Glasovalna številka: PR101

Jan Gale

MAGIČNO POTOVANJE

OŠ Bežigrad

PRVO POGLAVJE               VELIKI POBEG

Daleč na severu stoji veličasten grad. V njem živi čarovnik Alastar in njegov vajenec Alarmon. Alastar ga je nekoč našel pred vrati gradu in od takrat ga uri za čarovnika.

»Vstani, vajenec!« je nekega jutra zaklical Alastar vajencu.

»Že grem, mojster,« mu je zaklical.

Alarmon je vstal s postelje in se ozrl po svoji sobi. Od prejšnjega dne se ni nič spremenila. Na stropu je bil majhen lestenec, v enem kotu sta bila miza in stol, zraven velikanskega okna pa je bila omara, polna čarovniških knjig. Še enkrat se je ozrl po sobi, saj je mislil, da mu je Alastar spet pričaral v sobo veliko novih knjig in napojev za učenje kot običajno. Danes pa mu jih ni. Alarmonu se je to zdelo čudno, a je šel vseeno do mize, tam pobral svojo hrastovo čarovno paličko in rekel: »Oblekijums!«

Kar naenkrat je pižama izginila in na njem sta se pojavili dolga vijolično modra obleka z zvezdicami in kapa. Bila je enake barve kot obleka, imela je obliko stožca z rdečim cofkom, ki je bingljal na rdeči vrvici z vrha kape. Nato je odprl vrata svoje sobe in se po temnem hodniku odpravil v sobo, v kateri vedno začneta pouk z Alastarjem. Ko je prišel v sobo, ga je zagledal. Oblečen je bil kot vedno. Imel je belo obleko, pas, ki so ga krasili dragulji, bele čevlje. Na bradati glavi pa je imel bel klobuk, bil je iste oblike kot vajenčev. Pod njim so se lesketali dolgi beli lasje. V roki je držal belo palico, ki je bila večja od njega in na njej je bilo veliko run. Na vrhu palice je bilo držalo v obliki drevesne roke, ki je nosila velik dragulj, ta pa je spreminjal barvo.

»O, vajenec, si končno prišel,« mu je rekel Alastar.

»Mojster, zakaj mi niste prinesli knjig v sobo?« ga je vprašal Alarmon.

»O, oprosti. Zaskrbljen sem bil zaradi zborovanja in sem pozabil,« mu je odgovoril.

»Spet greste na zborovanje?! Ampak saj ste šli tja prejšnji teden in teden pred njim in tudi teden pred tem tednom ste bili na zborovanju trikrat!!« je kar malo jezno zaklical vajenec.

»Na svetu se dogajajo grozne stvari, zato moram večkrat na zborovanje,« mu je povedal Alastar.

»A res? Kak…?« ga je vprašal vajenec, a mojster magije ga je prekinil in mu rekel:

»Vajenec, o tem ti bom govoril drugič, prav?«

»Ja, mojster,« je žalostno rekel vajenec.

»Knjige in druge pripomočke boš našel v kleti,« mu je povedal mojster.

Alarmon je prikimal. Nato se je Alastar odpravil na zborovanje. Tam so se zbirali vsi veliki čarovniki: Itil, Gidril, Samadas, Adril, Amonul, Akis in Alastar. Pogovarjali so se, kaj se dogaja po svetu. Alastar je bil od vseh največji in najmogočnejši mojster magije.

Alarmon je tekel po dolgem vijugastem stopnišču, mimo mnogo hodnikov in mimo raznih starih soban, dokler ni prišel do starih lesenih vrat, ki so bila velika kot trol, žeblji so bili zarjaveli in ponekod je bil les uničen. Vajenec je poskušal odpreti vrata, a jih ni mogel. Izvlekel je paličko in rekel:

»Odpirijums.«

Vrata so se odprla. Vstopil je. Bilo zelo temno, ničesar ni videl, zato je rekel:

»Lučijums!«

Vrh palice se je močno zasvetil. Naredil je nekaj korakov in zagledal učne pripomočke.

Za sabo je slišal, kako je nekaj zašumelo. Obrnil se je, a tam ni bilo ničesar.

»Je kdo tu?« je vprašal, a nihče se ni oglasil.

Vajenec je rekel: »Letijums!« in stvari so se dvignile. Skupaj z njimi je zbežal nazaj v učilnico. Vrata učilnice je zaklenil s štirimi uroki zaklepanja, ki se jih je naučil prejšnji teden, palico pa vtaknil v žep. Sedel je za mizo in nekaj časa premišljeval, kaj bi lahko bil šum v kleti, a se ni spomnil nič pametnega. Zato je sklenil, da bo šel po učenju raziskat. Pred tem pa se je moral naučiti še mnogo urokov. Lotil se je dela. Iz svojega čarobnega žepa, ki je bil začaran z urokom »neskončna razteznost« (s tem urokom v žepu nikoli ne zmanjka prostora), je potegnil palico, beležnico in svinčnik samopisnik – svinčnik, ki sam napiše, kar mu rečeš. Najprej je vadil obrambne uroke. To so različni uroki zaščite, ki branijo napade ... Potem se je moral naučiti še krotiti vodo in zemljo brez dodatnega vira za krotenje. To mu je vzelo kar pet ur. Vsako stvar, ki se jo je naučil, je zapisal svinčnik samopisnik.

Postal je lačen, zato si je pričaral kosilo in nato šel počivat. Ko je počival, se je Alastar vrnil. Kot vedno ga je zbudil in zahteval, naj pokaže, česa se je naučil. Vajenec je vse naredil tako, kot je bilo vedno treba.

»Odlično, vajenec,« ga je pohvalil Alastar. »Zdaj imaš prosto,« je dodal.

Alarmon se mu je zahvalil, odklenil vrata, ki jih je tako skrbno zaklenil in se odpravil proti kleti. Preden je šel naprej, je hotel vprašati Alastarja, če on slučajno ve, kaj bi lahko bilo v kleti. Ko se je obrnil, ga že ni bilo več. Zavzdihnil je in se odpravil v klet. Spet je tekal po vijugastem stopnišču, mimo hodnikov in mimo raznih soban. Kmalu je prispel do tistih uničenih vrat, velikih kot trol. Odklenil jih je in spet se je znašel v temni sobi. Zamomljal si je nekaj in s palice je poletela lučka, ki je osvetlila vso klet. Bila je majhna in kvadratna, polna prašnih škatel ter knjig.

»Dvignijums!« je zaklical. Vse škatle in knjige so poletele v zrak. Nikjer ni videl ničesar, kar bi lahko povzročilo šum pred nekaj urami.

»Karijums je povzročilojums šumijums naijums pridijums k menijums,« je zaklical na ves glas, a ni nič se ni pojavilo oz. priletelo k njemu.

»Verjetno se mi je samo zdelo,« si je dejal in se odpravil nazaj.

V naslednjih dneh se je učil še več kot poprej. Alastar pa je hodil na zborovanja vsak dan, kar je vajenca zelo jezilo. Za povrh mu sploh ni povedal, o čem natančno se tam pogovarjajo. Vedel je, da se po svetu dogaja nekaj groznega, a Alastar mu ni in ni hotel povedati.

Tudi naslednja dva tedna ni bilo nič drugače. Naučiti se je moral vedno več snovi in Alastarja ni bilo doma po cele dneve. Tako ga ni mogel vprašati, kaj bi bilo tisto v kleti. Naslednji teden, bilo je v sredo, je bil vajenec v najvišjem stolpu. S teleskopom je opazoval zvezde ter si beležil posamezna ozvezdja, planete, satelite oz. lune in razna čarovna vesoljska bitja. Zapisal si je še zadnje bitje, ki ga je opazil na nebu, in se že hotel odpraviti v posteljo, ko je teleskop usmeril na Zemljo in na severozahodu zagledal nek majhen, bel, okrogel stadion, skrit v gozdu. Bil je visok le pet metrov, njegov premer pa je bil približno petnajst metrov. V sredini je bil tlakovan krog, kjer je bil postavljen stol, na njem pa je sedel – Alastar!!! Na sedežih okoli tlakovanega kroga pa so sedeli drugi čarovniki. Vajenec je videl, da so šele prispeli. Da bi Alarmon kaj slišal, je v teleskop rekel:

»Karijums tamijums rečijums se v teleskopijums slišijums.« V trenutku je vse, kar so rekli, slišal. Alastar je pričel pogovor:

»Dragi mojstri magije, pozdravljeni na še enem zborovanju. Kakor smo se pogovarjali do zdaj, vemo, da se v svetu dogajajo grozne stvari. Vse huje je. Temni čarodej Darakno je vse močnejši. Uničil je vse naše vojske in tam daleč na jugu ima vedno več svoje.«

»To je ta grozota, ki mi je Alastar noče povedati,« je pomislil Alarmon in poslušal naprej.

»Treba je nekaj ukreniti,« je dodal Alastar.

»A kaj?« je vprašal Itil.

»Ne vem, a razmišljal sem, da bi ti, Alastar, tja poslal svojega vajenca,« je dejal Amonul.

»Svojega vajenca?« je začudeno vprašal Alastar in nadaljeval: »Niti približno še ni pripravljen. Sploh se še ne zna braniti. Po moje je celo tudi malo preneroden za kaj takega in nima izkušenj v zunanjem svetu. Vedno grem z njim v gozd po začimbe in čarovne zeli, ker sam še ne zmore, lahko bi kar odtaval stran in umrl. Zelo rad ga imam in nočem, da bi se mu kaj zgodilo. Lahko bi ga napadle temne sile ali pa bi ga odnesle celo divje živali. Ne izpustim ga izpred oči … No, zdaj ga zaradi posvetovanja malo manj, a vseeno ga nadzorujem. Čez kakih dvanajst let pa bo pripravljen. Mogoče do takrat Darakna porazimo ali pa on nas. Še vedno pa moramo tja pošiljati svojo vojsko,« je povedal Alastar.

»Kaj pa, če bi šli sami tja?« je vprašal debelušni čarovnik Samadas.

»Ne, mi ne smemo umreti, ker smo varuhi tega sveta,« mu je odgovoril Alastar.

