprašal po željah. »Karkoli mislite, da mi bo pristajalo. Le ne prekratko, prosim,« je odgovorila in zamižala, ko je prijel škarje.

»Tako, končala sva. Ti je všeč?« je dejal frizer. Počasi, res počasi, je odprla najprej eno oko in nato še drugo. Presenečeno je zazijala. »To, to, to ste naredili iz mojega sračjega gnezda? Všeč mi je, res,« ni mogla verjeti svojim očem. Kar naenkrat ni več imela dolge grive rjavih skuštranih las, temveč čudovite kodrčke, ki so ji padali do ramen. »Imaš čudovite lase. Ti kodrčki, kar pojavili so se, ko sem te začel striči,« je bil nad svojim delom navdušen tudi frizer. Plačilo je odklonil z besedami, da lastnika tako ali tako ni tu, in Amanda je odšla.

8.

»Oh, moramo prirediti zabavo v stilu plesov prejšnjih stoletij! Preprosto moramo, Stirling, prosim,« je dobila idejo Julia, ko je videla Amandino obleko. Stirling se ji je le smejal: »Julia, ljubica, prosim te, le kdo bi prišel na takšno idejo! In še boljše vprašanje, kdo bi se udeležil takšne zabave?« »Gospod, jaz prav gotovo. In poznam še nekaj ljudi, ki bodo tega veseli,« je Julii pomežiknil Alex, ki pa si je pravzaprav le zelo želel videti Amando v njeni starinski obleki. »Prav, naj vam bo. A vse skrbi z organizacijo in podobnim prevzameš ti, Julia,« se je vdal Stirling in razveselil svetlolasko.

Tako se je naslednjih nekaj dni Julia ukvarjala izključno s pripravami na zabavo. Izdelala je vabila, jih poslala vsem, ki jih je poznala, in tudi tistim, ki jih ni, ter se nasploh ni zmenila za nič drugega. Amanda je večino časa preživljala v knjižnici ali pa v sobi, kjer je občudovala obleko. Ni je še pomerila, a je vedela, da ji je prav. Nikoli ni bila med najbolj družabnimi, sploh odkar je bila v tem mestu, zato se je malo bala zabave. Predvidevala je, da jo bo hotela Julia predstaviti vsem, ki bodo prišli. Tega si ni želela, vseeno pa ni ničesar nikomur omenila. Razen Alexu.

»Dober večer,« je večer pred plesom zaslišala Alexandrov globok, raskav glas, medtem ko je posedala v knjižnici med kupi knjig. »Vidim, da nisem edini, ki se rad poglablja v knjige.« Svoj stol je povlekel bližje k njenemu in se nagnil, da bi videl, kaj bere. »Oh, ljubezenski romani,« je zavzdihnil. »Svoje čase sem jih oboževal tudi jaz. Dokler nisem prebral vseh, ki so tega vredni,« je nadaljeval in bil nenavadno zgovoren glede na svojo običajno molčečnost. Zamrmrala je nekaj nedoločnega in brala naprej. »Veš, ta pričeska ti nadvse pristaja. Poudari tvoj angelski obraz,« se je še naprej trudil, ona pa se še vedno ni zmenila zanj. Dokler ni čez čas omenil plesa: »Veselim se že plesa.« »Jaz pa ne,« je zamrmrala in mu tako dala vedeti, da ga je vendarle ves čas poslušala. Zanimalo ga je, zakaj. Odgovorila mu je: »Ne maram gneče in pozornosti. Julia me bo gotovo hotela predstaviti vsem, jaz pa tega nočem.« »Povej ji.« Odkimala je. Alexander je rahlo nagnil glavo in jo opazoval s priprtimi očmi. Ni vedela, kako naj se odzove, zato ga je oponašala in se s podobno kretnjo tudi ona zazrla vanj. Nenadoma je opazila, da ima čudovite temne oči, skoraj črne. V njih so se lesketale zlate pegice. Presenetil jo je, ko je vstal in odšel brez besed. Kmalu je odšla iz knjižnice tudi ona. Hotela je poiskati Julio, da bi upoštevala Alexandrov nasvet in jo prosila, naj je ne predstavi preveč ljudem, a je ni našla, zato se je odpravila v svojo sobo, da bi končno pomerila obleko.

Obleko je izvlekla iz omare. Ko jo je snela z obešalnika in jo pogladila, je iz zavihka rokava nekaj padlo na tla. Sklonila se je in pobrala zavojček. Nekaj je bilo zavito v mehek papir in zapečateno z voskom. Radovedna je zlomila pečat in iz papirja izbrskala ogrlico iz belega zlata s čudovitim, krvavo rdečim obeskom v obliki srca. V trenutku se je odločila, da bo ogrlico nosila k obleki, saj je bila rdeča barva lep kontrast zeleni obleki. Šla je spat.

9.

Dan plesa je bil za vse precej naporen, saj je Julia vse po vrsti prosila za pomoč. Le Stirling je mirno opazoval dogajanje, kadar je prišel preverit, ali je svetlolaski uspelo. Kmalu je bilo vse okrašeno, bilo je veliko hrane in pijače in po skromnem kosilu so se vsi odpravili v sobe, da bi se pripravili na večer.

Amanda je ravno prišla iz svoje kopalnice, zavita v kopalni plašč, ko je nekdo potrkal na njena vrata. Odprla je. »Prosim, pomagaj mi. Kaj naj oblečem?« je s tremi oblekami v rokah prišla Julia. »A nisi imela že pripravljeno?« jo je vprašala Amanda. »Ja, ampak eno mi je zdaj dala še Lucinda, drugo pa sem si včeraj kupila, saj se nisem mogla upreti,« se ji je nasmehnila prijateljica. Amanda ji je pomagala izbrati med kratko črno, ki ni bila primerna za ples v bolj elegantnem slogu, turkizno z rožicami, ki se je strgala po šivu, ko jo je Julia pomerila, in tako je ostala še dolga temno modra obleka z bleščicami. Julia je odhitela, ker je želela imeti  dovolj časa, da se uredi. Amanda je spet ostala sama in oblekla svojo smaragdno zeleno obleko, obula pa je allstarke, saj česa drugega ni imela. Nadela si je ogrlico, ki je kar zasijala, ko se je dotaknila njene kože. Zmrazilo jo je in hotela jo je odpeti, ko je znova nekdo potrkal. Odprla je, tokrat je bil Alexander s škatlo v rokah. »Pozdravljena,« se ji je poklonil, in ji kar izza vrat podal škatlo. »Izvoli, zate. Zdaj pa grem,« je odšel, ne da bi jo bolje pogledal. Skomignila je in pogledala v škatlo. V njej so bili čudoviti črni sandali z nizko peto in rdečimi bleščicami. Preobula se je, bili so ji kot uliti. Čeprav se zaradi dolge obleke njenih čevljev sploh ni videlo, se je takoj počutila primerneje urejena za priložnost.

