Številka: D110

Maja Munih

SANJE BOLIJO DRUGAČE

Gimnazija Vič

 

1.

 

»Jasenka!« je zaklicala teta Doris iz predsobe. »Mama kliče!«

Odlično, ob osmih zjutraj. Popolnoma v njenem stilu. Nikoli ni vstala pred enajsto, izjemoma takrat, ko se je odločila, da me pokliče in povpraša, če sem še živa.

Nejevoljno sem se skobacala s kavča in v karseda počasnem tempu odkorakala v predsobo. Skoraj bi mi uspelo prevrniti stojalo za dežnike, pa sem v zadnjem hipu nogo po čudežu uspela obrniti bolj v desno. Dober znak.

»Ja?« sem z zoprnim glasom vprašala slušalko, da bi Amadeja lahko dobila realno sliko o mojem navdušenju nad njeno materinsko zavzetostjo. Sploh nisem vedela, zakaj se je kar iznenada spomnila name, ko pa mi še pred kakšnim mesecem na pisno poročilo o ekskurziji v Splitu ni odgovorila niti besede.

»Točno taka si, kot tvoj oče.« mi je postregla z vzdihom. »Oba rada pokvarita vsako dobro dejanje, ki se ga človek domisli. Dobro jutro tudi tebi, Jasenka.«

»Moj oče je bil nekoč tvoja sorodna duša, ne pozabi tega.« sem ji zamrmrala v slušalko. »In preden se, draga mati, domisliš kakšnega dramatičnega monologa, naj te opomnim, da resnično nisem razpoložena zanj. Nadleguj raje svojo sestro ali pa tistega tvojega, kaj že je...«

»Igor je, Jasenka.« me je prekinila Amadeja. »Igor, Igor, Igor! Lahko bi že vedela, saj se bova vendar čez tri tedne poročila…« naenkrat je njen glas dobil nekakšen kričeč prizvok, podoben tistemu v reklami za toaletni papir.

Od presenečenja sem skorajda izpustila slušalko. »Vidva?! P-p-poro-poro-čila?! Kje?! Kdaj?!« v tistem hipu sem sama sebe sovražila bolj kot kadarkoli, saj je izpadlo, da se za stvar očitno zelo zanimam, čeprav se sploh nisem. Še več, bilo mi je vseeno, ampak sem vseeno mislila, da sem na tekočem z vsemi novicami iz Hamburga.

»Ti Doris ni povedala?« je Amadeja zdaj zvenela začudeno. »Na Kostariki me je zaprosil že kako leto nazaj. Saj se spomniš, a ne, lanskega julija?«

Da, res sem se začela spominjati, megleno. Mama je pravzaprav sprva hotela, da bi šla z njima, pa jo je njen izbranec zavrnil, češ, saj naju punca tako ali tako ne prenese in z njo na grbi ne bi imela niti kančka zasebnosti. Tako sem bila prikrajšana za dva tedna brezskrbnega sončenja pod palmami in sem namesto tega morala poletje preživeti doma. Z Doris sva namreč takrat bili precej na tesnem z denarjem.

»A na Ljubljanskem gradu?«

»Ah, kje pa, saj veš, da ima Igor stil…rezerviral je eno majčkeno, luškano letovišče v Cancunu.« kar precej težav je imela z izgovarjavo in čeprav bi v normalnih okoliščinah umrla od sreče, da jo lahko opomnim na to, sem pozabila.

»Aha. In, kaj imam jaz veze s tem?« se mi je naenkrat utrnil njen motiv za klic. »Še preden mi predlagaš, naj ti povem, da se v Hamburg niti slučajno ne mislim preseliti in da s teto nimava denarja za…«

»Saj vaju ne bo.« je mama kratko odsekala. »Igor pravi, da je povabljencev že tako preveč, vidve bi pa tako ali tako naredili kakšno sceno. Kar spomni se tiste iz kavarne.« dobro sem vedela, da s tem želi samo opravičiti dejstvo, da bo na poroki verjetno vseh Igorjevih osem otrok iz prejšnjih zakonov, edinke njegove neveste pa ne bo.

»Veš kaj, ne morem pomagati, če se on obnaša kot…« besede raje nisem izrekla, škoda bi bilo. »Sicer pa, kaj si pričakovala, naj ga stisnem v objem in začnem klicati ati?«

»Nehaj spet pogrevati starih zadev Jasenka, nočem poslušati tvojih pubertetniško-ljubosumnih izpadov. Zakaj se pa do Magdalene nikoli ne obnašaš tako nesramno, a? Ne išči izgovorov, prosim.«

»Magdalena nima na sebi ponaredkov iz kitajskih trgovin in zaenkrat še ve, kje imam oči.« sem ji zabrusila. »In zdaj, če dovoliš, bi odložila, veliko dela še imam.«

»Jase…povej teti, naj me pokliče nazaj. Pogovoriti se morava o resnih zadevah.« je še uspela odrecitirati, preden sem slušalko vrgla nazaj na vilice. Oboževala sem ta občutek in prav vesela sem bila, da teta nima kakšnih izmed tistih zoprnih piskajočih škatlic.

Doris me je ustavila na prehodu med dnevno sobo in hodnikom. »Kaj je spet?« je zavila z glasom. »A je noseča? Boš dobila sorojenca ali kaj?« odločno me je zadržala s telesom, da sem ji bila prisiljena pogledati v oči.

»Ljubi Bog, še to bi se mi manjkalo! Zakaj mi nisi povedala, da se bo poročila?« sem zarenčala.

Teta je prebledela kot stena. »Nisem te hotela prizadeti. Že tako imaš zadosti komplicirano življenje. Danes pri kosilu sem ti hotela povedati za zadevo, ker je, kot veš, poroka čez tri tedne in…«

»Ne delaj si skrbi s tem, ker naju ne bo. Nisva povabljeni.« sem rekla. »Igor naju noče tam.«

»Kaj?« je zajecljala. »Pa saj sva vendar njeni ožji sorodnici! Kako si drzne?« njena lica so se obarvala v divji odtenek rdeče. Nekaj sekund je bolščala vame, potem pa se v divjem ritmu sprehodila v predsobo. Slišala sem, kako je obsedeno pritiskala številke in posvetilo se mi je, da je najbolje izginiti. Doris je imela namreč fascinantno grlo, mama pa je bila tako ali tako kolerik.

 

»Am…k Maksimilijanu grem! Povabil me je na zabavo.«

 

Zaloputnila sem vrata ravno toliko prepozno, da sem še slišala, kako je moja skrbnica z visokim c-jem spustila uvodni krik besa.

 

.    .    .

 

Sedemnajstega maja je Maksimilijan končno dočakal največjo prelomnico. Prelomnico, ki si jo večina najstnikov zapomni zato, ker jim starši v last končno izročijo kakšno odsluženo prevozno sredstvo ali pa ker jim prvič pustijo, da s kolegi za nekaj dni zasedejo vikend ob morju.

 

Maksimilijan si je to prelomnico zapomnil po tem, da je bil po dveh letih končno odrešen nadzora socialne službe. S sedemnajstim majem je postal edini pooblaščenec na svojem bančnem računu, stanovanje v sedmem nadstropju našega bloka pa je tudi uradno prešlo v njegovo last. Če povzamemo bistvo; postal je odrasel. Tako na hitro, brez vmesnih postaj in počasnega uvajanja; kar streslo me je ob misli, da ga bo petnajstega naslednjega meseca v poštnem nabiralniku že čakala položnica za elektriko, ki ji bo kasneje sledilo še na kupe drugih, manjših in večjih, takšnih in drugačnih, rožnatih obrazcev.

 

Videti je bilo, da je to dejstvo obremenilo predvsem mene, kajti že ob sedmih zjutraj mi je pred vrata položil pismo z obvestilom, naj se danes oglasim na 'proslavi'. Kdaj in kje sem tako ali tako vedela: pri Maksimilijanu je bilo vse predvidljivo. Improvizacija namreč odpade ob zavedanju, da si moraš sam skuhati kosilo (in tudi neizbirčen jedec ne more vsega življenja preživeti ob picah), obesiti perilo, od časa do časa odmašiti odtok v kopalnici in hkrati vzdrževati še tisto malo dijaške štipendije.

 

»Hej, hej, počasi!« je zaklical izza vrat, ko sem ga privabila z neprekinjenim zvonenjem. »Nisem te pričakoval ob taki zgodnji uri, ampak na tvojem obrazu je očitna nuja.«

 

Videti je bilo, da sem ga zmotila med kuhanjem kave, kar mi je bilo pravzaprav povsem všeč. Neverjetno, kako so ta črna zrnca vplivala na moje živce, skoraj tako kot branje knjig, ali pa kot Maksimilijanove šale. Poleg tega sem se počutila povsem nemočno in moje ustnice so grozile, da se bodo od poplave čustev zapletle. Pripravno.

 

Nisem se motila; že čez sekundo me je porinil na kuhinjski stol, temu pa je sledilo kratko ropotanje s skodelicami. Ko sem znova dvignila pogled, je na sredino mize postavil pladenj in nosnice so hlastno sprejele nov vonj. Prava je, sem ugotovila. Tista za posebne priložnosti.

 

»A ti Amadeja spet teži?« je vprašal, kot, da bi vedel, zakaj sem prišla. Sovražila sem, kadar je bil tako luciden in sama pri sebi sem se spraševala, če sem res sramotno predvidljive narave. Ni mi preostalo drugega, kakor da sem dvignila obrvi in prikimala, češ, kako veš.

 

»Samo, kadar te razjezi mati imaš na obrazu tak bojevit izraz. Morala bi ji pokazati, kako zanimivo vpliva nate.« je zamrmral.

 

»Sanjaj! Z njo nimam kaj več govoriti, saj itak ne ve, da sem njena hči!« sem mu zabrusila. »S svojim Igorjem se bo poročila v Cancunu, mene pa tam ne bo!« naenkrat sem bila tako razburjena, da nisem opazila, da se mi tresejo roke. 

 

»Pa saj si rekla, da ti je vseeno, od kdaj te stvar tako zanima?« je z začudenim pogledom vprašal. »Svojo mamo sovražiš bolj od vsega, zdaj pa mi vsa prizadeta javkaš, ker te ne bo na neki zoprni procesiji.« je presenečeno pripomnil.

 

»Maksimilijan, za mojo mater gre! Pred tremi leti, ko se je ločila od očeta, je v hipu spakirala kovčke in izginila, mene pa pustila pri Doris! Pet dni za oddih, kakor je pravila, se je razvleklo v pet prekletih mesecev brez enega samega klica! Kaj bi se zgodilo, če bi Doris šla službeno delat v tujino?! Bi šefu rekla ''oprostite, moja zblojena sestra mi je pustila štirinajstletnico na grbi, vsak večer jo moram nahraniti in obleči?!«

 

Maksimilijan je precej dolgo časa zrl vame z nenavadno pronicljivim pogledom. Lahko bi prisegla, da se je v njegovih lešnikovih očeh zrcalilo nekakšno razumevanje. »Jasenka, saj veš, da bi jaz…«

 

»Kaj bi ti? Odnehaj no, še sam zase komaj skrbiš, pa bi…daj nehaj no!« sem se zasmejala. »Cenim tvojo širokosrčnost, ampak saj oba veva, da nama ne bi šlo. Jaz recimo, ne znam skuhati niti juhe iz vrečke, vse bi moral narediti sam. Življenje bi ti strahotno otežila.« v mojih besedah je bilo še neko drugo čustvo, katero pa sem podzavestno prikrila s še bolj zavzetim smehom. Moje oči so postale nekoliko vlažne.

 

»Resno mislim.« je odvrnil s tistim globokim glasom, ki me je takoj spravil na realna tla. Dvignila sem pogled.

 

»Ne bodi patetičen!« sem mu zaklicala. »Človeka besede večkrat premagajo, kakor pa potrdijo. Tudi moj oče zna čudovito risati iluzije, pa poglej ga, kje in kdo je!« ne, da bi vedela, so moje besede dobile čuden prizvok.

 

»Mislil sem, da veš, da mi v mojem življenju na žalost ni usojeno živeti v iluzijah. No, razen, če umazano posodo in obešanje perila jemlješ za plehko iluzijo ter se prepričuješ, da je to moja izbira.« je rekel.

 

Obstala sem v krču. Zadel me je v živo in v tistem hipu bi se najraje začela jokati od zavesti, kako neumna sem. Svoje težave z materjo in očetom potenciram, pretirano, medtem, ko on o svojih ne govori. Niti namiguje ne nanje v kakršni koli dramatični maniri.

 

»Ustavi se Jasenka. Sveta ne moreš zajeti kar tako na hitro.« se je naposled zasmejal še on. »Joj, ko bi se videla, prav lep človek si! Jaz recimo, še vedno ne morem pozabiti tistega portreta v Vitalovem ateljeju…«

 

Vedela sem, na kaj je meril. Omenjeni portret je nastal v eri sožitja, ko sta mama in oče zaradi mojega nedolžnega staža delila skupno očaranost nad naključji. Takrat sta, misleč da v meni iščeta poteze drug drugega, pravzaprav iskala svoje lastne. Torej; to je bila podoba približno osemletne Jasenke z dvema kitkama. Moji lasje še niso postali rjavi, pač pa so bili naravnost slamnate barve. Nosila sem karirasto poletno obleko in v roki sem držala nekakšne planinske cvetlice.

 

Vital je bil takrat naravnost evforično usmerjen v naravo in moram reči, da je bilo to njegovo najuspešnejše obdobje. Ko je njegova hčerka iz rdečeličnega baročnega angelčka postala bledoličnica, je najprej poskušal ustvariti nekaj vmesnega, pa žal ni šlo. Moje poteze je vsakokrat narisal preveč zabrisano in ponavadi je zgrešil odtenek oči.

 

»Podobna si mu, veš?« je pripomnil. »Veliko bolj, kot materi.«

 

»Komu si pa ti podoben, no!? Prepričana sem, da svojim sta …« sem spet izustila neumnost, pa sem se k sreči na sredi zadržala, preden bi me postalo še bolj sram in bi zbežala nazaj k teti. To, da je za obžalovanje malenkost prepozno, sem vedela. Kako sem lahko tako butasta?!

 

Maksimilijanove zenice so se zožile in postale skoraj črne. Ustni kotiček, ki je bil prej zavihan v nekakšen nasmešek, je trznil in se povesil. Njegove poteze so nenadoma pridobile ostrino, da sem šele zdaj opazila, da je njegova polt nekoliko nezdravo rumenega odtenka in da ima podočnjake. Spet, od dolgega bedenja pozno v noč.

 

»Uleži se na kavč, poglej kakšno mehiško žajfnico, lahko ostaneš, ampak jaz moram še do konca napisati praktikum in resnično nimam časa, sploh pa ne zdaj. Domenjena sva bila ob petih popoldne, ne pa ob devetih zjutraj…« s temi besedami je zgrabil skodelico, ki je bila še vedno skorajda do roba polna kave in izginil v svojo sobo. Zamižala sem ob zvoku zaloputnjenih vrat.

 

»Jaz grem! Se vidiva ob petih!«

 

2.

 

Vedela sem, da se domov nima smisla vrniti, saj bo Doris še celo dopoldne prakticirala užaljenost in se igrala godbo s pokrovkami, Maksimilijan pa sploh ne bo prestopil praga stanovanja, preden ne bo končal prekletega praktikuma in ohladil svojih živcev. Torej mi ni preostalo drugega, kot, da se odpravim k Vitalu in upam, da ga je Magdalena že spravila v funkcionalno stanje. Vsekakor tvegano dejanje, če upoštevam, da je bil včasih še ob pol dvanajstih popolna koma. Slikar pač.

 

Svoj atelje je imel v centru mesta in moram priznati, upravičeno. Moj oče, Vital Boštjančič je v zadnjem desetletju postal slikarska eminenca in njegova dela so naročali vsi, ki so imeli kaj veljave, njegov Norec v žitu je celo krasil pisarno predsednika vlade. Po njegovih lastnih besedah še danes umira od sreče, da mu nikoli ni bilo treba slikati pudljev in zlatih ribic. To je, pravi,  največje ponižanje za kreativnega umetnika. Magdalena se z njim bojda strinja.

 

Že spet sem morala prestopiti skladovnico golih aktov, ki jih dva boema nista mogla pospraviti in so po sili razmer ostali tik za vrati. Vsekakor je to namigovalo na dvojna merila, ker sem dobro vedela, kakšen besen izpad vedno dobi, kadar sluti eno samo prasko na svojem delu.

 

»Vitaaaal!« sem se zadrla. Moj oče je bil pravzaprav edini, ki se ni menil, če sem ga klicala po imenu, ker se tako ali tako ni počutil dovolj starega za te zadeve. Navsezadnje je Magdalena samo osem let starejša od mene.

 

»Oh, Jasenka, kaj pa ti tukaj?« sem zaslišala njen glas za seboj po nekaj sekundah. Res, ko sem se ozrla, sem videla, da se nisem zmotila: prebudila sem ju. Moja 'mačeha' je imela na sebi nekaj, kar bi se verjetno v prazgodovini jemalo za obleko, v sodobnosti pa za vse kaj drugega.

 

»Am … čez se vidi.« sem bleknila, ker mi je bilo nerodno. Zardela sem na čudovit odtenek višnjevo rdeče, ko sem si predstavljala, da jo nosim jaz. Saj mi niti zadnjice ne bi pokrila!

 

»Vitalu je všeč.« je rekla kratko.

 

»Aha.« sem odvrnila. »Se opravičujem, ker motim, ampak mama je danes oznanila, da se bo poročila s svojim Rusom in Doris je vsa besna. Prišla sem, da si malo ohladim glavo. Saj ne bom nič motila, obljubim.« ubogljivo sem sedla na oguljeno zofo, ki je bila namenjena modelom, ampak Vital se sploh ni menil, če sem sedla nanjo, samo, da ne na akte.

 

»Ti kar. Žal ne morem zagotoviti, da mi ga bo uspelo zbuditi, ampak kasneje bi lahko pojedli ocvrta jajca…« bledo se mi je nasmehnila, nato pa izginila v spalnico.

 

»Meni je v redu!« sem zaklicala za njo.

 

Vital me je pustil čakati skoraj petnajst minut, ko se je končno primajal. Njegovi dolgi lasje so štrleli na vse strani neba in zdel se mi je na moč smešen, hkrati pa nisem razumela, zakaj mi Maksimilijan ves čas trobi, da sem mu tako podobna. Menda ne izgledam tako ob osmih zjutraj?!

 

»Oh, kaj je imelo stvarstvo v glavi, da mi je tebe naprtilo, Jasenka?« je zastokal. »Kdo bi vas otroke razumel? Pridete nad starše kot bolhe na mačke in jim izpijete vso kri.«

 

»Vital, Amadeja je klicala.« sem rekla.

 

»In?« je dvignil obrvi.

 

»Nič. Poročila se bo.«

 

Moj oče me je pogledal s strahotno izbuljenimi očmi. »Kako poročila? S kom?«

 

»Ja, z Igorjem. Rusom. V Cancunu.«

 

»Ti presneta ženska!« se je pridušal. »In kdaj misli to izpeljati? Upam, da je petičnež poslal karti zate in za teto…«

 

»Čez tri tedne. In ne bo naju. Odveč sva.« sem mu odbila. »Igor se boji, da bi z Doris zanetili kakšen škandalček, pa nama je prepovedal priti.« v mojem glasu je bila zaznavna sled ironije.

 

»Poklical jo bom. Takoj.« je rekel, a sem odkimala.

 

»Pozabi. Jo je že Doris, pa tudi meni je vseeno. Prav srečna bom, ker mi ne bo treba gledati njegove spolirane pleše.«

 

V tistem hipu je zazvonil telefon. Vedela sem, kdo kliče in prav tako je vedel Vital. Moja mati in Doris sta obe imeli odličen talent klicanja ob pravem času. Z nadpovprečno hitrostjo je šel dvignit slušalko, ob tem pa z zaprtjem vrat preprečil, da bi slišala vsaj besedico.

 

»Ah, ja.« sem zavzdihnila. »Najbolje, da počakaš z jajci, Magdalena.«

 

.      .      .

 

Vital se je vrnil čez kakšnih petnajst minut, ves rdeč v obraz. To dejstvo me je pognalo v zaskrbljenost, saj ga še nikoli nisem videla takega; še novico, da je Amadeja vložila ločitvene papirje je prenesel zelo stoično, skoraj, kot da bi mu bilo vseeno. Ko sem bila pri treh letih hospitalizirana zaradi sončarice in je njegova (takrat še) partnerka obsedena letala po raznih tečajih joge obraza, je v tišini sedel ob moji postelji in mi božal lase. Tega se še najbolje spominjam po tem, da je Doris klicala vsakih pet minut, samo, da bi slišala, kako sem.

 

»Kaj pravi?« sem vprašala, čeprav sem vedela, da bo odgovor tako ali tako nekaj negativnega in je kazalo, da bom imela pokvarjeno soboto.

 

»Pregovorila je Igorja.« je zamrmral. »Doris gre. Ampak ti ne. V nobenem primeru.«

 

»Am… v redu.« sem rekla in čez obraz mi je šinil nasmešek. Kar nekaj sekund je trajalo, da sem se popolnoma dotaknila trdnih tal, ko me je spreletelo dejstvo, da ima Vital čez tri tedne konferenco v Varšavi. Pri njem tako zagotovo ne bi mogla ostati, saj je ta dogodek predvideval že pred meseci, pa še govornik bo. Opcija nič.

 

»Ja, kje pa bom?« sem naposled vprašala.

 

»Doris sem rekel, da pri meni.« mi je odgovoril, da sem zajela sapo. »Znorela bi, če bi vedela, da sem se ji zlagal, ampak mislim, da si dovolj stara, da boš znala poskrbeti sama zase. Imaš dve stanovanji in pustil ti bom denar, da boš brezskrbno preživela.«

 

»Si zmešan?« sem ga vprašala. V življenju nisem bila sama niti za vikend, razen poleti, kadar me je mama vpisala v kakšno kolonijo. Zadnji dve leti pa sploh nikdar, ker je bila Dorisina paranoja še hujša od mamine – še sredi belega dne me je nerada puščala doma, ker človek nikoli ne ve, kdaj se bodo roparji odločili odnesti zavese – kaj vrednejšega namreč nisva imeli.

 

»Skoraj sedemnajst let si stara, Jasenka!« je rekel Vital. »Večina tvojih sošolcev medtem, ko so njihovi starši na sindikalnih izletih, prireja zabave za pol mesta! Sam sem šel že s petnajstimi peš iz Novega mesta do Kopra na morje! Pa kaj je Doris zadnja tri leta počela s teboj?« je začel zmajati z glavo moj sicer precej nezgovoren oče.

 

»Njo sem še imel za trezno žensko.« je zamrmral Magdaleni. »Pa sem se očitno motil.«

 

»Amadeja ni nikdar hotela biti mati, Vital. Sem ti rekla, da bi ji moral že zdavnaj pobegniti in vzeti Jasenko.« je rekla in si okrog prsta navila pramen kostanjevo rjavih las.

 

»Saj res, morda bi pa lahko bila pri tvoji mami?« je dvignil obrvi Vital. »Mislim, saj vem, da Jasenka ni njena vnukinja in da bi Žalec videla prvič v življenju, ampak morebiti bi bila zadovoljna z dejstvom, da bi ji naše dekle nudilo malo pomoči pri gospodinjskih opravilih?«

 

»Dobro, za en teden bi šlo.« je zamrmrala Magdalena. »Ampak nikakor pa ne za tri, lepo te prosim! Saj moja mati ni hotelirka! Oprosti Jasenka…«

 

»Saj razumem.« sem rekla.

 

»Kaj pa Evgen, tvoj brat?« je vprašala z dosti bolj previdnejšim tonom. »Zdi se, da jo ima rad, saj ji še vsako leto pošlje darilo za rojstni dan in božič?«

 

»Nikdar!« je rekel. »Z njim ne spregovorim besede več!«

 

Stric Evgen je bil pravo nasprotje mojega očeta. Pametnejši, a zato precej manj genialen – v umetniškem smislu, seveda. Študiral je kemijo in se zaposlil kot raziskovalec v znanem inštitutu. Omenjena zamera je pravzaprav prihajala iz Vitalove smeri ravno zaradi dejstva, da so doma vedno hvalili praktično znanje, on pa je svoje risbe moral skrivati po podstrešju. Moram reči, moja stara starša nista bila navdušena nad tem, da je mlajši sin izbral slikarsko pot, še manj pa sta odobravala poroko z mojo materjo in to da je pri dvajsetih postal oče.

 

»Pogledala sem čestitko ob tvoji razstavi, tisto, ki si jo potem vrgel v smeti in zdel se je precej prijazen.« je dejala Magdalena.

 

»Ti ga ne poznaš.« ji je odsekal Vital. »Mladostnikom se pa tako ali tako ni težko prikupiti, vsako leto jim kupiš nov presneti iPad, pa ti že pojejo nebeške hvalnice.«

 

»Dovolj.« sem rekla. »Saj vem, pri komu bom. Maksimilijan je že neštetokrat rekel, da se lahko za nekaj časa preselim k njemu, če želim. Saj vesta, da zna skrbeti sam zase, meni je pa tako ali tako važno samo, da enkrat na dan dobim topel obrok.«

 

»Maksimilijan?« je Vital zdaj dvignil obrvi. »Pa si prepričana, da mu ne boš delala problemov?«

 

»Če mi boš dal denar, mu lahko kvečjemu pomagam. Vsaj tistih nekaj dni mu ne bo treba garati do šestih v nočni izmeni.« sem jedko pripomnila. »No, čeprav dvomim, da bo hotel od mene sprejeti en sam cent.«

 

Moj oče je napravil nestrpen krog po ateljeju. Naslednjih trideset sekund, ko je razmišljal, se je nekaj v meni treslo od bojazni. Pogledala sem Magdaleno, ki si je začela živčno gristi nohte in nato čopiče, ki so umazani čakali v pomivalnem koritu.

 

»Prav.« je na koncu dejal. »Če se fant strinja, potem si lahko pri njem.«

 

.       .       .

 

Ob petih popoldne sem pozvonila na njegovih vratih, veliko bolj živčna kot običajno. V rokah sem držala kartonsko škatlo s kupljenimi maslenimi kolački in se prestopala iz ene noge na drugo. Peklo me je zavedanje, da jih nisem spekla sama in skrb, da bi jih Maksimilijan dojel kot nekakšen poskus opravičevanja.

 

Ko je odprl, je izgledal izmučen. Prešinilo me je, da od mojih ostrih besed in nerazumevanja in želela sem, da bi vedel, da mi je žal. Resnično mi je pomenil preveč, da bi ga zares želela prizadeti.

 

»Oprosti.« sem rekla. »Se lahko prosim pogovoriva? Saj je tvoj rojstni dan…« zadnji stavek je bil obupno nepotreben, ampak nisem znala drugače. Hvala bogu me je prekinil, še preden bi izrekla kaj zares neumnega. Škatlo mi je vzel iz rok, brez, da bi karkoli odgovoril in mi pomignil, naj vstopim.

 

Stanovanje je bilo v naravnost obsedeno čistem stanju – torej je bil jezen. Ob prilikah, kadar sem ga razburila ali kadar je bil na splošno slabe volje, je vse stanovanje spoliral s tako natančnostjo, da je spominjalo na laboratorij. Če sem malo bolj povohala, sem tezo lahko potrdila, saj je bil v zraku zaznaven vonj jasminovega čistila za steklo.

 

Šele kasneje sem zaznala drugi bistvi; hruškovo pito, ki se je pekla v pečici in skledico s pripravljeno stepeno smetano. Torej me je navkljub vsemu pričakoval. V srcu me je resnično rahlo zabolelo ob zavedanju, kako nesmiselno je bilo kupiti kolačke. Maksimilijana bi osrečila tudi z doma narejenimi, pa če bi jih zažgala ali pa postregla surove.

 

Brez besed me je spet posadil na stol, da me je lahko gledal iz drugega konca. Krožnik s slastno gmoto se je znašel na dosegu, a zanimal me ni. Nekaj v mojem želodcu je delalo prevale in občutek je bil podoben tistemu, ko sem kot tretješolka recitirala Pavčka na pomladni proslavi. Ne, pravzaprav je bil še hujši.

 

»Skoraj si me spravila ob živce. Komaj sem spacal tisti brezzvezni praktikum.« se je zasmejal. »Ves čas sem mislil na to, kako … no, ni pomembno.«

 

»Mi ne zameriš?« sem plaho vprašala.

 

»Ne. Nisi ti kriva, da ne moreš razumeti, kako je z mojo družino. Jaz bi tudi moral biti malo bolj obziren, sploh pa vem, da nisi mislila slabo. Lahko pa bi se naučila malo brzdati svoj temperament, no. Da ne boš od vse napetosti vse okrog sebe spremenila v pepel.«

 

»Ha, ha.« sem zagodrnjala.

 

»Sprosti se, Jasenka!« je rekel. »Poglej, imava pito in bezgov sok! Prav zanima me, kako mi je uspela.« ob tem je kot otrok zagrabil vrček s smetano in žličko in na biskvit stresel zvrhano merico. V meni se je čudežno prebudil tek in navdušeno sem ponovila njegovo gesto. Medtem, ko sem poskušala na svoj kos narisati smeška, je zopet izginil in se vrnil z dvema kozarcema.

 

»Veličasten kič iz bolšjega sejma.« je zavil z glasom. »Škoda, da ste nekateri nedoumljivi za takšne zadeve. Tako spregledate čudovite primerke, kot recimo ta dva špiclja.« z besedami me je prisilil, da sem se ozrla in podrobno prečesala dva emblema, ki sta bila z raznovrstnimi barvami vgravirana vanju. Nekakšni dve vilinski runi.

 

»Bradač je rekel, da prinašata srečo.« se je namuznil.

 

»Neumnost.« sem rekla in ugriznila. Usta mi je napolnil naravnost božanski okus hrušk, medu, mandljev in smetane, da sem zamižala. Obšla me je misel, da se bo po nekaj ugrizih moral spremeniti v nekaj ostudno ogabnega in ga bom toliko časa valjala po ustih, pa vseeno ne bom mogla pogoltniti.

 

»Zakaj bi srečo metal stran od sebe?« sem rekla. »Človekovo naravno stanje pač ni sreča, ne glede na to, kar nam pridigajo razni duhovni voditelji in marketinški izvedenci in …«

 

»Mogoče imaš prav, ampak a si pomislila na to, da je fascinantno, da oseba, ki ji je neka stvar nekaj pomenila, želi to deliti z nekim neznancem naprej? Recimo, pomisli, da je nekdo iz teh kozarcev pil na prvem zmenku ali pa, da je to skupna last dveh bivših najboljših prijateljev iz otroštva. Ki sta po srednji šoli odšla živet daleč stran od drugega in…«

 

»Ja, kako srčkano no! Je pa tale tvoj neznanec očitno imel fetiš na vilince.« sem se zahihitala. »Kdo bi si mislil, da si tak romantik, Maksimilijan!«

 

Ob moji opazki je Maksimilijan zardel na pristen odtenek vinsko rdeče. »To je bila samo pripomba.« je rekel z opazno zadrego v glasu. »Neke trapaste halucinacije novopečenega samostojneža. Pozabi.«

 

»Daj, raje malo nazdraviva. Toliko časa si čakal na to, pomisli!« sem tokrat vstala jaz in pobrskala za steklenico bezgovega soka. Okus šampanjca sovražim in zaničujem že odkar me je Vital za novo leto prvič prepričal, naj ga malo poskusim. V tistem obdobju sta ves čas nekaj praznovala in že sam spomin na to se mi je gnusil.

 

»Na zdravje.« sva rekla v en glas, vsak s svojim vilinskim kozarcem v roki. Ob izreku takšnega veličastnega nesmisla sva se otročje zahihitala in lahko sem čutila val toplote, ki je pronical skozi mene. V istem hipu sem se spomnila na pereče vprašanje in vse je odsekalo.

 

»Kaj je Jasenka? Prosim, povej mi, kaj te tare?« je zopet zaznal moje misli in njegov izraz na obrazu je izdajal, da mu ni za skrivalnice. Tudi jaz nisem bila razpoložena za ovinkarjenje.

 

»Doris gre, jaz pa ne grem. Sama bom. Sem lahko pri tebi teh par dni? Strah me bo, če bom sama… Mislim, žal mi je biti v nadlego, ampak sama lahko ta dva tedna oz. ne vem koliko časa samo gnijem ob hitri prehrani. Vital je rekel, da mi bo pustil denar za vse stroške.« sem zdrdrala, upajoč, da bo čim prej konec.

 

Kakšnih dvajset sekund me je pustil v negotovosti, da sem že mislila, da bom morala opustiti načrte in spakirati k babici ali Magdalenini mami. Potem pa se je nasmehnil, iskreno nasmehnil, da se je poslednji led v meni stopil. Za potrditev mi je še prikimal.

 

»Hvala!« sem rekla. »Ne morem ti povedat, kako sem ti hvaležna.«

 

»Je že v redu.« je odvrnil. »Ampak nikakor ne pričakuj, da te bom razvajal!« zasmejal se je, da se mu je naredila nekakšna pol-jamica v licu.

 

»A to pomeni, da bom morala ob šestih vstat?« sem ga zbadljivo vprašala, olajšana, da je odgovoril pritrdilno. Nisem si želela predstavljati opcije, da bi teden preživela pri Magdalenini mami. Moja mačeha jo je namreč opisala kot 'vzkipljivo, muhasto vdovo, ki smisel življenja vidi v maltretiranju drugih'.

 

»Kot Pepelka boš.« je rekel. »Ob zori te bom zbudil, da mi boš poribala vso kopalnico, oprala perilo in pobrisala prah na mojih knjižnih policah!« ustnice je ukrivil v polovičen nasmešek in vedela sem, da se ob tej misli iskreno zabava.

 

»Ne bi ti priporočala, veš? Kopalnico ti že lahko poribam, prah bi tudi še nekako pobrisala, ampak perica pa nisem, razen če si želiš poletje preživeti v rožnati garderobi.« sem se zdaj zahihitala.

 

»Rožnata je moderna. Tako ali tako pa ne boš imela ugodne priložnosti za to, ker te bom jaz vsega naučil. Od prvega dne boš kuhala, pospravljala, brisala in šivala.« je naenkrat odsekal, da se mi je od šoka skorajda zaletelo. »Moram ti pokazati vrednote, ki ti jih starša nista.«

 

»Prosim?« sem ga pogledala z izbuljenimi očmi. »Kaj blebetaš, kakšne vrednote?« Nič mi ni bilo jasno. Maksimilijan namreč ni bil človek, ki bi na veliko razlagal o moralnosti, dolžnostih in nasploh vrednotah, raje je bil tiho in dejansko živel po svojih načelih, ne le sanjal o njih. Nisem ga spraševala, niti nisva nikoli razglabljala o tem.

 

»Prepusti se toku, Jasenka. Včasih tisto, kar zares potrebujemo, pride samo od sebe.« mi je rekel, preden mi je bilo jasno, da je zaključil s temo in se nanjo nisva več vračala. Obstala sva sedeč na njegovem kavču, z vilinskima kozarcema v rokah in praznovala. Tihožitje. 

 

3.

 

Moje življenje je bilo precej dolgočasne vrste: vrtelo se je predvsem okrog šole, moje tete, računalnika in majhnega kroga prijateljev. Pravzaprav sem bila povsod čisto povprečje: moje ocene niso bile slabe, posebno dobre pa tudi ne. Moje socialno življenje je bilo tudi povprečno, vsaj dojemala sem ga tako. Imela sem sicer kontakte s sošolci, ampak vseeno me ni nihče jemal za svojo. Sicer je bilo nekaj razlogov za to na mojih plečih, moram priznati, ampak bala sem se imeti tista plitka prijateljstva; odkar sem spoznala Maksimilijana in Evito teh stvari nisem več dojemala s tako enostavnega vidika.

 

Hodila sem v gimnazijo. V tipično gimnazijo z vegastimi zidovi in staromodnimi okni, katera so nameravali prenoviti že sredi druge svetovne vojne, pa po osvoboditvi za to nikoli ni bilo priložnosti, kakor bi rekla Evita; zmanjkalo je neumnih dobrodelnih proslav in denarja. Če povzamem besede Presečnikove: Zlato ero Jugoslavije je nadomestilo životarjenje v bedi.

 

»No, ljubčki moji, kako ste preživeli vikend?« je zažvrgolela profesorica angleščine, ko se je razred posedel po klopeh in je sončen vikend zamenjal že tako ali drugače pokvarjen ponedeljek. Nikakor ni bila moja izbira , da šesto uro ob ponedeljkih preživljam v zatohli učilnici in vdihavala omet, ki je že v plasteh luščil s stropa. Resnično ne.

 

»V redu.« ji je v odgovor enoglasno začivkal razred z menoj vred. Nejevoljno sem iz torbe izvlekla svojo grdo rjavo mapo in zvezke, ter upala, da danes ne bo spraševala. Niti s sošolci se nisem marala pogovarjati o svojem prostem času, kaj šele s Hočevar-Whitleyevo, čeprav sem imela rada njen perfektni angleški naglas.

 

Potrebno je objasniti, da sem imela in imam angleščino od nekdaj rada, le med mano in profesorico je vedno tičalo dejstvo, da je živela v istem bloku kot jaz in Doris, torej je bila najina soseda. Njen mož je bil nekakšen diplomat in ga nikoli ni bilo, itak pa sta bila bojda po govoricah že davno ločena.

 

V glavnem je Danica Hočevar Whitley živela dve nadstropji nad menoj, posledično pa je med poukom zelo rada razlagala, kako me je čez vikend srečala v trgovini, na stopnicah, v parku in praktično povsod. Od časa do časa sem imela občutek, da njeno nemško dogo vedno začne na potrebo tiščat ravno takrat, ko sem v bližini. Nekako se je zmeraj pojavila na pravem kraju.

 

»Jasenka, videla sem tvojo teto, kako se je igrala rokoborbo s smetmi.« me je nenadoma vrnila v realnost s svojim medklicem. »Veste, mulčki moji, polna luna fascinantno vpliva na ljudi. Sicer se jaz ne spoznam toliko nanjo, kot profesor Hmeljak, ta bi vam stvar znal bolje razložiti…« nekaj bedakov iz zadnjih vrst se je zasmejalo, kot bi profesorica ravnokar povedala nekaj zares smešnega. Fino.

 

»Mja, ljudje imajo različne hobije, a ne?« sem skomignila z rameni. »Mislila sem, da je to nekaj običajnega… mislim, odnašati smeti?« začela sem si gristi ustnice, pa ne od sramu, temveč od blage jeze. Šola vendar ni moje življenje, zakaj bi morala v tem prostoru razlagati, da sem bila na izletu v Kranjski Gori?

 

»Ja prav res.« je rekla Danica Hočevar-Whitley in segla po kredi. »Ljudje imajo res čudne ideje. Ampak to ne pomeni, da je to dobro.« zadnji del je zamrmrala bolj sama sebi, a sem jo iz prve klopi še vedno lahko slišala.

 

»Imajo pa pravico do svojih idej.« sem ji v angleščini odgovorila. »In imajo pravico ne biti sojeni zanje.« moj obraz je izdajal, da sem bila razburjena in sama sebe sem kasneje presenetila z ugotovitvijo, da sem nekako uspela obvladati svoj glas.

 

»Mislim, da se oddaljujemo od teme, Jasenka…« je nekoliko živčno zjecljala Danica Hočevar-Whitley in vedela sem, da je konec. Začela je z razlago odvisnikov, pri tem pa na tablo pisala s tako ihto, da se je kreda dobesedno krušila v prah. Nekajkrat se je celo zmotila, da se je celoten razred utapljal v zadoščenju, dokler ni zazvonil šolski zvonec in večine odrešil.

 

Ampak mene ni. Takoj, ko sem se želela neopazno izmuzniti iz razreda in spakirati svoje stvari, me je ženska prijela za ramo. Ozrla sem se, upajoč, da imam še možnost opravičila. A vse okrog mene je bilo prazno, samo Danica Hočevar-Whitley je stala ob meni.

 

»Jasenka, pojdiva v moj kabinet. Takoj.« je rekla.

 

»Mudi se mi, gospa profesor.«

 

»Ne išči izgovorov, dekle, dobro vem, da s teto jesta kosilo šele ob treh.« me je odbila in ni mi preostalo drugega, kot da ji sledim. Moja usta so bila polna neprimernih besed, ki bi jih z veseljem izrekla naglas, a sem se, moram priznati, zavoljo dobrih medsosedskih odnosov zadržala. Dejstvo, da bi bila potem osovražena v zbornici, bi še prenesla, saj Doris tako ali tako nikoli ni bilo na govorilne ure, nisem pa hotela, da o mojih manirah razlaga sosedi Rezki ali Jožici oz. celotnemu klubu štrikaric.

 

Danica Hočevar-Whitley je očitno oboževala fluorescentno zeleno barvo, saj je bil njen kabinet tako sevajoč, da bi običajnega človeka začela boleti glava. In še preden začnete sitnariti, češ, da na to ni imela vpliva, naj povem, da si je Štriga lansko leto omislila svežino in vsakemu profesorju dobrodušno prepustila izbor barve sten v njihovem kabinetu. Ker je vendar naša gimnazija na splošno ljudska in se gre za skladno sobivanje, pa tudi zato, ker navadna bela pač ni več moderna. Čeprav se je za jedilnico, v kateri so prepričljivo prevladovali dijaki, vseeno odločila sama.

 

»Sedi, ljubica.« se je z materinskim glasom oglasila in me posedla za mizo, da sem vedela, da jo bom prisiljena gledati v obraz tekom najinega pogovora. To me ni razveselilo, sploh ne. Niti potem, ko je vstala in mi podala pločevinko s piškoti.

 

 

 

»Vzemi, vzemi.« je kakor zlobna mačeha začela prigovarjati. Iz vljudnosti sem jo ubogala in skrajno nezaupljivo potegnila prvega. To počnem od takrat, ko mi je moja nekdanja varuška, gospa Savičeva, ponudila piškot, ki je bil po okusu sodeč starejši od mene in se mi je že v rokah zdrobil na prafaktorje. Kot olajševalno okoliščino naj navedem, da je bila že zelo stara in je umrla kmalu potem, ko sem končala četrti razred.

 

»Torej, kaj te tare, Jasenka?« je vprašala in zavrtala vame z očmi, velikimi kot dva pepelnika. »Vidim, da nekaj ni v redu s teboj in kot tvoja podrazredničarka bi ti rada pomagala.« ja, res krasno. Po svetu je hodilo najmanj petnajst ljudi, ki so mi želeli pomagati, vključno s šolskimi socialnimi delavkami. Jah, nisem kriva za to, da sem neobičajne narave.

 

»Težave.« sem ji odvrnila. »Osebne težave.« pri tem sem se izdatno trudila, da bi dovolj poudarila 'osebne'. Z glasom, ki bi Danici Hočevar-Whitley jasno nakazal, da se ne sme vtikati. Nisem razumela, zakaj imajo učitelji vedno neko nezavedno sposobnost, da zadeve poslabšujejo, ali pa jih imajo za bolj zaskrbljujoče, kot bi bilo treba.

 

»Jasenka, menda tvoja mama ve, da Doris ni ravno primerna ženska za vzgajanje otrok?« je z zaskrbljenim tonom namignila, v katerem grmu tiči zajec. Potek pogovora bo torej točno določen vzorec in bo imel podlago predvsem v dejstvu, da je bila moja teta, Doris Krivec, precej nezanesljiva. Za razliko od moje mame je trideset let komaj prestopila in po vsej soseski je bila znana po tem, da je ves čas menjala službe. Nekoč, ampak res že dolgo nazaj, je študirala biologijo, pa je ni dokončala.

 

»Saj ima službo.«

 

»Aja?« je rekla Danica Hočevar-Whitley. »Kje pa dela?«

 

»Amm…« tu je nastopila težava, ker nisem vedela, kje in kaj natančno dela. Njenim odpustkom in novim službam niti nisem hotela slediti, ker bi si potem v glavo vcepila občutek nestabilnosti. Medtem, ko sem razmišljala, ob kateri uri gre naslednji avtobus, sem se mrzlično poskušala spomniti odgovora.

 

»Prodaja nakit.« sem bleknila. »Pa ne zlatega, tistega finega, modernega.«

 

»Aha.« je razumevajoče pokimala. »Pa dovolj zasluži?«

 

»Očitno, ampak, a se vam ne zdi, da je to nenavadno osebno vprašanje?« sem se nenadoma prestavila v nekoliko bojno pozicijo. Vedno sem sovražila, ko so učitelji izustili kakšne zoprne opombe ali komentarje. Videti je bilo celo, da si je večina dovolila soditi ali je kdo v težavah ali ne.

 

»Samo pomagala bi ti rada, Jasenka.« je dejala. »Če imata z Doris problem plačevati, potem lahko dobiš subvencijo na dijaško prehrano in dobiš nekaj za pokritje vsaj določenih stroškov. To dandanes ni več tabu, punca.«

 

»Ampak etična drža?« sem jo vprašala. »Čutite dolžnost biti etični zavoljo nekakšne samopotrditve?«

 

Moja vprašanja so jo zmedla. »Kako to misliš?«

 

»Saj veste, kako.« sem odsekala. »Dovolj imam tega; ne kadim, ne pijem, nimam slabih ocen, doma me ne tepejo, vi pa me kličete k sebi zavoljo lastnega vtisa. Sami sebe prepričujete, kako trpim z Doris, v resnici pa sem srečnejša kot kadarkoli prej in definitivno bolj, kot pa sem bila z mamo in očetom.« opazila sem, da se mi glas narahlo trese in v tistem hipu sem si želela, da bi lahko prijela kakšno kičasto vazo in jo zalučala ob tla.

 

»Kaj bi vam to razlagala, saj mi itak ne boste verjeli. Še naprej boste s celotnim učiteljskim zborom gnali svoje in se trudili 'pomagati', da boste same sebe prepoznali kot moralne ljudi'. Veste kaj, prav vidi se, da nimate pojma, kako dejansko živim in kako se moja teta trudi, da bi me spravila skozi živo blato!« vmes sem skorajda pozabila dihati in nisem se prav dobro zavedala, kaj pravim. Bila sem jezna.

 

Danica Hočevar-Whitley je obstala kot okamnela. Ko jo je trans izpustil je mrzlično pobrskala s prstih po mizi in se trudila izreči kaj nadvse ustreznega, kaj o tem, kako nimam pojma in kako me mečejo pubertetniški hormoni, pa ji nisem pustila. Vihravo sem si oprtala torbo na rame.

 

»Lep dan vam želim, gospa profesor.« sem zaklicala in zaprla vrata za seboj, še preden bi Danica Hočevar-Whitley kaj rekla.

 

.      .     .

 

Amadeja in Vital sta se spoznala v študentskem domu, ko sta prišla študirat v Ljubljano. Ona je bila študentka grafičnega oblikovanja, on pa slikarstva. Nihče od njiju na videz ni bil nič posebnega; spomnim se njune zbledele fotografije z nekakšnega študentskega izleta. Drobna, bleda punca z nenavadno velikimi očmi zelene barve in očali z debelim okvirjem (pozneje, veliko let pozneje, si je omislila leče) in enako suhljat, mršav fant s skorajda otroškim obrazom. Moj oče v svoji resnični mladosti ni kazal let, pa vendar so ga dohitela kasneje. Delo je rezalo brazde vanj. Moj oče je poznal lepoto, a svoje ni imel. Njegova lepota je bila ena sama, velika laž. Njegova usoda z mojo mamo je bila velika laž. Morda sem bila jaz edina stvar, ki ga je povezovala z dejansko ljubeznijo.

 

Po eni noči sem prišla in časa za ponavljanje ni bilo več. Vitala nisem nikdar

spraševala, po kakšni logiki sta se odločila, da me obdržita, če pa bi bilo včasih lažje, da bi se preprosto zgodilo in bi nato šla vsak svojo pot; on bi sprejel ponudbo študija v tujini, ona pa bi se oddaljila nekam v daljno vesolje.

 

»Pa saj si nora.« mi je rekel Maksimilijan. »Tako je moralo biti in človek ni nič drugega kot ljubezen, če ne drugače, sam zase.«

 

»Kako tipično!« sem rekla. »Ti vedno pobiraš takšne in zveniš naravnost patetično, res pa je, da se še nisem odločila, če je v tem drobec prave naivnosti, Maksimilijan.«

 

»Rad sem naiven. Včasih je treba biti.« se je nasmehnil. »Raje umrem kot naiven slepec, kot pa kot brezvernik. Človek mora imeti vero v nekaj, drugače ne zdrži, že dolgo časa več ne. Pritisk današnjega sveta je enostavno prevelik, da bi bil lahko kdorkoli neveren. Ateisti mislijo, da ne verujejo, ampak v resnici verjamejo v neobstoj Boga. Ti verjameš v nesmiselnost ljubezni, nisi pa pomislila, da je smisel ljubezen…«

 

»Življenje pravzaprav resnično nima smisla, Maksimilijan.« sem rekla. »Že ob vstopu v šolo ti v glavo vcepijo, da je glavna vrednota delo. Filmi na televiziji nam poskušajo usidrati ideal neskončne zvestobe, ampak človek je skozi zgodovino dokazal, da je zmožen biti zvest kvečjemu samemu sebi.«

 

»Zanimivo, ljubezen ti pogojuješ z zvestobo.« je nato zamrmral. »Si pomislila na to, da je ljubezen lahko prijateljska, sestrska, bratovska….«

 

»Nehaj.« sem ga prekinila. »Pa ne, da ne verjamem, da je prijateljstvo večslojna zadeva, ampak se nikakor ne more mešati z ljubeznijo. Če to poskusimo izvesti, se ali uničimo ali pa obstanemo na mrtvi točki, ko naprej več ne gre. Kdorkoli ti želi prodati 'prijateljsko ljubezen' ali pa 'ljubeznivo prijateljstvo' hoče nekaj od tebe, pa tega ne prizna, ker se pač ne zadovolji z običajno oznako.«

 

»Nihče si še ni želel prijateljske neljubezni.« se je zahihital Maksimilijan. »Sicer pa, zate bi tako ali tako potrebovali posebno oznako, ki bi ti bila po godu in bi natančno definirala življenje, kot ga ti vidiš. Jaz pa bi dobil priročnik, ki bi mi povedal, kaj in kako smem verjeti, da se boš strinjala z menoj.«

 

»Hah.«

 

»Sicer pa tu tako ali tako ne gre za strinjanje, ampak za sprejemanje.« se je še kar naprej smehljal izza svoje skodelice in se mi kot tak zdel na nek način posebno lep. »Sprejemanje mnenja.«

 

»Beži no.« sem zavila z očmi.

 

»Sicer pa, oznaniti ti moram veselo dejstvo, da sem vpisan na strojništvo.« je nenadoma zamenjal ploščo, da sem se za trenutek nekoliko zmedla. Sploh nisem vedela, kaj je pravzaprav vpisal, nisem pa si predstavljala, da ravno to področje. Mislila sem, da si želi postati pravnik ali zdravnik, kot je sanjal nekoč.

 

»Čestitke!« sem rekla. Moj glas ni bil pretirano navdušen in jezilo me je dejstvo, da nisem izpadla najbolj zadovoljno. Upala sem, da me ne bo narobe razumel, kajti če je bil srečen on, sem bila tudi jaz.

 

»Nisi vesela zame?« je vprašal previdno.

 

»Kakopak, da sem.« sem mu odvrnila. »Do kosti, če verjameš ali ne. Sicer pa tvoja sreča in zadovoljstvo nista moja last in ne presojevalca. Jaz vem samo to, da boš vsekakor odličen strojnik. To resno mislim, kajti še vedno se spomnim, kako si popravil vlakec mojega dedka.«

 

To je bil krasen, ampak res krasen spomin. Vital je iz Novega mesta kot študent prinesel kar precej star artefakt z železnico vred, tako rekoč produkt preloma dvajsetega stoletja. Lokomotiva je bila zelene barve in se je prav prelestno svetila. Oboževala sem igranje z njo, to noro izkustvo, ki se ni moglo nikakor primerjati z barbikami. Barbike so bile plastične in prav boleče dolgočasne, medtem ko je naša lokomotiva imela nekakšno trobljo, puhalnik in še marsikaj prav čudaško funkcionalnega.

 

Ko sem bila stara trinajst let, Maksimilijan pa skorajda petnajst, je nenadoma prenehala delovati. Majhen lesen možic, ki sem ga klicala strojevodja Blatnik, se je zataknil in tako je celotna stvar rožljala kot hudič, premaknila pa se ni nikamor. Nisem si delala lažnih upov, kajti vedela sem, da ima moj oče dve levi roki, moji mami pa bi se zdelo dvesto evrov, kolikor bi stalo profesionalno popravilo, občutno preveč. Amadeja se je namreč od nekdaj ni prav preveč brigala za dediščino in družinsko zgodovino, razen če ta ni vključevala denarnih prilivov.

 

»Ah, tisto ni bilo nič.« se je Maksimilijan sramežljivo nasmehnil in zamahnil z roko. »In stvar je bila resnično zanimiva. Tega nisem naredil samo zaradi tega, da bi te razveselil, ampak ker je bil edini predmet v vašem takratnem stanovanju, ki je imel dušo. Tisto pristno, če razumeš.«

 

Prikimala sem in si v kavo stresla še pol merice sladkorja. Odkar sem popoldneve preživljala pri njem, sem postala odvisna od nje. Na začetku se mi je zdela prav ogabna, potem pa sem se, kakor je bilo pričakovati, navadila v tolikšni meri, da se mi je tista iz šolskega avtomata zdela neužitna brozga.

 

»Te je bilo kdaj strah, da bi postal nič?« sem ga vprašala nenadoma, brez, da bi sploh premišljevala o čem takem. »Da bi ostal brez zgodovine, tistih zgodb, korenin? Meni je recimo žal, da nikoli nisem poslušala babice in dedka.« to je bilo čisto res. Bredo in Janeza sem nazadnje videla pri štirih letih in roko na srce, si nisem znala nikoli predstavljati, kako naj bi izgledalo imeti nekoga, ki bi te ob petkih popoldne pričakal s skutnimi palačinkami in malinovcem. Vedno sem zavidala sošolkam, ki so to imele.

 

»Ne. Zgodovine si mogoče res ne morem napisati, ampak verjemi, da jo bom z užitkom nekoč začel na novo. Navsezadnje se babice in staršev tudi še spominjam, vem kdo sem. To je vse, kar se mi zdi pomembno.«

 

»Pa prihodnost?«

 

Maksimilijan je že hotel nekaj reči, pa je obmolknil, Na vprašanje mi ni odgovoril in takrat nisem vedela, zakaj. Čez točno tri mesece in dvanajst dni pa sem vedela in moram reči, da mi je v veselje, da tistega dne nisem še vedela. Nisem bila pripravljena na resnico, še posebej pa ne na resnico takšne vrste. Maksimilijan je bil človek samega pretresa.

 

»Ne vem.« se je zlagal. »Ne vem, kaj je prihodnost.«

 

 

4.

 

»Jasenka!« sem zaslišala glas Danice Hočevar-Whitley kasneje tistega dne, ko sem se vrnila iz trgovine in jo videla, kako je z vetrobranskega stekla brisala golobji kakec. Nisem si mogla kaj, da se ne bi zmagoslavno posmehnila nad tem prizorom, pa vendarle sem bila toliko vljudna, da sem stvar elegantno prikrila.

 

»Vam pomagam, gospa profesor?« sem vprašala nedolžno, odložila vrečko pred vhod in se ji nekoliko približala. Moja jeza od prej se je že popolnoma polegla in s paradižnikovo juho v želodcu sem bila precej nenevarna, predvsem pa prelena za prepire.

 

»Nehaj že s to gospo profesor Jasenka, tukaj sva samo sosedi.« je zamrmrala, medtem ko je z neznansko zoprno kretnjo še vedno poskusila zbrisati nekoliko zasušeno packo. Šele ob tem sem ugotovila, da si je po najinem prijetnem dogodku v kabinetu privoščila manikuro in z olajšanjem naj pripomnim, da nohti niso bili fluorescentno zeleni, temveč mornarsko modri.

 

»Peljati ga bom morala v avtopralnico.« je obupala po slabih desetih sekundah molka. »Perjad ima dandanes neverjetno obstojne izločke.« in potem je vrgla zapackan čistilni robček v koš s kretnjo, ki bi ji jo zavidala sama angleška kraljica.

 

»Indeed.« sem se strinjala. »Tudi Vital tako pravi.« uh, kako sem se kasneje sovražila, oziroma sem sovražila dejstvo, da v neprijetnih situacijah vedno izustim kaj resnično neumnega. Danica Hočevar-Whitley si bo naposled mislila še, da imam kakšno duševno motnjo. Oh bog.

 

»Aha.« je rekla nataknjeno, na način tistega prikritega zanimanja črnih vdov, ki so vsako jutro skrite za roletami vohunile za sosedi. Naj omenim, da Danica Hočevar-Whitley načeloma ni izgledala kot tipičen primerek; za to je bila nekaj let premlada, pa tudi preveč emancipirana; gospe, ki so to namreč opravljale, so bile poročene in načeloma se njihov mož ni premikal, razen kadar je šlo za relacijo televizija-hladilnik-postelja. Prvo kot prvo, Danica Hočevar-Whitley ni več imela moža in drugo kot drugo, njeno stanovanje je bilo v dokaj neprimerni poziciji za opazovanje.

 

»Želiš priti na čaj?« je vprašala, tokrat s precej normalnim tonom. Ker sem želela zgladiti spor, sem pokimala. Doris je šla k okulistu, domačih nalog za spremembo nismo imeli, Maksimilijan je delal, Evita pa je še vedno tičala nekje v Budimpešti z Jano in Timonom.

 

Stanovanje Danice Hočevar-Whitley sem pravzaprav videla prvič. Odkar se je njen mož nehal pojavljati na stopnicah, se je verjetno marsikaj spremenilo. David Whitley k njima nikoli ni vabil obiskov – živela sta sama zase. Spraševala sem se, le kaj je Danica vsa leta počela z njim. Slutila sem tudi, da je prepleskala stene.

 

Vse je bilo kremasto belo in nekoliko staromodno, a bilo mi je všeč. Hodnik Danice Hočevar-Whitley je bil kratka postaja, zato sploh vedela nisem, kdaj sem prišla v dnevno sobo. Vsekakor je moralo biti pohištvo iz njenih 'francoskih let', se pravi časa, ko je delala kot au pair v Marseillu. V kotu sobe sem zagledala gramofon in omaro s starimi vinilskimi ploščami. Jazz.

 

»Miles Davis in John Coltrane.« sem si zamrmrala, ko sem ošvrknila ovitke. Tudi jaz sem imela rada saksofon in trobento, skorajda do obsesije. Ampak jaz sem poslušala glasbo na youtubu, ona pa je imela vinilke! V tistem hipu sem Danico Hočevar-Whitley začela gledati iz popolnoma drugega vidika – razmišljala sem samo še o tem, ali bi mi ugodila, če bi si želela kakšno poslušati.

 

»Ti je všeč?« je vprašala, rahlo muzajoč ob moji vidni prevzetosti. Bila sem brez besed, zato sem le pokimala in še bolj napela oči, da bi si lažje zapomnila vsak detajl.

 

»Ni ravno pogosto, da ima punca tvojih let tako očitno rada jazz.« je rekla. »Še odrasli v teh časih ne marajo te glasbe … moj mož je recimo ni. Ampak moj Benjamin ga je oboževal.« njen glas je v zadnjem delu sestavka postal trpek in pri meni nepoznanem Benjaminu je odrezala. Danica Hočevar-Whitley je v šoli rada govorila o svojih študentskih prigodah, o potovanjih in gospodinjskih opravilih, nikoli pa ne o družini. Šele pred petimi leti se je v naš blok preselila iz Winchestra in s sabo prinesla toliko zgodovine, da je ni mogla stlačiti niti v en sam samcat kovček.

 

»Benjamin?« sem sumničavo dvignila obrvi.

 

»Ah, en fant iz moje nekdanje soseske.« se je zahahljala. »Čudovit fant je bil, ti povem. Tako dobro se je spoznal na lego kocke in na astrofiziko.« spet tisti čudaški glas. Amadeja in Vital sta s takim tonom govorila praktično vsak dan zadnji dve leti pred ločitvijo. Odrasli s tem vedno nekaj prikrivajo.

 

»Je bil?« sem začudeno vprašala.

 

»Joj, kako sem smešna… mislim, je!« je Danica Hočevar-Whitley manično prasnila v smeh. »Joj, kako se mi že poznajo leta!« videla sem, da sem jo zbodla v občutljivo mesto in da nima več smisla vztrajati, tako ali tako pa je stekla v kuhinjo, ''po kozarec limonade in kos torte''.

 

Zavzdihnila sem in se usedla na njeno kremasto zofo. Morala sem priznati, da je bilo stanovanje nekoliko hladno in če bi sama ostala v njem, bi verjetno po kratkem času doživela šok. Danica Hočevar-Whitley ni imela svetlih oken, na okenskih policah so stale orhideje in celo podnevi je bilo precej temačno. Človek zaradi svetle barve sten najprej ni dobil tega vtisa, a ko sem tako sedela, sem se tega dobro, če ne celo predobro zavedala.

 

»Upam, da imaš rada lešnikovo.« je zavzdihnila Danica Hočevar-Whitley, ko mi je naposled prinesla krožnik biskvita. Ob njem je bil ličen kupček smetane.

 

»Hvala. Zelo.« sem rekla in, da bi potrdila izrečene besede, hlastno ugriznila vanj. Bil je dober, zelo dober, čeprav se ni mogel primerjati z Maksimilijanovim. Bil je premalo sočen in čokolada na vrhu premedlega okusa.

 

»Sama sem ga spekla.« je rekla.

 

»Dober je.« sem pohvalila.

 

Danica Hočevar-Whitley je bila pravzaprav precej ubogi pojav, to sem lahko takoj videla. Izgledala je grozno izmaličeno, tako in drugače. Njene oči so bile težke, ustnice blede in skozi obleke so se videle kosti. Pravzaprav odrasli večkrat niso opazili, da s svojo pojavo oddajajo neke signale bodisi sreče ali pa nesreče. Danica Hočevar-Whitley je oddajala tiste druge, nepristne.

 

»Kje imate pa psa?« me je prešinilo.

 

»Na negi je.«

 

Nekaj sekund po tem sva bili tiho, dokler končno ni znova spregovorila.

 

»Veš, ko sem bila mlada, sem bila v situaciji, ki je bila…khm, khm, zelo podobna tvoji.« je šibko dejala, da mi je košček biskvita zastal v ustih in ga nisem mogla pogoltniti brez, da bi ga dobro zmehčala s tekočino. Zazrla sem se Danici Hočevar-Whitley v obraz in videla, da ne laže – njene oči so bile preprosto preveč turobne.

 

»Moja nespametna mati se je v sredini šestdesetih zapletla s poročenim moškim. Saj veš, bila je to tista filmska zgodba o visokoraslem tujcu in magični ljubezni – človek skorajda ne verjame, da se je to zgodilo ravno njemu. Ima se za preveč povprečnega, običajnega, neprivlačnega…« Danici Hočevar Whitley se je glas komaj slišno zlomil.

 

»Imela je samo nekaj čez sedemnajst, tvojih let je bila, fizično že precej zrela, s to razliko, da je bila precej bolj naivna in neprevidna, kot si sedaj ti. Mislila je, da ima vsak moški željo, da se z žensko, s katero ljubimka, poroči. Da je to pač nenapisano pravilo.«

 

»In…ni bilo?«

 

»Seveda, da ne. To je bila resnično magična ljubezen, a se ve, za koga. Za mojega očeta je bila magična ljubezen nekaj trenutkov golote, vročičnega šepetanja in polnjenja lastne samopodobe. Tista nesrečna najstnica, ki je razmerje kovala v zvezde, pa…« umolknila je.

 

»Kaj hitro se je vrnil k ženi v Argentino in jo brez težav pozabil – dvomim, da gospa sploh ve zame ali za mojo mamo. Zagotovo je eden izmed tistih ljudi, ki doma igrajo skrbne družinske očete, v resnici pa so latentni prešuštniki.«

 

Prikimala sem.

 

»Dolgo je bila obsedena z njim. Hotela je celo, da se bi imenovala Manuela, po njem. Hvala bogu, da je bila soseda, babica v porodnišnici, zdrave pameti in jo je nekako prepričala, da tega ni vreden. Ker so jo pognali od hiše, jo je vzela k sebi in ji pomagala do kruha. Sedaj se imenujem po njej in bodi prepričana, da mi je to v veliko čast.«

 

»Pa ga je prebolela?« sem vprašala.

 

»Nikoli. Naučila se je živeti brez njega, prebolela pa ni. Mislim, da je za človeka prva ljubezen odločilna – če bo prvič ljubil napačno, bo vedno ljubil napačno.« je rekla in morala sem priznati, da ima prav. Tega dejstva sem se vseskozi bala že celo življenje.

 

»Pa vi?« je iz mene prišel neznan glas.

 

»Jaz?« je dvignila obrvi.

 

»Ja, vi?« sem rekla. »Ste ljubili?«

 

»Ne vem.« je zavzdihnila. »Ne vem, če je to sploh bila ljubezen. Zadnja leta čedalje bolj dvomim o tem. Mogoče je bil nekakšen varovalni pakt.« je skomignila z rameni. »Dejstvo pa je, da ljubezen ni takšna, kot nam jo predstavijo. V bistvu gre bolj za vzljubitev občutljivega.  Najmočnejše je tisto, kar se rodi skupaj z bolečino.«

 

Nekaj sekund sva bili obe tiho. Kladivce na stenski uri je šestkrat udarilo in poznan bobneč zvok se je razlegel po sobi. Vsakič, kadar sem ga zaslišala, se mi je zazdelo, da se bo zgodilo nekaj usodnega.

 

»Jaz in David bolečine nisva znala prenesti. Ne tako.« je zavzdihnila. »V tistem mukotrpnem procesu sva drug drugemu zadajala samo še več ran. Nisem ga znala razumeti, on pa mene tudi ni. Pod zakonom pa si nihče od naju ni predstavljal 'dobrega in slabega' po tem kopitu…Zakaj? Ker je vsak človek samosvoje bitje.«

 

»Amadeja in Vital…« sem začela, a me je ustavil cmok v grlu. Pljuča so se izdajalsko stiskala ob vednosti, da sem pred Danico Hočevar-Whitley tako gola…

 

»Kar reci.« je rekla. »Očitno mora iti ven…človeški instinkti včasih poskrbijo, da nam glava ne pregori. Predstavljaj si, koliko zadev bi še ostalo v tvoji glavi, če jih ne bi enkrat ponesreči bleknila.«

 

»Če jih ne bi izrekla, ne bi poškodovala Maksimilijana, ne bi poškodovala Martina, Uroša, Kaline, nikogar ne bi poškodovala!« sem rekla. »Tako pa neprestano počnem isto in isto, vrtim se v začaranem krogu in ne vem, kaj bi sama s seboj!«

 

»Pa so ti odpustili?«

 

»Nekateri.« sem rekla. »Ampak ne vsi. Z določenimi tipi ljudi nisem nikoli znala ravnati in tudi oni ne z menoj. Nekateri so mislili, da jim hočem kaj slabega in so pobegnili takoj po tem, ko so v moj obraz izdihnili rafal žaljivk.«

 

»No, domnevam, da med takšnimi primerki ni bilo Maksimilijana Bartola.« se je zahihitala, da sem rahlo poskočila. Zanimalo me je, od kje ve zanj. Nekaj v meni se je spraševalo, ali Danica Hočevar-Whitley res ni skrivna članica kluba štrikaric.

 

»S fantom sva si precej blizu – najprej je bil tako prijazen, da se je ponudil, da nama med dopustovanjem zaliva rože na balkonu, saj veš, ko je bil moj mož še tu. Ko sva se ločila… ja, res je… sem ga šla jaz prosit, da jih začasno postavi na svojega, ker jih nisem mogla gledati. Potem pa je umrla gospa Marija in …«

 

Prikimala sem.

 

»Ubogi fant. Toliko izgub v občutljivem obdobju.« je zavzdihnila. »Ti moram povedati, da ga iz dna srca spoštujem. Jaz za kaj takega gotovo ne bi imela poguma, kaj šele volje. Pri svojih sedemnajstih sem bila zafrustrirana in depresivna, veš?«

 

Nasmehnila se je. »Pogosto mi pravi o tebi. On je tudi razlog, da sem se usmerila nate – pravi namreč, da si zadnje čase nekoliko razdražljiva in da ne ve več, kaj bi ti svetoval.«

 

»Tako?« sem s tresočim glasom vprašala. »In to je pravil vam? Tega pa nisem pričakovala od njega. Dobro, zdaj vsaj vem, komu se imam zahvaliti za to posvetovanje.«

 

»Ustavi konje Jasenka in se nehaj obnašati tako neumno!« me je zavrnila. »V življenju imaš človeka, ki bi naredil vse zate, čisto vse, samo, da bi bila srečna. Misliš, da si edina, ki ji je na svetu težko? Misliš, da boš zaradi slabih starševskih predispozicij tako ali tako vsako stvar zavozila, ker nisi imela mamice in očka, da bi ti pokazala, kako se naredi goveja juhica?«

 

Presenečena sem bila nad tem cinizmom.

 

»Tudi Maksimilijan ni imel idealnih pogojev, pa se je poleg goveje juhice naučil speči še pečenko s krompirjem!« oči Danice Hočevar-Whitley so nekoliko potemnele, jaz pa sem se potuhnila. Nisem pričakovala, da me bo nekdo diskreditiral s tako preprostim argumentom in nisem vedela, kaj naj odgovorim.

 

»Tvoj edini problem je, draga Jasenka, da ne zaupaš nikomur. Še najmanj pa sebi.« je rekla z nekoliko prijaznejšim glasom. »In zdaj te ne bom poskušala prepričati, da mi zaupaš, ker zaupanje pride polagoma, s časom in sprejemanjem.«

 

»Sprejemanjem česa? Dejstva, da sem na svetu sama? Poglejte, Doris niti sebe ne zna dobro vzgajati. Ni mi mama, niti teta, ampak neke vrste prijateljica. Amadeja misli samo nase in po mojem je samo čakala, kdaj bo lahko ulovila kakšno debelo ribo in si zagotovila dosmrtno bogastvo. Kliče me samo takrat, kadar jo peče vest in ne zato, da bi mi zaželela lep dan ali uspešno pisanje kontrolke…«

 

»In Vital?«

 

»Preprosto ne ve, kje se ga glava drži in bi še sam s sabo zgnil v trohnobi umetniškega življenja. Včasih, ampak res včasih, dobim občutek, da bi bil rad normalen in da me ima rad, samo njegova genialnost preprosto omogoča vse pogoje za stabilno družinsko življenje in on to dobro ve. Oba veva.«

 

»Kaj si misliš o tej zvezi, Jasenka?« je Danica Hočevar-Whitley zavrtala vame s pogledom. Šele zdaj sem razložila, da so njene oči pod debelimi plastmi senčila za veke, pravzaprav zelene in ne rjave.

 

»Mislite o zvezi mojih staršev? Bila je obupno nepremišljena. Zgrešena. Brez podlage in pravega veziva. Dva labilna poetična najstnika sta mislila, da to je resnična ljubezen na prvi pogled. Veste, kaj je pravzaprav bilo? Ena sama igra hormonov.« sem prhnila.

»Torej misliš, da ni bila ljubezen?« je vrtala dalje Danica Hočevar-Whitley. 

 

»Seveda je bila, spolna ljubezen.« sem poudarila in se zagrenjeno nasmehnila. »Tista, kateri damo ljudje takšno veliko pomembnost samo zato, ker nam omogoča reprodukcijo. Še bolj neumno je dejstvo, da to, vsekakor instinktivno potrebo, enačimo z ljubeznijo. Homo, hetero, bi in ne vem še kaj. Ves smisel seksualne orientacije v tem, da se dotičnemu človeku zdi zanimiv pripadnik določenega spola in samo ob njem čuti zadovoljstvo, prvinski nagon. Če pa je zadovoljstvo omejeno in bo posameznik samega sebe prepričal, da izpolnjenosti ne more doseči s tem ali onim spolom, pridemo do tiste dobro znane kontroverznosti.«

 

»In kaj je po tvojem potem ljubezen?«

 

»Ljubezen je po mojem pojem, ki sploh ne more biti izenačen z ničemer. Ni pogojena s spolom, orientacijo, klišeji in politiko – je samo tako močna čustvena povezava med dvema človekoma, da se zdi kot da se nekako projecirata eden v drugega. Njune misli so samodejno povezane in sorodne vsaj na osnovni ravni, če jih že skorajda ne bereta. Razmišljata eden o drugem tudi takrat, ko se tega ne zavedata in sta združena v eno samo enakopravno vlogo. Praviloma se vez po tem, ko se ustvari, nikoli več ne skrha in…«

 

»Nima povezave s spolnostjo?« me je prekinila. »Se ti ne zdi, da je to nekoliko tvegano trditi? Navsezadnje hodi po svetu veliko žensk, ki ljubijo ženske in veliko moških, ki ljubijo moške…? Potem to jemlješ kot nenormalno?«

 

»Že Sigmund Freud je trdil, da se vsak človek rodi z nagnjenji do obeh spolov in je torej biseksualen. Vse, kar se razvije po tem, je posledica zunanjih aspektov, torej biti ali ne biti homoseksualen ni nujna, vnaprej zapisana določitev.« sem rekla. »Temveč zgolj nekaj, kar se razvije na podlagi teh in onih ''izkušenj''.« sem rekla.

 

»Kar pa se tiče vašega vprašanja o normalnosti pa zdaj jaz vprašujem vas, če se vam zdi dejansko vredno razglabljati o tem? Normalno bo v očeh človeka vedno tisto, kar velja zanj, to je jasno. Vprašanje je samo to, koliko se bo v teh okvirih morebitne normalnosti oseba hotela podrediti javni predstavi nenormalnosti.«

 

Danica Hočevar-Whitley mojega odgovora očitno ni pričakovala, saj je razširila svoje oči na dvakratno velikost.

 

»Saj vem.« sem rekla. »Jasenka Boštjančič razdvojuje. Od nekdaj.«

 

 

 

 

 

 

5.

