Številka: M103
Sonja Lenarčič
JE KDO VESEL, DA ŽIVIM?
OŠ Borisa Kidriča Kidričevo
1. POGLAVJE
Sem Lena, tipična najstnica. Visokoraslo dekle,
preklasta postava, petnajst let. Upoštevam pravilo manj je več.
Bijem bitko s kilogrami, garam za idealno postavo in se vsak dan
najmanj tisočkrat vprašam: kdo sem, kaj sem, zakaj sem? Več
ali manj stradam pa to. Ogledalo ne laže, to dobro vem, prav
tako tehtnica. Ko na bokih opazim odvečno maščobo in na
trebuhu mišelinko, ponorim. Rdeči alarm! Nič več milke,
tortic in sladkih napitkov. Voda je džabest! Problem so skupna
kosila, ko sem pod mikroskopskim pogledom očija, kaj dogaja na
mojem krožniku. On je šef moje prehrane. Itak. Uporabiti moram
skrivne trike prikrivanja, da hrano skrivaj stresem na bratčev
krožnik. Večkrat mi uspe. Če ne, nastopi prava štala! Pridiga
o bllabblla … Oh, ti starci! Mislijo, da kar takoj umreš, če
stradaš. Kaj pa misice, so plastične lutke?
Leo je moj mlajši bratec in rad pospravi mojo
hrano, če mu diši. Če ne, so spet velike težave z vzgojnimi
prijemi mame pa to. Vse je tako enolično, bedasto, brezvezno.
Večkrat sem bulimik, anoreksik, nemogoča oseba, trma … Me
sploh kdo pozna, me sploh kdo razume, me sploh kdo posluša?
Pomembnejše je mnenje sosedov, sorodnikov,
učiteljev, ki bodo rekli, da smo revni, brez živeža pa to. A
moje želje so manekenske vode, modne piste, za začetek Milano,
kasneje New York. Lepi mož, tudi maneken, dva ljubka
otročička, po možnosti par, nadstandardno stanovanje,
prestižni avtomobil, denarja na kupe pa to. Tu se vidim jaz. Z
debelo ritjo ne bo nič! Tega pač starci ne razumejo. Niti moja
debelušna dobrodušna sošolka Nika, ki ji je vseeno, kaj bo z
njo v prihodnosti. Saj je kul, a slepa ko kura! Melje kot mlinski
kamni in se širi kot vzhajana pita.
Vsi nekaj hočejo, ukazujejo, predpisujejo …
V teh trenutkih se zaklenem v sobo in sanjarim
…
2. POGLAVJE
Sanjarim o popolnem obrazu, pričeski, o plesu,
manekenstvu, bogastvu in slavi. Nemočna in nesrečna zaspim.
Sanjam, da stojim pred velikimi vrati. Zraven njih je prižgana
rumena sveča, ki s sijem obliva vhod.
Ko vrata odprem, se znajdem na čudovitem
travniku. Vse okoli mene je sveže umito in zeleno. Povsod
cvetijo cvetlice. Ležem vanje in občudujem lepoto pokrajine.
Sredi travnika raste velikanski hrast, njegove veje se dvigajo v
nebo. Približam se mu in zagledam v deblu majhna vrata. Na njih
zagledam napisano moje ime. Prestrašim in začudim se. Zavem se,
da je to moje drevo življenja.
Odprejo se vratca in vstopim. Znajdem se v
svetlem prostoru, ki je miren in topel. Objamejo me tople barve:
rjava, zelena, rdeča in zlata. Počasi stopam po prostoru in
zagledam zlato stopnišče, ki se dviga v nebo.
Vzpnem se na stopnice in vstopim v sobo z modrimi
vrati. Tudi na njih preberem svoje ime. Občutim, da sem doma. In
tukaj ostanem.
3. POGLAVJE
Odprem oči in se zavem, da se nahajam v tej
sobi, ki ni moja prijateljica. Prej sovražnica, skrivni bunker,
zavetje pred plohami besed staršev. Sicer je urejena po mojem
okusu, a ni nič posebnega. Barbi barve, stil moje rosne
mladosti, punčkasto in kičasto pa to. Starši bi lahko opazili,
da postajam odraslo dekle pa kaj ukrenili v tej smeri. Novo
pohištvo z ustrezno opremo za komuniciranje. A ja? Premorem le
bedni prenosnik iz ledene dobe. Sram me je pred ostalimi. V sobo
dovolim vstopiti le sošolki Niki, a njej je vseeno, kje je kaj.