Nekaj minut pred začetkom zabave je spet nekdo potrkal. Zavzdihnila je in odprla. Znova je bil Alexander. »Mlada dama, spodobi se, da imaš na takšni prireditvi spremljevalca,« ji je ponudil roko in presenečena jo je sprejela. Skupaj sta odšla po stopnicah navzdol. Bila  sta namreč zadolžena za sprejem gostov, ki so prišli pol ure po začetkom zabave, drugi pa naj bi se znašli sami. Tako sta se postavila k vhodu in spremila obiskovalce do velike dvorane poleg knjižnice. Ko je minilo pol ure, sta se počasi tudi sama odpravila proti dvorani. Ravno sta se obrnila, ko sta zaslišala, da je še nekdo prišel. »Kar pojdi, bom jaz,« je rekla Amanda proti Alexu, ki je komaj čakal, da se pridruži svojim starim prijateljem v dvorani. Ona pa je šla do vhoda. »Pozdravljeni, pridite z menoj do dvorane in mi dajte plašč, da ga odnesem v…« je je zmanjkalo, ko se je ozrla po gostu. »V sobo,« je zašepetala, da je dokončala stavek. »Z veseljem grem s teboj  v sobo,« se je nasmehnil prišlek. Bil je visok, močan, temnih las, ki so bili ravno toliko dolgi, da so se mu kodrali pri ovratniku snežno bele srajce. Kravate ali metuljčka ni nosil. Njegove oči so bile čudovite in nenaravno zlate barve. Ko se je nasmehnil, je videla, da sta njegova podočnika malo prevelika. Bil je vampir. Ko je opazil, da jo je s svojo pripombo spravil v zadrego, je z njo odšel proti sobi, kamor so spravljali plašče. Počakal jo je pri vratih, čeprav mu je povedala, kje je dvorana. Prijela ga je pod ponujeno roko in skupaj sta vstopila v dvorano. Blizu vhoda je opazila Alexa, ki je, ko jo je zagledal, kar planil proti njej, in ko je opazil njenega spremljevalca, se je vidno razočaran vrnil h skupini, s katero se je prej pogovarjal. »O, kolega, sem ti pravkar speljal dekle?« se je posmehnil visoki lepotec, Alex pa se je s prezirom obrnil stran. »Greva plesat?« jo je odpeljal na plesišče, kjer je nekaj parov že plesalo na čudovito plesno glasbo, ki jo je igral orkester v kotu. Medtem ko jo je neznanec vrtel, je nekajkrat s kotičkom očesa opazila Alexandra, ki je obožujoče, a otožno zrl proti njej. Takrat je prvič pomislila, da ji je Alex morda naklonjen. Večer je minil mirno in  Julia sploh ni imela časa, da bi ji koga še predstavili, zato je večino časa preživela z neznancem. Vsi so jo postrani gledali, tudi Stirling, ko pa ga je vprašala, kaj je narobe, je le zmajal z glavo in ji rekel, da je najbolje, da ugotovi sama.

V zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo plesa že konec in se je večina gostov poslovila, je Amanda pospremila neznanca do vrat. »Oprosti, nisem se ti predstavil. Jack sem. Lepo ogrlico imaš. Zbogom,« se je nepovezano predstavil in hkrati poslovil. Amanda se je zasanjano obrnila in videla Patrika, ki je zaskrbljeno zrl vanjo. »Kaj?« se je obregnila vanj in odšla v sobo.

Sesedla se je na posteljo in sezula sandale. Ob pogledu nanje se je spomnila na Alexa in njegov razočaran pogled, ko je z Jackom vstopila v dvorano. Pri srcu jo je čudno stisnilo in sandale je pospravila v škatlo, ki jo je položila na najvišjo polico v omari, saj jo je dosegla le, če je stopila na stol. Dotaknila se je ogrlice in pogladila obesek, ki ga je večkrat opazil tudi lepi vampir, čigar ime je zdaj vedela. »Jack,« je zašepetala. Zazdelo se ji je, da je v ogledalu nasproti nje opazila, da se je obesek pod njenimi prsti rahlo zalesketal. Hotela je sneti ogrlico, a ni šlo, verjetno se je zaponka zataknila. Tako se je le še preoblekla in odšla spat z upanjem, da kmalu spet vidi Jacka.

10.

»Hej, stara si 17 let! Ne moreš kar pobegniti z nekom, ki je povrhu vsega še toliko starejši od tebe. Sploh pa je zdaj zate pravno odgovoren Stirling, saj veš,« se je razburjeno odzvala Julia, ko ji je Amanda pokazala pismo. Od plesa je minilo že nekaj mirnih mesecev, in od takrat ni bilo ne duha ne sluha od Jacka. Potem pa ji je poslal pismo. Pismo, v katerem jo je vabil, naj odide z njim. Pokazala ga je Julii, a ji je bilo kmalu žal, saj se je njena prijateljica precej razburila.

»Če odmisliš dejstvo, da je malce starejši od mene, mi povej, kaj je narobe z njim, da ste me takrat na plesu vsi gledali neodobravajoče?« je Juliino razburjanje prekinila Amanda. »Ne veš?« je bila začudena svetlolaska, in ko je Amanda odkimala, nadaljevala: »Ljubica, on velja za najzlobnejšega vampirja. No, vsaj enega izmed njih. Nihče ti ni rekel ničesar, ker smo mislili, da te je že minilo.« »In zakaj naj bi bil tako zloben? Kaj je storil?« je spraševala Amanda. »Nič dobrega. Stirling pravi, da se je pred leti nekako umiril, a sumi, da nekaj pripravlja. Zato se boji zate, ker ne ve, kaj je tvoj nečloveški del in kakšne moči imaš. Ni edini, ki zaznava energije, in tudi ni najboljši v tem. Morda ima tvoj ljubi Jack koga na svoji strani, ki ve o tebi več, kot vemo mi in kot veš sama,« ji je razložila Julia. Amanda se je strinjala z njo, pri sebi pa je dvomila v njene besede.

Kot vedno, kadar je želela o čem razmisliti, se je zatekla v knjižnico. Tja ni zahajal nihče poleg nje, le Stirling se je občasno prikazal, a je ni nikoli motil. Tudi Alexander, ki se je še najpogosteje pojavil na svojem stolu, je kmalu po plesu izginil. Julia in Lucas sta menila, da je šel verjetno obiskat koga od svojih znancev, nikomur pa ni bilo jasno, zakaj ga že tako dolgo ni. Na slepo je vzela knjigo z bližnje police, sedla na svoj sedež in se pretvarjala, da bere. V resnici pa je premlevala Juliine besede. Je res Jack zloben, ko pa je bil na plesu tako prijazen do nje? In zakaj bi ga Julia povabila, če je res takšen?

11.

»Aurora, ljubica, nekaj sem ti prinesel,« je zaslišala Jacka. Spet jo je prišel obiskat v Italijo. Vedno jo najde, naj mu še tako beži. Saj ne, da ne bi ničesar čutila do njega, a njegova skrivnost… je bila preveč celo zanjo. Ustavila se je in ozrla proti njemu. Le kaj bi spet rad? Nekaj je držal v pesti in jo objel okoli vratu. Ko je njegov objem popuščal, je na vrati začutila nekaj hladnega. Bila je ogrlica. Obeska ni mogla opaziti, ker ga je Jack še vedno držal in nekaj šepetal v njej neznanem jeziku. Ko je končal, se je ogrlica segrela in obesek v obliki srca je zažarel. Ni vedela, kaj je storil z obeskom, niti ni spraševala, saj je vedela, da je bolje, da ne omenja njegovih čudnih dejanj. Zahvalila se mu je. »Čudovita je. S čim sem si jo zaslužila?« je vljudno vprašala. »S svojim obstojem, ljubica. Naj te spominja name, kadar nisem ob tebi,« je dejal in jo poljubil na čelo. Vedela je, da ogrlice ne sme sneti, saj bo on to gotovo vedel. Prav tako pa je nihče ni smel videti. Od takrat je vedno nosila šale in ovratne rute. Kakor je nenadno prišel, je tudi odšel, z obljubo, da jo kmalu spet obišče.