 

Usedla sem se na trdo klopco na avtobusnem postajališču in razmišljala. Ta teden me je popolnoma izmučil in navkljub temu, da že od sobote nisem bila pri Maksimilijanu, si nisem želela nikogaršnje družbe. Moj pogled je bil prikovan na vozni red, malomarno prilepljen na črno pločevino. Čeprav je ta naznanjal, da bo avtobus prispel čez tri minute, sem vedela, da me ne bo na njem.

 

Želela sem si samote. Sita sem bila šole, nenehnega spraševanja, analiziranja, odgovarjanja in sekiranja. Moje aktivnosti je preplavila zaskrbljenost, saj sta me do nepreklicne samostojnosti ločila samo še dva tedna. Potem ne bo več poti nazaj, čeprav sem imela v svojem predalu zapisanih petnajst listkov z naslovi.

 

Dolgo časa nisem ugotovila, da poleg mene sedi še nekdo, pravzaprav me je o prisotnosti obvestilo odpiranje zavitka žvečilnih gumijev. Nosnice so vpijale rahel vonj po mentolu, ki se je mešal še z nečim. Najprej se na to motnjo nisem preveč ozirala, dokler si osebek, oziroma bolje, oseba, ni začela pomrmrmravati melodije, ki se mi je zdela sumljivo znana. Seveda, sem ugotovila, Mack the knife. 

 

Punca je imela nenavadno visok, skorajda punčkast glas, pa vendar sem v njeni interpretaciji uživala. Med procesom, dolgim skorajda dve minuti, sem nalašč odklanjala pogled. Zaprtih oči sem se osredotočila samo na njeno dihanje, na komaj slišne premike ustnic. Nisem si mogla kaj, da ne bi ob prehitrem koncu zajavkala.

 

»Oh, oprosti. Ne znam se kontrolirat.« se je zdaj oseba ozrla čez ramo, da sem se narahlo zdrznila in razprla veke, tako da sem jo videla le delno. Ni mogla biti kaj dosti starejša od mene, prisodila bi ji kakih devetnajst. Lahko bi prisegla, da je bil njen nasmeh nekaj najlepšega kar sem kadarkoli videla – ustni kotički so se navihano dvignili navzgor, ustnice pa popolnoma razprle, da sem lahko videla vrsto brezhibnih belih zob.

 

»Ne, saj,« sem bila zdaj jaz v zadregi. »je bilo fino. Res.«

 

»Si eden izmed redkih primerkov, ki mislijo tako.« se je zasmejala. »Večina upokojencev in zamorjenih študentov, ki jih srečam tukaj, me nadere, češ, da motim javni mir. Polni so tega komercialnega trušča – jazz je za njih nekaj, kar poslušajo samo vesoljci iz daljnih krajev.«

 

»Aha.« sem pritrdila.

 

Nekaj časa sva bili obe tiho in skorajda bi že pozabila, da sediva druga ob drugi. Ravno sem preučevala reklamo za novo ustno vodico, ki mi je obljubila izkušnjo fantastične svežine, ko sem dobesedno začutila njen pogled na sebi. Ko sem se spet obrnila, se je zdrznila.

 

»Znana se mi zdiš, pa ne vem od kje. Prisežem, da sem te oči in ta izraz že nekje videla, pa če zveni še tako noro.« da bi podkrepila svojo razlago je divje pokimala. Nejevoljno sem usločila obrvi.

 

»Aja. Tudi jaz ne vem, kje bi v sedanjosti in preteklosti lahko naletela name – prisežem, da jaz tebe vidim prvič in verjetno tudi zadnjič. Nočem biti zoprna, ampak…«

 

»Čakaj?!« me je prekinila, ko sem ravno želela zajeti sapo, da bi ji povedala par krepkih. Nenadna motnja me je iztirila, da sem zmedeno zamežikala in se naslonila na zid. »Že vem, od kje te poznam! V srednji smo obravnavali Vitala Boštjančiča in prisežem, da se mi zdiš enaka njegovi hčerki. No, vsaj profesorica je rekla, da je hčerka.«

 

Zavzdihnila sem, ko mi je nenadoma vse postalo jasno. »Jah,« sem rekla. »Bo že držalo, profesorica menda učencev ne sme naučiti narobe. Čeprav nimam pojma, kako si me prepoznala s tistega portreta … deset let je že mimo.«

 

»Torej je res?« je občudujoče vzdihnila. »Ravnokar govorim s hčerko enega največjih svetovnih realistov? Tega pa si niti v sanjah ne bi predstavljala..«

 

»Kajne?« sem ji pritrdila. »Ker je tako težko enkrat v življenju izmed dveh milijonov ljudi srečati dekle, ki ima znanega očeta. Toliko ljudi se ponavadi gnete okrog nje, da moram čakati v vrsti, v kolikor želim z njo spregovoriti nekaj besed.« moje besede so bile nekoliko nesramne, a nenehne omembe Vitalovih del so mi šle resno na živce.

 

»Tako bi moralo biti. Tvoj portret je mojstrovina.« je rekla.

 

»Me veseli, da ti je všeč, ampak to ne omili dejstva, da je ena sama laž in da z njim nimam nič. Bila sem pač samo še en otrok, ki je poziral za košček čokolade.« ob tem sem narahlo prhnila.

 

»Ni res. Iz tega portreta se vidi ljubezen, čeprav prikrita. Mogoče bo zvenelo rahlo neumno, ampak oče te obožuje. Malo je slikarjev, ki lastnega otroka izrišejo v dobesedno božanski luči…« vmes je premolknila. »Lahko rečeš, da se motim, ampak v tvoje lase je vpletenih štiristo triinpetdeset marjetic. Šteli smo z lupo.«

 

»Pa?«

 

»In verjetno sploh ne veš, da ti po palcu leze pikapolonica.«

 

»Marsičesa ne vem.« sem se rahlo vznemirila. »In morebiti imam tudi pravico, da česa pač ne želim videti? Kaj pričakujete od mene? Da bom, samo zato, ker me je naslikal nek slikar, ki je pač moj oče, obsedena s preučevanjem lastne podobe?!«

 

»Oprosti.« je rekla. »Nisva se prav razumeli… hotela sem samo povedati, da si ti dovolj zanimiva in tvoj oče dovolj dober, da profesorici dejansko ne zamerim, ker nas je potisnila v tako mučen in dolgotrajen proces. Ne vem, kako ti je ime, ampak vedi, da so tvoje oči na portretu skoraj tako žive, kot sedaj v resnici. Večina subjektov ima mrtev, top pogled.«

 

»Res? Potem pa je na svetu res hudičevo malo dobrih pleskarjev.« sem se zasmejala. »Če te je že ena takšna neumna sanjarija tako navdušila.«

 

»Slikarjev.« me je samodejno popravila. »Če je zate ljubezen tvojega očeta neumna sanjarija, potem se strinjam s teboj in to z največjim zadovoljstvom priznam. Bolj ali pa celo tako prepričljivih sanjarij je namreč zelo malo.« začela se je gugati sem in tja in ni bilo videti, da bi jo moj majhen izpad hudo prizadel.

 

»Sicer pa je v človeški navadi, da zavračamo čustva do bližnjih, ker se zavedamo, da ne bi prenesli, če bi se izkazali za napačne ali nevredne. Ljubezen je pa nasploh vedno nekaj noro tveganega in prikrito sramotilnega.« rahlo se je zahihitala in mi nato spet pokazala tisti čudoviti nasmeh.

 

Nisem mogla drugače – tudi jaz sem se nasmehnila. Po dolgem času sem govorila z nekom, ki ni oddajal obremenjujoče avre in je bil preprosto neposreden – moji prijatelji so bili nosilci večih zavidljivih kvalitet, a vsak se je spopadal z opaznim notranjim nemirom, četudi je marsikaj prikrival pred seboj.

 

»Kdo si?« sem naenkrat vprašala. »Klošarka? Nesrečna študentka? Potovalka? Nekaj vmes?«

 

»Mogoče sem kar vse skupaj, kaj misliš?«

 

Čudno sem jo pogledala.

 

»Ne maram kategorij in enoznačnic. Sem, kar sem, tako kot si ti, ti, razumeš? Sicer pa nisi navedla ničesar dovolj oprijemljivega, da bi lahko presodila.« je rekla. »Zaenkrat si še lahko privoščim posteljo, vsake toliko časa se kam preselim in tudi kdaj pa kdaj razjokam nad ocenami v indeksu.«

 

»Hodiš na faks?«

 

»Ja. Hodim na faks. Je to kaj nenavadnega?«

 

»Očitno so ti zelo všeč slike.« sem rekla. »Kako, da potem nisi na akademiji? Ali pa po možnosti ena od študentk mojega očeta?«

 

»Prvič: všeč so mi slike, a ne vse. Drugič: To, da so nekomu všeč slike še ne pomeni, da je sam sposoben slikar. Iz tega sledi tudi odgovor na tvoje tretje vprašanje.« se je nasmehnila, spet spokojno mirna in prav nič presenečena.


»Lepo bitje si, ni kaj,« je nato zamrmrala. »in prav nič se nisi spremenila. Oči so še vedno iste in uporniške poteze se skozi otroštvo niso omehčale. Mogoče le poglobile v drugačno smer.«

 

»Mja. Mogoče je tega kriva moja nesreča.« sem ji rekla. »Ali pa le zgolj naključje.« zanimalo me je, kaj je narobe z mano, saj v naključja nisem nikdar verjela, razen seveda, ko se je šlo za kakšen nezemeljski pojav.

 

»Vsega je krivo ono, ki se nam smeji in nam pljuva v obraz.« se je nasmehnila, potem pa iz torbice povlekla nek obesek. Nisem je pogledala in v teh kratkih sekvencah, ko sem zaznala njen obraz sem vedela, da še vedno ne znam povedati, kakšna je. Nisem zbrala poguma, da bi vase zajela kaj več od njenega čudovitega nasmeha.

 

»To boš nekoč razumela.«

 

»To vsi pravijo.« sem rekla

 

»No, jaz pa vem, da boš.«

 

Potem je pritisnila torbico k sebi in vstala. V tistem trenutku sem spoznala, da z avtobusom verjetno sploh ni nameravala potovati in še preden bi jo lahko vprašala, kako to, mi je obrnila hrbet in skorajda zbežala po razritem pločniku. Še nekaj sekund sem gledala njeno škrlatno krilo s črnimi pikami, kako je vihralo v naglici, preden sem se končno opogumila in zaklicala.

 

»Saj sploh nisi rekla nasvidenje!«

 

Ko se je obrnila, sem prvič videla njen celoten obraz. Bil je srčaste oblike in bled, z velikimi živo modrimi očmi. Sled zadnjega nasmeška še ne izginila in njene poteze so bile mehke od te geste – ali pa se mi je tako samo zdelo zaradi njene otroškosti. Več sekund sva se opazovali, kot bi naju udarila strela, preden mi je pomenljivo odvrnila.

 

»Kdo pa pravi, da se poslavljava?«

 

Enako hitro kot se je ozrla, je stekla naprej. Čez nekaj časa, ko je bila le še oddaljena črna pika, sem ugotovila, da zrem vanjo kot, da bi me nekaj prestrelilo. oči so bile široko razprte, prsi so mi vročično plale in v kolenih sem začutila šibkost, kakršne še ni bilo.

 

In vedela sem, da neznanke nikoli ne bom mogla pozabiti.

 

 

.      .     .

 

 

Stopnice do Maksimilijanovega stanovanja sem premagovala z neverjetno muko in pot do sedmega nadstropja je bila daljša, kot bi si želela. Od nenavadnega srečanja je minilo komaj nekaj minut in sploh nisem več vedela, kako sem prišla sem, vse je bilo samo meglica. Počasi so se v moji glavi sestavljale podobe: avtobus, zelena cestna svetilka, reklama za ustno vodico in blok. Kako mu bom pojasnila tole, sem se spraševala, saj bo mislil, da sem zadeta. Ampak, po resnici povedano, tudi jaz nisem več vedela, kaj se mi je zgodilo – kot, da bi mi nenaden dogodek izbrisal spomin.

 

Obesila sem se na tisti medeninast zvonec, za katerega sem predvidevala, da je njegov. Vidno polje mi je zameglila jajčno-rumena barva sten in črke nad vrati so se zlivale v nerazločne packe. Počutila sem se tako, kot da bi mi iz glave izbrisali možgane ali pa kot da bom vsak čas omedlela.

 

»Ljubi bog, Jasenka?!« sem zaslišala znan glas. »Kakšna pa si? Si zbolela?« na sebi sem začutila njegov prijem in zdelo se mi je, da se vračam v neskončnost, tako dolgo je trajalo, preden me je dvignil s tal in odnesel v stanovanje. Naslednja stvar, ki sem se je zavedla, je bila toplota kavča in potem ni bilo dolgo časa nič. Samo tema.

 

»Jasenka?« me je zbudil njegov glas. Ko sem odprla oči sem se zazrla naravnost v njegove. Zaskrbljeno so me motrile in na njegovem obrazu je jasno pisalo, da misli, da sem zbolela. Po nekaj sekundah je na moje čelo pristavil dlan, se rahlo namrščil, nato pa odšel v kuhinjo, kjer mi je očitno kuhal čaj.

 

Še vedno sem bila tako prazna, a fizično sem si popolnoma opomogla. Ko sem sedla pokonci, sem se še enkrat ozrla po sobi se poskusila vprašati, kaj se mi je ravnokar zgodilo – odgovora nisem dobila. Počasi, ko se je praznina v moji glavi izničevala, sem sestavila vse koške.

 

»Kaj je bilo?« je vprašal, ko se je vrnil in sedel poleg mene. »Res izgledaš čudno.«

 

»V redu je.«

 

»Daj, povej mi!«

 

»Če pa pravim, da ni nič!«

 

»Kako ni nič, če pa si se mi napol nezavestna prikazala na vratih?! Moralo je biti nekaj in če ti ni nihče ničesar podtaknil v pijačo, potem bi se morala spomniti vsaj megleno. Človeku se takšne stvari ne zgodijo vsak dan!« se je vznemiril, da mi je njegov glas neprijetno rezal skozi možgane.

 

»Prosim, nehaj!« sem zaječala. »Samo ženska je bila.«

 

Maksimilijan se je stresel, kot bi ga nekdo pičil z iglo. Njegov sicer zagoreli obraz je pobledel za nekaj opaznih odtenkov. Ustnice so se mu nevarno zatresle in v očeh je imel čuden lesk. Videla sem, da prebavlja nekaj zares mučnega in trajalo je nekaj sekund, preden je iz sebe lahko izvabil glas.

 

»Torej si se zaljubila?«

 

»Si nor?!«

 

»Odgovori mi, Jasenka!« je skorajda zakričal.

 

»Ne vem!« sem zarenčala. »To niso lahke stvari, Maksimilijan in če misliš, da sem to načrtovala, se hudo motiš. Ne vem!« najina obraza sta bila sedaj le nekaj centimetrov narazen in lahko sem čutila njegov dah na svojem vratu – občutek, ki je bil zdaj tako težak.

 

 »In, kako ji je ime?«

 

»Ne vem.«

 

»Koliko je stara?«

 

»Ne vem. Na faks hodi.«

 

»Aha. Na faks hodi. To pa je uporaben podatek, kaj?« se je s prasketajočim glasom zasmejal fant, ki bi moral biti moj najboljši prijatelj in je bil vedno tako razumevajoč še ob najbolj nenavadnih trenutkih. Seveda nisem pričakovala, da bi ob možnosti, da sem zaljubljena v žensko skakal od veselja, njegove grobe besede pa so me žgale.

 

»Mislila sem, da ti nimaš predsodkov.« sem dvignila pogled in stisnila ustnice v ravno črto. »Da si srečen, če sem jaz srečna.« začutila sem, kako se mi v kotičku očes nabirajo solze in najraje bi stekla nekam daleč, v samoto. Stran od njega. 

 

»Predsodkov?! Presneto, Jasenka…« je zarenčal. »Življenje niti slučajno ni osladen film, da bi bilo kaj takšnega možno. Povej mi, kako bi ti reagirala, če bi ti jaz rekel, da sem se zaljubil v Američanko, ki je na Prešernovem trgu ponesreči trčila vame…«

 

»To ni isto!« sem mu zabrusila. »Midve se bova še videli! In ona je…«

 

»Kaj ni isto? Ta tvoja skrivnostna neznanka bo lahko že jutri na letalu za Japonsko, pomisli že vendar! Ničesar ne veš o njej: ne veš, koliko je stara, kaj študira, kje živi, še njenega prekletega imena ne veš!«

 

»Ničesar ne razumeš!« sem mu rekla. »Zato, ker še nikoli nisi poznal drugega kakor sebe in svojo nesrečo!«

 

Nisem mogla več poslušati – samo prekrila sem si oči, iz katerih je curljala mešanica besa in krivde in stekla skozi vrata – niti tresk, ko sem jih skorajda zabrisala s tečajev, ni mogel prikriti krikov, ki so prišli iz mene takoj zatem.

                                     

.      .     .

 

Nisem nameravala domov, vsaj za nekaj dni ne. Sovražila sem svoj dom, svoj blok, svoje življenje, svoje prijatelje, starše in šolo. Edini človek, ki bi si ga želela srečati, je bila ona. Želela sem si njo in nekaj minut brezskrbnosti. V glavi so mi bezljale slike podzemne železnice, avtobusnih postaj, letališč in vseh drugih krajev, ki omogočajo prehod med točko A in točko B, dokler mi ni zadnji kanec razuma dopovedal, da je to zelo neumno.

 

Presneta trapa, mi je pridigal glas v možganih, presneta neumna trapa. Tekla sem po pločnikih, da bi ropot moje hoje preglasil nenaravne utripe, a brezuspešno – posledično sem bila le zadihana in srce mi je bilo kot noro. Po nekem času sem se usedla na klopco pred veleblagovnico in zaprla oči. Mimo mene je brzel svet, ki se ni zavedal, kaj se je ravnokar zgodilo.

 

»Katarinca, pohiti.« me je v realnost zbudil glas neke ženske. Ozrla sem se in zagledala žensko, kako se je sklanjala nad majhno punčko, staro komaj več kakor pet let. V rokah je držala plastične vrečke z orjaškim emblemom najboljšega nakupovalca. Najboljšega lažnivca. Že pri teh letih.

 

»Mami mora potem h kozmetičarki, veš, Katarinca? Očka bo poskrbel zate in mogoče bi lahko Matejo pregovorila, da greste v živalski vrt gledat slone! Tako, kot si pravila …«

 

»Nočem,« jo je prekinila. »s tabo bi šla rada.«

 

»Katarinca, veš, da imam delo! Ne bodi zlobna in mamici privošči malo uživanja.« je zasikala ženska, kateri se je videlo, da je bila pri kozmetičarki že prejšnji teden, pri manikerki včeraj, na masaži predvčerajšnjem in na jogi v torek. Njena koža je imela lesket pravkar zloščenega porcelana in ob tem se mi je v glavi porodila asociacija na Amadejo. Še več, bila sem prepričana, da ravnokar zdihuje nad kako novo dieto, ki ji bo pred poroko povrnila postavo, všečno njenemu Igorčku, in da že zavzeto obiskuje solarij, ki jo bo preobrazil v konkurenco mehiških lepotičkam.

 

»Vedno imaš delo!« se je namrdnila. »Druge mamice so popoldne doma, kuhajo kosilo in se igrajo s konjički. Zakaj se pa ti ne? Imam enega takega lepega, rožnatega. Tatko ji je dal ime Silvija.«

 

»Saj sem ti povedala, Katarinca, da so druge mamice prilezle le do tekočega traku v trgovini, do lastne učilnice in do trapastih svetovalnic za pare! Poglej, kako lahko dobiš nove čevlje in igračke vsak teden, drugi pa ne!« ženski se je v tistem hipu obraz raztegnil v naravnost nagnusno zmagoslavje. »To zato, ker je tvoja mamica zobozdravnica in tvoj tatko podjetnik!«

 

Otrok je zmedeno zrl vanjo z velikimi očmi in videla sem lahko, kako jo je mamina pripomba počasi sesa od znotraj. Še predobro sem poznala ta občutek. Smilila se mi je.

 

»Ampak mamica od Ive je vseeno prijazna. In očka od Lane tudi, zelo. Rekel je, da lahko pridem na obisk …«

 

Gospa je pobledela do vršičkov svojih peroksidnih las in videla sem, da je hčerina opomba ni pretirano razveselila. Zaničljivo se je namrdnila in otroka nasilno potegnila za zapestje, da je punčka komaj slišno zajavkala, potem pa je prislonila svoj obraz tako blizu njenega, da se ne bi prav nič čudila, če bi ji po vampirsko zasadila strupnike v vrat.

 

»Že…stokrat…sem…ti…povedala…da…ima…Lana…dva…očka!« je skorajda zakričala v bled obrazek, vsaka njena beseda pa je bila tako polna gneva, da sem že jaz začutila, kako v njej vre. »Ne boš se družila z deklico, ki ima namesto skrbne mamice in predanega očka za starša dva perverzneža, me razumeš, Katarina?!«

 

Mala Katarinca je spačila obraz v grimaso, ki je izdajala, da je na robu joka. Vedela sem, da niti slučajno ne razume, kaj pomeni tista poudarjena beseda, ki ima v sebi čuden strup in povzroča, da je mamica tako besna, a vseeno ji je bilo jasno, da mora biti nekaj groznega, ogabnega. Moj želodec je nehote napravil salto.

 

»Da se ne bi slučajno začela cmeriti!« ji je s kazalcem požugala mama. »Tukaj so še drugi ljudje in hočem, da vidijo, kakšno čudovito punčko imam! Ne dovolim, da mi uničiš dan s svojimi neumnimi izpadi.« ob tem si je z živčno kretnjo popravila pramen las za uho.

 

»Ti hočeš robota, ne pa punčko.« sem zamrmrala sama sebi. »Vse je del tvoje perfektne podobe, kaj? Imeti otroka je namreč v modi.« zdolgočaseno sem pod čevljem poteptala zavržen cigaretni ogorek in opazovala, kako je popolna mama hčerko porinila v bel audi in zaloputnila vrata, nato pa z velikansko hitrostjo odbrzela s parkirišča.

 

Lep dan, sem pomislila, lep dan za bedake.

 

.            .             .

 

Kot prostovoljka sem rada delala v domu za ostarele nekaj ulic stran od nakupovalnega centra. Na začetku mi je bil to izgovor za to, da mi ni bilo treba preživljati toliko časa doma v samoti, potem pa se je v meni oglasil nekakšen občutek dolžnosti, ki je kar ostajal in ostajal. Vsakič, ko sem prestopila bela vrtljiva vrata, se mi je nasmešek samodejno narisal na obraz in kar naenkrat nisem bila osredotočena na samopomilovanje, temveč na to, kako bi lahko tem krhkim, a vseeno neverjetno močnim ljudem, polepšala dan. Začelo se je s prebiranjem ruskih klasikov ob sredah, nadaljevalo pa s preoblačenjem postelj in vodenjem na sprehode.

»Živijo Helena.« sem pozdravila prvo sestro, ki je na pano na hodniku ravno obešala plakat z obvestilom o tečaju salse. »Danes počnemo kaj zanimivega?«

 

»O, pozdravljena Jasenka, Marjana se je ravno spraševala, če si tu!« se mi je nasmehnila. »Kar pojdi: pikapolonice izdelujemo!«

 

Odpravila sem se po hodniku z na novo prepleskanimi stenami marelične barve, kjer je dišalo po proseni kaši, klorirani vodi in uporabljenih papirnatih robčkih. Po vsem, kar bi običajnim ljudem lahko smrdelo, meni pa je dišalo, me pomirjalo. Pomirjal me je občutek časa, ki je tukaj obstal.

 

Kmalu sem prispela do okrogle mize na sredini sobe za druženje, ob kateri je bilo že zbranih nekaj oskrbovancev. Pogled na njihove kovinske vozičke me že dolgo več ni vznemirjal, čeprav jih spočetka nisem prenesla, zdaj pa se mi je to zdel le običajen skupek kovinskih palic, ki pomaga držati človeka, preslabotnega ali nesposobnega, da bi hodil sam.

 

Staša, domska animatorka, se mi je spet prijazno nasmehnila in mi pomignila naj sedem na stol, ki je še ostal prazen. Nekaj oskrbovancev je bilo tako zatopljenih v delo, da me sprva sploh niso opazili in so na krila papirnatih pikapolonic lepili pike.

 

»Odlično, gospa Drnovšek!« sem pohvalila staro gospo, ki je imela pred seboj že izdatno število izdelanih primerkov. Očitno se je zelo trudila, saj so bili skoraj popolno proporcionirani in nisem vedela več, ali naj ji predlagam, da naj si vzame malo odmora ali kar nadaljuje, saj so se ji roke od napora precej tresle.

 

»Te pikapolonice bodo zagotovo razveselile vašo vnukinjo, gospa Marinič!«

 

Obrnila sem se h gospe, ki jo je Staša nagovorila. Gospa je bila videti nenavadno odsotna, v rokah, posejanih s starostnimi pegami, je mečkala rdečo pikapolonico brez pik in jo ves čas merila z predirnimi očmi, modrimi kot sinje nebo.

 

»Erna pride?« je zamrmrala.

 

Staši so se obrazne mišice povesile in sklonila se je v mojo smer.

 

»Uboga dušica. Nikoli je nihče ne obišče, pa vseeno ves čas govori o svoji edini hčerki in vnukinji. Bog ve, koliko je v resnici njena Erna stara, ker že kar nekaj let vztraja, da bo petega maja praznovala deset let. Pa nikoli ne pride.«

 

»Erna pride?« je vprašala gospa, tokrat glasneje, da se je nekaj oskrbovancev preplašeno zdrznilo in so za hip izpustili svoje pikapolonice iz rok. Staša je vstala s svojega stola in segla h gospe, da bi jo s prijaznimi besedami in stiskom roke pomirila. Pa ji ni pustila.

 

»Erna pride!?« je sedaj šibko kriknila in v očeh so se ji zalesketale solze. Bojevito je izvila svojo krhko dlan iz Stašinega prijema in ob tem izgledala na moč nezemeljsko.

 

Seveda, Alzheimer, sem pomislila. Bolezen, ki dobesedno povzroči izbris človeka. Ne veš več, koga si sploh poznal.

 

»Pomirite se, gospa, Erna bo gotovo prišla. Na moč bo vesela vaših daril, ki ste ji jih pripravili. Kar nadaljujte.« v Stašinem glasu je bil zaznaven občutek krivde in ne bi lagala, če bi predpostavljala, da jo je gospa spregledala. Čeprav je obmolknila in popustila prijem, je gledala nadvse sumničavo.

 

Potem pa ji je pogled zdrsnil po prostoru in obstal na meni. Na meni, ki sem bila daleč najbolj izstopajoč človek v prostoru in prisegla bi, da me je pogledala s takšno divjo lucidnostjo, da bi se skoraj umaknila. Zguban obraz ji je po nekaj sekundah tišine trznil v nasmeh in razprla je roke v tih krik.

 

»Erna! Moja Erna!«

 

»Gospa, ime mi je Jasenka, nisem Erna.« me je preplavil občutek obupanosti.

 

»Josipina, punca je, ki nam tu včasih pomaga.« je vskočila Staša, opazujoč me izza polakirane bukove mize. Zdaj so vsi oskrbovanci obmirovali in prenehali z delom ter naju strumno opazovali.

 

»Nisem Erna.« moj glas je tokrat zvenel še bolj obžalujoče kot prvič in najraje bi v nekem trenutku res postala njena vnukinja. Potem bi mi bilo življenje lažje in osrečila bi lahko obe. Ne bi mi bilo treba preživljati tega dvoma in iskati sebe v svetu, ki ni moj.

 

»Erna?«

 

Gospa se očitno ni menila za moje besede in tudi pikapolonic se več ni trudila ustvarjati. Zrla je v daljavo z neverjetno praznim pogledom in za trenutek sem se vprašala, če se počasno usihanje konča tako.

 

»V redu je, Staša. Peljala bom gospo na zrak, da se bova malo pomenili, tako kot se menijo babice in vnukinje.« Tako ali tako se čez pol ure ne bo več spomnila, kdo sem.

 

»Pusti ji malo veselja. Erne navsezadnje verjetno sploh nikoli ne vidi« sem še zašepetala v njeno smer in ko mi je po nekaj sekundah prikimala, sem bila o svoji nameri že čisto gotova.

 

Gospo sem torej z velikansko previdnostjo prijela za krhko dlan in ni se mi upirala, tako kot se je prej Staši. Lahko sem začutila mehkobo njene dlani in sledi mastne kreme za roke, s katero so jo očitno namazali to jutro. Toplo mi je bilo pri srcu, hkrati pa sem do tega bitja, ki je imelo vnukinjo Erno, čutila usmiljenje. A sem se takoj zavedla: ljudje pač pozabljajo.

Stopali sva po praznem hodniku in nekaj časa se nisem ubadala z ničemer drugim, kot lahnim drsenjem njenih čevljev. Vsake toliko se je vame zazrla z ljubeznivim pogledom in me nekoliko močneje stisnila, da sem njen prijem čutila vse do kosti. Nekje v glavi se je oglašala krivda: zavajaš ubogo gospo, Jasenka!

 

Nekaj v meni, majhen delček, pa si je dejansko želel, da bi bila gospa Josipina Marinič moja babica.

 

Naposled sva se posedli v senco na klopco pod hrastom sredi domskega parka. Sonce je pripekalo, kot bi bilo sredi poletja, meteorologi so napovedali vročinski višek in neznansko sem se veselila dejstva, da se bom kmalu vselila k najboljšemu prijatelju, s katerim sem napol skregana in velik del poletnih počitnic preživela v stanovanju.

 

»Erna, nekaj imam zate.« me je prebudila iz sanjarjenja z zarotniškim glasom. »Vem, da tvoji mamici ni všeč, da ti dajem sladkarije, pa vseeno …«

 

Obrnila sem se k njej in videla, kako mi je v roko položila šumeč sladkorni bombon, točno enega izmed tistih, s katerimi me je kot otroka pital Vital in sem se jih vedno nabasala v usta toliko, da so bila podobna ježku, ki se je ravnokar napokal suhega sadja. Orosile so se mi oči.

 

»Hvala.«

 

Potem se mi je gospa nasmehnila z najbolj srčnim nasmehom, kar sem jih kdaj videla. Bil je to nasmeh, raztezajoč čez cel obraz in tako mehak, kot ga ne bi znal narisati noben slikar. Opazila sem tudi, da ima kljub častitljivim letom popolne zobe in zdelo se mi je tudi, da sem ta nasmeh že nekoč videla.

 

Previdno sem odvila zelen papirček in si lepljivo stvarco vtaknila v usta. Okus je bil pristno jabolčni. Spet spomin.

 

»Povej mi, kako je v šoli?«

 

»Dobro.«

 

»Saj babi ve, da si ti pridna punčka, Erna!« je zadovoljno rekla. »Samo tvoja mamica majčkeno pretirava s pomembnostjo angleščine.«

 

»Ja.« sem rekla z suhim glasom. »Ampak tako pač je.«

 

»Da, ljubica, tako pač je. Včasih mora biti človek v kakšni stvari slabši, da potem bolj opazi stvari, ki ga veselijo in za katere je nadarjen.« gospa se je primaknila nekoliko bližje, da je njen nasmeh kmalu zasenčil vonj po suhi, luskasti koži in razkužilu.

 

»Odpelji me domov.« so naenkrat njene oči potemnele in se žalostno povesile.

 

»Prosim, Erna, odpelji me domov, rada bi bila s teboj!« oklenila se je moje dlani. Nisem se je upala otresti, preveč velik udarec bi bil, zato sem kot ranjen vojak na bojnem polju gledala roke, ki so grabile po meni in ji začela nežno prigovarjati.

 

»Saj bova šli domov. Kmalu.«

 

Kako grdo lažeš, Jasenka!«

 

»Pomiri se, kmalu bova šli domov. Obljubim, samo prosim, ne razburjaj se!«

 

A škoda je bila storjena. Gospa Josipina Marinič je široko razprla oči in njen obraz je pobledel, ko je šibko ponovila moje besede. »Kmalu bova šli domov, kmalu, kmalu.« to je ponavljala kakor mantro, z blaznim in neprisebnim tonom. Enkrat, dvakrat, desetkrat, stokrat.

 

»Nehaj, prosim.« sem skorajda moledovala. »Ne smeš se razburjati, sama veš, da je tako najbolje zate, prepričana sem, da ti je to rekla …« nisem mogla izreči te grozne, nagnusne laži.

 

»Prosim, pomiri se.« sem še zadnjič prosila in tokrat me je upoštevala. Njene ustnice so se še vedno divje premikale, pa vendar ni bila več zmožna izreči, kaj si misli o meni in tega dejstva sem bila vesela. Realnost me je kruto treščila v obraz in zadnja trohica zaničevanja njene družine je izginila. Kako pa bi šlo drugače? Kako je gledati človeka, katerega si nekoč tako ljubil, usihati?

 

Nehote sem se spomnila na Maksimilijanovo babico, ki je umrla nenadoma. Nekega četrtka pred dvajsetimi meseci je, kot verjetno že tolikokrat poprej, kuhala juho za kosilo, ko jo je nenadoma zadela srčna kap. Njen padec so slišali sosedje in kljub temu, da so jo našli takoj, ji ni bilo več pomoči, dežurni zdravnik je lahko samo potrdil smrt. Še vedno sem se spominjala, kako je njen vnuk ob prejetju novice začel tuliti kot ranjena žival in kako je vse, kar je bilo stekleno, končalo na tleh. Niti dve socialni delavki, ki sta bili po dolžnosti z njim, ga nista mogli ustaviti. Kaj bi sploh lahko ustavilo to zavedanje nepreklicne samote, sem pomislila.

 

»Kako je kaj mamica, ljubica? Nič je ni bilo za božič, pa je rekla, da bo prišla. Žal mi je, da bo morala darilo dobiti tako pozno … božična drevesca in okraske je imela vedno rada, veš? Še ko si bila ti čisto drobcena in ko je bil tvoj dedek še živ, je vsako leto prišla in …«

 

»Delo ima.« sem suho izdavila.

 

Gospe so se v kotičkih oči zalesketale solze, trpko je zavzdihnila in bala sem se, da bo spet padla v enega izmed svojih transov, pa je samo pokimala in segla v žep. Očitno je bil prazen.

»Oprosti draga, si lahko sposodim tvoj robec? Svojega sem nekje založila, čeprav sem prepričana, da sem ga danes že nekje videla … hvala.« Vzela je moj star, svetlomoder robec in si obrisala oči.

 

»Karla, moja Karla …« je z ljubečim glasom nagovorila goloba, ki je pristal na bližnji kamniti ploščadi in tokrat ji pogled ni uhajal. »Tako čudovit otrok … Vedno sem trdila, da bo …« spraševala sem se, kaj je nadaljevanje stavka. Prišla visoko?

 

»Tudi ti si čudovit otrok, Erna. Čudovite oči imaš, v dno duše segajo.«

 

V dno duše? Nisem vedela ali je ta pripomba dejansko resnična ali pa je Josipina Marinič v meni še vedno hotela videti oči svoje vnukinje? Hkrati pa me je prešinilo: Je v meni nekaj, kar je podobno Erni?

 

Gospa Josipina Marinič tistega dne ni izrekla niti besede več.

 

6.

 

Gledal sem, kako se je Jasenka vzpenjala po stopnicah in nisem vedel ali naj ji zakličem kakšen pozdrav ali pa ostanem tiho in se delam, da je ne vidim. Druga opcija bi bila vsekakor težka, saj so se moje oči vedno nezavedno upirale vanjo: Bila je preprosto človek, ki ga nisem mogel spregledati.

 

Slišal sem, kako je zaklela, ko ji je ključ padel iz rok in šumenje papirnatih vrečk. Njena teta je prišla domov že kakšno uro prej, ona pa je bila doma šele tik pred večernimi poročili. Zbodlo me je: petki so bili najini dnevi. Takrat sem skuhal najboljšo kavo in pripravil kako pecivo in potem sva pri meni posedala do polnoči. Se pogovarjala in brala, tudi molčala, včasih. Zdaj pa je tega konec?

 

Nisem imel poguma, da bi pozvonil. Nisem hotel tvegati, saj je bil njen zadnji obisk polom, ki bi ga najraje za vedno pozabil. Spomnil sem se, kako se ji je glas tresel, ko je odvihrala in prešinilo me je dejstvo, da je potem gotovo jokala. Kako naj torej pričakujem, da me bo sprejela, ko pa sem verjetno edini človek, ki jo je kdaj pripravil do solz? Vsekakor čudovit dosežek.

 

V mojem žepu je zabrnel telefon, da sem se zdrznil. Ko sem dvignil oči k sevajočemu zaslonu sem zagledal dve sporočili: eno je ravnokar prišlo in pošiljateljica je bila Jasenka, drugo pa je bilo očitno staro že nekaj ur in sem ga pred tem očitno spregledal. Danica Hočevar-Whitley, se mi je razjasnilo. Pa ne, da ve?

 

Sporočil nisem prebral vse dokler nisem zaprl kuhinjskih vrat, saj me je strah popolnoma ohromil. Jasenkino je vsebovalo samo eno pomenljivo besedo: Danes????? Kislo sem se nasmehnil. Pred nekaj trenutki bi umrl, da bi mi poslala kaj takega, zdaj, ko sem imel še eno sporočilo, pa nisem hotel odpisati. Pogledal sem še Daničino.

 

Danes, ob sedmih! Pa da ti na misel ne pride, da bi naredil še kaj trapastega – Jasenki odpiši, da greš na zmenek z neko sošolko!!! L.P. Danica.

 

Seveda, ve. Tej ženski ni mogoče prikriti ničesar – nisem vedel ali je to posledica njene vsekakor razvite intuicije ali kakšnih drugih sposobnosti. Ušel mi je še en kisel nasmešek, ko sem pričel tehtati dejstva. Če grem danes k njej, potem se moram Jasenki zlagati in vse spet postaviti na kocko, ker mi lahko pride na sled in ugotovi, da me na zmenku sploh ni bilo. Če pa ignoriram Danico, ignoriram edinega človeka, ki bi mi lahko stvar pomagal razrešiti in edinega človeka, ki jo pozna tudi po drugi plati…

 

Začel sem korakati gor in dol po zloščenih tleh svoje kuhinje in si pri tem v brado mrmral vse možne logične posledice. Najhujša, vsekakor, bi bila ta, da bi me Jasenka zasovražila in se sama podala na tvegano ekspedicijo ''Iskanja svoje usodne ljubezni.'', česar ji ne smem pustiti, nikakor ne…

 

»Prekleto.« sem zaklel še sam in vzel steklenico mleka iz hladilnika, kot, da bi mi šlo za življenje. Odvil sem pokrov in pustil, da mi je lepka tekočina tekla v grlo in se mi je po nekaj sekundah začel upirati želodec, ker sem spil preveč. Poln gnusa sem se ozrl na kup nepomite posode, edino stvar, ki je izdajala moj notranji nemir in v tistem hipu sem vedel, da sam stvari ne bom mogel zaključiti.

 

Pridem, sem torej odpisal Danici.

 

Ne morem, danes delam, sem s tresočimi rokami napisal Jasenki. Kdaj drugič. Zanalašč nisem pripisal 'oprosti'.

 

Nikoli ji nisem povedal, kje delam in temu sem bil prvič v življenju hvaležen. Takrat sem sicer nekoliko boječe mislil, da se mi zaradi neobičajne moške vloge smejala. Za razliko od svojih sošolcev namreč nisem raznašal pic, stregel v kakšnem bifeju ali tiskal časopise, temveč sem igral klavir v nekem znanem hotelu, ki ga večina smrtnikov nikdar ni videla od znotraj, temveč samo v reklamah, v filmih in na spletnih straneh. Malo ljudi je vedelo, da sem letos poleg gimnazije končal tudi srednjo glasbeno šolo. Ker klavirja nisem mogel imeti doma, sem se na izpite pripravljal kar tam in pri tem sem bil posebej pozoren, da se moj vadbeni urnik ni kakorkoli križal z Jasenkinimi načrti.

 

Sam sebi sem se ob takih trenutkih prikrivanja zdel resnično pomilovanja vreden, sploh ker sem vedel, da je Jasenka Boštjančič vse drugo kakor puhloglavka; včasih je znala biti nesramna, brezobzirna in sebična, nikoli pa ni bila neumna ali polna predsodkov. Bila je brutalna realnost sedanjosti, jaz pa sem bil brutalna realnost preteklosti.

 

Marsikdo bi zavil z očmi, ker navidez ni bila nič posebnega; njeni lasje so bili rjave barve, poleti so se sicer nekoliko posvetlili, a vseeno niso spadali v idealno blond paleto, s kakršno so se rade ponašale moje umetno pobarvane sošolke. Njene ličnice so bile visoke in ostre, kot bi imela v sebi indijansko kri, polt pa je imela nezdravo bledo. Čudovite, kot morje modre oči so nekako zviška gledale izpod temnejših, košatih obrvi. In ustnice – rdeče, tako neskladne s kožo!

 

Zbudil sem se iz sanjarjenja in se ozrl po elektronski uri. Kazala je pet minut do sedmih. Danica me gotovo že čaka, ne smem zamuditi, sem se opomnil, na hitro pograbil paketek s kamiličnim čajem in se splazil na hodnik. Prešinilo me je, da sem kot obsojenec. Skrivam se, ker lažem.

 

Do stanovanja, kamor sem bil namenjen, sta me ločevali samo dve nadstropji, a še ti sta se mi zdeli preveč. Hodil sem, stisnjen ob zidu, z razbijajočim srcem. Samo en korak bi me lahko izdal.

 

»Prekleto, Maksimilijan, saj hodiš kot kakšen gestapovec!« sem za sabo zaslišal raskav glas. Danica Hočevar-Whitley očitno ni pričakovala, da bom kar tako vstopil v njeno stanovanje in imela je prav. Pravzaprav sem ravnokar prvič začenjal s pomisleki.

 

»Pridi, pridi, ni mirna.« mi je rekla in me prijela pod roko. »Občutek imam, da se bo kaj kmalu odpravila k tebi preverit, če si res na zmenku …«

 

»Rekel sem ji, da delam. In zakaj bi to storila?« sem zašepetal strupeno.

 

Danica Hočevar-Whitley mi ni odgovorila vse do tedaj, ko sem napol ležal napol sedel v njenem naslonjaču. Tistega večera nisem bil miren: oči so mi ves čas bežale po komaj vidnih razpokah v stropu, po kredenčni uri in po njeni oranžni tvidasti jopici.

 

»Zato, Maksimilijan,« je zavzdihnila. »ker jo peče vest.«

 

Obnemel sem.

 

»Oh, kako malo poznaš ženske. Seveda, ker si igral Jasenkinega postreščka in se zapiral pred zunanjim svetom, misliš, da veš, kaj je z njimi …«

 

»Kakšno igrico se greste?!«

 

»Sam si prišel k meni in kakor si lahko mislim, si domneval, da me ne bo ravno lahko poslušati. Zakaj torej zdaj to?«

 

»Sit sem vašega govorjenja v šifrah! Kako lahko sploh namigujete, da sem ji igral postreščka? Ste kukali skozi rolete vse večere, ko sva sedela in …«

 

»Kar poslušaj se, dragi fant. Ogromno vedenjskih reakcij si prevzel od nje.« se mi je neprizadeto nasmehnila in srknila požirek kave. »In mogoče bi bilo bolje, če bi, sosedom na ljubo, govoril malo bolj potiho.«

 

Šele zdaj sem se zavedal, da sem skoraj kričal nanjo in ob tem dejstvu me je postalo rahlo sram. Danica Hočevar-Whitley pa je vame še vedno zrla z enakim pogledom, prijaznim, malodane materinskim.

 

»Ampak ljubiš jo pa, kaj?« je zmajala z glavo.

 

Zavzdihnil sem. »Vsekakor bolj, kot bi si želel.«

 

Danica Hočevar-Whitley se je nelagodno presedla in začela cefrati rob prešite odeje. Nekaj sekund ni rekla ničesar in je dajala vtis, kakor da premišljuje o svojem nadaljnjem odgovoru.

 

»Kako sploh veste?« sem jo naposled vprašal. »Kolikor vem, ni tega srečanja omenila nobeni drugi osebi razen mene …«

 

»Ah, Maksimilijan. To je spet le tvoje predvidevanje. Ki sicer ni zmotno, pove pa dovolj – jasno mi je, da si se toliko poistovetil s tem dekletom, da se sam sebi zdiš pravzaprav edina oseba, ki bi ji bila Jasenka dolžna poročati o srečanju. Drugi pa, v nasprotju, nimamo niti pravice …«

 

»Torej vam je ona povedala?!« sem bil zgrožen.

 

»Misli vendar z glavo,« me je nepotrpežljivo zavrnila. »saj vendar Jasenke Boštjančič ne poznaš tako površno, da bi lahko pričakoval, da bo o svojih težavah razglabljala sama s sabo! Še tega ni zmožna, kaj šele, da bi jih delila s kom drugim, veliko bolj nepomembnem zanjo od tebe. Itak se najraje pretvarja, da jih nima.«

 

»Potem mi pa odgovorite.«

 

»Si pozabil, da je moje stanovanje tik pod tvojim? Dve nadstropji ob tako slabi izolaciji ne pomenita ničesar, dragi fant, sploh če ima človek občutljiv sluh. Slišala sem nekakšno pregovarjanje in priznam, radovedna kot sem, sem šla pogledat. Slišalo se vaju je čez cel hodnik …«

 

»Vi ste nori!« sem jezno komentiral in vstal, da bi odšel. Namero mi je seveda, zaustavil en sam njen pogled – njene oči, dvakrat večje od običajnih so se uprle vame z nezemeljsko silo.

 

»Včasih je dobro poslušati norce.« je rekla. »Že zato, ker vidijo svet bolj poglobljeno kot pa večina. Žal se ne morem zares šteti mednje, pa ti rečem, da bi mi kategorija lucidnežev kar ustrezala.«

 

»Nazive in kategorije so si izmislili tisti ljudje, ki so sami sebe preveč cenili.« sem suho rekel. »da so se malo povzdignili v lastnem obziru.«

 

Danica Hočevar-Whitley je privzdignila obrvi. »A tako?«

 

Zaslišal sem rahel šum in za trenutek pomislil, če mi Jasenka res ni sledila do sem in bo zdaj, zdaj ravnokar skočila izza kredence in pričela z obtoževanjem. Kako zelo neumna je bila ta misel sem dojel že čez sekundo: London, Daničina nemška doga, je lenobno prikorakala v dnevno sobo in se z opaznim nerganjem stisnila k mojim nogam.

 

»Oh, samo ti si!« sem olajšano dejal in jo počohal za ušesi.

 

»No, kakorkoli.« se moja sogovornica ni pustila motiti. »Si se torej odločil, kaj boš storil glede te občutljive zadeve?«

 

»Kaj pa naj storim?« sem se z dlanjo rahlo potolkel po kolenu. »Saj od nje vendar ne morem zahtevati, naj se odljubi ali nekaj podobnega.« nekoliko nervozno sem zgrabil pladenj s čajem, da je skodelica skoraj izlila svojo vsebino. Tiho sem zaklel sam pri sebi.

 

»To je res.« je odvrnila Danica. »Če predpostavljaš, da se je zares zaljubila.«

 

Skorajda sem se polil, tako silovito se mi je zaletelo. Moja sogovornica je hipoma vstala in mi ponudila robček, da sem si z njim pokril usta in preprečil, da bi moja slina poletela po vsej sobi. »Kaj vendar govorite!?«

 

»Sploh ni tako redek pojav, da človek začuti nenadno privlačnost do nekoga drugega istega spola, čeprav je načeloma …« odkrhala se je. »Stvar je sicer veliko bolj zapletena in kompleksna, kot se mogoče zdi, ampak … no, gre se za to, da se določen osebek nenadoma zazre v nekakšno lastno osebno projekcijo. Sorodno dušo, če hočeš, no vsaj mi laiki bi verjetno temu rekli tako…«

 

Obmolknil sem.

 

»Ljudje po naravi stremimo k samim sebi. Naš svet je najbolj pravilen, naša presoja najbolj popolna. Naše obnašanje edino relevantno.« je rekla. »Vsak človek je globoko v sebi mali narcis – vse najprej presodi po lastnem ključu in ne po tistem, ki bi bil mogoče najbolj pameten. Oziroma, oprosti, predvsem resničen.«

 

Še vedno nisem vedel, kaj naj rečem, a moral sem si priznati, da imajo njene besede smisel. V meni se je oglasil droben žarek upanja, pa sem ga hitro spet zatrl z mislijo, da mi Jasenka nikoli ni pripovedovala o nobenem fantu.

 

»Mogoče se je Jasenka nad tistim dekletom navdušila zato, ker je od nje slišala ali z njo doživela nekaj, kar ni še z nikomur. Lahko, da čuti, da jo punca razume ali dojema drugače, kot vsi mi ostali. Da vidi skozi njene oči.«

Danica Hočevar-Whitley je videla, da me je s svojim monologom zmedla. Rahlo je zardela, da se mi je zdela kot profesorica Kajfeževa pri uri spolne vzgoje, ko smo jo obravnavali na enem izmed tematskih dnevov, potem pa se je hitro zbrala in mi začela pojasnjevati, kakor otroku.

 

»Poglej, Maksimilijan. Za začetek, si fant in iz izkušenj ti lahko povem, da moški o zadevah razmišljate čisto drugače od žensk. Vaš razvoj poteka drugače od ženskega, veliko bolj počasi in z manj nihanj… ne glej me tako, tukaj si izjema. Ampak dobro veš, o čem govorim.« za hip je premolknila, kot da razmišlja o naslednjih besedah.

 

»Medtem, ko si ti odrastel praktično čez noč, so Jasenko tiščali v nekakšno vato. Amadeja, Vital in Doris, vsak s svojim občutkom krivde, so ji puščali in dovoljevali vse. Dvomim, da je v svojih šestnajstih letih življenja opravila kakršno koli gospodinjsko delo, izvzemši pospravljanje sobe, če to šteje zraven.« je rekla. »Imela je neskončno časa in sredstev za samopomilovanje, vsekakršne dvomljive občutke pa se je naučila ignorirati. Od nje se nikdar ne zahteva kakršnakoli presoja ali odločanje – to je na plečih drugih. In drugi so tudi krivi, kadar ima to slabe posledice.«

 

Zdaj mi je bilo jasno, kam meri in moral sem ji prikimati.

 

»Ti pa nisi imel izbire: od babičine smrti si bil edini odgovoren za svoje življenje. Moral si se prehraniti, nekako ohraniti sredstva na bančnem računu tvojih staršev in predvsem, voditi razumno življenje. Ne bi mogel biti bolj drugačen od nje.« se mi je prijazno nasmehnila. »In vajini mnenji sta se vedno razlikovali.«

 

»Res je.« sem ji pritrdil. »Včasih se mi zdi, kot da ne razume in me zanalašč zavrača. Vedno ji pravim, da mora na svet gledati bolj pozitivno, bolj …«

 

»Nezrela je, zato ne razume. Najraje živi v iluziji lastnega trpljenja in se sama sebi smili, ker ji nihče ne more podariti resničnega razumevanja v življenju. Komplekse lahko premagaš samo, če srečaš nekoga, ki jih še ni prebolel in ki razume. To je razlog, zakaj Jasenka 'sorodne duše' nikoli ne bi mogla najti v tebi.«

 

»Ampak vseeno jo imam rad.« sem zastokal. »In rad bi ji pomagal – pa ji očitno ne morem. Samo v prazno tulim in se trudim.«

 

»Tudi, če Jasenka do tebe čuti kaj več od prijateljstva, tega ne prepoznava. Za to še ni dovolj zrela in vprašanje je, kdaj bo. Mogoče je ta nenavadni dogodek pravzaprav nekaj dobrega zanjo. Zato, fant, ti polagam na srce – tvoja dolžnost je, da ji pomagaš do resnice. Vem, da bo težko, ampak pomagaj ji poiskati osebo, ki jo je nenadoma tako prevzela.«

 

»Kaj!?« me je zven njenih besed oropal treznosti, da sem se spet skoraj zadušil s čajem. »Mislite, da naj…da naj jaz…?«

 

»Točno tako.« je rekla. »Pojdi z njo v mesto – poizveduj pri prijateljih, včlani se v društva z interesi, podobnimi njunim, išči po spletnih profilih! Naredi vse, da se bosta zares spoznali. Samo tako bo Jasenka razločila navadno fascinacijo od resničnih čustev ljubezni.«

 

»Kaj pa, če je res, mislim …?«

 

»Dvomim. Doris mi je nekoč omenila, da je pred kakim letom hodila z nekim Martinom.« ime sem si, potem ko ga je omenila, hotel zapisati v možgane z velikimi črkami. Ni mi bilo znano. »Baje se je slabo končalo. S fantom sta se tako skregala, da ne govorita več.«

 

»Ne veste pa, zakaj?«

 

»Ne vem, ampak domnevam pa. Mislim, da je šlo za Martina Krajnca – nekoč je bil moj dijak.« zatrepetala je z vekami, na debelo namazanimi z zelenim senčilom in se zazrla proti kuhinji.

 

»Ni več?«

 

»Na začetku tretjega letnika se je preselil na Dunaj,« je dejala. »Nenadoma – njegova mama je na začetku načrtovala, da mu bodo ob polnoletnosti kupili stanovanje in da bo ostal – ampak si je premislil.«

 

»Nič čudnega,« sem prhnil. »To dekle vsakega v svoji bližini spravi ob živce najmanj petkrat na dan. Zdaj, ko bo Doris odletela v Mehiko, bo pri meni cele tri tedne in če povem po pravici, me rahlo skrbi za naju oba.«

 

»Čemu? Človek se v sili vedno prav obrne.« se mi je materinsko nasmehnila Danica Hočevar Whitley. »Jasenki nikakor ne bo škodilo živeti z nekom popolnoma drugačnim. Mogoče bosta imela kakšen prepir, ampak  imam občutek, da se bo vsaj naučila skuhati testenine z gorgonzolo in razvrstiti perilo po odtenkih.«

 

»Mislite?« sem dvignil obrvi in nekaj v meni se je razvedrilo. »Brez, da bi mi vmes zažgala kuhinjo in popolnoma razstavila pralni stroj?« ob misli na to sem se izvrstno zabaval.

 

»Ah, Maksimilijan, bodi človek! Jasenka je navkljub vsemu izredno bistra in predvsem zagnana punca. Mislim, da je pri njej edini problem pri gospodinjstvu ta, da ni nikoli niti poskusila.« se je nasmehnila še Danica Hočevar-Whitley.

 

London je ob njeni pripombi zagolčala, kot bi ji hotela pritrditi. Odsotno sem stegnil roko in jo pobožal po kratki, nedavno ostriženi dlaki, da se je zvila od ugodja in zleknila navkreber.

 

»Danes je nekam sitna.« je rekla moja sogovornica. »Prej sem jo vabila k sebi na kavč, pa me je brezsramno ignorirala. Očitno imaš ti boljšo taktiko osvajanja, kot jaz.«

 

 

 

»Aha.« sem dejal, ker me njena pripomba sploh ni zanimala. Spomnil sem se, kaj je izrekla nedolgo nazaj in trenutno so bile s temi besedami okupirane vse moje misli. Pomagam naj ji? Četudi bi dal vse, da bi na stvar preprosto pozabila, ali pa bi ugotovila, da je vse skupaj blazno neumno? Četudi bi lahko ugotovila, da je skrivnostna ženska res ljubezen njenega življenja in bi s tem za vse večne čase ostal zanjo samo ''Tisti Maksimilijan iz sedmega nadstropja''?

 

»Pomisleke imaš.« me je predramil glas Danice Hočevar-Whitley. »Čemu?«

 

»Ne vem, če bom zmogel,« sem rekel. »poslušati, kako je tista in tista Francka tako posebna, tako boljša in bolj razumevajoča od mene ...«

 

»Če tega ne boš zmogel, potem nisi nikoli bil pravi prijatelj.« je odsekala. »In to pomeni, Maksimilijan Bartol, da sem te v tem primeru obupno precenila. Potem nisi nič bolj zrel od punce, katero po tvojem 'ljubiš'…«

 

»Tega nisem rekel!«

 

»Pritrdil pa si!« je skorajda kriknila, da se je čajna mizica nekoliko zatresla in je sekundo po tem, ko je ugotovila, kako glasna je, osramočeno pogledala v steno. »In pritrditev ni nič manj kakor priznanje samo, zapomni si to! Tvoja mama je…«

 

»NE DRZNITE SI VPLETATI MOJE MAME!« sem nenadoma zarjul, da je London preplašeno poskočila in glasno zarenčala, ko je ugotovila, od kod izvira hrup. To mi ni pomagalo pri poskusu, da bi stišal lasten glas. »NIKOLI JE NISTE POZNALI, NE VESTE, KAKŠNA JE BILA! NITI NJENEGA IMENA NE VESTE!«

 

Danica Hočevar-Whitley je vstala, da je kavč pod njenim naslanjačem predirno zaškripal. Njen obraz je iz skorajda mrtvaške bledice prešel na odtenek vinsko rdeče. Ustnice je stisnila v ravno črto in oči so se ji bliskale, kakor da bo vame ravnokar izstrelila tisoč strupenih puščic.

 

»Ja! Imaš prav! Niti njenega prekletega imena ne vem!« je besno udarila z roko po čajni mizici, da se je vrček z mlekom prevrnil in z glasnim treskom pristal na tleh. Izpod črepinj je na preprogo lilo lepko, belo mleko.

 

»K vragu naj gre ta beden spominek na mojega moža, tako ali tako sem jo želela vreči stran.« me je ustavila, ko sem po šoku hotel steči v kopalnico po čistilo za preproge, da bi preprečil škodo. Preproga je namreč po moji presoji morala stati celo premoženje in od prvega obiska sem bil že v dilemi, ali so mogle zanjo dati življenje lisice ali kakšna druga dlakava živalska vrsta.

 

»Pravim ti, da pusti. Še hvaležna sem, da se je bom končno iznebila.« se mi je nasmehnila. Jeze na njenem obrazu ni bilo več mogoče opaziti.

 

»Oprostite, nisem želel biti tako nesramen …« sem se hitel opravičevati in sam sebe sem oštel, ker sem tako vpil nanjo.

 

»Jaz sem kriva,« je rekla nekoliko skesano. »Predaleč me je zaneslo. Ne bi smela, saj vem, da te boli. Vsakogar bi. Bila je …mislim ...zagotovo je bila čudovita ženska.«

 

»Oh, bila je. Tudi tata je bil čudovit. Spomnim se, kako rada sta mi pela ob večerih in me zibala v naročju.« sem vzdihnil, ko sem se spomnil nanjo. Mama in oče sta umrla v gorah, ko sem imel osem let, a videl sem ju še tako živo, kot bi bilo včeraj.

 

»Ju pogrešaš, kajne?« je vprašala Danica.

 

»Hotela bi, da živim naprej in to tudi poskušam. Jasenki sem vedno govoril, kakšno srečo ima, da sta oba njena starša živa in zdrava. Vsaj ve, da ju ima in to je nek poseben občutek – ima odgovore na vprašanja, na katera jaz osebno nimam. Nikoli ne bom izvedel, kje sta se spoznala, kam sta šla na prvi izlet in kako sta se počutila takrat, ko sta izvedela, da se bom rodil.« glas se mi je rahlo krhal.

 

»Nedvomno sta bila srečna.« mi je rekla Danica Hočevar-Whitley. »In nedvomno sta, če že ne verjameš v onostranstvo, vedela, kako čudovit človek boš postal.«

 

»Upam.« sem ji odvrnil in divje zamežikal, da bi prekril rahlo roso v kotičkih oči. Zdelo se mi je, da je Danica Hočevar-Whitley to opazila, kajti nelagodno se je odkašljala in vstala, da bi šla v kuhinjo. Nisva namreč imela več mleka in čaja, pa tudi sredstev za pogovor je primanjkovalo. London je medtem spet zdrsela v rahel dremež in izpod kavne mizice, kamor se je po najinih glasnih besedah zavlekla, se je slišalo godrnjanje.

 

»Presneta psica! Včasih se počutim, kot da imam moža še vedno doma.« se je po nekaj minutah vrnila iz kuhinje. Na pladnju so bili zdaj poleg čaja tudi linški piškoti, na tenko namazani z marelično marmelado gospe Slavice iz devetnajstega nadstropja.

 

»Saj vem, da ti narediš neprimerljivo boljše, ampak bodi prijazen in povej, če sem dala v testo preveč masla.« se mi je zopet materinsko nasmehnila in mi pomežiknila. Na njeno odkrito povabilo si nisem upal ugovarjati, hkrati pa sem se pri sebi odločil, da bom drugič pecivo raje prinesel jaz.

 

»Fini so.« sem zamomljal s polnimi usti. »Meni je sicer boljše, če moko prej presejem, tako so bolj rahli.«

 

»Kako se nisem prej spomnila?!« je vzkliknila Danica Hočevar-Whitley.

 

 

»Ah, saj človek ob takem življenjskem tempu nima časa škiliti v kuharske knjige! Za to skrivnost vem od babice.« sem se spet zbodel ob trn preteklosti in se oštel, zakaj nisem bil raje tiho. Pogoltnil sem grižljaj, ki se mi je že dolgo vlekel po grlu in si za vsak slučaj, da sogovornica ne bi dobila še ene sorodne iztočnice, vzel še enega. Šele v tem sem začutil tudi ubijalsko kislo marmelado.

 

»Gospa Kodre pa pošteno varčuje na sladkorju.« sem se nasmehnil in vame se je prikradla nekakšna hudomušnost.

 

»Oh ne – zanalašč kuha obupno kislo marmelado, da jo potem lahko z užitkom podtika nič hudega slutečim sosedom. Ti pa jo seveda pod pritiskom običajnih zakonov zavzeto spravljajo med sloje peciva, na kruh in na dunajske zrezke bojda tudi. Prepričana sem, da to naivnost vsako leto pošteno obžalujejo.«

 

Zahihital sem se in svet okoli mene je za hip zopet postal običajen. Prijazno sem se zazrl na ono stran k sogovornici, ki me je s tako enostavno domišljeno šalo vrgla iz obupa in segel po skodelici s spenjenim mlekom. Nisem si nameril napraviti kave, ampak čaj.

 

»Ob devetih boš šel k Jasenki.« je potem znova prešla k bistvu. »Skuhal boš nekaj užitnega in ji ponudil vso svojo podporo, tako kot prijatelj. Stal boš ob njej, ko bo iskala tisto svojo utopijo in ko bo – verjetno – za njo jokala. Kakor sem že rekla prej: če tega nisi zmožen, potem nisi nikdar bil pravi prijatelj in dekle ti ni dolžno položiti niti enega računa. Če osebo zares ljubiš, potem si ji na prvem mestu najboljši prijatelj, potem pa še vse drugo.«

 

Pred očmi mi je zabledela Jasenkina podoba in za hip sem obmolknil v razmišljanju. Počasi sem dvignil glavo in se ozrl k Danici Hočevar – Whitley, ki je vame zrla z popolnoma resnobnim pogledom.

 

»Storil bom to.« sem rekel.

 

7.

 

Ne morem, danes delam. Kdaj drugič.

 

Teh pet besed sem si ponavljala z istim tonom, kot je Josipina Marinič ponavljala ime svoje vnukinje in mojo obljubo, da jo bom odpeljala domov. Ponavljala sem jih, ko sem ležala na postelji. Ponavljala sem jih, ko sem hodila po dnevni sobi in nestrpno zapirala plastične ovitke TV-kaset. Ponavljala sem jih, ko sem pila ledeno kavo v lončku, ker sama prave nisem znala pripraviti. Z njimi sem izražala gnev nad lastnim življenjem.

 

»Tako si me torej vrgel iz svojega življenja, kaj?« sem zarenčala. »Nadvse nizkotna poteza, Maksimilijan Bartol!«

 

Pa nisem bila resnično jezna nanj in to sem dobro vedela. Nisem mogla biti.

 

»Saj te ne potrebujem, resnično ne! Ne potrebujem tvoje pomoči in tudi tvoje čokoladne torte ne potrebujem!« sem se manično zasmejala, da so se še moji načeloma kodrasti lasje popolnoma naelektrili. Obup se je širil po vsaki moji žili in žgal je od znotraj, da sem ječala globoko v sebi. Prekleto je bolelo biti sam.

 

Nekaj ur, pravzaprav minut, sem ga čakala, upajoč, da si bo premislil in mi zagotovil, da je vse v redu. Pripravila sem najfinejše krožnike iz modre keramike, verjetno najdražjo stvar, ki sva jo z Doris posedovali. Izza ozadja se je vrtela plošča Maksimilijanovega najljubšega benda, ki sem jo lahko poslušala samo, kadar je bil zraven on in se mi je drugače zdela obupno staromodna. Vse za nič.

 

»Zaman čakaš.« je rekla Doris. »Ne bo ga. Nikoli ne zamuja.«

 

»Motiš se.« sem ji trmasto zagotovila in jo opazovala, kako si je oblačila od moljev obžrt plašč, da bi, kot vsak petek, odšla na večerjo k Luki, svojemu prijatelju. Ta ji je v telefonskem klicu obljubljal petelina v vinu in nad tem predlogom je bila moja teta tako navdušena, da se je njeno odobravanje slišalo čez cel hodnik do dnevne sobe.

 

»Boš res lahko sama?« je sočutno zavrtala v mojo ubogo pojavo in prisegla bi lahko, da bi v tem trenutku odpovedala srečanje, če bi od mene dobila negativen odgovor. Še enkrat sem se zazrla v njen obraz, ki je čez nekaj trenutkov že kukal izpod baretke in zamrmrala.

 

»Ja, ne skrbi zame. Pozdravi Luko!«

 

Doris se je veselo nasmehnila in pograbila ključe, ki so jo čakali na kuhinjski omarici, vmes pa je še enkrat zdrdrala, da jo lahko kadarkoli pokličem, če mi bo prehudo in da imam na štedilniku še malo praženca od kosila.

 

Tako sem ob sedmih in petnajst minut ostala sama, z blazino v roki in z dolgočasnim romantičnim filmom iz sedemdesetih. Po kratkem uvodu, ko sem dojela, da je zmedeni bogataš našel ljubezen svojega življenja v brhki cvetličarki, sem izklopila vse skupaj in poslala komercialni program k vragu.

 

Mogoče se pa laže, sem pomislila, in sploh ne dela. Saj mi pravzaprav nikoli ni povedal, kje dela, čeprav sem to ga vprašala najmanj milijonkrat.

 

In sem šla resnično preveriti, če ni slučajno doma. Pred njegovimi vrati sem stala kar nekaj minut, če bi zaslišala kakšen šum, a moje slutnje se niso potrdile. V stanovanju številka tri v sedmem nadstropju, je bilo tiho kot v rogu – vsake toliko časa se je oglasil tenek pisk elektronske ure in izpod sifona v kuhinji je steklo par kapljic, kot vedno. Maksimilijana Bartola nedvomno ni bilo doma.

 

»Lep poskus, Jasenka.« sem se sarkastično pohvalila in poklapano odkorakala nazaj. »Sosedje bodo zdaj menda mislili, da za njim vohuniš.«

 

 Saj si, me je opomnil moj notranji glas. Vohunila si za njim.

 

»Utihni, prekleto.« sem zarenčala, da se je moj glas odbil od sten in zabledel nekje visoko v zraku. Vest ni utihnila, dobro sem vedela kaj hoče. Kar naprej je ponavljala svojo mantro, brez začetka in brez konca, jaz pa sem jo navidez ignorirala.

 

Ni mi preostalo drugega, kakor da sem se zavlekla v sobo učit še za zadnji test v letu, čeprav mi je bilo vseeno. Moje ocene se niso več dale drastično spremeniti in počitek med zimskim delom semestra je bil kriv, da to leto ne bom odlična. Saj mi je bilo pravzaprav res vseeno: moje spričevalo se je Doris in Vitalu vedno zdelo čisto v redu in tako ali tako sta bila oba mnenja, da se bom v življenju že nekako znašla.

 

Zadnji test v letu je bil zgodovinski, pri profesorici Mlakarjevi, katere ure so mi bile načeloma najljubše. Podčrtavala sem pomembna dejstva o hunskem kralju Atili in na rob učbenika narisala njegovo miniaturno skico. Risati sem načeloma kar znala, ampak moja velika umetnina je bila tokrat bolj podobna čačkam kakšnega učenca nižje stopnje osnovne šole, kar mi seveda ni bilo všeč, zato sem z radirko kmalu opravila grob poseg in se tolažila, da je bil v realnosti veliki mož gotovo veliko grši, kot je prikazovala moja upodobitev.

 

Ura na steni moje sobe se je premikala s polžjo hitrostjo in koledar se kar in kar ni hotel premakniti na pravi datum. Do Evitine vrnitve iz Budimpešte sta me ločevala še dva dneva in vedela sem, da bi, če bi jo imela na dosegu, zagrabila telefon in ga ne bi spustila vse dokler se mi ne bi bledlo od njenih dobronamernih nasvetov.

 

Z rahlim treskom sem zaprla učbenik in se namenila spat, četudi je bilo samo nekaj čez deveto. Zvila sem se v položaj zarodka in pokrila z rjuho, dišečo od današnjega pranja. Ljuba moja Doris, sem takrat pomislila razneženo, ti si edina, ki se še kdaj spomni name.

 

Zvok zvonca je bil tako prediren, da sem poskočila in je rjuha skorajda odletela na drugo stran sobe. Neki instinkti v meni so divje vpili in sama sebe sem presenetila, da sem se uspela premakniti z mesta. Stekla sem, oblečena samo v spalno srajco z medvedki, ki sem jo morala dobiti nekje okrog desetega rojstnega dneva in prav nič nisem razmišljala o tem, da je pred mojimi vrati mogoče angleška kraljica.

 

Pa ni bila. Bil je Maksimilijan.

 

»Dober večer, gospodična.« se je nasmehnil. »Menda vas nisem zbudil?«

 

Ozrl se je po moji pižami in se še kar naprej rahlo smehljal, jaz pa nisem vedela, kaj naj rečem. Osuplo sem buljila v poznani obraz in v meni so se porajali takšni občutki, kot takrat, ko sem dobila prvo nagrado na tekmovanju iz geografije. Nisem vedela, kaj naj rečem.

 

»Mislila sem, da delaš! In da si jezen name!« sem končno izdavila, ko sem prišla do sape. Šele zdaj sem si povrnila vse čute in zavohala vročo bučno juho, ki jo je moj obiskovalec prinesel v posodici. Še vedno se mi je zdelo, da se nekdo šali z mano in da imam od vseh teh dogodkov že prisluhe in privide, tako lepo se mi je zdelo.

 

»Jezen nate? Kje pa!« me je trdno zavrnil. »V bistvu popravek: jezen bom, če mi poveš, da si že večerjala. Sploh zato, ker imava za glavno jed špagete s tvojo najljubšo omako.«

 

»Kaj?« sem zamežikala, še vedno zmedena. »Ne razumem!«

 

»Ko bova sedla, ti bo kmalu spet vse jasno. Bi samo toliko odložila juho, da skočim še po drugo? Hvala ti.« mi je potisnil breme v naročje in stekel po stopnicah. Ni mi preostalo drugega, kot da sem jo na hitro nalila v krožnike in se sama pri sebi spraševala, kaj se mi dogaja.

 

Kmalu se je vrnil in ko je na štedilnik postavil svoje božanske špagete, se mi je smejalo že čez cel obraz. Nisem pomnila, da sem bila že kdaj tako vzhičena in polna pričakovanja, kot tiste noči. Tisti hip nisem mislila niti na skrivnostno dekle, ki se mi že celih pet dni podilo po glavi in o kateri nisem vedela ničesar drugega kot dejstvo, da jo moram najti. Obstajal je samo Maksimilijan, moj najboljši prijatelj.

 

»Preklical sem in šel domov – nisem mogel prenesti dejstva, da bi kakšen od najinih slavnih petkov padel v vodo.« mi je razložil, ko sva sedela vsak pri svojem krožniku bučne juhe. »Sploh pa, sram bi me bilo, če bi rekel, da sem svojo najboljšo prijateljico kadarkoli pustil na cedilu.«

 

Kako sem lahko dvomila vate, sem z dobro voljo pomislila. Kako sem lahko mislila, da boš naredil drugače?

 

»Vedno ti bom pomagal, Jasenka, četudi me bodo potem razglasili za norega. Jutri bova skupaj pregledala vsa družbena omrežja in če je tam ne bova našla, se bova obesila na vsako podrobnost, ki jo veva.« mi je rekel izza žlice, da sem svojo skorajda odvrgla v juho od presenečenja.

 

»Ampak, rekel si …«

 

»Ni važno, kaj sem rekel. Česa takega nisem še nikoli doživel, zato nimam pravice soditi. Preveč sem si dovolil samo zaradi tega, ker sem se bal…da bi bila neuspešna z iskanjem ali pa bi ugotovila, da si iskala koga napačnega. Ne bi se dobro počutil, če bi trpela, jaz pa tega ne bi preprečil.«

 

»Maksimilijan…« sem ostala brez besed.

 

»Ampak, če ne boš iskala tega, kar misliš, da je sreča, potem tudi srečna nikdar ne boš. Vsak v življenju pač mora poskušati in hoditi za tistim, kar misli, da je zanj pravilno in najboljše. Pomagal ti bom, kolikor zmorem.«

 

»Maksimilijan … ne morem povedati kako … hvala.« sem bila ganjena v dno duše in tisti hip se mi je oni zazdel kot božanstvo, ki je posvetilo na moje življenje. Njegov blažilni učinek me je spravljal v stanje, ki si ga nisem in nisem znala razložiti že vse odkar sem ga spoznala.

 

»Jutri delam zvečer.« mi je rekel. »Zato bom prišel že zgodaj, ob kakšnih desetih in morebiti Doris ne bi imela nič proti, če bi ostal čez kosilo?«

 

»Vesela bo.« sem dobrovoljno odvrnila. »Mislila je že, da…«

 

Zamahnil je z dlanjo in njegova kretnja je bila prvič v večeru živčna. »Pusti!«

Bučna juha, ki sem jo ravnokar dala v usta, je bila prevroča, da sem si poparila grlo in so se mi zasolzile oči. Maksimilijan je opazil mojo motnjo in v hipu je bil pri koritu in mi natočil nekaj mrzle vode.