Takrat je Alarmon nehal poslušati njihovo zborovanja, saj je bil nadvse jezen, žalosten in razočaran. Ni mogel razumeti, kako lahko Alastar tako misli o njem. Še kar nekaj časa je korakal sem in tja ter se jezil na Alastarja.

»Kaj naj naredim?« se je spraševal. »Že vem,« se je kmalu spomnil. »Pobegnil bom in premagal tistega temnega čarodeja ter tako dokazal, da sem dovolj dober in pogumen čarovnik,« se je odločil. Takrat pa je zaslišal šum, točno takega kot takrat v kleti. Spet je izrekel urok, da bi razkril, kaj je ta šum. Nič se ni zgodilo. Skomignil je in se odpravil spat. Stekel je po vijugastem stopnišču stolpa, čez hodnike mimo učilnice, v kateri je običajno vadil uroke, vse do svoje spalnice. Tam se je preoblekel (začaral) v pižamo in legel v posteljo. Še celo uro se je premetaval po postelji in razmišljal, ali je res pametno pobegniti. Na koncu se je odločil, da bo pobegnil in se dokazal. O tem bo še premislil. Kasneje je zaspal. Sanjal je, kako bo pobegnil, kaj vse bo doživel na tej avanturi, ki ga čaka in o tem, kako se bo bojeval s temnim čarodejem Daraknom.

Ko se je zjutraj zbudil, je bilo sonce že visoko na nebu. Hitro se je preoblekel in stekel v učilnico. Alastarja ni bilo v njej.

»Verjetno je šel spet na posvetovanje,« je jezno rekel Alarmon. Na mizi je zagledal pismo. Takoj ga je odprl in prebral, kar je pisalo:

      DRAGI VAJENEC!!!

Pišem ti, ker sem moral na posvetovanje oditi že malo prej. In vsak dan bom moral oditi tako zgodaj kot zdaj. Domov pa bom prihajal ob polnoči. Čez en mesec pa bom tam ostal dva dneva. Sicer bi ti to lahko sporočil tudi kasneje, a ker me ne bo veliko doma,

ti to povem že zdaj.

                                                               LEPO BODI!!

                                                      TVOJ ALASTAR

P. S. Uči se in ponavljaj. Ko se vrnem, bom preveril,  česa si se naučil.

»To je popolno za moj načrt!!« je vzkliknil Alarmon. »Čez en mesec bom pobegnil in dokazal, da sem dovolj pogumen, dober in pameten,« je veselo dodal.

Takrat je spet nekaj zašumelo. Slišalo se je točno tako kot v kleti in na stolpu. Alarmon je spet izrekel urok, da bi odkril vzrok šuma, a spet se ni zgodilo nič. Videl je le odprta vrata. Ni vedel, kako se je to zgodilo, zato je šel preverit. Tekel je po hodnikih in prek soban ter gledal levo, desno, gor in dol, a ni nič opazil. Kmalu je prišel do starih lesenih vrat, ki so bila velika kot trol. Niso bila odprta. Vajenec je skomignil z rameni in se odpravil nazaj v učilnico. Med potjo je razmišljal, kaj bi to lahko bilo. Morda si je vse skupaj le domišljal. V učilnici se je takoj lotil dela, saj je želel pred odhodom vedeti čim več. Želel je biti pripravljen na vse grozote sveta.

V prvem tednu je predelal petnajst knjig, v drugem pa kar dvajset. Obvladal je veliko novih urokov. Tretji teden pa se je odločil, da bo poskusil vdreti v skriven prostor v knjižnici, kjer si bo prebral še vse o temni magiji. Do tedaj tega ni mogel storiti, saj mu je o tem Alastar prepovedal brati. Oddelek je zaklenil, da Alarmon ne bi mogel priti do teh knjig.

Alarmon je odhitel v knjižnico in v njej poiskal stara vrata. Vanje je usmeril palico in na ves glas zaklical:

»Uničijums, raznesijums, eksploderijum vratijums!!«

V vrata je priletel rdeč žarek svetlobe, a se ni nič zgodilo. Isti urok je še petkrat ponovil, a se še vedno ni nič zgodilo, ni delovalo. Potem pa je zaklical:

»Razkriijums svojijums skrivnostijums!!« in na vratih so se zapisale tri uganke:

UGANI UGANKE TRI IN VRATA ODPRO SE TI.

ČE UGANEŠ JIH, NAJ VRATA IZGINO.

ZATO LE POTRUDI SE, SAJ BO ŠLO.

1. UGANKA

Okrogel in votel kot steklenica,

a ne premakne ga kraljeva konjenica.

2. UGANKA

V beli halji sloka svečenica,

na glavi svetla pletenica;

obraz od vročine ji žari,

iz ure v uro bolj kopni.

Kdo ta tiha je bolnica?

3. UGANKA

Na poti v Smrjene

moža sem srečal s sedmimi ženami;

vsaka je imela sedem vreč,

v vsaki vreči bilo je sedem mačk,

vsaka mačka je imela sedem mačet:

mačeta, mačke, vreče in pa žene,

koliko jih šlo vsega skupaj v Smrjene?

Vajenec je korakal gor in dol po knjižnici in razmišljal o odgovorih na zapletena vprašanja, ki jih je imel Alastar zapisane v knjigi Zmajeslovje[1]. Hitro se je spomnil:

»Uganka je pravilna: okrogel in votel kot steklenica, zato je to lahko samo vodnjak.«

To je izgovoril pred vrati in prva uganka je izginila, vrata so malo zaškripala, a se niso še odprla. Spet je začel razmišljati. Tokrat je porabil malo več časa, da se je spomnil odgovora na drugo uganko. Beseda sveča je bil pravi odgovor. Izgovoril jo je pred vrati in druga uganka je izginila, vrata pa so zaškripala še močneje, a se še niso odprla. S tretjo uganko pa je imel težave, ni in ni vedel odgovora. Pogledal je celo v nekaj knjig, a ni našel ničesar, kar bi mu lahko pomagalo.

»Jaz…« je začel govoriti, saj je hotel povedati, da mu ne bo uspelo, a vrata so se odprla. Tako je tudi tretja uganka izginila. To je bil namreč odgovor – »eden« ali »jaz«. Prostor, v katerega je vstopil, je bil strašno majhen, kot omara in v njem je bila le ena sama črna in ne tako debela knjiga z rdečim velikim naslovom SKRIVNOSTI ČRNE MAGIJE. Vzel jo je in stekel v učilnico. V treh urah jo je prebral, saj je bila tako zanimiva, da ni mogel nehati brati. Izvedel je veliko novih stvari, ki jih ni mogel izvesti, saj bi moral narediti veliko krutih in groznih stvari. Naučil se je le urokov smrti in poživljanja.

Zadnji teden se mu je vlekel in vlekel. Veliko časa je bil v knjižnici in tam bral knjige, ki so se mu zdele primerne za pustolovščino. In kot bi mignil, je prišel zadnji dan. Vajenec je moral za na pot pripraviti veliko reči: čarovno palico, zelišča in čarovne zeli, napoje, oblačila za vsako vreme in veliko zemljevidov. Vse to je vtaknil v svoj čarobni žep. Da bi bilo na pustolovščini lažje, je še izrekel urok, da nikoli ne bo žejen ali lačen. Ko se je hotel odpraviti, je spet zaslišal tisti šum kot takrat v kleti. Pogledal je okoli sebe, a spet ni videl ničesar.

»Kajijums je povzročiloijums ta šumijums?« je zaklical, a nič se ni pokazalo. Alarmon je zato hitro stekel iz gradu. Bil je tako vesel, da je na prostosti.

Zapel si je veselo vižo:

                                               Dolga pot je pred menoj,

                                               dom pustil sem za seboj.

                                               Zdaj doma nisem več ujet,

                                               pred mano odkriva se ves svet.

                                               Tam me dogodivščine čakajo.

                                               No no no no noooo.

                                               Potoval bom čez gore in vode.

                                               Prehodil bom hribe in gozdove.

                                               Preplaval reke in morja.

                                               Na na na na na na na na.

                                               Boril se bom z groznimi zvermi.

                                               Jih premagal in ubil,

                                               njihov zaklad pa bom dobil.

                                               Za konec premagam zlobnega coprnika.

                                               Takrat postal bom velik junak,

                                               bal se me bo zlobnež vsak.

Tako je pel dolgo časa in se odpravil pustolovščinam naproti ...

DRUGO POGLAVJE                       KRALJESTVO KAČ

Potoval je proti jugu, saj je tam Darakno, ki ga bo premagal. Zavedal se je, da ga na poti čakajo še mnoge ovire. Svoje potovanje je pričel v gozdu, v katerem je z Alastarjem običajno nabiral gobe, zelišča in čarobne zeli. Gozd je imel krošnje polne zelenih listov in povsod so rasle raznolike rože. Gozdna pot, po kateri je hodil, je bila ozka in blatna, a Alarmona to ni motilo in je hodil naprej. Do poldneva je prispel do jase, na kateri se je odpočil. Ko je hotel oditi, je zagledal čudno bitje. Bilo je takšno kot zajec, le malo večje in modro. Odskakljalo je stran. Alarmon take živali še ni videl, zato ji je sledil. Tekla je stran, Alarmon pa za njo. Ni se zavedal, da je zaradi nje zavil z gozdne poti in zašel. Tekel je proti goram. Kmalu je postal utrujen, bitja pa ni bilo več videti. A ni vedel, kako priti nazaj, zato se je raje odpravil naprej.

Kmalu je zagledal rob gozda, za njim pa se je prikazalo dolgo gorovje, ki mu ni videl konca. Poti na katerokoli goro ni bilo, zato se je odločil, da bo splezal na vrh najbližje in se razgledal. Leteti in teleportirati se ni znal, zato je zaklical:

»Plezijums dobrijums in zeloijums hitrijums.«

Plezal je strašno hitro in čisto lahkotno, kot da bi letel. Ko je prišel na vrh, je opazil, da je na vrhu najvišje gore. Videl je daleč naokoli. Ko je pogledal nazaj na sever, je videl svoj dom in nedaleč od njega stadion za zborovanje. Na jugu se ni videlo nič drugega kot le gore. Prav tako na vzhodu in zahodu. Spet se je ozrl proti gradu in zagledal gozd, v katerem je bil malo prej. Videl je pot in jaso, na kateri je počival. Pot, po kateri bi moral nadaljevati, se je vila proti goram tja daleč na zahod gorovja. Nedaleč stran pa je videl nek vhod v nasprotno goro oz. kar pet gora, ki so bile povezane med sabo. Ker se urok še ni prekinil, je hitro priplezal do vhoda. Nad vrati pa je pisalo nekaj, kar ni znal prebrat, saj je bilo napisano v drugem jeziku:

Asašae sa la ka e.