Sedla je na rob vodnjaka. Mesečina je njene rjave kodre obsijala, da je bila kot angel. Po licih so ji tiho spolzele solze. Ni vedela, kako naj Jacku pove, kaj se dogaja z njo. Bala se je njegovega odziva.

12.

Amanda, Julia, Lucas in Patrik so ravno zajtrkovali v veliki jedilnici, ko je prišla Lucinda. »Alexander se vrača,« je navrgla, ko je vstopila. Ni se zmenila za osuple poglede in vprašanja, temveč si je preprosto postregla s kavo in rogljički. »Kako ve?« je Amanda vprašala Julio. »Čarobna krogla,« ji je namesto nje preprosto pojasnil Lucas in ji pomežiknil. Amanda je pogledala svetlolaso prijateljico, saj ni vedela, ali se fant le šali. Julia je resno pokimala.

Ni minila ura od zajtrka, ko so zaslišali korake na hodniku. »Pozdravljeni, prijatelji. Naj vam predstavim Amanzio. Spoznal sem jo na enem izmed otokov, ki sem jih obiskal,« je vstopil Alex s čudovito temnolasko pod roko. Rahlo se jim je poklonila. »Sirena je,« je zašepetala Julia. »Amanzi pomeni vodo,« je še tiho pripomnil Patrik. Ko je Amanzia pogledala naokoli, so opazili, da so njene oči globoko modre barve kot globoko morje. Začasno bo živela tu, v sobi, ki je sosednja Alexovi, je izvedela Amanda pozneje.

Nekaj dni je že minilo od Amanzijinega prihoda, ki se je izkazala za nadvse prijazno, Amanda pa je ni prenesla. Morda je bilo krivo to, da je pogrešala Jacka. Poslala mu je pismo, v katerem ga je prosila, naj počaka še nekaj mesecev, da bo polnoletna, nato pa bo odšla z njim. Odločila se je, ne glede na Juliine nasvete. Če je res takšen, kot pravijo, lahko še vedno odide. Saj je polkrvna, za božjo voljo!

Po nekaj mesecih je bila sirena še vedno med njimi. Bila je zelo prijateljska z Alexom, kar je Amando motilo, čeprav ni vedela zakaj. »Hej, oprosti, če sem ti speljala Alexandra,« je nekega dne stopila do nje, ko je brala  knjižnici. Amanda jo je pogledala: »Prosim? Kako naj bi mi speljala Alexa?« »Ne vem, s čim bi se ti sicer lahko tako zamerila,« je odgovorila Amanzi. Amanda je skomignila in nadaljevala z branjem. Sirena jo je še nekaj časa opazovala in čakala, če bo še kaj rekla, nato pa je odšla. Amanda je ostala sama s svojimi mislimi. Tudi njej sami ni bilo čisto jasno, zakaj ni marala gostje. Dala ji je misliti. Ampak, saj nikoli ni bila Alexu naklonjena kako drugače kot le prijateljsko, je razmišljala. Spet se je spomnila na Jacka in njegovega  odgovora na pismo, ki mu ga je napisala. Obljubil ji je, da jo bo obiskal za njen rojstni dan.

V pričakovanju dne, ko bo dopolnila 18 let, je nestrpno pripravljala stvari, ki jih bo stlačila v torbo, ko bo odšla z Jackom. »Adam je klical,« je na vrata njene sobe potrkal Lucas. Hitro je vrgla odejo čez vse stvari in se trudila ne razmišljati o odhodu z Jackom, da ne bi Lucas česa zaznal v njenih mislih. »Kaj?« je vprašala, ko je odprla vrata. »Adam je klical Stirlinga, naj ti pove, da naj bi Sofija kmalu prišla,« je pojasnil. »Zakaj ni poklicala mene?« je tiho vprašala, ko je odšla za njim iz sobe. Jack in odhod z njim je bil v trenutku pozabljen. Pogrešala je mamo. Ko sta prišla v jedilnico, so bili že vsi zbrani tam. Tudi Amanzi, kar je zmotilo Amando. »Zakaj ste vsi tu?« jo je zanimalo. Saj se prihod njene mame tiče le nje, kajne? »Sofija je menda rekla, da želi, da jo vsi pričakamo. Ne vemo pa, kdaj točno bo prišla,« se je oglasil Patrik, ko je opazil, da Stirling molči. Lucas in Amanda sta sedla za mizo. Nekaj časa so v tišini sedeli. Lucinda je vstala in potegnila Julio za rokav, da je šla z njo. Čez nekaj minut sta se vrnili z nekaj prigrizki in Lucas se je zadovoljno nasmehnil. Drugim ni bilo do hrane in so tako le opazovali požrešnega vilina, ko je potrkalo na vhodnih vratih. Amanda je kar planila pokonci, da bi šla odpret, ko je zaslišala Stirlingovo neodobravajoče mrmranje. Sedla je in Julia jo je objela. Stirling je šel odpret in kmalu so slišali korake, ki so se oddaljevali proti njegovi delovni sobi. Vsi v jedilnici so se zavedali napetega vzdušja.

»Princeska!« so zaslišali ženski glas, ki je bil znan le Amandi, ki se je pognala proti vratom mami v objem. Sofija je tokrat imela oranžne lase, oblečena je bila v temne barve, desno uho ji je prebadalo živo zeleno pero. Bila je prava pojava in zelo nenavadna. Na Stirlingov namig so vsi odšli iz jedilnice in pustili Amando in Sofijo sami. Le Lucas se je malo obotavljal, ko se je odločal, kateri kruhek bi vzel s sabo, nato pa je vzel kar cel pladenj. Opravičujoče se je nasmehnil in hitro odšel.

»Obiskala sem Adama, zdelo se je, da me sprva ni prepoznal. Vedela sem, da mu je Stirling spremenil spomin, a sem upala, da se bom lahko vrnila k njemu,« je začela Sofija. Amanda je prikimala: »Tudi mene se ne spomni tako dobro.« Pogovarjali sta se o dogodkih, ki so se zgodili v Amandinem življenju, odkar je vedela, da je polkrvna. »Ampak, kdo je moj oče?« jo je zanimalo. Mama ji je odgovorila: »Princeska, žal mi je. Zaradi svojega porekla, zaradi moškega, ki sem ga ljubila, boš trpela. Želela sem ti prihraniti to, a  mi očitno ni uspelo. Bil je… angel. Ne, ne glej me tako. Res je bil angel. Čeprav ti vsi pravijo, da nadnaravno obstaja, saj sama vidiš, večina še vedno ne verjame v angele. Ne v takšne, kot jih predstavljajo v človeškem svetu. Angeli niso vedno dobri. Vsi imajo tudi negativne moči. Kolikor vem, se izražajo glede na razpoloženje, torej, če angel doživlja pozitivna čustva, so tudi njegove moči usmerjene tako. In obratno. Tvoj oče ni želel, da te obdržim, a ga nisem upoštevala. Takrat mi je obljubil, da se mi bo to še maščevalo, a sem vztrajala pri svojem.« Amanda je obsedela in strmela v mamo. »Ti si človek, kajne? Torej sem jaz angel?« je čez nekaj minut tiho rekla. Sofija je pokimala: »Ja. In prosim te le eno. Obvladuj svoja čustva.« Amanda je ravno hotela nekaj reči, ko je potrkalo na vrata. »Amanda, obiskovalca imaš,« je zaklicala Julia, ne da bi odprla vrata. Sofija ji je pokimala in Amanda je vstala.