 

»Počasi!« me je okaral, ko sem začutila posledice svoje nepremišljenosti. »Ne sekiraj se, o tem se bova že kasneje pogovorila, zdaj jejva!« njegov pogled je bil neizprosen in nisem se mu upala ugovarjati. Moje veselje ob njegovem prihodu je naglo plahnelo in čeprav mi je naložil poln krožnik, sem nemirno brkljala in prenašala goščo iz ene na drugo stran.

 

»Ne maraš več juhe? Ti dam špagete?«

 

»Ne hvala. Nisem lačna.« sem zamomljala. V želodcu mi je nemirno klokotalo in mislila sem že, da moram v kopalnico, ko sem ga videla, kako se je zopet sumničavo ozrl k meni. Opomnila sem se, da je moj obraz gotovo še bolj pobledel in da se mi ustnice tresejo. Tako je pravil nekoč Martin. Prekleto, prekleto!

 

»Prosim, pojdi, Maksimilijan!«

 

Moje besede so ga tako osupnile, da je ostal odprtih ust.

 

»Pojdi!« sem poudarila še enkrat. »Ne morem zdaj!«

 

»Razburil sem te.« je pravilno ugotovil. »Oprosti mi za to. Nesmiselno je, da najbolj zoprno stvar kar naprej prelagava – ja, jezen sem bil nate. Ja, razočaran sem bil. Ja, pogrešal sem te. Ja, bal sem se, da boš naredila kaj neumnega. Ja, skrbelo me je, da nikoli več ne bo isto. Prišel sem zato, ker nočem vreči v vodo vseh večerov in ur, ki sva jih preživela skupaj. Presneto, Jasenka, samo človek sem!«

 

Cmok v mojem želodcu je padel in veselje, ki je maloprej prevevalo moje telo, se je vrnilo. »Ja, si in na trenutke presneto težak človek! Včasih bi te najraje utopila v žlici vode, ti populila vse lase in pozabila, zakaj si moj najboljši prijatelj – ampak manjkaš mi!«

 

»Samo ena stvar.« me je nekaj trenutkov kasneje opomnil Maksimilijan, čigar obraz se je zdaj smejal ravno tako, kot moj. »Ne podi me iz hiše, ne da bi poskusila moje špagete!«

 

»Če bi te, bi te tako ali tako čez deset minut prišla iskat nazaj.« sem ga popravila in njegov nasmeh je zdaj žarel preko mene in me hranil s toplino, kakršne nisem poznala. To je bil Maksimilijan in nihče drug.

 

»Pohitiva, če ne bodo mrzli, ti neznosna gostiteljica!« me je zbodel, ko sva tako nepremično stala že nekaj sekund. Komaj sem trenila z očmi, že sem slišala kako je iz posodice vzel dobršno porcijo še toplih špagetov. Moj želodec se je nemudoma zvil v kepo, a tokrat od lakote. V tistem hipu, ko se je krožnik znašel na dosegu, sem si zbasala v usta dvojni grižljaj, da sem bila videti kot dezerter, ki je nazadnje jedel sredi druge svetovne vojne.

 

»Ah, ti greš v same ekstreme!« mi je Maksimilijan, ki je ponavadi jedel tako počasi, da sem mislila, da nikoli ne bo končal, postregel z opazko. Zavila sem z očmi in prhnila.

 

»Zateženec!«

 

Zasmejal se je. »Ne vem, če sem razumel ta čudni jezik? Mi lahko prevedeš?« Obnašal se je, kot da je vse po starem in pravzaprav sem se tudi jaz počutila, kot da sem se ravnokar zbudila iz morastih sanj. Nepremično sem zrla vanj in preučevala poteze njegovega obraza, ki je bil še med jedjo nenavadno zbran, če ne celo tog. Maksimilijan Bartol je imel, kakor je rekel Vital, obraz vojščaka.

 

»Se je vmes zgodilo kaj zanimivega?« je zamomljal po nekaj minutah tišine in ko sem ga zabodeno pogledala, je skomignil z rameni. »Saj se nisva videla, mislim resno pogovarjala že cel teden, to pa je neznosno dolga doba …«

 

»Si se vsaj učil za maturo!« sem mu pokazala jezik. Nasmešek na njegovem obrazu je takoj splahnel, a se je kmalu spet pojavil.

 

»Naslednji teden začnemo, ampak me ne skrbi. Matematika mi kar gre,  angleščina bo šla, geografija, sociologija in slovenščina tudi, čeprav bom pri spisu verjetno porazen…ne glej me tako! Res ne znam napisati nič, kar bi se štelo za zabavno ali duhomorno ali pa nasploh dobro, razen, če si oboževalka zgodbic v stilu ''Janezek je šel na počitnice z ladjico in potem je stric kapitan rekel, da si morajo vsi potniki na križanki obleči lepe oranžne varnostne jopiče in nato je rekel, da…''« nadaljevanja ni uspel povedati, ker sem se spričo njegovega neverjetno posrečenega glasu začela režati kot zmešana.

 

»Kaj je?« se užaljeno je naščeperil. »Nisem jaz kriv, če nimam talenta za prozo!«

 

»Saj ni….sem….rekla…da….« sem se dušila med besedami in iz oči so mi kapljale solze. Nekaj minut nisem bila sposobna izreči ničesar, ker me je ob vsakem poskusu ubeseditve na novo popadel smeh in že tako ali tako je od mene dovolj zahteval že trud, da sem se obrzdala na stolu. »je bilo…no, tako slabo.«

 

»Ja, ja, kar delaj se prijazno, saj vem, da se delaš norca iz moje umetniške nenadarjenosti!« se je pretvarjal, da je jezen, četudi mu je ustni kotiček ob tem neprestano trzal navzgor. Naposled se tudi on ob mojem obrazu ni mogel več zadrževati in je planil v glasen krohot. Kar in kar nisva mogla nehati in na koncu sva družno lovila sapo, ko je on pripomnil. »Jezus, česa bolj neposrečenega nisem spravil skupaj že od takrat, ko sem v devetem razredu mutiral v bas. Agata Čermolka se je skorajda zadušila!«

 

Z Maksimilijanom sva sicer hodila v dve različni gimnaziji, oba pa sva po tem, ko se je on z babico preselil iz Nove Gorice, hodila na isto osnovno šolo. Agata Čermolka je bila Ukrajinka z smešnim naglasom in padlimi pianističnimi ambicijami, ki se je poročila s Slovencem in kdo ve zakaj iz golega samoljubja odločila, da bo obdržala svoj dekliški priimek. Zapomnila sem si jo predvsem po tem, da nam je vsako uro najmanj desetkrat povedala, kako si je že od nekdaj želela delati z mladimi in je to vedno poudarila z občutljivim patosom.

 

»Agata Čermolka ima itak svojo definicijo smešnega.« sem rekla zdolgočaseno. Nadvse rada je namreč pripovedovala šale na račun judov, Hitlerja in holokavsta, ki se pravzaprav niso zdele smešne nikomur, ki je imel inteligenčni kvocient vsaj na ravni sobne temperature.

 

»Hej, zakaj sva zdaj na Agati Čermolki, pravzaprav?« se je nad seboj zgrozil Maksimilijan in morala sem mu pritrditi. »Ženščina se naju, glede na to, kako raztresena je, verjetno sploh ne spomni.«

 

»Tebe po mojem se, ker znaš peti, kadar ne mutiraš, seveda. Jaz pa nikoli nisem bila posebno talentirana za karkoli drugega, kakor bojda za čečkanje in risanje.« sem se namrdnila, nič kaj navdušena ob misli, da bi šla po Vitalovi poti. A to, čemur je on pravil ''dar'' mi je neusmiljeno sledilo že od rojstva, skupaj s štampiljko hčerke slavnega slikarja.

 

»Oh, tudi ti znaš čudovito peti, samo nočeš. In nadarjena si še za marsikaj.« je z glasom zavil Maksimilijan. »Sploh za les: še vedno lahko vidim svetilnik …«

 

»To je predpotopna doba, Maksimilijan! Nehaj s tem, sovražim zbijati skupaj les v nekakšne nesmiselne zaboje in podstavke za telefone, tehnika je pač tvoja domena! Pustiva zdaj to temo pri miru in se raje pogovarjava o kakšni drugi temi.«

 

»Prav.« je prikimal. »Povej mi raje, kakšna je tista tvoja punca? Ne morem poizvedovati o nekomu, ki ga ne znam določiti niti po videzu, kaj šele po kakšnih drugih interesih. Vse, česar se spomniš, je pomembno. Zato sem tudi prišel, da določiva približen načrt. Malo sem premislil in…previdna bova morala biti, že zaradi tega, ker nihče od naju ni prisoten na spletnih portalih in res nočem, da bi bilo zasledovanje glavni razlog, da si ga narediva.«

 

Presenečena sem bila nad tako drastično spremembo teme. »Zdaj?«

 

»Prihranila bi čas, če bi vedela, kje v osnovi iskati.« je skomignil z rameni in vstal, da bi si natočil kozarec soka. Opazila sem, da to počne vsakokrat, kadar se mora zbistriti, je v zadregi ali premleva kaj resnično neprijetnega.

 

»Torej?«

 

»Dobro poje. Posebej jazz. Visok glas ima, skorajda punčkast, pa vseeno lahko zatrdim, da ima gotovo kakšne izkušnje. Ni bila slišati kot začetnica.« sem bleknila prvo stvar, ki mi je prišla na misel in o kateri sem bila pravzaprav tudi najbolj gotova.

 

»Domnevaš, da je šolana?«

 

»Nedvomno.« sem bila sedaj gotova.

 

»To bi stvari dokaj olajšalo. Študentov na Akademiji za glasbo je zelo malo in če bi malo poizvedela po oddelku za jazz bi zagotovo prišla do kakšne sledi. Če res dobro poje in če upoštevam, da si jo spoznala na nekem javnem kraju, to ne bi smelo ostati skrito – če ona ni študentka, jo pa zagotovo pozna kdo drug, ki je študent.« je Maksimilijan namrščil obrvi.

 

»Ti si genij! Ampak, saj ne poznaš nikogar, ki…«

 

»Z oddelka ne, ampak punca mojega sošolca ima tam sestro.« se mi je nasmehnil. »In do podatka, katerega rabim, bom prišel zelo zlahka, sploh zato, ker me Nejc že nekaj tednov hoče prepričati, da naj ga inštruiram. Sicer punce ne bom mogel kar takole očitno iskati, ampak mislim, da bom lahko izvlekel iz njega kakšno lokacijo, kjer nastopajo…«

 

»To bi naredil zame?«

 

Nasmehnil je. »Če je to najboljši način, potem bom. Čeprav Nejc verjetno še zdaj ni ugotovil razlike med pajkovci in ostalimi žuželkami. Kako pa izgleda tista…?«

 

»Nekaj med sto sedemdeset in sto petinsedemdeset, srednje dolgi črni lasje, modre oči, vitka. Ljubljančanka, vsekakor. Zelo poseben način oblačenja.« sem zrecitirala. Ko sem bila majhna, sem oboževala detektivke in se potem sama zaigrala tako, da sem cele dneve čepela na balkonu našega bivšega bloka in oprezala za ljudmi. Ko sem se preselila k Doris tega nisem več počela, preprosto me je minilo. Tako ali tako je naše naselje večinoma sestavljala upokojenska srenja in edini približno zanimivi osebi sta bila Danica Hočevar-Whitley in Maksimilijan Bartol.

 

»Še vedno obsesiraš nad Tomom Barnabyjem.« se je namuznil. »Pa sem mislil, da te je dokončno minilo. Še kaj?«

 

»Vsega je krivo ono, ki se nam smeji in nam pljuva v obraz.« me je prešinilo.

 

Maksimilijan je zopet osupnil in prebledel. »Kje si to slišala?«

 

»Ona ga je izrekla, ko sva se spoznali.« sem odvrnila.

 

Zamislil se je. »Ta rek je mi je moja mama pogosto citirala, ampak nikoli ni povedala, kdo si ga je izmislil. Samo rekla je, naj si ga držim na srcu.«

 

»Ne razumem.« sem priznala. »Kdo ali kaj naj bi sploh bilo ono, ki se nam smeji in nam pljuva v obraz?«

 

»To se tudi jaz sprašujem.« se je namrščil. »Že od svojega trinajstega leta. Hodil sem po knjižnicah in brskal za avtorji, pa so se mi vsi samo smejali in trdili, da je to nekakšna humorna domislica. Saj, dvomim, da je kaj resnično pomembnega, ampak…«

 

»Že mora biti vsaj omembe vredno!« sem ga prekinila. »Tvoja mama vendar…«

 

»Vem. Prosim, ne o tem.« me je ustavil in lahko sem opazila, kako se je še pred trenutki veselo razpoloženje spremenilo v žalostnega. Nikoli nisem vedela, kaj se je zgodilo z njegovo mamo in očetom in čutila sem, da ga ne smem spraševati.

 

»Žal mi je.« sem rekla. »Jaz…«

 

»Ne veš kako je, zato bodi tiho.« me je zavrnil. »Ne maram, kadar me kdor koli pomiluje in sprašuje, kako je in zakaj je, še bolj, kadar se dela da razume.« njegove lešnikove oči so tako potemnele, da so postale čisto črne  Sovražila sem to.

 

»Malce pozno postaja.« sem rekla. »Mislim, da bom šla spat.«

 

»Prav. Posodo bom pomil kar pri tebi, smem? Hitro bom.«

 

»Lahko noč.« sem rekla in počasi odkorakala v svojo sobo. Nisem se več ozrla nazaj in ko sem se končno namestila v posteljo s še vedno srečnimi občutki v srcu, sem pomislila.  Zakaj te ne morem nikdar razumeti, Maksimilijan Bartol? Zakaj nočeš govoriti z menoj o svoji bolečini? Zakaj jaz ne morem govoriti s teboj o moji bolečini?

 

In zdelo se mi je, kot da bi tihi curki izpod pomivalnega korita tvorili nenavadno vez med nama, tako sem se zavedala tega. Vsake toliko časa sem lahko slišala drgnjenje njegovih rok in pomišljala, kako bom kmalu vsak večer zaspala ob tem zvoku. Pomirjal me je in me zibal v sen bolj kakor uspavanka in bolj, kakor dom. Bala sem se ostati budna in nisem se pokrila.

 

Tak je torej občutek prijateljstva dveh ranjenih duš…

 

Nisem vedela, da je v kuhinji Maksimilijan razmišljal podobno, le na način, ki ga nisem mogla razumeti in za katerega je dvomil, da ga bom bila kadarkoli sploh zmožna razumeti. Nisem vedela, da so njegove oči nenadoma postale barve karamele in da so bile žive kakor ogenj. In da je voda tekla po njegovih dlaneh še dolgo potem, ko je nehal pomivati.

 

Moj obraz je zasijal v njegovih plamenih, ko me je, že trdno spečo, opazoval.

 

Tisti, ki me je tistega večera pokril, ni bil Doris.

 

8.

 

Sam sebi sem se zadovoljno nasmehnil. Nisem pričakoval, da bo vse šlo tako gladko in da bova z Jasenko ta petek zvečer že sedela v kavarni Meduza, kjer bodo imeli nastop študentje akademije za glasbo. Nejc je namreč v zahvalo, ker sem ga rešil popravnega izpita, takoj po tem, ko sem mu  povedal, za kaj se zanimam, poslal dve karti. Zate in za tvojo bejbo, je rekel, ena malenkost, ker si me rešil iz godlje. Maksimilijan, ki je jaz, se ni še nikoli počutil bolj zmagoslavno ob teh besedah in karti je zgrabil z obema rokama, še preden je lahko sošolec rekel še kakšno besedo. Niti dvomil ni, da Jasenkino dekle ne bi pelo na dogodku.

 

Na najinem sobotnem srečanju sicer nisva prišla nikamor, ker sva ugotovila, da nimava nikakršnih podatkov, ki bi upravičili najino radovednost. Nekaj punc in fantov iz paralelke sva sicer vpraševala preko elektronske pošte, češ, da je neko dekle pozabilo telefon na žuru in bi ji ga rada vrnila. Odziv vseh je bil skorajda enak: bodisi dvignjene obrvi in pripomba, da opisu ustreza približno dvajset odstotkov žensk, ki jih poznajo ali pa so na zabavah preveč naliti, da bi si imeli čas(t) ogledovati vsakega prišleka, ki je z njimi imel kaj občevati. Dva ali trije, ki ta divja obdobja preživljajo precej mirneje, pa so nama postregli z začudenim vprašajem, češ, od kdaj pa vidva hodita na zabave? Sam pri sebi sem moral priznati, da je to dobro vprašanje.

 

Maturo sem odpisal po pričakovanjih in tudi esej mi je šel precej bolje, kot sem si mislil, da mi bo. Mogoče zato, ker smo se morali razpisati o knjigi, kjer je glavni junak hrepenel po poročeni ženski in so besede kar vrele iz mene in se mi je zdelo, kakor da pišem lastno zgodbo, le da sem Jasenko zamenjaval z Glorijo, sebe z Edmundom in žensko z Viktorjem. Mislim, da se profesorji velikokrat niso zavedali, koliko dijakov med pisanjem eseja pravzaprav pomisli na svojo življenjsko zgodbo. V bistvu sem se tudi jaz tega zavedal šele takrat.

 

Iz sanjarjenja me je prebudil rezek zvok zvonca. Začudil sem se. Jasenka? Danica Hočevar-Whitley? Kdo od sošolcev? Nisem namreč nikogar pričakoval, posebej ne popoldan, ko so vsi šli na kopanje na Podpeško jezero ali na sladoled. Bil sem eden redkih, ki je tičal doma.

 

Pred mojimi vrati je stal visok moški z resnobnim obrazom in aktovko. Ni izgledal preveč znano in kar nekaj časa sva se mrščila drug drugemu, preden sem končno spregovoril.

 

»Dober dan?«

 

»Dober dan, Maksimilijan.« mi je odvrnil mož. »Oziroma, moral bi reči – dober dan gospodič Bartol. Dvomim, da se me spomnite, nazadnje sva se videla, ko ste bili še…no, precej mlajši.« njegov glas se tekom kratkega govora ni čisto nič spremenil.

 

»Prosim?« sem vprašal.

 

»Ah, vidim da bo formalnost potrebna. Sem Danijel Žbogar iz Nove Gorice in sem tu po službeni dolžnosti: bil sem namreč, oziroma bi lahko rekel, da sem nekako še vedno, pravni pooblaščenec vaših pokojnih staršev. Odvetnik torej. Smem naprej?« nekoliko kislo se je nasmehnil nad mojim presenečenim pogledom. Kar čutil sem, kako sem pobledel v obraz.

 

»Seveda, izvolite.« sem odvrnil.

 

Danijel Žbogar se ni obotavljal: s hitrimi koraki je odšel v kuhinjo, kot bi bil tu reden gost, sedel in aktovko odložil na mizo Očitno ne gre za nekaj nedolžnega, me je prešinilo. Vsekakor ne, če je prišel iz Nove Gorice, da bi se srečal z menoj.

 

»Menda vas nisem zmotil pri čem pomembnem?«

 

»Nikakor ne!« sem hitel odgovarjati. »Bi želeli kavo, gospod Žbogar?«

 

»Veste, da bi jo res.« mi je odvetnik postregel z enim od svojih kislih nasmeškov. »O pomembni stvari se morava pogovoriti in vsekakor bi bil vesel, če bi si vzeli čas in sedli. Verjetno ne veste, zakaj prihajam? Aha, še to: rad pijem močno in brez mleka, samo sladkor.« hitel sem pripravljati kavo, kot je naročil in pri tem mi ni ušlo, da me ves čas prebada z očmi. Zdaj ko sem pomislil, sem se jih spomnil: bile so svetlo rjave, skoraj kot oči volka. Danijel Žbogar je nasploh spominjal na kakšno zvito zver, ki se pripravlja, da bo zagrabila plen.

 

»Podobni ste svojemu očetu.« je dejal ravno tedaj, ko sem vročo kavo vlival v skodelici. Njegova izjava je povzročila, da se mi je zatresla roka in sem vsebino svoje malodane zlil po pultu. Sam pri sebi sem zaklel in segel po krpi, da sem z njo popivnal nered. Danijel Žbogar me je pri tem seveda ves čas opazoval in videti je bilo, da premleva, kako bi izpeljal naslednji stavek.

 

»Vsekakor je bil odličen človek in akademik. Verjemite mi, da sem v času svojega delovanja srečal zelo majhno število ljudi, ki so bili za pravo tako nadarjeni kot on. Škoda le, da se je njegova kariera tako hitro končala in ni imel ravno dolgega sodniškega staža. In vaša mati je bila izvrstna zgodovinarka… Če le ne bi bilo v njiju te želje po gorah, po višavah…«

 

Zdelo se mi je, kot da me z vsako besedo prebada skozi srce. »Prosim, ne govoriva zdaj o tem.« sem rekel. »Povejte mi, kako to, da mi pripada čast vašega obiska?« kavo sem mu podal, potem pa sem še sam sedel na drugo stran, tako da sem ga lahko gledal v oči.

 

»Seveda je to občutljiva zadeva, oprostite mi. Najprej naj vam čestitam za rojstni dan, ki ste ga imeli pred dvanajstimi dnevi … seveda se, kakor veste, mesečna renta s strani države ob tej starosti prekine, če seveda subjekt ne nadaljuje z izobraževanjem. Vas smem povprašati, kako je s to stvarjo?«

 

»Nadaljeval bom študij na Fakulteti za strojništvo.« sem odvrnil.

 

»Seveda, seveda. Ob ocenah, ki jih pridobivate to ni pravzaprav nobena dilema. Center za socialno delo je budno spremljal stanje do vaše polnoletnosti in kot vaš skrbnik sem prejemal obvestila, da kar se tiče šole, dobesedno briljirate in imate tudi Zoisovo štipendijo. A tukaj imava prvo težavo…«

 

»Kakšno?«

 

»Gre za to, da sta vam starša zapustila kar čedno vsoto denarja, bi birokratske ovire utegnile komplicirati. Tudi po babici ste podedovali kar precej premoženja – rekel bi da, če izvzameva hišo v Solkanu, to stanovanje in posestvo v Vipavi, vse skupaj znaša malo manj kot pol milijona evrov.«

 

Skoraj sem se zadušil s kavo. »Toliko? Kako? Saj…«

 

»Stvar je v tem, da je imel tvoj oče poleg smisla za pravo tudi smisel za investiranje in čudaško lastnost, da je vedno, navkljub temu, da je imel precej denarja, živel skromno. To, vsaj tako je pravil meni, mu je ostalo od dedka, ki je bil tovarnar in je vse naredil iz niča. V procesu nacionalizacije je seveda izgubil dober del premoženja.«

 

Tega nisem vedel. Pravzaprav nisem vedel ničesar o očetovi strani družine in prav tako le omejen del mamine zgodovine, tisto, kar sem si zapomnil od babice, ki je po smrti sina naglo postala dementna. To je bilo njeno odmikanje od resnice – ne bi bil začuden, če bi se pokazalo, da je bila v resnici popolnoma razumna kajti kuhala, prala in likala je tako kot takrat, ko je bila mama še živa.

 

»Ne poznate ravno svoje rodbine, Maksimilijan?« je privzdignil obrvi. Njegov mehak glas mi je rezal skozi možgane.

 

»Očitno res ne.« sem mu zamrmral v odgovor. »Ampak mislim, da se spet oddaljujeva od teme. Čemu, izključno ste torej prišli? Kar se tiče onega posestva v Vipavi …«

 

»Vaša starša sta želela, da ga ob morebitni nezgodi prodam v njunem imenu, ko boste polnoletni. Vse piše v tejle pogodbi…« čez mizo mi je podal listino, da sem presenečeno odrinil skodelico s kavo na stran in papir potegnil k sebi. Z očmi sem pozorno preletel vse, kar je na njem pisalo in po nekaj sekundah mi je bilo jasno, za kaj se gre. Kri mi je udarila v lica.

 

»In kje je sedaj ta denar?«

 

»Kot sem obveščen, je banka ravnokar opravila nakazilo. Zemljo je odkupila občina in to za precej spodoben denar. Na njem mislijo zgraditi nov turistični kompleks. Nekaj denarja boste sicer porabili za pravne stroške, ampak … imate veliko, veliko srečo.« podal mi je nov papir.

 

»Vi temu pravite sreča?« sem se posmehljivo zasmejal.

 

»Seveda ne.« me je strupeno prebodel. »Hočem le reči, da bodite previdni, Maksimilijan. Zdaj boste sami upravljali z veliko vsoto denarja in če vas bo mladostna nepremišljenost malo odnesla …«

 

»Kaj nama je torej še ostalo?« sem ga vprašal z ledeno hladnim glasom, ker sem se ga želel čim hitreje znebiti in mi je bilo prav vseeno, če ob tem zvenim netaktno in nevljudno. Danijel Žbogar nad tem dejstvom ni bil zadovoljen in prebodel me je s tako hladnim pogledom, da sem lahko prav čutil, kako mi led stiska pljuča.

 

»Hiša v Solkanu.« je dejal. »Oziroma vaša družinska hiša. Vaši starši se glede nje niso izrekli in sedaj je na vas, kaj z njo naredite. Trenutno je zapuščena in ker pogodba ne zadeva oskrbovanja, v precej slabem stanju. Poslal sem sicer cenilca, ki je povedal, da bi bila ob primerni obnovi dober prodajni material, če pa jo bi zdajle prodali, bi dobili smešno malo. Tukaj so vsi podatki.« in spet kup listov, katere sem pa sprejel z veliko večjim cmokom v grlu. To je bil že več kot zgolj spomin.

 

»In … kaj predlagate?« sem ga vprašal, ko sem pregledal tudi ta dokument.

 

»Zadeva je občutljiva. Če jo prodate, dobite neko osnovno postavko, ki se pa ne kosa z optimalno možnostjo, to je, da jo prenovite. Poleg tega bi morala vzeti obzir tudi vprašanje, če jo mislite v prihodnosti oddajati ali pa se, po končanem študiju, vanjo celo preseliti.«

 

»Preseliti?« sem srknil požirek kave. »Dvomim. Da bi jo oddajal, tudi dvomim. Ampak niti prodati je nočem. Je možno zadevo malo preložiti, da se odločim?«

 

»Vsekakor. Jaz sem svojo dolžnost s tem opravil: moral sem vas le obvestiti in tako se od vas tudi poslavljam – polagam vam na srce, da bodite razumni s tem kar imate.  Vsota, ki ste jo podedovali nikakor ni majhna. Domenjena sva torej, da bova stvar z hišo zaenkrat pustila odprto, a ko boste odločili, kaj z njo,  me pokličite. Pustil vam bom vizitko.« Danijel Žbogar je svojo kavo na dušek izpil, pobral aktovko in se odpravil proti vratom.

 

»Hvala za kavo. Ne, ne vstajajte, ne potrebujem spremstva…če kaj potrebujete, veste kje me najdete, vizitko sem vam pustil na mizi…pa nasvidenje, Maksimilijan.« in me je pustil, vsega omrtvičenega od šoka, samega sredi svojega skromnega stanovanjca. Zdramilo me je šele loputanje vrat.

 

Rahlo sem se udaril po licu, da bi videl, če se mi je slučajno samo zdelo in sem pravzaprav v vsej naglici zaspal na kuhinjskem stolu. A v rešitev se mi je že ponudil telefon, ki sem ga pustil na pečici. Segel sem ponj in ga zgrabil: ko sem tipkal, so se mi roke tresle, kot še nikoli poprej. Tistih pet sekund, ko sem se povezoval z aplikacijo banke, ki je sporočala stanje na računu, se mi je zdelo neskončno dolgih.

 

Ko sem končno videl številko, se mi je zavrtelo pred očmi in zdaj sem se tresel cel.

 

Danijel Žbogar je govoril resnico.

 

.       .      .

 

»O, Madžarka, si se končno spomnila name!« sem se zasmejala, ko je Evita prišla izza vogala. Moja najboljša prijateljica je človeka spravila v dobro voljo, še preden je karkoli spregovorila: bodisi s svojo preprosto drugačnostjo ali pa z nalezljivim humorjem. Medtem, ko sem pri Maksimilijanu cenila njegovo skrbnost in občutljivost, sem pri Eviti svobodomiselnost in neobremenjenost. Nikoli ni ničesar in nikogar obsojala, vsake toliko časa je izustila kakšno pikro na zdravstveni sistem in zajedavcih na družboslovnih fakultetah, drugače pa sem bila tarča njenih puščic predvsem jaz: kadar sem se zredila, je umrla od sreče, ker me je lahko opomnila, da se mi odvečno salo prav dobro poda in kadar sem shujšala, je vedno rekla, da grem kmalu lahko za razstavni eksponat okostij.

 

»Oh, ne govori.« je rekla. »Tvoje misli so me skorajda prežgale in samo srečna sem lahko, da ti nisem sporočila naslova našega hostla, ker sem prepričana, da bi bil telefon ponoči veš čas zaseden.«

 

»Še vedno si enako trdosrčna.« sem prhnila. »Samo zato, ker lahko potem sama sebe opominjaš, da te nič ne more vreči iz tira. Koga briga šola, pa fantje in avgustovski rok mature, če ima turistična agencija paprikaš v akciji.«

 

»Ah, kako se ti sekiraš!« me je zavrnila. »Do avgusta sta še cela dva meseca in če te že zanima, sem si že naredila razpored učenja, po dnevih. Jana in Timon pa se tako ali tako nista rabila učiti … pravzaprav, moram reči, bi bila presenečena, če bi kateri koli od njiju dosegal slovensko povprečje. Zagotovo bosta zlata, ha.«

 

»Vseeno mi je za Jano in Timona.« sem rekla. »Mene skrbi zate.«

 

Evita se je zarežala. »No, pa te ne bi smelo – nista namreč čisto nič boljša ali slabša od mene in nasploh je za njiju treba skrbeti v ravno taki meri, kot zame. Tudi, če sta dve piflarski srajci.« brcnila je kamen, da je odfrčal kakšen meter naprej in skoraj zadel nekega pudlja, ki je šokirano bevsknil.

 

»Vandalizem? Strinjam se ja.« je zamrmrala. »In Jasenka se tudi.« z velikimi očmi se je zazrla v psa, ki je nepremično obstal in ga pobožala po kodrasti dlaki. Njegova lastnica, gospodična Trtnik, ki jo je prej motrila z obtoževalnim pogledom, se je ob njeni nežni gesti obrnila stran in nadaljevala z nanašanjem šminke.

 

»Včasih se sprašujem, zakaj taka krotka ščeneta sploh spuščajo z vrvice. Saj nimajo drugega dela, kot da podijo golobe …« je zamrmrala. »Psi so čuvaji.«

 

»Sama bom doma.« sem rekla. »Mati se bo poročila v Cancunu in Vital gre na neko konferenco. Kakšen mesec ali manj bom polna denarja in za ta čas se bom preselila k Maksimilijanu, da ne umrem od lakote in da mi nekdo pere ter preprečuje, da zgnijem v trohnobi.«

 

»Maksimilijan? Si prepričana?« je dvignila obrvi. Njene popolnoma črne oči so me prebodle z nekakšnim čudnim vprašajem, ki ga nisem razumela. Mislila sem, da ima Evita kaj proti njemu, čeprav nisem vedela, zakaj naj bi imela. Ko smo se namreč kdaj pa kdaj srečali vsi skupaj, sta se dobro razumela.

 

»Je kaj narobe s tem? Saj je vendar moj najboljši prijatelj!« sem razdraženo zalajala v njeno smer samo zato, da sem dobila še enega izmed njenih pomenljivih pogledov. Oh, ta ženska …

 

»Aha.« je naposled rekla. »No, saj …«

 

»A na kaj namiguješ?!«

 

»Ne, sploh ne …« je hitela in me potegnila na bližnjo klopco. »Verjamem, da ti bo koristilo. Povem ti, da bom nadvse srečna, če bom lahko od tebe za prigrizek kdaj dobila kaj, kar ne bo zažgano in če mi boš kdaj prihranila prebavne motnje.«

 

»Madona, si prijazna.« sem zarenčala. »In to ti, ki si sposobna živet od rozin, mlečnega riža in lešnikov.«

 

»Jasenka, ne tolaži se. Dobro veš, da še jajca na oko ne znaš speči.« je zdolgočaseno zavila z očmi. »Ampak Maksimilijan pa odlično kuha – že tako ali tako mi dolguje recept za špinačno pito. Jamčim, da ga boš izvlekla iz njega v času, ko mu boš visela na grbi.«

 

»Aha, to so torej tvoji samobitni vzgibi.« sem se zasmejala. »Pa sem mislila, da se z mano družiš samo zato, ker sem tako čudovita oseba. Hej, kaj pa gledaš!?«

 

»Mi o volku, volk iz gozda. Ti, od kdaj pa je tako fino urejen?« mi je čez nekaj sekund šepnila na uho, da sem se presenečeno ozrla naokrog. Kar nekaj časa je trajalo, da sem dojela, o kom govori, ko pa sem bila z vsem na jasnem, so mi oči skoraj padle iz jamic: po tlakovani potki je hodil Maksimilijan, oblečen v nov pulover in nove hlače. Vlakna, za katere se je videlo, da so pravkar prišla iz kakšnega uglednega butika, so se na soncu svetila kot bleščice. Videla sem tudi, da je sveže obrit in da si je umil lasje – njegovi kodri so se navidez zdeli še bolj mehki kot kadarkoli prej.

 

Nekaj časa sem ga osupla gledala in v glavi se mi je porajalo tisoč vprašanj, podobnih Evitinim. Od kje ima denar za vse to? Od kdaj ne nosi več razvlečenih majic in puloverjev z želvjim ovratnikom? Saj ni menda …

 

»Oh, presneto, pridi!« me je Evita nazadnje pograbila in zvlekla za bližnjo veliko bukev, da sem javknila. Sled njenega močnega prijema je zažarela na bledi koži in me zapekla. V zadnjih dneh se je precej otoplilo in zdaj, ko smo uradno prišli v junij sem dokončno odvrgla odvečne obleke. Kar pa vsekakor ni veljalo za Maksimilijana.

 

»Kaj za vra …« sem siknila, ko sva dokončno izginili pod mogočno krošnjo. Ker je bila ta za vogalom, naju ni videl prav nihče iz parka, kar je očitno Evita želela. Šele zdaj me je izpustila in radovedno sem pomolila svoj vrat naprej, da bi videla, kaj se dogaja. Zdaj se je smeh, ki ga prej nisem povezovala z nikomer, razjasnil: Maksimilijan Bartol je živahno klepetal z Danico Hočevar-Whitley, ki je z vsemi možnimi napori poskušala obdržati svojo nemško dogo na povodcu.

 

»Ta ženščina me sovraži! Zaradi nje in Vodopivčeve nisem mogla iti na spomladanski rok mature. Na vse moči se je trudila, da bi mojo roditeljico prepričala, da mi odpove potovanje in skorajda bi ji uspelo – če le ne bi imela že vse plačano vnaprej. Stara je čisto ponorela.« je šepnila.

 

»Imaš popravnega iz angleščine? Mislila sem, da je problem samo matematika.« sem bila presenečena.

 

»Me pač ni spustila!« je zalajala zdaj name Evita. »In ne steguj vratu kot kura, še to se mi manjka, da me vidi, kako s tabo v brezdelju pohajam, namesto da bi se doma gulila pretekli deležnik. O, Jezus, proti nama gresta!«

 

Zdaj sem Maksimilijana in Danico prav dobro videla in slišala. Moj prijatelj ji je na veliko razlagal nekaj o kavnih filtrih in pri tem izdatno krilil z rokami, ona pa je enako zagreto prikimavala in še vedno poskušala golčečo in živahno London obdržati na povodcu. Na obrazu je imela naravnost mučeniški izraz in moram priznati, da me je to dejstvo zabavalo.

 

»Včasih se mi zdi, da pes njo pelje na sprehod in ne obratno.« sem se zahihitala in zdi se mi, da se je moja izjava zdela smešna tudi Eviti, čeprav me je skoraj takoj tako močno dregnila v rebra, da so se mi zasolzile oči.

 

»Au!«

 

Bila sem za malenkost preglasna, saj se je ob mojem kriku zdrznil tudi Maksimilijan. Sumničavo se je obrnil nazaj, potem pa je očitno pravilno lociral izvor hrupa in se je skupaj z Danico odpravil proti bukvi direktno v najino smer. Evita je prebledela in zavila z očmi.

 

»No, čestitam Sherlock!«

 

Ni še minilo deset sekund, ko naju je zagledal. Usta so se mu razpotegnila v velik, pristen nasmešek in oči pobalinsko zasvetile. »O dami! Zakaj za boga milega pa takole smešno klečita pod temle dreveščkom? Menda pa ja ne zasledujeta kakšnega nič hudega slutečega človeka?«

 

»Kdo je, Maksimilijan?« je zaklicala Danica Hočevar-Whitley iz daljave.

 

»Ah, samo Jasenka in Evita!« ji je odvrnil, smejoč. Moja prijateljica ga je obupano pogledala, a je bilo prepozno, da bi se je lahko znebil s kakšnim izgovorom: končno se je vdala, spustila London s povodca, da je srečno zaplesala okrog njenih nog in se podala proti nam.

 

»O, gospodična Farkaš! Ste že prišli iz Budimpešte? Vsekakor razveseljivo dejstvo.« je z pikrim glasom pozdravila Evito, sključeno pod drevesom, mene pa ni ošinila niti z enim očesom, kaj šele da bi mi namenila nagovor.

 

»Kot vidite sem.« je zaničljivo odvrnila Evita. »In menda se lahko malo družim s prijateljico, katero nisem videla skoraj dva tedna? Do popravnega in mature imam namreč še ogromno časa …«

 

»In prav tako imaš ogromno lukenj.« ji je cinično odvrnila. »Ki jih bi tudi jaz sama, če bi bilo moje znanje tako slabo, težko nadoknadila v dveh mesecih. Povej mi, dekle drago, ti je res čisto vseeno?« ob zadnjem delu stavka sem začutila, kako se njene besede potopile na dno mojega želodca, kakor da bi pojedla preobilno porcijo juhe.

 

»Gospa Whitley, se vam ne zdi, da je zdaj malo neprimeren čas za oštevanje?« se je vljudno nasmehnil Maksimilijan, ko je Evita ravno želela odpreti usta. »Zadeva vendarle ni tako nerešljiva, kot pa pravite. Seveda je to le nedolžna pripomba.« je dodal, ko ga je učiteljica ošinila z ostrim pogledom.

 

»Nimaš kompetenc, da bi lahko sodil o tem, Maksimilijan, razen če seveda nočeš nase prevzeti kakšne odgovornosti. Gospodična Farkaš ima sicer še kar dober besednjak, a besedne formacije ji ne gredo in čase kar naprej zamešava. Dobro veš,, da želim iz svojih dijakov napraviti govorno in praktično pismene dijake.«

 

»Vsekakor.« se je strinjal. »Mislim pa, da bi Evita z malo pomoči z lahkoto osvojila osnove, ki smo jih morali obvladati na spomladanskem roku. Ker zase domnevam, da sem prost, bi se lahko jaz občasno za kakšno uro usedel z njo in prepričan sem, da bi slej ko prej …«

 

»Dobro, potem. Naj hodi k tebi najmanj trikrat na teden in še doma naj vadi, če hočeš, da bo tako prišla skozi maturo ali vsaj naredila popravni izpit. O njenem stanju bom se sproti jaz osebno pozanimala pri tebi – ko in če bo osvojila vsaj nekatere osnove, se lahko tudi midve zmeniva za kakšno zasebno uro – če seveda, gospodična Farkaševa o tem ne bo govorila po šoli.« se ji je obraz nenadoma omehčal, da je Evita presenečeno zajela sapo.

 

»Jaz …« je zajecljala. »Jaz bi … ampak Maksimilijan vendar nima časa, saj veste, da poleti dela še nadure.«

 

»Na vašo srečo, Evita Farkaš, so se zgodile določene okoliščine, zaradi katerih mu tega ne bo treba – malo več o tem vam bo razložil on sam, če bo želel.« jo je nepotrpežljivo odsekala Danica Hočevar-Whitley. Ob tem sem Maksimilijana vprašujoče pogledala, a ko je to zaznal, je prekrižal roke na prsih in se zaprl kot školjka.

 

»Potem res lahko?« se je Evita ozrla k njemu in prikimal je.

 

»No, karkoli – vedi, da živim v istem bloku, kot on in da imajo pri nas stene oči in ušesa. Vse bom izvedela.« se je glas Danice Hočevar-Whitley spet spremenil v ledene okruške, »Oprosti, Jasenka, da te nisem pozdravila. Do nadaljnjega, Maksimilijan.« potem pa je z naglimi koraki odkorakala stran, pri čemer je v levici trdno držala odpet povodec. Besno sem se ozrla proti svojemu najboljšemu prijatelju.

 

»Kaj imaš ti z njo?!« sem zasikala. »Ti je ona kupila te bogataške cunjice? Peljala k frizerju? Prijazen si z njo, kot ravno tako!« Evita je ob mojih besedah zajela sapo, kajti tako zahtevna nisem bila že kar precej časa. Iz oči se mi je bliskalo. Nekje v moji zavesti so se spet obudile njegove besede od takrat, enako grobe.

 

 

»Ustavi se. Če si slučajno pozabila, hodim na drugo gimnazijo, kot ti in z njo nimam nikakršne formalne zveze. Po naključju živiva dve nadstropji narazen in moram reči, da pač ne morem zapustiti bloka brez, da bi opravil pot od svojih pa do njenih vrat. In oprosti, saj veš, da jo na sprehodih vedno zajame neobvladljiva želja po socializiranju. Obleke pa sem si sam kupil in nikdar več si ne drzni reči kaj tako butastega.« njegov glas je jasno nakazoval, da sem ga razdražila in v hipu mi je bilo spet žal. 

 

»Ampak, kako?« sem še enkrat vprašala, čeprav sem čutila Evitino roko na svoji rami, češ, ustavi se. »Denar za take obleke ne more kar pasti z neba. Grem stavit, da vse to skupaj stane najmanj sto evrov. In zakaj ne boš več delal?!«

 

»Nisem rekel, da ne bom več delal, samo to poletje si bom vzel prosto, ker je to pravzaprav res zadnje počitniško poletje, ki ga ne bi rad zapravil za to, da bi za nekoga drugega proti plačilu opravljal delo. Po štirih letih si želim spet videti morje, lizati sladoled in početi, kar počnejo vsi najstniki. In moram reči, da nočem, da bi po dvanajst ur preživljala sama v mojem stanovanju.«

 

»Ti si neverjeten.« sem rekla. »Samo zaradi mene, kaj? Stanovanje je vendar treba z nečim plačati, če si slučajno pozabil …«

 

»Utihni, Jasenka!« je zasikala Evita. »Dovolj je. Verjetno ima neka sredstva, s katerimi si bo omogočil življenje to poletje, saj dobro veš, da drugače ni tisti tip človeka, ki bi se rad šel Robinsona. Čeprav moram priznati, kolega, naju obe zanima, kje si dobil denar?«

 

»To naj bo zaenkrat moja stvar.« ji je odvrnil, še vedno opazno slabe volje.

 

»Če ti tako praviš …«

 

»Nič ilegalnega ni, ne skrbita.« jo je odrezal. »Sicer pa obveščam gospo jezikuljo, da sem dobil dve karti za Meduzo v petek. Ona dobro ve, o čem govorim. Evita, pokliči me danes zvečer, da se domeniva za inštrukcije. Sedaj pa dovolita, delo me čaka, pečenka se sama ne bo spekla.« in podelil nama je enega izmed svojih prijaznih nasmeškov, potem pa odkorakal, kot da se ne bi nič zgodilo.

 

»Ubil te je.« je komentirala Evita, ko je bil že dovolj daleč, da naju ni več mogel slišati. »Ampak ima te pa rad, to je jasno … jaz ne vem, če bi znala imeti koga tako rada, kot ima on tebe.«

 

»Daj no mir!« sem bila zgrožena. »Veš, da to ni res. Midva sva samo zelo dobra prijatelja, to je vse. Nobene druge sile niso posredi. Nikar si ne delaj kakšnih zlajnanih limonad v glavi, ker do njega ne čutim ničesar.« tako zagreto sem ji to pripovedovala, da se je od mene oddaljila korak ali dva. Nič ni rekla.

 

»Kaj je, kaj te tare?« sem zaklicala za njo.

 

»Nič. Pojdiva raje na pijačo, jaz častim.«

 

In sva zavili po potki iz parka navzdol, še vedno molčeči. Evita je iz nahrbtnika potegnila predvajalnik s slušalkami in naslednjih deset minut sva preživeli ob živahnih ritmih avtohtone budimpeške muzike. Medtem ko je moja prijateljica dobrovoljno migala in se vrtela, sem jaz hodila slabovoljno, s kratkimi koraki.

 

Evita, ki se je družila z vsakovrstno ljubljansko srenjo, me je pred kakim letom spoznala z Alešem, barmanom Leteče dežnikarice. Medtem, ko sem se z Maksimilijanom srečevala izključno in samo v varnem okolju našega bloka, z njo nisem zdržala dolgo v stanovanju, posledično pa sva tu preživeli mnoge popoldneve.

 

»Aleš, prosim, namešaj nama kaj sladkega. Jasenka je kisla kot limona.« je z zamorjenim glasom pozdravila na vratih, da se je oseba za točilnim pultom rahlo zdrznila. Aleš je bil mlad, bled in mozoljast fant v fraku, ki je od sebe oddajal nek čuden vonj.

 

»Ne deri se mi tako, vse goste mi boš odgnala.« je prihitel k nama, ko sva se usedli za mizo. Evita je naredila poklapan izraz, potem pa izbruhnila v glasen smeh, češ, ne teži. Mozolj v kotičku fantovih ust se je napel, potem pa je brž izjavil. »Kot vedno, a ne? Jaz namešam?« in v tistem hipu, ko mu je divje prikimala, je izginil kot kafra.

 

»Že lep čas me vabi ven.« je zavzdihnila. »Prav zoprn je že.«

 

Zavila sem z očmi. »Če ga boš sprejela, bom začela dvomiti o tvojem okusu.«

 

»Saj ni slab fant.« je zajavkala. »Ampak ne sodi v mojo kategorijo moških za zveze. Pa še z Izidorjem se dobivam …«

 

»Katerim Izidorjem?« sem bila radovedna. »In pazi, prihaja nazaj!«

 

Aleš je prikorakal s pladnjem, na katerem sta bila dva velika kozarca, polna pijače rožnate barve in kos torte. »Jasenka, kokosov rum sem pri tebi zamenjal z spritom, ker kot veš, še nosiš plenice. Sori. Evita, tebi sem pa zraven prinesel še čokoladno torto, ker rabiš sladkor.«

 

»Opa.« sem rekla. »Kako smo pokroviteljski. Je mami spekla?«

 

»Ha, ha, in kaj če je?« me je zdolgočaseno zavrnil. »Veš, punči, vidi se ti, da si še bolj mlečnozoba.« podaril mi je enega izmed svojih lepih nasmeškov, ki so razkrivali neurejene, zajčje zobe in se nato zasanjano zagledal v Evito. »Ti bi mi pa lahko v petek pokazala kaj slik iz Budimpešte, če ti ravno ne bo kdo visel za vratom …«

 

»Am, ne hvala, imam inštrukcije iz angleščine, saj veš, jesenski rok mature.« je zajecljala Evita in spila požirek pijače. Več kot očitno ji osvajanje ni godilo in moram priznati, da sem v tistem trenutku žela svoje lastno sladko maščevanje. 

 

»Zakaj pa nisi rekla, bi ti jaz pomagal?!« je fant navdušeno zajel sapo. »V četrtem letniku sem dobil zlato priznanje iz matematike.«

 

»Čudovito, ampak veš, sem že domenjena.« mu je odvrnila, pri čemer mi je pod mizo podelila izdatno brco, ker me je sililo na smeh. Alešu se je namreč ob očitni zavrnitvi tako povesila čeljust, da bi mu skorajda padla po tleh.

 

»Pojdi, goste moraš postreči.« sva mu enoglasno rekli, ko se je na drug konec prostora usedlo nekaj študentov z bližnje fakultete. Fant je poskočil, kot bi bil navit, izjavil 'oprostita' in spet izginil. Takoj, ko sva se prepričali, da je zrak čist, sva hkratno še zavili  z očmi.

 

»Ne morem se ga iznebiti, oprosti.« je bila ona v zadregi. »Bolj ko ga zavračam, bolj vztrajen je.«

 

»Zdaj je uradno: Tip je nor.« sem rekla.

 

»Očitno si bova morali kmalu poiskati drug lokal. Oprosti.«

 

»Ni problema. Bolje pozno, kot nikoli. Ampak vsaj dobre koktajle dela.« izpila sem malo svoje pijače in si morala priznati, da fant zna mešati pijačo. Tekočina je imela prijeten okus jagode in ananasa.

 

»To je pa res.« je rekla. »Mimogrede, Izidor, dvojček od Inge. Na kemijo gre. In ne, obdobje z dredi ga je že minilo.« je še pripomnila ob mojem zgroženem pogledu, ko sem se spomnila, za koga gre.

 

»Bila bi razočarana, če ga pamet ne bi srečala, super fant je.« sem rekla. »Še vedno imam njegov indijanski totem iz Amerike. Fina reč. O njegovi sestrici bi se sicer dalo razpravljati, sploh zato, ker je zadnje čase tako čudna s temi dobrodelnimi teki in ekološkimi vzgibi.«

 

»Mja, saj pravi, da bo šla zdaj med 'ta zelene'.« je Evita zavila z očmi, potem pa se je nagnila naprej in mi zaupno zašepetala. »Ampak daj, povej mi, kaj imata vidva z Maksimilijanom? Zdaj bosta živela skupaj kot zakonca ali kaj? No, vsaj lačna ne boš …«

 

»A si ne moreš pomagati, kaj? Že milijonkrat sem ti rekla, da nisva in nikoli ne bova par. Ja, živela bova skupaj, ampak kot kolega, tako kot v študentskem stanovanju. Ja, pral bo moje perilo in jaz bom prala njegovo in verjetno bo on kuhal. Med nama ne bo pa nikdar nič! N-I-Č!« na jeziku sem imela še, itak trenutno pogledujem za neko drugo osebo, pa raje nisem rekla nič. Vedela sem sicer, da mi Evita ne bi očitala, ampak ni mi bila všeč ideja, da bi z njo razpravljala še o tem.

 

»Prav. Zakaj pa gresta v Meduzo?« je vprašala, kot da ne bi prej rekla nič.

 

»Neka njegova prijateljica poje na koncertu in jo greva poslušat.« sem se ji gladko zlagala. »Dala mu je namreč zastonj karte in bi bilo škoda, če ne bi bile izkoriščene, a ne. Itak pa midva, dva asocialca, rabiva malo zabave ob koncu šole.«

 

»S tem se vsekakor strinjam. Tako sta zaprta sama vase, da sta skoraj že kot kakšna kasta. Nameravata prirediti kakšno zabavo, ko bosta sama doma?« je nenadoma našpičila ušesa, da sem se morala nasmehniti, hkrati pa sem začutila nekakšno samozadostnost.

 

»Da nama boš navlekla čudakov na grbo? Da bova imela že prvi teden petdeset pritožb sosedov? In sploh, predstavljaj si, da bi hrup prebudil Danico Hočevar-Whitley in bi pridivjala na zabavo v spalni srajci ravno takrat, ko bi se ti muckala z Izidorjem.« radoživo sem se zasmejala, ko je Evita preplašeno izbuljila oči.

 

»Prav imaš. To je bila prekleto slaba ideja. Raje malo popijva.«

 

In sva srkali vsaka svoj koktajl. Kadar Aleš ni gledal, sva si pomežiknili in zamenjali kozarca, ki sta bila po videzu napolnjena s povsem enako rožnato tekočino. Ljudje okrog naju so se nemirno presedali in obrazi menjali, nama pa je bilo vseeno. Bili sva svoj lasten mali svet.

 

»Veš kaj, Jasenka Boštjančič? S tabo je hudičevo dobro posedati v kavarni.« mi je rekla, ko sva bili dolgo čisto tiho. »Preprosto si, tudi če si tiho, dovolj zanimiva osebnost. Kot slika v galeriji. To imaš po mojem po starem.«

 

»No, no, Evita Farkaš. Ne napletaj veličastnih samogovorov.« sem se zasmejala. »Ampak lahko rečem, da je privilegij biti tvoja slika.«

 

9.

 

Ko je Maksimilijan tistega večera potrkal na vrata, sem si ravno nameščala biserno ogrlico. Posodila mi jo je Doris, ki je očitno sklepala, da greva na zmenek in je vztrajala, da me bo spremenila v lepotico: tako sem imela v svojih laseh, ki jih je sicer spletla v figo, ogromno metuljasto sponko, napleskana pa sem bila kot kakšen baročni angelček. Namrščeno sem se opazovala v ogledalu. Ni mi bilo všeč to, kar sem videla.

 

»O, Maks, kar vstopi! Jasenka te že nestrpno pričakuje.« sem slišala Doris v predsobi. Jezilo me je, da ga je vedno, ampak res vedno, imenovala Maks, kadar je bil pri meni, kot da bi nagovarjala bodočega družinskega člana, čeprav sem si že morala priznati, da ni bil daleč od tega. Večino večerov je preživljal pri meni, ali pa jaz pri njemu, tudi božič in Martinovo smo praznovali skupaj, bojda zato, ker moja teta ni znala speči purana in gosi.

 

»Ohoho!« se je zasmejal, takoj ko je prestopil prag kopalnice.  »Je to zdaj tvoja nova krinka? Odlično.«

 

»Ne zafrkavaj! Mudi se nama.« sem slabovoljno odvrnila, še zadnjič čmoknila z ustnicami, da bi ublažila učinek šminke in se odpravila proti vratom. Osuplo sem vdihnila, ko me je zaustavil Maksimilijanov prsni koš. »Kaj pa je?«

 

»Taka že ne boš šla.« je rekel. »Ne pustim, da izgledaš tako, kot nekatere punce, ki zvečer hodijo po mestu in nad katerimi se tako radi naslajajo pijančki ob Ljubljanici. Speri si to svinjarijo dol!«

 

»Ampak mudi se nama!«

 

»Koncert je ob devetih, ura pa je šele pol sedmih, prej sem prišel samo zato, ker mi je dolgčas in ker sem vedel, da boš tako ali tako pripravljena že ob petih.« je zavzdihnil. »Sploh pa greva v kavarno in ne v kakšen poceni bar! Tam se zbirajo intelektualci, pomisli vendar na to!«

 

»Veš kaj, če misliš biti nesramen …« sem začela.

 

»Dobro vem, da je te polomije kriva Doris.« me je zavrnil. »A ji ne zamerim, ker je splošno znano, da ženskam ob tiktakanju biološke ure malce podivjajo hormoni. Ampak to lekcijo bi res rad prihranil za naslednjič, ko bo primeren čas za to. Zdaj pa pridi.«

 

»Uboga tvoja ženska, ki jo boš takole maltretiral.« sem zavila z očmi, potem pa ubogljivo stopila k umivalniku. S kotičkom oči sem še videla, kako se je Maksimilijan nasmehnil, potem pa sem zaslišala odpiranje pipe in brskanje po omaricah.

 

Kako vse ve, sem si mislila.

 

Začutila sem mrzlo vodo na svojem obrazu in hip za tem še roke. Nežno mi je podrgnil lica in v umivalnik so že začele padati vrhnje plasti bronzerja, ki jih je Doris prej celo uro nadevale nama. Ustnic se moj prijatelj ni dotikal in hvaležna sem bila, da se jih ni – občutek njegovih prstov na moji koži je bil bolj prijeten, kot bi si jaz želela in nisem hotela, da bi si mislil kaj, kar ni bilo res. Ko je zaprl pipo sem še kar naprej mižala, omamljena od čutenj.

 

Potem je njegove roke zamenjala vata, prepojena z odstranjevalcem. Med celotnim procesom, ko mi je drgnil veke, sva oba molčala in celotna stvar je bila podobna nekakšnemu tihožitju. Ko je končal, sem se znova zazrla v ogledalo in morala sem priznati, da je imel prav: prej sem izgledala obupno.

 

»No, vidiš, da si tako lepša.« se je zmagoslavno nasmehnil. »Ne vem, kako si pustila Doris, da te je naličila tako grdo. Ampak važno, da bomo napako sedaj popravili, kajne?« ustni kotiček se mu je zopet privihal navzgor, da se mu je naredila tista jamica v licu.

 

»Kaj, me boš ti naličil?! V tem primeru pa bo čudež, če mi bo potem sploh še hotela pogledati.« sem se zarežala. »Ampak prav, če hočeš: sprejmem izziv.« sem rekla in Maksimilijan je navdušeno prinesel stol iz kuhinje.

 

»Taksi pride ob deset čez osem. Do takrat boš pa samo moja.« je rekel. »In ker ne boš imela ogledala na voljo, ti ostane samo to, da se mi prepustiš in igraš pridno punčko, haha.« Ko sem ga zgroženo pogledala, se je samo zarežal in ogledalo prekril s prtom.

 

»Kje imata ličila?«

 

.       .      .

 

Ko sva torej ob petnajst čez osem stala pred kavarno Meduza in je Maksimilijan plačal taksi, ne da bi se ozrl na moje vprašljive poglede in pikre pripombe, me je prešinilo, da sem nenavadno blizu cilju. Stavba, v kateri se je nahajal objekt, je bila veličastno osvetljena in mimo naju so tekali natakarji v livrejah. Počutila sem se tako veličastno, kot še nikdar poprej in ugotovila sem, da je navdušenje prevzelo tudi Maksimilijana.

 

»Uau. Tukaj mora že ena navadna kava stati celo premoženje.« sem mu zašepetala, ko sva se premikala proti vratom. »Sicer pa, takoj ko najdem kakšno ogledalo, se bom pogledala in pazi se, če me boš razočaral.« sem se spomnila na njegov več kot uro dolg poseg. Iskreno sem upala, da me je res spremenil v nekaj bolj spodobnega.

 

»Oh, noben natakar naju še ni zgroženo pogledal, kar je obetavno. Glede kave se pa čisto strinjam, seveda.« je rekel. Moški pri vhodnih vratih je preščipnil najini karti in nama zaželel dober večer. Očitno delo maskerja ni opravil tako slabo, sem pomislila, ko sem opazovala svojega spremljevalca, vsekakor veščega protokola vstopanja. Saj, če gledam ostale ženske tu, bi me, če bi si na obrazu pustila Dorisino delo, zagotovo vrgli ven.

 

Vse ženske, pravzaprav dame, ki so tistega večera prestopile prag kavarne Meduza, so bile napravljene nadvse elegantno: če sem mislila, da bom z svojo črno opravo in plaščem izpadla gosposko, sem se prekleto zmotila: sem je hodila populacija, ki je bila videti, kot da je šele včeraj prišla iz petdesetih let: krznena ogrinjala, broške, ogrlice, kombineže in uhani. Eleganca, ki je nisem imela in nisem bila zmožna imeti. Čas, ki ga nisem bila zmožna zares doživeti.

 

»Pridi, tu je prosta miza.« je zamrmral Maksimilijan in me prijel pod roko. V običajnih okoliščinah bi se mu upirala, a želja po razodetju me je popolnoma zavzela in ob misli, da to tukaj počnejo skoraj vsi, sem se predala. Ko sem se usedla za mizo, pogrnjeno s prtom, me je še vedno peklo od nenavadne bližine in sklenila sem, da česa takega ne bom nikdar več dovolila. Ne.

 

 

»Poglej si jedilni list, saj nisi jedla večerje. Vsaj kakšno tortico in kakav si naroči, saj si bleda kot smrt!« mi je izza druge strani mize ukazal Maksimilijan in namrščil obrvi. Smoking mu je nadvse pristajal, to sem morala priznati in z ničemer ni dokazoval, da je tukaj prvič. Mogoče pa niti ni bil.

 

»Živčna sem. Ne morem jesti in ne pustim, da bi mi plačal.« sem ga zavrnila in s pogledom mrzlično iskala ogledalo. Nagnetena množica me je medla in sama pri sebi sem se za hip vprašala, če sploh delam prav in če je bilo tisto usodno srečanje res resnično. Ali pa samo izkoriščam Maksimilijanovo dobroto in se igram gospo?

 

»Nikar.« je rekel. »Ne sedaj, prosim. Večer se še začel ni in res bi rad rekel, da sem užival vsaj v družbi, če bo že glasba po nekem čudežu strašno porazna.« njegov glas je bil šibek, skorajda proseč. Nisem znala odgovoriti nanj in kadar je tako govoril, me je nekje v globinah bolelo.

 

»Želite, gospod?« je moje razmišljanje prekinil natakar. Oba sva se zbudila iz sanjarjenja in zgrabila jedilna lista pred seboj, kot bi nama šlo za življenje. Nemirno sva naenkrat prebirala po dve stvari skupaj, samo da bi se izvlekla iz zadrege. Čeprav je bil nasmeh moža prijazen, so oči jasno kazale, kaj si mislijo o teh, ki ne vedo, kaj bi naročili.

 

»Zame kavo in palačinke.« me je odrešil Maksimilijan.

 

»Figove, pasijonkine ali orehove?«

 

»Figove.« je odvrnil in natakar mu je strogo prikimal, nakar se je obrnil k meni.

 

»Gospodična?«

 

»J-jaz …« sem zajecljala. O, prekleto Jasenka, zberi se že! »J-jaz …«

 

»Ona bo vaniljev biskvit, pomarančno rulado in čokoladni gozdiček. Lahko, prosim, vse prinesete na enem krožniku? In kozarec navadne vode, prosim.« je uglajeno posegel vmes Maksimilijan in me odrešil bremena. Še preden sem uspela odpreti usta, je natakar samo prikimal in izginil. Očitno je bil navajen velikodušnih naročil.

 

»Kako boš vse to plačal?!« sem ga strupeno premerila, a polovični nasmešek se mi ni zbrisal z ust. Še več, videti je bilo, da sem ga spravila v še boljšo voljo, saj se je lenobno nagnil nazaj in mi odvrnil.

 

»Z denarjem, kakopak! Ne vem, če tukaj sprejemajo bankovce od monopolija. In presneto Jasenka, hvala bogu, da sem ti naročil toliko sladkega, ker se zadnje dni obnašaš tako kot kakšna zamorjena upokojenka. Glej, da boš pojedla vsaj malo!«

 

»Če ti pravim, da nisem lačna. Po mojem so te fine tortice v bistvu sestavljene iz dveh ožetih gob, med katerima je mikroskopsko tanka plast nadeva.« sem zavzdihnila. »Ampak okej, če bi se rad šel Božička …«

 

»Kako pronicljivo!« se je namuznil. »Jaz pa sem vedno mislil, da pečejo prave biskvite – no, zdaj si mi razodela, v kakšni zmoti sem bil. Najlepša hvala.« je naenkrat končal, da sem se presenečeno ozrla in videla, kako je natakar predenj odložil pladenj s kavo, meni pa je podal kozarec z vodo.

 

»Saj bo, vse stvari ne morejo večno trajati, hej! Razvedri se malo.«

 

»Razvedrim naj se, praviš?! Razvedrim naj se, ko pa je edina stvar, ki jo rabim, ona!? Presneto Maksimilijan, a ti sploh veš, kaj pomeni hrepeneti?! A veš, kaj pomeni želeti, sploh veš, kaj je, ko ne veš dobro kar hočeš?! Ko do nekoga čutiš nekaj tako močnega, čeprav te nekaj hladnega odbija desetkrat bolj!? Ne mi zdaj igrati nekega optimista in dobrotnika, ko pa nimaš pojma o ničemer, še najmanj o …« sem se razburila, da so se mi začele tresti roke in se je nekaj glav v bližini zasukalo k nama. Maksimilijan je s hitro kretnjo zgrabil mojo desnico in jo pritisnil ob prt.

 

»Nisva sama, zavedaj se tega, dekle!« je siknil. »Kaj misliš, da so ljudje okrog naju gluhi? Umiri se.« obraz mu je rahlo pobledel in se zaostril, da sem zajela sapo. Imel je prav in postajalo me je rahlo sram, da sem zardela: ko je to opazil, me je spustil z oči in se nekoliko sprostil, čeprav se je vrnil v prvotno stanje šele takrat, ko se je prepričal, da so vsi okrog naju že zdrseli v običajne pogovore.

 

Natakar nama je prinesel še hrano, ki jo je naročil. Maksimilijan je dobil dve elegantno zviti palačinki, namazani z bledo rdečo marmelado in ob njiju kepico smetane, prelito s čokolado, jaz pa tri majhne koščke biskvitov, ki bi jih brez težav pojedel celo osemletni otrok.

 

»Ni videti preveč famozno, a ne?« mi je Maksimilijan šepnil na uho, ko je bil mož že izven vidnega polja.

 

»Kakor za koga. Nekateri imajo radi revščino na krožniku in renome v družbi.« sem zavzdihnila. »Ampak zame to ni: mislim, da je hrana zato, da človeka za nekaj časa poteši, ne pa, da po njej postane še bolj lačen. Napol prazen želodec je najhujša kazen.«

 

»S tem se pa strinjam. Najhuje sem se počutil, ko mi je babi rekla, da bo en cmok čisto dovolj. Vsakič me je dražila s tem in ko sem vstal od mize, se je vsakič zasmejala in mi rekla, da so je še eden ostal. Joj, njeni češpljevi cmoki …« se je zasanjano zazrl v strop.

 

»Aha! Sem vedela, da si bil kot otrok velik požeruh!« sem se zmagoslavno porogala čez mizo.

 

Maksimilijan je užaljeno namrščil obrvi. »A tako? Ne delaj se nedolžno, Vital mi je marsikaj povedal o tvojih nekdanjih ljubljencih s Trojan. Moram reči, da si bila zelo prikupna punčica, sploh, kadar si imela okrog ust sladkor v prahu.«

 

»Pa ne, da si videl … ubila ga bom!« sem zarenčala. Dobro sem vedela, o čem govori: kot majhna deklica sem oboževala trojanske krofe in moji najlepši spomini otroštva so bili tisti, ko smo še obiskovali babico in dedka v Slovenj Gradcu in vsakič, ko smo šli, sem med potjo nažicala mamo in očeta, da sta mi kupila krof, četudi nas je pričakovala pečenka in goveja juha. Tudi starih staršev po mamini strani že dolgo nisem videla. Doris jima je na smrt zamerila dejstvo, da sta se ob ločitvi mojih staršev borila za skrbništvo, ker naj ''ona ne bi bila dovolj sposobna za to.'', zato z njima ni govorila, niti ni pustila, da bi jaz imela stike z njima. Tako sem zaradi istih muh polagoma izgubila vse svoje stare starše.

 

»Ej, nehaj sanjariti, začenja se!« me je Maksimilijan pocukal za ramo, da sem se spet zdrznila in hitro obrnila proti odru. Na njem je stala na videz prijetna, starejša gospa in se prijazno smehljala. Po Maksimilijanovem izrazu sem lahko ugotovila, da je že kar nekaj časa govorila – žal sem začetek njenega govora preslišala, zato pa sem ujela konec.

 

»…Zelo nas veseli, da vam lahko predstavimo nadvse plodovito generacijo mladih talentov z Akademije za glasbo Ljubljana, ki so v današnji koncert vložili veliko truda, predvsem pa vztrajnosti. Nedvomno je pred nami prijeten večer in polagam vam na srce, bodite odprti, kajti znano je, da glasba povezuje ljudi, na mladih pa sloni svet. Povežimo torej svet naše bodočnosti in podarimo en velik aplavz nastopajočim. Dame in gospodje, na odru bodo: Maja Ferenčak, Silvija Daneu, Hedvika Škerlj, David Anžlovar, Hana Geršak, Timotej Vidic, Lan Pajnić, Veno Likar in Tine Hribar Bizjan!«

 

Slišala sem, ko je Maksimilijan začel navdušeno ploskati in malo bi manjkalo, pa bi mu namenila grd pogled: saj sem nisva prišla podpirat glasbenike, ampak sva iskala mojo skrivnostno žensko! Jaz nisem več poslušala ničesar in nikogar – imela sem samo še oči in v oder sem buljila, kot bi se pred mano odvijala enigma življenja. Saj se je, na nek način.

 

Na oder je prišla prva nastopajoča in že po nekaj sekundah mi je bilo jasno, da to ni ona, tako, da sem lahko samo odkimala Maksimilijanu, ki mi je namenil vprašujoč pogled. Naslednjih pet minut, ko je pela, sem zrla v tla in vsake toliko časa pojedla košček pomarančne rulade. Bila ni nič posebnega: nadev vsekakor ni bil iz domačih pomaranč in bil je preveč sladek.

 

Sledilo je drugo dekle, Silvija in tudi ona me je po nekaj sekundah prepričala v to, da je še nikoli nisem videla. Ob Hedviki sem morala sicer dvakrat pomisliti, preden sem bila gotova, da ni prava, a ko sem poslušala uvodne takte, ni bilo več nikakršnih pomislekov. Njen glas je bil absolutno preveč nizek in raskav.

 

Ostala je samo še Hana in vsi moji upi so bili uprti vanjo. Maksimilijan mi je zopet poslal vprašujoč pogled, češ, ti je znana, a z velikim cmokom sem ga morala spet zavrniti. Nevede sem se prisegla k njemu, če bi me moč razočaranja slučajno premagala in ko je sekundo potem zadnja ženska pevka prišla na oder, sem vedela, da sem storila prav. Hana Geršak je bila živ posmeh, popolno nasprotje moje skrivnostne neznanke: bila je svetlolasa, z lasmi, ki so ji segali čez sredino hrbta, nosila je nekakšno črno obleko, ki je spominjala na pogrebno krinolino in se je popolnoma ujemala z barvo oči. Pela je sicer izvrstno, veliko bolje od svojih predhodnic, a to mi sploh ni bilo več pomembno: vse je bilo zaman.

 

»Moram na zrak.« sem šibko zaječala in Maksimilijan je takoj razumel. Z veliko hitrostjo je obvestil natakarja, da se kasneje vrneva in za vsak slučaj plačal račun, potem pa je zgrabil svoj plašč in me prijel pod roko. Komaj mi je sledil, saj sem skorajda stekla: prve sledi mokrote so mi začele izdajalsko polzeti po licih in moja notranjost je želela tuliti.

 

Hladen večerni zrak mi je bruhnil v obraz in takrat je bilo vsega konec. Po eni izmed najbolj prometnih cest so brzeli avtomobili, v daljavi se je slišal klepet in dala bi roko v ogenj, da sem slišala melodijo Mack the knife izza sten. Lomila me je. Drobila.

 

Nisem se mogla več premagovati. Zverinsko sem kriknila in planila Maksimilijanu v naročje, da ga je skoraj odneslo. Njegov moderen smoking so zalile moje solze, tiste grenke.

 

»Ni ona! Ni ONA!« sem kričala v njegove prsi, kot da ne bi poznala nobenih drugih besed. »Vse je brez zveze, vse je brez smisla! Kako sem lahko tako naivna, tako neumna in tako …«

 

»Še bova poskusila.« mi je s pomirljivim glasom prigovarjal Maksimilijan in me božal po laseh, ki so se več kot očitno razpletli. Po mojem obrazu je curljal potoček ličil in verjetno sem bila videti nadvse nebogljeno.

 

»Prosim, samo ne tja. Samo ne tja.« sem rekla, ko sem se malo pomirila.

 

»Ne bova več šla. Pomiri se.« mi je zagotovil in me še močneje objel.

 

.    .   .

 

»Zakaj sem tu?« sem vprašal Vitala, ko sem korakal po njegovem ateljeju. Z sokolskim pogledom sem prečesaval akte, zložene ob stenah in tihožitja, razstavljena v okvirjih. Slavni slikar, oče moje najboljše prijateljice, je stal na sredini in si me ogledoval.

 

»Sedi, Maksimilijan.« mi je rekel z mirnim glasom.

 

»Zvenite …«

 

»Kot moja hči, da. Samo bolj miren sem, kajne? Saj vem.« je z nasmeškom odgovoril Vital Boštjančič. »Verjetno se sprašuješ, zakaj sem te poklical sem? Razlog je preprost: rad bi naslikal tvoj portret. Zakaj bi rad naslikal tvoj portret, je še bolj utemeljeno vprašanje, glede na to, da ljudje mesece čakajo v vrsti in še vedno ne dobijo zagotovila, da bodo kdaj upodobljeni na platnu.« zdaj se je zarežal. »Vem, da zveni malo samovšečno, ampak tako je.«

 

»Tabloidne revije torej govorijo resnico?« sem vprašal in namrščil obrvi. Trmasto sem zrl v obraz moškega pred seboj in ugotovil sem, da so njegove oči enake Jasenkinim. Pravzaprav bi si drznil reči, da je Jasenka ženska verzija mlajšega Vitala Boštjančiča brez brade.

 

»Ni vsaka reklama slaba reklama. Ti pa moram reči, da nikoli nisem šel v posteljo z nobeno svojo študentko, če izvzamemo Magdaleno. O ljubezni sem namreč vedno imel nekoliko viteško predstavo in mislim, da je edina stvar, ki si jo ne delim s svojo ljubo hčerkico. Amadeja me je verjetno poročila samo zato, ker je v meni zavohala velik potencial … in ker je bila sama v sebi tako polna iluzij, ki jih eden boemski slikar še spodbujal …«

 

»Zakaj mi zdaj to govorite?« sem vprašal, rahlo razburjen. »Moje mnenje o Jasenki se ne bo s tem nič prav nič spremenilo. Ona je edinstvena osebnost!«

 

»Ne vikaj me, prosim, saj nisem tvoj profesor matematike! Strinjam se s teboj, res je edinstvena osebnost. Poglej, Maksimilijan, z Amadejo je nikoli nisva mogla prepričati, da višja sila obstaja, da samorogi kakajo puhaste meglice in da dobri mož vsako leto neslišno spleza skozi dimnik in zanjo položi darilce pod smrekico!«

 

»Jasenka kot Jasenka.« sem se zasmejal. »Ničemur ne verjame, če pa že, pa trdi, da je vse skupaj teorija zarote!«

 

»Ampak ima pa eno samo napako, za katero pa sva kriva midva z njeno mamo. Ne zna prepoznavati čustev, ne v sebi in ne v drugih, zato jih tudi razvijati ne more. Ne bi bil pravzaprav presenečen, če bi jih nenadoma odkrila v kakšnem neznancu, ali celo neznanki. V nekom, ki bi ji ponudil ogledalo, v katerem bi pravzaprav prepoznala samo sebe. Človek, kakršen je Jasenka, tako samobiten, se zlahka lahko zaljubi v svoj lastni jaz.