Pomembna je papica. Itak. Njeno življenje je en sam praznik.
Smeh, veselje, neobremenjenost. Tipica na kvadrat!
Predrami me Nikin sms. »Haj, veš, srečala sem
Čarlija. Kul frajer. Mislim, da me je malce poskeniral. Kva
dogaja?«
Odpišem: »Čao, stara. Vse je bed. Čarli? Kdo
je ta tip? Se vidiva.«
Sobota je in zajtrk »prespim«. Da, uradno ga
prespim, čeprav ne spim. A ga moram zaradi mamine hrane.
Potrka Leo. Mislim, da me ima rad, a je tečni
malček. Malce se pocrkljava, potem ga spodim, ker se moram
»učiti«. Učiti, učiti. Je kaj lepšega na tem svetu, kot
učiti se? Da bom nekoč nekaj postala, da bom služila svoj
kruh, da mi ne bo treba fizično delati. Zopet poglavje iz
pridige, ki jo nadvse ljubim.
Za vsak primer predse nagrnem knjige in zvezke, v
žep trenirke skrijem telefon, v ušesa vtaknem slušalke in
sanjarim oziroma sanjam.
4. POGLAVJE
Zopet sem v sobi z modrimi vrati. Pokukam skoznje
in znajdem se v svetu mavrice. Kraj mi je povsem znan in
prijetno se počutim. Zagledam snop svetlobe na vodnih kapljicah.
Zagledam, kako se iz bele barve rojevajo ostale. Čudežni
neskončni lok. V ozadju slap.
Skočim vanj in se okopam. Kako dobro se
počutim! Bojim se, da na drugi strani stene ni lepo in prijetno.
Zagledam senco, ki se mi približuje. Strah me je.
Pred menoj se pojavi ženski obris. Vila je,
dobra vila. Poboža me in potolaži. Skupaj sedeva na mavrični
lok in se pogovarjava v nam neznanem jeziku. A midve ga razumeva.
Pove mi, da me zelo dobro razume. Da odraščam,
da bom nekoč ženska. A pove mi tudi, da moram biti predvsem
odgovorna do same sebe. Ne smem drugih kriviti za lastne težave.
Z ljubeznijo bom premagala vse. S čisto ljubeznijo, ki ne
pričakuje povračila.
Presenetila me je z izjavo, da sem v prejšnjem
življenju bila princesa. Nesrečna princesa, ki se je morala
odreči veliki ljubezni zaradi nerazumevanja staršev. V sedanjem
življenju pa da imam ljubeče starše in da me čaka princ.
Zajokala sem od sreče. Poljubila me je v slovo
in mi obljubila, da se kmalu zopet srečava. V mojih naslednjih
sanjah, ko bom mislila, da mi je hudo.
Zaspala sem na mavričnem loku, presrečna zaradi
topline in miru.
5. POGLAVJE
»Zzzzz!« Oh, ta budilka in šola! Ponedeljek je
in treba bo vstati. Domače naloge nimam, potrebščine prav tako
niso pripravljene. Šit!
V šoli se sicer ne počutim slabo, s sošolkami
se tudi razumem, pri urah poslušam, če mi diši snov …
Hitro prepišem Nikino domačo nalogo in se
odzibam v razred. Oblečena sem povprečno, se pravi brez firm,
ker mi starša ne dovolita afnanja pa to. Nekatere sošolke prav
tekmujejo za vodstvo trendovskega oblačenja. Bednice s slamo v
glavi! Mislim, da bom morala smukniti v sanjarjenje.
A ni priložnosti za to. Nekako sem zbrana in
poslušam učitelje, ko razlagajo snov. V odmoru mi Nika hoče
predstaviti Čarlija, a jo grdo zavrnem, da me ne zanima.
Žalostno povesi nos, jaz pa se zalotim, da sem hudobna.