Asašalake taka sa lašatala.

Šalamassssta sasla.

Asa hasa šej.

Mašaj maej.

Sahjaja aj šajjj.

Kassašalakasaš.

Sasasa sasš.

Saejšej lej šššej.

Postal je še bolj radoveden, zato je vstopil v goro. Ker je bilo temno, je izvlekel paličko in rekel: »Lučijums.«

Konec njegove paličke se je zasvetil. Bil je v visokem hodniku, ki je vodil globoko v goro. Šel je naprej, takrat pa je zaslišal spet tisti šum, kot ga je slišal prvič v kleti, ko je šel po učbenike. A videl ni ničesar, zato se je hitro odpravil naprej. Kmalu je zagledal luč, zato je svojo ugasnil in gledal, kaj se dogaja izza kota rova. Videl je kače, ki so imele roke. Na stolu je v sredini sedela velika kača, dolga dvanajst metrov. Kače so nekaj pele, ker pa so govorile v drugem jeziku, je Alarmon rekel:

»Razumijums in govorijums jezikijums.«

Zdaj je razumel, kaj so kače pele:

                                               Sssmo kače,

                                               ki vladamo goram.

                                               In ssseveda tudi vodam.

                                               Kdor nasss obišššče,

                                               naj nasss nikoli več ne išššče.

                                               Sssaj ssse tako ali tako ne vrne,

                                               tja gor na Zemljo.

                                               Tu z nami bo ossstal, kjer je temno.

                                               Ssssssssssssssssssssssssssssssssssss.

                                               Šššššššššššššššššššššššššššššššššššššš.

                                               Če pa kdo zbeži,

                                               ga pa kralj kač ulovi.

                                               Iz našššega kraljessstva izhoda ni.

                                               Zato ne trudi ssse pobegniti.

                                               Če pa hočeššš umreti,

                                               tu prossstor je zate.

                                               Če hočeššš znoreti,

                                               ječe ssso za te.

                                               Ko te iz njih ssspussstijo,

                                               te kače ššše usssmrtijo.

                                               Ssssssssssssssssssssssssssss.

                                               Ššššššššššššššššššššššššššššššš.

                                               Tako pač je,

                                               sa sa se sa sa seee.

                                               Če v kačji brlog prilaziššš

                                               Sa sa se sa sa seeeeeeeeee.

Hotel je že oditi, ampak ga je nekaj udarilo po glavi in mu zbilo palico iz rok. Nad njim se je zgrnila tema. Ko je spet odprl, oči je bil zvezan in ni imel več palice. Bil je točno pred veliko kačo.

»Kdo sssi?« ga je vprašal poglavar kač.

»Sem Markus Sisks,« se je zlagal Alarmon.

»Vidim, da sssi čarovnik,« je zasikal kralj kač.

»Ne, ne. Nisem čarovnik. Le tako se oblačim, saj je to zdaj modno,« se je še vedno lagal Alarmon.

»A ja? Zakaj pa sssmo potem našššli čarobno palico? In moja ssslužabnika sssta te videla izjemno hitro plezati in to zaradi uroka. Ali te opozorilo pred vhodom ni sssplašššilo?« je spet zasikal kralj kač.

»Kaj je sploh pisalo?« je vprašal Alarmon.

»Tole:

                                               Pozor, obissskovalec ti.

                                               Pazi ssse, če vstopiššš.

                                               Sssaj tu kače ssso doma.

                                               Zaklenjene tu noter zaradi uroka mogočnega Alassstarja.

                                               Čez prag te gore gredo lahko vedno le kače tri.

                                               Če ssse v eni uri ne vrnejo, jih magija umori.

                                               Ne possskusssi nasss prelisssičiti, da z gore ti sssledimo.

                                               Zato te ne bomo izpussstili.

                                               Zato ne razmišššljaj, da bi ušššel.

                                               Sssvetujem ti, da ne lazišššš sem,«

mu je povedal kralj kač in nadaljeval: »Zaradi tega ššše posssebej sssovražimo čarovnike, sssaj nasss je Alassstar, zoprn čarovnik, zaprl sssem. Zdaj pa ga vrzite v ječo!!«

Dve močni kači sta ga prijeli in ga po še enem hodniku odvlekli k ječi. Odvezali sta ga in dobro zaprli vrata. Alarmon se ni mogel osvoboditi, saj brez palice ni znal čarati.

V celici je tičal že ves teden in niso ga izpustili. Kmalu pa se je Alarmon spomnil odličnega načrta, le še pobegniti je moral in dobiti svojo paličko. In kar naenkrat so se vrata odprla in pred njim je ležala njegova palička. Bil je resnično presenečen; ni mogel verjeti svojim očem. Paličico je pobral in se odpravil. Ko je prišel do kač, so te spale. Vrata za izhod so zapečatile. Ni jih hotel razstreliti, da jih ne bi zbudil. V tistem trenutku se žal ni spomnil na urok, da bi blokada na vratih preprosto izginila. Drugega izhoda pa ni bilo. Malo je razmislil in se spomnil, da je na prestolu, kjer je sedel kačji kralj, videl neke simbole. Hitro je stekel k prestolu. Na njem je pisalo:

                                               Tisti, ki pozna skrivnosti kač,

                                               tisti, ki zna njihov jezik,

                                               tisti, ki pozna njihove navade,

                                               tisti, ki jih ne izda.

                                               Ta bo lahko šel čez prehod pod prestolom.

Vajenec ni vedel, kaj to pomeni. Tuhtal je in tuhtal, a se ni spomnil nič pametnega. V prestol je šepetal vse stvari, ki jih je vedel o kačah, pa se ni nič zgodilo. Potem pa se je domislil. Začaral se je v kralja kač, govoril je kot on in celo mislil kot on. Ko je potem povedal nekaj po kačje, se je prestol odmaknil in Alarmon je zagledal dolg rov, ki je vodil v neznano. Hitro  je spremenil svojo podobo, na svoji palički prižgal lučko in skočil v rov. Bilo je, kot da se je spuščal po ogromnem in dolgem toboganu. Ko je pristal, je šel po rovu, ki se je raztezal pred njim naprej. Kmalu je zagledal še dva rova, šel je v enega in tam sta bila spet dva. Odločil se je za levega, ki je vodil do tobogana, pri katerem je začel. Ugotovil je, da se je znašel v labirintu.

Edina rešitev je bila, da poišče izhod. Ni poznal uroka, da bi ga spravil iz labirinta ekstremno hitro, teleportirati se pa ni znal. Da bi mu bilo lažje, si je začaral kazalčka. To je puščica, ki ti pokaže, kateri rov je pravilen. In odpravil se je. Najprej je zavil desno, levo, levo, levo, desno. Ko so se mu pokazali trije prehodi, je šel naravnost. Potem trikrat desno, petkrat levo. Potem spet desno, levo, desno, levo, spet trikrat desno in trikrat levo. Izhod pa se še ni pokazal. Spet je zavil levo, desno, dvakrat levo, trikrat desno in prišel je do širokega prehoda, kjer je bilo polno okostnjakov in to kačjih, človeških in celo kosti gargov – kamnita bitja, ki ščitijo gorovja. Takšni so kot ljudje, samo da znajo krotiti zemljo, njihova koža pa je iz zemlje.

Počasi je hodil naprej. Potem pa so iz kosti zlezle zeleno modre prikazni oz. duhovi, ki so z nežnim glasom začeli peti:

                                               Kot pa hodiš,

                                               bitje živo ti?

                                               Si se izgubilo?

                                               Zašlo sem na bojno polje?

                                               Povemo ti, da beži.

                                               Drugače trda ti preti.

                                                Ali pa umri in se v peklu scvri.

                                               Povemo še zadnjič ti beži ali pa umri!!

                                               Usodo sam izberi si.

                                               Premisli in izgovori.

                                               No, pobalin?

                                               Kaj sedaj sledi?

                                               Daj, zaupaj svoj odgovor mi!!

»Hitrijums tečijums!!!!!« je zaklical Alastar in kot strela stekel iz predora. Ko je prišel iz predora, si je oddahnil in ugotovil, da labirinta še ni konec. Puščica, ki mu je kazala pot, je bila še ob njem. Odpravil se je naprej. Zavil je desno, levo, desno, desno, levo, levo, levo, trikrat desno in levo in vse to se je še dvakrat ponovilo. Spet je zavil enkrat v eno smer, drugič spet v drugo smer. Labirinta pa ni hotelo biti konec. Zavil je levo, desno, še enkrat na levo in labirint se je končno končal.

Pred njim se je razprostirala ogromna dvorana, njen strop so podpirali nešteti stebri. Na tleh pa je bilo prav tako nešteto kober. Te niso imele rok in niso bile večje kot ljudje. Bile so navadne, meter dolge kobre. Bilo jih je toliko, da se tal sploh ni videlo. Čisto ob steni sobane pa so bile kamnite stopnice, ki so vodile do kamnitega mostu. Ta se je tudi tiščal stene in videti je bil zelo nestabilen. Ampak – bila je edina pot. Zato je Alarmon hitro stekel do mostu. Po njem je stopal previdno, da se ne bi razlomil in padel v smrtonosne kače. A delček mostu se je odkrušil in padel na kače. Te so ga opazile in mu začele slediti. Alarmon je spet zaklical: »Hitrijums tečijums!!« in v treh minutah prišel do konca sobane. Da ga kače ne bi dobile, je most razstrelil in stekel čez vrata, ki so bila pred njim. Še ta je zapečatil in ko se je obrnil, je zagledal ogromno jezero, pred njim je stal kralj kač, ki se je začel krohotati.

»Sssi missslil, da boššš ušššel?« je zasikal kralj kač.

»Kako si vedel, kje sem? In kako si prišel sem?« ga je vprašal Alastar.