 

»To si pa dobro ugotovil, sploh zato, ker se je že. Natančneje, všeč ji je neznanka, ki jo je spoznala nekje v mestu. Ničesar ne ve o njej: niti kje živi in kako ji je ime, pa vseeno je odločena, da je človek njenega življenja. Iluzija? Ne vem, kaj reči …« sem se kislo posmehnil in mimogrede ošinil sliko na svoji levi, napol nagnito grozdje, v katerem so se zajedale mušice. Vital je imel vedno čudaški okus za simboliko.

 

»Tako torej. Ja, seveda, seveda. Pravzaprav nevede ponavlja vzorec svojih staršev in to je dokaz, da Freud ni bil nikakršen mazač, kakor trdi laična populacija. Tudi jaz sem se v Amadejo zaljubil naravnost vratolomno: veš, spoznala sva se na koncertu nekega hipijevskega študentskega benda in si že prvi večer obljubila večno zvestobo. Bila sva sicer resnično precej nalita, a to po mojem mnenju ni igralo bistvene vloge, zagotovo pa vem, da je bila Jasenka spočeta v tistem trenutku očaranosti.«

 

»Mit o eni usodni noči?« sem se grenko namuznil. »Pa ne, da imajo filmarji celo realno osnovo za to. Kako gre nekdo lahko v posteljo z nekom, ki ga ne pozna in povrhu še trdi, da je oseba njegovega življenja?«

 

»Tudi meni se to zdaj zdi naravnost noro.« je rekel. »Ampak takrat se mi ni. Za svojo bivšo ženo sem bil takrat pripravljen dati celo lastno srce in ko mi je čez kakšen mesec, tako, mimogrede povedala, da je noseča, sem bil do konca vzhičen. Občutil sem celo neko zmagoslavje češ, saj, to je dokaz, da morava biti za vedno povezana! No, kot vidiš, sem se motil.« je odvrnil z enako mirnostjo v glasu in začel popravljati platno na stojalu. »Niti sekunde najine povezave ne morem več prenesti.«

 

»Kdo je pravzaprav kriv za to?«

 

»Oba, menda. Mislim, da je bilo krivo to zmotno prepričanje, da je ljubezen na prvi pogled vedno prava ljubezen. Da je sorodna duša vedno ljubezen.« je skomignil z rameni. »Ampak glavna razlika med dvema pojmoma je ta, da je sorodnih duš lahko več in nikakor ne pomeni, da si zaljubljen v vsako od njih. Ena od njih, ki ti je po prvem vtisu lahko pravzaprav dvojčica, se lahko izkaže za popolnoma drugačno. Po približno dveh mesecih se smetana že začne jesti, veš? No, kakorkoli, vprašal me boš, kaj je torej skupnega sorodnim dušam: nikoli se ne morejo docela ločiti.«

 

»Vital, misliš, da je Jasenka srečala sorodno dušo?« sem ga vprašal previdno.

 

»Morda. Ampak mislim, da ima Jasenka popolnoma zgrešeno predstavo o ljubezni: misli, da se morajo metuljčki pojaviti takoj in izrecno tako, kot si ona predstavlja. Ljubezen povezuje z valom adrenalina, ampak, povej mi, si bil ti nad kom tako navdušen, da si se kar tresel še nekaj časa potem, ko si ga srečal?«

 

»Oh, ja.« sem prikimal. »Velikokrat.«

 

»No, ona pa se ni. Nikoli ni zares poznala občutka navdušenosti in če ga je zdaj začutila, potem bi ga zlahka zamenjala za kakšno usodno ljubezen. Jaz in Amadeja recimo, sva se v mladih letih blazno zanimala za 'zeleno gibanje', 'aktivizem manjšin', ko je Slavoj Žižek imel predavanja v Ljubljani, sva ga poslušala z odprtimi usti … ampak to je bilo bolj ali manj vse, kar naju je družilo. O drugih hobijih in pogledih pa raje ne bi, ker sva se kmalu po Jasenkinem rojstvu začela prepirati po desetkrat na dan in to čez čisto vsako možno traparijo.«

 

»Hah, midva z Jasenko se tudi.« sem se zasmejal. »Moram reči, da je njen cinizem in pesimizem na naravnost zavidljivi ravni. Ne bi bil začuden, če bi mi povedala, da si je že rezervirala mesto na pokopališču, četudi bo preteklo še dosti časa, preden bo postala zatežena babnica.«

 

»To je tako običajno zanjo, ampak saj veš, da se s tem brani. V resnici je ena negotova, staromodna, naivna in nežna punca, predvsem pa umetniško nadarjena. Ampak res je nisva dobro vzgajala – namesto, da bi ji dala dom, je živela na bojišču. Nikoli nihče od naju ni imel posluha – še ko je prvič dobila svojo žensko stvar, je šla kar sama sredi noči po vložke. Midva sva bila preveč zaposlena z razbijanjem skodelic in s preseljevanjem in sama s seboj. Na njeno valeto ni bilo ne mene in ne Amadeje.«

 

Bil sem osupel. »Zato je torej tako … raskava in trda in neizprosna …«

 

»Pa nezaupljiva, cinična in zmedena.« me je dopolnil Vital. »Zato ti polagam na srce, da ne obupaj tako hitro nad njo. Ne morem ti reči, da te ima vsaj pol tako rada, kot imaš ti njo, ampak iz Dorisinih klicev sem lahko razbral, da brez tebe skorajda ne more. Ne zna, Maksimilijan in tega sva midva kriva. Zato vem, da ji bo ta mesec s tabo koristil.«

 

»Razumem.« sem prikimal.

 

»Ona je kakor ogenj in ti si kakor voda. Ona je vse, kar ti nisi. In zato te bi rad naslikal.« je nenadoma prišel k stvari, zakorakal prek sobe do največjega platna, pokritega s plahto, od katerega je vel še napol zasušen vonj po barvah. Ne, da bi potreboval kakršen koli namig, sem vedel, da moram stopiti bližje.

 

Ko je Vital potegnil plahto, sem lahko samo zazijal. Prizor pred menoj je bil veličasten: name je zviška gledala Jasenka v svoji zdajšnji podobi. Njeni dolgi, pšenični kodri so bili popoln kontrast na črnem ozadju, oči pa so imele prav tak pogled, kot vedno. Usta tokrat ni pustil stisnjena, ampak je pustil, da se je rahlo smehljala. A videl sem, kar je hotel povedati: iz nje je vel ogenj, celo iz take površne upodobitve.

 

»Čudovita je.« sem dahnil.

 

»Ne ve zanjo.« je rekel Vital. »In prosim, če bi mi želel pozirati, to zamolči pred njo. Imam občutek, da bi stvar verjetno zelo slabo sprejela. Ampak resnično si zanimiv, fant: tvoj obraz je vedno maska nekakšne mirnosti. Si kot vojščak.«

 

»Kot vojščak? Upam, da tega nisi razlagal Jasenki!« sem se zarežal.

 

»Oh, saj ni bila ravno zadovoljna z mojo pripombo, čeprav sem po njenem pogledu razbral, da se pravzaprav strinja.« se je zasmejal nazaj. »Ampak tako ali tako se Jasenka nikoli in nikdar ne strinja z nikomer, razen s samo seboj.«

 

»No, kakorkoli: kdaj ti lahko poziram in za koliko časa bo treba? Si prepričan, da ji ne smem povedati za to stvar? Čemu ne?«

 

»Sam veš, da ne bi razumela. Mislila bi, da imam neke čudne, sprevržene namere. Tudi za svoj portret ni pozirala, pravzaprav. Pri enajstih letih mi je prepovedala, da jo slikam in kadar ona reče ne, potem se moraš vdati, če ceniš svoje življenje. Naslikal sem jo tako, kot si jo jaz predstavljam in moram reči, da mi je bilo nadvse všeč, da enkrat za spremembo nisem poslušal pripomb 'moje oči so presvetle', 'roke držim preveč togo', in 'nisi mi povedal, da imam vrat kot kamela'.«

 

Zopet sem se zasmejal. »Mislim, da si delo vrhunsko opravil. Videti je točno takšna, kot v resnici. Ampak zakaj potem takem preprosto tudi mene ne skiciraš in delaš po spominu, saj ti ne gre slabo?«

 

»Nič ne veš o slikarstvu, kolega. Vsak portret mora za sabo imeti vsebino – treba je zaznati življenjsko zgodbo tistega, ki je slikan in tistega, ki ga slika. Brez tega je vsaka slika le prazna posoda. Jasenko poznam, ker je moja hči in ker pride v moj atelje vsaj dvakrat na teden. O tebi vem bolj malo, če izvzameva obiske dvakrat letno, ko v bloku renovirajo okna in izolacijo in tisto, kar mi pove. Da se ne zmotiva: brez težav bi te lahko preslikal, ampak to bi me zbilo. Zanimiv človek si.« je rekel.

 

»Mogoče me smrt staršev dela tako zanimivega. Zanimiv se zdim socialnim delavkam, pa psihologom in depresivnim sošolkam, ki si želijo ramo za solze.« sem se grenko nasmehnil. »Jaz pa tega ne prenesem – njihovi problemi so v primerjavi z nekimi širšimi v bistvu tako neumni: slabe ocene, bivši tipi, lepotna nedovršenost, pa debelost …«

 

»Jasenka pa se nikoli ne pritožuje o tem, a ne? Ona se pritožuje samo nad samoto.« je zavzdihnil Vital.

 

»Samota zna biti prekleto moteča.« sem rekel. »Sedaj pa ne več o njej, kaj? Odpisal sem maturo in imam v bistvu ves čas prosto – danes zvečer recimo, ne bom počel nič, niti k njej ne bom šel, ker … no, se je razburila.«

 

»Potem pa kar sedi.« je Vital prikimal in mi odkazal tisto svojo znamenito oguljeno zofo, na kateri je sedelo že toliko ljudi, pa še vseeno ni imela nobenega vonja. »Poskusi sedeti vzravnano, če te bo pa preveč bolel hrbet, mi pa kar reci in bova zamenjala pozo. Aja, še eno pravilo: slik v nastajanju se ne gleda!«

 

»Razumem.« sem odvrnil in ubogal njegov ukaz. »Kaj pa oprava in to …«

 

»Ah, obleke so nesmisel. Vedno jih jaz narišem.« je rekel, potem pa nepotrpežljivo stopil za slikarsko platno, na katerem je že čakala skicirka in čezenj razgrnil enega od velikih papirjev. »Ljudje ob pomembnih priložnostih  nikoli ne nosijo nekaj, kar bi jim zares pristajalo. Zdaj pa bi rad tišino.«

 

In svinčnik je zaoral po belini. Šele takrat sem videl, kako je Jasenka pravzaprav podobna svojemu očetu: kadar se je koncentrirala ali premišljevala, je nosila ravno takšen tog, stisnjen obraz. Tudi njene poteze, kadar je pisala ali pa risala, so bile hitre in ostre. Pomislil sem, kakšno dobro delo je Vital Boštjančič pravzaprav naredil pred skoraj sedemnajstimi leti.

 

Znal sem izluščiti vse poteze Nje, ki sem jo ljubil.

 

»Pazi nanjo ta mesec, boš?« je po nekaj sekundah spregovoril. »Ne zapusti jo zaradi vsekakršnih neumnosti, ki jih bo med tem časom storila. Obljubi mi.« njegov glas je bil nekoliko tišji kot ponavadi in je zvenel hripavo, mogoče celo proseče.

 

»Veš, da je nikoli ne bom zapustil. Do konca življenja bi se preklinjal, če bi jo.«

 

.      .      .

 

Ko sva se v taksiju vračala domov nisem spregovorila niti besede. Preveč me je bilo sram, da bi kaj rekla in preveč je bolelo, da sem bila poražena. Seveda, kaj sem si pa mislila, da jo bom lahko našla?! Da bom lahko našla nekoga, ki je po verjetnosti samo plod moje domišljije in o kateri ne vem nič?! Še svojega najboljšega prijatelja sem zvabila v to pogoltno past!

 

»Ne obtožuj se.« je zamrmral in mi stisnil dlan. »Prvič uspeti je praktično nemogoče. In ne sekiraj se zaradi palačink, tako ali tako so bile umetnega okusa. Jutri se seliš k meni in se bova o vsem pogovorila. Jasenka vendar nikoli ne obupa!«

 

»Jasenka je kura. Budala.«

 

»Hej, nehaj, drugače bom ti doma izpral usta z milom in to resno mislim!« je bil sedaj jezen. »Če misliš, da bo zaradi enega koncerta res konec sveta, potem res ne vem, kaj naj še naredim. Slovencev je dva milijona, od tega jih je v Ljubljani dvesto dvainsedemdeset tisoč, študentov pa je, če se ne motim, okrog šestintrideset tisoč!«

 

»Od kje vse to veš?« sem zagrenjeno odvrnila. »Drugače pa super, preiskati morava cel Kranj. Bova zasledovala kakšnega piflarja na vsakodnevni poti v študentski dom in menzo ali delila letake po študentu, da ponujava službo za dobro plačilo? Lahko bi tudi naredila policijsko skico, kakšno delavko iščeva, a veš, tako kot ljudje naredijo, kadar pogrešajo kakšnega cucka? Mislili bi si, da sva neka moderna fašista.« zdaj sem se že očitno norčevala.

 

»Vidim, da imaš kup idej.« me je prekinil. »Ampak zdaj res ni pravi čas za sarkazem. Raje nehaj misliti o tem in pomisli, da se boš vsaj naspala. Slišal sem, da Doris jutri leti že ob devetih.«

 

»Celo to ti je povedala?« sem prhnila. »Ti si pa res neverjetno karizmatičen. Še tistemu svojemu kolegu Luki ni povedala, kdaj gre, ker se je baje bala, da bo hotel iti z njo na letališče in bi se potem zelo težko poslovila.«

 

»Pozabljaš, da sem od jutri naprej tvoj uradni angel varuh.« se je nasmehnil. »In angelom varuhom je znano vse. Sicer pa te moram obvestiti, da Doris še ni niti začela pakirati, tako da pričakuj, da boš jutri zbujena že ob zori in boš ji morala povedati, ali roza majici pritičejo kavbojke ali džins krilo.«

 

»Kot da tega že ne bi sama vedela. Doris še nikoli ni ničesar naredila ob pravem času in ravno tako je z mamo. Po mojem ji je Igor že dva meseca vnaprej rezerviral poročno obleko, da je ne bi zadnje dva dni poskušala kupiti in bi potem ugotovila, da jo je že vzel nekdo drug. Dvajset tisoč dolarjev težek primerek ima neprecenljivo socializacijsko vrednost.«

 

»Oh, prekleto. Eni pa res znajo.« se je pridušal. »Hodijo po nekih letoviščih, se zabavajo in pijejo zlato.  Petnajst metrov stran od njih pa ljudje stradajo.«

 

»Ne mi zdaj vleči na plano nekih samaritanskih tem, res nisem razpoložena za to.« sem zavzdihnila.

 

»Razumem. Oprosti.«

 

»Mislim, da sva doma in ne, ni me treba spremiti. Sama bom šla. Hvala vseeno.« je spregovorila, ko se je nekaj sekund za tem taksi ustavil. Nisem ji poskušal slediti in mirno sem opazoval, kako je vzela torbico, pobrskala za denarnico in, ko je vstopila, plačala vozniku. Šele, ko je bila kar nekaj korakov pred vozilom, sem brkatemu možu za volanom rekel.

 

»Me lahko zapeljete še nekam, prosim? V atelje Boštjančič na Brežinski.«

 

Nisem si mislil, da bom imel naenkrat toliko skrivnih zmenkov, še manj pa, da bom imel čas za vse.

 

10.

 

»Jasenka!« me je zbudilo tresenje ramen. »Jasenka! Zbudi se že, ti ponočnjakinja! Potrebujem te!«

 

Seveda. Potrebuje me. 

 

Zastokala sem in počasi odprla eno oko. Doris se je sklanjala nadme in njene oči so bile videti prav zares divje, lasje pa tako naelektreni, da me je prešinilo, če me hoče slučajno razgristi ter pojesti in me zato sprašuje, s katero omako naj me servira, da bom kar najbolj okusna.

 

»Pridi že otrok, ne bomo čakali do naslednje pomladi!« me je nepotrpežljivo povlekla iz postelje s tako močjo, da sem dobesedno zadrsala po parketu in me stlačila v kopalnico. Naslednje, kar sem začutila, je bil pljusk ledeno mrzle vode in še preden bi utegnila protestirati, je Doris zarenčala.

 

»Obleci se, pa hitro!«

 

Zastokala sem, si obrisala obraz in se nato odpravila k omari. Z najbolj počasnim tempom, ki je bil možen, sem si nadela hlače in majico, potem pa sem odkrevsala v kuhinjo, pri čemer sem teto poskušala gledati karseda grdo. Ker danes ni pripravila uglednega zajtrka, so z mize vame zijali nekakšni ovseni kosmiči, verjetno še iz ostanka njene 'dietne dobe' pred približno tremi meseci.

 

»To je dejansko užitno, ali kaj?« sem se namrdnila in potopila žlico v brozgo že dobroda sprijetih koščkov suhih robidnic in nečesa grudastega, ki nikakor ni izgledalo kot nekaj, kar bi normalen človek kadarkoli dal v usta.

 

»Presneta mladina, samo zmrdovati se znate in to točno takrat, kadar je to najmanj potrebno. Let imam čez dve uri, veš to, mula? In nič še nimam spakirano!«

 

»Je to moj problem? Ti greš na poroko!«

 

»Zdaj boš pa še jezikala!?« so Doris pordela lica in vstala je od mize, verjetno zato, da ne bi vpričo mene izrekla kakšne kletvice in zato, da bi se svoji lastni starejši sestri lepo zahvalila zaradi uničenega življenja. Očitno ji je bilo res hudo. Kriza srednjih let, najbrž. Če trideset in nekaj jemlješ za srednja leta in če si najstnik.

 

»Okej, saj nisem tako mislila. Že grem.« sem spravljivo zamrmrala, stlačila vase žlico tega slavnega zajtrka in odkorakala z bojišča v njeno spalnico. Morala sem priznati, da je bil del mene celo vesel, da mi ni bilo pojesti do konca in bom tako ali tako ob bolj spodbudni uri Maksimilijana prepričala, da mi bo spekel kakšno zeliščno omleto ali pa skuhal polento z maslom.

 

Doris je lagala. Iz razporeda celotne njene omare, ki je bila raztresena po postelji, se je dalo razbrati, da je vse skupaj že enkrat spakirala, potem pa si je vratolomno premislila, kaj vzeti s sabo in vse pometala nazaj. Vzorec se je po mojem mnenju in po poznavanju njenih živcev moral ponoviti približno petkrat, preden je občutek nesposobnosti prevladal in se je šla razjokat nad skodelico kave. Zmajala sem z glavo.

 

»Ti Amadeja ne bo posodila kakšnega majhnega delčka svoje garderobe? Predvčerajšnjim mi je po elektronski pošti poslala slike nove pomladne kolekcije od tistega bradatega, kaj je že …« sem hotela biti malo zlobna.

 

»Utihni že, saj nisem jaz kriva, da sem predebela za sveto konfekcijsko številko štiriintrideset!« se je v odgovor oglasil skorajda hlipajoč glas.

 

»A sva že spet tam ali kaj?« sem zavila z očmi. »Poglej, Doris, na tistih roditeljskih sestankih, ki se jih uspeš udeležiti, moški skorajda izgubijo oči, ker jim tako srdito skačejo iz jamic. Večina mam mojih sošolcev je bolezensko debelih, z celulitom do gležnjev, od njih pa veje vonj preventivnih krem proti staranju!«

 

»Ja, seveda! Pozabljaš, da so bile one že noseče in da se na njih pozna vsakodnevno kuhanje razvajenih izbirčnih pamžev, ki hočejo samo pohano.« je užaljeno zatulila in vedela sem, da je bitka izgubljena. Kadar se je Doris vdala pritisku, ni odnehala in takrat ji ni prišel do živega nobeden argument. Večina mam mojih sošolcev je imela svoje sinčke ali hčerkice priklopljene kar na menze, ker so revice morale paziti, da si ne umažejo kuhinje.

 

Namrščeno sem zagrabila prvo majico na levi in brezupno zavzdihnila. »Amadeja ne bo zadovoljna s tvojo garderobo.«, jo lepo poravnala in zložila v kovček. Izbrala sem tiste obleke, ki so bile videti spodobno zlikane, na katerih ni bilo videti večjih madežev in ki so se mi zdele nevšečne. Okus moje mame je bil namreč vsiljiv in ne bi se čudila, če bi lastno sestro poslala domov samo zato, ker se ne bi ujemala z odtenkom njenih zaves v dnevni sobi.

 

Hitro sem končala. Večino časa sem pravzaprav iskala toaletni pribor, ki ga je sicer že spravila v torbico, a je to zataknila v najbolj zakoten del omarice nad pralnim strojem. Ob tem sem dobila celo občutek, da moja teta želi odhod odložiti – in tudi domnevala sem, zakaj. Na 'domačem' terenu je imela gospa Amadeja očitno prednost in imela je tudi grdo navado, da je z sorodniki rada obračunavala v svoji hiši, svojem bloku, svojem stanovanju.

 

»Hej Doris, kje pa je obleka za družico?« sem zaklicala v kuhinjo, ko sem končno zložila zadnjo obleko in sem se spomnila, da najbolj ključen del prtljage pravzaprav manjka.

 

»V omari je, v vakuumsko zaprti vrečki, da se slučajno ne bi nabral prah! Na tretji polici, zraven tiste kombineže!«

 

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem našla, kar sem iskala in osupnila sem, saj česa tako kičastega že dolgo nisem videla. Obleka družice je bila nežno rožnata, pravzaprav je spominjala na barvo nekega osladno zapakiranega in še bolj osladno dišečega mehčalca za perilo, izvrstno pa se je ujemala s hortenzijami na vikendu moje babice. Mogoče je Amadejo prevzela neka čudaška nostalgija in želja po domačnosti. Ah, slab poskus: takšna barva je verjetno moderna in zagotovo je poročna obleka neprimerno hujša.

 

»Ne odpiraj jo, kar zaprto jo pusti, razumeš! Amadeja pravi, da jo je stala celo premoženje in da Igor ne bi bil prav nič zadovoljen, če bi mogel kupiti novo. Že tako pravi, da so naše družinske vezi grozovito neperspektivne.« slišala sem, kako se je v glas prikradla očitna grenkoba, ko je premolknila. »No, razen Vitala. On je še kar dober, baje. Njegova dela veliko stanejo.«

 

»Pha.« sem prhnila. »Žal jih ne bo podedoval, jaz jih bom. Amadeja od ločitve ni upravičena do ničesar več, svoje obveznosti je opravil. Na srečo se je ločila malo prezgodaj.« zadnji del sem namenoma zašepetala, da me teta ne bi slišala. Doris in moja mama sta bili namreč precej povezani, čeprav je ona sama priznala, da večina te vezi izhaja iz golega otroštva in ne Amadejine odrasle dobe. Tudi njo je prizadelo, da se je bivša gospa Krivec Boštjančič svojo družino odločila dobesedno zapustiti, zatajiti. Pred tremi leti je zaživela novo življenje in iz povprečne triintridesetletnice postala podobna dvajsetletnici.

 

»Kakorkoli, bi rada, da ji kaj prenesem oziroma posredujem?« se je od kave nekoliko streznjena Doris pojavila med vrati. Njeni lasje so bili še vedno v obupnem stanju in pod očmi je imela ogromne podočnjake, ampak vsaj ustnice se ji niso več tresle. Pomislila sem, da to noč verjetno ni veliko spala.

 

»Povej ji, da upam, da bo gospod Igor dobil trebušno gripo od poceni klapavic.« sem rekla zagrenjeno. »In da upam, da ji bo po poroki zvest vsaj tri mesece. Štiri bivše žene vsekakor niso dobra garancija, kajne?«

 

Doris je zamrmrala nekaj nerazločnega. »Luka … njegovo telefonsko številko ti bom pustila v škatli od daljinca. Oprosti, nisem zmožna več. Ne morem« in potem izginila v kopalnico. Slišala sem, kako je rahlo zabobnelo, ko je odprla tuš kabino in nato curke vode. Malo odmora. Živčna je.

 

Tudi jaz sem bila. Naslednjih petindvajset dni bom namreč preživela v družbi svojega najboljšega prijatelja, Maksimilijana Bartola. Sanje vsakega dekleta, ampak jaz nisem bila tako srečna ob tem dejstvu. Včasih me je znal spraviti v stanje šoka, v stanje blaženosti, a nikoli v ničesar stvarnejšega: nikdar nisem do njega občutila sovraštva, pomilovanja, jeze, presenečenja. Medlo me je, da se mi je včasih zdel lep na tako drugačen način.

 

Zazvonil je telefon, da sem se zdrznila. S hitrimi koraki sem odšla v predsobo in dvignila slušalko, pri čemer sem se tokrat uspela spotakniti od stojalo za dežnike. Bolečina me je preplavila, da sem začutila solze, a uspela sem se pravočasno strezniti.

 

»Pozdravljena Jasenka!« je bil očetov glas nenavadno vesel.

 

»Pozdravljen Vital!« je bil moj bolj resen. Vedela sem, zakaj kliče in sem se sploh čudila, da to počne, saj v običajnih okoliščinah naredil vse, da se mu ne bi bilo treba poslavljati.

 

»Kaj dela Doris?« me je pobaral, kot da primernega odgovora že sam ne bi vedel.

 

»Kaj dela? Verjetno pakira, kajne?« sem zavila z glasom. »Zakaj sprašuješ, če pa vem, da te prav nič ne briga?«

 

»Sem mislil, da te bo na vsak način poskušala zvleči na letališče.« mi je odgovoril. »In želel sem ji to preprečiti, saj vem, da ne maraš slovesnosti. Hvala bogu, vse skupaj je namreč nemalokrat obupno patetično.«

 

»Zakaj kličeš? Jaz bi se ji namreč v velikem loku izogibala, če bi bila ti. Ne pozabi, da si se ji grdo zlagal in da bi te prišla zaklat z mačeto, če bi samo zaslutila, da si tisoč kilometrov stran od mene.« sem ga poskušala osvetliti. V tistem hipu me je prešinilo, da moj oče govori veliko manj od mame in da že po načinu govora nista ravno sorodni duši. Imel je pa ušesa za mamino nakladanje, verjetno. Dokler mu ni prekipelo, ko je videl, koliko še zapravlja zraven.

 

»Ona bo pa kmalu devet tisoč kilometrov oddaljena od tebe. Vsekakor sem jaz bolj blizu in če se ti bo karkoli  zgodilo, bom pri tebi z letalom lahko že čez pet, šest ur. Če jaz ne bom mogel, pride Magda. Doris tukaj nima nobene besede, dvomim, da bi Igor komurkoli plačal karto, če bi bil nujen primer.«

 

»Okej, zakaj potem sploh kličeš, če je že vse urejeno?« me je prešinilo. »Pusti svoje dvome, spodobno se uredi in pojdi že. Jaz ne spadam v tvoj bioritem in tudi ne vem, zakaj zdaj takšna panika. Saj imam Maksimilijana in ob njem bom že nekako preživela, ne skrbi.«

 

»Saj vem.« je zavzdihnil. »Ampak ne bodi kot lutka. Spravi se v red in majčkeno odrasti. Čez dve leti greš študirat in verjetno boš takrat živela ločeno od Doris, a ne? Ne boš posegala v njeno zasebno intimnost …«

 

»Zasebno intimnost?! Kaj, lepo te prosim, pa to pomeni!« sem se razburila.

 

»Ah nič, pozabi.« je Vital sedaj zavzdihnil. »Hotel sem samo reči, da pazi nase in da pojdi, če bosta kadarkoli na tesnem z denarjem, na banko z osebnim dokumentom in dvigni toliko, kolikor pač rabiš. Vsi so že obveščeni.«

 

»Mhm.« sem odvrnila, še vedno slabovoljna. »Ampak kaj si mislil s to 'zasebno intimnostjo' …«

 

»Rekel sem, da pozabi! In prepovedujem ti, da bi svojo teto razburjala s tem, ti je jasno?! Niti besede!« je bil njegov glas sedaj oster, da sem se kar stresla. Nisem si predstavljala, da je Vital znal biti tudi takšen. Zdel se mi je tako, klasično umetniško brezbrižen.

 

»Dobro.« je prekinil moj molk. »Mislim, da razumeš. Ne bova več izgubljala časa, hči. Ključ od mojega ateljeja ima Maksimilijan …«

 

»Zakaj ga ima pa on?« sem zabodeno vprašala.

 

»Zdaj ni čas za spraševanje, dekle, ti bo že on razložil, ko bo čas za to. Zdaj se nama pa že mudi, kombi imava pred hišo. Lepo se imej in bodi previdna!« me je na hitro odslovil in še preden sem lahko kaj črhnila, je v slušalki rezko zapiskalo. Presneto Vital, solit se pojdi!

 

»Kdo je bil?« je ravno tisti hip Doris prikorakala iz kopalnice, ovita v brisačo. Sumničavo me je premerila, potem pa se iznenada nasmehnila. Takoj sem vedela, kaj si misli in sama pri sebi sem se zarežala, kako zelo slepa je bila.

 

 

»Vital je bil.« sem se nasmehnila nazaj in moj glas je tokrat zvenel osladno prijazno. »Srečno pot ti želi.« Del mene jo je že hotel povprašati, kaj je mislil s to 'zasebno intimnostjo', pa sem se ob ostrem spominu vseeno raje zadržala. Škoda. To jutro je bila tako neznosna.

 

»Tako?« je rekla nataknjeno. »Meni? Se mu je zmešalo?«

 

»Verjetno.« sem spet dobrohotno spregovorila in uživala v tetinem občutku poraženke. »Sedaj se pa obleci. Skoraj je že in mudi se ti, kajne? Pravijo, da je vedno treba biti na letališču vsaj pol ure prej …« nadaljevanja nisem uspela izreči, saj je Doris prebledela in stekla v spalnico kot zmešana furija. Zmagoslavno sem se zahihitala sama sebi.

 

»Kako ste patetični! Vi vsi!«

 

Čez petnajst minut je prišla nazaj, urejena in streznjena do konca. Za sabo je mukoma vlekla ogromen kovček, sicer pa je bila videti kar v redu.

 

»Nasvidenje, Jasenka!« je veselo rekla. »Zdaj pa res moram iti, drugače bom zamudila letalo in tako ali tako bom ta kovček morala pol ure vleči po stopnicah, ker nam kreteni iz občine ni privoščijo dvigala. Še poljubček.« našobila je ustnice in namrgodeno sem jo cmoknila na napleskano lice. Obupen okus, ni kaj.

 

»Lepo se imej, srce!« je še enkrat zaklicala, ko je bila med vrati. »Po elektronski pošti ti bom pošiljala slike, da boš videla, kaj počnemo! Prosim, pozdravi Maksa in Vitala v mojem imenu! O, in skuhala sem ti polnjene paprike, če boš lačna, pa bolonjsko omako in mislim, da je ostalo še nekaj lazanje …«

 

»Adijo!« sem zaloputnila vrata za njo, ko se kar ni premaknila. Mislim, da sva obe šele takrat dojeli, kako zaresno se tokrat poslavljava: zadnja tri leta nisva bili niti za dva tedna zares ločeni ena od druge. Navadili sva se na delovanje v majhni družinski skupnosti, ki seveda zdaleč ni niti spominjala na idealno, a bila je tu.

 

Poslušala sem njene korake, dokler se niso razblinili v nič in je ropotanje postalo že prisluh. Kar nekaj časa nisem hotela verjeti in sem kukala skozi špranjo v vratih, da bi se prepričala, da vendar ne stoji za vogalom in mi bo ravnokar priznala, da je bilo celo potovanje navadna izmišljotina. To bi bilo pravzaprav krasno, ker bi pomenilo, da se niti stvar s tistim dekletom ni zares zgodila. Potem pa je prišlo vame tisto zavedanje.

 

Sama sem, sama!

 

»Sama.« sem šokirano dahnila.

 

 

 

.      .     .

 

Doktor Jazbec se je zazrl vame izza svojih roževinastih naočnikov. Že nekaj minut nisem spregovorila in vedela sem, da ni potrpežljiv, tudi pri situacijah, kakršna je moja. Verjetno je bil tega že povsem navajen, seveda, ena slaba prognoza ni zanj pomenila nič proti stotim, morda celo tisočim. Znan je bil kot najboljši v svojem poslu in če sem si dovolila biti malo pikra, je tudi lahko bil: iz njegove ordinacije so ljudje že tako ali tako odhajali bolj mrtvi, kot pa živi. Bil je njihovo zadnje upanje. Naše zadnje upanje.

 

»Upam, da se zavedate, da vaša prognoza ni dobra, Danica?« je začel z mrakobnim glasom, ki bi moral izdajati globoko žalost. Še vedno nisem dvignila pogleda: moje oči so bile preveč zaposlene z opazovanjem zelene talne podloge.

 

»Gospa!« je sedaj povzdignil glas, da sem kar poskočila in se trudila čim prej spet vzpostaviti očesni stik. Uspelo mi je dokaj hitro in z nekaj vljudnega odkašljevanja in grabljenja jopice sem bila čez borih deset sekund že pripravljena na črno resnico. Zdaj ti bo rekel, da že enkrat zaboga prenehaj kaditi, ker se očitno veseliš napredovanja tega ubijalca. Rekel bo: streznite se Danica in ne obnašajte se tako, kot da je rak dejansko konec življenja!

 

»Še vedno niste prenehali kaditi, Danica?« me je namrščeno vprašal in s palčko pomignil na zaslon, kjer je tičala osvetljena slika mojih pljuč. Nisem rabila biti zdravnica, da sem ugotovila, da je precej slabše kot zadnjič. Podoba je bila prepredena z izdajalskimi belimi lisami. Čudovito, prava umetnina. Nasmehnila sem se.

 

»Še vedno niste prenehali kaditi, Danica?« je ponovil in njegova mesnata spodnja ustnica se je nagrbančila. Ozrla sem se k njemu, še vedno ukrivljenih ust.

 

»Zakaj me to sprašujete?« sem vprašala. »Mar ni dovolj očitno?«

 

»Vem, da se zavedate dejstva, da si sami kopljete grob in to v dobesednem smislu. To vas celo zabava, kajne?« je hladno dvignil obrvi. »Dobro veste, da kajenje v vašem stanju praktično pomeni skoraj samomor. Pa mi povejte torej, če se tako veselite smrti, zakaj še pravzaprav hodite k meni?«

 

»Čemu me to sprašujete?« sem se spet nasmehnila. »Zakaj hodim k vam, pa je menda le jasno?«

 

»Čemu? Zakaj? Zaradi česa?« je prhnil in v njegovem glasu je bila zaznavna sled ironije. »Ker imate menda raka trebušne slinavke in to, kot lahko sami jasno vidite, v četrtem stadiju! Polni ste metastaz, Danica, po vsem telesu se vam je razpasel! Kolikokrat sem vam že rekel, da prenehajte kaditi in se vzemite v roke?«

 

 

Debeli možicelj nasproti mene se je ob mojem opazno brezbrižnem stanju že tako razburil, da sem lahko videla majhne kapljice sline, ki so mu zletele iz ust in pristale na moji s kemičnim nalivnikom popisani kartoteki. Za hip sem se zazrla vase in se vprašala, če je res normalno to, kar počnem sama sebi, potem sem se pa opomnila, da je vse samo kazen, ki bi jo že davno morala plačati.

 

»Mislim, da bi moral doktorju Celarcu predlagati, da vas pošlje k psihiatru.« se je po nekaj sekundah končno umiril, zgrabil pisalo in v majhen kvadratek dopisal nekaj, kar mojemu zdravniku več kot očitno spet ne bo všeč. Morala sem si priznati, da je imel kar prav: zadnje čase mi je resnično postajalo že vseeno in če bi imela vsaj malo zdravega razuma, bi morala sama sebe poslati na kakšno zdravljenje psihološke narave.

 

»Ne. Nočem psihiatra.« sem rekla in moj glas je nenadoma postal resen ter neizprosen. To je bil verjetno prvi stavek, ki sem ga izrekla v treznem stanju vse odkar sem pred približno dvajsetimi minutami stopila v ordinacijo.

 

»Aha, zdaj smo pa tam.« je zopet mrakobno začel Jazbec. »Pa se vi, Danica, zavedate, da sami sebi delate veliko škodo? Da vaša dejanja že mejijo na skorajda nora? Večina ljudi, ki jih sprejmem k sebi, pridejo sem že popolnoma strti, pa še vseeno ohranjajo upanje. Živijo, ker imajo doma moža, ženo, otroka. Vi pa se nekako zapirate, ker se smilite sami sebi in ker se vam zdi, da je svet že tako ali tako obrnjen proti vam.«

 

»Mene ni škoda. En človek na svetu več ali manj, prava reč.« sem zamrmrala in se spet posvetila opazovanju tal. »Ničesar več nimam, za kar bi se splačalo vztrajati: nimam otrok, moža sem pred leti zapustila, prijateljev tudi nimam, tisti, ki sem jih imela, pa so večinoma že vsi na onem svetu.«

 

»Žaljivi ste do vseh, ki upajo Danica, upam, da se zavedate tega. Kako mislite, da je gospe Krušič, tisti, ki je z vami čakala v čakalnici? Doma ima dve mladoletni hčerki in moža, ki je invalid, vendar! Boste tudi njej rekli, da je vse brezpredmetno?« je zavrtal vame, da so se mi njegove oči zdele podobne sovjim.

 

»Ona mora prehraniti še tri lačna usta.« sem rekla. »Jaz pa imam sama zase preveč denarja!«

 

Doktor Jazbec je privzdignil obrvi. »Povejte mi po pravici, gospa Whitley, ampak ali dejansko verjamete temu izgovoru? Pa si vsaj najdite neko novo gonilo, ne vem, pojdite na sprehod s cucki iz zavetišča ali pa pripravljajte prehrambne pakete v mladinskem centru. Nekaj že!«

 

»Kako krasni predlogi, gospod doktor.« sem se nasmehnila. »Ampak mislim, da človek z rakom v četrtem stadiju, s kupom teh in onih težav ne more razmišljati o tem, kako bi se lahko prepričal, da tumorček ne obstaja in se bo že sam nekako izbrisal. Svoje prognoze ne morem pozabiti.«

 

»Nehajte kaditi, Danica.« je rekel zdravnik po kar nekaj sekundah moreče tišine. »Drugega vam niti ne morem več reči: v življenje vas pač ne morem prisiliti, četudi vas ne razumem. Čas je v vašem primeru blazno občutljiva stvar.«

 

»Koliko?« sem vprašala in prvič v času obiska sem začutila, kako se mi napenja prsni koš. Torej me je bilo vseeno strah smrti, četudi nisem vedela, zakaj bi se je bala. Izgubila sem že vse, kar mi je bilo v življenju pomembno: sina, moža, najboljšo prijateljico in upanje. Tako, kot sem jaz s svojim prekletim genom odvzela življenje Benjaminu, ga bo meni zdaj rak. Pošteno.

 

»Ne vem natančno. Morda mesec ali dva, za naprej pa težko rečem. Vsekakor ne veliko in moram vam reči, da bi bilo zdravljenje s kemoterapijo v tej fazi praktično brezpredmetno, če bi prišli takoj, ko bi opazili simptome, bi se mogoče dalo kaj storiti, ampak veliko pacientov z diagnozo karcinoma pankreasa, tako ali tako …«

 

»Umre.« sem se nasmehnila. »Luciano Pavarotti, Joan Crawford, Patrick Swayze, Henry Mancini …«

 

»Res ste posebni.« je zavzdihnil doktor Jazbec in me nekoliko grdo ošinil. »Že vaš osebni zdravnik mi je to rekel. Vedel je, da boste zavračali zdravljenje in da boste pri tem trmasti kot vol – niste šli k njemu, ko vas je neznosno bolel hrbet, kaj? Šele ko vam je porumenela koža in je blato postalo čudno, ste se spomnili, da obstajamo mi, ''ta beli''.«

 

»Kako pronicljivo.« sem priznala. »Ampak še vseeno vzdržujem slabe rituale, kot lahko vidite. Rekla sem si, da bom tisto življenje, kar mi ga je še ostalo, izkoristila do konca in bom dejansko, zdaj, ko me ne bo več v službo, uživala.«

 

»Tako?« je dvignil obrvi in spet napisal nerazločno čačko. »Potem vam nimam več kaj za povedati. Če bodo vaše bolečine postale prehude, vzemite protibolečinske tablete, ki vam jih je predpisal osebni zdravnik. V kolikor imate še kakšno vprašanje ali mi hočete povedati še kaj, česar ne vem, se oglasite.«

 

»Nasvidenje, gospod doktor. Hvala.« sem vstala, pobrala svojo jopico s stola in odkorakala skozi vrata, ne da bi še kaj rekla. Imela sem občutek, da me Jazbečev pogled še vedno lovi in v njegovi družbi sem se začenjala dušiti: zdel se mi je kot angel smrti, čeprav prekleto nenavaden. Cela onkološka klinika se mi je zdela podobna čistim, svetlim nebesom.

 

Čakalnica je bila polna drugih ljudi. Nekaj te majhne množice, predvsem ženski del, se je sočutno ali vprašljivo ozrl k meni. Pri svojih oseminštiridesetih letih sem bila še premlada, da bi se ubadala s čim takim. A kar je, pač je. Bolezen ne izbira, čeprav si star pet ali pa sto let. Za nekaj časa nekatere sicer lahko rešijo geni ali pa močan imunski sistem, potem pa vsi dobimo svoje.

 

Brez, da bi jim postregla s kakršnimkoli odgovorom, sem odkorakala mimo in proti izhodu. Ko sem odrinila nihajna vrata, me je pozdravil žarek toplega sonca in prvič v dolgem času sem pomislila, da naslednjega poletja ne bom dočakala. To je bila resnična žalost. Na prepolno parkirišče se sploh nisem ozirala.

 

Ko sem sedla v avto in vžgala, mi je iz ust šinil vzdih. V vetrobranskem steklu je vame zrla ženska, ki je nisem poznala. Zadnje tedne sem se na debelo mazala s pudrom, da bi prikrila svojo rumeno kožo in da bi ljudje težje opazili moje usihanje, sem se ličila dobesedno kričeče. Nisem želela, da kdorkoli ve. Že tako ali tako je bilo preveč, da sem morala novico o svoji neozdravljivi bolezni naposled razkriti celotnemu učiteljskemu zboru. Sovražila sem usmiljenje.

 

Prijalo mi je, da je bil radio izklopljen. Tako sem lažje mislila in gledala na cesto. Prešinilo me je, da se nekateri od mojih dijakov že vozijo. Maksimilijan se bo kmalu vozil. Jasenka bo naslednje leto … Ne, da bi se zavedala, sem zadnje čase veliko bolj kot o svoji bolezni mislila na njiju. Skrbelo me je in to niti ne več zato, ker me je vezala obljuba, ki sem jo sklenila pred osemnajstimi leti, misleč, da mi je tako ali tako ne bo treba izpolnjevati. Kako sem se motila!

 

Prišla sem do svojega cilja, bloka, ker sem živela in kjer bom preživela ostanek svojega življenja. Na balkonskih oknih so me pozdravljale rože in lahko sem prisegla, da sem slišala zvok Londoninega cviljenja. Pes ni brez mene znal preživeti niti dneva. Preveč sem ji pomenila. In kaj bom sedaj z njo, ko …

 

Do stanovanja sem se prebila tiho kot miška, tako sem se bala, da bi kogarkoli srečala. V takem stanju res nisem bila zmožna ničesar zanikati

.

London je ob škrtanju ključa veselo zacvilila. Včasih, ko je bila še mladič, me je pozdravljala tako, da je s sprednjimi tacami skočila name in sem se je morala prav otepati, ampak zadnje čase tudi tega ni več počela, kot da bi čutila, da ne zmorem več. Sklonila sem se in jo pobožala po dlaki.

 

»Hej.« sem zamrmrala. »Je bilo hudo biti sama?« Čedalje več sem se pogovarjala z njo, to mi je bilo najboljše zdravilo. Govorila sem in govorila, ona pa se mi je usedla ali ulegla k nogam, vsake toliko časa po svoje zagolčala, kot da me razume in poslušala z našpičenimi ušesi. Tudi danes se je usmerila proti kavču, a tokrat ji nisem nameravala slediti. Odpravila sem se v spalnico.

 

Tudi ta je bila razsvetljena, saj sem očitno pustila zavese odgrnjene. Moja stara, a zadnje čase prazna postelja, je bila postlana in videti tako, kot bi želela v njej prvič zaspati. Namrščila sem se, z velikim naporom pokleknila ob njo in s prsti slepo zatipala. Na blazinicah prstov mi je ostala tanka plast prahu. Kartonsko škatlo sem zaznala šele v drugem poskusu, a zabolelo me je dejstvo, da je bila še vedno tam, četudi sem jo hotela zabrisati stran. Polna spominov.

 

Vedela sem, da jo hočem znova odpreti in to so moji nohti naredili povsem impulzivno. Lepilni trak je bil že povsem omehčan in na nekaterih mestih celo preperel. S trdim pogledom sem odstranila krpo, s katero sem pokrila vsebino in med prsti sem začutila poznan občutek slik. Veliko njih, tistih majhnih, portretnih in potem malo večjih, ki bi že morale biti razstavljene na kakšni kredenci.  Zatresla sem se.

 

Zrl je vame, tak, kot je bil nekoč. Njegov nem obraz je bil razpotegnjen v nasmeh, ko se je nekoč mogel postavljati pred ogromnim stolpom iz lego kock. Oči so mu ponosno žarele in še enkrat me je prevzel tisti topel občutek ljubezni, kakršne nisem nikoli čutila do nikogar, razen do njega. To je bil moj sin, Benjamin Whitley, ki bi moral štiriindvajsetega decembra dopolniti štiriindvajset let, a je za vedno ostal v šestnajstem, ker mu je mama predala smrtonosen gen. Hemofilijo.

 

Po licih so mi stekle solze bolečine in nenaden udarec v prsih me je prisilil, da sem se zvrnila na preprogo. Še vedno je bilo kot včeraj. Praznina, ki mi je jemala sapo je bila mogoče res rak, a tista druga je bila močnejša in je sevala skozme. Če tisti dan ne bi šel na kolo … če ne bi izgubil kontrole in padel po pločniku. Če bi jaz … Bilo je preveč: jaz, njegova mama, sem mu uničila življenje in vednost, da ga bo zdaj meni uničil nekdo tretji, je bila pravzaprav čudovita.

 

Komaj sem čakala, da bo konec in bo s šahovnice izginila še zadnja figura. Vsem okrog sebe prinašam nesrečo in to se mora čim prej končati. Če bo Bog usmiljen, kakor pravijo, me bo v nebesih zopet združil z njim in z Veroniko, kakor je tudi prav.

 

Jokala sem, dokler se mi niso veke zlepile in sem se zbudila nekaj ur zatem.

 

 

 

 

 

11.

 

»Hej!« me je pozdravil Maksimilijan, ko sem se tisti dan ob pol desetih pojavila na njegovih vratih. Imel je tako širok nasmešek, da je bil videti kot otrok pred jelko, polno božičnih daril. Od njega je vel prijeten vonj po ravnokar pečenih palačinkah, da je moj želodec takoj izrazil željo po prehranjevanju in mislila sem si, da bom dan vsekakor začela veliko bolje, kot je sprva kazalo.

 

»Kako lepo diši!« sem se namuznila. »Veliko bolje od tistih dietnih kosmičev, ki bi jih mogla po Dorisinem mnenju zaužiti. Imava čokoladni namaz, kolega?«

 

»Vsekakor, kolegica.« se je sedaj zarežal. »In to domač. Pa tudi javorjev sirup sem kupil, če bi ti slučajno prijal. Nekoliko neklasične so. Pridi.« prijel me je za roko in skoraj povlekel v kuhinjo. Na mizi je bilo razvrščenih toliko namazov, da bi dva človeka težko odprla vsaj tretjino, kaj šele poskusila. Ni mi bilo jasno, od kdaj si lahko privošči tak luksuz, ampak bila sem predobre volje, da bi se resno razburjala.

 

»Saj nič ne rečem, lepo je videti, da se tako trudiš zame in moram reči, da sem khm … polaskana. Ampak, prosim, povej mi, si zadel na lotu, oropal trgovino ali naskrivaj laskaš kaki bogati vdovi, da te velikodušno zasipava z denarjem?« sem se hudomušno nasmehnila in sedla.

 

»Kaj misliš?« mi je odvrnil, očitno razpoložen za prijateljsko zbadanje in med tem spet prilil maso na ponev, da je rahlo zacvrčalo. Še vedno je bil stari Maksimilijan v spranem puloverju, nekajkrat zašitih hlačah in skuštranih las. To je v meni sprožilo občutek olajšanja.

 

»No … ne vem, če bi bil ti zmožen oropati trgovino. Če bi jo, grem stavit, da bi se najprej opravičil vsaki stranki, ki bi bila tam in vsaki prodajalki in vsaki skladiščnici, potem pa bi napletel kakšno grozno zgodbo o tem, kako si bil v to res prisiljen in bi ti na koncu sami dajali denar, ker bi se jim tako zasmilil.« 

 

Zasmejal se je, obrnil prvo palačinko in me iskrivo pogledal. »Kaj pa loto? In moja bogata ljubimka?«

 

»Ne verjamem, da svojo štipendijo v resnici porabljaš za igre na srečo, čeprav moram reči, da si te predstavljam, kako vzhičeno praskaš dol premaz in si govoriš 'danes je pa res moj srečni dan, danes je pa res moj srečni dan'. In kot dokaz moji trditvi jemljem dejstvo, da imaš nohte vedno brezhibno postrižene.« sem rekla s tonom, ki naj bi bil podoben zdolgočasenemu. Seveda mi ni ravno najbolje šlo, saj sem videla, kako se je muzal, ko je ropotal s krožnikom.

 

»To z ljubimko bi pa bilo kar možno. Precej privlačen si, se zavedaš tega? Kadar seveda ne nosiš kakšnega izmed tistih svojih obupnih pulijev.«

 

Zaletelo se mu je, da si je mogel z roko pokriti usta, potem pa se je zasmejal. »A beži no!«

 

»Ja.« sem zavila z glasom. »Resno mislim. Če bi hotel, bi lahko na zmenek peljal tri četrtine punc iz tvojega razreda in prepričana sem, da s tabo ne bi šle iz usmiljenja ali zato, ker bi hotele to ali ono uslugo. Še nekaj mojih sošolk, ki te srečujejo na avtobusu, je komentiralo, da si privlačen, mislim, no, luštkan. Če le ne bi bil tako čuden …«

 

»Ojej. Upam, da nimaš kakšnih resnih težav zaradi mene.« se je nasmehnil, napol v šali, napol zares in mi po nekaj trenutkih na mizo prinesel krožnik s tremi dišečimi palačinkami. »Pazi, vroče so. Če hočeš, da se ti namaz malo cedi ven, je pravi čas, da izbereš, kaj boš na njih. Če pa hočeš malo bolj trdno izkušnjo, pa izvoli še malo počakati.«

 

»Hvala.« sem rekla in objela krožnik z obema rokama. »Povej mi, je kaj novega o moji … neznanki? Si kaj izvedel? Jaz sem bila ta teden že petkrat na tisti avtobusni postaji, pa je nikoli nisem srečala.« vame se je spet prikradel že dobro znani občutek nemoči.

 

»Nič.« so se mu ustnice ukrivile navzdol. »Udrla se je v zemljo. Neža, tista sestra od sošolčeve punce, baje ne pozna nikogar, ki bi vsaj približno ustrezal opisu. Ko je pripomnila, da je študij mogoče že končala, pa sem rekel, da ni možno in da verjetno ne študira tam. Saj nisi tako podcenila njene starosti, a ne?«

 

»Se ti zdi, da bi jo lahko?« me je postalo strah.

 

»Malo verjetno. Če dobro pomislim, zna veliko ljudi dobro peti, pa se ne vseeno ne vpišejo na glasbeno akademijo. Poleg tega ponavadi sprejmejo samo tiste, v katerih zaznajo nekakšen nadstandarden talent. Da bi pa midva sama preiskala celo Univerzo in potem še … saj veš, izguba časa. Punca je lahko na katerikoli fakulteti in ni rečeno, da ne bi rabila na debelo preiskati vseh trideset in še nekaj, preden bi jo končno našla. Ampak ne obupaj, saj, mogoče se bo pa danes pojavila na Evitini zabavi.«

 

Začudila sem se. »Zabavi? Resno? To dekle ni normalno … če bi meni grozilo, da padem letnik in maturo, bi se med zvezke zabubila kot kokon.«

 

Maksimilijan je zadnjo palačinko stresel na krožnik, si odvezal predpasnik in se zasmejal. »Saj se trudi, no! Ne gre ji tako slabo, kot si misli Whitleyeva in ta mimogrede čisto spregleduje dejstvo, da je edina oseba, ki se je Evita boji.  Poleg tega pa je tvoja prijateljica edini človek, ki pozna res celo mesto. Mar hočeš povedati, da dvomiš, da bi šla?«

 

»Ne bi prenesla še ene polomije.« sem zamrmrala in si z nožem na palačinko namazala debelo plast karamele.

 

»Polomije so del življenja.« je rekel. »Pa če si hočeš priznati ali ne.«

 

»V redu no. Šla bova in se malo pozabavala, saj sva vendarle sama.« sem se spravljivo nasmehnila in v trenutku je bilo med nama vse kot po starem. Maksimilijan me je zabaval tako, da je svoje palačinke zvijal v čudne oblike in se kot običajno, vmes pobalinsko smehljal. Iz njegovih oči je sijala otroškost in zdel se mi je sijajno, prvinsko lep. Nekaj v meni je hrepenelo po tem, da bi stisnila njegovo roko, ampak tega nisem storila. Bala sem se takšnih vzgibov.

 

»Vse se bo uredilo, boš videla.« je rekel. »Nobena stvar ne more trajati večno.«

 

»Tudi življenje ne.« sem mu zamrmrala, upajoč, da me bo razumel. Dvignila sem glavo k njemu in opazila, da so njegove oči postale nekoliko temnejše, skoraj črne, kot takrat, ko je bil jezen. Spet sem dobila enega izmed tistih cmokov v grlu.

 

»Oprosti. Če se to ne bi zgodilo, se bi lahko ukvarjal s čim bolj pomembnim. Razumem, če si jezen name in če misliš, da sem si vse skupaj preprosto izmislila, samo … poskusi razumeti. Na zabavo bom šla samo zato, da stvari mogoče pridem do dna ali mogoče poskusim pozabiti.«

 

»Hej, hej, kaj je pa sedaj to, saj veš, da nisem jezen nate.« je hitel in se presedel k meni. »Moja prijateljica si in daleč najboljši človek, kar jih poznam. Pojej sedaj in potem bova počela kaj zanimivega – lahko bi šla na kegljanje, na bazen ali pa v gledališče, kaj praviš?«

 

»Res si zlat, ampak raje bi ostala doma. Rekel si, da me boš naučil likati in prati, pa kuhati … samo zaposlila bi se rada in uživala malo vsakdanjosti. Vedno sem bežala od doma, ki ni bil po moji predstavi. Dejansko si želim nekoč uživati običajno življenje, veš?«

 

»Potem te pa bom.« se je nasmehnil. »Če si tako želiš. In popolnoma podpiram tvojo misel, sploh zato, ker boš po mojem mnenju, kmalu, mislim, pravzaprav bosta, dobili družbo … fanta, hočem reči.«

 

»Čakaj, čakaj, a ti govoriš o Doris?! Saj ona niti na zmenke ne hodi, kako naj bi torej imela fanta?!« sem presenečeno pobuljila in Maksimilijan je najprej vrnil enak pogled, potem pa se je začel hahljati, dokler ni naposled padel v krohot.

 

»A res ne veš, ali kaj?« je komaj izjavil, ko je hlastal za zrakom. »Saj se niti ne skrivata več!«

 

»Pa kdo?« sem postajala radovedna.

 

»Ja, Doris in Luka, vendar! Jezus Kristus, Jasenka, verjetno moraš spati trdno kot top, da ne opaziš, kako se tvoja teta skoraj vsako noč odtihotapi in pride nazaj zgodaj popoldne. Ti pa še kar naprej misliš, da preprosto rada dolgo spi!« še kar naprej se je smejal.

 

»Ni res, ne more biti res.« sem odkimala, popolnoma prepričana v svoj prav.

 

»Pa je. Nekajkrat sem ju že zalotil, kako se poljubljata.« mi je zaupniško šepnil na uho. »Če je kaj vrednega na njem, potem se bo moral kmalu vsaj preseliti k njej, da ne bosta na očeh sosedam, če stvari že nočeta uradno obelodaniti.«

 

»Ampak, saj je rekla, da sta samo kolega …«

 

»Glej, če meni ne verjameš, pa poglej dejstva. Tip jo vsak petek povabi na večerjo in ji pripravlja peteline v vinu, polže po francosko, race s kostanjem in kaj jaz vem vse še praviš. Oprosti, ampak jaz bi se resno vprašal, če nima kaj za bregom.«

 

Zavila sem z očmi. »Pa če je kuhar! Normalno, da ji ne bo skuhal makaronov s tunino omako, če jo povabi na večerjo, no! Sploh pa, če to res drži, potem bi morala biti tudi midva ljubimca, vidiš, pa nisva.« Potem sem obmolknila, saj je pogled mojega sogovornika postal nenavaden. Njegove lešnikovo rjave oči so zažarele in se spremenile v skoraj črne. Nekaj sekund je molčal, potem pa dejal.

 

»Prav imaš, res nisva.«

 

Potem je brez besed vzel krožnik, brez da bi do konca pojedel in ga postavil na pult. Način, kako je to naredil je bil trd, lahko sem slišala krhanje robov. Takoj sem zaznala nekakšno praznino na mestu, kjer je prej sedel in bog ve od kje sem zbrala moč, da sem se dvignila izza svoje hrane in prosila.

 

»Prosim, pojej z mano, Maksimilijan. Lepo sva se pogovarjala.«

 

Potem pa sem pomislila. »Strašiš me, ko to delaš. Nisi ti.«

 

Videla sem, kako je, naslonjen ob pomivalno korito, dvignil obrvi. »A tako?« Njegov glas je bil hladen in brezbrižen.

 

»Nehaj!« sem rekla nenavadno mirno, vstala in mu obraz nenadoma ujela med dlani, da je zadrhtel od presenečenja, potem pa sem se spet zazrla vanj. Moje modre oči so žgale njegove. »Nehaj.«

 

Nato se mi je izvil in odkorakal v svojo sobo. »Pripravit se grem, zmenjen sem z Evito. Veliko dela naju še čaka.« Potem ga ni bilo skoraj deset minut, dokler ni z veliko naglico stekel mimo mene, še preden sem uspela kaj reči.

 

»Kaj pa …?«

 

»Ko se vrnem, bova pripravila kosilo. Ne skrbi, ob enih bom že nazaj. Lepo se imej.«

 

»Maksimilijan …«

 

Vse se je odvijalo tako hitro in tako brezosebno. Moj najboljši prijatelj mi za slovo ni namenil niti enega pogleda, pač pa je samo divje zalučal vrata nazaj na tečaje, da je kar zabobnelo. V tistem hipu mi je v glavi zavrelo in komaj sem se zadržala, da nisem planila nadenj in mu s pestmi izdrla pljuča. Nič, kar rečem in kar naredim, mu ni prav, ampak še vseeno mi manjka vsako minuto odsotnosti, sem se zavedela.

 

Prešinilo me je, če bi šla spet čakat na postajo, pa sem takoj dobila pomislek. Vsi so bili tam, res čisto vsi, samo nje nikoli ni bilo in lagala bi, če ne bi rekla, da se mi je že njena podoba začela brisati iz spomina.

 

 

S hitrimi koraki sem nenadoma, kot bi me vodila višja sila, odprla vrata njegove sobe. Zelo redko sva posedala tam, veliko raje je videl, da sva bila v dnevni sobi in slutila sem, zakaj. Verjetno je tam hranil fotografije svojih staršev.

 

Soba je v sebi skrivala neko tesnobo, četudi je bila svetla. Pisalna miza, ki se je nahajala skoraj tik za vrati, je bila do vrha naložena s papirji, da je bilo za računalnik komaj prostora. Nisem si upala poseči v te kupe, saj so bili preveč natančno zloženi in bi Maksimilijan zlahka ugotovil, da sem brskala po njih. Zavzdihnila sem in se zopet ozrla.

 

Moj pogled je ujela bliskavica iz ekrana in v hipu me je prešinilo, da je očitno pozabil ugasniti. Kar sama od sebe sem se usedla na stol in nemirno potapkala po miški. Oblila me je slabost, ko sem spoznala, da se nisem motila. Uporabniški pano z imenom 'Maksimilijan' se ni mogel motiti. Še bolj pa sem bila osupla nad ozadjem: prikazoval je mene na nedavni ekskurziji v Splitu. Bila je tista obupna fotografija Jasenke z mornarsko modrim klobukom. Ko sem jo posnela, je obupno pihalo in lasje so mi silili na oči, da sem jih z eno roko poskušala odgnati. Nisem vedela, da je sošolka Natalija ni izbrisala iz fotoaparata.

 

Kaj se gre, sem se spraševala. Zakaj je tako čuden? Kaj to pomeni? Nisem si znala razlagati. Človeški odnosi so mi bili od nekdaj uganka: v spomin so mi prišle njegove nedavne besede o Doris. Nikoli mi še ni lagal in ni imel razloga, da bi mi. 

 

Misli sem odgnala in raje kliknila na mapo z najbolj obetavnim naslovom Solkan. Ni me vodila na direktno mesto: v njej je bilo več skupin, označenih samo s številkami. Nič mi ni bilo jasno. Kliknila sem kar na prvo in pred mano se je zvrstila vrsta fotografij. Vključeno je imel samodejno projekcijo. Od razburjenja sem se do krvi ugriznila v ustnico.

 

Že prva me je pokopala in me prepričala, da mi bo žal, ker sem se sploh lotila česa takega. Vame je z nasmehom zrla svetlolasa ženska, očitno Maksimilijanova mama. Ni ji bil podoben, edina stvar, ki je bila njena, so bile poteze okrog oči, ki jih je dobesedno kopiral. Zdelo se mi je, kot da skozi njen pogled pravzaprav zre sin. Prevzela me je nenadna žalost.

 

Naslednja slika je bila še hujša: na naslednji fotografiji so bili vsi trije Bartoli nasmejani in srečni, da bolj ne bi mogli biti. Stali so pred čudovito belo hišo, eno izmed takih, ki so po primorju kar posejane. Nekoč je morala biti njegov dom in lahko sem videla grmiček rožmarina, ki se je bohotil skozi enako belo ograjo, pa Maksimilijanovo modro kolo na dvorišču. To vse je enkrat obstajalo, me je prešinilo, potem pa je prišel en dan in napravil vsemu konec. Le kaj je sedaj s to hišo? So jo podrli?

 

 

 

Maksimilijan zagotovo ve. Tako je bil podoben očetu. Visok, temen in kodrastih las. Težko je bilo opazovati očeta svojega najboljšega prijatelja z neznanim imenom in hkrati vedeti, da ne obstaja več, da je umrl. Neznano kje in neznano zakaj. Mi bo sploh kdaj povedal?

 

Prečesavala sem slike in se ob tem počutila neznosno žalostno. Proti usodi smo vsi tako majhni – jaz lovim neznanko, ki je pravzaprav nikoli nisem zares spoznala, on je ostal brez staršev … Potem pa sem nenadoma presekala, zaprla datoteke in odšla, preden bi me spet ujele podobe Maksimilijana na prvi šolski dan, na rolerjih, na bazenu, pri peki piškotov … Presneta nesreča!

 

V tistem hipu sem si želela, da bi bil tu in da bi ga lahko tako močno objela, da bi ostal brez sape. Mu samo namignila, da mi je žal za vse in da ga nikoli več nočem prizadeti. Nisem vedela, zakaj je odšel, ampak fotografije so mi vlile občutek krivde.

 

.       .       .

 

»Hvala.« je zamrmrala Evita, ko sva po dveh urah končno odložila učbenik in obsedela na stolu, kot da ravnokar misliva za vedno obmirovati. Nisem mislil na ničesar drugega, kot na lastno utrujenost in premik njenih ustnic je zdrsnil vame precej kasneje, kot bi bilo potrebno.

 

»Kaj?«

 

»Hvala.« je ponovila. »Za vse.«

 

»Aha. No, ni zakaj.« sem zvenel brezbrižno. »Zagotovo ti bo uspelo, saj vidim, da se trudiš …«

 

»Trudim.« je prikimala. »Ampak trud včasih ni dovolj, se ti ne zdi? Mislim, vse skupaj včasih izpade tako nesmiselno, nelogično …«

 

»Tako praviš? Saj se strinjam.« sem odvrnil in se zasukal k njej. Evita Farkaš je bila čudna pojava, z vijolično pobarvanimi lasmi in z očmi, podobnimi hroščevskim. Ne bi se čudil, če bi mi nekdo povedal, da je bila v prejšnjem življenju pikapolonica ali miš, tako živahno so se smehljale v svet. Čisto drugače od Jasenkinih, ki so bile neizprosno toge.

 

»Zakaj vztrajaš?« je nato vprašala in njen pogled je postal žaloben, mogoče celo sočuten. Prešinilo me je, da jo nisem nikoli dobro poznal, saj sem z njo govoril preredko in površno, ona pa se nama nikoli ni trudila pridružiti.

 

»Kako to misliš?« sem se presenečeno zdrznil. »Ne razumem.«

 

»Zakaj se tako trudiš? Zakaj naivno verjameš, da se bodo stvari spremenile?« je zavrtala vame, pri čemer še vedno ni umaknila pogleda. V tistem trenutku sem si na moč želel, da bi bilo vse drugače, da bi bila ta kuhinja tista v Solkanu, s prelepim čipkastim prtom na mizi in bi elektronsko uro na pečici zamenjala tista z ohišjem. Prenehaj sanjati!

 

»Pa kaj vam je, ljudje? Zadnje čase vsi načenjate neke globoke debate …« sem zavzdihnil. »Sploh ne razumem, zakaj raje ne poveste stvari naravnost in bi bilo vse zelo lažje. Najprej je s tem začela Ona, potem Jasenka, zdaj boš pa še ti, ali kaj?«

 

»Včasih se teh stvari nabere in kakšna luna samo še prida k temu. V neki knjigi sem brala, da se človeku na vsakih sedem let zgodi kaj pretresljivega, mislim, ne v običajni obliki, ampak predvsem, saj veš, v duševni. Nekakšna karmična čistka …«

 

»Karmična čistka?« sem bil zgrožen. »Pa ne, da misliš resno, Evita?! Jasenka mi je rekla, da si najbolj realističen človek, kar jih pozna. Da ne dopuščaš mitov o resnični ljubezni, o življenju po smrti, ne vdajaš se nikakršni obliki vere …«

 

»Potem ji verjemi.« je rekla. »Sicer pa ne rabiš biti posebno stvaren, da ugotoviš, da se okoliščine od časa do časa spremenijo. Svet je na višku, a veš? Nikoli še ni bilo večjih vojn, tolikšnih prevar, obračanj, prevračanj … to ima vsekakor vpliv na nas in samo oči si zatiskamo, če trdimo, da ga nima. Ti dovolj pomeni, da lahko mirno rečem, da ne poznam boljšega človeka od tebe?«

 

»Daj, daj.« sem zamahnil z roko. »Saj me sploh ne poznaš, no. Lansko leto si me po naključju srečala na božični zabavi od Kaje in nekajkrat si se uspela spotakniti ob moj nakupovalni voziček, drugače pa se sploh nisva družila. O tebi sem do nedavnega vedel samo to, da ti je ime Evita, da hodiš v isto gimnazijo kot Jasenka in da menjaš barvo las hitreje od spodnjih hlač.«

 

»To ni res!« me je zavrnila. »Samo ljudje me hitreje opazijo ob tej poplavi dolgočasnežev. Med samimi blondinci, rjavolasci, rdečelasci in črnolasci se ti zdim kot kakšen vesoljec. No, in nekateri radi dobijo barvne leče in iz lepega odtenka svetlo vijolične ustvarijo že kar purpurno barvo.«

 

»Mja.« sem bil grenak. »Ampak povej mi, kaj si mislila s tem …«

 

»Tako dober si do Jasenke.« je rekla. »Tako, kot nobeden nikdar ni bil, niti njena starša. Pereš ji, kuhaš ji, tolažiš jo … Zakaj to počneš, ko pa veš, da ti ne bo z ničemer povrnila in ti bo še kar naprej metala vrele besede v usta?«

 

»Ker je moja prijateljica, saj to je vendar jasno!« sem se razburil. »Se ti družiš z njo zato, da ti bi vsak dan skuhala pire krompir s špinačo in oprala perilo?«

 

»Seveda ne.« je bila ogorčena. »Ampak ti živiš zanjo! Kadarkoli jo pokličem, je pri tebi ali pa se vsaj odpravlja k tebi, skoraj vedno, kadar pozvonim, je ni, ker je pri tebi. Če se pa kdaj po sreči res ujameva brez načrtovanja, pa govori samo o tebi, kaj sta počela in kako ti je hvaležna za vse, kar si storil zanjo in kako srečna je lahko, da te ima! Sploh se ne zavedaš tega, a ne?«

 

»Ti pa imaš domišljijo.« sem se posmehnil. »Glej, ne vem, kaj bi mi rada povedala, ampak lahko ti povem, da sem na žalost pač edini, ki ji bo v vsem stal ob strani! Nikogar nima, nima prijateljev in nasploh je uničena – vsi tisti, ki so jo v življenju zapustili, bi se morali križati!«

 

»Tudi ona ne ravna vedno lepo z ljudmi, ki so ji prijatelji in to sam dobro veš. Pozabljaš, da nisi edini, ki jo poznaš iz otroštva – pravzaprav jo poznaš šele odkar se je preselila k Doris, čeprav sta hodila v isto osnovno šolo. Ti lahko povem, kje sem doma? Na Šentjakobski ulici osemnajst. Ja, sosedi sva si, oziroma sva si bili, več kot deset let.« me je z zadnjim stavkom osupnila.

 

»Resno?«

 

»Mhm.« je prikimala. »Tudi jaz imam podobno življenjsko zgodbo. Moja starša sta se ravno tako spoznala mlada in ugotovila, kako se lahko človeški možgani pravzaprav motijo. Moj stari je tisti znanstvenik Lenič, ampak imam priimek mame, ki je pač iz Prekmurja, a ne? No, ona je zavožena filozofinja, če te zanima, Agata Farkaš. Mislim, da je celo napisala tri publikacije o Kantu. Traparija, vsekakor, opij za navadne nakladače. Seveda ne pričakujem, da boš ti to kadarkoli bral, nasprotno, še na srce ti polagam, da ne napravi te napake.«

 

»Ampak drugačna si od nje!« sem bil presenečen. »Vedno si se mi zdela tako neobremenjena, tudi, kadar je Jasenka govorila o tebi, te je opisovala kot stoično, nedotakljivo, celo premalo čutečo!«

 

Evita Farkaš se je nasmejala. »Drugačen človek sem od nje. Bolj stvaren, bi rekla. Mislim, da se Jasenka boji pokazati svojo nežno dušico, ker se boji, da se ji bo spet zgodilo isto, kot njenima staršema ali njej z Martinom. Aja, verjetno se sprašuješ, kdo je Martin? Njen bivši. Vem, da ti tega ni nikoli povedala, ampak …«

 

»Kaj ji je storil?! Povej mi!« sem bil oster. Moja notranjost je bila zvita, kajti imel sem slab občutek, pa tudi Evitin obraz se je nekako pomračil. Nekaj časa me je nepremično gledala, potem pa potiho spregovorila, kot da ji nekaj leži na srcu in tega sploh noče nikdar več omenjati.

 

»Ne vem, če ti lahko povem.« je rekla. »Doma namreč nihče ne ve, ker sem Jasenki obljubila, da tega ne bom povedala nikomur.«

 

»Ljubi bog, pa menda ji niso storili kaj gnusnega?« sem vstal s stola. »Povej mi! Prosim!« še naprej sem zrl vanjo in opazil, da so se ji začele tresti roke. Zdaj je bila videti že precej razburjena. Ne laže, me je prešinilo, res je nekaj.

 

»Ne morem.« je naposled zavzdihnila. »Ne morem. Obljubila sem ji. To ti lahko pove samo ona. Mogoče bi bilo bolje, da grem, tako ali tako mi stara pravi, da moram pospraviti svojo sobo in pomesti podstrešje. Se vidiva potem jutri, kaj?« je vstala in se že napotila proti vratom, ko se je obrnila in pripomnila. »Danes imam rojstni dan in na zabavi bo celo mesto. Želim, oziroma pričakujem, da prideta tudi vidva. Adijo.«

 

»Čakaj, saj …« sem jo poskušal zaustaviti, a vrata je za sabo zaprla tako silovito, da sem obstal na mestu. Še pred minuto je bila Evita Farkaš z mano zatopljena v globok pogovor, potem pa sem jaz rekel eno besedo narobe in že je odletela kakor ptičica.

 

Zavzdihnil sem in spustil roke na kolena.

 

.              .               .

 

Maksimilijan se je vrnil čez približno dve uri in pol. Čakala sem ga pred vrati, saj sem poznala njegovo hojo, ki se je začela že nekaj nadstropij nižje in odločena sem bila, da se naravnost soočim z njim. Tako zadihan in vidno utrujen se mi je zdel najbolj primeren, saj vso svojo pot verjetno ni razmišljal, kako bi se obranil pred mano. Tako sem takoj, ko je prišel izza vogala z kopico zvezkov v torbi, skočila nanj in se namenila izpolniti tisto, kar me je prej popadlo.