13.

Aurora je ležala na skromni postelji in božala trebuh. Zdaj se ji je že videlo. Vstopil je Michael, oče njenega otroka. Prinesel ji je juho in svežo odejo. Rada ga je imela, a je vseeno pogrešala Jacka. »Hvala,« se mu je nasmehnila. Ko je nazadnje videla Jacka, ji je podaril ogrlico in odšel. Vedela je, da ga še nekaj časa ne bo videla, in tega je bila pravzaprav vesela. Ni vedela, kako naj mu pove, da ni njen edini. On ne bi mogel sprejeti tega, da ga ne more večno čakati, tako kot je ona lahko spregledala, da ima v vsakem mestu vsaj še eno. V mestu bi jo postrani gledali, če se pri teh letih ne bi ustalila. Zato je izbrala Michaela. Lahko je izbirala, tega se je zavedala.

Ogrlico, ki ji jo je podaril Jack, je skrbno skrivala pod šali in ovratnimi rutami. Ni je želela sneti. Enkrat jo je Michael opazi in mu je rekla, da je bila babičina. Verjel je. Bilo ji je žal, da mu mora lagati, a če bi mu povedala resnico, bi jo imel za noro in bi jo gotovo pustil samo z otrokom. Čutila je, da bo deklica.

14.

»Jack? Kaj delaš tu?« je bila osupla, ko je odprla vrata in ga zagledala, kako sproščeno sloni na podboju in se ji postrani nasmiha. Ni ga pričakovala pred svojim 18. rojstnim dnem. V odgovor se ji je še bolj nasmehnil in brez čakanja na povabilo vstopil. »Torej, boš šla z mano? Kako si se odločila? Nisi mi odgovorila na pismo,« ji je rekel in jo pogledal v oči. Prej je bila prepričana, da bo odšla z njim, a zdaj, ko je prišla mama, je želela nekaj časa preživeti z njo. To mu je tudi povedala in razumevajoče je pokimal. »Rad bi jo spoznal.«

»Mami, to je Jack. To pa je moja mami, Sofija,« je rekla, ko sta vstopila v jedilnico, kjer je sama sedela Sofija. Ko se mu je nasmehnila, je Jack opazil, da ima Amanda isti nasmeh kot njena mama, čeprav sta si na prvi pogled čisto drugačni. Sklepal je, da ima Amanda oči po očetu, saj je imela čudovite oči nedoločljive barve, oči njene mame pa so bile lešnikovo rjave barve. Bila je navaden človek, a je kljub temu s svojim videzom vzbujala zanimanje. Sofijine tople rjave oči so mu bile znane. Spominjale so ga na njegovo davno ljubezen. Sanjavo se je nasmehnil in pogledal proti Amandi, ki je ravno pripovedovala materi, kako sta se spoznala na plesu. Seveda je izpustila, kakšna napetost je vladala med njima. Opazoval je linije njenega obraza, raven nos in pogrizene ustnice. Zazdelo se mu je, da je podobna Aurori. Posmehnil se je tej misli in ugotovil, da ga Amanda spominja na njegovo prvo ljubezen zaradi ogrlice. »Jack?« ga je iz zasanjanosti predramil Sofijin glas. Vprašujoče je dvignil obrvi. »Koliko si star?« je ponovila vprašanje. »25 let,« je odgovoril. »Ne ne, dejanska leta me zanimajo,« se je nasmehnila Sofija. »Aja, okoli 200 let, bi rekel,« je povedal. Marsikoga bi s svojo starostjo presenetil, a je Sofija kot človek očitno dobro poznala svet nadnaravnih.

Le napol je poslušal pogovor med Amando in Sofijo, ko je proučeval Amandin obraz in postavo. Vsakič, ko jo je pogledal, ga je bolj spominjala na Auroro, prav tako kot Sofija. Čez nekaj časa je vstopil Alexander, ki jim je povedal, da bodo kmalu večerjali. Tako je Jack malce pozabil na svojo davno ljubezen, ko so prišli ostali in se posedli za mizo. Julia in Lucinda sta prinesli večerjo in mirno so povečerjali.

Naslednji dan je Jack odšel po opravkih; rekel je, da se vrne v nekaj dneh. Sofija je bila nenadoma zelo utrujena in je večino časa počivala v svoji sobi, Alex pa je peljal Amanzi na izlet. Stirling je bil kot vedno v svoji delovni sobi, Julia in Lucas pa sta gledala nek film v veliki dnevni sobi. Amando sta povabila zraven, a je povabilo zavrnila. Želela je raziskati, kdo je njen oče. Sofija ji ni želela povedati, rekla je, da je noče ogrožati in da bo že izvedela, ko bo čas. Amanda si je rekla, da je ta čas napočil zdaj, saj je dolgo, predolgo verjela, da je njen pravi oče umrl v neki vojni. Šla je v knjižnico. V veliki zbirki knjig bo gotovo našla kaj koristnega.

Po skoraj dveh urah brskanja po zaprašenih knjigah v zapuščenih kotičkih knjižnice bi kmalu že obupala. Šla je nekaj prigriznit in se nato vrnila h iskanju. Ni več iskala ničesar določenega, ko ji je v oči padla velika zelena knjiga. Vzela jo je s police in sedla na tla. Družinska drevesa. Zvenelo je obetavno. Začela je na začetku, a je po nekaj družinskih drevesih začela obupavati. Opazila je, da so zadnji vnosi stari le nekaj let in napisani s črnilom, kakršnega je uporabljal tudi Stirling. Začela je iskati svoje ime. Ko ga je zagledala, se je ustavila. S prstom je sledila črti nad svojim imenom. Sofija in Marcus. Zdaj je vedela ime, a je vseeno sledila črti nad materinim imenom, da je prebrala imeni starih staršev. Vse se je ujemalo. Na vrhu, kjer sta bili letnici rojstva v času izpred 200 let, je pisalo Aurora in Jack. Pri ženskem imenu je bila napisana tudi letnica smrti, pri moškem pa ne. Iz tega je sklepala, da je bil vampir. Njeno ime ji je bilo všeč, svoje pa je prispevalo tudi ime Jack, da je na tisti polici, kjer je našla to knjigo, brskala še za čim zanimivim. Med dvema debelima knjigama je našla zvezek. Bil je star in zguljen, a je vzbudil njeno pozornost. Vzela ga je, spet sedla na tla in začela brati umetelno pisavo.

»Spoznala sem nekega mladeniča. Nikoli ga še nisem videla, morda le potuje skozi mesto? Visok je in močan. Ima temne oči in temne kodre. Res je lep in prislužil si je veliko občudujočih pogledov…«

Amanda je preskočila nekaj listov nekakšnega dnevnika.