Stečem do nje in se ji opravičim. »Sori,
stara, nesramna sem bila. Lej, drugič, ko bom bolje
razpoložena, se dobimo v parku, prav?« »OK.«
Premišljujem o Niki in njeni potencialni
ljubezni. Zakaj pa ne? Kdo pravi, da debeli ljudje ne smejo
ljubiti in biti ljubljeni? Kakšna avša sem! Moja mami je tudi
pravilno zaobljena, kot se šali oči, pa jo ima kljub temu rad.
Vsaj mislim tako.
Dopoldne je minilo presenetljivo hitro.
Pot domov.
Kosilo in pridiga o hrani. Z mamine strani.
Ležanje v sobi.
Sanjarjenje …
Sms?
Je Nika zatajila? Verjetno se kje sestaja s
Čarlijem … Se vidiva jutri …
Starši so neverjetno mirni, Leo prav tako.
Zaspim.
6. POGLAVJE
Mavrični lok.
Nahajam se v srednjem veku. Bežim pred biriči,
ker sem nekomu ukradla hrano za starše in bratca. Tečem, tečem
… Prepozno. Zajeli so me in vrgli v ječo. Prebičali so me do
krvi in mi zagrozili, da me bodo, če bom še kradla, naslednjič
obglavili z giljotino. Smrtna groza.
Prijela me je za roko in me poljubila. Moja vila.
Pojasnila mi je, kako mi je s tem mojim trpljenjem hotela
predočiti resnično trpljenje in občutke ljubezni do staršev.
Zajokala sem zaradi bolečine, žalosti in
sreče.
V celici se je naenkrat pojavil visok mladenič,
me odvezal, vzel v naročje in me odnesel iz ječe. V trenutku ni
bilo nikjer nikogar. Le midva na mavričnem loku, srečna, objeta
in resnična.
Povedal mi je, da se imenuje David in da je tudi
on doživel enako usodo kot jaz. Le da ni imel take sreče kot
jaz. Po tednih mučenja in trpljenja mu je nekako z zvijačo
uspelo pobegniti. A na žalost so njegovi zaradi lakote umrli.
Tega si nikakor ne more odpustiti. Sedaj je naneslo, da me je
slišal in zato me je rešil.
Neizmerno sem mu hvaležna in skupaj odhitiva v
vas, da nahraniva mojo družino. Brani me pred vojsko in pod
večer stopiva v hišo mojih staršev. Oče in mati ter brat
pojedo hrano in mi izrazijo veliko hvaležnost in spoštovanje.
Srečna sem.
David čudežno izgine …
7. POGLAVJE
Moj oči je direktor in se rola v norem svetu.
Vse dni mejla in sestankuje. Mami je psihologinja in je prav tako
veliko zdoma. Babi ne živi z nami, a je super greni. Zna celo
poslati sms. No, tu pa tam se mi javi s kakšnega upokojenskega
izleta.
Nič ni več kul. Ni časa za pogovore, ki jih
najbolj pogrešam. Vse je tako skomplicirano. Kje je tu čas za
ljubezen? Samo v sanjah. To pa to.
Nasilje srečujem na vsakem koraku pa to.
Sošolci se mimogrede sklofajo, na TV-ju gledam umore, samomore,
nesreče, pokole … Mislim, da so rešitev moje sanje o
ljubezni. Kdo ve?
Torej, oči ima oči le za evre. Pravi, da vse
ogromno stane, da bomo morali racionalizirati dopust, omejiti
izdatke za kozmetiko pa ukiniti žepnino pa to. Utaplja se v
številkah. Mami ima ušesa le za izgubljene duše. Samo o njih
bi se pogovarjala. Zame ni časa, je zvečer preutrujena. Itak.
Zgodba o kovačevi kobili …
Rekla ji bom: «Sorči, ker lajfam. Itak.
Džabest. Pač. Res je. Valda. Mislim. Pa to.« Uboga mami, še
kap jo bi zadela, če bi slišala moj besednjak. Takoj bi začela
s psihološkimi prijemi. Zakaj pa me ne sliši? Halo, je kje kdo?
Potrebujem vas, sedaj, ne jutri!
Odidem v park. Sedim na klopci in premišljujem o
marsičem. Nekdo prihaja. Visoka vitka postava je vedno bliže.
Le kdo je?
»Živijo, jaz sem David s tretje gimnazije in
kdo si ti?«
Mislim, da me bo kap. Saj Davida sem spoznala v
sanjah v srednjem veku. To ne more biti res. Ne, ne! Uščipnem
se v lice. Otrpnem.