»Čisssto preprosssto. Ko sssi hotel pobegniti pod pressstolom, sssem te iz kota gledal. Ko sssi ssskočil v rov, sssem ti sssledil. Po ssskrivnem predoru hitreje kot ti prišššel sssem,« mu je odgovoril kralj kač in nadaljeval: »Zdaj pa umri!! Vidiššš to jezero, v njem je Giganitisss. Kača kač. Velika petdeset metrov in ubija tako, da vate brizgne ssstrup, ki te razssstopi. Mva ha ha ha ha ha ha ha. Zdaj pa jo bom poklical. Salasi ilit kasi losi. Gigantisss vssstani in uniči čarodeja!!«

Iz vode se je dvignila velika bela kača z zelenimi očmi. Ker je bila jama visoka, se je skoraj cela stegnila. Kača se je pripravila za napad. Alarmon pa tudi.

»Hitrijums!!« je zaklical Alarmon. Kača je že ustrelila strup, a se je Alarmon zaradi uroka odmaknil.

»Kilijums!!« je zaklical Alarmon in v kačo ustrelil urok smrti. A se ni nič zgodilo. Alarmon jo je skušal ubiti, a njene kože ni prebil noben urok. Zdaj je bila kača na vrsti za napad. A Alarmon se je je izmikal njenim napadom. Alarmon je še kar poskušal, a zaman. Zdaj je kača uporabila drugačno taktiko napada. Poskušala ga je zadeti z glavo, da bi zletel ob steno in izgubil zavest. Ker pa se je Alarmon začaral z urokom hitrosti, se je brez težav izmikal njenim napadom. Alarmon pa je še kar in kar streljal uroke smrti v kačo, a se ji ni nič zgodilo. Kača pa je spet drugače napadala. Strup je bruhala brez premora in se vrtela. Glavo je premikala sem ter tja, da se je jama začela topiti. Alarmon pa je tekel, kakor hitro je mogel, in se za las izmikal njenim napadom. Potem je Alarmon uroke smrti streljal kači v obraz. In ni in ni nehal. Kmalu so jo uroki smrti zadeli v usta in v oči. Alarmon pa še vedno ni nehal. Streljal je in streljal. In kmalu se je kača mrtva zgrudila po tleh, da se je stresla cela jama. »Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!«je zarjovel kralj kač in hotel napasti Alarmona. Ta pa je hitro stekel čez vhod, ki je bil na drugem koncu jame, kralj kač pa je šel za njim.

Predor, v katerem se je znašel, je bil že osvetljen z baklami. Zagledal je dva vozička in tračnice. Ugotovil je, da je prišel v rudnik, saj so bili ob steni krampi in na policah razne drage rude. Vzel jih je, dal v žep in skočil v prvi voziček ter se odpeljal. Švigal je sem in tja po tunelih. Nekaj tunelov je bilo še polnih rud. Potem je proga zavila navzdol. Šel je tako hitro, da je skoraj padel iz vozička. Proga je postala kot vlakec smrti. Gor, dol, v krogu in še kako drugače. Kmalu so tirnice zavile na kamniti most. Sto metrov pod njim je bila lava. Na sredi mosta je bila luknja!! Ko je bil Alarmon meter stran od luknje, je zaklical:

»Vozičkijums skočijums!!« in voziček je preskočil luknjo. Vozil se je še tri minute in zagledal je svetlobo. Proga se je končala.

Hitro je planil na svobodo. Bil je čisto na robu gorovja. Pred njim so se razprostirala dolga in neskončna travnata ravnina. Sem in tja je bilo kakšno drevo.

Prišel je čas, da bo lahko uresničil svoj načrt. Začaral se je tako, da je postal neviden, neslišen in nečuten. Kmalu zatem je iz rudnika prišel tudi kralj kač.

»Dobil te bom!!« je zasikal. Poklical je še dva vojaka in skupaj so ga iskali. Točno to je hotel Alarmon. Vedel je, da gredo iz rudnika lahko le tri kače in da po eni uri umrejo zaradi uroka. Zato je moral zunaj zadrževati le eno uro. Da bi jih razjezil, jim je zapel tole:

                                               Kače klopotače,

                                               debele ste igrače.

                                               Sovražimo vas vsi,

                                               saj ste bedne za tri.

                                               Le ujemite me,

                                               ve kosmatinke luskaste.

To je kače čisto razjezilo. Zapodile so se v smer, od koder so zaslišale zvok. Alarmon pa se je le umaknil. Tako so se igrali še pol ure. Da bi jih še bolj razjezil, je zapel tole:

                                               Kače pogače,

                                               debele igrače.

                                               Čist' so zanič.

Kače so spet iskale v smeri zvoka. Ker ga niso videle, slišale in čutile, so iskale zaman. A se niso vdale. Alarmonov načrt je uspel. Kmalu so se kače začele dušiti in kasneje so izhlapele. Potem se je vse začelo tresti. Pet gora se je zrušilo, saj je kralj kač umrl. Alarmon pa je nadaljeval svojo pot naprej proti jugu.

TRETJE POGLAVJE                       ČRNI VITEZI

Alarmon je gore pustil za sabo in pot nadaljeval na Osamljenih ravninah. Dreves ni bilo veliko, prav tako ne živali. Hodil je in hodil, ko je spet zaslišal tisti šum, ki ga je prvič slišal v kleti. A videl ni nič. Zato je raje šel naprej. Kmalu je bila ura poldne in Alarmon si je malo odpočil. Iz žepa je potegnil zemljevid in si ogledal, kje približno je. Predvideval je, da bo po ravnini hodil še vsaj mesec, če štejemo, da bo moral mimo Mrtvega močvirja in potem čez Vročo puščavo. A vse to je spadalo pod Osamljene ravnine oz. ravnice, kakor so temu pravili. Kmalu je nadaljeval s potjo. Hodil je do večera. Potem si je začaral šotor in zaspal. Naslednjega jutra je moral nadaljevati s potjo. Bil je utrujen in noge so ga bolele, a se še ni hotel spočiti. Kmalu je bil čisto izmučen, vzel si je kratek premor. Ko je bila ura ena, je popil napoj moči in se odpravil naprej. Tudi drugi dan poti po ravnini se je kmalu iztekel. Spet se je utaboril in naslednji dan šel naprej. Pot je bila vse bolj mučna in mučna. Začaral se je z raznimi uroki, a ni dosti pomagalo. Odločil se je, da si bo vzel daljši odmor in potem nadaljeval pot. Začaral si je čisto majhen šotor, ki je izgledal kot staro drevo. Odznotraj je bil trikrat večji oz. je bilo v njem celo petsobno stanovanje. V svojem šotoru je ostal kar cele tri dni in nič ni pomolil glave iz njega. Noč in dan je premišljeval, kaj vse bo doživel še na svojem potovanju. Malo domotožja je imel, a si glede svoje odločitve ni premislil. Moral se je dokazati.

Četrti dan je bil dovolj pri močeh, zato je pot nadaljeval. Začel se je sedmi dan, odkar je začel potovanje na Osamljenih ravninah. Zdelo se mu je, da je vsak dan bolj naporen in da je vsak dan bolj in bolj izmučen. Osmi dan pa se mu je že bledlo, začel je kar peti čudne pesmi:

                                               La la la la li.

                                               Smešni smo mi.

                                               Jaz biti najbolj

                                               jo jo jo jo joj.

                                               Jemo in spimo,

                                               nad kravami bedimo.

                                               To življenje je.

                                               La la la la le!

Vsak dan je bilo še huje, ob večerih in čez noč pa je bilo najhuje. Med spanjem se je tepel po glavi. Na vsake toliko pa je bil po tri minute čisto v redu. Alarmon si ni in ni mogel razložiti, kaj mu je. Iz dneva v dan je bilo huje. Alarmon je mislil, da bo umrl, saj res ni vedel, kaj mu je. A to ga ni ustavilo, svoje potovanje je nadaljeval. Enkrat, ko je bil res že čisto zmešan, pa se je kar umiril. V glavi je začutil tako bolečino, kot da so mu puščico ustrelili v glavo. Potem je v zraku zaslišal nek grenek glas:

                                               Pozdravljen, Alarmon!

                                               Jaz sem Darakno.

                                               Opazujem te, odkar hodiš po Osamljenih ravnicah.

                                               Mogoče se sprašuješ, zakaj se obnašaš tako čudno.

                                               Jaz sem te uročil.

                                               Saj moja magija sega od Osamljenih ravnic naprej.

                                               Dobro vem, kaj je tvoj cilj.

                                               Verjemi, ne bo ti uspelo.

                                               Zdaj pa umri.

                                               Mva ha ha ha haaaa!!

Ko je to izgovoril, je vajenec v daljavi zagledal tri postave. Približale so se, zato jih je bolje videl. Bili so vitezi v črnih oklepih, ampak pod oklepom ni bilo nikogar. Oklepi so se sami premikali! In bili so grozljivi. Na vrhu čelade so imeli štiri špice; stranski sta bili malo večji kot tisti v sredini. Na njihovih rokavicah so bile špice tam, kjer so členki in čevlji so imeli špičasto konico. Jezdili pa so okostnjaške konje. In v rokah so imeli ogromen meč. Ker je bil Alarmon zdaj v redu, si je pričaral meč in rekel:

»Dobrijums v mečevanijums« ter napadel viteze. Tudi oni niso bili slabi. Meči so tolkli eden ob drugega. Zaradi uroka je bil Alarmon sila dober v mečevanju. Vse tri viteze je zadrževal. Borili so se in borili, a nobeden še ni zmagal. Kmalu pa je Alarmon enemu odsekal roko in iz nje je začela teči črna gnusna snov, ki je bila namesto krvi. Takrat je Alarmona strašno zabolelo in ni se mogel bojevati. Po zraku je odmeval Daraknov smeh. Alarmona je Darakno spet mučil. Ena izmed črnih postav je Alarmona hotela ubiti, a ji je v glavo priletela puščica. Iz nje se je prav tako ulila črna snov, le da je tokrat vitez padel na tla in se spremenil v kup zarjavele in črne kovine. Enako se je zgodilo drugima vitezoma.