»Še vedno je v mestu. Nihče ga ne pozna. Le jaz. Ko sem šla po moko, me je ustavil in mi rekel, da sem lepa. Nisem vedela, kaj naj naredim, pa sem se nasmehnila. Predstavil se mi je. Jack. Opazila sem, da ima v očeh zlate pegice. In čudovit nasmeh ima, nekako se nasmehne le na pol. Levi kotiček ustnic rahlo priviha…«

Amanda je ob branju pomislila na Jacka. Ime je isto, in glede na to, kar je o moškem navedla avtorica dnevnika, bi lahko bil pravi. Listala je po dnevniku in brala zapise, kjer je bilo omenjeno ime Jack.

»Čeprav Jack ni imel namena ostati v mestu, je rekel, da bo ostal, kolikor mu bo dopuščal čas. Upam, da čim dlje… Vseeno je moral včeraj oditi. Rekel je, da me bo obiskal.«

Nekaj listov je bilo zlepljenih skupaj in pisava je bila neberljiva. Poiskala je naslednji zapis, ki se ga je dalo prebrati.

»Jacka že dolgo ni bilo. Mama me priganjajo, naj izberem nekoga. Michael je videti prijazen. Danes me bo predstavil staršem.«

Preskočila je dolgovezenje in iskala kaj bolj zanimivega.

»Michael je res prijeten.«

»Morala se bova poročiti, mislim, da sem noseča.«

»Michael je presrečen, in ko sem mu povedala, da sem verjetno zanosila, je takoj odšel in se vrnil s srebrno zapestnico. Na malem obesku na zapestnici je vgraviran napis: »Aurora, vedno te bom ljubil. Tvoj vdani Michael.« Lepa je, a sem mu rekla, da je predragocena, da bi jo nosila vsak dan.«

»Nepričakovano je prišel Jack. Na srečo je bil Michael na delu. Jack mi je podaril ogrlico z rdečim obeskom v obliki srca. Nadel mi jo je in je ne smem sneti. Vedel bo, da je nekaj narobe. Saj je vampir, za božjo voljo. Danes mi je povedal. Nisem mu verjela, dokler mi ni pokazal svojih zob. Malo me je strah. Nisem vedela, ali naj mu povem, da sem noseča z Michaelom. Dobro, da sem nosila ohlapno rjavo obleko, da se ni videlo. Hotela sem mu že povedati, pa sem si premislila, ko mi je povedal, da je vampir.«

Sledilo je nekaj praznih listov. Amanda je vznemirjeno listala naprej, da bi našla še kakšen zapis.

»Rodila sem deklico, kot sem predvidela. Jacqueline. Michael kar žari od sreče.«

»Srečna sem, a se slabo počutim.«

»Že nekaj dni ne morem vstati iz postelje. Zdravnik pravi, da bo minilo, a mu ne verjamem. Vsak dan je slabše.«

 Tu so se vpisi v dnevnik končali. Amanda je predvidevala, da je Aurora umrla kmalu po porodu, ker  je najverjetneje prišlo do kakšne okužbe. Še enkrat je pogledala, kako je bilo ime deklici, ki jo je rodila. Jacqueline. Pogledala je v knjigo z družinskimi drevesi. Pod Jackom in Auroro je pisalo Jacqueline. Ampak v dnevniku piše, da je bil oče Michael, tu pa je napisan Jack. Morda sploh ni isto. A če razmišlja v pravi smeri, je lahko Jack je njen prednik. Bila je pretresena ob tej misli. Knjigo družinskih dreves in dnevnik je odnesla v svojo sobo. Nato se je pridružila Julii in Lucasu, ki sta v dnevni sobi še vedno gledala filme.

15.

Sofijo je skrbelo za Amando, ki je že odkar je Jack šel po opravkih, tiho tavala po hiši. Ko jo je vprašala, če je vse v redu, je le odmahnila z roko in odšla stran. Sklepala je, da ga pogreša. Saj vendar ni neumna, da ne bi opazila občudujočih pogledov, ki sta si jih namenjala.

»Mami, kako je bilo ime očetu?« jo je vprašala tretji dan. Sofija je zavzdihnila: »Zakaj te to tako muči?« »Marcus je bil, kajne?« je ponovno poskusila Amanda. »Od kod ti to?« je bila Sofija presenečena. Hči ji je v odgovor pokazala knjigo z družinskimi drevesi, ki jo je odprla na strani, kjer je zadnjič našla svoje ime. »Glej, moje ime. In tvoje. Pa imeni tvojih staršev. Ujema se,« ji je kazala. Ni ji pokazala imen na vrhu, Jack in Aurora. Čeprav je materi zaupala, se je želela o svojih domnevah najprej pogovoriti z Jackom samim. Sofija je pokimala. Očitno je vendarle prišel čas, ko ni mogla več skrivati, kdo je oče njenega otroka. Začela je pripovedovati: »Ja, princeska. Marcus je. Angel, pa saj to sem ti že povedala. Ko sem ga spoznala, nisem vedela, kakšen je. Ko pa sem to ugotovila, je bilo že prepozno. Bila sem zaljubljena in poročila sva se. Kmalu sem zanosila in ni hotel, da otroka obdržim. Kljub njegovim grožnjam sem se odločila, da ne bom ubila nedolžnega otroka, ki sem ga nosila pod srcem. Takrat mi je rekel, naj še enkrat premislim, če res vem, kaj je dobro zame, in me potem zapustil. Vrnila sem se k staršem in vsem povedala, da je moj mož umrl v neki vojni, slike in ostale stvari pa da so zgorele.« Amandi ni bilo vseeno, ko ji je mama povedala, da si je oče ni želel. »Vseeno bi ga rada spoznala,« je po nekaj minutah tišino prekinila Amanda. Mama jo je pogledala. »Prav.«

Sofija si je sposodila Juliin avto. »Pazi nanj,« ji je naročila Julia, ko ji je izročila ključe. Vsi so bili presenečeni, ko je tako hitro privolila, da lahko vzame njen avto, saj so vedeli, da je svetlolaska zelo navezana na svojega audija. »Pridi,« je Sofija rekla Amandi in poslovili sta se od ostalih. Odpeljala jo je na letališče. »Sama greš. Marcus me ne sme videti. In nikomur ne povej, da si njegova hči, sploh pa ne njemu. Pojdi in se pogovori z njim, na koncu pa mu daj to,« ji je izročila zapečateno pismo. »Tvoj rojstni list in nekaj fotografij iz tvojega otroštva. Preden bo dojel, kaj se je zgodilo, boš ti že daleč stran,« se ji je nasmehnila. Amanda je izstopila in Sofija se je odpeljala.

Ko je prispela nazaj do hiše, jo je čakala Julia, da je takoj preverila, če je z avtom vse v redu. Olajšano se ji je nasmehnila. »Kje je Amanda?« je prišel ven Jack. »Vrnil se je le nekaj minut po vajinem odhodu,« je Sofiji zašepetala Julia. Sofija se je tesneje zavila v svoj oranžen šal in se nasmehnila Jacku. »Očeta gre spoznat,« mu je povedala. »Marcusa? Je to pametno?« je zaskrbljeno vprašal vampir. Ko mu je Sofija razložila, da on ne ve, da je Amanda njegova hči, se je malce pomiril, a je bil še vedno zaskrbljen. Marcusa se je bal celo on.