»Kaj pa ti je? Je kaj narobe? Moje pravilo je,
da se lepemu dekletu kar takoj predstavim. A ti je slabo?«
»Ne-ne ne, malce neprijetno mi je, jaaaz sem
Leeena.«
»O Lena, upam, da nisi drugače lena. Veš,
všeč si mi že dalj časa, ko te srečujem takole na poti, a ti
si vedno zamišljena in resna, pa me verjetno še nisi opazila.«
Srce mi je razbijalo sto na uro in nisem vedela,
ali sanjam ali sem v parku.
Moja draga vila, tisočkrat ti hvala. Življenje
mi rešuješ in ga izpolnjuješ! Kakšna srečnica sem! Yes!
Poskočila sem od sreče in Davidu še zavpila,
da verjamem v čudeže. Stekla sem po poti iz parka domov v svojo
sobo. Sanjat.
Fant stoprocentno misli, da sem emo.
8. POGLAVJE
Ležim na mojem mavričnem loku in čakam. Njega,
Davida. Zaman. Trume vojščakov drejo silovito v napad.
Vztrepetam.
Tam v daljavi zagledam pravljično hiško,
obsijano s soncem. Babi sedi na pragu, moja super babi! Plete
jopico iz ovčje volne. Najverjetneje zame. Ne sluti prihajajoče
se nevarnosti, ne vidi nevarnega oblaka zla.
Stečem, zakličem, naj se skrije na varno.
Strašni obrazi s sulicami drvijo proti njej!
In naenkrat: David!
V zadnjem trenutku jo dvigne visoko nad hiško in
moja babi je rešena, varna v njegovem naročju.
Moj superman!
Z babico se mi približata, krdelo drvi neznano
kam.
Moja mavrična sreča.
Pri babici pojeva moje najljubše kosilo. Kasneje
me ogrne s toplim pletenim puloverjem. Z Davidom z roko v roki
odideva mavrici naproti …
9. POGLAVJE
Lea pospremim v šolo. Jutro je prijazno in tudi
bratec je ful razpoložen. Mamici in očku pobegnem iz kopalnice,
da ju ne oviram pri toaleti pa to.
Jutra so pri nas stresna. Potrebovali bi najmanj
štiri kopalnice, da bi se vsak lahko v miru uredil. Res je.
Katastrofa. To čakanje pa čakanje. Kot v samopostrežni
trgovini. Oči odhaja na službeno potovanje in mami mu zjutraj
polni kovčke in asistira pri oblačenju. Kaos!
Ko bom »velika«, bom imela hišo z desetimi
kopalnicami. Itak. Ko zaplavam v manekenske vode. Pa če bo moj
David za to. Saj res, nanj ne mislim tako močno kot na tistega
iz sanj. Čudno, ne?
Leo me zbada, da sem opravljena kot pustna šema.
Kaj ga briga! Kaj pa on ve o današnji mega najstniški modi?
Kavbojke morajo biti zluknjane, majica pomečkana, bulerice
ponošene, oguljene. Džabest. Verižica z velikim križem, retro
očala pa črni lak na nohtih. Nekaj posebnega je moja platnena
torba. Popisana in porisana z nekimi k r neki risbicami z veliko
zadrgo na hrbtu. To je to.
Z adijo v ustih zaloputnem vrata, zgrabim brata
za roko in oddrviva. Odložim ga pri Polžkih. Stečem po ulici.
Proti …
Ne želim biti v šoli, rada bi srečala mojega
resničnega Davida, mojega resničnega fanta. Onega v pravljici
vedno znova izgubim.
Peče me blazno velik mozolj na nosu. Šit!
Premazala sem ga s kepo pudra, pa me še kar naprej mori. Blazno!
Res je.
V šoli nočem jesti, a doma lažem, da pridno
uživam dobro šolsko hrano. Če bi za to izvedel oči! Jesti
nočem, ker se borim proti mojim sovražnim kilogramom, proti
salu pa to. Zato mi ves čas kruli v želodcu.
Pot mi prekriža moja debela sošolka z
napihnjenim obrazom ter s svojim Čarlijem v butasti glavi.
Mislim, da ta tip v resnici sploh ne obstaja pa to.