Alarmona je Darakno v tem trenutku nehal mučiti. Alarmon je videl, da proti njemu prihaja nek moški. Imel je dolge rjave lase, oblečen je bil ko kak Indijanec in Ink. Okoli vratu je imel verižico, na kateri je bil kristal. V roki je imel lok in na hrbtu tulec poln puščic. Prišel je do Alarmona in ga vprašal:

»Si v redu, poba?«

A Alarmon ni vedel, kaj naj naredi oz. kaj naj reče. »Sem Angorn. Živim v gorah. A večino časa hodim po Osamljenih ravnicah in pobijam črne viteze, služabnike tistega zlobnega coprnika,« je nadaljeval.

»Misliš Darakna?« ga je vprašal Alarmon.

»Ne izgovarjaj njegovega imena. Če ga izgovoriš, te začuti in napade, saj ima tu njegova moč močne vplive na ljudi. Zato pa ti bom dal tako ogrlico, kot jo imam jaz. Ima takšno moč, da te brani pred njegovim vplivom,« mu je povedal.

»Hvala,« mu je rekel Alarmon.

»No, kdo si?« ga je vprašal Angorn.

Ker Alarmon ni bil prepričan, ali mu lahko zaupa, se je malo zlagal: »Ime mi je Altir. Sem mladi čarovnik. Čaranje mi ne gre tako dobro od rok.«

»Kaj pa si počel v Kačjem gorovju?« ga je vprašal Angorn.

»No, ja …« je začel Alarmon. »Kako veš, da sem prišel od tam?«

»Videl sem, da se je Kačji Dvor uničil in da je nekdo bežal stran. Sledil sem ti in ti rešil življenje,«mu je razložil Angorn.

»A tako? No, jaz pa sem moral obiskati Alastarja in ga prosti za zdravilo, ki ga nujno rabim za svojega bolnega očeta. In med potjo nazaj sem zašel v Kačji Dvor  (ali kakor se imenuje) in pobegnil. Ko so me kače iskale, so zaradi uroka umrle,« se je zlagal Alarmon.

»Kje pa živiš?« ga je vprašal Angorn.

»Na robu Osamljenih ravnic,« se je hitro izmislil.

»Se pravi v Ognoledeni deželi? Malo čudno,« je bil začuden Angorn.

»Ne, ne. Takoj po Ognoledeni deželi,« se je Alarmon še kar izmišljeval.

»Na robu Velikomajhnega gozda?« ga je že malo sumljivo vprašal Angorn.

»Tako je,« je pritrdil Alarmon.

»No, potem pa grem s tabo. Saj moram tako ali tako tja. Namreč tam raste rastlina Lalila, ki je zelo zdravilna,« mu je povedal Angorn.

»No, prav,« je rekel Alarmon in tako sta se odpravila naprej.

Hodila sta in hodila in kmalu je bil večer. Ker je Alarmon rekel, da ne zna tako dobro čarati, raje ni začaral razkošnega šotora. Zato pa je Angorn le z dvema kamenja in dračjem, ki ga je imel spravljenega v majhni čarovni skrinjici, podobni Alarmonovemu žepu, prižgal ogenj. Angorn je bil namreč delno čarodej, saj je znal malo različnih trikov.

»Znaš čarati?« ga je zaradi tega vprašal Alarmon.

»Samo malo čarobnih predmetov imam in poznam sem ter tja kakšen urok. Na primer znam dvigniti kamen in vodo ter znam pričarati mravljo in še kakšno drugo žuželko. To je pa tudi vse,« mu je povedal.

Kmalu sta zaspala.

Naslednje jutro je bil Angorn že pokonci, ko je Alarmon vstal. Gledal je sem ter tja, če prihajajo črni vitezi. Ko je opazil, da je Alarmon vstal, sta se odpravila naprej.

»Od kod se znaš dobro mečevati?« ga je vprašal Angorn, ki je že prejšnji dan opazil, kako se je boril s črnimi vitezi.

»No, ja … V bistvu mi gre odlično od rok,« mu je pritrdil Alarmon. Zaradi uroka se je znal odlično mečevati. Potem sta molče hodila vse do popoldneva. Angorn je ustrelil ptico in jo spekel. Ponudil jo je tudi Alarmonu, a ta zaradi uroka ni mogel jesti oz. mu sploh ni bilo treba. Zavrnil je. Po obedu, ki ga je imel samo Angorn, sta se odpravila naprej. Spet sta hodila do večera in se utaborila.

Naslednji dan je deževalo kot iz škafa. Alarmon bi seveda lahko to odčaral, a se ni upal, saj bi mogoče Angorn ugotovil, da se mu je glede čaranja zlagal. Do kosti sta bila premočena. Naliv se je do večera umiril. Spet sta se utaborila in zaspala, naslednjega jutra pa pot nadaljevala.

A Darakno ju je spremljal. Ni ju mogel mučiti, jima je pa lahko potovanje ogrozil. Kar naenkrat se je vse začelo tresti, saj je Darakno ustvaril potres. In to še ni bilo vse. Iz zemlje so kar lezli črni vitezi. Alarmon in Angorn sta zbežala. Tekla sta in tekla, a zemlja se je še kar tresla in vojaki so še nastajali. Kmalu se je potres umiril, a vojakov je bilo vsaj milijon. Bilo bi zelo neumno, da bi se spopadla z njimi, zato sta jo ucvrla. Čez nekaj časa sta jih pustila za sabo, a to se jima je zdelo čudno. Raje sta nadaljevala, kot da bi ugotovila, kaj se jim je zgodilo. Res se ni to zgodilo kar tako, saj je imel Darakno drugačne načrte. Kmalu je se je dan iztekel in popotnika sta se utaborila. Zjutraj, ko je Alarmon vstal, je slišal Angorna peti staro pesem:

                                               Pot dolga je.

                                               Zato le odpravi se.

                                               Ja, tako pač je.

                                               Kdor pustolovščine rad ima.

                                               Naj v svet odpravi se.

                                               Ja, res tako pač je.

                                               Premagaj zmaja,

                                               preplezaj gore.

                                               Ja, res svet zate raj je.

                                               Ne tiči doma.

                                               Pred ognjiščem skrivaj se ne.

                                               Sicer zamudil boš mnoge stvari.

                                               To svetujem ti.

                                               No, daj, le odpravi se.

                                               Drugače res ne gre!

Ko pa je zagledal Alarmona, mu je dejal: »Pohiti, iti morava. Če hočeva priti do enajstih v močvirje, morava kreniti.«

»Močvirje?« je zgroženo vprašal Alarmon, čeprav je vedel, da bosta morala iti čez Mrvo močvirje.

»Točno tako. Če ga obideva, bova hodila še nekaj tednov več. Veš, ni ravno majhno. In če greva na okrog, naju bodo črni vitezi lažje ujeli. Morala bova pa biti previdna, saj se imenuje Mrtvo močvirje. Ime je dobilo zaradi živega peska, ki ga je v tem močvirju veliko. Res bova morala biti previdna,« mu je pojasnil Angorn.

»No prav, pa pojdiva,« mu je pritrdil Alarmon.

Hodila sta štiri ure. Kmalu je travnata pokrajina izginila in pred njima se je raztezalo močvirje. Če si pogledal naprej na jug, si videl močvirje prav tako na vzhodu in zahodu. Potovanje sta morala nadaljevati, preden ju ujamejo črni vitezi. Močvirska voda, po kateri sta hodila, je bila mrzla in blatna. Segala jima je do kolen. Povsod je bila sama mlakuža z gnilimi drevesi. Žuželk je kar mrgolelo. Bilo jima je grozno. A sta vseeno morala naprej. Hodila sta in hodila, a močvirja ni bilo konec. Kmalu sta zaslišala tisti šum, ki ga je Alarmon prvič slišal v kleti. Angorn je že privlekel lok iz svoje čarobne skrinjice in gledal, kaj bi lahko povzročilo ta šum. Ker nista videla ničesar, sta se odpravila naprej.

Darakno pa se je odločil, da bo zdaj uresničil svoj načrt. Kar naenkrat so Alarmona in Angorna obkolili črni vitezi. Nikamor nista mogla. Angorn je spet privlekel svoj lok na plano, Alarmon pa je tako in tako imel svoj meč ves čas pri roki. Začela se je borba. Angornu v tulcu ni zmanjkalo puščic. Kadar jih je porabil, so nastale nove. Alarmon pa je tudi dobro sekal črne viteze. A vitezov ni in ni zmanjkalo. Angorn je dve puščici uporabil kot meča, saj je bilo črnih vitezov preveč, da bi jih lahko streljal. Po dobri uri ni bilo nobenega viteza več, voda je bila polna njihove črne krvi in delov oklepov. Daraknov načrt ni uspel. Bil je čisto iz sebe, si je pa takoj zamislil nov načrt. Angorn in Alarmon sta pospravila orožje, Angorn v skrinjico, Alarmon pa ga je neopazno skril v svoj žep in začaral, da je izgledalo, kot da ga ima zataknjenega za obleko. Potem sta nadaljevala pot. Med potjo sta se dobro izmikala živemu pesku. Sem ter tja je hotelo kakega povleči v močvirje, a sta se izvlekla. Počasi se je znočilo. Nista se mogla utaboriti, zato sta pot nadaljevala.

Zjutraj je Darakno uresničil drugi načrt. Iz vode je nastala velika vodena pošast. Bila je visoka dvajset metrov in izgledala je kot kup vode z rokami in očmi. Njena usta pa so bila živi pesek. Angorn in Alarmon raje nista napadla, ampak zbežala stran. Pošast pa za njima. Poskušala ju je posrkati v usta, a ji ni uspelo, saj sta Angorn in Alarmon tekla, kakor hitro sta mogla. Kmalu se je pošast spremenila v ogromnega vodnega Darakna in z grozno grenkim glasom spregovorila oz. zapela:

                                                           Popotnika!

                                                           Mislita, da bosta ušla.

                                                           Povem vama.

                                                           Res se motita.

                                                           Kmalu bosta umrla,

                                                           saj stradata.

                                                           Angorn je od tega že čisto bled.

                                                           Jo joj, kaj bosta storila?

                                                           Mva ha ha ha ha ha ha!!!