16.

Po nekajurnem čezoceanskem letu je Amanda izstopila iz letala. Pretegnila se je in z majhnim nahrbtnikom na ramenih odšla proti izhodu. Zunaj je zapihal hladen veter, zato si je šal tesneje ovila okoli svojega vratu ter po žepu jakne pobrskala za listkom, ki ji ga je dala mama. Po njenih navodilih se je obrnila na levo in kmalu zavila v ozko uličico. Na koncu temačne slepe ulice je stopila pred vrata velike, na videz zapuščene hiše, a je vedela, da temu ni tako. Potrkala je. Slišala je korake in vrata ji je odprl visok, mišičast vampir. Pogledal jo je, in ko je ocenil, da je polkrvna, vprašal: »Kako ti lahko pomagam?« Glede na to, da je služil njenemu očetu, je bil nenavadno vljuden. »Gospoda sem prišla obiskat,« je rekla glasno in odločno, kot ji je naročila mama. Vampir jo je postrani pogledal, nato pa jo pospremil v nekakšno dnevno sobo ali salon, kjer naj bi počakala, da bo gospod Marcus povedal, ali ima čas za neznano obiskovalko.

Vstala je in podala roko očetu. Vedela je, da je on  že zaradi spoštljivih pogledov, ki so mu jih namenjali zaposleni. »Kaj lahko storim zate, mlada dama?« jo je presenetil s prijaznostjo. O njem je slišala precej slabih stvari. Velja za zlobnega angela, angela teme. Angeli so bili tako redki, da niso vsi verjeli vanje. »Želela sem se pogovoriti z vami. Menda ste angel. Je to res?« je rekla. »Sem, in tudi ti si. Vsaj na pol,« se ji je nasmehnil. »Menda že, nihče ne zna povedati točno, čemu pripada moj nečloveški del,« je odgovorila. Nekaj malega ji je povedal o angelskih močeh, ki so različne glede na razpoloženje, nato pa se je poslovil. Obrnila se je proti vratom, ko je zaslišala: »Nekam znana se mi zdiš. Kdo so tvoji starši?« Bala se je tega vprašanja, saj bi lahko zaslutil, da laže. »Ne vem, odraščala sem pri prijateljih lastnika sirotišnice, pred katero so me našli,« je rekla in se hitro poslovila. Odšla je iz hiše in pohitela po temni uličici. Šele na glavni ulici se je počutila varneje. Globoko je zadihala. Upala je, da je Marcus ni povezal s Sofijo.

»Povej,« se je oglasila na telefon. Klical jo je Lucas. »Vrni se, kolikor hitro se lahko. Nekaj je narobe s Sofijo,« ji je rekel in prekinil. Nič ji ni bilo jasno, a vedela je, da je Lucas ne bi poklical, če ne bi bilo resno. Pohitela je na letališče. Naslednji let je bil šele pozno zvečer, čez nekaj ur. Sedla je v čakalnico in listala stare revije. Zadremati si ni upala, zato je raje utrujena dočakala let. Na letalu je gledala dolgočasen film, nato pa zaspala. Zbudila se je ob pristanku. Julia jo je že čakala. »Končno,« je vzkliknila, ko jo je zagledala in pohiteli sta proti njenemu audiju. »Kaj je narobe z mamo?« jo je vprašala med divjo vožnjo. »Ne vem, blede se ji. In kliče tvoje ime,« je zamrmrala Julia v odgovor.

»Mami?« je Amanda takoj stekla v Sofijino sobo. Poleg nje je sedela Amanzi, ki ji je s hladnimi obkladki hladila pregreto čelo. Amanda jo je grdo pogledala in sirena je odšla. »Mami? Kaj je narobe?« je zaskrbljeno sedla k njej. »Marcus… ugotovil je... kdo si,« je izdavila med tresavico in nerazločnim momljanjem. »Alex!« je zaklicala Amanda. Spomnila se je, da ji je fant enkrat govoril o angelih. Morda ve, kaj bi lahko Marcus od tako daleč storil njeni mami. Čez nekaj minut in po Amandinih klicih je končno nekdo potrkal na vrata. »Alex,« je olajšano zavzdihnila. Povedala mu je, kaj je prej zamomljala Sofija in Alexander je stekel v knjižnico po nekaj knjig. Medtem ko ga je čakala in materi hladila čelo, je s tihimi koraki vstopil Jack. Brez besed je objel Amando, ki je utrujena naslonila na njegove močne prsi. Alexander se je vrnil s kupčkom knjig in korak mu je zastal, ko ju je videl v objemu. Hotel je že oditi, a ga je pogled na Sofijo na postelji prepričal. Sedel je in začel brskati po prvi knjigi. Vsake toliko mu je pogled ušel proti Amandi, ki je dremala v Jackovem naročju.

Čez kakšno uro, ko je Alexander še brskal po zadnji knjigi, se je Amanda predramila iz nemirnega dremeža. Zmedeno se je ozrla okoli sebe in se spomnila, kaj se je zgodilo. Izvila se je iz Jackovega objema in stopila proti Alexu: »Si kaj našel?« »Menda že,« ji je odgovoril. Vprašujoče je dvignila obrvi in sedla poleg njega. »Glede na zapise v teh knjigah lahko angeli, ki so že precej močni, vplivajo na koga tudi od zelo daleč. Tvoj oče je bil očitno zelo jezen,« ji je tiho rekel, da ne bi zbudil Sofije, ki se je končno malo umirila in potonila v vročičen spanec. Amanda je zavzdihnila. »Ji lahko kako pomagamo?« ga je vprašala. V odgovor je iz kupčka knjig izbrskal majhen zvezek s temnimi platnicami in ji ga podal. Odprla ga je in polistala. Popisan je bil s čudnimi simboli in risbami. »Rune so, verjetno jih ne razumeš. S tem pojdi k Lucindi, pomagala ti bo,« ji je rekel. Amanda se je nasmehnila Jacku, Alexa v zahvalo rahlo poljubila na lice in preden se je obrnila, stisnila mamino hladno dlan. Odšla je iz sobe.

V preddverju je zavila proti velikim, težkim vratom. Še nikoli ni bila v kleti, kjer se je zadrževala Lucinda. Naslonila se je na vrata in jih stežka odprla. Korak ji je zastal, ko ji je v nosnice udaril zatohel, hladen zrak. Zmrazilo jo je. Stopila je na prvo kamnito stopnico in vrata so se s treskom zaprla za njo. Od nekod je zavel topel vetrič in sveče v stenskih svečnikih so se prižgale. Stopala je po stopnicah, za njo so se sveče ugašale, pred njo pa prižigale. Končno je prišla do konca kamnitega stopnišča in ni vedela, kam naj gre. »Kar na desno zavij, nato pa prva vrata levo,« je od nekod zaslišala Lucindin glas. Sledila je navodilom. »Povej, kako ti lahko pomagam, ljubica,« jo je čarovnica prepoznala, ne da bi se obrnila. Amanda se je ozrla okoli sebe. Stene so bile polne polic, ki so se šibile pod težo kozarcev z zelišči, knjigami in stekleničkami. Lucinda je ravno nekaj dopisovala v eno izmed knjig. Pisala je z gosjim peresom, ki ga je pomakala v črnilo.