 

»He … Kaj?« je zastokal, ko sem mu tako močno stisnila rebra, da je rahlo zaškrtalo. Presenetilo me je, da se mi ni upiral, pač pa me je sprejel skoraj tako, kot bi si tega želel. »Ti je uspelo pokvariti pralni stroj?«

 

»Ne. Sploh nisem nič počela.« sem se nasmehnila, še vedno varno ugnezdena medenj. »Samo televizijo sem gledala in nekaj mi je reklo, da bi bilo danes smotrno objeti svojega najboljšega prijatelja in ga obvestiti, da je bila v trgovini akcija in da je Jasenka Boštjančič prvič v dveh letih podlegla potrošniškemu vzgibu …«

 

»Bova kuhala golaž?« so se mu zaiskrile oči. »Prekrasno.«

 

»Ne. Kupila sem mleto meso.« sem rekla.

 

»Oh, še bolje. Lazanja ali musaka?«

 

»Sem vedela, da imaš tudi ti enake misli! Izbiro prepuščam tebi.« sem se zasmejala in ga končno spustila, da je lahko normalno vdihnil. Objem mi je dobro del in več kot očitno njemu tudi, saj je bilo vse kot po starem. Takšne trenutke sem oboževala. »Kako je Evita?«

 

»Oh, dobro ji gre. Rekla je, da boš na zabavi, četudi te bom moral tja privleči in da mi bo drugače zavila vrat. Torej imam na grbi poleg tebe še zdaj eno žensko, ki mi grozi z umorom. Jezus, res se bojim zase.« se je namuznil, da sem zgroženo pobuljila, potem pa se zahihitala, ko sem dojela šalo. Maksimilijan je znal biti čudovit igralec.

 

Snel si je nahrbtnik in se odpravil v dnevno sobo. Na televiziji se je spet neumorno vrtela neka dolgočasna nadaljevanka, da je zavzdihnil in se sklonil k polici s kasetami. Ko sem videla, da se nagiba k izboru Cvetja v jeseni, sem pohitela.

 

»O, ne, ne, ne. Ne jokavih-solzavih-jamrajočih eskapad, prosim.« noben del mene ni hotel priznati, da mi gledanje tovrstnega žanra pravzaprav ugaja in da sem se vsakič, ko je Janez Meto držal v strastnem ljubezenskem objemu, sključila, da ne bi nihče videl, kaj se mi dogaja. Moj obraz je postal nenavadno tog in nikakor se nisem mogla več sprostiti – zdelo se mi je, kot da sem se sama za en trenutek znašla v tistem hipu.

 

»Saj ni jokava.« je ugovarjal. »Čudovit, predvsem pa čuten primerek slovenskega filma je.«

 

»Osladen je.« sem rekla. »Sploh tista melodija … da se ti obrne.«

 

»Oh, ne pretiravaj, saj vem, da ne misliš resno. Vem, kdaj prikrivaš resnico. Ampak ne skrbi, ne bova gledala tega …« in povlekel je neko staro kaseto s komedijo, ki se je ravno prejšnji teden vrtela na komercialki. Nisem vedela, kaj naj sedaj storim: ko se je ulegel sem dobila pomislek, da se mu moram pridružiti. Ob tem se mi je porodil strah, da mu bom zopet preblizu in da se bom ga spet zbala.

 

»Pridi.« je rekel in mi ponudil roko. Ta hip sem se spomnila, da sem mu že ničkolikokrat sedela v naročju, se stisnila obenj in da mi je bilo takrat prijetno, tokrat pa sem se tega ustrašila. Njegov dotik mi je pošiljal nekakšna čudna sporočila do možganov in me pustil zmedeno. Verjetno je to pričakoval tudi tokrat.

 

»Maksimilijan.« sem rekla.

 

»Reci.« je bil neizprosen.

 

»Ne vem.« sem oklevala in se pri tem zazrla v njegove temne, lešnikove oči, ki so se mi še vedno rahlo smehljale. »Ne vem, če je prav.«

 

»Kaj ni prav?«

 

»Biti tako … ne morem.« iz ustnic se mi je izvil vzdih in globoko sem se zamislila. Maksimilijan se je dvignil iz fotelja in mi roke ovil okrog bokov. Neslišno sem kriknila, ker me je za hip prešinilo, da mi bo storil kar hudega, a se je moja misel hitro razblinila, ko me je nežno posadil na drugo stran. Kako sem lahko …

 

»Bojiš se me.« je suho izdavil. »Od kdaj?«

 

»Saj se te ne.« sem se živčno izmaknila vprašanju. »Ne nori!«

 

»Ja, pa se me. Tresla si se.« me je zavrnil. Njegov pogled tokrat ni bil jezen ali hladen, kvečjemu žalosten. »Veš, da ti nikoli ne bi nič storil, a ne?«

 

Prikimala sem. »Vem. Samo res ne morem. Oprosti.«

 

»Jase …« odsekal je sredi stavka. »Saj vem.«

 

»Ne.« sem rekla. »Ne veš, kako je.«

.      .      .

 

Lazanja za kosilo je bila dobra.  Prvič v življenju sem stala za štedilnikom v pikčastem rdečem predpasniku in Maksimilijan mi je potrpežljivo narekoval, kako se naredi bešamel in mesno omako. Navkljub prepiru je šlo vse gladko.

 

»No, vidiš, da ni tako težko. V nekaj tednih boš kuhala bolje od mene.« se je zopet prijazno muzal izza vilic, ko sva kadečo jed vtikala v usta. Presenetilo me je, kako se je življenje po tisti majhni zoprnosti v hipu uredilo in se je Maksimilijan obnašal, kot da se ne bi nič zgodilo. Spraševala sem se ali to pomeni, da se je mojih izpadov že popolnoma navadil ali pa bo stvari nalagal dneve in dneve, potem pa dokončno izbruhnil. Nisem poznala odgovora.

 

»No, no, ne pretiravaj. Dober učitelj gospodinjstva bi bil, to je.« sem se zasmejala in vtaknila nov grižljaj v usta. »Sicer pa, zdaj, ko sem prvič poskusila, vidim, da res ni težko. Bom pač sprva delala po receptih in se bom strogo držala količin. Mogoče boš kakšen dan preživel na straniščni školjki, ampak mislim, da veš, da se je za blagor drugega včasih treba žrtvovati.«

 

»Resno? Oh ljubi bog, predstavljaj si me za katedrom, kako bi z učenci reševal naloge o beljakovinah in ogljikovih hidratih. In zagotovo bi se zredil za vsaj trideset kilogramov, ker bi pamži želeli jesti samo pice in cvrtje pa torte.«

 

»Zveniš kot kakšna zaskrbljena babica.« sem se spet zabavala. »Sicer pa, povej mi, kdaj in kje bi ta slavna zabava od Evite. Kdo vse pride?«

 

»Ne vem. Ni hotela povedati. Baje, da bi potem mogoče hotela na vsak način oditi že na vratih.« se je spet po svoje namuznil in si vzel še eno porcijo. »Vsekakor vem, da te to več kot očitno dejstvo navdaja z optimizmom.«

 

»Sita sem teh igric, a veš? Sita sem sama sebe … odnehala bom s tem iskanjem in se posvetila tistemu, kar je zares pomembno. Svoji razpadli družini in če verjameš, celo šoli, četudi zveni malo klišejsko. Ampak človek ne more večno živeti v dvomih in skrivanju pred samim seboj.«

 

Obmolknil je.

 

»Ne more se kar tako končati. Sila ne deluje tako.« je naposled dejal z mirnim glasom, kot bi nekaj premišljeval. »In takšne stvari se večinoma ne dogajajo po naključjih, no, tvoja zgodba je naravnost za v kakšen roman …«

 

»Ki se bo končal v utopiji.« sem ga prekinila. »Ne laži mi, Maksimilijan, to sam dobro veš, samo naravnost si ne upaš izreči. Dobro vem, da ne verjameš v nobene sile in prav je tako. Pozabila bova na to in ne bom te več obremenjevala – hvala ti za vse, kar si naredil, večer v Meduzi bi lahko bil prav prijeten, če se ne bi rodil iz takšnega neumnega namena …«

 

»Jase …«

 

»Sanje so za bedake. Svet ne deluje po tem principu. Poleg tega sem ti zagotovo uničila sloves, saj v mojem imenu poizveduješ za neko punco, ki si jo verjetno itak samo domišljam. Uničila te bom. Poglej, kam me je pripeljalo. Sama sebe komaj poznam.«

 

»No, no. Ljubljana je res majhna in če po naključju tvoja neznanka res ni odšla na kakšno odpravo na Antarktiko, je prav velika verjetnost, da je še tu in da boš nekoč zopet trčila vanjo. Samo upaj, da se bo to zgodilo kaj kmalu – v nasprotnem primeru te nerešena skrivnost utegne uničiti. Marsikaj utegne uničiti.« je poudaril. 

 

»Zdaj mi boš pa še dajal upanje, potem ko si mi jasno povedal, kako neumno je vse to? In jaz kura te takrat nisem poslušala, zanalašč sem trmarila svoje. Ne razumeš, Maksimilijan. Ženske mi sploh nikoli niso bile zares všeč, mislim, kadar sem se zaljubljala, sem se izključno v fante in tudi nisem čutila nobenih takšnih nagnjenj.«

 

»Prav.« je rekel. »Povej mi, v koga si bila že zaljubljena, da bom vsaj to vedel, če sem že tvoj najboljši prijatelj.«

 

Obstala sem tiho. Pravzaprav nikoli nisem dovolila, da bi se v koga res zaljubila. Pri Martinu so bili morda, morda zametki, a v tisti noči pri njem doma se je jasno pokazalo, kakšen idiot je bil in kakšno spoštovanje do žensk je pravzaprav imel.

 

»Pusti.« je rekel po nekaj dolgih trenutkih. »To je pravzaprav čisto tvoja stvar. Mogoče sem se prenaglil.«

 

»Ne.« sem ga ustavila. »Prav imaš. Ampak pravzaprav ne vem, če sem se sploh kdaj zaljubila. Mogoče je ta sposobnost v meni nekako odmrla in bom končala kot zafrustrirana samska babnica, ki ji bo edini smisel življenja štrikanje puloverjev in obmetavanje golobov s kamenjem.«

 

»Ah ne, ne ti. Veliko preveč zanimiva si.« je rekel in oči so se mu zaiskrile. Namrščeno sem ga pogledala, a vse, kar je prišlo, je tudi tako hitro odšlo. »Jaz sem pa zelo običajen in prav možno je, da bom na stara leta samska tečnoba in se bom obnašal tako, kot praviš. Čeprav je bila moja babica tako čudovita, nežna oseba.«

 

»Hm. Jaz se pa sploh ne spomnim, kakšni sta bili obe moji stari mami, čeprav sta obe živi. In dedka tudi.« sem se zamislila. Videla sem, kako je Maksimilijan ob tem dejstvu izbuljil oči, saj je verjetno mislil, da so vsi pokojni. Že od svojega petega leta nisem imela stika z nikomer in nikoli me ni nihče prišel pogledat – pa tudi če bi, sem si morala priznati, da mu verjetno Doris ne bi odprla vrat. Še vedno je bila jezna na svoje starše po tisti bitki za skrbništvo, Vitalovih pa niti ni nikdar spoznala. Niso namreč imeli radi Amadeje in kakor sem upravičeno domnevala, tudi njene družine ne.

»Ampak zakaj?« je vprašal.

 

»Bitka za skrbništvo. Očetovi starši se sicer niso vpletali, ampak mamini so se. Želeli so popraviti stare napake …«

 

»Kaj pa Vital?!«

 

»Strinjal se je, da zame skrbi Doris.« sem odvrnila. »Saj dobro ve, da njegov življenjski stil ni primeren za vzgajanje mladičev. Sicer je, ko je spoznal Magdaleno, razmišljal o tem, da bi imel še kakšnega, pa je narava sama posegla vmes. Punca ne more imeti otrok, nekaj je narobe z njenimi jajčniki.«

 

»To je grozno.« je zavzdihnil Maksimilijan. »Pa ji ni nič hudo?«

 

»Ah, ne. Svet je tako ali tako prenaseljen.« sem zamahnila z roko.

 

»Zakaj zadnje čase vsi tako govorite? Rodnost vendar upada.«

 

»Ampak se še vedno vsako leto rodi preveč zlobnih, razvajenih otročičev, ki ne vedo, kaj je sočutje. Tudi če bi svojega dobro vzgojila, bi ga drugi pokvarili. Prepričana sem v to. Otrok z preveč nedolžno dušo je kajpada razočaran.«

 

»Če ga naučiš misliti, ni.« je rekel. »Kajti človek, ki zna premisliti in razumeti, nikdar ne bo do konca razočaran.«

 

.     .     .

 

Že ko sva vstopila, je bilo tam nagnetenih ogromno ljudi. Maksimilijan je brez težav takoj prepoznal vsaj dve tretjini sošolcev, jaz pa sem tudi ugledala kar nekaj znancev. Čeprav je bila ura šele nekaj čez devet, je večina že pošteno uživala v znakih blage opitosti in kot je za človeški nagon značilno, poplesavala v majhnih gručah. Stanovanje na Šentjakobski je šele ob takih prilikah dobilo svojo polno razširjenost: Evita in njena mama ga nista znali dobro zapolniti, pravzaprav je bilo večino časa videti, da vse skupaj sameva, podobno kot pri nama z Doris.

 

Evita je bila kraljica dogajanja. Objemala jo je največja gruča in očitno je ravnokar prišla v svoj element, saj je v roki stiskala veliko steklenico likerja in nazdravljala. Množica je dvignila kozarce v zrak in topo vzklikala, češ, daj že nalij in ne govoriči. Vedela sem, da ima Evita rada dolge, pompozne govore in da se jim želja gotovo ne bo tako hitro uresničila. Imela sem prav.

 

»Dragi neandertalci, dobrodošli v moji jami! Kot veste, danes mineva točno osemnajst let, odkar so moje oči ugledale luč tega bednega, neumnega sveta in prepričana sem, da veste tudi, da sem bila takrat podobna ravnokar izruvanemu krompirju, o čemer pričajo slike…« njen glas je dobil prizvok dolgočasja, ljudje okrog nje pa so pričeli glasno vzdihovati. Maksimilijanov ustni kotiček je trznil navzgor.

 

»Seveda vi ne veste, kako je ta stvar pravzaprav pomembna za obči blagor, kajti brez mojega utelešenja te zabave ne bi bilo, vi pa ne bi imeli še ene priložnosti, da nekoga opeharite in na tuj vase spravite pet hektolitrov piva. Naj povem, da sem blazno hvaležna za vašo odkritosrčnost, posebej pa za kasnejše prelepe spominke, ki mi jih boste pustili po stropu, po tleh in kredenci moje stare mame. Vsekakor so čudoviti in neponovljivi. Aplavz prosim, za vas in za vaše umetniške interpelacije, mislim, interpretacije! Živijo!«

 

Maksimilijan je navdušeno zaploskal in sledila sem mu. Evita je končno odprla liker in curek je stekel malo v kozarce in malo po glavah. »Dejansko ima ta ženska zabavne govore, tudi ko ni zares pijana. In to je umetnost.«

 

»Sem ti rekla.« sem zmagoslavno šepnila.

 

»Hej, hej, saj sem te mogel pravzaprav jaz prepričati, da sva šla!« je začel.

 

»Ne dajaj si prevelikih zaslug, gospodič Bartol.« sem zarenčala.

 

V tistem hipu naju je zapazila Evita, ki se je z neverjetno okretnostjo prebila iz množice. »Oh poglej, asocialca sta nas počastila s svojim obiskom! Kako lepo!«

 

»Kako, da ne bi?« se ji je zarežal Maksimilijan. »Če pa si nama obema zagrozila s kaznijo, če ne prideva! In navsezadnje imaš prav, vedno je krasno piti na tuj račun … pa tudi, če samo kokakolo.«

 

»Globoka.« je prikimala Evita. »Jasi, kaj pa ti? Boš na vodi?«

 

»Jagodni sok pijem.« sem rekla. »In ime mi je vendar Jasenka, Evita! Res, da si mogoče pod kakšnim čudnim vplivom, ampak še vseeno upam, da nisem podobna psu.« Maksimilijan se je ob moji pripombi, ki je bila bolj šaljiva kakor pikra še glasneje zasmejal.

 

»Tegale pa danes razganja.« je pripomnila moja prijateljica. »Pazi, da bo res samo na koli. Takšni primerki najbolj presenečajo, pridni fantki, ki so drugače ves čas pred knjigami, potem ko grejo v svet, se jim pa strga.«

 

»Oh, on mora paziti name, saj je moja varuška in v primeru, da odpove, ga zagotovo čaka kruta smrt, to mu je jasno.« sem rekla.

 

»Kriza, kriza, koliko ljudi mi grozi s smrtjo, odkar se družim s tabo, Jasenka Boštjančič!« so se Maksimilijanu zaiskrile oči. »Sprašujem se ali je bolje, da pobegnem čim bolj stran od tebe, recimo v kakšno Indijo Koromandijo!«

 

»Prepozno si se spomnil!« se je nasmehnila Evita. »Ampak gotovo boš imel v naslednjem življenju več sreče – pa nasvidenje do kmalu!«

 

Odkorakala je med novo množico rok, ki so jo pozdravljale, jaz pa sem ostala sama s svojim najboljšim prijateljem. Lahko bi me že zapustil in se priključil kakšni izmed družb v kotu, k sošolcem, a tega ni storil. Jaz nisem iskala ne pogovora in ne srečanja, preprosto sem stala sredi prostora in bivala v svojem oblačku.

 

»Saj lahko greš, če hočeš.« sem ga ošinila, potem ko kakšno minuto nisva govorila. »Se bom že sama znašla – kar pojdi k Maši, pa Janku in Zali. Zagotovo se imate kaj pomeniti …«

 

»Nimamo se o čem pomeniti.« je rekel mirno. »Vse smo že povedali.«

 

»Dvomim. Daj no, pojdi.«

 

»In kaj naj rečem?« je dvignil obrvi.

 

»Ne vem, človek! Vprašaj, kakšno bo vreme ali nekaj …«

 

»Vreme?« je poudaril.

 

»Ja, vreme!« sem nestrpno zasikala.

 

Maksimilijan se je odlepil od mene in pristopil do Zale, punce, ki je bila njegova sošolka že štiri leta, pa o njej ni vedel skoraj ničesar drugega kot ime in priimek. Zala Meglič je bila precej privlačna, platinasto blond pobarvana punca v minikrilu. Čudila sem se, kako ta nenavadni fant ni padel na njene čare in se odločil, da bo čas preživljal z mano, četudi morebiti le iz dolžnosti. To mi je, moram priznati, na nek način laskalo. Našpičila sem ušesa.

 

»Hej Zala!«

 

Fino. Zvenel je veliko preveč navdušeno, da jo vidi. 

 

O … Maksimilijan.« je bila začudena. »Kaj pa … ti tukaj?«

 

»Na zabavo sem prišel.« je rekel, na njegovem obrazu je bila senca nasmeška. Nekje v sebi sem začutila nenavadno zbadanje, kot da bi me nevidne igle prebadale skozi rebra, hkrati pa sem imela občutek, da me od zadaj nekdo stiska. Kaj je to?

 

»Aha. In kaj delaš?« še vedno je zvenela sumničavo. Njene oči so strmo zrle v njegove in ga preiskovale. No, glede na to, koliko se je Maksimilijan v preteklih štirih letih družil z njo, bi se tudi jaz vprašala, če slučajno nima kaj za bregom ali pa vsaj vročine.

 

»A mogoče veš, kakšno je vreme?« je nenadoma bleknil, brez, da bi bil videti kakorkoli v zadregi. Zgroženo sem poskočila: pa menda res ne bo tega storil kar tako, naravnost? Niti jaz si ne bi upala česa takega …

 

»Am … kaj?« je Zala dvignila obrvi.

 

»Ali veš, kakšno je vreme?« je mirno ponovil.

 

Njegova sogovornica se je namrgodila, da so se jasno videle gube okrog njenega nosu in se spet ostro zazrla vanj. Očitno je presojala ali misli resno ali se zafrkava. Očitno se je odločila za drugo možnost.

 

»Je to kakšen nov vic? Sem kaj zamudila?« trudila se je, da bi bilo slišati, da je morebitno šalo razumela vsaj napol.

 

»Sploh ne.« ji je odvrnil. »Samo navadno vprašanje. Ali torej veš, kakšno je vreme ali vsaj kakšno bo vreme?«

 

»Ne.« je zavila z glasom. »Kako naj bi vedela? Saj nisem presneti metoerolog, Bartol!«

 

»Misliš meteorolog, a ne?« jo je dobrohotno popravil. »Vsekakor nisem rekel, da si. Samo vprašal sem.«

 

»Aha. In zakaj sprašuješ take neumnosti?« je bila že precej razdražena. Nosnice so ji besno plapolale in njene oči so bile ogenj, katerega pa so oči mojega najboljšega prijatelja gledale povsem brezbrižno.

 

»Ker me zanima, seveda.«

 

»In to ravno mene?«

 

»Pač.«

 

»Ti dejansko misliš, da si duhovit ali kaj? Spravljaj se raje na koga drugega, Bartol, mogoče nekdo deli tvoje čudne iskrice, mene pa pusti pri miru. Nasvidenje!« in se je obrnila, z visoko dvignjeno brado. Nekaj punc in fantov, ki je slišalo pogovor, ga je gledalo bodisi z usmiljenjem, zanimanjem ali pa z odkritim zaničevanjem. Ni bilo videti, da bi ga to kaj motilo, še več: široko se je nasmehnil sam sebi, nato pa odkorakal nazaj k meni.

 

»Zadovoljna?«

 

»Ti si nor.« sem zmajevala z glavo, hkrati pa si nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila.

 

»Veš kaj, čisto pošteno sem vprašal in zaslužil bi si pošten odgovor, kajne?« je dejal in srknil požirek kokakole. »Ampak bom očitno to noč preživel v nevednosti. Ljudem se res ne zdi vredno pozanimati, kakšno bo vreme? Ne morem verjeti.«

 

»Veš kaj, imam občutek, da jih ob kozarčku alkohola to bolj malo zanima. Po mojem mnenju jih tri četrt že vse možgane uporablja za to, da ugotavljajo, pri komu bodo danes prespali.«

 

»V redu, to je olajševalna okoliščina. Ampak vseeno ne vem, zakaj je mislila, da se zafrkavam?«

 

»Oh, lepo te prosim, res ni težko ugotoviti.« sem rekla. »Dobro vem, da sam veš, zakaj.«

 

»Dobro veš, da sam vem zakaj.« je zasanjano ponovil. »Razsvetli me, ampak res ne vem.«

 

»Kdaj drugič.« sem zavzdihnila. »Ko bom imela bolj čisto glavo.«

 

»Sončno bo.« sem tedaj zaslišala za svojim hrbtom, da sem sva se oba presenečeno zdrznila. Za nama je stalo svetlolaso dekle živahnega pogleda in se prijazno smehljalo.

 

»Saj si ti spraševal, kakšno bo vreme, kajne? No, sončno bo.« se je zazrla v Maksimilijana. »In kot pravi spletni portal: triindvajset stopinj, popolno za nedeljski izlet.«

 

»Aja, hvala.« je zajecljal moj prijatelj v opazni zadregi. Očitno ni pričakoval, da je pogovor med njim in Zalo poslušalo toliko ljudi, še manj, pa da ga bo nekdo tako porazil v majhni igrici s katero je le hotel doseči moje zadoščenje.

 

»Ni zakaj.« je odstavila in se zopet prijazno nasmehnila. Šele zdaj sva si jo z Maksimilijanom lahko podrobneje ogledala: imela je dolge zlate lase, ki so ji segali do pasu in dvoje temnih oči. Oblečena je bila v črno majico in črne hlače, kot da bi se pravzaprav odpravljala na kak pogreb in ne na zabavo. Njen glas se mi je zdel ravno tako znan in ravno, ko sem zajela sapo, da bi premislila, kdaj sva se že srečali, me je Maksimilijan prehitel.

 

»Hana Geršak.« je zamrmral, sicer sam sebi, a malo preglasno, da sva ga obe lahko slišali. Medtem, ko so mu moje misli osuplo pritrdile in čestitale za odličen spomin, se je ona presenečeno zdrznila.

 

»Me poznaš?«

 

»Ne.« ji je odvrnil. »Z mojo prijateljico sva te včeraj poslušala, ko si pela v Meduzi.«

 

Njen obraz se je v hipu razjasnil. »A tako torej! Tudi jaz sem bila prepričana, da si mi poznan, ampak zagotovo ne iz Meduze … ampak se nikakor ne spomnim, od kod.«

 

Opazila sem, kako je ob tem Maksimilijan prebledel, a rekel ni nič določenega. »Se ti zdi?«

 

Dregnila sem ga v bok, češ, kaj to pomeni, a mi je namenil le grd pogled. Hana Geršak tega ni opazila. Še vedno je dobrovoljno zrla v naju, ki sva ji kar tako prekrižala pot in se nama je smehljala. Ob tem mi je v misli prišla tista slika od včeraj, spomin na grenko razočaranje in za hip sem morala zapreti oči.

 

»Ja, ampak počakaj, saj se bom spomnila.« je očitno zamenjala najin molk za nevednost. »Samo pri meni to malce dalj traja … mi povesta, kako se vama je zdelo?«

 

»Super.« sva izdavila oba, več kot očitno presenečena nad vprašanjem. »Ti še najbolj.«

 

Hana Geršak se je glasno zasmejala. »Lažeta, a ne? Nič zato.«

 

»Sploh ne …« je hitel Maksimilijan.

 

»Ti se mi res zdiš znan.« je zopet privlekla zoprnijo iz naftalina. »Hočem se spomniti, ampak … bi mi povedal, kako se pišeš?«

 

Maksimilijan ji podatka ni želel hitro dati, saj je kar nekaj časa molčal, potem, ko sem ga zopet dregnila, pa je končno odprl usta in karseda nerazumljivo izjecljal. »Bartol.« Nisem vedela, zakaj je to storil tako tiho in vidno upajoč, da ga bo glasna glasba prevpila. Kaj je zadnje čase z njim? Zakaj noče povedati?

 

»Oprosti, nisem razumela …«

 

»Bartol!« sem se jaz odločila poseči. »Maksimilijan Bartol je.«

 

»Aha!« je zmagoslavno rekla. »Saj sem vedela! Dobro igraš klavir, kolega, nima te biti za kaj sram!«

 

Debelo sem pobuljila. Maksimilijan pa klavir?! To mora biti pomota … Moj najboljši prijatelj nikoli ni kazal kakšnih posebnih glasbenih nagnjenj, pel je sicer v pevskem zboru, ampak to je bila vsa njegova glasbena kariera, vsaj kolikor sem jaz videla. Nisem imela pojma, zakaj bi skrival kaj večjega in kje, pravzaprav, ima sploh priliko igrati klavir. Njegovo stanovanje je bilo občutno premajhno za tako velik inštrument, on sam pa načeloma ni imel financ, da bi si privoščil kak najem.

 

»Prosim?« sem presenečeno pobuljila in bilo je jasno, da o tem nimam pojma. Nestrpno sem pogledovala zdaj k enemu zdaj k drugemu in lahko sem jasno videla, kako se je Maksimilijanov obraz iz mrtvaško bele prebarval v višnjevo rdečo. Torej mi nekaj skriva.

 

»Pa menda ja ve?« je bila Hana sedaj presenečena. »Saj si imel do nedavnega skoraj vsak dan nastope v Luxu! Ponedeljek, sreda, četrtek in nedelja, včasih tudi sobota! Profesor Dolinar z faksa te je prav pohvalil.«

 

»Mislim, da si se zmotila. On ne igra klavirja …« sem posegla v njegovem imenu, ker on sam ni nič rekel in sem začutila vzgib, da se postavim zanj. Pa sem kmalu začutila njegovo dlan, kako me je nežno pobožala po rami, da naj se ustavim. Tudi, ko sem se, ni prenehal s tem in moram reči, da mi je občutek njegov prstov na rami prijal.

 

»Jasi, dobro je. Res igram klavir.« je priznal počasi. »To je pravzaprav bila moja služba do nedavnega. Žal mi je, da ti nisem povedal prej, ampak … prosim, ne zameri mi.« nenadoma je vame zrl moledujoče in več kot očitno priznal strah, da bom vzkipela kar tukaj, pred vsemi.

 

»Joj, oprostita. Nisem vama želela pokvariti večera.« se je Hana Geršak zdrznila in videlo se je, da ima zavoljo tega nezaželenega slučaja slabo vest. »Upam, da bomo kdaj poklepetali ob bolj prijetni priliki, zdi se mi, da ji moraš nekaj povedati in nočem motiti …«

 

Še enkrat se je opravičujoče nasmehnila, potem pa se pomešala med gručico v desnem kotu in prav poskrbela, da je kmalu nisva mogla več videti. Maksimilijan je dolgo zrl za njo in njegov obraz je bil še vedno rdeč. Mojo notranjost je razganjalo od jeze, a sem se tokrat zadržala in mu čez nekaj sekund siknila.

 

»O tem se bova še pomenila!«

 

Za mano je hodil ponižno kot pes, ki ga čaka kazen. Samo čakal in čakal je, kdaj bom izbruhnila in ker ga nisem vlekla skozi vrata, je očitno mislil, da je napol rešen. Ves čas se mi je tiho, prijazno smehljal, vse dokler mu nisem zabrusila.

 

»Če ne bi bilo Evite, bi jih že zdajle slišal!«

 

 Njegov nasmešek je zopet hitro zbledel. Povlekla sem ga na stran, kjer sem zagledala gostiteljico in kjer so bile pijače, potem pa tipu, ki je bil zadolžen zanje, zalajala. »Daj, nekaj alkoholnega! Pa hitro!«

 

Ni si pustil dvakrat reči, očitno je jasno zaznal živčnost v mojem glasu. Brez besed je predme s sočutnim pogledom položil dva majhna kozarca s črno, očitno zelo močno tekočino. Alkohol se mi je načeloma gabil in niti, kadar ga je družba pila, sem bila edina trezna. Tokrat pa sem ga potrebovala. Ponudila sem enega Maksimilijanu.

 

»Spij!«

 

»Od kdaj pa ti …«

 

»Spij!«

 

»Zdaj mi ne sede ….«

 

»Briga me! Rekla sem, da spij!« na dušek sem zvrnila svojo pijačo in ko je Maksimilijan zaznal, da se mi kar naenkrat ne upira več in nisem polovico vsebine izpljunila, je storil kot sem mu naročila. Opazila sem, da je njegov gib počasen in da se je prisilil k temu. Prav mu je!

 

»Evita, imaš kakšno prosto sobo?« sem ga povlekla h prijateljici, ki naju je ošinila s presenečenim pogledom, potem pa pokimala.

 

»Saj veš, kje je ključ, a ne? Ampak gor ne sme nihče drug, razen vaju …«

 

»Seveda. Danes bova verjetno ostala.« sem ji hladno rekla. »Ali pa tudi ne, kakor se bo izteklo in vse to je odvisno od njega. Mogoče bo šel sam domov.« Nisem želela poslušati Evitinih vprašanj, zato sem ga takoj, ko sem dobila potrdilo, prijela za ramo in ga povlekla na stopnice. Moja prijateljica je bila ena izmed tistih predvidljivk, ki je ključe skrivala v loncih za rože in to je bilo, kolikor sem se spomnila, tretje najpogostejše skrivališče. Vse sem opravila s tako naglico, da je bil Maksimilijan osupel.

 

Kmalu sva stala na hodniku Evitine etaže in usmerila sem ga proti prostoru, ki je služil kot soba za goste. Bila je velika, z zakonsko posteljo, kar mi je sedaj prišlo prav, ker sem Maksimilijana dobesedno porinila nanjo, tako sem bila besna. Vzela sem ključ in zaklenila vrata.

 

»Tako, Maksimilijan Bartol. Zdaj mi boš pa vse povedal in bolje zate, da hitro opraviš in bo vse tako, kot prej. Ne bi rada, da mi porušiš tisto lepo sliko, ki jo imam o tebi.«

 

 

12.

 

Jasenka je vame zrla z divjim pogledom. Njene oči so bile ledeno hladne, hkrati pa so žarele kakor ogenj. Prešinilo me je, da sem kot žrtev pod kremplji plenilca, potem pa sem se opomnil, da sem ji prikrival pomembno stvar o sebi, ki je ni bilo niti smisla skrivati. Edini razlog, zakaj sem molčal o svojih klavirskih siestah je bil ta, da sem se bal, da bo dvomila o moji možatosti.

 

»Oprosti mi, res sem napravil neumno stvar. Nisem ti želel karkoli kakorkoli prikrivati.« sem bil živčen.

 

»Pusti te traparije. Od kdaj igraš klavir?«

 

»Od petega leta. Še iz Gorice.« sem mirno odvrnil. »Vmes sem sicer prekinil, ampak ko sva se preselila sem, me je babica zopet vpisala. Bojda zato, ker sem nadarjen za to in ker je upala, da bom nekoč znal igrati tako kot moj oče.«

 

»Koliko razredov imaš?« je vprašala potem, ko je presodila, da sem povedal po resnici.

 

»Deset.« sem odvrnil. »Letos sem nehal.«

 

Kje in kako si vadil? Kje si dobil finance?« je nadaljevala neizprosno in njene oči so me prebadale ostro kot bodala. Lahko sem jasno videl, kako ji od besa plapolajo nosnice in kako naelektrene lase ima. Oh, Maksimilijan Bartol, ti presneti idiot, zdaj pa požri kar moraš!

 

»Odgovor je logičen: v prostorih glasbene šole, seveda. Moj profesor klavirja se je zavzel zame in tako sem lahko popoldne brezplačno vadil. Kar pa se plačevanja tiče, je moja babica jasno določila, da naj mi odvetnik do osemnajstega leta, v kolikor to želim, plačuje ure. Zadovoljna?« moj glas je bil obžalujoč in tih, ko sem se takole lupil pred njo in na koncu olajšan, ko je spet zavzela običajno držo. »Glede službe ti je pa tako ali tako vse jasno, kajne?«

 

»Ja.« je hripavo rekla. »Ampak ne morem verjeti, da si mi skrival nekaj tako običajnega. Kaj še pride na vrsto, Maks? Se moram bati?«

 

Te besede so me zadele v srce. Nikoli prej mi še ni rekla Maks in nikoli prej ni govorila s tako prizadetim glasom. »Ne. Nimaš se česa bati, Jasi, ničesar več ti ne skrivam.«

 

Pravzaprav lažem, me je prešinilo, skrivam pred njo dejstvo, da jo ljubim.

 

»Zakaj, pravzaprav?« je vprašala. »Povej mi en pameten razlog, vsaj poskusi. Že na majhnem testu si pogorel, kako da ne bi pogorel, če …« premolknila je. »bi šlo za kaj bolj pomembnega.«

 

Moje drobovje se je zvilo. »Ne. Ne bi pogorel. Verjemi mi, da ne bi. Rad te imam, ne bi te prizadel.«

 

Zasmejala se je. »Oh, kako klišejsko! Po naključju nas največkrat prizadenejo ravno tisti, za katere mislimo, da tega niso sposobni. Kako pa pravzaprav veš, da me nisi že zdaj prizadel?«

 

Bilo je še težje, kakor prej. »Žal mi je. Nimam drugega reči. Če bi ti povedal za svojo službo, bi se mi že tako ali tako rogala, kako dolgočasna je, če pa se ne bi, pa ob pogledu nate ne bi mogel igrati. Iz neznanega razloga me loviš, povsod me loviš, Jasenka Boštjančič.«

 

Krik, ki je prišel iz njenega grla je bil grozovit. »Česa tako neumnega pa še ne! Veš, ravnokar premlevam vprašanje ali se mi nagnusno lažeš, da bi rešil lastno rit ali pa si en velik bebec!«

 

»Bebec sem.« sem pritrdil. »Ogromen, ogromen bebec.«

 

Jasenkin obraz se je zdaj začudeno namrščil. »Upaš si to priznati?«

 

»Da. Upam si.« sem rekel. »Če bom izgubil osebo, edino osebo, ki mi res nekaj pomeni, potem o sebi tako ali tako ne morem reči ničesar drugega kot to, da sem največji bebec na svetu. Samo tebe še imam in bil bi izbrisan, če ne bi več obstajala.«

 

Njena naslednja reakcija me je osupnila bolj kot besede iz mojih ust. Jasenka se je namreč skremžila »Oh, ti bebec. Res si bebec. In jaz sem bebka, ker ti tole dejansko verjamem, čeprav obstaja ogromna verjetnost, da sem samo osel na ledu.«

 

»Ne lažem. Zares.«

 

»Vem da ne.« je rekla. »Niti najboljši igralci ne bi mogli uprizoriti takšne drame, kot jo imava midva.« in potem ji je čez obraz zažarel majhen nasmešek, da je bila videti kakor sonce. Počasi se mi je približala in me premerila z nenavadnim pogledom, ki ga nisem poznal. Upajoč, da ne pomeni napak, sem s tresočim glasom povprašal.

 

»Jasi, si jezna name?«

 

»Oh, pa kako sem jezna!« se je zasmejala. »Tako, da bi te najraje nekam poslala, ampak vsaj ubiti te nočem več. Bom čisto vesela, če dejanje izvrši Evita ob prvi priliki.«

 

»Želiš domov?« sem vprašal previdno. »Čisto razumem, če me bi rada pustila tu. Domov se bom vrnil s taksijem.«

 

»Ah, ne, ne! Saj sploh nisem še plesala …«

 

»Torej želiš dol? Počakal te bom, dokler ne boš opravila …«

 

»Ne prehitevaj! Je samo en človek, s katerim želim plesati in še ta je že v isti sobi z mano, torej ne potrebujem ničesar drugega.« me je šokirala z nadaljnjimi besedami.

 

 »Ampak jaz ne znam plesati!« sem protestiral.

 

»Objemi me okrog pasu!« je zapovedala in ko kar nisem mogel dojeti, kaj mi je rekla, je moje roke kar sama vodila. Njeno telo je bilo toplo in mehko, da bi skoraj zamižal od prijetnosti tega občutka. Trudil sem se, da bi ostal zbran, a moje oči so vseeno neprijetno bezljale prek sobe z vsakim korakom, da se ne bi zaprle.

 

»Daj kaj zamrmraj. Nimava glasbe.« je kakor v polsnu rekla.

 

»Kaj pa?«

 

»Nekaj pač.«

 

In sem mrmral neko ljudsko pesem od začetka do konca. Če mi je melodija za kak trenutek ušla, sem jo dopolnil kar sam in ni bilo videti, da bi jo to kaj motilo – zaprtih oči je glavo naslanjala na moja pleča. Vedel sem, da name gleda samo kot na starejšega brata in vedel sem, da potrebuje občutek varnosti. Kot moški je nisem zanimal.

 

»Sprašujem se, če je prav, Maks.« je zamrmrala. »Če je prav živeti v takem svetu, kjer človek postane umazan praktično že takrat, ko se rodi. To bivanje samo po sebi sploh ni lahko že zaradi tega, ker te prične razdvajati – misliš, da ljubiš, pa v resnici sovražiš, želiš si sreče, pa se potiskaš v žalost. Je vsega tega res krivo kakšno nevidno telo, da ves čas deluješ proti samemu sebi in ob tem celo nekako uživaš? Ali je Bog?«

 

»Ne.« sem rekel in moje ustnice so se nekako stisnile skupaj. »Ne. Ni Boga. Če bi bil, zagotovo ne bi vzel staršev otroku, ki še ve ne, kako lahko ima nekoga tako rad. Ta zgodba je podobna volkulji, ki vzame siroto in jo hrani s svojim mlekom, človeka pa vseeno ne more roditi. Zato staršev nihče nikdar ne more zamenjati.

 

»Kako jima je bilo ime?« je nenadoma vprašala.

 

»Komu?« sem bil presunjen.

 

»Tvojim staršem. Mami in očetu. Kako jima je bilo ime?«

 

Obstal sem. Nisem pričakoval česa takega in v srcu me je neprijetno zbodlo. A ker sem se v hipu zavedel, kaj sem ji prej obljubil, sem težavo izdavil.

 

»Veronika in Tomaž.«

 

Potem Jasenka ni več rekla nič, razen tistega enega vprašanja, ki ji je še ležalo na srcu. »Nekoč boš povedal, a ne?«

 

»Bom.« sem prikimal. »Ampak danes ne. Ne morem.«

 

»Greva?« je odklenila vrata in to je bilo točno to, kar sem si v tistem hipu želel. Hodil sem pred njo in silhuete, ki so me med potjo trepljale po ramah, misleč, da sem ravno končal romantični zmenek v zgornjem nadstropju, so mi bile povsem nepomembne. Želel sem samo oditi, stran, nekam na samo in izliti gnev nad lastnim življenjem.

 

»Danes bi bil rad sam.« sem rekel Jasenki, ko je ravno želela stopiti do Evite in naju opravičiti. Tokrat je bil njen obraz nenavaden; lahen nasmešek še od tistega nedavnega plesa, pogled pa naravnost presunjen. Nič ni rekla, samo prikimala je, češ, prespala bom verjetno kar tukaj, pri Eviti in ji pomagala pospravljati, kot že mnogokrat poprej.

 

»Jutri grem dopoldne v dom za ostarele. Bi šel mogoče z mano?«

 

Komaj sem jo še slišal, saj sem se že obrnil proti vratom. Njena prošnja me je presenetila. »Seveda bom. Pazi nase, prav? Zjutraj si vabljena na zajtrk k meni.«

 

Potem sem stopil skozi vrata, še preden bi me čustva docela premagala in bi Jasenka videla, kako me je s svojimi vprašanji pretresla.

 

Zunaj je deževalo kot iz škafa in spreletelo me je, da sem oblečen zgolj v majico in kavbojke in da bom očitno kmalu popolnoma moker. Na mojo srečo, je mimo pripeljal taksi in bil sem odrešen, že drugič.

 

Ko sem končno prispel do našega bloka, sem komaj še zadržal solze. Prek veže sem dobesedno stekel in stopnice, ki so mi bile načeloma muka, so me varovale pred strašno resnico, da živim. Živim v sivi Ljubljani med železom in betonom, medtem ko v Solkanu stoji prelepa hiša, vsa zapuščena. Vedel sem, da bi že davno moral oditi, a ostal sem, zaradi Jasenke, edinega smisla.

 

Mokrih lic sem pobrskal po žepu, da bi našel ključe. Ko jih tam nisem našel, sem poskušal še v drugem, a kmalu sem dojel, da sem jih očitno pozabil v Jasenkini torbici, kamor sem jih vtaknil zaradi varnosti. Sam sebe sem zaklenil in usojeno mi je bilo, da preživim noč na temnem hodniku med spečimi sostanovalci. V obupu sem roke zakopal v obraz. »Prekleto, prekleto, ne še to …« in vsaka norma, ki me je zadrževala pred izbruhom, je odpovedala. Pred vrati sem se sesedel kot kup nesreče in zaihtel. Zakaj se mi to dogaja? Edino dekle, ki mi nekaj pomeni, je zaljubljeno v drugo, moja starša sta mrtva, nobenih ambicij več ne čutim v življenju, izgledam kot polit cucek, na meni je premoženje, ki bi ga najraje izničil …

 

Skrčil sem se in glasni sunki so tresli moje ustnice.

 

.     .     .

 

Danica Hočevar-Whitley tiste noči ni mogla spati. V hrbtenici je čutila žgočo bolečino, ki se je širila navzdol in utripala v njej kot ognjena krogla. Pred štirimi meseci, po kar dolgem obdobju slabega počutja, ko se je končno prišla pokazat svojemu zdravniku, je dobila tudi ime: rak. Če je nekoč pripisovala to posebno bolečino starosti in pomanjkanju spanca in psihosomatiki, je zdaj s tem prenehala in ni več iskala vzrokov. Preostanek svojega življenja je želela zgolj preživeti tako, kot da ne bi vedela, da bo umrla. Dostojanstveno.

 

Za kuhinjsko mizo je popravljala teste tretjih letnikov, zadnje v tem letu in verjetno tudi zadnje v življenju. Tega se je na nek nenavaden način veselila, hkrati pa jo je neprijetno zbodlo v srcu, saj je vedela, da ne bo dočakala njihove mature. Zavzdihnila je in nekemu fantu, ki mu je manjkala ena točka do pozitivne, to kar preprosto prištela iz nič, čeprav je bila njegova pisava neberljiva in slovnica katastofalna. Naj ima, saj šola vendarle ni življenje in upam, da mi bo oprostil vse težke ure, skozi katere sem ga verjetno kdaj pa kdaj spravila. Nočem trpeti še po smrti.

 

Bledo se je nasmehnila, zložila teste na kup in iz sklede na mizi vzela še en čokoladni bombon. Imela je to navado, da je med popravljanjem testov, gledanjem televizije in branjem rada jedla. Posebej sladko. Pomirjalo jo je in njeno telo navdajalo z nekakšno čudno obliko čustvenega zadovoljstva. Ne glede na to, kaj je jedla zadnje čase, je neprestano hujšala in to dejstvo ji ni bilo všeč.

 

Zdrznila se je. Nekaj je zastokalo, tiho, kakor da bi zamijavkala mačka. Lahko je jasno slišala. Najprej je pomislila, da se ji od bolečin začenja že blesti, ko pa zvok ni in ni hotel potihniti, je naveličano zavzdihnila, vzela jopico s pečice in odklenila vrata. Menda mulci spet ne kradejo koles v kleti? Ne, bolj prebrisani so. Pa tudi Baron, muc gospe Hladnik, si verjetno ponoči ne bi upal kar tako pohajkovati po hodniku … in Doris Krivec ni …

 

Njeni platneni copati so zadrsali po marmornatih tleh. Luč je bila zaradi varnosti starejših, ki velikokrat niso mogli spati, vedno prižgana in to je Danici Hočevar-Whitley prišlo še kako prav. Zdelo se ji je, da počasi, ampak res počasi izgublja moč v telesu. Stopnice so se zdele neskončne, četudi je skrivnostni zvok prihajal le iz dveh nadstropij višje.

 

Ko je končno dospela na kraj, je presenečeno zajela sapo.

 

»Maksimilijan!«

 

 

 

 

 

.        .        .

 

Dvignil sem glavo. Nad mano se je sklanjala Danica Hočevar-Whitley in njene oči so presunjeno zrle v moj objokan obraz. Šele zdaj sem se zavedal, kaj pravzaprav počnem in postalo me je sram. Začutil sem mrzla tla pod zadnjico, neprijetno tiščanje v čevljih in velik moker madež na majici.

 

»Oh, my boy, what happened to you?!« se je zgrozila. Njene oči so bile velike in nenavadno vdrte, zdele so se mi drugačne. Ustnice so se ji nemirno zatresle, ko je pokleknila in nejeverno zmajala z glavo. Tako blizu je bila, da sem lahko jasno videl drobna vlakna na njeni oranžni jopici, nemarno oblečeni čez spalno srajco.

 

»Gospa Whitleyeva …« sem bil brez besed.

 

»Oh, ti nesrečni, nesrečni fant.« je žalostno zavzdihnila in mi s suhimi, zagorelimi rokami obrisala solze. Nisem bil vajen takšne vrste dotika: bil je drugačen od Jasenkinega, dlani Danice Hočevar-Whitley so bile hrapave in starikave. Tako znane. Domala da ne materinske.

 

»Jaz …«

 

»Kaj delaš na hodniku? Zakaj nisi doma?«

 

 »Pozabil sem ključe na neki zabavi.« sem odvrnil z tresočim glasom.

 

»Pridi, tak ne moreš biti, fant …« je rekla in me potegnila za dlan z neznansko močjo, ki je morala izvirati prav iz njenega srca. »Poskrbela bova zate.«

 

»Jaz …«

 

»Nič!« je rekla z glasom, ki me je tako spominjal na nekoga. »Pridi.« medtem, ko so njene prvotne besede zvenele ostro, je bil drugi del izrečen proseče  in usmiljeno. Odrekel mi je upor. Z hrbtno stranjo dlani sem si obrisal še zadnje sledi solz z lic.

 

Njena hoja je bila na moč nenavadna. Zdelo se mi je, kot da je na trenutke noge premikala s težavo in njeni copati so glasno drsali po tleh. Skozi belo spalno srajco sem lahko videl njeno telo, drobno in suho. Prešinilo me je, da je shujšala in to za veliko več kilogramov, kot bi bilo zanjo primerno. Danica Hočevar-Whitley nikdar ni spadala med močnejše ljudi in takšen dramatičen poseg bi lahko resno ogrozil njeno zdravje. Visoka, kakor je bila, je morala tehtati samo slabih šestdeset kilogramov. A rekel ji nisem nič.

 

Ko sva dosegla stopnice, je bilo moje začudenje še večje. Čeprav je gospa poskušala prikriti vsak napor, sem opazil, kako je ob kakšni stopnici postala, da bi se spočila, četudi samo za sekundo in od časa do časa ji je ušel plitek vzdih. Ko sva bila le še nekaj korakov stran od njenega nadstropja, pa je sledilo največje presenečenje: nenadoma se je obrnila in obraz ji je spreletela neprijetna senca. Izpustila je neslišen krik, za hip zopet postala in si nato hrbet prekrila z rokami.

 

»Gospa Whitley, ste v redu!?« sem poskočil.

 

»Popolnoma, fant. Sedaj pa pozabi, sosedje se bodo zbudili, če boš zganjal kraval.« se je poskušala nasmehniti, čeprav je tudi ob tem poskusu trznila, kot bi jo v hrbtu nekaj zbodlo.

 

»Morali bi k zdravniku …«

 

»Ah, kaj k zdravniku! Starost je to, my boy, starost. Tudi ti ji ne boš ušel …« se je posmehnila in videti je bilo, da je vsak moj nadaljnji poskus brezpredmeten. Danico Hočevar-Whitley sem poznal dovolj časa, da sem vedel, kako je trmasta. Za razliko od Jasenke se na človeka, ki ji je zastavljal neprijetna vprašanja, ni zadirala ali bila do njega pikra, ampak ga je preprosto preslišala ali pa nanj odgovorila s kakšno zbadljivko.

 

»Vi stari? Šalite se…« sem se zasmejal in tokrat iz srca. Moje solze so se že dobroda osušile in glas umiril. »Še veliko …«

 

»Oseminštirideset let že imam, Maksimilijan.« je rekla. »Ti jih pa šteješ šele osemnajst. Ko sem bila jaz tvoje starosti, sem tudi enako razmišljala. Ko si star osemnajst, velikokrat razmišljaš kako je drugače in kako je svet kompliciran … pa pusti!«

 

Prispela sva do njenega stanovanja. Vrata so bila še vedno napol odprta in med njimi je tičala London, očitno čakajoč svojo skrbnico. Danica Hočevar-Whitley je znova razširila oči od obupa in psici, ki je že odprla gobec, da bi jo glasno pozdravila, namenila oster pogled. Ta je v odgovor zabodeno zarenčala.

 

»Ta presneti pes niti sekunde ne more zdržati brez mene.« je zavzdihnila in plašč obesila na kljuko ob vratih. Ni mi ušlo, da se je ob tem dejstvu nekako nasmehnila. »Obupna je. Povej mi, bi čaj? Ah nič, kar potreben si ga … Sedi.«

 

Naslednjih pet minut je preživela v kuhinji in ropotala s skodelicami. Slišal sem, kako je ura na bližnjem zvoniku odbila deset zvečer in globoko zavzdihnil. Stopil sem do čipkaste zavese ob balkonskem oknu in jo malce odmaknil, da sem lahko videl nočno Ljubljano. Steklo ni moglo zadržati hrupa in ceste so bile polne kot malokdaj. Naše blokovsko naselje se je nahajalo na enem bolj prometnih delov prestolnice in podnevi in ponoči smo bili navajeni takšnih uspavank in budnic. Celo radi smo jih imeli.

 

»Maksimilijan, želiš jagodo, pomarančo ali pepermint?!« se je vmes oglasil Daničin glas.

 

»Kar boste vi, gospa.«

 

Vrnila se je s pladnjem na katerem je bil razložen njen najboljši čajni servis, še iz ''angleških časov''. Nalila mi je polno skodelico tekočine, ki je po videzu sodeč spominjala na nekakšno mešanico med robidovjem in cimetom. Okus ni ustrezal ničemur od tistega, kar mi je prej ponujala.

 

»Ugotovila sem, da nimam ne jagode ne pomaranče in ne peperminta. Imam pa evkaliptus, ki mora biti tudi za nekaj dober. Morebiti za pljuča.« se je namuznila, ko se je usedla na sedežno garnituro in si vsula nekaj kock sladkorja.

 

»Boš ti tudi?«

 

»Ne hvala.«

 

»Škoda. Pravijo, da sladkor veže slabe stvari. Upam, da s tem mislijo nikotin.«

 

»Zakaj? A kadite?«

 

»Na žalost res. Pa se iskreno prepričujem, da to ni dobro. In še vedno kadim na skrivaj, tako kot včasih, četudi svoje mame nisem videla že … odkar sem odšla v Anglijo.«

 

Srknil sem požirek in zajel sapo. V mojih pljučih se je zopet nabrala poznana teža in prijelo me je, da bi jo samo izpraševal in izpraševal in izpraševal. Danica Hočevar-Whitley je bila ženska z modrostjo drugačne vrste.

 

»Pa jo pogrešate?«

 

»Jojmene, res se ne boš odvadil tega vikanja, a ne? Pa sem mislila, da te bo minilo potem, ko si osušil solze in se spomnil, da si na čaju. Mislim, res, da sem profesorica angleščine in sem dala že kar nekaj skozi v življenju, ampak … no, ne učim te in nisi povezan z mojim poklicem. Živiva vendar v istem bloku in načeloma se ženske, katerim zalivaš rože, tika, kajne?«

 

»Ne. Po mojem se jih načeloma vika.« sem rekel.

 

»Se ti zdi? Jaz neznancem načeloma ne bi pustila, da mi zalivajo rože, četudi niso ne vem kako vredne. Tako ali tako pa vem, da večina ljudi zaliva rože samo zato, da lahko vohunijo.«

 

Prhnil sem.

 

»Kakorkoli, my boy, povej mi raje, zakaj si naš hodnik skorajda spremenil v labodje jezero? Je imela gospodična spet svoje muhe ali je bilo kaj drugega?«

 

»Nič. Nič ni bilo.« sem skomignil z rameni.

 

»Dobro vem, da človek od niča ne joka, Maksimilijan.« je rekla. »In hočem, da mi poveš resnico.«

 

»Kaj naj povem? Bila sva na neki zabavi in izvedela je za mojo službo … ne vem, zakaj sem ji tisto sploh prikrival. Ponorela je in ko sem ji vse razložil, je bilo sicer vse v redu, celo plesala sva, potem pa … jaz nisem mogel. Ko me je vprašala o imenih mojih staršev, sem zamrznil. Zavedel sem se, da je punca, ki jo ljubim več kot očitno napačna zame, tako ali tako je zatreskana v neko neznano žensko in no … ne bo šlo.«

 

»Aha.« je nataknjeno rekla. »In po kakšnem ključu si to ugotovil? Da ne bo šlo …« usta so se ji ukrivila v počen nasmešek. Vedel sem, da je več kot očitno sarkastična.

 

»Oprosti Maksimilijan, ampak mislim, da si tukaj ti odpovedal …« je naposled rekla, še vedno s sledjo posmeha v glasu. »A si pomislil, da je mogoče Jasenka danes prvič zaznala, da tudi ti nisi popoln? Da je tudi tebe strah nečesa? Seveda bi bil vsak jezen, če bi to slišal preko posrednika.«

 

»Tudi ona nekaj skriva, zagotovo in če mi zdaj poskušate …« sem začel.

 

»Ne, ne. Jaz sem pred svojim možem skrivala tisoč stvari. Še danes ne ve vsega.« je zavzdihnila. »Razlika je samo med tem, da jaz nisem imela ljubice oziroma pardon, ljubimca.«

 

Osupnil sem. »Vas je …?«

 

»Ja.« je rekla Danica Hočevar-Whitley. »Ampak to sploh ni bilo tako važno – tudi jaz nisem bila vzorna žena in po svoje sem ga zanemarjala. Prav nič mu ne zamerim, da si je našel mlajšo in živahnejšo – pravzaprav, če pomislim, bi to lahko storil že prej …«

 

»Pa ne, da ga zagovarjate?!« sem skočil na noge.

 

»Calm down, my boy.« je rekla mirno. »Ne, ne zagovarjam ga. Resnica je pač taka, da sem ga tudi jaz preprosto prezrla. Nisem imela oči in ušes za ljubezen. K njemu sem zvečer legla le zaradi navade in zaradi tega, ker me je k temu zavezovala neka pogodba. Ljubezen ni imela več vloge.«

 

Ker sem bil kar nekaj časa tiho in premleval, kaj mi je rekla, se je nelagodno presedla in začela na drugem koncu. »Tvoja predstava o življenju, tudi zakonskem, je marsikje zgrešena in mislim, da si se tega tudi sam zavedel ravno ta večer. Zakonska zveza večino časa ni sajenje rožic, ampak trdo garanje in prilagajanje. Zahteva zrelost. Si predstavljaš, da bi se s svojo ženo vsak dan na mrtvo sprl, četudi bi jo imel iz srca rad, ker nihče od vaju ne bi mogel prezreti svoje udobne cone?«

 

Pomislil sem na Jasenko in moral odkimati. Nisem si predstavljal biti poročen z njo. Trenutno sploh ne. Nihče od naju še ni bil na jasnem, kaj pravzaprav želiva. No, meni je bilo jasno samo dejstvo, da jo imam, kakor je rekla Danica Hočevar-Whitley, neskončno rad.

 

»Ne, ne predstavljam si.« sem žalostno zavzdihnil. »Ampak očitno resnično nikoli ne moreva biti … no, več, kot sva.«

 

»Ne pravi tega, fant. Neprestano prilagajanje je pa drugačen ekstrem, ki sem se ga jaz šla s svojim možem. Probleme sva oba rada skrivala v sebi, misleč, da so nepomembni ali pa preveč neumni, da bi se ukvarjala z njimi. No, najprej so bili res majhni in malo jih je bilo, ampak z leti so se napihovali, množili in … ko jih nisva mogla več zadrževati, je bilo konec. Po šestindvajsetih letih! On si je omislil novo intimno prijateljico, jaz pa psa. In edino pošteno od njega je bilo, da se je odločil tako, kot se je.«

 

»Kje je zdaj?« sem povprašal.

 

»V New Yorku. Zakaj sprašuješ?«

 

»Kar tako. In se še kaj slišita?«

 

»O, ja.« je rekla Danica Hočevar-Whitley. »Vsako leto. Za božič in za rojstna dneva. Moram se pohvaliti, da sva oba primerka vzornih ločencev. Stanovanje, kot vidiš, je pustil meni, hišo v Angliji sva sporazumno prodala, on pa ima v lasti vikend v Franciji.«

 

»A tako preprosto je to?«

 

»Ne boš verjel, ampak je res.« mi je prikimala. »Če se človek čisto odpove navezanosti na človeka, se zlahka odpove tudi navezanosti na stvari. Ne njemu ne meni niso veliko pomenile. Tako ali tako sva vikend kupila zaradi splošnega vtisa – saj veš: uspešna, srečna, bogata ... Danes se mi vse skupaj zdi zelo neumno.«

 

»A tako?« sem vprašal, navidez brezbrižno. »Torej mi želite povedati, da je bil na koncu vse skupaj pravzaprav zgolj samo še pakt?«

 

»Tako je. Kako nelogično ti je to, kajne? V tem smislu si tako podoben svoji mami …« je zašepetala komaj slišno,  da sem se zdrznil. V hipu, ko je videla mojo reakcijo, so se ji oči razširile od groze in njeno telo je postalo napeto. Dolgo časa nihče od naju ni spregovoril.

 

»Prosim?« sem naposled prekinil tišino. »Kaj je z mojo mamo?«

 

»Tvojo mamo?« mi je vrnila vprašanje. »Sem omenila tvojo mamo?«

 

»Ja.« sem prikimal. »Omenili ste jo.«

 

»Oh, oprosti mi. Lapsus je bil.»

 

»Ampak rekli ste …« sem začel.

 

»Rekla sem, da sem v tem smislu podobna svoji mami, Maksimilijan!« je nenadoma zvenela živčno. Njene oči so potemnele ter postale vročične. Še nedavno tako šibko telo se je zopet napelo in neznana sila je vela med nama, kakor elektrika. »Pozabi.«

 

»Jaz …«

 

»Rekla sem, pozabi.« je siknila v mojo smer.

 

Srknil sem evkaliptusov čaj, da bi prekril svoje presenečenje. Danica Hočevar-Whitley je bila resnično nenavadna ženska in nisem vedel, kako bi ravnal naprej. Prešinilo me je, da sta Jasenka in ona edini ženski, katerih nisem zares razumel ali pa ju vsaj poskusil. Podrli sta vse standarde, ki sem jih prej poznal in moje življenje napolnili z razburjenjem, kakršnega prej nisem izkusil.

 

»Kako je Jasenka?« je vprašala.

 

»Težko je.« sem odvrnil. »Še vedno nisva našla te skrivnostne ženske in mislim, da je to začelo pobirati davke pri obeh. Jaz ne razumem njenih namigov, ona je preplašena in neodločna. Trudiva se, a ne premikava nikamor. Ubija naju, oba. Sploh ne vem, kolikokrat sem še spal od tistega dneva na avtobusni postaji! Tudi jaz podnevi in ponoči razmišljam o tem.«

 

Danica Hočevar-Whitley je zavzdihnila. »Ne vem več, kaj bi ti svetovala, Maksimilijan. Sama nisem doživela ničesar podobnega in tudi ne vem, kaj bi lahko to proizvedlo. Samo domnevala sem.«

 

»Vsi samo domnevamo.« sem ji pritrdil. »Ampak se izčrpavamo. Če bi mi nekdo pred mesecem povedal, da mi bo težko preživeti dva dni z Jasenko, bi se valjal po tleh od smeha. Še pred tremi tedni sva se tako zabavala, ni bilo stvari, katere ji takrat ne bi povedal, če bi me vprašala. Pogrešam dneve, ko sva skupaj gledala filme in je vedno kritizirala moj izbor, da je osladen in otroški in punčkast in nasploh mimo. Zdaj pa sva si skorajda tujca in veselje, ki sva ga imela med pogovori je ranljivo kot zimski sneg. Nikoli ne veš, kdaj bo skopnelo.«

 

»Ni še konec, my boy, nikar ne izgubi bitke tako zgodaj.« je zopet dvignila roko, ki je postala nenavadno prosojna. Vse žile na njej so bile modrikaste in izstopajoče, obdajalo pa jih je tisoče peg. Ob pogledu nanjo sem se zdrznil in čim je to opazila, jo je skrila ob bok.

 

»Gospa Whitley, vi …«

 

»Tu ne gre zame!« je zopet strogo rekla. »Jaz nimam prav nobenega pomena in le še ena neznanka v tvojem življenju bom, potem ko se tole razreši. Resnica pa je in to ti bom zdajle povedala, da nesreča ljudi pohabi! Zato ne skrivaj svojih solz in ne boj se nikakršne bolesti, ki bo mogoče še prišla.«

 

»Ampak bolni ste!« sem se vznemiril. »Morali bi videti …«

 

»Svoje telo, da.« se je nasmehnila Danica Hočevar-Whitley, kot bi govorila o čudovitem razstavnem eksponatu. »Ampak moje telo se stara in je nesrečno, nikakršne bolezni nimam … samo hudičevo utrujena sem.«

 

»K zdravniku bi morali iti!« sem prekinil. »Če ne drugega, k psihiatru. Gotovo bi vam pomagal!«

 

»Ah, k psihiatru … povej mi, my boy, kdo dandanes še ne hodi k psihiatru? Za vsako, minimalno, majčkeno težavico je na voljo možiček oziroma ženička, ki zavoljo priliva v zdravstveno blagajno sprašuje malenkosti. Se pretvarja, da mu ni vseeno, čeprav takoj, ko odvrže svoj famozen, slaven beli plašč, pozabi, kdo si. Sploh ne ve več, zakaj si bil prejšnjič tukaj, pa vseeno voljno goni enak repertoar do konca.«

 

»Je to tisto, česar se bojite?« sem vprašal. »Da bi vas ljudje pozabili?«

 

Danica Hočevar-Whitley je prebledela še bolj in njena koža je sedaj spominjala na vmesnik med steno in bež kavčem v ozadju. »Ne … nikakor ne.« je zajecljala. »Tega se vendarle bojijo samo bebci, ki ne prenesejo dejstva, da svet lahko obstaja tudi brez njih. Samo … poglej. Zagotovo si že videl veliko psihiatrov in se verjetno strinjaš, da nihče od njih ni mogel izbrisati tvoje izgube, niti je razumeti.«

 

»Ne vem, kdo bi jo sploh lahko izbrisal …« sem zamrmral. »Saj bi bilo to enako, kot če bi deloma izbrisal mene. Če bi morda, morda lahko zaživel brez teh spominov, tudi ne bi imel tega smisla in ne bi bil ob Jasenki. Ne bi bil Maksimilijan Bartol … izgube prav tako resnično nihče ni mogel razumeti, ampak, vidite, ko se pogovarjam z Jasenko se večkrat spomnim, česa še nisem izgubil in česa nočem izgubiti, kot pa kaj sem že izgubil.«

 

Danica Hočevar-Whitley je kar nekaj časa molčala. Opazil sem, da so se ji oči za hip nenavadno spremenile potem pa so hipoma postale ostre in temne. »Vidiš fant. Potem še ni vse izgubljeno, če se večkrat spomniš tega. Pri meni je ravno obratno …«

 

»Gotovo se motite, gospa Whitley … mora biti nekaj. Morda prijatelji, vaši otroci … mar nimate nobenega?«

 

»Nimam otrok.« je rekla. »David in jaz sva imela blazno naporni službi, ko sva še živela v Angliji. Preden je on po srečnem naključju dobil mesto na britanskem veleposlaništvu v Ljubljani, sem imela svoj posel – umetelni okvirji za slike so mi bili vedno všeč, veš? No on pa je bil finančni svetovalec pri neki banki. Sicer sem seveda mislila, da mi nikoli ne bo uspelo premakniti konjička v tek, ampak sem se motila. Naročil sem imela celo toliko, da sem morala zaposliti pet rok dodatne pomoči!«

 

»Zakaj ste se potem pravzaprav preselili?« sem namrščil obrvi.

 

»On je po naključju dobil ponudbo za mesto veleposlanika v Sloveniji in zdelo se nama je pametno, da malo zamenjava okolje. Winchester naju je spremenil v dva stroja in morala sva znova najti koleščke, v kolikor nisva želela pristati na psihiatriji. Ko pa sva prišla sem, je pa tako ali tako spoznal Emmo in … no, brezpredmetno je bilo nadaljevati. Zdaj pričakujeta otročička.« je končala z nekakšnim veselim tonom.

 

»In vi ste veseli?«

 

»Seveda. Vsakega novega življenja se je treba veseliti, my boy. Svoje jeze in frustracij ob ločitvi nihče ne bi smel spravljati na otroka – navsezadnje si ga David zasluži. Upam, da bo z njim dobil vse tisto, kar mu manjka in se nekako izpopolnil, če razumeš.«

 

»Ampak …«

 

»Oh, tega res nisem predvidevala, priznam, ampak v tem času se mi je zgodilo toliko stvari, za katere nisem mogla niti pomisliti, da bi se zgodile meni, oziroma bi prej verjela, da me bo zadel meteorit in da bodo vesoljci zasedli Zemljo, človeštvo pa uporabili za hišne ljubljenčke …«

 

»Na primer?« sem jo prekinil, še preden bi temo zanesla predaleč.

 

»Zadela sem paket posteljnine, si moraš misliti! In dve steklenici najboljšega šampanjca, s katerim bom proslavila najdolgočasnejši dan svojega življenja. Škoda, da nisem dobila tudi zastonjske torte, ker imam jutri rojstni dan, a človek res ne sme imeti vsega …« njene oči so se živo zasvetile. Vedel sem, da se norčuje.

 

»Ste vi sploh kdaj resni, gospa?« sem vprašal, razmišljujoč o tem ali naj se mi ta njena lastnost zdi čudaška ali briljantna. Danica Hočevar-Whitley se je iz bolečine in ironije odkrito norčevala, četudi ji je ta gledala skozi zobe in meso.

 

»Oh, seveda. Ves čas. Tudi če se kdaj šalim, mislim to popolnoma resno.« je odvrnila lahkotno in srknila še en požirek iz čajne skodelice. Šele zdaj sem opazil na njem umetelno narisano cvetje in prešinilo me je, da je ta čajni servis podoben tistemu, ki ga je nekoč imela moja babica, a se je založil kdo ve kam. Morebiti ga je Danijel Žbogar celo prodal. Umaknil sem pogled.

 

»What is it, my boy?« je zopet sočutno zavrtala vame. »Vidim, da nisi dobro. Povej prosim, kaj te tare? Je s čajem kaj narobe? Preveč sladkorja?«

 

»Ne, ne. Samo vaš čajni servis mi je zbudil neke spomine in … me je malo zaneslo. Oprostite.« sem se hitro popravil, preden bi jo resneje zaskrbelo. A ni bilo videti, da je bila nad mojim nenavadnim izvorom kaj začudena, samo nemo je pokimala in segla po čajniku, da bi si nalila novo merico.

 

»Upam, da boste lepo praznovali …« sem rekel, ko nisem vedel, kaj bi.

 

»Vsekakor. Si bom torto pač spekla sama, nič ne de, če je nisem zadela. Tako ali tako bi bila verjetno ogabna. Malo ljudi zna dejansko peči torte, veš? Pojedla sem že tri tisoč tort v svojem življenju, pa še vedno ne morem pozabiti samo ene: tiste, katero mi jo je najboljša prijateljica spekla pred šestintridesetimi leti. Navadna čokoladna je bila in takrat je bilo vse drugače, ker je morala za čokolado, smetano in maslo varčevati dva meseca vnaprej. Nikoli nisem jedla boljše.«

 

»In vam še vedno toliko pomeni?« sem vprašal. »Po tolikih letih?«

 

»Seveda. To je bila moja prva torta in spečena je bila iz čiste ljubezni. Vanjo je moja prijateljica vložila vse, kar je nosila na srcu. In še vedno ti bom rekla, da je bila to najboljša torta zato, ker njenega okusa ne morem pozabiti niti po toliko letih … Moj bog, če bi tole zdaj slišala, bi se zagotovo začela hahljati kot najstnica!« in Danica Hočevar-Whitley je dvignila svojo suho dlan ter si pomela čelo.

 

»Zakaj je ne pokličete, morda bi pa rada prišla in morda vsak dan pomisli na vas, pa vam to ne more povedati zaradi kakšne trapaste zamere?« sem takoj postal čustven in spominjal sem se, kako sva na moj rojstni dan z Jasenko pila iz vilinskih kozarcev, pri tem pa debatirala, kaj vse bi se lahko ob obredu zgodilo prejšnjemu lastniku. Tako daleč nazaj se mi je zdelo že to.

 

»Ne morem, Maksimilijan. Predaleč je in nikdar več je ne bom mogla doseči.« je žalobno zamrmrala in sklonila glavo.

 

»Ah, ne govorite tako, tudi če je sredi Avstralije, lahko kupi letalsko karto in je v dnevu, dveh, tu, če to želi … razdalja dandanes ne pomeni nič. Ljudje hodijo iz Bruslja za vikend v Ljubljano in nazaj! Dobro, morda res ne bi mogla priti ravno na vaš rojstni dan, ampak komu to mar!« v svojih predlogih sem bil kar nenavadno preveč zagret. Danica Hočevar-Whitley vseskozi ni spustila pogleda z mene.

 

»Maksimilijan,« je zaprla oči. »gre za to, da me ne more več doseči, tudi če bi hotela. Sedaj pa nehaj.« in po teh besedah je srknila čaj, da sem bil popolnoma premoten od te geste in niti pomislil nisem več, da bi nadaljeval. Ogledoval sem si njen obraz, nekoč verjetno zelo lep in pomislil, kako se ljudje spreminjajo in kako se nekaterim poteze mehčajo, drugim pa zaostrujejo. Danica Hočevar-Whitley je bila primerek onih drugih.

 

»Koliko je ura?« sem vprašal po nekaj sekundah tišine.

 

»Petnajst do enajstih.« je odvrnila in se z velikimi očmi zopet zazrla vame.

 

»Moral bi iti.« sem rekel hladno. »Motim vaš večer. Ne bi smel.« in pozabil sem, kako sem prej kot otrok jokal na stopnicah in kako se je njen obraz spačil od presenečenja in bolečine, ko se je sklonila nadme. V spomin se mi je prikradel vonj njene spalne srajce in rumenkast odtenek kože. V tej sliki nekaj ni moglo biti prav.

 

»To je zmota.« je odvrnila. »Sploh pa nimaš ključa. Hišnik Černič že spi.«

 

»Menda ne mislite, da si bom drznil spati pri vas?« sem bil osramočen. »Zares ste zelo prijazni, hvala vam za tale evkaliptusov čaj, pa vendar mislim, da je to pretirano … če mi boste prosim posodili kakšno odejo, lahko spim kar na hodniku, saj ni mrzlo …«

 

»Niti slučajno!« je revsknila. »Da si boš prehladil ledvice in spal na mrzlih tleh kot eden izmed pijanih brezdomcev?! Ljubi bog fant, včasih pozabljam, da imaš brihtno glavo …« in me je ošinila s pogledom, ostrim kakor britev.

 

»Kar v sobi za goste boš spal – še vedno jo imam ja, četudi nihče ne prihaja k meni. Nekje se prah pač mora nabirati.« me je soočila z resnico in energično vstala ter pustila čajno skodelico na mizi. »Tebi pa priporočam, da se, medtem ko ti bom postlala s svojimi srečnimi rjuhami, skopaš. Solze je treba nekako izmiti in topla kopel je kar prava za takšno stvar.«

 

»Ampak …«

 

»Good lord, my boy, a lahko prosim enkrat že nehaš s tem presnetim 'ampak' in nama prihraniš pet minut nesmiselnega pregovarjanja?!« nisem vedel, od kdaj me tako rada kliče s tem vzdevkom, a zdela se mi je podobna moji mami, ki sicer ni spadala ravno med ukazovalno vrsto ljudi, a je bila zato predvsem dosledna in – materinska. Takšna, kakršne mame pač morajo biti.