Potem se je podoba spremenila spet v pošast, ta pa se je spremenila v val vode, ki ju je za las zgrešil. Res je, da Angorn že odkar sta prišla v močvirje, ni nič jedel. Na vsake toliko časa je malo popil iz svoje čutare, v kateri ne zmanjka vode. Hrane ni imel veliko, zato jo je hranil za kasneje. Zdelo se mu je čudno, zakaj Alarmon ni žejen ali lačen. A ga ni spraševal. Še malo sta hodila in zagledala rob močvirja. Pred njima pa se je razprostirala Vroča puščava. Hitro sta se odpravila naprej. Tekla sta in tekla, saj sta sumila, da ju črni vitezi zasledujejo. Kljub hudi vročini se nista ustavila. Minila je ura, a vitezov ni bilo. Pot je bila še dolga in hodila bosta še cel teden. Kmalu je sonce zašlo in utaborila sta se. Ker Alarmon spet ni nič jedel, ga je Angorn vprašal: »Zakaj nikoli ne ješ ali ne piješ?«

Alarmon ni vedel, kaj naj mu reče, zato si je izmislil: »V bistvu so me starši obdali s tem urokom. Za vsak slučaj.«

Angorn pa mu je samo prikimal. Kmalu sta zaspala. Naslednjega dne je bilo še bolj vroče, kar triintrideset stopinj.

To pa je bil Daraknov nov načrt – da bosta umrla od vročine. Ob poldne je bilo še bolj vroče. Kmalu je napočil tretji dan v puščavi in Darakno je temperaturo dvignil na štirideset stopinj. Popoldan jih je bilo petinštirideset. Kmalu se je zvečerilo in odpravila sta se spat. Četrti dan je bilo že petdeset stopinj. Če jih bo še več kot deset, ne bosta preživela, zato morata pohiteti. Ker pa Daraknu ni bilo to dovolj, se je odločil, da jima še bolj zagreniti potovanje. Ustvaril je peščeni vihar. Alarmon in Angorn sta si morala z roko pokriti obraz, drugače bi jima pesek prišel v oči. In zaradi močnega vetra nista mogla hitro hoditi. Alarmon tega ni mogel več prenašati. Malo je počakal, da se je Angorn oddaljil od njega in izvlekel čarovno paličko iz žepa. Nato pa je na ves glas zaklical: »Orkanijums pomirijums!« in vrh njegove palice je modro zažarel. A Daraknova moč je bila močnejša. Zato je Alarmon še enkrat izgovoril urok in vrh palice je postal še svetlejši. A ni pomagalo. Še enkrat je zaklical urok in na vrhu palice se je pojavila žareča krogla. Darakno pa je bil močnejši. Alarmon se ni vdal in je še enkrat izgovoril urok, tokrat je žareča krogla eksplodirala in vse se je streslo, da je Alarmon padel na tla. Vihar pa se je umiril. Alarmon je hitro pospravil palico v žep in pohitel za Angornom. Ko je prišel do njega, ga je ta vprašal: »Kje si bil in zakaj se je vihar ustavil??«

»Malo sem zaradi močnega vetra zaostal za tabo in potem se je vse zatreslo in vihar je izginil,« se mu je zlagal Alarmon.

»Kaj misliš, da je povzročilo ta potres?« ga je vprašal Angorn.

»Ne vem,« se mu je spet zlagal Alarmon.

»Raje pojdiva,« je rekel Angorn in odpravila sta se naprej. Zvečerilo se je, prespala sta in se zjutraj odpravila naprej.

Naslednja dva dneva sta minila brez težav. Temperatura se ni dvignila niti za eno stopinjo. Kmalu je napočil zadnji dan potovanja po Osamljenih ravnicah oz. po Vroči puščavi. Ko je bila ura poldne, sta že zagledala rob puščave. Takrat pa so se pred njima pojavili trije črni vitezi, eden je bil še posebej velik. Špice na njegovi čeladi so bile daljše kot od drugih dveh, prav tako je bil večji od njiju, saj je bil general. Angorn je vzel svoj lok, Alarmon pa je vzel svoj meč, ki ga je imel žepu. Borba ni bila lahka. General se je boril zelo dobro. Druga dva viteza pa tudi nista bila slaba. Čez pol ure je Angornu uspelo ubiti generalova pomočnika. Komaj sta skupaj ubila še generala in nadaljevala potovanje.

ČETRTO POGLAVJE                      OGENJ IN LED

Popotnika sta prišla v Ognjeledeno kraljestvo. Polovica kraljestva je bila Ognjena dežela. Trava in drevesa so bila pogorela in na vsakih deset metrov so bili plameni ognja. V osrčju dežele pa je bil veličasten grad oz. je bil to ogromen vulkan s stolpi in z obzidjem. V njem je vladala ognjena kraljica Flamenija. Prebivalci te dežele so bili prijazni in pošteni. Živeli so v hišah, ki so bile v celoti iz ognja in lave, tudi prebivalci in kraljica so bili iz ognja. Druga polovica kraljestva pa je bila Ledena dežela. Nikjer ni nič raslo. Povsod je bil le led in sneg. Na sredi dežele je stala ledena palača, vse je bilo ledeno. V njem je živel zloben kralj Ledoron. V deželi ni bilo veliko prebivalcev. Tisti, ki so tam živeli, so bili revni. Bili so iz ledu, tako kot njihov kralj. Živeli so v ledenih kočah. Med deželama pa je bila pot, ki ju je ločevala oz. je bila to meja med Ognjeno in Ledeno deželo. Alarmon in Angorn sta hodila po njej, saj bi tako najhitreje prišla čez Ognjeledeno kraljestvo.

»Pohitiva!!!« je Angorn rekel Alarmonu.

»Kje sploh sva?« ga je vprašal Alarmon.

»V Ognjeledenem kraljestvu. V Ledeni deželi vlada zlobni kralj Ledoron. Ubije vse tiste, ki pridejo v njegovo kraljestvo, tako da jih zamrzne s svojo ledeno palico in nato razdrobi na male ledene koščke. V Ognjeni deželi pa je prijazna kraljica Flamenija. V njenem kraljestvu je veliko prebivalcev. Včasih sta bila kralj in kraljica mož in žena, a sta se skregala, ker je kralj hotel, da bi bila vsa dežela iz ledu, kraljica pa je vztrajala, da mora biti iz ognja. Zato sta se dogovorila, da bosta imela vsak polovico. Vmes sta začarala mejo. Ledoron je zaradi samote in tudi tega, ker je hotel dobiti še drugo polovico, postal zloben in pokvarjen. Tujce je začel ubijati, zato upaj, da bova imela srečo in naju ne bo našel. Lahko pa mu pove mojster temne magije. Odkar je zloben, sta postala odlična prijatelja. Pohitiva!! Ko bo večer, bova morala moliti, da naju ne bodo med spanjem ujeli,« mu je na dolgo in široko pojasnil Angorn.

Pot ni bila zelo široka, dobre tri metre. Alarmon je pogledal na desno in izgledalo je, kot da je bil tam vsak dan požar, saj je bilo vse ožgano. Kar ni mogel verjeti, da tu živijo dobra bitja. Ko pa je pogledal na desno, je bilo vse čisto drugače. Povsod sam led in sneg.

Hodila sta do večera. Na poti, po kateri sta potovala, ni bilo nobenega kamenja in lesa za ogenj. Postelje nista imela. Alarmon bi jima lahko sicer pričaral posteljo, a si ni upal, saj je rekel, da ni mogočen čarovnik. Ko je Angorn zaspal, je Alarmon izvlekel svojo paličko in šepetaje rekel: »Ščitijums okolijum najijums« in okoli njiju se je pojavil neviden ščit. Ker pa ni hotel, da bi se Angorn zjutraj zaletel vanj, je še rekel:

»Ko bo Angornijums vstalijums najiums ščitijums izginijums.«

Ko se bo Angorn zbudil, ščita ne bo več. Kmalu je zaspal. Angorn se je zbudil in ščita ni bilo več.

Nadaljevala sta potovanje. Po nekaj urah sta sedla in se odpočila. Angorn pa je zapel čudovito pesem, ki je pripovedovala o Flameniji in Ledoronu:

                                               Živela sta kralj in kraljica.

                                               Zaradi njiju v deželi vladala je pravica.

                                               Prebivalci srečni so bili.

                                               Ker ljubezni med kraljem in kraljico konca ni.

                                               Vladala pravično sta.

                                               Se nikoli skregala.

                                               Eden leden in eden ognjen.

                                               Ljubezen med njima je bila večna.

                                               Ljubezen med njima pa kmalu je minila.

                                               Globoko v morje potonila.

                                               Tam pa se na koščke razbila.

                                               Zdaj vsak polovico kraljestva je dobil.

                                               Ljubezni pa med njima nobeden nazaj sešil.

                                               Vsak zase sta vladala.

                                               Deželo imela oba drugačno.

                                               Kraljica ognjeno,

                                               kralj pa ledeno.

                                               Kraljica prijazna je ostala.

                                               Kralja pa zloba je zavzela.

                                               S temo ga odela.

                                               Od takrat naprej kralj krut je,

                                               saj ubije vsakega, ki pride le.

                                               A mogoče kaj se zgodi,

                                               da njuno ljubezen obnovi.

                                               Tako spet vse veselo bo,

                                               polno radosti in veselja bo,

                                               saj bo spet ljubezen zavladala!

Darakno pa ju je opazoval in odšel do ledenega kralja ter mu povedal, naj ugrabi Angorna. Več mu pa ni povedal, saj je za Alarmona imel poseben načrt. Popotnika sta po počitku potovanje nadaljevala. Hodila sta do večera. Angorn si je vzel nekaj za jesti in piti. Še vedno mu je bilo malo sumljivo, da Alarmonu ni bilo treba jesti in piti, a ga ni zasliševal. Po obedu sta hotela zaspati, ko sta na nebu opazila deset orlov, zelo velikih. Njihovo telo je bilo narejeno iz ledu. Spustili so se nadnju. Angorn je izvlekel lok in jih začel streljati. Nekaj jih je zadel in padli so na tla ter se razbili na mnogo ledenih koščkov. Vseh ni mogel uničiti in kmalu ga je eden zgrabil. Orožje mu je padlo na tla in orli so strašno hitro odleteli stran. Alarmon ni mogel nič narediti. Izguba prijatelja ga je čisto potrla. Navezal se je nanj in ga ni hotel izgubiti. Odločil se je, da ga bo rešil. Ker so bili orli ledeni, je vedel, da ga je ugrabil ledeni kralj. Ni hotel kar tja, odločil se je, da bo šel najprej po pomoč k ognjeni kraljici. Prosil jo bo za nasvet. Zavil je s poti in se odpravil v Ognjeno deželo. Da bi bil hitreje pri kraljici, je rekel: »Hitrijums tečijums in visokijums skačijums.«

Ko je urok izrekel, je zaslišal tisti šum, ki ga je prvič slišal v kleti. Ozrl se je okoli sebe, nič ni videl, zato je pot nadaljeval.