»Lahko poskusim, ne morem pa ti obljubiti ničesar,« je Lucinda rekla Amandi, ko je prelistala zvezek z runami. Dekletu je povedala, da so v zvezku nekakšni recepti za zdravilne napoje. Eden izmed napojev bi lahko pomagal Sofiji, a Lucinda tega ni še nikoli naredila. Prosila jo je, naj jo pusti samo. Tako je Amanda stekla po temačnih stopnicah v preddverje. Kar oddahnila se je, ko je prišla ne svetlo.

17.

»Hej, pridi dol nekaj pojest. Saj bo Alex bedel ob Sofiji,« je Julia rekla Amandi, ko so že nekaj ur čakali Lucindo in njen napoj. Amanda je vdano vstala in sledila Julii v jedilnico, kjer je brez pravega navdušenja nad hrano pojedla nekaj obloženih kruhkov. Trudila se je jesti že zavoljo Julie, ko je zaslišala odpiranje težkih vrat in Lucindine korake. Stekla je proti preddverju, kjer je čarovnica ravno stopila na prvo stopnico. Obrnila se je, ko je za sabo zaslišala korake. Od presenečenja ji je steklenička s sijoče zelenim napojem padla na tla in se razbila.

»Amanda?« je Julia zaklicala za prijateljico, ki je kar planila s stola. Obložen kruhek, v katerega je ugriznila, je padel na tla. Julia ga je pobrala, postavila na mizo in šla za Amando. Našla jo je, kako je stala sredi preddverja in strmela predse. »Je vse…« je Julia obmolknila sredi stavka, ko je zagledala prizor, v katerega je zavzeto strmela prijateljica. Na tleh pri stopnicah je bila zelena luža in koder temnih las. Amanda se je obrnila, ko je za seboj zaslišala korake. Pogledala je zaprepadeno svetlolasko, ki se je nenadoma zdela še bolj drobna. »Lucas!« je zavpila Amanda nenavadno močno in glasno, saj je navadno govorila z nežnim glasom. Fant je pritekel po stopnicah. »Prosim, pomagaj ji do sobe. Mislim, da bi bilo dobro, da se malo uleži,« je pomignila proti še vedno zaprepadeni Julii. Lucas je pokimal in prijel škratovko za roko ter ji pomagal po stopnišču do sobe. Amanda pa je zaobšla polit napoj in po sosednjem stopnišču stekla v sobo, kjer je ležala Sofija. Alexander in Amanzi, ki sta sedela ob postelji, sta jo presenečeno pogledala. »Alex, prosim, pojdi z mano. Ti pa ostani tu in pazi nanjo,« je sireni namenila preteč pogled. Amanzi je pokimala, bila je presenečena, da Amanda ni bila spet jezna, ker je bila ob njeni materi. Alex je vstal, se vljudno poklonil Amanzi v pozdrav in odšel za prijateljico. Ko sta prišla v preddverje, je vampir zagledal polit napoj in koder Lucindinih las.

Patrik je prišel takoj, ko ga je Alex poklical. Kmalu je prišel še Jack, ki ga je zanimalo, zakaj zganjajo tak hrup. Vedel je, da bi ga prišla Amanda poklicat, če bi se Sofija zbudila. Ko so mu hitro pojasnili, da je Lucinda izginila, in mu pokazali polit napoj ter nekaj njenih las, je pripomnil: »To je pa Marcusov stil.« »Kako ga lahko tako hitro obsojaš?« ga je s slabo prikrito jezo vprašala Amanda. Jack je zavil z očmi in ostal tiho. »Kje pa je Stirling?« je poskusil napetost razbiti Patrik. »V starinarno je šel. Ni dosegljiv na telefon,« mu je odgovoril Alexander. Na Patrikovo pobudo sta šla Jack in Alex preverit v starinarno, če je vse v redu, sam pa je z Amando poskušal ugotoviti, kako bi lahko Marcus vstopil. »Jaz bi rekla, da mu je nekdo pomagal,« je rekla Amanda, ko jima je kuhala čaj. Patrik jo je pogledal in vedela sta, da mislita isto. Vstala sta in pohitela v sobo, kjer je bila Amanzi s Sofijo. Prišla sta ravno v trenutku, ko je sirena speči Sofiji na ustnice prislonila majhno stekleničko s temno modro, skoraj črno tekočino. »Ne!« je vzkliknila Amanda in planila proti Amanzi, ki je vsebino stekleničke hitro zlila med Sofijine ustnice ter pohitela mimo Patrika. Ta jo je zagrabil in jo držal v jeklenem prijemu, ko je Amanda materi brisala ustnice. Obupano je pogledala vampirja. »Vzemi stekleničko,« ji je rekel in odvlekel sireno v sobo nasproti te. Privezal jo je na stol in jo vprašal, zakaj je to storila. Posmehnila se mu je in še enkrat jo je vprašal. »Kaj je bilo v steklenički?« »Nikoli več se ne bo zbudila,« se je sirena nasmehnila in prvič pokazala svoje ostre, zašiljene zobe, ki jih je do zdaj skrbno skrivala.

Amanda je takoj, ko je zaslišala zvok motorja Patrikovega terenca, pohitela dol in jim povedala, kaj se je zgodilo. Stirling je bil videti utrujen. Jack ga je pospremil v jedilnico, da je sedel, Alex pa je povedal, da sta v starinarnici našla Stirlinga omamljenega, v roki pa je držal listek s sporočilom: »Zahvalite se Sofiji. Pred skoraj 18. leti me ni ubogala. Nosite posledice vsi, ki ji pomagate.« Tako so dobili potrditev Jackove domneve, da je kriv Marcus. Amanda je skomignila z rameni. »Jutri bom stara 18,« je naglas pomislila. Spomnila se je na mamo. Alexa je prijela za roko in ga odvlekla do sobe.

»Amanzi? Kaj… Kako si mogla?« je bil jezen in presenečen Alexander. Sirena je bila že kar nekaj časa z njimi in zaupal ji je. Očitno ga je njegov sicer vedno pravi občutek glede ljudi enkrat izneveril. Amanzi je renčala, kazala ostre zobe in se poskušala izviti iz vrvi, a jo je Patrik močno zvezal. Alex se je ozrl proti Amandi, ki je v sosednji sobi sedela na postelji poleg mame in jo držala za roko. Pričakoval je, da ga bo pogledala, češ, saj sem ti rekla, a je bila sklonjene glave. Na njenih licih je opazil sledi solz. To ga je zbodlo v srce. Ni hotel, da bi trpela, želel ji je pomagati. Zato je odločno vstal: »Kje je Lucas?« Patrik je pomignil proti hodniku.