 

»No, a bo kaj?« je Danica Hočevar-Whitley zavila z očmi. »Ali bom te morala prositi do naslednje pomladi?«

 

Nisem več našel besed, samo povesil sem glavo in vstal, da bi počasi odšel v kopalnico. Že dolgo je bilo tega, ko sem kaj storil na ukaz in občutek nekake nebogljenosti me je spravljal v nelagodje, pa tudi v domačnost. Prešinilo me je, da sem to že nekoč doživljal. Davno nazaj.

 

»Tako je prav, vidiš.« je zadovoljno pokimala in me prijela za rame, da sva se skupaj odzibala po hodniku ter skoraj pohodila navdušeno psico, ki se je ob najinem nenavadnem odhodu zopet spremenila v čuvajko.

 

»Imam himalajsko sol in eterična olja so ti tudi na voljo. Temeljito se natri, pa glej, da prideš ven šele tedaj, ko se bo voda ohladila. Bodi prepričan, da si vso svinjarijo izpral iz sebe, ker očitno se jo je nabralo cel kup.« mi je zapovedala.

Potem se je žareče nasmehnila in za hip se mi je zdelo, da šele tokrat vidim njen pravi obraz – njena koža se je napela in podočnjaki pod očmi so izginili. Prešinilo me je, da je morala biti Danica Hočevar-Whitley v svoji mladosti lepa ženska.

 

Vstopil sem v njeno kopalnico in odprl pipo, da se je oglasil poznani zvok in tako razbil moje misli. Zavzdihnil sem in ravno želel zapreti vrata, ko mi je sledila in to storila ona. Ko sem kasneje zaslišal še škrtanje ključa, mi je odleglo. Očitno je Danica Hočevar Whitley res pedantna ženska …

 

Zopet sem se nasmehnil, ne da bi vedel zakaj in si slekel premočeno majico. Tistikrat se izjemoma nisem brigal zato, da jo ga zložil poleg pralnega stroja in sem ga preprosto odvrgel na tla. Sledile so še kavbojke in spodnje hlače, potem pa sem obstal tam popolnoma gol. Nikoli se nisem ogledoval ali posvečal posebne pozornosti svojemu telesu, tisti večer pa je bil na splošno izjema – prej se namreč nisem spraševal, če sem privlačen ali lep ali luštkan, kakor naj bi se govorilo o meni. Vedel sem, da sem precej bolj neizkušen od običajnih osemnajstletnikov, katerim so hormoni pronicali čez kožo in možgane. Puberteto se je pri mojih sošolcih dalo zaznati kot vonj kreme proti aknam, prepotenih športnih copatih in še nečesa drugega, nedefiniranega. Pa pri meni? Verjetno sem bil pač bolj občutljiv in … nisem vedel, res ne.

 

Prvič sem zbral pogum, stopil do ogledala in se ogledal. Steklo mi je segalo zgolj do sredine prsi in tako je bilo prav – morebiti bi do spodnjega dela zaznal nekakšen gnus. Še vedno mi je bil všeč občutek otroškosti in razdražen sem bil ob spolnih opazkah, s katerimi so fantje mojih let včasih obkladali sošolke. To že ni ljubezen!

 

Vame je zrla podoba suhljatega, ne preveč mišičastega mladca z negotovim pogledom. Lahko sem potrdil opombo Danijela Žbogarja, da sem podoben svojemu očetu; moja polt je bila temna, malodane južnjaška, obrvi močne in goste, oči pa čokoladne. Imel sem, hvala bogu, raven nos, a nekoliko ostrejši. Moje obrazne poteze se mi niso zdele nič kaj posebnega, četudi bi se morebiti lahko komu zdele eksotične in eksotičnost je bila dandanes pomemben atribut. Moj sošolec Jahi, ki je imel očeta Egipčana, je bil vedno oblegan, četudi nisem vedel ali je tega kriv njegov videz ali denar, ki ga je imela njegova družina pod palcem. Odnehaj, zloben si, mogoče pa je vseeno čisto dober človek!

 

Zdramilo me je dejstvo, da je kad gotovo že polna in nisem se motil; čez nekaj sekund bi lahko vsebina že šla čez rob in bi Danici Hočevar – Whitley v zahvalo pustil poplavljeno stanovanje. Hitro sem zaprl pipo in četudi je bila voda toplejša kot ponavadi, stopil vanjo. Telo, nevajeno temperature, je sprva šibko zaskelelo, a po nekaj trenutkih je bil občutek omiljen. Zadelo me je, da sem to pravzaprav že dolgo časa potreboval in da je bila voda nekakšna reka, v kateri se bom očistil prekrivanj, skrbi in kapric. V tistem hipu je bila realnost nepomembna.

 

»Maksimilijan, si v redu?« se je zadrl glas Danice Hočevar-Whitley.

»Ja!« sem odvrnil. »Hvala!«

 

Ležal sem in razmišljal o tistem, kar se mi je danes pripetilo. Jasenkine oči so se še vedno besno svetile pred menoj in njen obraz je bil spačen, četudi se mi je tudi tak zdel najlepši na svetu. Za hip mi je postalo žal, da nisem ostal z njo, ker sem pomislil, da je gotovo še jezna in zato, da bi se mi maščevala, pleše s kakšnim drugim fantom … a moj ponos mi ni pustil vrnitve, pa tudi spodobilo se ne bi, da bi stekel napol moker iz stanovanja. Navsezadnje me je še vedno tolažila misel, da sva jutri dopoldne domenjena, torej ne more biti tako zelo jezna.

 

Zbudil me je rezek pisk zvonca, da sem v čisti malomarnosti nekaj pene zlil čez rob. Kdo za vraga pa zvoni ob tej uri?

 

Danica Hočevar-Whitley je pohitela odpret vrata in našpičil sem ušesa. Sprva nisem prepoznal glasu, ko pa sem ga, sem poskočil od presenečenja.

 

»…Dober večer … nočem motiti, gospa Whitley … zanima me, če je Maksimilijan slučajno …. ne? Pozabil je ključe, veste in … sem da je … kje zunaj? Pravite … da se bo … hvala vseeno.« Jasenkin glas je izza vrat zvenel nenavadno mehurčkasto in oddaljeno, pa vseeno sem lahko razbral, da je bil zaskrbljen. Verjetno je ugotovila, da sem pozabil ključe … Tisti služabnik v meni je že želel radostno poskočiti, potem pa sem se opomnil, da se kopam v stanovanju svoje sosede in sem trenutno seveda gol. Le kaj bi si mislila? Kakšna neumnost!

 

Obstal sem in zdelo se mi je, da vame kar naenkrat pronica oster mraz.

 

.        .       .

 

Naslednje dopoldne ob enajstih, ko sva z Jasenko odšla proti domu za ostarele, ni niti z besedami omenila včerajšnji dogodek na vratih Danice Hočevar-Whitley. Ni spraševala, kje sem spal ali še bolje, pri kom sem spal. Vrnila mi je ključe s silo običajno gesto in bila videti tako, kot bi bil to najin običajen ritual – da se skregava in nato postaneva najboljša prijatelja. Ko sva hodila po pločnikih, je večino časa molčala, če pa je že govorila, je bil to izraz navade in ne zanimanja. Dobro sem vedel, kaj pomeni, če te nekdo vpraša, kaj si jedel za zajtrk. Ko sem jo vljudnostno vprašal, kaj je jedla ona, je odvrnila, da rogljiček iz pekarne in zamahnila z roko.

 

»Boš videl, stanovalci v domu so zelo prijetni.« je rekla, ko sva se znašla med vrtljivimi vrati. »Vonj po staranju pravzaprav niti ni tako grozljiv.«

 

»Verjamem …« sem rekel.

 

»In itak ti bo Staša vse razložila.«

 

»Seveda.«

 

»Tako ali tako pa znaš delati z ljudmi.« je sklenila, potem pa me je povlekla skoznje, da sem zajel sapo. Pljuča mi je takoj napolnil zrak iz klimatske naprave, vonj po razkužilu in ravnokar skuhani proseni kaši. Nisem ga bil vajen – načeloma nisem ravno zahajal v takšne ustanove, razen, če smo imeli v šoli sistematski pregled. Injekcij in bolnic se bal, ko sem bil majhen, a potem sem to prerastel. Večina drugih stvari je bilo precej bolj zoprnih in dlje so bolele.

 

»Si v redu?« se je zaskrbljeno zazrla vame. »Nekam bled se mi zdiš.« njene že tako tanke, rdečkaste ustnice so se našobile. Zdela se mi je nenavadno odrasla.

 

»Seveda. Samo navaditi se moram.« sem zatrdil. »In danes nisem še nič spil.«

 

Odsotno je prikimala. »Zagotovo se bo dalo dobiti čaj.«

 

»Oh, ne. Kupil si bom vodo iz avtomata.« sem pohitel, četudi nisem dobil občutka, da bi ravno ta trenutek stopila po pijačo in je bilo njeno vprašanje bolj ali manj retorično.

 

»Bova šla skupaj?« sem potem poskušal in pogledala me je nekoliko presenečeno. Zardel sem in se odmaknil.

 

»Poslušaj, saj nisem …«

 

»Ja, saj bova šla skupaj.« je rekla in na njenem obrazu sem lahko zaznal senco nasmeška. »Soba za druženje je ravno zraven avtomata. Pridi.« in že me je prijela pod roko, da sva skupaj zakoračila po polnem hodniku. Sestre v modrih medicinskih uniformah so se nama pomenljivo nasmehnile. Jasenko so očitno že vse poznale, jaz pa sem bil tujec.

 

»Pozdravljena Ana. To je moj prijatelj, Maksimilijan.« je nenadoma pozdravila, ko ji je bilo več kot očitno dovolj njihovih namigov. »Rekla sem mu, da potrebujemo pomoč pri delavnicah.«

 

»Dobrodošel med nami, dečko.« se je oglasila najdebelejša med njimi, prijazna ženska s kratkimi kostanjevimi lasmi, očitno Ana. 

 

»Hvala.« sem bil v zadregi.

 

»Tole so še Urška, Vida, Tamara in Helena.« in z mesnatim prstom je pokazala na skupinico mlajših sester, ki sva jih še srečala. Vse so se prijazno nasmehnile ter mi na kratko pokimale. »Če boš rabil pomoč, se kar obrni na katero od nas …«

 

»Ni problema Ana. Maks je pravi gospodinjec.« se je zasmejala Jasenka. »Postelje zna postiljati bolje od večine vas žensk.« obraz, ki je bil prej dokaj bled in nejevoljen, je nenadoma zasijal.

 

»In kje si skrivala tega fanta?« jo je pobarala sestra, ki se je zabavala ob tej njeni pripombi. »Hudičevo redki so. Moj Jaka je vajinih let, pa si še vedno ne zna speči jajc. Če bi njega spustila sem, bi upokojenci zagotovo ostali brez kosila in moram reči, da tudi kartona in lepenke ne bi tvegala.«

 

»Jaz ga nisem. On se je.« je odvrnila z mirnim glasom. »Kje pa je Staša?«

 

»Neke papirje je šla uredit, rekla je, da pride takoj in da pojdita med tem še pozdravit gospo Marinič. Danes ima rojstni dan veste in na ubožico se sploh nihče ne spomni … pa še ti ji bojda toliko pomeniš. Bosta?«

 

»Seveda.« je prikimala. »Saj stanuje v sobi trinajst, kajne?«

 

»Ja. Sedaj pa nam oprostita, ljubčka, delo imamo.« so se nenadoma izgovorile in v nenavadni hitrosti zapustile hodnik.

 

»Kmalu bo opoldanski sestanek.« je rekla. »Ob takem času se jim vedno mudi. Pridi.«

 

In me je zopet povlekla za roko okrog vogala v bivalni del, kjer so, kot sem lahko opazil, bivali tisti, ki niso več mogli tvegati samostojne hoje po stopnicah, so radi odtavali in bili bolj ali manj na prepadu življenja. Iz sobe dvajset, tik ob čajni kuhinji se je lahko slišal prepir medicinske sestre in neke oskrbovanke, ki je onemoglo cvilila.

 

»…Magda, plenico vam moram zamenjati, ne morate biti tako pokakana … Magda, dajte roke stran, če ne bom spet poklicala gospoda doktorja in dobro veste, kako hud je, kadar nočete biti pridna in se preobleči … samo odlepila bi vam rada trakce, Magda, nič hudega ne bo …« temu je sledil rezek jok, da sva se zdrznila.

 

»So tukaj vsi takšni?« sem vprašal s cmokom v grlu.

 

»Večinoma.« je zavzdihnila. »Saj ponavadi ne zdržijo več, kot kakšno leto ali dve. Gospa Marinič je žalosten primer, veš? Ona na smrt čaka že več let in nihče ji ne olajša te dobe. Sorodniki so kratkomalo pozabili nanjo, češ, saj se nas dementna tako ali tako ne bo spomnila. Še vedno misli, da k njej na obisk prihaja desetletna vnukinja. Pa je nikoli ni. Mene je vzela za svojo.«

 

»Kako lahko ljudje pozabljajo svoje bližnje?« sem bil žalosten. »Ona pa ni pozabila svojim otrokom vsak dan skuhati kosilo, oprati njihovo perilo, jih preobleči … in ji takole vračajo. Zaprejo jo v nekakšen dom, kjer ti je tujec več od sorodnika? Saj gospa verjetno ne uživa v biljardu in v tarok večerih, pa na plavanju …«

 

»Težko je, Maks. Saj boš videl.« me je prekinila. »Nekdo, ki je tako močno propadel, da je zgolj še lupina, je lahko grozno breme, predvsem pa je še huje gledati, kako postopoma propade … in tudi, če jo obiščejo, se ničesar ne spomni. Samo blodi.«

 

»Vseeno je človek.« sem rekel. »Vreden dostojanstva. Če se ga zaveda ali pa ne.«

 

Jasenka me je pogledala z velikimi očmi, ki pa niso odražale presenečenega pogleda, temveč nekakšno ganjenost. »Tako si naiven, Maks. Tako zelo naiven. Ves čas se sprašujem ali mi je ravno to všeč pri tebi, ta neizmerna dobrota ali pa te sovražim, ker te bo slej ko prej nekdo prizadel. Mogoče bom ta nekdo celo jaz.«

 

Prijem je popustil in s hitrimi koraki se je napotila proti vratom na koncu hodnika, na katerih je bila bronasta številka trinajst in pred njimi obstala, z eno roko na kljuki in drugo odrevenelo. Njen obraz se je nenadoma spremenil in vedel sem, da je nekaj narobe. Poklical sem. »Jasenka?«

 

Ni odgovorila.

 

»Jasenka, si v redu?«

 

Stekel sem k njej. »Jasenka!«

 

Bila je vsa bleda in ustnice so ji drhtele. Še vedno ni izpustila medeninaste kljuke in zasanjano je zrla v vrata. Nikoli je še nisem videl takšne in takoj sem vedel, kaj se je zgodilo. Preprosto čutil sem.

 

Nekdo se je smejal z živahnim glasom in se pregovarjal. »Babi, nisem več zaljubljena v Vanjo … to je že dolgo nazaj … in ni tako kot misliš, ne, ni!«

 

To ni bil glas dementne stare gospe, temveč nekoga drugega.

 

»Ona je … Erna je …« je dahnila in zdelo se mi je, da bo ravnokar omedlela, tako divje se je zatreslo njeno telo.

 

Njena skrivnostna neznanka je končno dobila ime.

 

Bila je Erna Marinič.

 

13.

 

Nisem vedela, kaj mi je. Ko sem zaslišala njen glas, kako nagovarja svojo babico in se mi je pred očmi odvrtela cela zgodba preteklih treh tednov in pol, ki so se zdeli kot večnost, sem za trenutek izgubila stik z svetom. Nisem vedela, kdo sem in Maksimilijanov obraz, spačen nad mano, se mi je zdel tuj. Temne oči – svetle oči. Nekaj vmes. In Jasenka, Jasenka. Pesem Mack the Knife v ozadju. To je bilo to.

 

Odprla sem vrata, da je lahno zaropotalo in sta obe v notranjosti poskočili, a preden sem lahko zaznala njuna klic presenečenja, sem ju lahko že videla. Sedeli sta na postelji, tesno objeti in sklonjeni nad otroško slikanico, na kateri je bil narisan samorog. Tako pričakovan prizor za majhnega otroka.

 

Zdelo se mi je, da so ji zrasli lasje, četudi sem vedela, da je samo počesana. Bila je oblečena v temno modro majico z logotipom Študentske organizacije in črne kavbojke. Noge je delno prekrižala, da so se jasno videli nekakšni grški sandali, modni hit že kakšno leto nazaj in njen videz je bil razen tega precej običajen, lahko bi trdila, da sem jo prepoznala zgolj zaradi glasu in slepečih modrih oči. Če jih ne bi bilo, bi bila prav lahko soseda iz trgovine ali naključna sprehajalka psov.

 

»Am … babi, očitno imava družbo.« se je prijazno nasmehnila in stari gospe Marinič stisnila roko. »Očitno je moj obisk ostal precej nezabeležen.«

 

»Se opravičujem.« sem zajecljala. »Jaz … jaz sem samo … nisem želela motiti …«

 

Obe sta se glasno zasmejali tej moji očitni nerodnosti in spomnila sem se, kako so se mi takrat ob sprehodu z gospo Marinič njene in nasmeh oči zdele nenavadno znane – seveda, kar naravnost jih je prekopirala in me verjetno zaradi njih takrat tudi zamenjala. Moje oči so modre, samo ne tako svetle … ali pač?

 

»Je to kakšna izmed tvojih sošolk, Erna?« se je prijazno pomuzala stara gospa in jo potrepljala po rami. »Kaj že je? Lana? Lidija? Urška? Ne morem se spomniti.«

 

»Ne babi, ni ne Lana ne Lidija in ne Urška.« ji je odvrnila vnukinja. »Mislim da je …« za hip je premolknila in si me temeljito ogledala. »Jasenka. Jasenka Boštjančič. Punca, ki sem jo nedavno srečala na avtobusni in ki je hčerka slavnega slikarja Vitala Boštjančiča.« obrvi so se ji nekoliko hudomušno dvignile.

 

»No, to je pa lepo, srček.« je bila gospa Josipina zmedena.

 

»Je, ja. Vedela sem, da se bova še srečali, ampak niti slučajno ne tako kmalu.« je zadovoljno pristavila. »Bo že prav tako, kajne Jasenka s postaje? Lahko si zadovoljna, da so ti starši dali tako redko ime – človek Ane, Urške, Lidije in Lane kar pozabi. No, in Hane tudi. Čeprav ne bi rekla, da te je lahko pozabiti.«

 

»Jaz …« sem jecljala. »Jaz … ne vem o čem …«

 

»Seveda da veš, samo vajena nisi takšnih slučajev, ker ne poznaš Kozmosa. Hvala bogu, da vsaj jaz nisem v tvoji situaciji.« mi je pomežiknila. »In ti, ki s takšnim izrazom stojiš na našem hišnem pragu, lahko tudi vstopiš.« Šele zdaj sem opazila, da poleg mene stoji tudi Maksimilijan, ki je verjetno izgledal veliko manj zaprepadeno. »Prijatelji mojih srečevalcev in znancev so tudi moji prijatelji.«

 

Nič ni odgovoril na to prijazno gesto.

 

»A … že vem. Njen fant si, a ne?«

 

»Ne.« je zaprepadeno odgovoril. »Samo prijatelj.«

 

»Aha.« je rekla in me zopet prečesala z očmi. »Mislila sem, a veš, ker si ves čas na preži in …«

 

»Prosim?«

 

»Tako se giblješ, kot da jo hočeš objeti.«

 

Vprašujoče sem ga pogledala in zgroženo je izbuljil oči. »Ne, ni tako!«

 

Erna Marinič ga je prečesala z očmi in videla sem, da si neverjetneje misli isto, kot jaz. »Kot brat in sestra sva si, pač …« sem rekla, malodane opravičujoče. »Včasih sva malo preveč zaščitniška drug do drugega. Nič takega ni med nama.« njen obraz se ni med mojim kratkim monologom niti za malo zmehčal – še vedno je čudno prečesavala Maksimilijanov obraz in telo, kot bi si ogledovala zanimiv razstavni eksponat.

 

»No … Jasenka, ti se kar pogovori z …« je začel in vmes pozabil ime.

 

»Erna.« se je nasmehnila.

 

»Z Erno.« je nadaljeval. »Jaz pa grem pogledat, če me kje potrebujejo. Ne želim motiti vajinega pogovora.« počasi se je obrnil, nekaj časa postal, kot bi pričakoval, da ga bo katera od naju poklicala nazaj, a to se ni uresničilo. Četudi mi je njegova prisotnost vsajala občutek varnosti, sem se zavedala, kako odveč se mora počutiti. Erna je ob njegovih besedah dvignila obrvi, a je misli zamolčala. Ni se želela truditi.

 

Ko je za sabo zaprl vrata in končal slabih dvajset sekund tišine, se mi je zopet nasmehnila. Njena babica je vso dramo spremljala tiho in brez besed: s prsti je tapkala po majhnem, puhastem kožuščku književnega junaka in bila v nekem svojem svetu.

 

»Je vedno tak, ta fant?« je sočutno vprašala in njene sinjemodre oči so se zdaj zapičile vame. Z desnico je prižela babico k sebi kakor majhnega otroka, da se je skoraj izgubila v gubah njene prevelike majice in zdelo se mi je, da jo bo še udušila ob takšnem prikazu nenadne ljubezni.

 

»Kakšen?« sem se sumničavo namrščila.

 

»Tak … čuden,« je začela. »Zavrt. Zakompleksan. Brez vere v Kozmos.«

 

Del mene si je najboljšega prijatelja želel braniti, a tisti star, maščevalen, ki me je opomnil na njegovo laganje o službi, ga je zatrl. Prešinilo me je, da verjetno v neki meri drži: vedno mi je solil pamet. Nakladal, kako je svet večplasten in poln ljubezni. Kako je bistvo skrito očem. Obnašal se je, kot bi bil moj stric in mi stregel tudi takrat, ko nisem hotela. Vedno, kadar sem bila bolna, se je pojavil pri meni in ni hotel oditi – neprestano me je pojil s čaji.

 

»Šališ se, a ne?« sem se rezko zasmejala.

 

»Ne.« je mirno odvrnila. »V njegovem pogledu sem lahko videla, da mu nekaj ni všeč. Ljudi jaz hitro preberem, veš? Nekaj lastniškega ima do tebe. Jaz bi na tvojem mestu razčistila …«

 

»Nikogar nima. Sam je na svetu.« sem rekla. »Meni se zdi razumljivo, da je malo takšen …« sem rekla počasi, sama pri sebi v obupnem nelagodju. Maksimilijan ni bil slab človek, pravzaprav se je samo bal, da bi izgubil še več, kot je.

 

»Taki ljudje so najhujši – mislijo, da imajo najbolj strašno usodo na svetu, samo zaradi nekakšnega slučaja. Niso sami – še milijon drugih ljudi je in marsikdo ima hujšo … pripoved za seboj. Verjemi mi, da je včasih bolje biti sam, kot pa imeti starša, ki sta popolnoma nesposobna in nerazumevajoča. Moja dva sta me omejevala prekletih dvajset let, dokler nisem imela pred tremi leti dovolj in sem šla. Babi je edina iz moje družine, na katero še imam lepe spomine.« je hladno zamrmrala in njen obraz se je spačil v brezobzirno masko.

 

Molčala sem in nisem vedela, kaj naj rečem.

 

»Bojiš se ga, kajne?« se je posmehljivo zasmejala Erna. »Zato tudi ne rečeš ničesar. Globoko v sebi veš, da je res, ne Jasenka Boštjančič? Tisti dan, ko sem te srečala na postaji, sem v tvojih očeh videla veliko bolečino in zdaj mi je jasno, kdo ti jo je vsadil. Nisem in nisem te mogla pozabiti – smešno, sem si rekla, saj je samo neko dekle, ki še ve ne, kaj je ponižanje in sram. Pa vendar sem se zalotila, da sem ponoči razmišljala o tebi in tvojih očeh in o bolečini. Nisi taka kot drugi.«

 

»Jaz … jaz te tudi nisem mogla pozabiti.« sem priznala, v meni je rastla nenavadna toplota, občutek, da me je nekdo vtisnil v svoj spomin in da nisem bila edina, ki je razmišljala o smiselnosti. »Tvoje oči … lahko bi vedela že prej. Tvoja babica …«

 

»Ne bi me mogla najti.« je posegla v moje misli. »To, da sem danes tu je čista sreča – morda me že jutri ne bi bilo več ali pa bi se mi zgodilo kaj drugega. Tudi če bi ostala, priimka moje mame ne nosim in povezavo med nama bi lahko našla zgolj po čudežu. Ampak Kozmos deluje.«

 

»Kdo si torej?« sem vprašala, polna nekega neznanega razburjenja.

 

»Erna Likar. Moje polno ime je sicer Ernestina, a lahko si prepričana, da ga zaničujem bolj kot vse drugo – od svojega dvanajstega leta sem bodisi Erna ali pa, še raje, Tina. Vsak spomin na mojo rodbino mi je sramota, če izvzamem to ubogo bitje, ki sanja poleg naju in je že od mojega desetega leta čista lupina.«

 

»Kje živiš?«

 

»V neki študentski luknji na Viču imam najeto sobo. Tako je že uničena od raznih izmečkov družbe, da je raje ne gledam. Saj veš, tam, kjer je bil v petdesetih letih sanatorij za narkomane. Oddajajo za sto evrov na mesec. To je edino, kar si lahko privoščim – lahko bi sicer odšla težit moji mamici v bogataško četrt v Trnovo, pa se mi ne da gledati njenega lažnivega obraza.«

 

»Pa oče?«

 

»Zguba je. Propadel podjetnik in še bolj propadel oče. Takoj, ko se je njegov posel sesul, se je mama obrnila in poročila nekega betežnega starca, ki ima v lasti tisti poslovni kompleks na Vodjanovi. Takrat sem pravzaprav prvič zbežala od doma, potem, ko sem ugotovila, kakšne načrte imata za mojo 'prevzgojo'.« se je zasmejala. »Zavidam ti. Tvoj oče je vsaj genijalen.«

 

»Če si me iskala, zakaj te ni bilo potem na postaji …?« me je prešinilo. »Tam bi me lahko našla takoj in …«

 

»To bi bilo prelahko. Želela sem izziv.« me je prekinila sredi stavka. »A očitno si precej asocialna, Jasenka Boštjančič. Ne zahajaš na Metelkovo in ne družiš se skorajda z nikomer, kolikor sem lahko ugotovila. Dosti ljudi poznam, posredno ali neposredno, a o tebi niti sledu – poznajo sicer te, seveda, a malo jih ve kaj več, kakor to, da se družiš s tem Maksimilijanom in da si imela tisti škandal z Martinom Krajncem. Po mestu o temle Bartolu krožijo čudne govorice, veš …«

 

»Na primer?« sem bila radovedna.

 

»Ne bi zdaj o tem. Če hočeš, lahko greva na kavo v lokal čez cesto, tako ali tako je babi že utrujena. Kajne?« so se Erni Likar zasvetile oči in babico je zopet nežno stisnila k sebi, da sem lahko slišala, kako so ji zaškrtala suha ramena.

 

»Erna …« je zamrmrala. »Moja Erna …«

 

»Ja, jaz sem.« ji je sladko odvrnila. »Tukaj sem. Ampak zdaj bom šla veš? Delo imam.«

 

»Delo?« je odsotno vprašala Josipina Marinič, ki očitno že dolgo ni bila več prisotna v tem prostoru in zaprla slikanico z rahlim treskom. Izgledala je izmučena od vse pozornosti, ki jo je prej posvečala vnukinji in pregledovanju – ko je obračala strani, so se ji roke tresle.

 

»Kmalu bo kosilo, babi.             Jedla boš piščančka in krompirček, to imaš rada, a ne?«

 

»Zakaj pa ti ne boš jedla, Erna?« jo je presenetila z nenavadnim vprašanjem. »Zagotovo sem skuhala tudi zate in imam malinov puding s smetano, ki ga imaš rada …«

 

»Nisem lačna.« je rekla mirno. »Z mojo prijateljico bova šli zdaj ven, ti pa bodi pridna, prav? S Hano prideva kmalu spet na obisk, mogoče že naslednjo soboto … ubogaj zdravnike in ne bodi trmasta, saj veš, da mami tega ne mara … veliko dela ima. Obe imava veliko dela.« potem je vstala iz postelje in segla po kljuki, na kateri je imela obešen usnjen plašč, neobičajen za mlado študentko.

 

»Greš?« me je vprašala in njene ustnice so se razlezle v tisti čudovit nasmešek, ko sem prikimala. Spet me je prevzel star občutek mravljincev v nogah in oči so bile za hip osredotočene samo nanjo, na njen obraz in njen žar. Pomislila sem, da sem nora in da se mi sanja in da je v bistvu ne poznam, a je moje telo ostalo priklenjeno nanjo kot pes na gospodarja. Odgovor ne se je zdel nemogoč.

 

Opravičujoče sem se obrnila h gospe Marinič. Njen pogled se ni spremenil, bil je enako steklen kot vedno in zdelo se je, kot da naju ne posluša. Zrla je nekam v daljavo in ustnice so se ji rahlo tresle.

 

Erna se je sklonila k njej in jo poljubila na nagubano čelo, preden me je prijela za roko in naznanila. »Pridi, greva, preden se mi začnejo popoldanska predavanja in preden se tisti tvoj Maksimilijan spomni, da bi nama lahko sledil. Ljudje njegove sorte to počnejo. Poskušaj biti tiho, prav? Adijo babi, pridna bodi …«

 

»Nasvidenje gospa Marinič.« sem tiho dejala in na hodniku sva se znašli prej, kot v petih sekundah.

 

»Pazi, da ne bo kaj posumil …« se mi je zarotniško nasmehnila.

 

»Ampak misliš, da mu ne bi bilo pametno … mojih staršev ni doma in k njemu hodim na kosilo …« sem začela, ko me je v želodcu zbodel občutek krivde, a Erna mi je z dlanjo že zaprla usta. Okus je imela po potu in jagodnem parfumu.

 

»Kam sploh greva?« sem nekoliko razdraženo šepnila, ko sva se neopazno izmuznili mimo strežnic in sem se vmes skorajda spotaknila ob tapisom. Maksimilijana ni bilo videti nikjer, pomislila sem, da je verjetno kje v pralnici ali pa pomaga koga oblačiti.

 

»Veš, kje je Aquarium bar?« je zašepetala. Seveda sem vedela kje: približno tri, štiri ulice vzhodno od doma. Aquarium je bil zbirališče japijev, otrok iz tehničnih šol, ki so radi zalivali in profesorjev iz bližnje fakultete – seveda, nedvomno je Erna študirala kaj v povezavi s humanističnimi študijami.

 

»Arheologija.« je šepnila in nemo sem prikimala, ko je bilo pojasnjeno še eno vprašanje. Ko se je prepričala, da ne bom več govorila in spraševala, je odmaknila svojo roko in jo položila na mojo dlan. Odskočila sem: nisem bila vajena česa takega. Še Maksimilijanu včasih nisem dovolila, da bi to storil.

 

Zasmejala se je. »Veliko moraš še izvedeti o svetu, Jasenka Boštjančič.«

 

.         .         .

 

Aquarium bar resnično ni bil kaj pozoren na ugled in na standard, to sem ugotovila takoj, ko sem se usedla v neudoben stol-naslanjač že precej polomljenega videza. Očitno si je lastnik prizadeval doseči sodoben videz, pa je nasedel na kakšno ugodno ponudbo, ki je bila seveda vredna le toliko, kolikor je plačal.

 

Erna se je usedla nasproti mene na drugi konec, sedalo pa si je prej podložila z debelo odejo. Ko sem jo zgroženo pogledala, je skomignila z rameni in malomarno rekla. »Takšno je pač življenje. Sam si moraš znati najbolje postreči.«

 

»Ljubi bog, ta kraj bolj spominja na sanitarije kot pa na lokal!« sem se pridušala. »In poglej te ljudi – tistile tam izgleda na mrtvo zadet.« s prstom sem pokazala na fanta z mastnimi lasmi peščene barve, ki je odsotno mrmral neko angleško popevko. Njegove oči so bile krvave.

 

»Ja in?« je Erna zavila z očmi. »Občasna poživitev še nikomur ni škodila. Oblasti nekaj komplicirajo, ker se bojijo za zdravje dvanajstletnikov, ki radi eksperimentirajo. Prvič vse zadane ko šus, verjemi. Videla sem, kako se je neko dete, malodane še otrok, po nekaj kozarcih piva sesulo kot domine.«

 

»Aja?« sem dvignila obrvi. »Torej ti tudi … občasno, mislim …«

 

»Ne več. Čez leta te mine, veš? Ugotoviš, da je življenje preprosto običajno in da je zadovoljstvo, sreča, praktično nedosegljiva stvar …« ko je videla, kako se mi mrači pogled, se je glasno zasmejala. »Nikoli nisem šla naprej od vodke, cigaret in marihuane, lahko pospraviš svojo zgroženost nazaj v kot.«

 

»Jaz …« sem bila brez besed. »Mislila sem, da …«

 

»No vidiš.« se je nasmehnila. »Tako, kot misliš ti in tistile tvoj kolega Maksimilijan, mislijo asocialni in naivni ljudje, ki se še nikoli niso dobro znoreli …«

 

»Nisem za norenje.« sem rekla. »V naši družini pretirano neobvladovanje strasti pripelje do nesreče. Ko sta se moja mati in oče prvič zaresno znorela, sta zaplodila otroka.«

 

 

»To sploh ni redkost, veš? Veliko ljudi je in bo nastalo kot posledica divjih afer za eno noč. Nekateri izbranci med njimi celo ugotovijo, da so našli dobro partijo in se nekako ustalijo … človek konju ob neprijetni priliki pač ne gleda v zobe.«

 

»Hah.« sem se posmehnila. »Če pomislim, da bi moj oče lahko bil malo manj slep …«

 

»Tako pač je. Vsega je krivo Ono, ki se nam smeji in nam pljuva v obraz.«

 

»Kdo?«

 

Njena usta so se razširila v bleščeč nasmešek. »Kozmos, kdo pa? Ne verjameš v silo, ki povzroči, da nam gre vse narobe in da se nasploh rodimo takšni: neumni, naivni in slepi? Predstavljaj si, kako dobro bi bilo, če bi že ob začetku dobili navodila, saj veš, kot igračke … kar na nek način tudi smo … kako naj ljubimo, kako naj sovražimo, kako naj se zares delimo, kako naj doživimo vrhunec, enigmo, smisel?«

 

»Ah.« sem zamahnila z roko. »To so oslarije.«

 

»Povsem se strinjam s tabo. A veliko energije potrebuješ, da to dopoveš svojemu jazu, ker bo v tebi vedno nekaj, kar si bo želelo oblasti, premoči nad samim sabo. To je pravzaprav ista sila, ki nas peha v nadzemeljske dosežke in povzroči, da se v nevarnosti zbratimo z sovražnikom in se pahnemo v blaznost.«

 

Rekla nisem ničesar.

 

»No, kako pa si kaj ti, Jasenka?«

 

»Sprašuješ me, kako sem? Po vsej tej noriji?« sem prhnila. »Zmešana sem. Lahko bi mi prihranila nekaj zdravja in se prikazala, saj si gotovo vedela vse o meni, jaz pa o tebi nič. Niti to, kako ti je ime …«

 

»Dovolj si vedela.« je rekla. »Tisti tvoj Maksimilijan bi me skorajda našel, če ne bi tisto dekle, ki jo je izprašal, ob posredovanju moje prijateljice zaprla usta.«

 

»Vedela si!?!« sem bila presenečena.

 

»Seveda sem. Tako dolgo sem čakala samo zato, da ne bi ogrozila tebe. Vsekakršni vajin poskus sem morala zatreti, da se po mestu ne bi prehitro razvedelo, s kakšnim nenavadnim poslanstvom sta se ukvarjala. Predstavljaj si: večina bi mislila, da sta zmešana in za na psihiatrijo – lovila sta popolno neznanko, ki je s tabo spregovorila nekaj besed na avtobusni postaji! To pa bi pa bila zgodba, kaj? Večina ljudi, ki bi jih potem doletel podoben slučaj, bi postalo paranoičnih.«

 

»Da me ne bi ogrozila? Kakšne neumnosti pa so to?« sem zarenčala v njeno smer.

 

»Oh, že zgodbica z Martinom Krajncem je ogrozila tvoj sloves in potem še druženje s tistim Bartolom … vidiš, fant je dal vse na kocko, da bi te napravil srečno. Iskreno mi povej, zakaj misliš, da Maksimilijan nikoli ni hodil v družbo? Da je bil, ko si ga spoznala, osamljen fant z skrivnostno preteklostjo?«

 

»Ne vem …« sem odkrito priznala.

 

»Govori se, da sta bila njegova starša narkomana, nekateri pravijo celo, da ju je ubila italijanska mafija. Ne vedo, pravijo niti tega, ali je Maksimilijan Bartol njegovo pravo ime ali zgolj pretveza, pod katero ga ščitijo. V Ljubljano je prišel po skrajno čudnih naključjih …«

 

»Nehaj.« sem mirno rekla. »To so vse grozne, nesramne laži! Neumni so tisti, ki jim sploh verjamejo in če si ti med njimi, nočem več imeti opravka s tabo. Verjetno je imel prav, ko je rekel, da je vse to skupaj noro in da se tega ne bi smela nikdar lotiti … zato te prosim, da mi razkriješ, zakaj sem tako odvisna od tebe, da to stvar nekako za vedno končam!«

 

Zdelo se mi je, da so se Ernine oči zmagoslavno zasvetile in ustnice so se ji spet ukrivile v prijazen nasmešek. »Ne bo šlo tako zlahka, veš? Tudi če greš stran od mene in ugotoviš, da me na smrt sovražiš, bo nekaj v tebi še vedno nerazjasnjenega. Zato mi dovoli, da ti pomagam pri tem, da me pozabiš.«

 

Vedela sem, da je to resnica.

 

»Nisem slab človek, Jasenka, ti to veš. Zaupaj mi.« se je zazrla vame in spet sem se lahko utopila v bleščečih, svetlomodrih očeh. Njihov pogled je bil nedolžen, malodane otroški in tako poln nekakšne žalosti, da sem čutila, kako jezo in presenečenje menja sočutje.

 

»Kaj naj naredim?« sem naposled vprašala.

 

»Spoznaj me in se prepusti toku. Malo razširi svoj družbeni krog in recimo, danes pridi na družaben večer k meni. Nekaj mojih prijateljev bo prišlo in vesela bom, če te bom lahko kakšnemu od njih predstavila. Če ti ni prijetno, lahko zraven vzameš Maksimilijana, pri meni je dobrodošel, če le ne bo zganjal kakšnih scen.«

 

»Prav. Pridem. Kje je to?« sem se naenkrat odločila in moja pljuča je zopet napolnil val pričakovanja.

 

»Super. Danes ob sedmih, naslov ti bom napisala kar na listek – prepričana sem, da ne boš imela težav z iskanjem.« je zadovoljno zagodla Erna. »Fino se bomo imeli, boš videla, vsi moji kolegi so legende …«

 

Pozabila sem na razum in navdušeno prikimala. Nisem pomišljala, da bi mi Erna lahko kaj storila ali da se večer ne bi izšel po najboljši možni poti. Obenem sem se takoj odločila, da Maksimilijana ne bom jemala s sabo: same težave bi mi povzročil in tako ali tako je med njim in njo nekakšna blokada. Verjetno je samo ljubosumen.

 

»Treba je izkoristiti vse, kar nam Kozmos ponuja, Jasenka.« se je zasmejala Erna. »In prav je, da se mu ne upiraš – je že razlog, zakaj sva se spoznali, prepričana sem.« potem je iz žepa vzela cigareto in si jo prižgala.

To že, se je v meni zopet oglasil hipni dvom, ampak ni nujno, da je razlog dobre sorte.

 

»Zakaj se mrščiš?« se je Erna zagledala vame.

 

»Ne maram cigaretnega dima. Smrdi mi.« sem se ji zlagala.

 

»Vem. Moji tudi. Grda razvada.« je prikimala Erna in spet izpihnila dim iz pljuč.

 

»Moji?«

 

»Mami.« je odvrnila. »To je bil tudi razlog, da sem letela iz hiše. Zalotila me je, kako kadim v sobi.«

 

»In zato te je vrgla ven?« sem bila začudena. Moja skrbnica, teta Doris, je sicer bila občasna kadilka in to, kot je ni bilo sram priznati, od sedemnajstega leta. Nisem si predstavljala, da bi me zaradi česa takega vrgla iz hiše, sploh, če bi to počela prvič. Verjetno bi našla kak izgovor, da to dandanes tako ali tako počnejo vsi mladi in da je to ob vsesplošni gonji proti kadilcem pravzaprav etična drža, kakor je enkrat rekla Makarovičeva.

 

»No, tudi zaradi drugih reči, to je bil samo vrh ledene gore.« je dejala brezbrižno in puhala predse oblačke dima. »Celotne zgodbe nočem razlagati, preveč me boli. Doživela sem izdajstvo prvega razreda, Jasenka. Mati me je zmedeno in nesrečno pognala prek praga in mi zabrusila, da me noče več videti, dokler se ne spametujem. Mene, svojega lastnega otroka!«

 

»Moja mama je odšla pred tremi leti. Njen poklic sedaj je gretje postelje nekega moškega srednjih let in sončenje v solariju. Iskanje mladosti, ki jo je izpustila zaradi mojega rojstva in ljubezni, ki se je izneverila.«

 

»Koliko?« je tiho vprašala.

 

»Osemnajst.« sem odvrnila.

 

»Hudo.« je prikimala in to s tonom, ki je izdajal obžalovanje. »Jaz si ne predstavljam, da bi… Mislim, saj tako ali tako nočem imeti otrok. Če bi bilo kaj takega na meni, bi že zdaj splavila, ampak zame itak ni nevarnosti … ker nimam fanta, saj veš, ne?«

 

»Ja.« sem rekla. »Jaz tudi ne vem, če bi sploh imela otroke … ko gledam dojenčke v vozičkih me prešine, kako so grdi. Rožnati, z okroglimi lički in nagubano kožo, ponekod celo rdečo. Bljak. Za nekatere od njih si prav lahko predstavljam, kako bodo čez nekaj let razvajene mamine ritke.«

 

»Ti boš imela otroke.« je rekla Erna. »Preprosto to piše v tvojem življenjskem načrtu.«

 

»Prosim?« sem zgroženo izbuljila oči. »A je to spet kaj takšnega s Kozmosom in usodo in naključji ali kaj! Nikoli več nočem imeti opravka z moškimi, saj se vsi sčasoma spremenijo v manijake brez razuma! Če vsaj približno poznaš mojo zgodbo z Martinom, če seveda govorice o sebi nosijo vsaj malo resnice, veš, da sem z njimi dokončno opravila!«

 

»Jezus, saj je v redu no. Nič takega nisem mislila, samo povedala sem, kakor se mi zdi. Preprosto se mi zdiš take vrste oseba, če pa se motim, bova tako ali tako vedeli najkasneje v tvoji menopavzi.« mi je pomežiknila in pomislila sem, da je bila moja reakcija res nekoliko pretirana.

 

»Tako ja, ni ti treba biti vedno na preži, dekle. Mislim, da vama je ta lastnost skupna …«

 

»Komu?«

 

»Tebi in Bartolu. Oba sta ves čas na preži in čakata, kdaj vaju bo nekdo napadel. Tudi življenje kdaj pa kdaj odneha, veš? Vsaj začasno.«

 

»Ti pa znaš prebrati človeka.« sem bila sarkastična. »Le kdo te je to naučil? Imate na arheologiji kar naenkrat psihoanalizo?«

 

»Ne.« je mirno odvrnila. »Nekatere stvari se preprosto da prebrati, če imaš vsaj malo občutka. Ljudje nismo zgrajeni iz kamenja in zidov, vse se prej ali slej zazna. Telesna govorica je pa nasploh vedno zgovorna.« še zadnjič je izpihnila cigaretni dim iz ust, nato pa ogorek stlačila v pepelnik, da je s šibko iskrico ugasnil.

 

»Tako. Izbrisano je.« je rekla in vstala. »Sedaj mi pa oprosti, moram iti, predavanja se mi začnejo že ob enih in nisem še ničesar pojedla. Saj se vidiva kasneje, kajne?«

 

»Mhm.« sem prikimala presenečeno. Erna si je nadela svoj plašč in se med zapenjanjem gumbov ves čas ozirala k meni. Na njenem obrazu sem opazila prikrit, nekoliko zadovoljen nasmešek. Izza rokava je potegnila majhen listič in ga položila na mizo.

 

»Adijo.« je rekla in stekla, tako kot takrat, ko sva se videli na avtobusni postaji. V tistem hipu me je prešinilo, če se samo norčuje iz mene in če tak naslov sploh obstaja. Mogoče ji sploh ni ime Erna … Ampak stare gospe Mariničeve se menda ja ne bi dalo pretentati kar tako?

»Erna!« sem zaklicala na vse grlo, saj je bila še daleč stran.

 

Ustavila se je. »Kaj!?«

 

»Je to tvoj stil? Mislim, hitro odhajanje?!«

 

Zopet sem dobila njen pomenljiv nasmeh. »Mogoče.«

 

14.

 

»Kje si bila!? Skoraj bi poklical policijo!« me je takoj, ko sem prestopila prag doma za ostarele nekaj porinilo ob steno. Zaznala sem vonj po sivki in vrtnici in vedela, da je to Maksimilijan. Kadar je bil jezen, je pridobil nezemeljsko moč in ne bi me čudilo, če bi namesto njega videla razjarjenega bika, ki so ga izzivali z rdečo krpo. Dolgo časa si ga nisem upala zares pogledati: ko pa sem se plaho zazrla navzgor, sem bila šokirana. Njegove nosnice so plapolale in oči nevihtno črno žarele, dihal pa je sunkovito, kot da se res pripravlja na napad.

 

»Spusti me.« sem zacvilila. »Bojim se.« Nisem se spomnila, kdaj bi se nazadnje tako ponižala pred njim. Zdel se mi je velik in tako mogočen, jaz pa tako drobna in nebogljena.

 

»Vraga te bom spustil, ženska!« je zarenčal. »Ne veš … kako me je skrbelo. Za pet minut sem odšel, da bi se z oddelčno sestro zmenil, kaj bom danes delal, ko pa se vrneva, tebe ni nikjer. Nihče ni videl ne tebe ne tiste … tiste … Erne! Izginila si v neznano s punco, ki je ne poznaš in s katero si drugič spregovorila dve uri nazaj! A se ti sploh zavedaš, kako naivna si, Jasenka!? Lahko bi se ti kaj zgodilo!«

 

»Oprosti.« so mi v oči stopile solze. Maksimilijan je bil v svojem besu naravnost grozljiv. »Oprosti, morala bi … morala bi … te obvestiti.«

 

»Si se le spomnila, da bi bilo pametno, kaj!?« je nadaljeval. »Ampak si vseeno ravnala po svojih sebičnih vzgibih, ne vedoč, kaj bi se ti vse lahko zgodilo! Ta ženska bi bila lahko karkoli: lahko bi bila prevarantka ali pa celo kaj hujšega!«

 

»Prevarantke hodijo v dom za ostarele prepričevat stare ljudi, da so njihove vnukinje, a ne?« sem spet dobila pogum. Zdaj sva se drla že čez cel hodnik in zagotovo sva bila oba videti do konca razkačena. »Stara sem sedemnajst let, Maksimilijan, spomni se, da nisem več otrok, ki ti je dolžan o vsem poročati!«

 

 »Obnašaš še, kot da bi bila!« je odrezal in me grobo povlekel za ramo, da sem se hitro znašla na prostem. Pomislila sem, da je storil dobro delo, drugače bi hrup privabil celoten del in tega nisem želela. Nikakor ne.

 

»Ne vem, kaj naj naredim s tabo, dekle …« je zavzdihnil, ko se je po nekaj sekundah končno umiril. »Skrajšala si mi življenje za pet let, prisežem. Mislil sem že, da se ti je kje kaj zgodilo, da si se sesedla … cel kup možnih scenarijev sem imel. Spraševal sem se, če sem te užalil, prizadel, storil kaj narobe …«

 

»No, nisi.« sem hladno rekla. »Samo dramo si napletel v svoji glavi za prazen nič, ker me ni bilo petnajst minut. To je bilo …«

 

»Utihni.« me je prekinil. »Samo utihni, ker se moram strezniti.«

 

Nisem mu odgovorila. Usedla sem se na eno od klopc in on prav tako, le da ne poleg mene. Energija, ki je še vedno vela med nama, je počasi pojenjala. Tudi on dolgo ni rekel nič: globoko je vzdihoval in si grizel nohte. To mi je šlo na živce: Maksimilijanovi nohti in roke so bili tako lepi, nisem jih želela v takem stanju. Hotela sem, da bi samo razumel, da sem morala iti in hkrati načrtovala, kako bom se danes zvečer splazila na zabavo k Erni. Zagotovo mi ne bo pustil, da bi še zapuščala stanovanje, če pa bi ga vzela s sabo, bi zagotovo potegnil ven svoj gnev…

 

»Zakaj si to naredila, povej mi?« je kar naenkrat tiho vprašal. »Povej mi razlog, zakaj mi nisi niti povedala, da odhajaš? Odšla si, kot da sva si tujca, ki drug drugega ne poznata …«

 

»Ničesar ni za povedati. Storila sem to, pač. Ne rabim nekoga, da bi mi bil varovalka …« v svoji glavi sem imela besedo, ki bi zagotovo zvenela grozno, če bi jo izrekla: da bi mi bil postrešček. Zagotovo ne bi dobro sprejel … »Šla sem. Sva šli. Kar tako.«

 

»Ona ti je to rekla, kajne? Ona te je napeljala na to.« je zamrmral.

 

»Erna ni kriva ničesar, ujemi sapo. Hotela sem iti z njo in sem tudi šla, na kavo …«

 

»Po cigaretah smrdiš.« je rekel topo.

 

»In kaj potem?« sem želela biti kljubovalna. »Povem ti, da nisem kadila jaz in če bi, se to ne tiče tebe …«

 

»Oprosti, ampak kot tvoj najboljši prijatelj naj bi imel načeloma pravico vedeti vsaj, kam greš …« je začel z dolgim monologom, ki sem ga poslušala le napol samo zato, ker sem vedela, da se drugače ne bo nehal kujati. V sebi sem bila odločena, da mi ne bo mogel preprečevati druženja z Erno in besede, ki jih je prej izrekla, so se v moji glavi zlivale v nekakšno celoto. Mogoče pa je to o Maksimilijanovih starših resnica, me je prešinilo.

 

»No, potem pa mi ti povej, kako sta umrla tvoja starša, če sva res najboljša prijatelja in si vse zaupava.« sem ga zbodla z očmi.

 

»Ne bom ti tega povedal zdajle, tu …«

 

»Oh ja, pa boš. Če pa nočeš tu, boš pa doma …«

 

»Ne bom, sem rekel.« je zarenčal, njegov glas je spet postal nevarno globok. »Nehaj!«

 

»Saj nimaš kaj skrivati, a ne? Saj sva že vse obdelala?« sem ga razdraženo vprašala, pri tem opominjajoč na včerajšnji večer, ko sem ga soočila z službo, ki mi jo je prikrival.

 

»Ne.« je odrezal. »Nič nimam skrivati, samo o nekaterih stvareh se ne govori javno, kajne?«

 

»Res je.« sem prhnila. »Res mi skrivaš. Res si manipulativen hinavec, ki bi rad od mene nekaj pridobil. Bi rad, da rečem, da se mi smiliš, Maksimilijan Bartol? Kaj hočeš? Povej mi direktno in naravnost, če si upaš …«

 

»Kako si drzneš …« je bil v hipu na nogah. »Kako lahko rečeš kaj tako podlega, kaj tako brezsrčnega … Od kdaj si taka?« Njegove oči so bile še vedno temne, a zdaj sem v njih poleg besa videla še nekaj, kar je bilo še najbolj podobno pretresu in žalosti.

 

»Mogoče bi morala kaj takega reči že prej!« sem rekla. »Pa so mi to čustva do tebe preprečevala. Mogoče je Erna v moje življenje res prišla z razlogom: da mi pokaže, v kako neverjetno lažnem svetu živim!«

 

»A tako?« se je Maksimilijan oglasil šele čez nekaj sekundah.

 

»Ja. Tako.« sem zavzdihnila. »Odgovori, Maksimilijan Bartol, če ti res ni vseeno za naju …«

 

»Za naju?« je kar naenkrat prhnil. »Nikoli ni bilo govora o naju, draga moja Jasenka Boštjančič, govora je bilo samo o tebi in o tvojem ''bednem'' življenju v katerem ti ni bilo treba narediti nič več od tega, kot da se smiliš sama sebi in živiš v oblačku. Zazri se vase in prenehaj govoriti, pomisli, da si stara sedemnajst let in ne znaš skuhati juhe iz vrečke, nisi delala niti en dan in da ti je vse, kar si rabila, dostavila bodisi tvoja plehka mamica ali pa slavni slikar očka!«

 

»Drzneš si …« sem bila brez besed.

 

»Ja, drznem si, ker vem, da nimaš pojma o tem, kako je, če sta ti starša umrla pri sedmih letih in pol in kako je, če moraš cel dan garati kot živina in igrati na želje popolnih tujcev, da lahko preživiš. Ja, drznem si, ker vem, da sploh nimaš pojma o čustvih, še manj pa o ljubezni! In če se greva že, kot si rekla, o zaupanju, ne pozabi, da tudi ti pred mano skrivaš dogodek s tistim Martinom!« je pristavil, nato pa za hip premolknil. »Ne vem, zakaj ti pravzaprav razlagam tole, ko pa tako ali tako ne boš dojela, tvoj ego vse zelo učinkovito obrani …«

 

»Potem pa prav, ni se ti treba več družiti z mano. Imaš prosto pot, tako da …« sem začela in se pri tem nadvse trudila, da se mi glas ne bi tresel. Čutila sem, kako se mi v grlu napenja težak cmok in kako mi v oči prihajajo solze. Pogoltnila sem jok.

 

»Si to želiš?« je naposled počasi vprašal, še vedno nespremenjenega pogleda.

 

»Sam se odloči. Moje želje niso pomembne.« sem rekla hladno. »Itak pa te ne mislim več zadrževati.«

 

»Potem pa prav, Jasenka.« je rekel po nekaj sekundah tišine. »Še enkrat hvala za vse in želim ti vso srečo s tvojo očitno sorodno dušo, Erno. Želim ti, da te ona osreči tam, kjer te jaz nisem mogel in da z njo dosežeš razumevanje, ki ga potrebuješ. Hvala ti za vse trenutke, ki sem jih lahko preživel s tabo in zdaj mislim tiste pred tem strašnim dogodkom, ki mi res pomenijo ogromno. Upam, da mi boš nekoč lahko odpustila, da ti nisem povedal, kako je z mojimi starši in da boš mogoče celo razumela. Brez tebe ne bi dojel marsikatere pomembne stvari o življenju.« pogledala sem ga in se za trenutek izgubila v tistih njegovih mehkih, prijaznih očeh. Počeno se je smehljal.

 

»Tudi tebi.« sem se odkašljala. »Žal mi je, da več ne gre …«

 

»Nekje se stvari morajo končati, da lahko pridejo nove.« je zamrmral. »In želim ti, da se tebi zgodijo samo dobre, dobre stvari. Velikokrat bom mislil nate, Jasenka, a ne mislim te več ovirati. Mogoče sem te res zadušil z svojo posesivnostjo, a bilo je dobronamerno, vedi to.«

 

»Saj vem.« sem rekla in sedaj sem se morala resno zadržati, da ne bi bruhnila v jok. »Pač ne gre naprej, Maksimilijan.«

 

»Ja.« je rekel. »Včasih ne gre naprej.« Zdelo se mi je, kot da se tudi sam duši med temi besedami.

 

Vstal je. »Zbogom, zlata moja Jasenka Boštjančič.«

 

»Zbogom.« sem zašepetala. Čutila sem, kako se nekaj v meni drobi in za hip sem morala zapreti oči.

 

Ko sem jih spet odprla, je bil Maksimilijan samo še senca med mnogimi.

 

Iz mojih pljuč se je izdrl krik, a ni ga več slišal. Solze so mi zalile oči, da sem videla megleno, kot takrat, ko sem neuspešno iskala Erno v Meduzi. V misli se mi je prikradel vonj Maksimilijanovega plašča in mat šminke. Vonj njegove rame, tako prijeten in tako zemeljski. Vedno me je sprostil. Spomnila sem se, kako me je božal po laseh in stiskal k sebi, Kako mi je bil najboljši prijatelj. Kako je videl dobro o meni, tudi ko sama nisem znala. Kako mi je pomagal iskati smisel svojega življenja in kako je vse dal na kocko, samo zato, da bi se jaz počutila varno. Še en krik.

 

Zakaj sem to storila, zakaj, zakaj, zakaj?! Neobvladljivo sem se tresla, da so ljudje začeli zgroženo pogledovati proti meni. Nisem se menila za to. Vse okoli mene je bila samo še bolečina ob vednosti, da sem ravnokar izgubila najboljšega človeka, kar sem ga poznala. Žrtvovala sem ga za svojo srečo, medtem ko mi njegova ni bila pomembna.

 

Zdaj sem bila sama v beli Ljubljani. Nikjer nisem imela nikogar, edina mi je še ostala Evita, a k njej nisem mogla, dobro sem vedela, da hodi in bolj ali manj tudi živi z Izidorjem.

 

Sama. Sedemnajstletnica, ki si niti juhe ni znala skuhati in ki ni vedela, katera čistila so za ploščice in katera za okna. Maksimilijan je imel prav. Vedno je imel prav. V svojem sedemnajstletnem življenju nisem naredila ničesar vrednega. Vse, kar sem naredila, je to, da sem uničila. Svoje starše, prijatelje in samo sebe.

 

K meni je prisedla stara gospa s popolnoma belimi lasmi. »Kaj je narobe punčka, ti lahko pomagam?« zavedela sem se, da me verjetno opazuje že kar nekaj časa in premleva, kako bi pristopila k takšnemu kupu nesreče … Nisem hotela pomoči. Nisem hotela pomilovanja.

 

»Izginite!« sem ji nevljudno zabrusila.

 

»Ampak dragica …«

 

»Rekla sem, da izginite!« sem zarenčala med novim valom bolečine. »Nikogar od vas nočem! Delajte se, da vam je vseeno! Izginite!«

 

Ni si pustila še enkrat reči: odšla je, ljudje pa so nehali strmeti vame. Nisem vedela, koliko časa sem že tulila tako in koliko časa še bom. Želela sem samo pobegniti in se delati, da nisem nikdar obstajala.

 

.       .       .

 

»Mislite resno?« je bil glas Danijela Žbogarja na drugi strani presenečen. »V dveh tednih? Tako kmalu?«

 

»Če se da.« sem rekel. »V Ljubljani nočem zdržati niti enega prekletega dneva več.« trudil sem se, da se mi glas ne bi tresel in bil sem hvaležen, da je dovolj profesionalen in da ni spraševal, zakaj sem si tako nenavadno premislil. Še sam nisem dobro vedel, kaj delam, vedel sem samo to, da hočem stran od ženske, ki me je ravnokar zamenjala za drugo žensko in s tem zatrla edino pravo ljubezen, ki sem jo kdaj doživel.

 

»Ampak gospodič Bartol, kaj pa študij?!« je naposled moral preiti na rešilno bilko in popolnoma sem ga razumel. »Saj ste na fakulteto za strojništvo praktično sprejeti!«

 

»Tudi v Mariboru je fakulteta za strojništvo, če smo malenkostni. Sicer pa me mineva, da bi ga sploh študiral: saj imamo v Gorici neko fakulteto, mislim, da je pravna, kajne …«

 

»Da, ampak …«

 

»To mi zadošča, gospod Žbogar. Prosim, da čim hitreje uredite papirologijo s temle stanovanjem: prodajte ga, oddajte ga, zrušite celoten blok, če lahko, vseeno mi je. Dejstvo je, da sem stoodstotno odločen, da se bom preselil nazaj domov.«

 

»Ste prepričani? Pravni stroški bi, v kolikor se premislite, lahko bili veliko večji …«

 

»Ne bom si premislil, gospod Žbogar. Že jutri se bom vrnil domov in dokler hiša ne bo pripravljena in stvari urejene, bom si poiskal sobo v kakšnem hostlu. Slišal sem, da mladinski pridejo precej poceni …«

 

»Vidim, da ste vse res tehtno premislili, Maksimilijan …« je počasi rekel Danijel Žbogar. »Dogovorjeno. Organiziral bom čistilni servis in hišniška dela bi tudi morala biti opravljena najkasneje v dveh tednih.«

 

»Zelo sem vam hvaležen za razumevanje.« nisem mogel skriti olajšanja. »Veseli me, da se zavedate, da so nekatere okoliščine tukaj zame postale preprosto nevzdržne …«

 

»Seveda.« mi je pritrdil. »Popolnoma razumem in vedite, Maksimilijan, vedno sem vam na voljo, tako kot sem bil že vašim staršem. Ne dvomim, da ste po vašem spoštovanem očetu podedovali dobro mero razumnosti. Dovolite pa, da vam dam en prijateljski nasvet: nobena težava ni tako huda, da je ne bi mogli prebroditi in edini konec je samo smrt. Samo smrti se ne da uiti.«

 

»Hvala.« sem rekel. »Se vidiva torej čez dva dni ob petih popoldne v vaši pisarni. Točen bom, ne skrbite. Nasvidenje.«

 

Odložil sem. Stvar je bila torej opravljena in to povsem zlahka. Mogoče Danijel Žbogar res ni bil primer odličnega človeka, zagotovo pa je bil zvest in primer odličnega odvetnika. Saj je to bil, sem pomislil, najboljši pravnik v celi Gorici. Poleg mojega očeta.

 

Jasenka je še vedno zasedala moje misli in moje srce. Ne glede na to, koliko sem si želel izbiti iz glave njen obraz, njen vonj in njeno hojo, je bila tukaj, trdnejša kot kadarkoli prej. Pomislil sem, da ob mojem odhodu ni pokazala nobenih čustev. Očitno do mene res ni čutila ničesar. Očitno se je res zaljubila v tisto Erno. Tako sem si želel, da se Danica Hočevar-Whitley ni motila o tisti zadevi, pa se ravno tam je. Prvič. In verjetno tudi zadnjič.

 

Oh, še ta ženska. Kaj bom z njo, od nje se vendar moram posloviti, saj je bila edina moja prava prijateljica in zaveznica? Ampak navsezadnje, kako naj dobim zagotovilo, da bo razumela, da moram oditi? Da bo tako dobro za Jasenko in zame? Da trikotniki, tudi duhovni, ne morejo obstajati. Da sem pač izvisel navkljub vsemu, kar sem storil zanjo.

 

Zavzdihnil sem in odšel v kuhinjo. Toliko je še stvari, ki jih moram pospraviti. Na pultu so še vedno stale palačinke s karamelnim namazom od včeraj dopoldne. Nisem jih mogel več gledati, četudi so bile verjetno še čisto užitne in dobre. Prijel sem krožnik in ga skupaj z vsebino vred zabrisal v smeti.

 

»K vragu!«

 

Četudi nisem hotel priznati, sem se tisti hip počutil tako, kot da bi mi srce raztrgali na dvoje ali ga sežgali v pepel. Pomislil sem, da sem jaz kriv za svojo bolečino, ker nisem znal biti nežen z njo na pravi način, spet naslednji hip, da je kriva ona in da sva pravzaprav kriva oba. Resnica je bila verjetno takšna, da preprosto ne spadava skupaj. Ne tako in ne drugače.

 

Solze niso hotele teči in nisem kričal, čeprav se je moja notranjost trgala. Bil sem trd kot ona tiste minute, ko mi je zmetala v obraz, da sem lažnivec, da se smilil sam sebi in da si samo obetam od nje? Kaj si obetam, Jasenka moja? Mogoče sanjarim, da me ljubiš?

 

Odprl sem omaro, kjer sem hranil kozarce in pribor – to sem nameraval odnesti s sabo poleg še nekaterih bolj vrednih stvari, večinoma drobnarij. Babičin nakit, porcelan in skodelice ter slike – slike Jasenke in mene. Slike svojih staršev sem imel že tako ali tako na računalniku.

 

Zataknil sem se ob nekaj čudnega in skorajda bi se prepričal, da sem očitno tja po pomoti dal tudi kakšno vazo, če ne bi prepoznal čudnih simbolov na njej. Tisto sta bila vilinska kozarca iz katerih sva z Jasenko pila tisti večer, ko sva izvedela, da bo za nekaj dni sama doma. Takrat sva to dejstvo praznovala, sedaj bi ga najraje preprečil in petdesetkrat preklel. Da prinašajo srečo, sem mislil takrat. Kje pa. Nesrečo.

 

Enega bom vzel, sem se odločil, za spomin, drugega pa bom dal Danici, da ga da Jasenki ob primernem času in če bo to želela. Tako bom storil. In prijel sem tisti kozarec iz katerega je nekoč pila ona in ga postavil v škatlo. Drugega sem objel z dlanmi in brez, da bi nadalje razmišljal, odkorakal proti stanovanju Danice Hočevar-Whitley.

 

.      .      .

 

Odprla mi je, presenečena, da sem se oglasil že tako zgodaj, ko pa je minilo le malo časa, odkar sem odšel. Na sebi je nosila isto srajco, kot noč poprej, v obraz pa je bila bleda in zdelo se mi je, da je šibkejša kot kadarkoli. Njene že tako velike oči so bile vsaj desetkrat večje. Od nje je vel čuden vonj: vonj po lekarni.

 

»Oh, my boy, kaj pa ti tukaj?« je bila presenečena. »Come in, come in!«

 

»Ne bo treba, gospa Whitley. Prišel sem zaradi malenkosti. Bi lahko prosim Jasenki dali tole?« v njeno izsušeno dlan sem položil vilinski kozarec in se že pripravil, da se na kratko poslovim, ko me je zaustavila. Nekoliko sumničavo me je pogledala.

 

»Zakaj pa ji tega ne daš ti sam, Maksimilijan?« je vprašala. »Je kaj narobe z vama?«

 

»Selim se.« sem povedal. »Tu ne morem več ostati. Precenil sem se, gospa. Nisem zmožen zdržati tega.«

 

»Vse mi boš natančneje razložil.« je takoj pohitela. »Ne bom ti dovolila, da kar takole brez pojasnil odideš. Mogoče se pa še da kaj rešiti.« prijela je mojo dlan tako močno, da me je zapeklo in me skušala povleči noter. Nisem ji pustil.

 

»Brezupno je, gospa. Nima smisla, da še vam grenim življenje s tem. Sem se že odločil, veste? V Novo Gorico grem, domov. Tja, kamor spadam.«

 

»Potem se pa vsaj svobodno poslovi in mi pojasni, zakaj zdaj to. Obljubim ti, da te ne bom poskušala v ničesar prepričati in te ne bom popravljala, samo povej mi, dragi moj fant, zakaj?« me je pogledala z nenavadno prosečimi očmi. Nič nisem rekel, samo prikimal sem in ji sledil v hladno stanovanje, da se še zadnjič nagledam tega pohištva in teh stvari, ter se dokončno poslovim od nje. Nisem namreč vedel, če se bom kdaj sploh lahko vrnil sem.

 

In potem sem ji povedal: vse. Danica Hočevar-Whitley me je poslušala začudeno, na nekaj mestih je zajela sapo, kot da kaj takega še ona ni pričakovala. Njen obraz je postajal vse bolj in bolj bled, da me je skrbelo, če se bo vsak čas zrušila v svojem naslanjaču. Ob koncu moje pripovedi so se ji oči žalostno svetile in dolgo ni spregovorila.

 

»To ti je rekla? To ti je storila?« njen glas je bil tanek, piskajoč in pretresen. Zazdelo se mi je, da ji gre na jok, a nisem je hotel vprašati česa tako intimnega. Na mojih prsih je ležala ledena gora in solz nisem mogel izvabiti iz sebe, zato sem bil ob njenih čustvih na nek način olajšan. Nemo sem prikimal.

 

»Ne morem verjeti, kako je lahko … ampak zakaj?« je spraševala ter se zazrla v strop. »Ne verjamem … to ni ona. Ne more biti. Jasenka Boštjančič nikoli ne bi izrekla česa tako groznega na tak način. Tvoja starša … tvoja starša sta umrla zaradi groznega naključja!« je pogoltnila debel cmok. »Seveda ti ni lahko pripovedovati …«

 

»Mislil sem, da razume.« sem si končno dovolil vzkipeti. »Mislil sem, da vsaj poskuša!« ne da bi nadalje razmišljal, sem zgrabil egipčansko figurico in jo zalučal na tla, da se je z glasnim pokom razbila. Še preden sem se zavedal, kaj sem storil, je Danica Hočevar-Whitley nemo otrpnila.

 

»Kar razbijaj, dragi fant, še zame.« je naposled izrekla. »Izlij svoje razočaranje nad življenjem, jaz ga ne morem več. Meni ni ostalo ničesar drugega …« za hip je premolknila in se blaženo nasmehnila. »Samo lupina sem še …«

 

»Plačal bom …« sem zardel. »Oprostite mi …«

 

»Nikar!« je kriknila. »Ničesar ti ne zamerim. Očitno tudi sama presneto rada precenjujem ljudi. Tako mi je žal …« je rekla in tokrat se ni mogla več zadržati. Bruhnila je v tih, a intenziven jok. Solze so ji dolgo tekle po voščenih licih.

 

»Gospa Whitley!« sem bil presunjen. »Nehajte no, ničesar niste vi krivi … tako se je pač obneslo. Jaz in Jasenka nikoli ne bova … jaz bi moral to vedeti že prej …«

 

»Pusti to, svojih napak se še predobro zavedam.« je zaječala s počenim glasom. »A nisem jih mogla popraviti, ne glede na to, koliko sem se trudila. Tako žal mi je za tvoje srce in tako žal za ranjeno Jasenko, ki ni sposobna ceniti njegove veličine. Tista Erna pa …«

 

»Nje pa sploh nočem več videti. Hinavska je, nekaj skriva, povem vam. Že ko sta se zopet prvič sestali, se me je hotela znebiti, četudi je zvenela prijazno in celo dobrodušno. Ni mi všeč, čeprav se nočem več vtikati v njuno čudaško razmerje. Morebiti sta pa res sorodni duši in bosta srečni do konca dni – gotovo potem obstaja kakšna takšna duša tudi zame.«

 

»Ni mi všeč, da odhajaš, četudi vem, da ne moreš čutiti drugače. S tabo bo Jasenka izgubila še poslednji steber, ki ga ima. Zadevo z Erno bo morala tako reševati bolj ali manj sama, to pa …«

 

»Briga me. Več ji pomeni od mene, to je sama povedala: ena navadna iluzija ji pomeni več kot večletno prijateljstvo in s tem sva končala. Moji vrednostni sistemi pač niso enaki njenim in ne mislim ji več igrati postreščka. Sama naj se znajde, kakor ve in zna.« sem zvenel trdo, da sem bil presenečen nad samim seboj.

 

 

»Prav imaš. Soočiti se mora z lastno nedoraslostjo.« mi je prikimala. »Je pa res, da se po mojem mnenju ne zaveda, kaj je povzročila. Tisto izkušnjo z Erno je po mojem mnenju pretirano ponotranjila in jo potem še gojila globoko v sebi.«

 

»Jaz ji ne morem ponuditi roke, če pa vem, da jo bo ugriznila.« sem rekel. »Pa tudi volje nimam več: to bi moral storiti že prej. Že takrat, ko so se ji zagnusili moji dotiki in je odskočila, pa samo želel sem, da bi se usedla k meni, kot ponavadi. Rekla mi je, da se me boji.«

 

»Tega nisi povedal.« je rekla Danica Hočevar-Whitley in začela mečkati rob snežno belega prta.

 

»Takrat se nisem oziral na to.«

 

»Razumem.« je odvrnila. »Kolikor pač lahko. Verjamem, da tvoje navezanosti nanjo ne bom mogla nikdar povsem razumeti, ne glede na to, kako dolgo te že poznam. Pravzaprav že precej dlje, kot bi si človek mislil … a za ta slučaj ne krivim višje sile. To orodje si je nekdo omislil za manipuliranje.«

 

»Žal mi je, da se je končalo tako, gospa Whitley. Ta blok je navsezadnje postal nekakšen drugi dom, navadil sem se ga in cel kup lepih stvari se je zgodilo tu. Ne morem se več vračati, saj veste.«

 

»Razumem.« je rekla.

 

»Zdaj pa res moram iti. Veliko stvari moram še urediti. Jutri se že selim nazaj domov in kolikor pravi odvetnik, bo v dveh tednih že vse urejeno. Hvala vam za vse, kar ste storili, za čaj in za besede. Veliko so mi pomagale v trenutkih, ko sem pomislil, da me nihče ne razume. Želim vam vsega dobrega, predvsem zdravja in vas naprošam, da se oglasite, če boste kdaj kje blizu …« vstal sem in stopil do vrat, še vedno zroč v njene žalostne oči. Ni spustila pogleda z mene.

 

»Vsekakor, my boy.« je rekla zasanjano in še ona vstala. »Vedi, da si čudovit fant. Čudovit, čudovit, čudovit. Hvala za vse.« in še preden bi lahko odgovoril na ta nenavaden rafal komplimentov, me je objela s svojim telesom. Ta prizor je bil sedaj zagotovo videti rahlo čuden: suha, krhka ženska v poznih štiridesetih in fant brez resničnega življenja. Njena gesta se mi je vseeno zdela topla in privil sem jo tesno k sebi, kot bi lastno mati, če bi bila še živa. Prešinilo me je, da jo imam resnično rad.

 

»Pazite nase, gospa. Obljubite mi, da boste.« sem še rekel, preden sem zaprl vreta za seboj. Pokimala je.

 

»In ti nase. Ne obupaj, karkoli se bo zgodilo, prav?«

 

»Ne bom. Nasvidenje.«

 

Njen obraz je bil bled kot svilene zavese, ustnice je imela narahlo razprte. Šele zdaj sem ugotovil, da so njene oči pravzaprav živo zelene in ne rjave, kakor sem mislil poprej. Zrle so vame tako kot že prej: žalostno, milostno. Na njej je bilo nekaj, kar bi lahko večno gledal.