Tekel je kot strela in skakal je dvajset metrov daleč ter petnajst metrov visoko. Po uri teka je zagledal ognjene hiše in ognjene ljudi, ki so ga gledali, kot da je duh. Še en skok in že je stal pred gradom oz. vulkanom, ki je imel veliko stolpov. Pred gradom je bilo obzidje. Samo skočil je in ga preskočil. Vrata v grad so bila zastražena. Stopil je do vojakov in jim rekel: »Pozdravljeni. Moram iti do kraljice Flamenije.«

»Kdo pa si?« so ga vprašali.

»Sem mlad čarovnik, ki se je učil od samega velikega mojstra magije,« jim je povedal. »Dokaži,« so mu rekli.

»Prav,« jim je odvrnil. Vzel je paličko in si nekaj zašepetal v brado. Nato se je vrh njegove paličke zasvetil in vse se je začelo tresti. Vojaki so se dvignili in začeli plesati step. Iz neba so začele padati rdeče žabe, iz tal pa so prihajali beli duhovi z enim očesom. Obzidje se je začelo že rušiti in nato je Alarmon prekinil urok in vse se je umirilo. Vojaki so ga spustili naprej.

Hodil je po dolgem hodniku, ki je vodil v središče vulkana. Kmalu je odprl vrata in znašel se je v glavnem kanalu vulkana. Globoko pod njim je bila lava in visoko nad njim nebo. V sredini kanala je bil kamnit steber, ki se je začel nekje v lavi. Do njega je vodil kamnit most in na stebru je bil prestol, na najem pa kraljica Flamenija. Imela je dolge ognjene lase in ognjeno obleko, vsa je bila iz ognja. Le njene oči so bile bele kot sneg. Alarmon je stopil do nje in ji rekel: »Vaše veličanstvo. Sem mlad čarodej. Vajenec velikega mojstra magije. Moja pot me je peljala tu mimo in vaš mož mi je ugrabil prijatelja, zato sem prišel k vam po moč.«

»Žal mi je za tvojega prijatelja,« je rekla kraljica. »Nihče ga ne more več rešiti. Pa tudi svoje težave imamo. Zaradi potresa, ki se je zgodil malo prej, se nam je porušilo obzidje.«

»To lahko popravim,« je rekel Alarmon. Zamahnil je s paličko, malo se je zatreslo in iz daljave je eden izmed vojakov zaklical:

»Vaše veličanstvo, obzidje se je samo od sebe sezidalo nazaj!«

»Vidim, da si res spreten čarodej. Ampak zakaj potem ne greš sam po prijatelja?« ga je pohvalila in vprašala ognjena kraljica.

»Veste, ne poznam poti in ledeni kralj bi me lahko ujel,« je rekel Alarmon.

»No, prav. S tabo bom poslala kazača, ki ti bo kazal pot in tudi tri vojake. A ne smete napasti ledenega kralja. V njegov grad se morate pritihotapiti in na skrivaj rešiti svojega prijatelja,« mu je dejala kraljica.

»Super, potem pa grem,« je veselo rekel Alarmon.

»Počakaj, mladi čarodej. Udeleži se današnje gostije in zjutraj odidi,« ga je prosila kraljica. »Ne morem. Ledeni kralj bo mojega prijatelja ubil. Moram pohiteti,« je vztrajal Alarmon. »Ne skrbi, ne bo ga tako hitro ubil. Usmrtitve so vsako nedeljo. Danes je ponedeljek. Zadosti časa imaš, da prideš tja. Na današnji gostiji ti bom dala nekaj, kar ti bo prišlo zelo prav v njegovem kraljestvu,« mu je povedala Flamenija.

»No, prav,« se je vdal Alarmon.

S kraljico sta odšla iz glavnega kanala vulkana v hodnik, po katerem je prišel. Kraljica je potegnila baklo in zid se je odprl. Pred njima je bilo široko in dolgo stopnišče. Hitro sta se odpravila. V dobri minuti sta prišla do konca stopnišča. Tam so bila vrata.

»Tu bo tvoja soba do večera,« mu je pojasnila kraljica.

Alarmon je odprl vrata, kraljica pa je odšla. Soba je bila okrogla, saj je bila na vrhu enega izmed stolpov. V njej so bili postelja, omara, stranišče in tuš kabina, veliko okno in vrata, ki so vodila na balkon. Edini problem je bil, da je bilo pohištvo ognjeno. A Alarmon je to popravil s preprostim urokom: »Normalnijums pohištvijums.«

Pohištvo je bilo takšno, kot mora biti. Ura je bila trinajst, zabava pa se je pričela ob dvajsetih. Imel je sedem ur časa zase. Šel je na balkon in se malo razgledal. Bil je v najvišjem stolpu, vse se je dobro videlo naokrog. Videl je ognjene hiše in ognjene ljudi, videla se je celo pot, po kateri sta hodila z Angornom. Ko se je spomnil nanj, je postal žalosten in jezen. Komaj je čakal, da pride do njega in ga osvobodi, da nadaljujeta potovanje. Pomislil je na svojo laž, saj je Angornu rekel, da živi pri gozdu, ki je tik za Ogneledeno deželo. Upal je, da se bo že česa spomnil, saj ga ni hotel izgubiti, zelo se je navezal nanj. Ugotavljal je, da je bila laž nepotrebna, saj je spoznal, da mu lahko zaupa.

Kmalu se je odpravil nazaj v sobo. Ulegel se je na posteljo in še vedno premišljeval o tem. Bilo mu je strašno dolgčas, hotel je zaspati, ko je spet zaslišal tisti šum, ki ga je prvič slišal v kleti doma. Izvlekel je palico, a ni videl ničesar. Le vrata na balkon so bila odprta. V sobo je zapihal mrzel veter. Alarmon je hitro zaprl vrata. Zdaj ga je ta šum že malo strašil in še vedno ni vedel, kdo ga povzroča. Čas ni in ni hotel miniti. Alarmon je hodil sem in tja in se premetaval po postelji. Balkonskih vrat si ni upal odpreti, da se tisto, kar je povzročilo ta šum, ne bi vrnilo. Kmalu so minile tri ure, štiri, pet in šest. Zadnjo pa je bil Alarmon zelo vznemirjen, prvič zaradi gostije in drugič, ker bo po njej oz. zjutraj šel osvobodit Angorna. Pol ure pred dvajseto se je hitro stuširal, s pomočjo čarovnije posušil in si pričaral svečano čarovniško obleko. Oblekel je dolgo modro obleko, na kateri so bile zlate lune in zvezde. Da bi bila obleka lepša, so zvezde in lune žarele kot luč, prav tako so spreminjale so barve. Na vrhu obleke je bil visok in čudovit ovratnik. Tudi na njem so bile žareče zvezde in lune. Tokrat ni mel klobuka. Njegovi rjavi lasje so bili počesani. Modrih čevljev pa se pod obleko ni videlo.

Kmalu je na vrata potrkal služabnik in odvedel Alarmona do gostije. Šla sta po stopnišču do dolgega hodnika. Služabnik je potegnil za drugo baklo in zid se je spet odprl. Znašla sta se v ogromni dvorani. Ob levem in desnem robu so bile mize, za katerimi so sedeli ognjeni ljudje. V sredini pa se je odvijal ples. Plesalo je veliko ognjenih ljudi. Zdelo se je, kot da je v dvorani požar. Na drugem koncu pa je bila dolga miza in za njo sta bila dva stola. Na enem je sedela kraljica, en stol pa je bil prazen. Kraljica ga je opazila in mu namignila, naj prisede k njej. Odšel je do nje in prisedel. Kmalu pa so prišli služabniki, ki so nosili pladnje s hrano. Na srečo Alarmonu zaradi uroka ni bilo treba jesti. Tudi če bi lahko, ne bi jedel, saj je bila hrana ognjena. V tistem trenutku je eden izmed služabnikov za Alarmona prinesel navadno hrano in jo postavil predenj.

»Vaše veličanstvo, ne bom jedel, saj nisem lačen,« je vljudno rekel Alarmon.

»Nič ne de,« mu je rekla kraljica in enkrat plosknila. Hrana se je spremenila v ognjeno.

»Ste čarovnica?« jo je vprašal Alarmon.

»Ne. No ... sem. Krotilka ognja sem, prva na svetu sem bila krotilka ognja in tudi najmočnejša. Ledeni kralj pa je krotilec vode. On je bil tudi prvi krotilec vode na svetu in je najmočnejši krotilec,« mu je odgovorila kraljica.

Vsi ognjeni ljudje so jedli in jedli, Alarmon pa je samo sedel in razmišljal, kako bo rešil Angorna. Čez nekaj časa so prišli še glasbeniki in zaigrali ter zapeli pesem:

                                               Tu v kraljestvu ognja smo.

                                               Tu pojemo in plešemo.

                                               Naši kraljici vse najlepše voščimo.

                                               Srečo ji želimo.

                                               Veselje ji dodelimo.

                                               Veselje ji dodelimooooo!!!

Ko so odpeli, je Alarmon vprašal kraljico: »Imate rojstni dan?«

»Tako je. Zaradi tega sem priredila gostijo,« mu je povedala kraljica.

»Vse najboljše,« ji je rekel Alarmon. Potem je dvignil roke in oči so se mu belo zasvetile. V rokah je držal feniksa.

»To je za vas. Feniks, ki ves čas gori. Upam, da vam je moje darilo všeč,« ji je rekel Alarmon. »Odlično je. Hvala,« se mu je veselo zahvalila kraljica. Kmalu je bilo slavja konec in Alarmona je služabnik odpeljal v sobo.