»Čao, stara, zakaj si tako posvaljkana?« me
dregne.
»Ah, slabo sem spala pa gužva pred golom je
vladala zjutraj v naši kopalnici, zato sem malo čudna. Bo
že.« Itak.
»A veš, da sta Čarli in David sošolca?
Prijatelja?«
Skoraj sem padla na nos.
Ne, še tega mi je manjkalo. Pa ravno sedaj, ko
uresničujem sanje!
»A res? Ful finta. Potem pa ni blema za skupni
sprehod po parku pa to. Ja, valda si bomo vzeli čas, da se
spoznamo, mi štirje. Duet in duet.«
Zalotila sem se, da sem pikra in zlobna; poleg
tega sem ugotovila, da v sanjah ne uporabljam slenga. Finta!
V šoli sem imela veeeeeellllliiiiikkkkkoooo
smolo! Matkarca mi je stisnila dvojko. Skoraj me je kap, ko me je
kar tako poklicala pred tablo pa to. Za umret!
»Lena Poljanšek, pridi, mi boš pokazala tvoje
briljantno znanje iz matematike, ko pa se tako vneto učiš.«
Zahrbtnica, zlobnica! Točno ve, da sem tabula
raza in da bom blefirala pa to.
Pa ravno danes, ko premišljujem le še o
večernih sanjah.
Kako naj povem doma? Naj se zlažem, naj molčim?
Prav zares me sovraži, ta matkarca. Itak. Je
vesela, da trpim?
10. POGLAVJE
»Dobro jutro, otroci, na mavrični šoli,«
nežno izgovarjam besedo za besedo. Sem priljubljena učiteljica
matematike. Probleme rešujemo skupno, naloge rešujemo skupno
… Ocen ne poznamo, nalog tudi ne. Nagrada za znanje so
mavrični lampijoni. Po pouku jih spuščamo proti nebu. Kdor jih
je pri pouku zbral največ, postane mavrični junak dneva.
Radi se imamo. Učenci me spoštujejo, prav tako
David, ki je tukajšnji ravnatelj. Nobenega stresa ne poznamo,
nobene panike. Smo kot velika družina in se mnogo, mnogo
pogovarjamo in poslušamo drug drugega.
Vem, da me David iskreno ljubi, prav tako jaz
njega. A se nama ne mudi. Pravzaprav pred drugimi ljubezen rahlo
prikrivava, kajti to je samo najina intima. Sva zadovoljna in
srečna. Oba še stanujeva pri ljubečih starših, ki komaj
čakajo na poročne zvonove.
Času čas. Ko se dodobra spoznava, ko spoznava
tudi napake, ki jih počenjamo zaljubljenci, bo zagotovo napočil
čas najine mavrične poroke.
Do takrat se bova dokazovala v službi in
skupnosti. Vsi naju imajo radi, kajti skrbiva za brezdomce: za
ljudi in živali. V ta namen sva zbrala denar za mavrično hišo
ljubezni. Imenuje se Hiša vzhajajočega sonca. Z modrim in
rumenim stropom. Povsod v njej so prisotni modrina, vedrina, zrak
in neskončna ljubezen. Na steni je naslikana oranžna črta,
nasproti nje rdeča črta, ki simbolizira vitkost in mladost. Pri
nas nihče ne trpi za sindromom debelosti ali depresije.
Ob robu se vije zelena črta, ki opazuje
življenje. Preden zaspimo, se ovijemo v vijolične odeje. Tla so
črna in bela, ki sta v ravnovesju, jing in jang. Izražata
tišino doma.
Uživamo hrano izključno rastlinskega izvora. Ne
žrtvujemo nekoga, da se z njim nahranimo. Hrano pridelujemo
sami. Lepo nam je.
David me nežno poboža po licu.
11. POGLAVJE
Sreda je. Čas govorilnih ur za starše. Nisem
še jima povedala za težave pri matematiki. Spet bo štala pa
to. Zakaj? Zakaj lažeš, zakaj si lena? Kako si predstavljaš
življenje? Si zmešana, začela si z dvojkami in si zadovoljna?
Bla … bla …
Najraje bi umrla od žalosti. Nihče me ne
razume, ne sliši …
Pomislim na Davida. Uspešen tretješolec. Kaj bo
mislil o meni? Da sem največja luzerka … Me bo imel rad?