 

»Nasvidenje.« je šibko zašepetala. »Nasvidenje, Maksimilijan.«

 

.       .      .

 

Prišla sem do kraja, kjer je živela Erna in to veliko prej, kot bi me morda pričakovala. Bivala je v enem od tistih blokov, ki so bili še hujši od našega: vsi litoželezni, še iz obdobja socializma in obupno zanemarjeni. Že na hodniku me je pozdravil vonj pasje scalnice in premoga, ki je bil jasno prisoten, četudi smo bili v poletju. Nekje iz daljave se je slišalo nabijanje balkanske glasbe in ruženje stroja, očitno lociranega v kleti pod pritličjem. Kako lahko živi tu, sem razmišljala, še cucek bi raje spal zunaj. Očitno je bila tukaj najemnina strašno poceni.

 

Pozvonila sem pri prvih vratih, upajoč, da mi odpre. Seveda je bil moj poskus napačen: znašla sem se oči v oči s prastaro južnjakinjo, kateri je manjkala polovica zob. Razširila je svoj polomljen nasmešek v grimaso in sladkim glasom vprašala.

 

»Šta očeš, malena?«

 

»Ništa …« sem ji jecljajoče odgovorila. »Tražim drugaricu …«

 

»Zbog čega?«

 

»Nije tvoja stvar.« sem ji odvrnila, zgrožena nad njenim videzom. Starka se je raskavo zasmejala, obrisala suhe dlani v rožnat predpasnik in po tem, ko se je prepričala, da sem se že dovolj prestrašila, počasi zaprla vrata, kot bi me vabila noter. V nos mi je vdrl vonj zeljanice. Skoraj bi se zrušila po tleh.

 

»Hej, hej, kaj delaš?!« me je prebudil glas neznanega dekleta in začutila sem, kako mi nekdo trese rame. Ko sem odprla oči, sem pred sabo zagledala dekle s konjskim obrazom in živo rdečimi lasmi, ki je imelo uhanček v obrvi. Ni izgledala kot primer družbe, ki bi si jo želela imeti. Maksimilijan, sem pomislila, pomagaj mi. Zaman.

 

»Kaj hočeš?« je dekle zastavilo novo vprašanje in obrvi so se ji sumničavo namrščile. »Si spet kakšna frklja od policije, ki nas je prišla špijonirat, kaj? Poberi se, da te ne vidim!«

 

»E-er-erno iš – iščem« sem zajecljala. »Jo poznaš? Moja prijateljica je …«

 

 

 

»Erna?« se je nenadoma zarežala punca. »Sedaj mi je vse jasno! Erna ves čas vabi k nam neke čudake in reve, ki so navajeni, da se jih sprejeme z rdečo preprogo in fanfarami. Kaj je punčka, si se podelala v hlačke, ko si zagledala real life? Pridi.« grobo me je potegnila po stopnicah, da sem se skoraj spotaknila ob spolzkih tleh. Ko sem zagledala hodnik drugega nadstropja, me je prešinilo, da tukaj živijo resnični packi. Sledi bruhanja in politega piva so bile vsepovsod.

 

»Hudo je, kajne?« se je posmehovala mojemu zgražanju. »Gospa so bili vajeni bolj luksuznega apartmaja … počakaj, da dobim Erno za tole.« silovito je povlekla zamazano kljuko.

 

»Dobrodošla pri nas.« je najavila s teatralnim glasom. »Počuti se kot doma.«

 

Ljubi bog, kakšen nered je bil tu. Stanovanje je bilo komaj kaj večje od Dorisine spalnice in do vrha nakopičeno s starim, smrdečim perilom. Čez megalomanske kupe sem se morala prebijati naravnost v robinzonskem stilu in nadvse razkoračiti noge. V želodcu se mi je oblikovala težka kepa gnusa in zbala sem se, da bom kaj pobruhala. Globoko v sebi nisem verjela, da bi Erna lahko živela v takšnih pogojih.

 

»Koliko vas je tu?« sem vprašala in si usta prekrila z dlanjo. Dekle nad mojim gnusom ni bilo videti kaj dosti pretreseno, še več, lahko bi trdila, da se ji je celotna stvar zdela precej zabavna.

 

»Tri cimre smo. Te še kaj zanima?«

 

»Kje je Erna?«

 

»Na faksu. Kaj bi rada?«

 

»Rabim jo.«

 

»Žal boš morala počakati. Do štirih ima neka nujna predavanja.«

 

»Kako ti je ime?«

 

»Annie.«

 

»Mislim, pravo ime me zanima.«

 

»Annie.« je še enkrat neprizadeto ponovila. »Po mojem pravem imenu me že leta ne kličejo več. Grozno je. Ti pa si kdo?«

 

»Jasenka.«

 

Zdelo se mi je, da so Anniejine oči dobile lačen prizvok. Obraz, maloprej skisan kot limona, se je sprostil in spremenil v prijazen nasmeh. Njene oči so bile strašljive: mrke in ledeno sive. Ni mi bila všeč. Ob njej me je bilo strah, kot še nikdar poprej. Želela sem si, da bi lahko zbežala.

 

»Tako, tako … ti si torej Jasenka.« je raskavo zamrmrala. Njene oči so se željno zasvetile, da je bila videti kakor volkulja, ki preži na plen. Roke v žepih sem stisnila v pesti, pripravljena, da se branim, če me napade. »Erna nam je ogromno povedala o tebi ... dolgo te že čakamo, veš? Rekla nam je, da imata posebno vez in da je vpleten tisti Kozmos ali kaj je že … lahko poveš kaj več o vajinem karmičnem snidenju?«

 

»Vodo bi …« sem zahripala, čedalje bolj oslabljena od strahu. »Vodo bi …«

 

»Pojdi v kuhinjo, princeska in si jo vzemi. Ne misli, da nimam pametnejšega dela kot to, da te strežem …« je zarenčala, njen nasmešek pa je postal še bolj zlovešč. Nisem si pustila dvakrat reči: prestrašeno sem stekla skozi prva vrata, ki so se ponujala.

 

Hvala bogu so bila prava: pred mano se je odprla kuhinja, komajda vredna svojega imena. Premogla je štedilnik iz predpotopne dobe, ki se je po mojem mnenju kuril še na drva in umazan kuhinjski pult. Pomivalno korito je bilo polno nečesa zelenega in sluzastega, kar je spominjalo na alge v akvarijih za ribice. Takrat nisem mogla več zdržati: nagnila sem se naprej in izbruhala vsebino želodca vanj. V želodcu se mi je obračalo od smradu, gnusa in bolečine. Pomislila sem, kaj sem storila in za hip me je prešinilo, da se iz te zadeve ne more izcimiti nič dobrega. Pobegni Jasenka, pobegni, mi je tulil nagon. Razum pa me je opozarjal: Pojej, kar si skuhala, itak zdaj nimaš več nikogar, ki bi skrbel zate. Sama zase bi zgnila v tistem stanovanju.

 

»Glej, da boš počistila svoje kozlanje.« se je oglasil lenobni Anniejin glas.

 

V moji glavi se je zbudil upor, a proti Annie nisem mogla ničesar. Izpadla bi kot majhno ščene proti steklemu psu. Nisem potrebovala posebne detektivske žilice, da bi ugotovila, da me prezira. V to luknjo nisem spadala. Nisem spadala med bruhanje, pločevinke piva in med kupe umazanih cunj. Bila sem nekaj povsem drugega: občutljiva razvajenka. Tega sem se takrat zavedala bolj kot kadarkoli prej. Evitine zabave so bile proti tej packariji zadeva za dojenčke.

 

Z gnusom sem odprla omaro, da bi našla kaj, s čimer bi se dalo čistiti, a sem ravno tako kmalu obupala. Izgledalo je, da navkljub vsemu, da tu živijo tri dekleta, ne čistijo in jim je vsekakršno upoštevanje snažnosti španska vas. Tudi jaz, če sem bila poštena, nisem znala čistiti. Če sem bila bolna in pobruhana, je čistil Maksimilijan, če se je kaj pokvarilo, je popravljal Maksimilijan … sploh se nisem zavedala, kako je bilo moje življenje odvisno od njega. Do zdaj.

 

 V kuhinjo je tedaj vstopilo še drugo dekle, ki je v roki držalo embalažo z zeleno tekočino in, težko sem verjela, čisto krpo. Bila je mulatka z divje skodranimi lasmi, oblečena v vojaške hlače in spran top. Držala se je nekoliko bolj prijazno kot Annie, a še vseeno me je gledala nekoliko nezaupljivo.

 

»Živijo.« sem previdno pozdravila. »Oprosti, da …«

 

»Počisti.« je rekla s trdim, skorajda mehanskim glasom in mi v roke potisnila tisti dve stvari. Njene oči so me še vedno preiskovale, a vseeno nisem čutila, da bi imela o meni kakršnokoli slabo mnenje, ne glede na to, da sem ji pobruhala kuhinjo, kot da bi bila tega vsakodnevno navajena. Vdana v usodo sem pogledala izročeno in takoj dvignila obrvi.

 

»To je čistilo za steklo!«

 

»Čistilo, kot vsako drugo, pa kaj če je za steklo?« je brezbrižno odvrnila sogovornica. »Je edino, ki sem ga v tem trenutku našla, če pa veš za kakšno boljšo, imaš čez cesto supermarket in si kupi novega na lastne stroške.  Meni je vseeno, samo počisti.«

 

Potem ni rekla ničesar več in je kar šla ter me spet pustila samo. Samo v črnikasti, zanemarjeni kuhinji z bornim okencem sredi dvomljivega naselja. Če bi bila pred časom prisiljena počistiti, bi si nadela rokavice, a vedela sem, da jih tukaj ne bom nikjer našla. Hkrati pa sem se bala pogledati Maksimilijanu v oči, če bi šla domov in se soočiti z lastnim sramom. V meni se je širil nekakšen čuden občutek, da nekaj ni prav in da se bo zagotovo zgodila kakšna slaba stvar.

 

Začela sem razmišljati, kako naj se znebim nesnage in obupano ugotovila, da nimam nikakršnega pojma o čiščenju, še manj pa o čistilih. Spomnila sem se zgolj tega, da je moj bivši najboljši prijatelj v hudih časih pomival s kisom. Kis! Zagotovo imajo kis! Brez, da bi vedela, kaj odpiram, sem posegla po prvi omarici in res – tam je bil, spravljen med vrečko moke in kave, kis. Ob takšnem trenutku sem se morala nasmehniti sreči, ki me je doletela.

 

Še vedno pa nisem vedela, kako ga uporabiti, koliko vode priliti in kako z njim očistiti človeške izločke, brez da s tem umažeš sebe. Dozdevalo se mi je, da za to ni primerna takšna krpa, ki mi jo je dala Ernina druga sostanovalka, a s tem sem se morala zadovoljiti. V drugi omarici sem našla star čajni kotliček in se odločila, da bom svoj nenavadni poseg opravila tako, da bom vodo najprej segrela in potem vanjo prilila nekaj kisa.

 

Začuda je šlo in ni bilo potrebno dolgo časa drgniti s krpo, preden sem lahko zagledala kovinski odsev in zmagoslavno ugotovila, da sem odstranila vrhnjo plast. Potem sem počasi napredovala, dokler ni umivalnik pred mano obstal v vsem svojem sijaju. Prevzel me je neverjeten občutek samozadostnosti.

 

»Zmorem.« sem šepnila. »Zmorem.«

 

Ravno v tistem hipu je zopet vstopilo tisto dekle od prej. Ob pogledu na čist umivalnik je njen obraz za trenutek dobil zadovoljen izraz, ko pa je zavohala kis, se je sumničavo namrščila.

 

»Ti nisem rekla, da počisti s čistilom za steklo? Zdi se mi, da še bolj smrdi.« njen glas ni zvenel izzivalno, kvečjemu nejevoljno.

 

»Takšnih stvari ne moreš čistiti s čistilom za steklo. V škodo bi šlo.« sem se ponižno opravičila, čeprav nisem vedela zakaj. Pa vendar se je dekletu razjasnil obraz in se je nekoliko nasmehnila.

 

»Jaz sam Sabina.« je rekla.

 

»Jasenka.«

 

»Annie mi je povedala, da si tu zaradi Erne … najmanj do treh je ne bo, veš? Profesorji ji težijo, da bo padla letnik, če bo spustila še kakšno uro, zato si ne upa tvegati. Če si lačna, bova z Annie naročili indijsko hrano in zagotovo bo ostalo kaj zate.«

 

»Hvala.« sem hvaležno dahnila. »Zdajle ne morem domov.«

 

»Hah.« se je posmehnila. »Težave, a ne?«

 

»Kako veš?« sem jo presenečeno vprašala.

 

»Erna ves čas veže nase ljudi z ogromnimi problemi.« je zavzdihnila, potem pa zamahnila z roko. »Nimam časa, da bi zdaj razpravljala o tem.« potrepljala me je po rami in njen pogled se mi je zdel nekoliko spremenjen. Mogoče celo zaskrbljen.

 

»Slišala sem, da imate danes zabavo?« sem jo vprašala, da bi potrdila Ernino povabilo in Sabina je takoj prikimala.

 

»Res je, ja. Si vabljena?«

 

Pritrdila sem.

 

 »Ne bodi presenečena, če se ti bo prvič zdelo malce noro, ampak taki so pač naši kolegi. Bolj ali manj boemski – aja, saj res, ti imaš tako ali tako boema za očeta, potem sploh ni problem.« se je ustavila na sredi, potem pa mi nekoliko pikro zašepetala. »Milan v resnici sploh ne zna risat – imam ga na sumu, da samo blefira, da hodi na Akademijo za likovno umetnost.«

 

»Aja? Zanimivo.«

 

»Niti ne. Tip je kar … no, kreten, a veš?«

 

»Zakaj se pa potem sploh družite z njim?« sem presenečeno zajela sapo in čez hipec javknila od bolečine. Sabinin obraz se je nekoliko spačil, ko me je dregnila in pomislila sem že, da sem storila nekaj zares napačnega, ko mi je šepnila na uho.

 

»Tiho. Najboljši kolega od Annieinega tipa je.« njen glas v mojem ušesu je zvenel rahlo panično in takoj sem vedela, koliko je ura. Očitno je kobila Annie dirigirala obema sostanovalkama, kar me niti ni čudilo. Zdela se mi je takšne vrste oseba. Prikimala sem in si dala prst na usta. Sabina se je nasmehnila.

 

»Pridi, lačna sem že.«

 

.       .        .

 

Erna ni prišla ob štirih, tudi ob petih in šestih ne, da sem postajala že rahlo nestrpna. Načeloma nisem marala ljudi, ki niso bili točni, pa tudi nelagodno mi je bilo ždeti v tej majhni luknji z Annie, čeprav je ta izginila v sobo in se ni vrnila že odkar nam je dostavljalec prinesel kosilo. Preden je zaprla vrata, naju je obe s Sabino ocenjujoče premerila, kot da bi pričakovala, da bova se ravnokar splazili za njen hrbet in jo podrli na tla.

 

»Težave ima s policijo, veš?« se je zopet k meni nagnila Sabina, ko sva zlagali cunje na kup, da bi bilo sploh mogoče kje sedeti. V stanovanju je še vedno obupno smrdelo in ko sem se ji o tem maloprej potožila, me je soočila z resnico, da je pospravljati pravzaprav brezpredmetno, glede na to, da Annie svoji sostanovalki na moč rada očita krajo, v kolikor ni vse na mestu. Saj je dobra punca, res, mi je rekla, ampak ima res slabe izkušnje s policijo. Njen oče je švercal avte tam nekje pri Gornji Radgoni in so ga zaprli, mati pa je tako ali tako umrla, ko je bila še dojenček. Prevelik odmerek. To je v mojih očeh ni opravičilo, postajalo je čedalje huje: torej sem v istem stanovanju s potencialno zapornico, drogerašico in psihopatko.

 

»Ah, saj ni tako hudo.« je Sabina skomignila z rameni. »Če je zraven nje Mile, postane pasja, to je res, ampak prisežem, da večino časa da mir. Če pride, se do enih zjutraj itak spokata in gresta k njemu …«

 

»Mile je njen tip?« sem sumničavo namrščila obrvi.

 

»Ja. Večino časa.« je odvrnila brezbrižno, kot bi opisala neko zelo zanimivo pripovedko. »Kdaj pa kdaj ga zaprejo za kakšen dan, potem je pa mir. Zaenkrat mu niso dokazali še ničesar, ampak punca je rahlo paranoična … boji se, da bi se ponovilo tisto sranje s popravnim domom.«

 

»Aha?« sem rekla ter se trudila obvladati prikrit strah, ki se je razširjal po mojih žilah in mi stiskal pljuča.

 

»Nič ne bo, obljubim ti. Če ti bo težil, samo reči in jih bo dobil po zobeh, da bo pol leta pljuval ven. Sedem let sem trenirala boks, veš?«

 

»Okej.« sem rekla. »Ampak zakaj za vraga, se z Erno ne preselita?«

 

»Ne moreva. Že v tej luknji komaj shajamo tri s skupno najemnino, pa še Erna ima svoje muhe. Slepo verjame v Annie in pravzaprav je cela zgodba takšna, da sta onidve skupaj najeli to stanovanje. Annie jo je pobrala, ko jo je vražje ženšče od njene mame napokalo ven in kakor sama pravi, bog ve kje bi bila sedaj, če je ne bi našla. Čuti se ji dolžna.« je skomignila z rameni.

 

Ravno, ko je zaključila svoj sestavek, so se odprla vrata in končno sem jo zagledala. Bila je videti živčna, med prsti je mečkala nekakšno papirnato vrečko in lasje so ji naelektreni štrleli na vse strani. Od nje je vel vonj po kavi in potu, tako drugačen od tistega zjutraj. Nevede sem se pomaknila nekaj centimetrov stran.

 

»Ej stara, tole je bil polom, prisežem, da se bom …« je bila zadihana in sredi divjega monologa, ko se je spotaknila ob staro, razvlečeno majico in zaklela. Sabina je nemudoma vstala in ji podala roko, da ne bi klecnila po tleh. V tistem hipu me je opazila, oči so se ji presenečeno razširile in njen glas je dobil nenavaden prizvok.

 

»Ja, Jasenka, kaj pa ti delaš tukaj tako zgodaj?!«

 

Bila sem v zadregi. »Oprosti. Nisem planirala tega … jaz … jaz sem …«

 

»Od kdaj je tukaj?« je ostro premerila Sabino.

 

»Od petnajst čez dve.« ji je mirno odvrnila. »Annie jo je dobila in punca je izgledala precej slabo, bruhala je. Mislim, da je najbolje zanjo, glede na to, da pravi, da ima težave, da ostane nekaj časa tu, dokler ji ne bo vsaj malo bolje.«

 

»Prekleto.« je zaklela Erna, očitno nezadovoljna z njenim predlogom. »Ja, ja, seveda lahko ostane, ampak dobro veš, kdo je glavni v tej hiši, a ne Sabina? Takšni mladci Annie niso všeč.«

 

»Rekla sem ji že, da naj bo tiho in da naj se dela nevidno.« je odvrnila moja nova ''prijateljica'' in prekrižala roke v naročju. »Saj je vendar ne moremo pustiti takšne, pa še povedala mi je, da je sama doma …«

 

»Pa saj ima …« je Erna zdolgočaseno začela. »Tistega Bartola.«

 

Ni mi bil všeč ton, s katerim je to izgovorila. Bil je odkrito zaničevalen, čeprav nisem vedela, kaj ima proti njemu. A odločila sem se, da porabim vse karte in na vsak način ostanem tukaj. Umrla bi od sramu, če bi morala Maksimilijana pogledati v oči.

 

»Ne več. Nisva več kolega.« sem rekla s sklonjeno glavo. »Skregala sva se in nočem ga več videti. Po tistem zjutraj je naredil cel kraval in … no, rekla sem mu, naj izgine, ker mi je šlo na živce, da ves čas hodi za mano. Zdaj pa …«

 

»Aha.« je rekla Erna z nenavadnim tonom in oči so ji naenkrat živo zažarele, kot otroku pred božično jelko. Zdela se mi je nekako čudna, spremenjena. »To pa seveda spremeni zadevo. Povej mi, Jasenka, ti je kaj grdega rekel? O meni?«

 

»Ja.« sem priznala. »Rekel je, da nekaj skrivaš.«

 

»A tako? No, si mu rekla, da naj ti pove, kaj je z njegovimi starši?« sem se namrščila.

 

»Sem, pa ni hotel.«

 

Erni je nehote ušel nasmeh, podoben tistemu prvinskemu zadovoljstvu. »Bedak.«

 

Bila sem osupla. »Saj sem jaz kriva …«

 

»Ničesar nisi ti kriva!« me je prekinila Erna. »Mogoče si ti slepa, ampak jaz nisem: tip je tako zatreskan vate, da se mu že blede in je prepričan, da vsi, ki se družimo s tabo, tvorimo nekakšno zaroto, da bi te spravili stran od njega.« zadnji del stavka je karikirala in proti svoji volji sem se morala cinično nasmehniti.

 

»Misliš?«

 

»Ah, seveda. Vidim, da res nisi imela pojma o tem, da te hoče imeti zase, zato ti oproščam tisti butast pogled v tvojih očeh. Takšna vrsta prijateljstva, kot sta jo imela vidva, med moškim in žensko načeloma ne more obstajati, razen, če ni ena od teh dveh oseb istospolno usmerjena.« je zdrdrala, kot bi brala snov iz kakega šolskega učbenika. »Potem pa pride še ta obupni kompleks žrtvovanja za druge, oh!« je zavila z očmi. »Kolikokrat sem že videla to.«

 

»Erna …« je Sabina dvignila roko. »Prizadeta je. Zdaj ni ravno pravi čas za take vrste šolo …«

 

»Kdaj pa bo po tvojem, Sabina? Ko bo punca stara trideset let? Samo pokazati ji hočem, kako jo je nek egocentričen p…« besedo je želela izreči do konca, pa se je ustavila, ko je videla, da sem od nelagodja zaprla oči. »Izkoriščal. Ji igral prijatelja in jo omejeval pred resničnim življenjem. Povej mi, ljubica, si sploh šla ven brez njega? Imaš kakšnega kolega, ki ga Maksimilijan Bartol ne pozna?«

 

»Čakaj …« sem jo prekinila. »Od kod veš, kako se piše?«

 

»Ljubljana je majhna.« je odvrnila neprizadeto. » Nekdo mi je povedal, da tega ni ravno rad obešal ne veliki zvon.  Le zakaj bi tajil kaj takega?«

 

»Sram ga je bilo.« sem ga skušala opravičiti.

 

 Tokrat sta se zasmejali obe: Erna in Sabina. »Zakaj bi le skrival kaj takega, saj ni več taka redkost, da tip popoldne igra klavir …« nenadoma je Erna utihnila, kot da bi ji nekdo usta zalepil z lepilnim trakom. Sumničavo sem se namrščila.

 

»Kako veš?«

 

»En moj kolega streže v tem lokalu.« je odvrnila, hkrati pa Sabini poslala grd pogled. Dekle je bilo maloprej videti tako, kot bi jo želelo prekiniti, a je misel na to opustilo.

 

»Kakorkoli, po mojem lahko spiš na kavču, ampak nikakor ne razdraži Annie, jasno?« je nenadoma rekla, da sem popolnoma pozabila na idejo, da bi še naprej vrtala vanjo. Tiho sem prikimala, z motnim pogledom hvaležnosti.

 

»Obljubim, da ne bom v napoto.«

 

»Punčka zna čistiti. V pomoč nam bo.« je Erni, verjetno zato, da bi se njeno prepričanje utrdilo, rekla Sabina. »In menda zna tudi že kaj skuhati, a?« vprašujoče se je ozrla k meni, a moči, da bi ji na obe trditvi odkimala, pravzaprav nisem imela. Samo stala sem tam.

 

»Krasno. Ta svinjak mi že preseda.« je Erna postala vidno boljše volje. »Torej je stvar urejena, ti samo poskrbi, da se bo tukaj dalo živeti in da bomo morebiti kaj privarčevali na računu za hrano. Bo šlo?«

 

Stvar je postala zapletena in nisem vedela, kako bi se elegantno izmuznila. Ni mi bilo do tega, da bi postala Anniejina sužnja in še manj, da bi si umazala roke, a če je šlo za Ernino dobro, potem sem bila pripravljena to storiti. Zagotovo se da v kakšni knjigarni kupiti knjigo z recepti in kuhati v resnici sploh ni težko, vsaj tisto lazanjo bi znala že pripraviti. Upala sem, da moja gospodinjska žilica vendarle ni čisto zakrnela.

 

»Mile bo vsak čas tukaj.« je šepnila Erna. »Bilo bi se vredno potuhniti, saj veš, da ga policija vseskozi nadzira.«

 

Sabina je prikimala, vstala in zagrnila vse zavese, da je bilo naenkrat temno kot ponoči. Ko sem odprla usta, je mulatka usmerila svoje črne oči vame in mi preteče zašepetala. »Še enega pravila se drži: Mileta se ne sprašuje: odgovarjaj samo s kratkimi stavki in še to, če te kaj vpraša. Nepredvidljiv je, veš. In stori, kar ti reče. Če bo šel predaleč, ti bova z Erno že krili hrbet, ampak ne delaj težav.«

 

Nisem vedela, kaj simbolizira tisti 'predaleč', a neprijetno me je streslo v kosteh. Naenkrat sem razumela, kaj se bo vsak čas zgodilo: prižgale bomo sveče in potem bo ogromen hrust prišel in zahteval, da ga zabavamo. Lahko je tempirana bomba, sem razmišljala sama pri sebi. Če ga iščejo in zbirajo dokaze proti njem, potem je moral že storiti nekaj hudega. Morda bi morala …

 

»Jasenka, prinesi sveče, v spalnici so.« mi je z nenavadno mirnim glasom ukazala Sabina. »In ne tresi se kakor šiba na vodi, no, sva ti že povedali, da bo vse v redu. Kolikor veva, Mile res ni ravno zgleden primer zakona, a še nikogar ni ubil.«

 

»In to naj bi me potolažilo?« sem živčno hlipnila. »Kje sploh sem?«

 

»Pri meni si. Vse je v redu.« mi je Erna položila roko na ramo. »Vem, da ti trenutno ne morem reči nič boljšega, a zaupaj mi. Poskrbela bom zate in obljubim, da bomo že jutri šle nekam drugam, samo poskusi. Prav?« izraz na njenem obrazu je bil nežen na nekak drugačen način in takrat je v meni izginila še zadnja senca dvoma.

 

»Prav. Jutri gremo k meni.« sem rekla, trdno odločena. »Stran bomo šle. Nočem gledati Annie dlje, kot je potrebno …«

 

»Zmenjeno. K tebi bomo šle, če le imaš dovolj prostora.« mi je odvrnila Erna. »A Annie ne smemo tako grdo izdati, sedaj, ko je vse že pripravila. Saj razumeš, kajne?  Zgolj zaradi tega, ker dobro veš, da se bodo verjetno tvoji enkrat vrnili in ne bova več smeli ostati. Dražjega stanovanja si ne moreva privoščiti. Sedaj pa … po sveče.«

 

Storila sem, kar mi je naročila in čez nekaj trenutkov je prostor napolnila blaga svetloba. Kot naročeno se je takrat iz sobe primajala Annie in si zaspano pomela oči.

 

»A je vse pripravljeno?«

 

»Je.« sta soglasno odvrnili Erna in Sabina. »Nihče nas  ne bo videl, resno Annie, čeprav ne razumeva zakaj. Saj policisti vsekakor niso tako marljivi, da bi ob sedmih zvečer dežurali pred našim blokom.«

 

»Kaj pa veš. Mogoče so njo poslali za špijonko?« svoje rumenkaste, volčje oči je uprla vame, da se mi je zdelo, kot da vidi skozme, kot, da me bere in potrebovala sem vso svojo prisebnost, da se nisem stresla in pokazala, kako me je strah.

 

»Ne bodi no smešna!« je ogorčeno poskočila Erna. »Saj vidiš, da je še srednješolka!«

 

»Ti si pa naivna, ljubica. Taki angelčki ne bi nikoli samovoljno prišli v tako luknjo, pa če bi bila ti sama mati Terezija osebno …« se je zarežala s hripavim glasom. Videla sem, kako je Erni ob teh njenih besedah postalo rahlo nelagodno.

 

»Kakorkoli, zdaj je prepozno. Je kar je. Ampak jutri gre tole dete domov, nočem, da Miletu vzbudi kakršnekoli sume, ves je napet … oh, presneto, tukaj je!«

 

Stekla je odpret vrata, kot bi bila igrača na vzmet in spet sem zaznala, kako se mi dela tisti cmok v glavi in se mi želodec spleta v velik vozel. Trapa, se je v meni spet oglasil tisti pogumni glas, mogoče je tale Mile samo ena zguba, ki se samo baha s kriminalnimi podvigi in svoj čas zapravlja tako, da draži policijo z nepomembnimi klici! Nehaj se tresti!

 

Napela sem vse moči, da sem se umirila in vedela sem, da je moj obraz dobil nekakšen vojaški izraz, katerega so mi vedno očitali ljudje, ki me niso razumeli. Želela sem, da tale Mile vidi, da se ne bom umaknila, da ne bom zbežala, pa četudi se zgodi karkoli. Poti nazaj več ni.

 

Pa vendar, fant, ki ga je Annie tisti večer pripeljala, je povzročil v meni val groze že z enim samim pogledom. Njegove oči, ki se jih sploh ni dalo opisati s čim drugim, kakor z čistim ledom, so imele naravnost kovinski lesk. Bil je suh kot trlica, a njegovo telo je spominjalo na kačo, ki se pripravlja, da ugrizne prvi plen, ki pride mimo. Nosil je dolg, črn plašč izpod katerega so štrlele roke z dolgimi, vitkimi prsti, da sem lahko videla kanček tetovaže. Kobra.

 

»Erna!« je zasikal z nenavadno mirnim glasom. »Si si našla novo psičko? Prekrasno.« njegove oči so preiskale Erno, ki je bila sedaj bleda kakor zid, potem pa so spremenile cilj in se ustavile na meni. Lahko sem čutila, kako gledajo skozme, kako se sprehajajo po meni in me slačijo do kosti.

 

Približal se mi je.  »Kdo je ona?« je zavrtal v mojo novo prijateljico, ki mu ni ničesar rekla nazaj. Na njegovem obrazu sem ujela sprevržen nasmeh. Naslednjega dogodka nisem mogla predvideti v najhujši nočni mori.

 

Po nekaj sekundah tišine je njen vitek vrat ujel med svoje dlani, da je komaj slišno zagolčala in sem zaslišala, kako so Sabini počili členki. Tudi ona je bila bleda v obraz, kolikor je bilo to možno zavoljo njenega porekla. Upala sem, da je moj izraz karseda miren.

 

»Me slišiš? Vprašal sem, kdo je ona!?« je ponovil, tokrat ne tako mirno. Oči so se mu blazno lesketale in zdelo se mi je, da se njegova notranjost trese od besa. Nisem vedela, kako naj reagiram na kaj takega, jasno pa mi je bilo, da tale Mile zdaleč ni primerek neškodljivega razpečevalca travice ali občasnega uničevalca družbenih objektov.

 

»Jaz …«

 

»Špela ji je ime!« je odvrnila Erna, opazno prestrašena. Njene oči so begale naokoli, iščoč rešitev in me proseče gledale, očitno v prošnji, da sodelujem. Ko sem končno odprla usta, je bilo že prepozno.

 

»Lažeš.« je dahnil strupeno in razkazal rumeno zobovje, da sem se zvila od gnusa. Videla sem, kako so prsti na Erninem vratu okrepili svoj prijem. Annie se je vprašujoče ozrla k njemu.

 

»Ne, draga. Hočem, da mi resnico pove ona sama.« je zamahnil s prosto roko in se zazrl vame.

 

»No, Ernica, bodi pridna in sama povej ali pa bom moral to izvleči kako drugače?« je ležerno komentiral, še vedno sklenjajoč dlani okrog Erninega vratu. Nisem mogla več zadržati strahu in iz mene se je izvil nek nerazpoznaven glas, ki ni bil moj in ga nisem poznala.

 

»Jasenka sem!« sem hladno zamrmrala in začutila, da se mi hoče tresti spodnja ustnica, kar se je nazadnje zgodilo takrat, ko me je Martin udaril v navalu pijanega besa. Nenadoma se je ta spomin boleče oglasil v meni in zablokirala sem; prsti, ki so držali Erno za vrat, so bili podobni tistim na moji koži, ki so mi pustili rdeče odtise in boleče rane, ki jih nisem kazala nikomur. Morala sem zapreti oči.

 

Mile je še enkrat zaničljivo premeril Ernin vrat, ujet v njegovi glavi, nato pa jo je nenadoma spustil, da je komaj slišno zagrgrala, vidno izmučena od pomanjkanja kisika. Videla sem, da bi morala zakašljati, pa je napela vse moči, da tega ne bi storila.

 

»Oh, smo pogumni, punčka? Nenavadno …« je zamrmral in njegov nasmešek je postal še bolj grozeč, da sem se za hip ustrašila, da se bo spravil nadme. Potem pa je nenadoma izbruhnil v smeh in se pričel hehetati kot kakšen otročiček. »Pa ne, da bi se jaz ustrašil takega piščančka in če dobro pomislim, ste vse bolj uboge reve … no, Annie, je dnevna soba pripravljena?«

 

In njegova punca ga je z nasmehom prijela pod roko in mu podarila poljub na lice. »Seveda, pridi. Oskar, Vida, Mare in Lena bodo vsak čas tukaj …«

 

»Kje je pa H …?«

 

»A Hedvika? Danes je ne bo …« je odvrnila Annie in na Miletovem obrazu se je zdaj zrcalilo presenečenje, da sem bila šokirana od te nenavadne spremembe okolja.

 

»Nisem mislil Hedvike, Annie, mislil sem …« ob tem ga je dekle tako grdo pogledalo, da se je hipoma zresnil in v njegovih očeh se je prižgalo nekakšno zavedanje. »Aja! Pozabil sem, da je Helena bolna!« je zamahnil z roko. Res nisem vedela, kaj naj si še mislim in nekaj v meni je sklepalo, da mora imeti ta Mile zagotovo bipolarno motnjo – v eni minuti je iz lika brezobzirnega psihopata prešel na fanta, ki je bil videti skorajda normalen.

 

»Včasih imaš spomin zlate ribice.« je tiho pripomnil fant, ki se je kar naenkrat pojavil sredi dnevne sobe. Ta je bil njegovo čisto nasprotje: precej debel z zdravim zagorelim obrazom, velikimi očali in aknami. Zopet sem osupnila od presenečenja.

 

»Te mami še vedno ni naučila, da se najavi, preden se vstopi, Oskar?« je ležerno dejal Mile.

»Zakaj bi se najavljal in motil to tvojo čudovito dramo?« mu je z enakim glasom odvrnil fant, ki mu je bilo očitno ime Oskar in z težkimi koraki odhlačal k nam. »Se zdaj spravljaš že na otroke ali kako?«

 

»Smrkljo je bilo treba preveriti.« je dejal Mile s komaj slišnim zadovoljstvom. »Danes mi res ni do tega, da bi mi policaji težili ob treh zjutraj, cel dan sem delal, veš?«

 

»Se tista tvoja stvar res sme legalno imenovati delo, ali kaj?« je Oskar še naprej provociral, očitno že navajen rokovanja s takšnim človekom. Ko je končno prišel do mene, me je lopnil po rami s tako silo, da sem skorajda klecnila po tleh.

 

»Krasna deklica, kaj? Pravi poperček.« se je zarežal. »In glej si ga no, eminentna je. Hčerka Vitala Boštjančiča!«

 

»Zapri, Oskar!« je zarenčala Annie. »V tem primeru je stvar še bolj komplicirana; če se zgodi karkoli, bo tale majhna kraljična cvilila po časopisih in bomo že označeni za ugrabitelje. Cela Slovenija bo na nogah in vsega boš kriva ti, Erna, ti in tvoje zgodbice o Kozmosu.  Ne vem sploh, kaj hočeš, saj imaš tako ali tako že eno!«

 

»Ne omenjaj!« je rekla Erna, zdaj bleda kot zid. Nekaj časa sta se z Annie napadalno gledali, kot da se nameravata ravnokar stepsti, potem pa je punca s konjskim obrazom spustila roke ob bok. Erna, misleč da je zmagala, si ni mogla kaj, da se ne bi rahlo nasmehnila. To je druga opazila.

 

»Ne pozabi, Erna, vsak hip se lahko vse to konča.« je zarenčala.

 

Nisem vedela, koga in kaj s tem misli.

 

15.

 

Počasi je na zabavo prihajalo vse več in več ljudi, da sem se zbala, da bo stanovanje eksplodiralo zaradi prenatrpanosti. Mile se do konca večera ni več zmenil zame in počasi je ves moj strah do njega izginil, še več, zdel se mi je popolnoma nedolžen pozer, ki bi rad bil več, kot je. Ravno tako pa se zame ni več zmenila Erna, ki me je poslala v kuhinjo, da bi pripravila krožnike za hrano, pa potem v spalnico, da bi poslala, ob desetih zvečer sem že morala v taksi spraviti prvega, ki je preveč popil in kmalu sem se počutila povsem odveč.

 

Poznala nisem nikogar, kar me je čudilo, saj je moja najboljša prijateljica Evita poznala četrt Ljubljančanov vsaj neposredno, Erna pa očitno prav vsakega in to poimensko. Ni me več čudilo dejstvo, da je vedela precej stvari o Maksimilijanu, bilo pa je cel kup zadev, ki sem jih še želela izvedeti: med drugim to, zakaj se je z mano šla igro mačke z mišjo in kaj je Annie mislila s tistim namigom, da se 'vsak hip lahko vse konča'.

 

Ob petnajst do enajstih je Erna priplesala do mene z največjim nasmeškom, kar sem jih kdaj videla, čeprav je ta ob pogledu na moj namrgoden izraz rahlo zbledel. »Hej, mala. Uživaš v zabavi? Mislim, da je ostalo še nekaj kanapejčkov z lososom, videla sem, da ti teknejo … tako suha in bleda si. Ne sekiraj se zavoljo Bartola, lahko si pri meni in verjemi, da se bo vse uredilo …«

 

»Teknili so mi samo zato, ker je tebi resnično vseeno zame in se ti zdi nevredno pustiti nekaj svojih kolegov zaradi mene. Vse je zaradi Annie, a ne?« sem grenko dejala, razočarana nad vsem svetom. »Vseeno ti je, da me je najboljši prijatelj pustil in da ne morem več domov, ker bi bruhala, če bi videla njegov obraz.«

 

Erna ni rekla ničesar, samo začela si je gristi ustnice, dokler me ni naposled nenadoma privila k sebi, da sem od presenečenja skoraj zakričala. Njen prijem je bil nenadno močan, lastniški, odločen in v primerjavi z Maksimilijanom prav nič obotavljiv. V nosnice mi je sedaj udaril vonj po rumu. Očitno je pila.

 

Še bolj pa me je osupnilo dejanje, ki ga je storila potem; njena roka je zašla v moje lase in me pobožala, ustnice pa so zašle nekam na moj vrat, še več, zarila se je vame kot vampir, ki me hoče ugrizniti. Njeni poljubi so bili nežni, vabljivi, pa vendar si jih globoko v sebi nisem želela, dotik me je dražil na napačen način.

 

»Kaj delaš?« sem bila zgrožena in jo poskušala ustaviti. Neuspešno, saj me je še bolj ukleščila medse in dlan, ki je prej počivala okrog mojega pasu, me je zadržala. Vedela sem, da tudi če bi zakričala, bi bilo vsem vseeno. Bila sem zgolj navadna tujka, nevredna pozornosti. Tukaj sem bila za Ernino zabavo in nisem imela druge izbire, kot da požrem, kar sem si skuhala. Tako sem si želela takšne bližine in sedaj jo imam, čeprav je drugačna od tiste, ki sem si jo predstavljala v svojih sanjarijah.

 

»Saj si želela to, a ne?« je dejala lačno, ter nadaljevala svoja dejanja naprej. Nisem vedela ali je preprosto pijana in zato ne ve, kaj dela ali pa si to dejansko želi. Majhen del v meni si je še vedno želel njene bližine in tistega občutka izpopolnosti, večina pa je bila zmedena in neodločena, celo ogorčena.

 

»Pusti me.« sem zajavkala. »Nočem …«

 

»Ne.« je dejala. »Ne bodi jezna name. Vse bom uredila, Jasenka. Nikoli več ti ne bo treba videti Maksimilijana, ljubica, zdaj bom jaz s tabo.«

 

»Pusti me.« sem ponovila. »Ne zdaj. Ne zdaj …!« zadnja prošnja se je izvila iz mojih ust v obliki klica, ki ga dotlej še nisem poznala. Danes sem naredila že ogromno stvari, ki jih sicer ne bi, sem se opomnila, kaj še sledi?

 

Končno se je odmaknila od mene. »Pridi.« je rekla. »Pojdiva v kuhinjo.«

 

Nisem imela časa ugovarjati, saj me je že povlekla za seboj pred edina vrata, kamor ljudje niso imeli vstopa: v kuhinjo. Ta je bila zaradi noči in slabe lokalne razsvetljave popolnoma temna, tako da je morala moja precej napita prijateljica prižgati luč. Ko sem znova ugledala njen obraz, sem videla, da je nekako spremenjen: v očeh je imela nenavaden lesk, ustnice so se ji ukrivile navzdol, obraz pa ji je žarel kot novoletna jelka. Bila je videti taka … taka kot Martin.

 

»Okej, kaj se greš?« sem jo napadla, ko je zaklenila za nama. »Pijana si kot čep …«

 

»Nehaj komplicirat, ljubica.« je Erna zavila z očmi. »Ne reči mi, da tega nisi pričakovala, kaj? Saj sem videla, kako me gledaš in ne vem, kaj ti je sedaj, da me zavračaš. Glej, razumem, da je nenadoma in da si prizadeta od tistega incidenta z Bartolom in od vsega tega kravala, ampak vsaka stvar se lahko pozabi …«

 

»Pozabi?« sem namrgodila obrvi. »Pa saj ne misliš resno, kaj?«

 

»Prekleto, Jasenka, seveda, da mislim resno!« je Erna nenadoma vzkipela, ravno tako, kot Maksimilijan zjutraj. »Zakaj pa vendar misliš, da sem ti takrat, ko si dobesedno udrla v sobo moje babice, pustila spregovoriti vsaj besedo z mano? Lahko bi te odslovila, veš?!«

 

»Veš kaj, Erna, lahko bi tudi prišla do mene, ko poznaš toliko ljudi, a ne?« sem cinično prhnila, da sem videla, kako so se njeni ustni kotički še bolj namrgodili. »Pa nisi, seveda, gospodični je to bilo izpod časti, čeprav ji ni izpod časti živeti z dvema čudakinjama v takšnem stanovanju in se družiti s kriminalcem!«

 

»Ne drzni si ju žaliti!« je rekla in njen pogled je postal moten od besa, da sem pomislila, da me bo kmalu udarila, če ne bom prenehala. A tudi jaz sem se začela prebujati: nekaj v meni je bilo gotovo, da jo bo rešilo tega demona, te pijanosti in slepe iluzije.

 

»Saj ne veš, kaj delaš, Erna.« sem rekla. »Jutri bo spet vse drugače.«

 

»Drzneš si tukaj jezikati, po vsem tem? Pri svoji zdravi pameti sem, hvala, kar pa ne bi mogla reči zate. Kaj si Jasenka Boštjančič? Imaš koga, ki bo še stal za tabo, zdaj, ko si se odkrižala Bartola? Ne misli si, da si edina na svetu, ker nisi!«

 

»Nehaj!« sem zakričala. »Nehaj! Ne omenjaj Maksimilijana!«

 

»Omenjala bom, kogarkoli bom želela.« je siknila z besnim tonom. Zdaj pa utihni in se delaj, kot da tega nikoli ne bi bilo. Ščasoma boš videla, da je tako bolje in mi boš hvaležna.«

 

»Kaj se ti je zgodilo? Zakaj si kar naenkrat taka?« sem zahlipala na robu solz.

 

To jo je iztirilo, še preden bi lahko karkoli rekla, je njena dlan šinila mimo mene in me oplazila po licu. Udarec ni zares bolel, saj je bil medel ter neodločen, bolelo je ponižanje, ki mi ga je s tem hotela zadati in mi ga na nek način tudi je. V istem hipu, ko so se njeni prsti s silo dotaknili mojega lica in na njem pustili rahlo sled, se je v njenih očeh nekaj spremenilo. Odmaknila se je, kakor, da bi se opekla in pogledala v tla.

 

»Sranje. Oprosti mi.« je rekla po nekaj sekundah.

 

»Mislim, da bom kar šla.« sem dejala. »Ne vem, če je to pametno.«

 

»Kaj ni pametno?«

 

»Saj veš. To z nama.«

 

»Prav. A ne odidi kar tako, spij še en kozarec kokakole z mano. Nič alkohola, obljubim.« je rekla, nenavadno pomirjena nad mojo izjavo. Nisem mogla kaj, samo prikimala sem in šla v dnevno sobo, da bi pobrala svojo jakno. Ko sem se potem uzrla nazaj, sem zagledala plastenko kokakole in dva steklena kozarca, ki sta je bila do roba polna. Erna mi je pomignila, naj pridem, četudi nisem bila več navdušena nad idejo, da bi jo pila sama z njo.

 

»Slovo.« je dahnila, ko je prijela prvi kozarec in sem ji sledila z gesto. »Na naju. Žal mi je za tisto prej,  deklica, vedi to.« spomnila sem se, kako mi je to isto jutro dejal Maksimilijan in prešinilo me je, kako prekleto naivna sem. V istem dnevu mi je zavoljo neumnih sanj življenje razpadlo na koščke: ostala sem čisto sama, tokrat zares. Maksimilijan … nisem vedela, če je sploh doma. Mogoče zdajle sedi doma in me čaka, čaka da bom prišla domov. Spekel mi je borovničevo pito in na novo pogrnil posteljo v mojem stanovanju. Posluša jazz. Davisa in Coltrana. Edino, kar nama je bilo glede glasbe skupnega. Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj in bi mu lahko spet zabrusila, da je idiot. Ko bi le lahko bila spet z njim in pila takšnole kokakolo iz vilinskih kozarcev.

 

»Smeješ se, lutkica.« je rekla Erna in njen obraz je bil zopet mehak, tako kot prvič, ko sem jo zagledala. »Potem le nisi popolnoma nesrečna. Nekoga imaš rada, kaj?«

 

»Ne kliči me lutkica in tudi ljubica nisem. Če imam koga rada, se to tebe ne tiče.« sem zamrmrala. Erni se je obraz takoj zmračil in nič več ni rekla, samo zrla je vame z nenavadnim pogledom, z očmi modrimi kot sinje nebo.

 

»Pij.« je ukazala.

 

Pijača se mi je gnusila, a spravila sem jo po grlu v enem samem, dolgem požirku. Stala sem tam z svojo kozmično sorodno dušo, polna neznanske žalosti in hrepenenja po življenju, ki je nekoč bilo. Nisem čutila sovraštva, temveč kvečjemu žalost nad lastno nepremišljenostjo in nad njo. Nad Erno.

 

Nisem vedela, kdaj se je vse zlilo v rumene barve in zadnja stvar, ki sem se jo tistega večera spominjala, je to, da sem ležala na nečem mehkem in da mi je nekdo ljubeče prigovarjal na način, kakor mati prigovarja otroku. Ernin obraz je sijal nad mano in tiste dlani, ki so me nedavno prej udarile, so zdaj božale moja lica in obraz in usta. Lupina, ki je bila jaz, ni čutila ničesar.

 

.    .    .

 

Dve dekleti. Snežno bele rjuhe. Goli telesi in vdihi in izdihi, kot da bi bežala po tunelu in bi bila tik pred tem, da se sesujem v prah. Ritmično udarjanje vzmetnice ob kovino in še nekdo, nekdo. Morda jaz ali kdo drug. Svetli lasje se osujejo in nekaj zaječi, kot bi se utapljalo. Oči ima na široko odprte in z rokami grabi po ramenih, na rahlo posutih s pegicami. Hoče biti bližje, hoče se utopiti v njej, obenem pa jo želi spraskati do obisti. Usta oblikujejo besedo, psovko, a jo požrejo v novem vzdihu.

 

Slika mlinov na veter se je stopila v nerazpoznaven zmazek, ki je plaval nekje med, po in pred tem. V soju brleče luči je tiho jokal nekdo, ki ni bil jaz, a mi je bil zelo podoben. Prešinilo ga je, da ne bi smela, da je grdo, a ust ni uspelo odpreti. Neznanska teža je valovala v tej majhni, temni sobi in nekaj se je drobilo na koščke. Ravno, ko bi se oni nebogljenec lahko izvil iz tišine, pa dve telesi obmolkneta in se zavijeta v bledečo gmoto.

 

Potem je konec.

 

.    .    .

 

Zbudila sem se s tako hudim glavobolom, da sem komajda odprla oči. Vse okrog mene se je za hip obrnilo kot na vrtiljaku in imela sem občutek, da padam in padam. Ko sem se nekoliko streznila in pogledala okrog sebe, sem zagledala sloko postavo poleg sebe, ki je še vedno trdno spala. Presneto, Erna!

 

Bila je gola, zavita samo v rjuho in spokojno spala. Videti je bila čisto drugače, kot prejšnjo noč in če bi jo pogledala zdaj, nikoli ne bi mogla trditi, da je sposobna kogarkoli udariti. Šele zdaj sem prvič opazila, da so njeni lasje rahlo kodrasti in s svetlejšimi prameni in da ima na desnem licu majhno izboklinico, takšno, kakršne so ostale ljudem po noricah … zdela se mi je skorajda … lepa …

 

Ljubi bog, me je prešinilo, kaj še delam tukaj?! Ozrla sem se po nočni omarici, odrinila preostanek las, ki mi je silil na čelo in pogledala na uro: čas me je spravil v realnost, ura je bila namreč že nekaj čez enajst, bil pa je ponedeljek in posledično, pouk! Presneto!

 

Dvignila sem se, da bi kar takšna stekla do šole in mogoče še ujela zadnji dve uri, ko me je prešinilo novo spoznanje, veliko bolj strašnejše od prvega: tudi sama sem bila popolnoma gola. Moja oblačila so malomarno zložena ležala na tleh: jakna, modrček, spodnja majica, kavbojke, celo čevlji!

 

Spoznanje je sedaj z vso silo zarezalo vame in za hip sem pokrila svoje intimne dele z roko, kot da bi hotela prikriti sramoto, preden sem se opomnila, da je tako ali tako že vse izgubljeno. Ležala sem v tuji postelji, s tujko, ki mi je v eni noči vzela vse, kar sem poznala in zavedala sem se, da sedaj ni več poti nazaj: z njo sem očitno delila vse, kar sem imela, čeprav se nisem spomnila, da bi to kadarkoli storila. Koščki od včeraj so bili še vedno razbiti in spominjala sem se le megle, megle in dveh golih žensk. Mene in Erne, ljubi Bog!

 

Oblekla sem si spodnjice in z cmokom v grlu zlezla nazaj v posteljo, da bi razmislila, kaj sem nedavno storila, ter kako naj se rešim iz tega. Očitno sem bila preveč okorna, saj se je, ko sem se spet pogreznila v belino, Erna zvalila na drugo stran in zastokala. V tistem hipu me je prešinilo in pograbila sem priliko; stresla sem jo za ramo in šepeče zaklicala. »Erna, zbudi se!«

 

Zamomljala je nazaj. »Ne, ne … spala bi še.«

 

»V šolo zamujam, Erna, ponedeljek je!«

 

»Pa kaj če je, saj se boš opravičila …« je zastokala in odprla eno oko, da sem za hip že mislila, da se je vdala, a po tem sem ugotovila, da se želi samo obrniti stran od mene in spati naprej. Nisem ji želela pustiti tega zadovoljstva: znova in znova sem jo stresala za ramo, vse dokler ji ni bilo dovolj in se je nenadoma dvignila, pograbila blazino in me z njo treščila po glavi. Vedela sem, da je tokrat storila le igriv vzgib in ji kot takega nisem zamerila, pa vendar nisem bila razpoložena za šale.

 

»Oh, kako je tebe težko zadovoljiti, lutkica!« je zastokala in se dvignila na komolce, da sva si zrli oči v oči. »Pa ravno takrat, ko bi človek rad še malo poležal, ker ima popoldan vaje na faksu …«

 

»Kaj to pomeni?« sem prešla k bistvu in moje oči so se verjetno v pričakovanju odgovore razširile na desetkratno velikost. Prešinilo me je, da naj bi v šoli sedaj imeli teden izbirnih vsebin, v okviru katerega naj bi skupaj z Maksimilijanom čistila park okrog našega bloka. Ponudil se je, da gre zraven, čeprav to ni bila več njegova obveza in tudi zato, da bi omilil moj bes nad tem, da bom morala z rokavicami pobirati pasje kakce. Itak je zdaj brez zveze. Nor bi bil, če bi se prikazal.

 

»Kaj, kaj to pomeni?« je vprašala z nedolžnim glasom, kot, da ne bi vedela, o čem govorim. »Je kaj narobe?«

 

»Ali sva … mislim, včeraj?« se mi je ob grozni misli zapletal jezik in videla sem, da se Erna ob moji neprijetnosti smehlja. Ni mi pustila, da bi dokončala stavek in se je nagnila naprej, da me je  cmoknila na nos. Nisem se utegnila umakniti.

 

»Ti je žal?« je vprašala in njene oči so za hip pridobile nekoliko bolj moten odtenek. Nisem vedela, kaj naj odgovorim, a moj trebuh se je zvil od resnice.

 

»Ampak, kako …« sem se hip kasneje spomnila. »Saj se ne spomnim, da bi …«

 

»Ti je žal?« je znova ponovila in vsak moj poskus, da bi stvari prišla do dna, je bil brezsmiseln. Rekla nisem nič, samo vstala sem in si pričela obuvati čevlje.

 

»Razmisliti moram.« sem rekla. »Tega res nisem pričakovala. Ne vem sploh, kako …«

 

»Jasenka …«

 

»Razmisliti moram, Erna in očitno kadar sem s tabo ne morem razmišljati trezno, zato me prosim, pusti pri miru vsaj … no, tako ali tako nimam česa več skrivati pred tabo, saj si me že videla golo in če ti res ni vseeno, naj ti povem, da ne vem, kako sem lahko to storila. Oprosti.« in še preden bi lahko Erna karkoli rekla, sem pograbila svoje hlače in majico ter stekla skozi vrata.

 

»Glej, da boš skuhala nekaj za kosilo!« se je zaslišalo za mano.

 

.   .   .

 

Pa nisem mogla razmisliti – bila sem preprosto ponižana, zaznamovana. Pred Erno sem v enem dnevu izgubila vse dostojanstvo in zdelo se mi je, da sem pred njo slekla celo svojo kožo. Vedela sem, da se po tem, kar se je zgodilo, ne morem, kar tako vrniti domov, saj menda se ne odkrižaš kar nekoga, s katerim si spal, kot da ni bilo nič. Celotnega dogodka se nisem spominjala in na nek način me je to medlo, hkrati pa sem bila tega vesela: želela sem, da ostane le nepomembna senca na steklu moje prihodnosti in da po vsem tem, kar se je zgodilo, ne utrpim še večje psihične škode.

 

Zlagala sem kupljeno paradižnikovo omako v košarico. Nisem imela pojma, kaj naj skuham za kosilo in bala sem se, da bi se mi še ta beden poizkus ponesrečil. Zavedala sem se sicer, da verjetno to ni tisto, kar bi Erna pričakovala od mene, ampak nisem znala skuhati kaj drugega. Okrog mene so se drenjali mamice na porodniški, upokojenke s kilometrskimi nakupovalnimi listki in še nekaj drugih dopoldanskih nakupovalcev – vse so nabirale tedensko zalogo hrane in prav hudo mi je bilo, ko sem se zavedala, da danes ne bom jedla odličnih dunajskih zrezkov, testenin s smetanovo omako, golaža in domače cvetačne juhe, temveč packarije iz vrečke. Maksimilijan je znal tako dobro kuhati, da je moj želodec že od misli na njegovo kuho napravljal olimpijske kroge. Le kaj dela zdaj?

 

Maksimilijan. Ves čas se mi je prikazoval pred očmi, že odkar sem ga tako grdo odslovila: temnolas, zagorel in ravno prav običajen. Vse, kar je počel, je delal s srcem: s srcem me je tudi sprejel v svoj dom, to bi bil lahko dan, ko bi oba lahko pričela uživati, ter se noro zabavati. Ne, da bi to hotela, so se mi oči ovlažile in na moč sem si želela, da bi bil z mano. Ampak zakaj? Zavoljo mene in mojih lastnih potreb. Šele zdaj sem to vedela.

 

In kaj sem dobila namesto njega? To, kar sem želela. Svoje sanje in punco, ki me v resnici ni spoštovala, ki me je nekako spravila, da so moje roke lezle po njej … po njej. Morala sem zapreti oči, saj mi je postalo slabo.

 

Moje kuharske sposobnosti so se izkazale še za slabše, kot sem mislila. Paradižnikova omaka je na koncu izgledala bolj kot ne juha in ravioli so spominjali na premočene krpe, ki so ponesreči zašle v lonec. Erna je moje poskuse spremljala z očitnim zanimanjem in namesto da bi mi pomagala, je ves čas nergala.

 

»Jezus, Sabina pa je rekla, da znaš kuhati! Kaj pa je to? Odgovori mi, Jasenka, kaj je to?« in naposled sem morala svojo polomijo pojesti kar sama. Poleg izrazitega neodobravanja mi je, že tako razdraženi od daleč najbolj obupnega kosila, še jasno povedala, da naj naslednjič ne pričakujem, da bo jedla kaj, kar bo prišlo iz vrečke, saj tako ali tako nimam drugega dela po hiši, kakor da kuham.

 

»V šolo hodim.« sem zamrmrala, ko me je kar naenkrat zapustil pogum. Erna se je zaničljivo namrdnila.

 

»Ha, pa šola! Mene v štirih letih niso naučili niti ene uporabne stvari, tako ali tako pa z mano ne rabiš šole. Pomij za sabo!« je nakazala na krpo in na umivalnik, ki je bil po mojem posegu čudoma še vedno čist. Želela sem že oporekati, da nisem gospodinja, a njen pogled je bil neizprosen in jasno mi je bilo, da je v tem trenutku resnično ne zanimam. Čudno, kako muhasta je lahko bila in spremenljiva kakor aprilsko vreme.

 

»Rekla sem ti, da že enkrat pomij za sabo!« je zarenčala v mojo smer, ko se nisem takoj zganila. »Ali pa ti morem vse jaz prinesti pred noge? Zmigaj se že presneto!«

 

»Jaz …«

 

»Učim se, ne moti me!« me je prekinila in zamišljeno cefrala listič papirja naprej. Že vse, odkar sem prišla iz trgovine, je bila naravnost pasja in domnevala sem, da se ji bliža kak pomemben izpit, zato sem si prizadevala biti uporabna. Z nejevoljnim obrazom na obrazu sem si nadela rokavice iz lateksa, ki sem jih kupila in poiskala gobo ter pomivalca ter začela z delom. Nekdo si je v moji odsotnosti že privoščil kosilo, sem ugotovila. V koritu je namreč bila mala skladovnica ostankov pice in verjetno še česa od včeraj. Drgnila sem se in se čudila, kako sem lahko še nedavno tega imela odpor do česa takega – saj je bila namreč popolnoma običajna stvar, Maksimilijan je pomival tudi brez rokavic in zgolj z vodo, ravno tako Doris. Spraševala sem se, kje sem živela vseh teh sedemnajst let svojega življenja, da tega nisem zapazila že prej.

 

»Še kaj?« sem vprašala, ko sem končala z delom in so krožniki počiščeni tičali na svojem starem mestu. Erna še vedno ni umaknila pogleda s knjig, katere si je tekom mojega opravila nanosila v dnevno sobo. Ozrla se je.

 

»No, vsaj za nekaj si. Kopalnico so včeraj čisto posvinjali, bodi dobra in pojdi še tja, ker jaz, kot vidiš, zdajle ne morem in ker se Annie obrača želodec, če vidi moški urin, Sabina pa tako ali tako komajda loči med školjko in pokrovom.« to pravzaprav niti slučajno ni zvenelo podobno prošnji, temveč ukazu in vsaka ambicija, da mi bo zdaj morebiti dovolila gledati TV, je padla v vodo. Če ne bi vedela, kaj sem te noči počela z Erno, bi se obrnila in šla domov, tako pa sem le zavzdihnila in storila, kar mi je naročila.

 

Ko sem končala tudi to, mi je bilo vsega dovolj. Odkar sem bila tu, me je moja ljubimka obravnavala kot nekakšen privesek, nekakšno postrežnico in upajoč, da se vsaj za hip odtrgam iz te misli, sem si nadela jakno in se želela odpraviti na sprehod.  Ko sem si obuvala čevlje, se je nenadoma za mano pojavila znana postava.

 

»Kam pa kam?« je zapihalo za mano. Erna se očitno ni več učila, temveč pa je razkoračeno stala pred mano in njene oči so se bliskale, kot tisti večer prej. Njeni kratki, črni lasje, so naelektreno štrleli na vse strani. Nisem se zmenila zanjo.

 

»Me slišiš, tamala?! Kam greš?!« je ponovila vprašanje in se mi tako nevarno približala, da sem lahko čutila njeno sapo na svojem vratu. Še vedno se nisem odzvala in šele, ko so se njene oči izbuljile in postale podobne ribjim, sem malomarno odvrnila.

 

»Ven.«

 

»Kam?!«

 

»Ven. Ven.« sem rekla, da sem bila gotovo slišati kot ena izmed tistih plastičnih punčk, ki so ponavljale besedo mama, če si pritisnil gumbek na trebuščku. To je bila moja največja uganka v otroštvu, saj je bil sprožilec dobro skrit: nekoč sem končno odkrila izvor, čisto malo pod popkom in vednost, da so bila tri leta igre živega dojenčka pravzaprav prevara, me je obsedla. Polna besa sem pograbila ubog kup plastike in ga vrgla čez balkon, da se je raztreščil na tisoč koščkov in je presneta 'mama, mama' s tankim krikom odmevala po naselju.

 

Erna je nekaj vpila, nisem je slišala. »…se delaš norca iz mene, lažnivka mala?! Misliš, da ne vem, da bi v resnici rada nazaj k Bartolu?! Spet bi rada kužka, da bi ti pritekal k nogi, a ne?! Misliš, da bom dovolila, da to delaš meni?! Ti predrzna …« sem zaslišala, ko sem se vrnila nazaj v realnost. Njen obraz je bil naravnost živalski.

 

»Samo na sprehod bi šla rada!« sem se nezavedno opravičevala, od take podobe nenavadno prestrašena. Prvič sem jo videla v takem stanju in hip zatem, sem spet vedela, zakaj: Erna se je v času mojega čiščenja stranišča dobroda nacejala z vodko. Pa je bilo šele dve popoldne.

 

»Lažeš!« je kriknila. »Vem, da lažeš!«

 

»Spet si pijana.« sem zmajala z glavo.

 

»Kaj te briga, smrklja!« je zakričala. »Kot da imaš kaj pojma, kakšni so moji problemi. Prekleto Jasenka, padla bom letnik, res ne moreš biti malo bolj uvidevna in mi ne povzročati skrbi?«

 

»Nisem kriva, da ti profesorji težijo in oprosti, ampak v takem stanju te ne mislim gledati. Pokliči Sabino, pa naj ti ona pomaga, kakor ve in zna, saj bi morala biti nekje tu --.« moje besede je zopet presekal nov udarec, tokrat močnejši in odločnejši, kot prvikrat. Čutila sem, kako me mesto med licem in očesom peče in vedela sem, da mi bo tokrat ostala modrica. Nekaj v meni se je želelo braniti, udariti nazaj, a roka je ostala v zraku in nepremična. V očesnih kotičkih so se mi začele nabirati solze.

 

»Nikamor ne boš šla, a ti je jasno?« je zasikala in besno odkorakala v kuhinjo, še preden bi ji uspela karkoli reči. Saj res nisem več upala na kakršno koli snidenje z Evito ali z sošolci ali celo z Danico Hočevar-Whitley. Bila sem ujeta v smrdljivem stanovanju, ki sem si ga delila s tremi čudakinjami.

 

Nisem slutila, da bo to zgolj začetek prekletega cikla.

 

»Zapomni si, nič nisi vredna!«

                                                    .        .        .

 

V šolo nisem več hodila, saj me je Erna vsako jutro zadržala in če sem bila poštena, tudi nisem videla več smisla v tem, da bi kamorkoli šla. Moji dnevi so bili okupirani s čiščenjem, pripravljanjem receptov iz edine kuharske knjige, ki so jo dekleta premogla in tolaženjem moje nesojene ljubice. Nisem vedela, kako to, da se ritual s posteljo in z dvema ženskama ponavlja samo vsak večer, saj po tistem, ko ji nisem več odgovarjala na vprašanja in razgrete prošnje, ni več ničesar poskušala. Zavoljo fakultete, kot je pravila, je bila ves čas razdražljiva in z njo sem morala delati v rokavicah, če nisem hotela, da se spet napije. Vsako steklenico, ki sem jo našla, sem sicer zlila v stranišče in posledično dobila nadse še marsikateri napad besa. Velikokrat sem razmišljala, da bi že odšla, a nekaj v meni še vedno ni želelo osvoboditi. Vsakokrat, ko me je udarila in potem onemogla bruhala nad straniščem, se mi je opravičila in bila je tako nebogljena, da nisem mogla biti jezna nanjo. Ob takih trenutkih je hlipala in solze so ji tekle z lic. »Oprosti, oprosti mi, lutkica …«

 

Saj sem bila lutkica. Davek življenja z njo je kmalu začel kazati davek tudi na meni: shujšala sem, med lasmi so se začeli pojavljati svetli, skoraj beli prameni. Pod očmi sem imela podočnjake in vlekla sem se naokrog kot duh. Vse v meni je bilo okupirano z mislijo na Ernin naslednji izpad. Annie in Sabina mi nista bili v nikakršno pomoč: prva je tako ali tako večino časa preživela s svojim Miletom, druga pa je ob mojih tegobah samo zmajevala z glavo.

 

Bila sem gospodinja, skrbnica in čistilka, nisem pa bila človek. Četudi mi je nekaj v meni pravilo, da se je Maksimilijan že davno odselil iz stanovanja, se nisem več hotela vrniti. Pripravljena sem bila zaživeti kot nekdo drug: nekdo, ki ga ne bo ob možnosti, da me sreča ob cesti, prepoznal ne Vital, ne Doris in ne Maksimilijan. Saj me je že pozabil … zagotovo že. Nisem imela več ciljev in ne smisla. Moja edina skrb je bila Erna, pozabljen in uničen človek.

 

»Žal mi je zate.« je rekla Sabina. »Ampak ne more si pomagati. Tudi bivša jo je pustila zaradi tega. Ne vem, čem je že prebolela.«

 

Zamahnila sem z roko. »Pusti!«

 

Pokonci me je držala zgolj ena vera: da me Erna brezpogojno ljubi. Če ne fizično, pa vsaj telesno. Kadar sem se jaz vprašala ali jo ljubim, je bil odgovor nikalen. Zdelo se mi je, da je oseba, ki sem jo nekoč resnično ljubila, za vedno odšla. To ni bila punca, ki sem jo spoznala, s katero sem se pred mesecem in nekaj dnevi pogovarjala na avtobusni postaji, bil je nekdo drug. Lupina.

 

Sanjala sem o njem. O njegovih vranje črnih laseh, tistih tako toplih očeh, o rokah in vonju. Sklanjal se je nadme in bilo je tako kot včasih, ko še nisem poznala tega demona in potem sem ga gledala lačno in želela sem si ga poljubiti. Mislila sem nanj tudi takrat, ko tega nisem želela in zdelo se mi je, kot da so vse tiste besede v mlahavih nočeh namenjene njemu.

 

»Jasenka, prinesi mi čaj!« je ukazala Erna iz postelje, ohlapna od prejšnje eskapade. »Slaba sem!«

 

 

 

»Takoj!« sem odvrnila in stekla v kuhinjo, kjer se je že hladila nova merica lipovega. Upala sem, da ga bo želela piti: bila je namreč na moč izbirčna in njene muhe sem komaj še dohajala: nekega dne si je zaželela jagode, drugič pomaranče in tretjič robidovja.

 

»Prehladen je!« je odrinila skodelico, ko sem ji jo prinesla. »Rekla sem ti, da hočem toplega!«

 

»Saj je še dober.« sem ji nežno prigovarjala. »Vsaj malo spij. Boš videla, da je dober.«

 

Erna ni rekla ničesar, trmasto je držala ustnice skupaj in ko ji je moje vsiljevanje dokončno presedalo, je naredila hitro kretnjo z roko, da je skodelica z vsebino poletela po sobi in se je čaj razkropil na vse strani. Nisem zgolj trdila, da je vroč, lahko sem čutila, saj so me kapljice oplazile po roki, da sem šibko zaječala.

 

»Za nobeno rabo nisi!«

 

Črepinje so bile tako podobne meni. Zlomljene.

 

.     .    .

 

Erna ni bila edina, ki me je obravnavala kot sužnja: taka je ščasoma postala cela njena prijateljska srenja in dobra sem bila samo za prinašanje, pospravljanje, likanje, kuhanje in sproščanje notranje napetosti. Po meni so pljuvali, me zasmehovali in poniževali. Nekaj v meni je skorajda pozabilo, da bi se mogla Doris v kratkem vrniti s poroke in da se bo čez dober teden končalo šolsko leto. Bilo mi je vseeno. Nisem bila več Jasenka Boštjančič, pač pa dekle brez imena.

 

Ven me Erna sprva ni pustila zaradi ljubosumja, potem pa zaradi tega, ker me je začela bojda iskati policija. Pojma nisem imela, kdo bi me lahko prijavil kot pogrešano, pa vendar sta v ožji izbor možnosti padli samo dve osebi: Evita in Vital. Vedela sem, da me v tem naselju, zakritem z izmečki in umazanijo, ne bodo nikdar našli, pa tudi če bi me, me Erna ne bi pustila brez boja. Od mene je postala ravno toliko odvisna, kakor jaz od nje.

 

In Maksimilijan me verjetno ni iskal. Bil je doma, v Gorici, srečen, obdan s svojimi, z ljudmi, ki so ga ljubili bolj, kot sem ga znala jaz. Jaz, ki sem mislila, da ljubezen pomeni vzhičenost in popolnost. Ne, ljubezen je bil tisti občutek, da ti manjka smisel. Oh, kako sem si ga želela objeti in ga priviti nase, da bi mu zmanjkalo zraka. Vendar prilike za kaj takega nikdar več ne bo: našel si bo drugo. Lepšo, pametnejšo, sposobnejšo. Jaz pa bom do konca življenja služkinja Ernestine Likar. Zaradi tistega prekletega slučaja na avtobusu.

 

Včasih sem ponoči jokala, tako raztrgano in nepovezano. Stiskala sem blazino k sebi in božanstva naprošala, da se ne bi nikoli rodila. Nisem bila takšna zaradi Erne, ampak zaradi edinega človeka, kateremu sem pomenila več od sebe: Maksimilijanu Bartolu. Njegovo sliko za potni list, katero mi je enkrat podaril, sem skrivala v žepu, da je bil vsaj tam z menoj.

 

Prekleto, zakaj tako boli?

16.

 

 »Kako to mislite, da je izginila!?«

 

Nejeverno sem zrl v skupino ljudi na svojem pragu: Vital Boštjančič je bil videti bled kot mrlič in lasje so mu v čopih viseli na vse štiri strani neba. Njegova bivša žena in, kolikor je uspel ugotoviti, Jasenkina mama, je bila videti na robu kolapsa, da sta jo dva policista podpirala pod pazduhami. Evita Farkaš je v tolažečem prijemu držala Doris Krivec in zadnja, Danica Hočevar-Whitley, se je morala nasloniti na podboj vrat.

 

»Nazadnje naj bi jo bojda videl Vi, pred dvanajstimi dnevi.« je z resnobnim obrazom ponovil inšpektor Zajc, mož, ki se mu je na lasišču že delala pleša. »Z gospodično Boštjančič sta zabavo gospodične Farkaš zapustila petega junija ob pol enajstih, potem, ko sta se po pripovedovanju prič sprla …«

 

»Gospod inšpektor, dvomim, da bi gospodič …« se je oglasila Danica Hočevar-Whitley s hripavim glasom. Amadeja Boštjančič je ob njenih besedah planila v histeričen jok.

 

»Zaupali smo ti!« je kričala. »Zaupali smo ti, pa se je takole končalo! Moja hčerka, je!« in želela se je izviti iz prijema, da bi planila nadme in mi izpraskala obraz. »Ti veš, ti veš, kaj se ji je zgodilo, vem, da veš!« Nisem pričakoval, da jo bo izginotje dejansko tako prizadelo, a očitno je vendarle imela nek materinski čut.

 

»Ničesar ji ne bi storil, veste, da ne!« sem se branil. »Sama je šla stran od mene!«

 

»Zakaj si ji pustil, ti prekleti idiot!?« se je zdaj name zadrla Evita Farkaš. »Saj dobro veš, da včasih v afektu blekne kaj, kar ne misli zares! Dobro veš, da še postelje ne zna sama postlati in ti si jo pustil, ker je z nečim užalila tvojo občutljivo dušico?«

 

»Prosim, umirite se.« je glas povzdignil narednik. »Stvar se lahko tudi drugače reši in prosim, nihče od nas ne misli, da je dekličinega izginotja kriv gospodič Bartol.«

 

»Briga me.« je pljunil Vital Boštjančič. »To je moj otrok, gospod policist, ne pa kos zavržene cunje, za katerega je vseeno, če se ga sploh kdaj najde.«

 

»Če bi bil ti bolj odgovoren, dragi Vital, se tole ne bi zgodilo. Ubogi otrok je sam kdo ve kje!« je pristavila svoj lonček še Doris Krivec.

 

»Če se tvoja sestra ne bi poročila v Mehiki brez otroka …«

 

»Prekleto, nehajte!« sem zdaj vzkipel jaz. »Jasenka je vendar izginila!«

 

»Hvala.« mi je pokimal narednik Velkavrh, ki se je že več kot pol minute trudil, da bi umiril vse prisotne.