Alexander je pogledal po hodniku. Opazil je, da so vrata Juliine sobe odprta in je vstopil. Lucas in Julia sta ležala na njeni postelji. Svetlolaska je spala, naslonjena na fantove prsi, on pa je z dlanjo gladil njene lase. Pogledal je prišleka, ki mu je tiho, da ne bi zbudil dekleta, z gibom roke nakazal, naj mu sledi. Zunaj sobe mu je povedal za svoj načrt. Lucas je pokimal in mu sledil v sobo, kjer je bila zvezana Amanzi. Patrik je vzel še eno vrv in jo še močneje zvezal, saj se je sirena močno upirala. »Kaj si dala Sofiji?« jo je odločno vprašal Alex, Lucas pa je sedel na stol v kotu sobe in strmel v Amanzi. Ta se je zlobno nasmehnila in ostala tiho, Alex pa je pogledal Lucasa, ki je odkimal. V njenih mislih ni našel ničesar uporabnega. »Bolj jo zveži,« je Alexander rekel Patricku. Sirena je zaječala, ko so se ji vrvi zažrle v zapestja. »Kaj si ji dala?« je glasneje ponovil in spet pogledal v kot proti vilinu. »Ne…« je zaječala Amanzi. Tokrat je Alex pokleknil pred njo in ji zašepetal z glasom, ki se mu ni mogla upreti nobena s količkaj srca: »Amanzi, draga moja, povej.« Lucas je vstal s stola: »Kako ji lahko pomagamo?« Nekaj trenutkov je še strmel v zvezano sireno, ki ji je že zmanjkovalo moči, nato pa se je zmagoslavno nasmehnil. Uspelo mu je prebrati njene misli. Patrik mu je podal beležko s svinčnikom in vilin je hlastno začel pisati. »Še jo lahko rešimo,« je zaklical proti Amandi in odhitel po Julio. Vstopil je in jo pogledal: še vedno je ležala na postelji. Prej je tu pustil pulover in v spanju ga je našla. Bila je zvita v klobčič in k sebi tiščala ta kos blaga. Ni si mogel kaj, da je ne bi poljubil na čelo. Ob tem bežnem dotiku se je zdrznila, a se ni prebudila. Pobožal jo je po svilnato mehkih laseh in jo nežno zbudil. Čarobni trenutek je minil.

Lucas in Julia sta prišla do Amande. »Uspelo mi je prebrati njene misli. Lahko pomagamo Sofiji, a je veliko stranskih učinkov napoja, ki naj bi jo pozdravil,« ji je povedal Lucas. »Saj ni Lucinde, kje boš dobil napoj?« je podvomila Amanda. Fant se je naklonjeno nasmehnil svetlolaski, ko je rekla: »Nekajkrat sem ji pomagala, ko je kaj pripravljala. Vem, kje ima kaj spravljeno in poznam zelišča.« Amanda je pogledala mamo, ki je momljala v spanju. »Kakšni so torej stranski učinki?« je vprašala. »Verjetno bo izgubila spomin.« Amanda je pomislila. Alex je rekel, da lahko zaradi Amanzijinega napoja umre, in slabo je kazalo. Še vedno je bolje, da se je sploh ne spomni več, kot da jo za vedno izgubi. Na mamo je bila zelo navezana, kljub temu da je zadnja leta ni pogosto videla. Pokimala je in šla z Julio v Lucindino klet.

»Podaj mi tisto prazno stekleničko,« je rekla Julia. »Si že končala? Si pa hitra,« jo je Amanda ubogala. Svetlolaska je v stekleničko vlila napoj živo rožnate barve. »Nimam pravih moči za to,« je zamomljala škratovka in prijateljici podala stekleničko. Skupaj sta šli gor. »Je uspelo?« ju je prestregel Jack, ki je ravno spravil izmučenega Stirlinga v posteljo. »Bomo videli,« je odgovorila Julia.

18.

Zbrali so se okoli zdaj mirne Sofije. Amanda je pogledala Julio, ki ji je tiho rekla: »Nimaš kaj izgubiti.« Alexander je Amando stisnil za roko. Nasmehnila se mu je. Zadnjih nekaj dni mu je postajala vedno bolj naklonjena. Sklonila se je proti materi in ji na ustnice prislonila stekleničko z napojem. Nagnila jo je in zamižala. »Ne bo vedela, kdo smo. Kaj ji bomo rekli?« je naglas pomislil Lucas. Sofija je še vedno spala, nič se ni zgodilo. »Mogoče pa ji ne bo treba nič reči,« je otožno rekla Amanda in se ozrla skozi okno. Jack je odšel k Marcusu, da bi rešil Lucindo pod pretvezo, da se želi zlobnežu pridružiti. Upali so, da Amandin oče še ni ugotovil, da se je vampir poboljšal in je z njimi.

Po nekaj urah sedenja ob postelji je Amanda opazila, da se je njena mama začela prebujati. Poklicala je Alexa, ki je dobil idejo, kaj bodo rekli Sofiji, ki je izgubila spomin. Alexander je prišel v sobo, oblečen v belo haljo. Sofija se je prebudila in zmedeno pogledovala okoli sebe. »Kje sem? Kaj se je zgodilo?« »Imeli ste prometno nesrečo in izgubili spomin.« Amanda je odšla iz sobe.

»Amanda? Poglej,« ji je Julia pod nos pomolila telefon. »Marcus je ugotovil, da sem z vami. Ubil je Lucindo, zdaj bo še mene,« je pisalo v sporočilu. Amanda je objela objokano Julio. Sama niti ni bila tako žalostna. Jack je bil zanimivejši zato, ker je bil tako skrivnosten in privlačen. Pomislila je na Alexandra. »Pojdi k Lucasu, jaz moram gor,« je odpravila svetlolasko in stekla po stopnicah navzgor. Srečala je Adama, ki je prišel na Alexov klic po Sofijo. Ni vedel, zakaj on, saj jo je imel le še za znanko, a ko je vstopil v sobo in sta se njuna pogleda srečala… Vsi prisotni so začutili iskrice. Po njunem odhodu sta Amanda in Alexander ostala sama v sobi. Pogledala ga je. »Lucinda in Jack sta mrtva. Ugotovil je,« je kratko povedala. Objel jo je, čeprav ni kazala znakov žalosti. Bilo ji je žal, a na nobenega izmed njiju ni bila preveč navezana.

19.

Čez nekaj mesecev so sedeli na plaži. Lucas je objemal Julio, Amanda se je oklepala Alexandra, Patrik pa je osvajal črnolaso vampirko nekaj metrov stran. Vse je potekalo tako normalno. Amanda je izvedela, da sta se Sofija in Adam poročila. Vsi so bili tako srečni.

Pred dvema tednoma, preden so odšli na počitnice, je s pomočjo Alexovih knjig izvedela, da je Aurora, o kateri je brala, njena prednica, in da je zato pritegnila Jackovo pozornost. Še vedno je imela spravljeno ogrlico, ki ji jo je podaril in je očitno nekoč pripadala njegovi davni ljubezni Aurori.

Večerilo se je in vsi so vstali, da bi šli na večerjo. »Takoj prideva,« je Alex rekel ostalim in zadržal Amando. Na nebu so se prikazale prve zvezde. Alexander je od nekod privlekel preprost prstan z majhnim diamantom na sredi. »Vem, mlada si še. A vendar. Bi želela preživeti življenje z mano in postati moja žena?« jo je tiho vprašal in pred njo pokleknil na eno koleno. Pokimala je in objel jo je. Odšla sta proti prijateljem, ki so jima zaploskali, saj so videli, kaj se dogaja. Trenutek vznesene sreče je minil, ko je Julia zaklicala: »Poglejte!« V pesku pred njimi je bilo zapisano: »Ni še konec. M.«