Naj ga pokličem, se mu izpovem? Bo razumel mojo
bolečino pa to?
Zadnjič sem izpadla prava koza na sestanku v
parku. Nekaj momljam in jecljam tja v tri dni. Čarli je totalka
odštekan tip, debeluška še bolj. Mislim, da sta si všeč.
David do mene ni kazal neke posebne naklonjenosti. Verjetno sem
sama kriva za to. Morala bom spremeniti način obnašanja. Ne
morem samo strmeti v prazno in pričakovati simpatije sogovorcev.
Beda.
Kot polita kura sem se poslovila in kar odšla.
Kako me naj tako ima rad?
Ko bi le vedel, o čem sanjam. Da je vsakonočni
udeleženec mojih lepih sanj. Ko bi le vedel, da je on On. Le
kako mu naj to povem?
Skočim v park in na dnu torbe najdem poslednjo
cigareto. Za pogum, da se umirim. Kje je ogenj? Šit!
Potegnem dim globoko vase. Umirjam se, postajam
omotična. Ležem na klopco in premišljujem. O sebi. O
življenju … O marsičem … O laži.
Zakaj lažem? Ker moram. Ker druge rešitve zame
ni, ker ni osebe, ki bi me poslušala in tolažila … Ker ni
pogovorov, ker ni časa … Itak.
Plavam v nikotinski omami in premišljujem o …
Ne znamo več govoriti istega jezika. Tujci v
domu. Ustavimo se le takrat, ko se zgodi kaj hudega. V tem tempu
življenja ni časa za postanek. Drveči vlak postaja neusmiljen
… Pa to.
Kar umrla bi, pobegnila daleč proč od težav.
Verjetno bi me iskali in žalovali …
Proč s takimi mislimi! Strezni se! Pomisli …
Sem to, kar sem. Nočem obupati. Borila se bom!
Kjub vsemu temu … Zase.
Moram! Ne bom se zakajala več! Ne bom več
lagala. Obljubim.
Že zaradi sanj …
Opogumim se in staršem povem celotno zgodbo o
tej nesrečni matematiki. Dam jima častno Lenino, da bo vse OK.
Itak. Dasta mi še novo priložnost za zaupanje, in to
spoštujem.
Tudi jaz se bom spremenila. Postala bom
prijaznejša, odprtejša, bolj bom gledala na bratca, razumela
bom sošolkino debelost … Postala bom odgovorna oseba in vem,
da me bodo ljudje imeli radi. Tudi David, če kaj čuti do mene
… Mogoče zgradiva mavrično hišico …
Imela se bom rada. Že zaradi moje prihodnosti.
Zaradi manekenstva. Pa to.
12. POGLAVJE
Zopet pred hiško zagledam babico, ki je vsa
sključena in drobcena. Ne plete več. Joče.
Stopim do nje in jo objamem. S poslednjimi močmi
se zazre vame in izdihne. Zakričim! Pojavijo se vsi člani
mojega življenja. Mami zahlipa, oči žalostno povesi oči, Leo
prestrašeno strmi predse, celo Nika in Čarli točita solze …
Pristopi David. Poljubi me in potolaži.
Odpelje me v mavrično hišico in odžene
bolečino.
13. POGLAVJE
Zjutraj nas preseneti vest, da nas je prekmalu
zapustila ljubljena babi. Žalostni smo in neutolažljivi.
Začnemo se pogovarjati. Dokončno spoznam, da sem rojena pod
srečno, a malce tudi nesrečno zvezdo, kajti sanje se v mojem
življenju močno prepletajo z resničnostjo. Finta!
Nika je postala nežnejša do mene. Polna
ljubezni. Moja debeluška. Faca.
David mi je ponudil roko v najino ljubezen. Rad
me ima, četudi tehtam gram več od predpisanega ideala. Po novem
redno zajtrkujem. Za zdravje. Za naju.
Če mi uspe postati manekenka, bom vesela; če ne
– tudi prav. Pa kaj!
Prihajam, moje drevo življenja.
Na modrih vratih je vgravirano ime v mavričnih
barvah. Lena Poljanšek. Ustvarila ga je nežna dobra vila.
Srečna sem in slišana. Res je.