 

»Torej, gospodič Bartol, poznate dekle, s katerim je zadnje čase izginula imela stik? Bojda se od prej nista poznali … zaslišali smo dom za ostarele in nihče od uslužbencev ju ni videl skupaj.« je začel in čutil sem, kako se je ozračje naelektrilo. V meni se je razširil strah, kakršnemu ni bilo para: kje je Jasenka? Ji je tista ženska kaj storila? Sem kriv jaz? Ljubi Bog! Moral sem zbiti skupaj zadnje atome energije, da se nisem sesul še sam.

 

»Najti jo morate.« sem zahripal. »Prosim.«

 

»Trudimo se.« mi je odvrnil in Doris Krivec podal robec, da si je obrisala nov val solz, ki ji je neprekinjeno polzel po licih. »Ampak moram vam priznati, da so naši viri slabi. Potapljači so drevi prečesali tudi Ljubljanico …«

 

»Ne! Ne!« mi je stisnilo želodec, da sem čutil, kako se mi val neprebavljene hrane dviguje po požiralniku. Srce mi je razbijalo, kot ponorelo. Menda ne mislijo, da je …, da je …

 

»No, no, pomirite se.« mi je inšpektor nenadoma položil roko na ramo. »Ničesar niso našli in pravzaprav je še prezgodaj trditi, da punca ni živa in zdrava, pa vendar je treba zadeve vzeti s previdnostjo, saj veste, in tudi procedura je pač taka …«

 

»Mi lahko, prosim, poveste, kdaj gre prvi vlak do Ljubljane?« sem vprašal, še preden sem se sploh do konca odločil. Vedel sem, da ne bom odnehal, dokler se zadeva ne razreši, pa četudi bo to zadnja stvar v mojem življenju. To je vendar, vsaj bila, edina ženska, ki sem jo do sedaj ljubil in če sem bil pošten, sem jo še vedno. Prva misel, ko sem se zjutraj zbudil, je bila ona. Preden sem šel spat, sem se vprašal, kaj je počela danes in ali kaj misli name. V predalu sem še vedno hranil en vilinski kozarec in nekje je zaprašena stala tudi najina fotografija, posneta malo preden je spoznala tisto žensko. Takoj, ko sem jo zagledal, sem vedel, da je nekaj narobe z njo in nisem ji zaupal, v njej je bilo nekaj nerazrešenega.

 

»Peljali vas bomo.« mi je pokimal policist. »Zato smo se pripeljali sem, ker je gospa Hočevarjeva predvidevala, da ne boste želeli zgolj komunicirati po telefonu. Pravzaprav želimo, da sodelujete v televizijski oddaji in dekle, če je nekje, pozivate, da se naj vrne domov.«

 

»Jaz?« sem bil presenečen. »Zakaj pa jaz?«

 

»Zato.« se je zdaj spet oglasil Vital. »Ker je vedno upoštevala samo tebe in to sam veš. Tudi odšla je zaradi tebe; verjetno je bilo njeno spoznanje, kaj je izgubila, preprosto prevelik udarec.«

 

»Saj mi je sama povedala, da hoče, da grem. Da sem manipulativen hinavec.« sem rekel s cmokom v grlu. »Ampak zdaj vem, da je bilo že takrat nekaj narobe. Tista ženska me je hotela na vsak način ločiti od nje, bog ve, kaj vse ji je natvezila o meni … potem me je Jasenka spraševala, kaj je z mojimi starši in … nisem mogel povedati … oprosti mi!«

 

»Kdo je tista ženska, Maksimilijan?« je sedaj s sočutnim glasom vprašala Danica Hočevar-Whitley. »Povej ime, priimek, karkoli!«

 

»Ne vem.« sem odkrito priznal. »Pozabil sem, tako me je pretreslo. Mislim, da je bilo ime nekaj na E, ne vem, Eva, Erika, Ela. Tam nekje. Vem samo še to, da naju je medicinska sestra pred tem prosila, naj greva pozdravit neko gospo Marinko …« prijel sem se za glavo in se sesedel na tla. Obup je preveval vsako mojo žilo.

 

»Nikoli si ne bom odpustil tega …« sem zavzdihnil. »Pustil sem jo, samo in dobro sem vedel, v kakšnem stanju je. Vrnil se bom nazaj v Ljubljano in naj se zgodi karkoli. Našel jo bom.«

 

.       .      .

 

Tistega večera je bila Erna nenavadno napeta. Že navsezgodaj zjutraj sem morala oprati velik koš perila, pomiti celo stanovanje in speči piščanca, kot da pričakujemo eminentnega gosta. Na moja vprašanja, kdo nas utegne obiskati, ni odgovarjala, ker vendarle ni šlo za 'moje zadeve'. To sem v zadnjem času prevečkrat slišala in počasi sem se navadila biti tiha, nevidna senca, ki je tu za gospodinjska dela in katera vsako noč iz neznanih razlogov leže v posteljo k lupini, četudi se zjutraj ne spomni ničesar. Vsak dan sem imela enak režim: poskrbeti za hišo, poskrbeti za Erno, skuhati kosilo, pojesti ostanek in se zabavati sama s seboj. Televizije namreč pod nobenim pogojem nisem smela prižigati, računalnika pa sploh nisem videla. Včasih mi je Sabina, za katero sem kasneje izvedela, da je navadna prodajalka v trgovini z ženski perilom, prinesla kakšno oguljeno knjigo ali poljudnoznanstveno revijo, da sem si krajšala čas, tega pa tako ali tako ni bilo skoraj nič.

 

Ko je končno nastopil večer, je moja ljubimka postala nenavadno pozorna: včasih mi je pripravila kopel in me potem oblekla, da sem se počutila kot otrok, ki ničesar ne zmore sam. Obrisala me je z brisačo, mi skrtačila lase, da so se svetili kot žitno klasje in me potem privijala k sebi.  »Vse delam za tvoje dobro, lutkica. Ko moje življenje ne bi bilo tako prekleto, potem bi mi šlo bolje in tudi jezna ne bi bila več.« mi je govorila. Bila sem polna gnusa, takrat in kozarca mleka na koncu obreda, sem se razveselila, saj je to pomenilo, da bo dneva konec.

 

Nikogar ni bilo na kosilo. Vino, ki ga je Erna hranila za gosta, je na koncu spila sama in tistega dne ni kričala name. Tistega dne je jokala in hlipala in tolkla s pestmi, a udarila ni.

 

»Kaj je narobe?« sem jo vprašala, ko je že kako uro sedela, čakajoč, da se nekdo prikaže. Annie in Sabina sta izginili neznano kam, več kot očitno namenoma. Nisem se ubadala s tem, koga in zakaj pravzaprav pričakuje, saj tako ali tako ne bi bilo nič drugače: tudi ta bi mi zagotovo ukazoval, mi naročal pijačo in se spotikal obme, če se le da, pa Erni predlagal, naj me odvrže kje na cesti.

 

»Vse.« je rekla grenko. »Čisto vse na svetu me sovraži, lutkica moja in ti morda še najbolj. A dobra deklica si in iz čiste dolžnosti ostajaš pri meni, četudi veš, da ti ne morem ponuditi ničesar. Niti ljubezni ne.«

 

»Jaz …« sem rekla.

 

»Nisem dober človek, Jasenka. Če bi ti povedala resnico o sebi, bi me pustila in z gnusom odšla. Za celo življenje bi te zaznamovala in dvomim, da bi kadarkoli uspela sestaviti svoje življenje nazaj. Postala bi prav tak izmeček, kakršen sem sama: pijanka, propadla študentka in sanjačica.«

 

»Resnico?« sem vprašala. »Kakšno resnico?«

 

Glasno je zajokala. »Raje pojdi, nesrečnica, preden se spozabim!« in potem se je zopet sklenila nad bel prt, ki je bil že docela premočen od njenih solza.

 

.    .    .

 

»Ljubi Bog, Erna, ugrabila si otroka!« je svetlolasa ženska zateglo hlipnila. »Otroka! Zakaj? Mar ti jaz nisem dovolj, ko gledam, kako propadaš, v to moraš vleči še sedemnajstletnico?«

 

»Hana, morala sem … Ne morem si pomagati …«

 

»Drogiraš jo! Vsako noč jo zadrogiraš, da midve lahko …« na tem mestu se je Hani Geršak glas zlomil, da je zazevala kot velika riba napihovalka in se v ihtenju sesula na kavč. Erna ni vedela, kaj naj ji reče v svoj zagovor: še sama se ji je približala, koprneče in z iztegnjenimi rokami, kot utopljenka. Njene oči tistikrat niso bile pijane: žarele so od silnega ognja ljubezni, ki ga je čutila do ženske poleg sebe.

 

»Saj bom nehala … jutri bom …« je obljubljala, četudi je vedela, da se laže. Že tisočkrat se je pripravljala, da Jasenki razloži situacijo in jo dokončno požene iz svojega življenja, še preden bi izgubila Hano, a vedno, kadar je pomislila na to, jo je spreletel demon in ni mogla storiti tega.

 

»Ne.« je odkimavala Hana. »To vsakič rečeš. Ne morem več, Erna, to me uničuje. Ne vem, zakaj sem sploh sodelovala v tej igri, od začetka je bila …«

 

Za hip je premolknila, da sta lahko jasno slišali Jasenkino dihanje skozi odprta vrata. »…naravnost sprevržena. Nagnusna. In vsi ostali … dejansko ste jo ustrahovali, da je Mile narkoman in da ji bo kaj storil, če bo preglasna … ljubi Bog, če pomislim, da v resnici obiskuje AGRFT in da v prostem času popravlja avtomobile v bratovi delavnici, se mi zdi vse skupaj smešno … Iz česa si mu napravila tisti tatu, je bila kana?«

 

Erna še vedno ni rekla ničesar. Njen pogled se je premikal od tal, do ženske, ki jo je tako ljubila in nazaj. Tako si je želela nekaj reči v svoj zagovor, a je vedela, da ima prav.

 

»Tu ne propada samo ona, Erna, tudi midve propadava! Poglej se, kakšna si, odkar se to greš, saj si postala alkoholik! Vsak večer, ko pridem, smrdiš po nečemu …« je nekoliko stišala svoj glas. »In še skrivati se morava pred njo, kot, da je normalno, če punca skriva svojo punco pred … lutko. Dejstvo je, Erna, da ljubiš mene in dejstvo je, da Jasenka ljubi Bartola, čeprav se tega ne zaveda … in tudi jaz ljubim tebe! Zakaj torej še vztrajaš pri tem?«

 

»Saj bi rada …«

 

»Vsak večer, ko ležem s tabo, mora izgledati, kot, da to počneš z njo … prekleto, kam sva prišli! Po tem, ko si lahko jasno videla, kako se ji gnusiš … Kako, zakaj ne dojameš!«

 

»Potrebuje me …« je rekla šepetajoče.

 

»Ne.« je odkimala Hana. »Ti očitno potrebuješ njo. Mislila sem, da je to, kar hočeš od nje, kaj nedolžnega, navadno prijateljstvo in da te bo minilo, ko boš spoznala, da ne čuti ničesar do tebe in niti ti do nje – slučaji se dogajajo, Erna, a ljubezen nikdar ni slučaj. Prekini, če ti punca, kaj pomeni, prosim.«

 

»Zakaj si prišla?« je po nekaj trenutkih vprašala. »Če nočeš več sodelovati?«

 

Hana je umolknila, kot da bi ji nekdo zalepil usta in pobledela. Roke so se ji začele tresti in Erna je bila v tistem hipu vesela, da se je usedla – Hana je imela namreč slabo srce in še večje razburjenje bi težko prenesla. Njeno telo včasih ni zmoglo vseh naporov in zdaj se je zopet ritmično krčila, da bi si zagotovila dovolj zraka. Počasi je izustila.

 

»Selim se, Erna. Na Nizozemsko. Tukaj ne zdržim več.«

 

Erna je začutila nevzdržno potrebo po tem, da bi bruhala. »Ne.« je počasi izdihnila. »Ne moreš … ne smeš … ne smeš. Hana, ljuba moja, povej mi, da se šališ!«

 

»Ne. Sem že kupila karto in čez deset dni odidem. To je izvrstna priložnost zame in veš, da je ne morem izpustiti, pa tudi prepričana nisem, da želim še naprej živeti v takšni mreži. Če je ostalo v tebi še kaj tiste Erne, ki sem jo nekoč poznala, boš prišla za mano.« Hana je še kar naprej hlipala.

 

»Zakaj?« je navsezadnje vprašala Erna z nenavadno pustim glasom.

 

»Nimam več kaj reči.« je zdaj Hana zatrla solze v sebi in se postavila pokonci. Vzela je daljinec, ki je počival na stranici kavča in prižgala televizijo. »Sama si poglej.«

 

Erna je osupnila. Na ekranu je namreč bil obraz Maksimilijana Bartola, spačen v masko obupa in pod njim velik napis s podatki o pogrešani osebi. V ozadju se je razlegal novinarkin glas. »Šestnajstletna Jasenka Boštjančič je izginila šestega junija, po tem ko je odšla na prostovoljno delo v Center starejših občanov. Jasenka, sicer hčerka priznanega slikarja Vitala Boštjančiča, ni poznana kot težavna, vseeno pa policisti domnevajo, da bi se po zadnjih dogodkih lahko obnašala nepredvidljivo. Jasenka je vitka, visoka okrog sto petinsedemdeset centimetrov, svetlih las in modrih oči … Vse, ki bi jo morda prepoznali, naprošamo, da pokličejo na številko 112. V zvezi z izginotjem policija ni želela izdati več podrobnosti, iz neuradnih virov pa smo izvedeli, da naj bi odšla z študentko …«

 

»Bi rada šla v zapor, Erna?« je vprašala Hana. »Ne moreš je večno skrivati tukaj, slej ko prej bo kdo od naših odprl usta. In prav je, da se tako zgodi.«

 

Erna ni odgovorila, samo njene oči so postale nenavadno prazne, otožne. Novinarkin glas je nenadoma zamenjal glas tistega Jasenkinega prijatelja, Bartola in njegove besede so bile še hujše od tistih prejšnjih. Jasenka, če to gledaš … prosim, vrni se domov ali pa vsaj sporoči, kje si, ker tako ne moremo živeti … nismo jezni nate in razumemo, da si prizadeta …« govoril je žalobno in lahko je videla, da se mu v očesnih kotičkih nabirajo solze. Stisnilo jo je v želodcu. Vmes je nekajkrat postal, premolknil, požrl slino in nato nadaljeval.

 

»Uničila boš oba.« je rekla Hana. »Onadva ne spadata k nam, Erna. Drugačna sta. Ne moreš biti del njunega sveta. Že takrat, ko sem ju videla na zabavi Evite Farkaš, mi je bilo vse jasno. Med njima je globoka vez in nihče drug je nima pravice prelomiti – če jo boš še naprej zadrževala, se bo zlomila, zavedaj se tega.«

 

»Utihni Hana!« je oklevajoče kriknila. »Ta Bartol je navadna zguba in bolje je, da je šla stran od njega, preden bi naredil z njo enako kot tisti Martin. Če je ne bi obvarovala pred tem, bi končala kot cunja, umazana in ponižana.«

 

»Erna, videla sem jo.« je rekla Hana. »Polna je modric, ki si jih ti prizadejala. Niti slučajno ne veš, kako si jo že ponižala, oziroma kako sva jo ponižali že takrat, ko sva jo zavoljo tvojega načrta slekli do golega in položili v posteljo, da bi izgledalo, kot da je spala s tabo. Od prvega dne je bilo njeno življenje pri tebi pekel, Erna.«

 

»Zakaj si pa potem to storila, ha, svetnica Hana?!« je zarenčala. »Če si zdaj tako polna nasvetov in pridig, zakaj nisi poklicala policije že ob tisti komediji z Miletom?«

 

»KER SEM TE LJUBILA, PREKLETO!« je zakričala Hana, da so se zatresle stene. »Tako slepo, zaverovano sem te ljubila, da sem ti, potem ko sem slišala, da gresta v dom za ostarele, vse sporočila, kot ponižna ovca. Potem si se pa kar naenkrat spomnila svoje babice in svoje neizmerne ljubezni do nje. V vseh treh letih, odkar sva skupaj, sva jo obiskali samo enkrat in še to zato, ker ti je mati zagrozila!«,

 

»Kako si … kako si drzneš?« je Erna siknila skozi zobe. »Potem, ko sem zaradi tebe pustila vse. Od hiše sem bila nagnana kot ščene, klatila sem se po ulici in bog ve, kje bi bila, če me ne bi Annie vzela k sebi. Ti pa mi zdaj oporekaš in se lažeš, da me ljubiš, pa vseeno ni toliko v tebi, da bi mi zagotovila boljše stanovanje in življenje!«

 

»Tudi jaz sem zaradi tebe pustila vse.« je zahlipala Hana. »Ampak tega nikoli nisi znala ceniti. Pri nas je zaposlena samo mama, imam pa še štiri brate, veš koliko sploh stane, da sem lahko tu in da študiram? Da sem prišla iz zakotne Kolpe, prekleto?!«

 

Erna ni rekla ničesar, samo pogledala je v tla.

 

»Premisli. Prosim, premisli. Uničila boš otroka.« je zašepetala Hana Geršak. »Ponudila se mi je priložnost, da se neham skrivati in poiščem boljše razmere za naju obe. Ne mislim je pustiti.«

 

Obrnila se je proti hodniku, pobrala svoj plašč s kljuke in se pripravila, da bi odšla. Erna ni niti trznila, dokler ni bila že pred vhodnimi vrati.

 

»Torej, boš šla?« je zastokala. »Kar tako? Pustila me boš?«

 

»Jutri.« je spregovorila Hana Geršak. »Jutri bom spet prišla in ko bom tu, želim, da punci poveš vse ali pa je med nama vse končano. Lahko si prepričana tudi da …« premolknila je. »te bom v tem primeru, skupaj z vsemi vpletenimi vred, prijavila policiji in storila edino stvar, ki je dobra zate. Name, Erna, pa kar pozabi.«

 

»Hana …« je začela Erna, a bilo je prepozno. Hana je že odšla.

 

.   .   .

 

 Tiste noči Erna Likar Marinič ni spala. Slonela je ob postelji, kjer je trdno spalo pogrešano dekle in ji božala lase. Vzela si je čas in si ogledala vsako njeno obrazno potezo, vsako modrico, ki ji jo je v pijanem stanju prizadejala in po licih so ji tekle solze. Vedela je že, pravzaprav, dolgo je vedela, da ne moreta obstati. Vedela je, da jo pravzaprav ne ljubi, ampak je z njo zgolj obsedena, obsedena od prvega dne, ko sta se spoznala. Obsedena je z mislijo, da je rojena zanjo in da ne more brez nje.

 

Dekle se je nenadoma streslo, kot bi jo kdo pičil z iglo in njene ustnice so se premaknile. »Maksimilijan …« je šepnila. »Maksimilijan.«

 

Hana je imela prav.

 

Zatipala je po žepu, da bi preverila, če je letalska karta za Nizozemsko zares tam.

 

Bila je, nepreklicno.

 

Erna je vedela, da je konec in da je to usoda. Spadala je k Hani, na Nizozemsko in za Jasenko je bilo najbolje, da je nikdar več ne vidi. Upala je, da bo sposobna preboleti teh prekletih dvanajst, trinajst dni in da bo lahko Bartolu končno povedala, kaj čuti. Morda sem vseeno zbudila kaj dobrega v njej …

 

Vstala je in s police pobrala obleke, ki jih je Jasenki slekla med zadnjo eskapado, ter jih pričela počasi nadevati: najprej nogavice, nato spodnjice, pa kratke hlače in majico. Punca ni zaznala ničesar, bila je nepremična kot marmornat kip in ko je Erna zapela zadnji gumb na njeni bluzi, je začutila nekakšno olajšanje.

 

Jutri, je šepnila, jutri bo konec.

 

.     .    .

 

Tistega dne sem presenečena ugotovila, da sem oblečena in da je ura šele nekaj čez devet, ne pa sedem, ki je bil ponavadi čas, ko me je Sabina zbudila, da sem opravila prva jutranja dela. Moja bluza, kratke hlače in majica so bile na meni in moj nahrbtnik je počival na stolu, pripravljen, da z njim storim karkoli se mi zahoče.

 

Iz kuhinje je zadišalo po palačinkah in za hip sem pomislila, da sem spet pri Maksimilijanu in da so se moje neštete prošnje, da bi bilo to z Erno zgolj nočna mora, uslišale. V resničnost so me hitro potisnile posteljne stranice, zgnite od moljev in majava slika mlinov na veter. Zavzdihnila sem, se skobacala na noge in odkorakala v kuhinjo, da bi videla, kaj se dogaja.

 

Osupnila sem, ko sem videla, da palačinke peče Erna, saj od svojega prihoda nisem videla, da bi to kdaj storila. Na sebi je imela prikupen predpasnik z rožicami in očitno je sostanovalkama pripovedovala neko šalo, saj se je naglas smejala.

 

»No, in potem mi je Janko rekel … O, Jasenka, dobro jutro!«

 

Še kar sem čakala, da mi kaj naroči, potem pa je nepotrpežljivo zamahnila z roko in pomignila na stol.

 

»Sedi. Vsak čas bodo gotove …«

 

»Erna, oprosti, nisem vedela, da sem zaspala …«

 

»Sedi!«

 

Šele zdaj sem ugotovila, da za mizo sedi še ena znana ženska. Hana Geršak je bila oblečena zgolj v jutranjo haljo in njeni lasje so bili rahlo razkuštrani, dišala pa je po zobni pasti in še nekomu. Njen vonj mi je bil sumljivo znan.

 

»Kaj pa ti delaš tu?« sem presenečeno vprašala.

 

»Sedi, Jasenka …« je sedaj zaukazala ona, s precej mirnejšim glasom. »Nekaj se moramo pomeniti. Erna, namaži ji palačinke s čokolado, v levi predal sem jo dala.«

 

Opazila sem, da je Annie v kuhinjo privlekla televizijo in da so dekleta gledala jutranja poročila, kar se mi je zdelo nasploh čudno, ker ponavadi tega niso počela pred menoj. Ravno tako so me zdaj vse štiri punce gledale nenavadno prijazno, kot da bi v svojem domu gostile zvezdnico in ne mlade služkinje, katero so še prejšnji večer popljuvale. Namrščila sem se in obotavljajoče sedla. Erna je pred mano položila krožnik in zgrabila sem prvo palačinko, še preden bi se pogovor vlekel dalje.

 

»Je kaj narobe?« sem vprašala, ko sem končno odprla usta in mi je hrana obležala v želodcu kot mastna, žarka kepa. Lahko sem namreč videla, kako je ozračje z vsakim mojim grižljajem postalo bolj napeto, da je bilo na koncu tako, kot bi zrak nekdo rezal z žago.

 

Nobena ni odvrnila; Erna si je odvezala predpasnik in občepela na stolu s kozarcem mleka, Annie si je začela živčno gristi ustnice, Sabina pa je mencala roke v naročju. Hana, zadnja, je nekaj časa pogledovala naokoli, potem pa je vstala in izpod puloverja privlekla neko kaseto. Dvignila sem obrvi.

 

»Prav je, da veš.« se je počasi odkrhala. »Tako ne more iti več naprej.«

 

Na ekranu se je nekaj časa pojavljala zamegljena slika s sivim šumom, potem pa se je iz tega polagoma izvila še ena znana podoba, ob kateri sem osupnila. Pod njo je bilo ogromno besedila in spodaj so se vrteli posnetki mojega šestnajstega rojstnega dne, preteklega oktobra. Jasenka je vitka, visoka okrog sto petinsedemdeset centimetrov, svetlih las in modrih oči … Vse, ki bi jo morda prepoznali, naprošamo, da pokličejo na številko 112 …

 

»Koliko časa že?« sem vprašala, z nenavadno mirnim glasom, čeprav me je moja nekdanja podoba pekla. Z zanimanjem sem preučevala svoje oči, pa nos, ustnice in lasje. V tistem času sem morala biti težja za kakšne tri, štiri kilograme. Je šlo tako hitro, ta čas?

 

»Že odkar si prišla, pravzaprav, se pravi kakšnih deset, enajst dni.« je odvrnila Hana. »Cela Ljubljana te išče, vse okoliške reke in odpade so že prečesavali …«

 

»Briga me.« sem zamahnila z roko.

 

»Jasenka, domov moraš.« je sedaj s počasnim glasom dejala Erna in njene oči so za hip postale nenavadno motne.

 

»Doma nimam ničesar, vse kar ljubim, je kilometre daleč od mene.« sem grenko rekla. »Sama sem se odločila, da spadam k tebi Erna. Takšna je pač usoda, Kozmos, saj si to takrat rekla. Ostala bom.«

 

»Motiš se, srček.« je odkimala z glavo. »To nima blage veze s Kozmosom, veš, ima pa vezo z napakami, ki jih delamo nekateri nesrečniki.«

 

»Kaj misliš s tem?« sem presenečeno vprašala in začutila, kako se mi je želodec zvil v vozelj. Pogled treh punc, ki so do tistega trenutka molčale, je postal nenavadno topel, skorajda milosten. Hana je sedaj dregnila Erno pod rebra in ta ji je na kratko prikimala ter odložila sedaj prazen kozarec mleka na mizo.

 

»Dejstvo je, lutkica.« je polomljeno rekla. »da nisem bila iskrena s tabo. Že od začetka ne.«

 

»Neumnost!« sem rekla.

 

»Je bila, žal. Zaradi nje sva obe izgubili preveč.« je prikimala.

 

»Ampak jaz sem bila kriva! Jaz ne bi smela verjeti Maksimilijanu Bartolu in Martinu Krajncu! Erna, ti si edina stvar, ki me je kadarkoli zares ljubila, četudi imaš trenutno probleme, ampak razumem, prestali bova in pri tebi bom ostala. Tisto noč sva vendar postali eno!«

 

»Nikoli nisi legla k meni, Jasenka.« me je kar naenkrat mirno prekinila Erna. »Šestega junija se nisi ti slekla in se ljubila z mano, nikdar nisi bila ti, čeprav si se zjutraj zbujala gola in ob meni.« besede, ki jih je počasi izvlekla iz ust, so postale nenavadno oddaljene in sumničavost se je naselila v mojem želodcu, da sem bila kar naenkrat podobna malčici, preveč napokani s trojanskimi krofi.

 

»Ja, kdo pa je potem bil, daj nehaj no ….« sem zamahnila z roko.

 

»Hana.« je počasi rekla. »Hana je bila.«

 

V trebuhu sem začutila nenavadno bolečino, kot da bi me kdo brcnil vanj in morala sem napeti vse svoje moči, da ne bi bruhala. Hana, Hana je bila, je odmevalo v meni in ozrla sem se po sobi, da bi odkrila najmanjšo sled laži – a te nisem dobila. Sabina in Annie sta povesili glavo, Hana pa se je nenadoma pomaknila bližje ter položila svojo roko v Ernino.

 

»Lažeš.« sem zahripala, oprijemajoč se zadnje bilke upanja.

 

»Ne.« se je zdaj oglasila Hana. »Resnico govori. Jaz sem bila tista.«

 

»Ampak kako, za vraga!« sem se zarežala kakor manijak. »Saj te Erna ni nikoli ni omenila, niti z besedo, poleg tega pa sem se zbujala gola in celo spomnim se …« ob tem sem prekinila, saj mi je zmanjkalo izrazov, gnus je bil prevelik.

 

»Midve sva te slekli.« je nadaljevala Hana. »Da bi nama verjela. Erna se je prvič ustrašila, ker nisi želela ostati pri njej in ker je dojela, da je ne ljubiš tako, kot si je mislila. Od prvega dne, ko te je spoznala, je postala obsedena s teboj … in želela si je še nekaj časa živeti v iluziji, da je zate skrivnostno božanstvo. Tistega večera, ko te je v navalu pijanega besa udarila, sva se prvič sprli …«

 

»Zanimivo.« sem se posmehnila. »Kakšen scenarij! Človek tega ne bi pričakoval od študentke arheologije. Koliko ti je plačala, da se pojaviš tu, kaj? Ste študentje konservatorija za nekaj dodatnih evrov tudi igralci, ali kaj?«

 

»Ničesar mi ni plačala in vse kar govorim, je čista resnica. Če sva pa že pri tem, ne samo da jo poznam, par sva že štiri leta.« sedaj ji je obraz preplavil blažen smehljaj in prijem, ki je držal Ernino roko, se je okrepil. »In sva tudi zelo srečen istospolni par. No, sva bili, dokler se ni začela ta zgodbica z vajinim srečanjem na avtobusni postaji.« nasmešek ji je upadel.

 

Bila sem osupla. »Ampak nikoli te ni omenila …«

 

»Seveda, da ne. Priznaj, da če bi vedela, da ima doma punco, ne bi hotela imeti ničesar z njo. Že tako ali tako se je morala dokaj neopazno pojaviti, če ni želela pokazati lastnega interesa – tudi ona te je iskala namreč.« zopet je za hip premolknila, nato pa za nekaj časa izginila iz kuhinje. Ravno, ko sem se spraševala, zakaj je izginila, se je vrnila in mi v roko pomolila fotografijo.

 

»Ti je kaj znano?«

 

Znova sem osupnila. Fotografija je jasno prikazovala mene in Maksimilijana tistega večera v Meduzi. Šele prvič sem se jasno zazrla v svojo podobo: moj bivši prijatelj je odlično opravil svoje delo. Ne vem, š čim in kako mu je uspelo povečati moje sicer tanke ustnice in zavedala sem se, da so moje trepalnice očitno daljše, kot si mislim. Sama sebi sem se zazdela … lepa? Maksimilijan pa … ljubi Bog, mar takrat res nisem ničesar videla v njem?

 

»Omenila sem jo. Ponesreči, ko sem tisti dan govorila o svojih starših in si se ti zgražala nad cigaretnim dimom. Ko sem takrat rekla, da ga je moja mama sovražila in me vrgla iz hiše, ko sem kadila … lagala sem se. Moji mami je bilo čisto vseeno ali se pijem ali drogiram ali počnem karkoli, dokler me ni, oziroma naju je, zalotila v situaciji, kjer je bilo jasno, da Hana ni zgolj moja 'prijateljica'. Vse je preživela, če izvzamemo zavedanje, da je njena hčerka … homoseksualna. Bila je prepričana, da sem se ji izrodila, da sem sramota …«

 

Potem ni mogla več in se je skrušila v solzah, da sem se presenečeno odmaknila. Hana je takoj vstala in jo objela okrog pasu; pritisnila jo je nase, kakor majhnega otroka in ji šepetala iste stvari, kot takrat Maksimilijan, ter jo poljubljala povsod, kjer je lahko. Trajalo je kar nekaj minut, preden je Erna nehala spuščati krike obupa in je onemoglo obstala v globinah, nezmožna govoriti naprej.

 

»Že od majhnega sva vedeli, veš …, da je z nama drugače. Ampak ko si otrok, še nekako spregledaš … potem pa ne več … in tudi starši izgubijo upanje, da se bo njihov podmladek nekako že normaliziral, da so to zgolj hormonske motnje … veliko je gejev in lezbijk, ki so prikriti in Erna in jaz nisva mogli najti … tolažbe. V majhnih krajih, kot je Vinica, pa sploh ne … Še jaz sem mislila, da bom nekoč imela fanta in bom živela tipično življenje na podeželju, s tremi otroki in psom.«

 

»Ernina družina ima na Kolpi sorodnike in njena starša, kakršna sta pač bila, sta jo na poletja in počitnice prepuščala očetovi sestri, ker nista imela časa, ne volje. Tako sva se spoznali in z leti … no, je bilo jasno, pri čem sva. Prvič sva se zaljubili, tako z metuljčki in z vsem … ampak bili sva več kilometrov stran, jaz pa sem bila še revna. Oče mi je kot majhnemu otroku umrl v prometni nesreči in z mamo in štirimi brati sem ostala sama – seveda nisem mogla kar oditi. Obiskovala pa sem jo, kadar sem mogla in ona mene. Moja mama je sprejela, četudi se je bala, kaj bodo rekli sosedje in kako bom živela v takšni skupnosti. Ernina mama pa ji je takrat rekla, da si želi, da bi rodila drugega, normalnega otroka zdravih nazorov. Da deviantna spaka ne more biti njena hči in jo spodila, rekoč, da naj pride, ko bo jo srečala pamet.«

 

Za hip je zopet premolknila, da se je prepričala, da ji še sledim. Nisem vedela, kaj bi rekla, živčno sem mečkala rob bluze in opazovala, kako so vsi koščki padli na svoje mesto.

 

»Torej si ji ti povedala, da sva se z Maksimilijanom sprla na zabavi Evite Farkaš in si bila ti tista, ki nama je pravzaprav zagotovila karte za Meduzo?«

 

Hana je prikimala. »Dobro razmišljaš, res je bilo tako. V bistvu je bil načrt tak, da bi se morali z Erno srečati že takrat, pa je nekaj nujnega prišlo vmes. Ko je uspela priti do tja, sta se ravno odpeljala domov …«

 

»Potem sem morala ukrepati.« se je oglasila Erna iz njenega naročja. »Hana je videla, kako ti zmanjkuje potrpljenja in vedela je tudi, da se rada družiš z gospodično Evito Farkaš, torej je vklopila rezervni plan. In res, na zabavi si se pojavila tudi ti, ampak hudiča, spet ne sama! To, da se Evita druži tudi z Maksimilijanom Bartolom, sem površno spregledala. Potem pa je največjo napako storila ravno ona, kateri sem zaupala izvedbo: ni vzela v račun, da ti Bartol skriva naravo svoje službe in te s tem po nepotrebnem razburila …«

 

»Izvedela si, da greva v dom za ostarele!« sem kriknila.

 

»Točno tako. Mislim, da mi nadaljevanja ni treba razlagati.« je pritrdila.

 

»In tisti Vanja ni bil fant, kajne?« se mi je posvetilo.

 

»Res je. Bila je moja prva simpatija iz otroštva, ko sem imela kakih deset let. Seveda ni nihče pomislil, da ne bi bila fant. Hvala Bogu za tako ime!«

 

»Kaj pa Mile in drugi?« sem namrščila obrvi.

 

»To je bila samo še ena krinka, da bi ostala tukaj in da smo te malo prestrašili. Mile je resnično njen fant, a je daleč od tega, da je kriminalec – pravzaprav je bil on v tej zgodbi edini kvalificiran igralec. Moraš priznati, da je dober, še sama sem se za hip prestrašila.«

 

»No, ampak potem se je Hana ustrašila. Dojela je, da to kar počneva, ni ravno legalno, saj sem te morala zadrogirati, da si ostala, pa tudi vohunili sva za tabo in se lagali. Od mene je zahtevala, da takoj preneham in od obupa, seveda, sem se napila. Pa še vseeno je vsak večer prišla, ko si ti že trdno spala in vzdrževala lažno sliko … do včeraj.« od nekod je privlekla še eno kaseto. »Ko je videla tole.«

 

Čez nekaj sekund se je na televiziji zopet pojavil znan obraz, a ta ni bil moj. Bil je Maksimilijanov. Jasenka, če to gledaš … prosim, vrni se domov ali pa vsaj sporoči, kje si, ker tako ne moremo živeti … nismo jezni nate in razumemo, da si prizadeta … Je govoril, da se je tista zoprna kepa v želodcu spet pojavila in sem se zbala, da bom bruhala kar tu, sredi kuhinje. Torej mu ni vseeno in me ne sovraži! Ne sovraži me po vseh tistih besedah, ki sem mu jih izrekla … Maksimilijan, Maksimilijan, ljubi, čudoviti Maksimilijan!

 

»Kdaj?« sem vprašala s tresočim glasom.

 

»Včeraj zvečer. Televizije ti nisem pustila gledati ravno zaradi tega, ker sem se bala, da se bo to zgodilo. Saj sem vedela, da se ti sama dobro zavedaš, da te iščejo in si se sama sprijaznila z dejstvom, da boš tu, a Bartol, zaboga, ljubezen lahko gore premika! Poglej, kaj vse je on dal na kocko, ko me je spregledal … in te s tem nevede poslal naravnost v pekel. Žal si bila preveč slepa, da bi mu verjela, saj to zdaj sama obžaluješ.«

 

»Po tistem sporu se je preselil v Gorico.« je povedala Hana. »Tako sem informirana, a takoj ko je izvedel, da si pogrešana, se je vrnil in zdaj, če se ne motim, živi na starem naslovu. Lahko ti zagotovim, da te še vedno ni pozabil in ti polagam na srce, da odidi in stvar reši, dokler se še da. S tem lahko pomagaš ne samo vama, ampak tudi nama.«

 

Zasmejala sem se, tokrat polna novega besa. »Vama? Pomagam naj vama, po tem, ko sta me ponižali, od mene odgnali edinega človeka, ki sem ga kadarkoli ljubila, me še potem ščuvali proti njemu …Sta pa res nizkotni, podli, sprevrženi! Vse sem pustila, vam postala dobesedno služkinja, vam kuhala, prala in stregla! Erna, držala sem ti glavo nad WC-školjko, ko si pijančevala za Hano! In potem naj vama še pomagam!?«

 

»In vidve!« sem se obrnila proti drugima dvema dekletoma, ki sta vseskozi molčali. »sta tudi enaki! Dve zgubi, ki sta pohlevno gledali in ščitili hrbet onima dvema. Annie, Sabina, kako vaju ni sram!? Vseskozi sta vse vedeli, a nista spregovorili, mirno sta gledali, kako me vsi ponižujejo, obravnavajo kot služkinjo, se zmrdovali nad mojo hrano!« nisem kričala, zdelo se mi je nesmiselno, moj glas je bil zgolj žalosten.

 

»Žal nama je … ni se nama zdelo prav, verjemi.« se je začela opravičevati Sabina, a njene besede me niso ganile. Vse naslednje patetične izgovore sem kratkomalo preslišala. Annie je modro molčala, očitno zavedajoč, da so vsi izgovori zdaj brez smisla. Erna in Hana pa sta prikimavali.

 

»Res je, kar praviš. Res je bilo to, kar smo storile, bolno!«

 

Nenadoma me je zagrabila tako huda slabost, da sem komajda v pravem času stekla do stranišča. Punce mi niso sledile. Izbruhala nisem zgolj hrane, ampak tudi jezo, ponižanje, sram, bes in obup. Vednost, da so mi te štiri vzele čisto vse, kar sem imela, me sesule v prah. Predvsem pa so zagotovo uničile Maksimilijanovo ljubezen do mene. Ko sem končala, sem si v umivalniku umila obraz in se po desetih dneh prvič počesala. Opazila sem, da sem se res spremenila: moj pogled ni bil več divji, temveč drugačen, bolj miren in vdan v usodo. Pa kaj mi to pomaga?

 

Ko sem se z nahrbtnikom vrnila v kuhinjo, so bile še vedno v istem položaju, kot prej in me nekoliko prestrašeno opazovale. To me je navdajalo z prikritim zadoščenjem in zanalašč jim nisem rekla ničesar, samo odpravila sem se proti vratom, vzela denarnico iz Ernine torbe, ki je visela na kljuki in se pripravila, da bi odšla brez nepotrebnih besed. Modrice na obrazu so spet zabolele.

 

»Nas boš prijavila policiji?« je nenadoma Erna tiho zaklicala za mano. Obstala sem in se vrnila v kuhinjo, ter se nagnila čez mizo, da sem ji zrla v tiste modre oči in sem lahko videla strah v njih. Prešinilo me je, da je to bitje resnično usmiljenja vredno. Nasmehnila sem se.

 

»Ne, preveč se mi smilite. Morda sem naivna in verjamem, da ste nekje v svojem bistvu še vseeno dobre osebe in niste psihopatke, katere je treba izolirati iz družbe, morda pa delam napako, ki si je ne bom nikdar odpustila. Lahko povem, da bom, če samo vidim katerega od vaših prijateljčkov v svoji, Maksimilijanovi ali Evitini bližini, storila vse, da vam naprtim še tisto, česar niste zagrešile. Bodite prepričane, da si lahko zagotovim odlične odvetnike, ki vam bodo življenje spremenili v enak pekel, kot sta ga ve meni.«

 

»Torej, kaj zahtevaš?«

 

»Izginite iz mojega življenja, popolnoma! Poskrbite, da vaših obrazov nikoli več ne bom videla in da bom morda, morda nekoč lahko prebolela, kaj se mi je zgodilo in zacelila rane, predvsem tiste notranje. Kajti, vedite pa, da pozabila ne bom nikoli!«

 

»Razumem.« je rekla Erna. »Z najine strani je to tako ali tako urejeno: čez dober teden se seliva na Nizozemsko in karta je načeloma enosmerna. Hana mi je včeraj postavila ultimat in kot vidiš, sem ga sprejela. A ne misli, da je bil to zgolj …«

 

»Utihni!« sem zarenčala. »Ne rabim nadaljnjih pojasnil. Tvoji motivi so bili tako ali tako že dovolj zamazani, da se mi gnusijo.«

 

»Naju tudi ne boš več videla.« je rekla Annie, ki se je oglasila prvič, odkar se je ta pogovor sploh začel. Vesela sem bila, da ni izgubljala besed po nepotrebnem. Spet sem se obrnila, da bi odšla, ko sem se spomnila še na nekaj.

 

»Aja, ti, veš, kaj me še zanima? Kako ti je v resnici ime?«

 

Annie je nekaj trenutkov molčala, potem pa z brezbrižnim glasom rekla. »Angela.«

 

Zasmejala sem se, potem pa brez pozdrava odšla.

 

.     .    .

 

Zdelo se mi je, kot da še nikoli v življenju nisem videla sonca. Ko sem po skoraj trinajstih dneh stopila skozi vrata svoje ječe, je sijalo, kot še nikdar poprej. Na strehah so ščebetali golobi, drevesa so se mi zdela prav kičasto zelena in zrak, zrak je dišal drugače, po poletju. Vdihnila sem ga z vsemi pljuči in nekaj v meni je začutilo potrebo, da bi skakala, plesala po pesku tam sredi betona in se veselila. A hip zatem me je zadelo dejstvo, da moram domov.

 

Ko sem stopila na prvi avtobus, me ni nihče prepoznal in ljudje so živahno brskali po svojih telefonih, torbicah in brali knjige, kot da se ni nič zgodilo. Ko sem šoferju pomolila svojo kartico, je registracijo opravil z vajenim gibom in sploh ni opazil, da se je kaj zgodilo. Vedela sem, da sem z njo dala signal, da se vračam in ni mi bilo žal. Prej bom doma, kot bodo oni ugotovili.

 

Tako sem se kmalu znašla pred domačim blokom. Ljudi ni bilo videti nikjer, očitno so bili bolj ali manj vsi po opravkih ali pa so se v bližnjem lokalu premlevali, kaj se je Jasenki Boštjančič zgodilo, da se že trinajsti dan ni vrnila domov. Slaba vzgoja, sem pomislila in zagotovo droge. Z usmiljenjem sem ošinila spomin na staro Jasenko: zadirčno, nesposobno, leno, občutljivo in obupno otročjo. Tako daleč se mi je zdela, tako zelo daleč.

 

Pozvonila sem, upajoč, da je Doris doma, saj ključev nisem našla. Bilo je zaman. Potem sem se odločila pozvoniti pri Maksimilijanu, ki je imel rezervne, a tudi pri njemu mi je odgovorila zgolj tišina. Upam, da ni na policijski postaji in si krajša zdravje z neprestanim ukvarjanjem, zakaj. Upala sem, da mu bom lahko odgovorila, rešila še tisto, kar se rešiti da in se morebiti vsaj potolažila s tem, da bo končal srečen.

 

Potem pa sem se spomnila še na zadnjo sosedo, s katero sem sploh imela nekakšne občasne stike: na mojo učiteljico angleščine, Danico Hočevar-Whitley. Živeli sva dve nadstropji narazen in spomnila sem se, da sem, preden se je ta kalvarija začela, bila pri njej nekoč na čaju. In ženska je imela vinilke, prave jazzovske vinilke in z njo sem debatirala, kaj je pravzaprav ljubezen. Spreletelo me je, da sem se tedaj zelo motila in da je imela ona s svojimi pripombami prav.

 

Pozvonila sem, da je se je zvok rezko oglasil v notranjosti stanovanja. Čakala sem kar nekaj časa, da bi mi kdo prišel odpret, a nisem nikogar dočakala. Presneto, mar res nikogar ni doma? Se je vsem zmešalo? A ravno, ko sem želela oditi in koga počakati na klopci pred blokom, se je izza vrat oglasilo nekaj, podobno cviljenju.

 

»London?« sem naglas vprašala.

 

Ja, bila je London, njen lajež in cviljenje sem poznala, a dobro sem vedela, da je Danica Hočevar-Whitley od nekdaj skrbna lastnica, ki svojega psa načeloma ne pušča doma. Še kadar je delala, ga je pustila pri neki starejši sosedi, kateri je za povračilo plačevala elektriko in hrano. To ji nedvomno ni bilo podobno. Namrščila sem obrvi.

 

»Gospa Whitley? Ste doma? Halo?« sem se oglasila, tokrat še malo glasneje. Odgovora ni bilo, le žival je začela cviliti še bolj presunljivo in še bolj glasno. Oblil me je občutek, da je nekaj narobe, četudi nisem vedela, kaj. Kar tako, iz navade, sem preverila, če so vrata zaklenjena in tukaj sem doživela še en šok: Niso bila! Sredi belega dneva in očitni odsotnosti Danica Hočevar-Whitley ni imela zaklenjenih vrat!

 

Odločila sem se, da vstopim in pogledam, kaj se dogaja.

 

Pogled na hodnik je bil grozljiv. Nikogar ni bilo in stanovanje je bilo hladno, kot da bi v njem živeli sibirski medvedi. Takoj, ko sem stopila skozi vrata, me je pes skorajda podrl, tako divje je skočil name in neprekinjeno lajal ter cvilil.

 

»Ja ljubica, kje si? Kdo me je vesel?« sem grulila, misleč, da je pes preprosto vesel, da vidi človeka in da je Danica Hočevar-Whitley pač odšla do trgovine in pozabila zakleniti vrata, potem pa jo je nekaj nazaj grede ali na poti zadržalo in je pozabila. A ker London kljub temu, da sem jo božala in stiskala k sebi, še vedno ni nehala cviliti, sem se zresnila in vprašala.

 

»Kje je Danica, punca? Kje je Danica?«

 

London je znova zacvilila, potem pa se ustavila pred spalnico in tam počepnila. Ko sem želela odpreti vrata, sem ugotovila, da spalnica pa je zaklenjena in tiho zaklela. Pobrskala sem po žepu, da bi našla kakšno lasnico in jih poskušala odpreti, čeprav tega nisem poskusila še nikoli v življenju. Spomnila sem se, da sem ta mesec naredila že toliko stvari, da ena gor ali dol pravzaprav ne šteje.

 

Ne bodi neumna, Jasenka, spomni se nečesa drugega, sem se opomnila, ko sem se spomnila, da se filmi pač ne izenačijo s prakso. Kje bi Danica lahko skrivala ključe? Odgovora nisem poznala. Za njene rože in stanovanje je med tistimi kratkimi odhodi načeloma skrbel Maksimilijan.

 

Zdelo se je že brezupno, ko sem šla po ideje v dnevno sobo. Tam pa je, na mojo veliko srečo, tičala Daničina velika torba, tista, katero je načeloma nosila s sabo v šolo. Zdaj sem bila že prepričana, da je nekaj narobe, saj je še nikoli nisem videla brez nje.

 

Imela sem prav. V torbi je bil šop ključev, osebna izkaznica in denarnica. Pograbila sem ključe, odločena, da bom denarnico preiskala potem in hitela odkleniti vrata. London se ni premaknila od njih. Mrzlično sem poskušala, a nobeden od teh ni bil pravi, dokler nisem vsega upanja položila na edinega, ki je še ostal. Obupano sem ga potisnila v ključavnico in ko je rahlo zaškrtalo, me je spreletel val olajšanja. Uspelo mi je!

 

Pa vendar me je ob naslednjem prizoru spreletel srh, kakršnega nisem izkusila vse dotlej. Prostor je bil nastlan s škatlami, razkopanimi papirji in slikami, sredi tega nereda pa je, široko odprtih oči, ležala Danica Hočevar-Whitley!

 

»Oh moj bog!« sem zakričala in pokleknila k njej »Gospa Whitley, gospa Whitley! Me slišite!?«

 

Danica Hočevar-Whitley je bila negibna, njene zenice so brez luči zrle v strop in roke je imela mlahavo spuščene ob suhem telesu, prekritem z nečem, kar je izgledalo kot tanka rjuha. Na njeni koži ni bilo sledi barve, ko sem potipala pulz, ga nisem zaznala in ko sem, za potrditev prislonila svojo glavo k njenemu prsnemu košu, se mi je zazdelo, da je le-ta prazen. A bila je še  topla, se pravi ni mogla ležati tako več kot nekaj minut.  Zraven nje pa je ležalo zapečateno pismo, na katerem je z velikimi črkami pisalo Maksimilijan Bartol.

 

Kaj se dogaja?

 

Pokliči rešilca, Jasenka, gospa očitno umira!

 

Predala sem se drugemu impulzu in stekla v dnevno sobo, kjer se je nahajal telefon. Polna adrenalina sem zgrabila slušalko, vtipkala številko prve pomoči in si jo prislonila k ušesu, upajoč, da mi ne bo padla iz tresočih rok, saj sem se počutila tako, kot da bom vsak čas omedlela.

 

Na drugi strani se je oglasil moški glas, a nisem ga poslušala.

 

»Jasenka Boštjančič pri telefonu! Prosim, pošljite rešilca na Galetovo ulico 17, hitro, gospa umira …!«

 

 

17.

 

Maksimilijan Bartol je v roki držal pismo, ki mu ga je ob odhodu v roke potisnil inšpektor Zajc z naročilom, naj ne hodi v bolnišnico, dokler se gospodična Boštjančič ne umiri od šoka, ki ga je doživela. Toliko vprašanj ga je grizlo, toliko je hotel še izvedeti, a odločil se je, da bo upošteval njegov ukaz in se bo z Jasenko skušal pogovoriti kasneje. V teh trinajstih dneh je doživela več kot dovolj hudega in res ni čutil potrebe, da bi ji stvar še oteževal, v Gorico pa tako ali tako ni nameraval iti, dokler ne bodo stvari razrešene.

 

Sam sebe je spraševal, kako je bil lahko tako slep, da ni opazil, da Danica Hočevar-Whitley umira za rakom trebušne slinavke, še več, da je le-ta praktično v zadnjem stadiju! Takoj je prepoznal njeno zavito pisavo in občutek je imel, da mu v njem pojasnjuje, zakaj mu zanj ni povedala in še kaj drugega, kaj česar sploh ni zaslutil. Pismo je bilo namreč precej dolgo, tako je lahko ugotovil in dala ga je zapečatiti. Morda ga je napisala ravno zato, ker je slutila, da mu resnice ne bo zmožna več povedati, ko bo čas, da jo izve?

 

Počasi, s tresočimi prsti je odprl ovojnico, da mu je v rokah ostalo približno pet listov, do obisti in natančno popisanih, ter še nekaj, kar je izgledalo podobno sliki, oziroma kar dva primerka. Nekaj mu je pravilo, da mora pismo najprej prebrati in potem pogledati, kdo je na teh slikah, zato je prvi list razgrnil in začel brati. Vsebina ga je osupnila:

 

Dragi Maksimilijan!

Ko boš dobil to pismo, bom že pri koncu in vedi, da se ni moglo iziti drugače. Verjetno se boš spraševal, zakaj ti nisem že prej povedala, da umiram, ko pa sem imela toliko priložnosti za razkritje. Odgovor ni tako preprost, kot si misliš, zato ti zdaj hočem vse pojasniti od začetka do konca, da me boš mogoče nekoč lahko razumel ali pa vsaj ne bom šla v grob s še eno bolečino. Naj ti sprva povem tudi to, da želim, da vsebino pisma posreduješ tudi Jasenki, saj se mi zdi prav, da ve tudi ona. Te naše usode so se tako zanimivo prepletle, kajne, kot da bi tako že od nekdaj bilo določeno?

Nikoli ti nisem povedala, kje sem živela, preden sem se po študiju anglistike in primerjalne književnosti preselila v Anglijo, k možu. Verjetno se tebi zdi običajno, da ti tega nisem nikoli omenila ali pa nikoli nisi pomislil na to, saj, če sem poštena, tudi jaz ne bi. Razlog tiči v temu, da bi resnica utegnila resno ogroziti dolžnost, ki sem jo morala izpolniti. Prosim, dragi fant, da to pismo za hip odložiš in se vprašaš, koliko pravzaprav zares veš o meni in se vrneš tedaj, ko boš prišel do zaključka, ki je pravzaprav smešno lahek. Tako je: Nič ne veš. Zato tudi bereš to pismo in ne bodi jezen name, ker pravzaprav nima veze z mojo boleznijo, kot verjetno sedaj pričakuješ.

Dragi Maksimilijan, zdaj ti lahko brez težkega srca povem, kako zelo si podoben svoji mami, čeprav imaš videz po očetu in koliko mi je ta tvoja podobnost pomenila v zadnjih mesecih mojega življenja. Včasih, ko sem te gledala, sem imela občutek, da govorim z njo, tako živa je stala pred menoj v času najinega druženja. Nasmejana, radoživa, obdana z nekakšno božansko lučjo, kakor je vedno bila, Veronika. Povem naj ti, preden začnem tole zgodbo, da si odličen spomin nanjo.

Ko sem bila mlada, sva si bili sošolki, obe sva živeli v isti ulici in sva se že kot punčki ogromno družili. Ona je bila ena izmed takšnih, ki so zidali gradove iz peska, hodili po oblakih, jaz pa sem bila tipična, nevzgojena frklja, ki  je vse okrog teptala s svojo trmo in robustnostjo. A vseeno, strašno dobro sva se razumeli: ona mi je vedno krila hrbet, kadar sem zašla v težave s kakšno neumnostjo, vedno je pazila name in … njena družina je bila moja družina. Če bi vedel, dragi fant, kako si želim, da bi se spet vrnila domov, na Slokanovo! Tvoja babica in dedek, nono Giovanni in nona Rozalija, sta bila ravno tako krasna človeka, polna ljubezni do ljudi – škoda, da nisi poznal nobenega od njiju. Prepričana sem bila, da se, ravno tako kot jaz, ne bi mogel najesti njune jote in naposlušati zgodbic iz druge svetovne vojne. Bila sta človeka, katera lahko upravičeno občuduješ: s kakšnim navdušenjem sta obdelovala svoj vrtiček, hodila v gore in zbirala znamke: nisi vedel, kateremu od njiju je Veronika bolj podobna: bila je namreč vse najboljše, kar sta imela.

Veronika je bila čudež, saj se je rodila, ko je bila tvoja babica stara skoraj šestinštirideset let, dedek pa petdeset. Ko si se ti rodil, sta bila torej že, na žalost oba pokojna. On je umrl kakšni dve leti pred tvojim rojstvom, ona pa je doživela še ravno toliko, da te je lahko držala v naročju. Ime Maksimilijan si dobil zato, ker sta vedno pravila, da bi bilo bratu tvoje mame ime Maksimilijan, če bi bil rojen in Veronika je zrasla s tem imenom. »Če bi imela brata Maksimilijana,« je včasih rekla. »Bi ga imela nadvse rada, krasen starejši brat bi to bil. Vodil bi me v slaščičarno na čokoladne tortice in če bi imela fanta, bi ljubosumno oprezal skozi grmovje.« Potem, ko je sama pričakovala otroka, je Tomaž, ta fant in zdaj mož, v smehu odločil, da naj bo, če bo sin, Maksimilijan! Veroniki se je ideja zdela odlična. In tako si Maksimilijan: tvoja mama je sanjala o tebi, še preden te je rodila!

Nekoč si mi rekel, da ti je žal, ker nikoli ne boš izvedel, kako se je počutila, ko je izvedela, da te pričakuje, a povem ti naj, da je bilo pismo, ki te je najavljalo, mokro od solz in ravno tako tudi tisto, ko si bil rojen. Vedno se je bala, da se bo ponovila zgodba z njeno mamo in ne bo mogla zanositi, že kot najstnica se je bala tega, ko sem ji jaz še prigovarjala, da ima pred sabo še sedemdeset let življenja.  Kako sem se motila, ljubi Bog!

Veronika Bartol Pagliaruzzi je bila tista posebna deklica, ki mi je spekla čokoladno torto, katere ne bom nikdar pozabila. Priznam ti, da ni človeka več na tem svetu, katerega imam rajši od nje, poleg sina, seveda, ampak to ne spada sem. Skupaj sva torej preživeli celo otroštvo, gimnazijo, mladost,  dokler se ni ona odselila nazaj v Novo Gorico, jaz pa sem šla za Davidom v Anglijo. Najini stiki so se oslabili, ampak nikakor ne pretrgali: nekje v Angliji sem žal izgubila škatlo, polno njenih pisem, mislim, da jih je bilo čez osemsto …kako lepo je pisala, Veronika …

Jaz sem se takoj po prihodu v Anglijo poročila in rodila sina. V tistem času, se mi je zdelo, Maksimilijan, da ne poznam večje sreče in veselja in sama sebi sem se zdela nevredna teh čustev, ljubezni do otroka. Potem pa je, ko se je pri enem letu in pol ponesreči udaril, sledil šok. Praska ni nehala in ni nehala krvaveti, ni mi bilo jasno, kako lahko priteče toliko krvi ... potem sem Benjamina peljala v bolnišnico in zadela me je vednost: hemofilija. Huda oblika. Jaz prinašalka. Otrok mora biti izoliran, nikoli ne bo imel običajnega življenja. Dojela sem, Maksimilijan, da sem otroka, ki sem ga rodila, obsodila na življenje v balončku. Kako polna sem bila besa in gneva v svojih pismih tvoji mami, kako besna na cel svet! Ona pa me je mirila, da bom že kako zdržala, saj vedno sem, da sem močna. In otrok je res živel, živel …

Ko je bil moj otrok star osem let, nas je Veronika povabila na obisk, da si te pogledamo, njenega malega ''buhteljčka.'' Iskala sem tisoč in tisoč paničnih izgovorov, ki bi ji lahko nakazali, da je moj sin v nevarnosti s tem in šele, ko mi je zagotovila, da bo iz hiše odstranila vse predmete, ob katerih bi se lahko urezal, udaril ali kako drugače poškodoval, a ji vseeno nisem zaupala. Ko smo naposled prišli, sem bila osupla, kako natančna je bila: odstranila je celo tisto, česar jaz ne bi. Benjamin je bil očaran nad tabo, Maksimilijan, ves čas te je hotel imeti v naročju. Spraševal je, če bo on sam dobil takšnega bratca, pa smo se samo smejali in tvoja mama je rekla, da ''bomo še videli, kakšen naš fant postane, mogoče si bo potem premislil''. Čudovit dojenček si bil, fant moj.

Po tistem se iz neznanega razloga nismo videli nikoli več – pisma so sicer prihajala še naprej, seveda, ko bi le vedel, koliko slikic iz tvojega detinstva in otroštva je ostalo v Angliji, tudi takih, ob katerih bi dandanes verjetno zardeval.

Potem pa je nekega dne prišla tista prekleta vest: gorska nesreča, Veronika in Tomaž mrtva, otrok postal sirota, živel bo z babico. Ne morem ti povedati, kako sem tisti dan jokala, bilo mi je tako, kot bi nekdo strgal delček duše iz mene in bi na tem mestu ostala praznina, ki bo vedno bolela. Otrok me je tisti dan vprašal, zakaj jokam in ko sem mu povedala, se je spomnil in spraševal, če je ''teta Veronika šla med angelčke.'' Šele, ko sem mu zagotovila, da je tako, je prenehal jokati. In tega dne se je še kasneje on sam spominjal.

Življenje sem posvetila skrbi za svojega sina. Rastel je in rastel, skorajda mladenič je bil, ko se je zgodila še ena nesreča, katere nimam moči razlagati, a se je končalo s smrtjo. Hemofilija ga je ubila zaradi enega samega trenutka nepazljivosti. Te izgube pa z Davidom nisva znala prenesti: odtujevala sva se in odtujevala, mene pa je čedalje bolj polnil občutek, da sem dolžna svoji prijateljici pokloniti in sebi zagotoviti nekakšno zadoščenje in mislila sem, da bom vsaj pazila na njenega sina, tako kot me je mnogokrat prosila. »Če se meni kaj zgodi, Danica,« je govorila. »Meni ali pa Tomažu, vzemi malega in ga vzgajaj kot svojega.« Ko sem končno lahko prišla nazaj v Slovenijo, pa bi ti navajanje name zagotovo vzelo več energije, kot če bi se v tvojem okolju pojavila kot soseda. Tako ali tako sem videla, da zate babica zelo dobro skrbi, po nesreči pa … si bil bolj zrel od mene. Videla sem, da te nič ne more streti. A vseeno, zadala sem si, da bom pazila nate in ti pomagala, ko ti bo težko. Zaradi Veronike in zaradi sebe.

Ne moreš si misliti, kako sem bila ganjena, ko sem te prvič videla! Bil si ravno tak, kakor sem si predstavljala, tako podoben njej: čuteč, požrtvovalen, dobrosrčen, na žalost tudi naiven ... a nekako nisem mogla priti do tebe. Nisem ti mogla povedati, zakaj sem tukaj, četudi sem tisočkrat poskusila. Morda sem se bala, da bi me premagala čustva in bi se sesula kakor otrok ali pa bi ti prevzel nase breme tega. Zdaj vem, da je bilo to neumno, ampak … nisem znala drugače. Vem, da me boš nekoč razumel.

Zdaj se poslavljam – rak me je do konca razžrl in če povem po pravici, nimam želje, da bi se borila, kar ti je verjetno čisto tuje, ker si sam po sebi tako pogumen in v sebi vedno nosiš vero v dobro. Ohrani to, prosim te, tega daru nima veliko ljudi! Vedi, da bom umrla srečna: srečna, ker se bom zopet sešla z njo in svojim sinom v svetu, kjer bolečina ne obstaja in prepričan bodi, ko bom tam, se bo Veronika smejala, ko ji bom povedala, kako čudovit fant si postal. »Saj sem vedela.« bo rekla. Moja edina poslednja želja je, da ohraniš spomin name in da se zavedaš, koliko ljudi tam gori misli nate in na Jasenko. Ljubi Bog, prosim, ne jokajta za mano, še predolgo sem živela brez smisla – ni hujšega, Maksimilijan, kot to, da živiš brez smisla. Nekateri ga po smrti otrok vseeno uspejo najti, a jaz ga nisem. Ne zameri mi tega. Smrt pravzaprav ni tako slaba stvar in če rečem bolj pragmatično – je dejstvo. Bolj se je bojimo, slabše je.

Za konec naj te prosim še, da bodi potrpežljiv z Jasenko, imam občutek, da bo iz te izkušnje prišla čisto drugačna – navsezadnje vemo, da nekatere stvari pogrešamo šele takrat, ko jih izgubimo. In dokler bo držalo tisto, kar si mi rekel takrat, da ''ob njej večkrat pomisliš na to, česa še nisi izgubil'', do takrat vztrajaj z njo.

P.S.: Prosim, poskrbi za London (ta pes bi v zavetišču umrl od žalosti) in mojo žaro pošlji v Anglijo. Za pogreb in ostalo sem poskrbela že sama. Vse, kar je še v moji lasti, sem zapustila tebi. Prosim, vloži to v študij, ki ti je po volji, a prosim te, nikakor se ne prenagli s tem. Domnevam, da si že prijazno znan z Danijelom Žbogarjem?

P.P.S. Vedi, da mi bo vedno v veliko veselje, da sem lahko preživela ti dve leti ob tvoji strani. Odličen človek si postal Maksimilijan in želim, da veš, da sem te vzljubila skoraj kakor sina, četudi se tega nisi zavedal. Prosim, ne pozabi, kaj vse si doživel in ne pozabi se opomniti, kaj vse boš še preživel. Bodi pokončen, my boy in spomni se kdaj name! Vsi tam gor smo tako ponosni nate!

Z najboljšimi željami,

Danica Hočevar-Whitley

Ko je Maksimilijan Bartol končal, so mu po licih tekle solze. Med prsti je držal sliko dveh deklet, temnolase in svetlolase, ki sta objeti sedeli na vrtni škarpi in se srečno smehljali.

.    .    .

Maksimilijan Bartol je zadihan tekel po hodniku kliničnega centra Ljubljana in srce mu je noro bilo. Maloprej je dobil sporočilo Vitala Boštjančiča, da se je Danica Hočevar-Whitley zavedla, a da zdravniki pravijo, da bo to verjetno njena poslednja noč. Jasenka je ob njej, je pisal, Popolnoma si je opomogla in pravi, da si te želi videti.

Intenzivni oddelek, soba 107, je prebral na vratih, ko je dospel do cilja. Očitno so ga pričakovali. Sestra mu je podala haljo, da se je oblekel in potem je lahko odšel v sobo, kjer sta se nahajali dve trenutno najbolj pomembni osebi njegovega življenja.

Jasenka je napol sedela, napol spala na stolu, Danice Hočevar-Whitley pa sprva sploh ni bilo mogoče videti, saj je bila obdana s cevkami in aparati kot muha v pajkovi mreži. Oči je imela trdno zaprte, da se je Maksimilijan za hip zbal, da je zopet izgubila zavest, a enakomerno, težko dihanje njenega prsnega koša je nakazovalo, da samo počiva.

»Hej.« je zaslišal glas za seboj. Bila je Jasenka, ki se je ob njegovem prihodu očitno zdramila. Maksimilijan je zgroženo opazil, da je njen obraz poln starih modric sivkaste barve, da je shujšala in je videti tako, kot da bi se vrnila z bojnega polja. Njene oči so bile drugačne: še vedno tako lepo modre, a niso bile več bojevite, temveč ponižne, mirne. Jasenka ni bila podobna tisti, ki ga je pred trinajstimi dnevi zapustila.

»Kako je?« je vprašal, ko se je odločil, kaj je trenutno bolj pomembno, a oči še vedno ni umaknil z njenega obraza: želel si ga je vtisniti v večen spomin, si zapomniti njegove popolne linije, njegovo bolečino. Preplavila so ga čustva in želel si jo je objeti, če ne bi bila med njima tista ovira od zadnjih hudih besed.

»Slabo. Zdravniki pravijo, da ne bo več dolgo.« je rekla s cmokom v grlu. »Pravzaprav je doktor izjavil, da je čudež, da je še sploh živa, glede na to, kako se je rak razrastel …«

»Zaradi tebe je zdržala.« je rekel. »Želela se je prepričati, da se boš varno vrnila domov.«

Potem ni mogel več in jo je objel, da so ji zapokala rebra. »Kako sem se bal zate.« je zašepetal. »Petdesetkrat sem se preklel, ker sem ti pustil oditi.« Bila je tako majhna, tako drobna in tako varna v njegovem objemu, da je preprosto moral ohraniti to povezanost med njima. Vdihoval je vonj njenih las in kože in zopet ga je preplavila tista vročina, ki jo je občutil, ko je bila blizu.

»Tako mi je žal, Maks, oh, ko bi vedel …« je zaihtela ter se še bolj privila k njemu. »Mi boš kdaj lahko odpustil to neumnost?«

»Vse sem ti odpustil že preden sem izvedel, da si izginila. Mešalo se mi je od skrbi.« je zavzdihnil, opit od njenega vonja. Zdelo se mu je, da se je znašel v čudnih sanjah: takšnih, da bi se najraje utopil v njih in jih sanjal znova in znova, hkrati pa bi naredil vse, da se to ne bi zgodilo.

»Ljubi Bog, človeka, ki ti je to naredil, bi najraje …« je začel, a mu je Jasenka pritisnila prst na usta.

»Pozabi. Mimo je.«

Potem se mu je zopet pognala v naročje, da je od presenečenja zajel sapo.

»Mislila sem, da ljubim, Maks, v resnici pa … sem bila samo slepa. Človeka, ki ga ljubim, sem samega zapustila, samo zato, ker je povedal resnico o meni. To sem teh dvanajst dni in pol obžalovala … spoznala sem, kako je, ko ti daš nekomu vse, a drugi tebi nič.«

»Jasi …« je bil presenečen.

»Reci, da boš ostal tu, reci … reci, da me še ljubiš in da me ne boš pustil!« je dahnila proseče, solze so ji tekle po licih, jaz pa sem bil prepaden. Je ravnokar rekla, da …?

»Ne veš, kako me je bolelo … če bi le lahko čas zavrtela nazaj …«

Potem pa je storila nekaj, kar me je osupnilo še bolj. Vzela je moj obraz med dlani in z palci nežno božala moja lica. Nisem vedel, kaj naj si mislim o tem. Želel sem jo poljubiti, a nisem upal. Zaprl sem oči, upajoč, da ta trenutek za vedno ostane v meni.

»Zakaj mižiš?« je vprašala.

»Ker je tako lepo.« sem priznal.

Nekaj trenutkov je molčala, a je še vedno božala moja lica.

»Povej mi, Maksimilijan, me še ljubiš?«

»Še.«

Potem se je zgodila najbolj popolna stvar na svetu. Zdelo se mi je, kot bi se z enim samim dolgim poljubom odprl ves svet, kot bi se cela Zemlja stresla in bi padel v prepad z vročo lavo. Ves sem hrepenel po tem, da bi jo okusil, bil še bolj blizu nje, čeprav sem dvomil, da se bolj sploh da biti. Pritisnil sem jo nase in pil njene od solz rahlo slane ustnice, v katerih je bilo vse: sreča, žalost, grenkoba, bil sem jaz.

Odmaknila se je.

»Je kaj narobe? Ti je žal?« sem vprašal.

»Ljubi Bog, ne. Žal mi je, da sem za to potrebovala toliko časa.« je rekla. »Ampak upam, da sem te s tem vendarle prepričala, da se ne boš odselil?« njene oči so dobile hudomušen lesk.

»A-a. Prej bi verjel, da se bom h komu na silo priselil.« sem se zasmejal. »Čeprav mislim, da bi, glede na to, da pozimi dobiš bratranca ali sestrično, bilo bolj pametno, če se princeska preseli k princu.«

»Ojej, ne.« je spet rekla. »Vital mi je že pred leti zabičal, da ne misli biti dedek pred petinštiridesetim, pa še to zgolj pogojno. Kdo pa bodo ljudje mislili, da sem, da rišem pokakane plenice?«

Oba sta se zasmejala. »Uboga Danica, kakšna komedija se ji odvija pred očmi …« je naposled zavzdihnila.

»In kako pocukrana, fuj in fej.«

»Sploh ne.« se je šibko oglasilo z druge strani sobe. Danica Hočevar-Whitley je odprla oči in ko sta Maksimilijan in Jasenka pogledala k njej, se je smejala in po licih so ji tekle solze.

»Maksimilijan, moj fant, kako sem vesela za vaju.« je rekla. »Ko sem jaz nazadnje doživela kaj takega … Jezus, bo že kar nekaj let.«

Videl je, da je Jasenka zardela. »Kaj se sramuješ!?« jo je cmoknil na lice. »Saj menda gospa dobro ve, kako gre ta stvar …«

»Jasenka, verjemi, da vem.« mu je pritrdila. »Že davno bi moralo priti do tega. Pazi nanjo, prav? Ti pa nase, punca.«

»Ne veš, koliko stvari ti moram povedati …«  jo je znova poljubil. »Samo da prideva domov …«

»To zveni, kot začetek kakšne grozljivke.« se je namrdnila.

»Jaz pa mislim, da bo zagotovo boljše od grozljivke.«  ji je pokazal jezik. »Zdaj pa mi oprosti, ampak z gospo se bi se rad poslovil na samem. Lahko?«

»Seveda.« se je nasmehnila Jasenka in ga, preden je odšla, še enkrat objela. »Zdaj se me tako ali tako ne boš mogel kar tako znebit. Ves čas ti bom visela za vratom.«

»In glej, da boš prišel na večerjo ob osmih!« je še zaklicala, preden je odšla.

.      .     .

»Pa je mimo.« je rekla Danica Hočevar-Whitley.

»Hvala bogu.« je pritrdil. »Najhujši dan se je spremenil v najboljšega ...«

»Ja.« je prikimala. »Mislim, da punca ne bo več kar tako odšla od tebe. Poleg tega pa je precej spremenjena – saj si videl njene oči. Zdaj bi ji lahko povedal, kako so umrli tvoji starši, mislim, da je začela stvari drugače razumevati in nedvomno ti bo počasi razložila tudi, kaj se je dogajalo v teh zadnjih trinajstih dneh. Samo previden bodi. Si prebral pismo?«

»Ja.« je prikimal. »Razumem, zakaj mi niste povedali in če dobro pomislim, je bilo tako res bolje. Najin odnos ne bi bil enak, če bi vedel, da ste bili najboljša prijateljica moje mame. Hvala vam za to nesebično žrtev in rad bi vam povedal, da vas na moč spoštujem … zaradi sina in vsega, kar ste preživeli. Ne krivite se za to, kar se nam je, vam je, zgodilo. Od krivde človek samo trpi in ne popravlja tistega, kar bi lahko.«

»Vidiš, res je.« je prikimala. »Jaz pa tebe prosim, tega nikoli ne pozabi. Sedaj pa mi oprosti, utrujena sem in rada bi počivala.«

Še preden je odšel, je zdrsnila v sen, tako nenadno, kakor se je iz njega prebudila. Maksimilijan je za hip postal ob njej, ji z roko šel skozi lase in ji pobožal čelo, kajti ni bilo čustev, ki bi jih lahko takrat opisal ob misli, da jo vidi zadnjič.

»Zbogom, gospa Whitley.« je rekel in oči so se mu znova osolzile.

.     .    .

Čez pol ure je dobil nenavaden občutek, za katerega ni vedel, kaj pomeni in za hip je postal pred cerkvijo in se ozrl na nebo. Zvezde so živahno migljale na jasnem nebu in noč je tistikrat žarela prav posebno. Nekaj sekund je stal tam in zrl vanj, potem pa se spomnil, da se mu že mudi na večerjo. Oh Jasenka, mu je odmevalo v glavi, ko je hodil proti domu. Ljuba moja Jasenka, ko bi le videla tole …

Tiste noči je Danica Hočevar-Whitley umrla.