»Pižamijums,« je rekel Alarmon in že je bil oblečen v pižamo. Hitro je skočil v posteljo. Bil je vznemirjen, saj bo naslednji dan šel rešit Angorna. Kmalu je zaspal. Sanjal je, kako potuje po ledeni deželi in kako je rešil Angorna. Kmalu se je zbudil. Pred njim so bili trije vojaki in kazač. Alarmon se je z urokom preoblekel in odpravili so se po Angorna.

Odšli so se iz gradu oz. vulkana, šli mimo ognjenih hiš, uničene pokrajine in po nekaj urah hoda so prišli do poti, po kateri sta hodila Alarmon in Angorn. Alarmon se je nenadoma spomnil, da mu kraljica na slavju ni dala nečesa, kar naj bi mu pomagalo na poti. Skomignil je z rami in pomislil, da je morda pozabila.

Nadaljevali so potovanje v Ledeno deželo. Povsod je bil le sneg in led. Nikjer ni nič raslo. Odpravili so se naprej. Darakno pa jih je opazoval in ustvaril snežni metež. Alarmon je okoli njih ustvaril ščit in odšli so naprej. Kmalu se je znočilo. Kazač in vojaki so pojedli nekaj ognjene hrane, ki so jo imeli s seboj. Alarmon pa je ščit, ki je bil okoli njih, še bolj utrdil. V njem je celo začaral umetno segrevanje, saj bi drugače kazač in vojaki umrli zaradi mraza. Kmalu so zaspali. Naslednji dan so se odpravili naprej. Ščit jih je še vedno varoval. Po nekaj urah hoda so zagledal ledeno palačo. To je bil grad, narejen iz ledu, bil je večji kot ognjeni grad. Alarmon jih je naredil nevidne, neslišne in nečutne, tako kot se je začaral pri kačah. Prav tako jih je začaral še v spretne in hitre. Kot nindže so se pritihotapili v grad, poiskali ječe, kjer je bil Angorn. Alarmon je spet naredil, da so bili vidni, slišni in čutni. Z urokom je odprl vrata in objel Angorna. Ta pa mu je rekel:

»Ne bi smeli priti sem, to je Daraknova past.«

Ko je izgovoril, je padel mrtev na tla.

»NEEEEEEEEEEEEE!!!« je zakričal Alarmon. Za njim pa je stal ledeni kralj. V roki je imel ledeno palico in meč, s katerim je zabodel Angorna. Imel je dolgo belo brado, belo obleko, ledeno kožo in bele lase. Njegov obraz je bil zelo zloben. Daraknov načrt se je uresničil. Ujel je Angorna in s tem privabil Alarmona. Alarmon, jezen in žalosten, je izvlekel svoj meč in paličko. Zaradi uroka se je še vedno znal dobro mečevati. Napadel je ledenega kralja. Ta pa se je branil. Med njima se je začela bitka. Mečevala sta se in mečevala. Kmalu pa je Alarmon z urokom ustrelil ledenega kralj. Ta je predrl steno in padel na tla pred grad, a še ni umrl. Alarmon je skupaj z vojaki in kazačem skočil za njim. Z urokom jim je ublažil padec. Kristal na vrhu ledene palice se je zasvetil in ledeni čarovnik je ustvaril ogromne valove okoli njih. Nato je zamahnil z ledeno palico in valovi so jih napadli. Alarmon se je uspel zaščititi, a ni zmogel zaščititi kazača in vojakov, zato jih je voda uničila. Ledeni kralj je hotel zdaj ubiti še Alarmona, a ta je prej zaklical:

»Uničijums!« in ledeni kralj se je skupaj z orožji raztreščil na milijon ledenih koščkov. Daraknov načrt ni uspel. Alarmon je hitro šel do Angorna. Poskušal ga je oživeti z uroki, a mu ni uspelo, saj bitje lahko oživi le, če je mrtvo zaradi uroka. Če pa umre naravne smrti ali pa ga kdo zabode z mečem, se ga ne da več oživeti. Alarmon ga je s čarovnijo dvignil in ga pokopal na poti, po kateri sta hodila. Ves žalosten in potrt se je odpravil novim pustolovščinam naproti. Hudo mu je bilo, da mu ni mogel povedati, zakaj se je lagal, saj mu je na koncu res zaupal.

PETO POGLAVJE               VELIKO IN MAJHNO

Alarmon je bil še vedno zelo žalosten, ker je izgubil prijatelja. Še vedno je hodil po poti, ki je bila meja Ognjene dežele in Ledene dežele. Vsak čas bo samo še Ognjena dežela, saj je uničil ledenega kralja.

Čez nekaj časa je zagledal v zraku nekaj svetlečega, predenj je priletela Flamenija.

»Čestitam. Premagal si ledenega kralja,« mu je dajala kraljica. Alarmon ji ni nič odgovoril. »Žal mi je za tvojega prijatelja,« mu je še rekla.

»Kako…?« jo je hotel vprašati Alarmon, a ga je kraljica prekinila:

»Za vami sem poslala svojega letečega sla, ki vam je sledil in vse videl.«

Alarmon pa je bil še kar tiho. »Zdaj bo to Ognjeno kraljestvo in ne več Ognjeledeno kraljestvo. Ne skrbi, prijateljevo smrt boš prebolel. Vem, težko je, a ne smeš biti ves čas žalosten, saj se zaradi tega ni podrl svet. Veseli se tega, kar te še čaka. Vidim, da imaš zaščitni kamen okoli vratu. Jaz ti dam še enega podobnega. Pozabila sem ti ga dati na slavju, zato ti ga dajem sedaj,« je rekla Flamenija in mu dala rdeč kristal na vrvici, ki se je svetil. Alarmon si ga je dal okoli vratu. Zdaj je imel dva zaščitna kamna. Hotel se je zahvaliti kraljici, a nje ni bilo nikjer več. Alarmon je vedel, da je imela kraljica prav. Ni konec sveta. In zaradi tega ne bo prenehal. Potrudil se bo, da porazi Darakna.

Odpravil se je naprej. Kmalu je prišel do roba poti. Ognjeno kraljestvo je pustil za seboj. Pred njim se je razprostirala megla. Kamor koli je pogledal, je bila megla, a to ga ni oviralo. Po minuti hoda je prišel v gozd; no, neke vrste gozd, saj so bile rože in trava velike kot drevesa in drevesa velika kot trava in rože. Tudi z živalmi je bilo isto. Sloni so bili veliki kot metulji, ki so skakali med majhnimi drevesi in metulji so bili veliki kot metulji, ki so zakrili celo sonce, če so se dvignili v nebo. Alarmona je bilo kar malo strah, a je vseeno nadaljeval pot. Hodil je in hodil. Med potovanjem je opazoval levčke, ki so skakljali med majhnimi lipami, ptičke, ki so mu letali okoli glave kot kakšne nadležne mušice. Nad njegovo glavo pa so letele velikanske čebele in metulji, ki so nabirale nektar v ogromnih rožah. Tako je Alarmon dobil odlično idejo. S čarovnijo je skočil na čebelo in jo zajezdil. Gozd se je zdel velikanski travnik. Kamor je Alarmon pogledal, je videl le gozd, rož in trave. Letenje mu je bilo tako všeč, da je zapel:

                                               Na nebu zares svoboden si.

                                               Leteti želiš si.

                                               To najlepše je.

                                               Letiš na nebu kakor ptič.

                                               Tu varen pred vsem si.

                                               Leti z mano ti.

                                               To res vsak si želi.

                                               Leteti res je lepo.

                                               To želim si močno.

                                               Če pa ne znaš.

                                               na veliko čebelo skočiš.

                                               Poglej, že letiš.

                                               To je res lepo.

                                               Leteti moraš tudi ti.

                                               Kdor se tal še vedno drži,

                                               naj poskusi leteti.

                                               Res čarobno je!!!

Kar nekaj časa je pel, saj ga je letenje čisto prevzelo. Pozabil je na vse skrbi. Zdelo se mu je, da je v nekem drugem svetu. Užival je, ko mu je veter pihal v obraz in ko mu je skoraj odpihnilo čepico z glave. Mislil je, da je kralj neba. A kmalu se je izkazalo, da je boljše leteti sam kot na veliki čebeli, saj je za njima lezel ogromen pajek. S pomočjo mreže ju je hotel ujeti. Alarmon je hitro rekel: »Čebelijums hitrijums letijums« in čebela je odletela strašansko hitro naprej. Alarmon se je je trdno oprijel in zaprl oči. Kmalu se je ustavila. Ko je Alarmon odprl oči, je videl, da se je znašel v ogromnem panju. Hitro je zlezel s čebele. Na srečo so bila vrata panja pred njim. Stekel je proti izhodu, a so ga čebele zastražile, saj so mislile, da je vsiljivec in ga napadle. Alarmon je hitro rekel: »Hitrijums tečijums!« in tekel v notranjost panja, čebele pa za njim. Kmalu je padel v lepljivi med in se zataknil. Čebele so bile preblizu, da bi izrekel urok. Mislil je, da je konec z njim in da ne bo nikoli prišel iz panja.

Potem pa je zaslišal tisti šum, ki ga je zaslišal prvič v kleti. Postalo mu vroče, začutil je, da mu veter spet piha v obraz. Odprl je oči. Bil je zunaj panja! Strašno je bil začuden, kaj se je zgodilo. Najprej je zaslišal šum, potem mu je postalo vroče in že je bil zunaj. Šum ga je že večkrat rešil, a ni vedel, kaj je. Sumil je, da je nekaj od Alastarja. Hitro je spravil med s sebe in se opravil naprej. V eni uri je obhodil panj. Bil je res ogromen. Zdaj je bil na četrtini Velikomajhnega gozda. Natančneje na sredini Travnatega gozda. Potem bo mogel čez Stari gozd. V Starem gozdu pa še čez reko Malovelik. Travnati gozd in Stari gozd skupaj tvorita Velikomajhen gozd. Ker je bila pot še dolga, se je odpravil.

Darakno pa ga ni spustil izred oči. Ker mu prejšnji načrti niso uspeli, mu bo zdaj še bolj zagrenil potovanje.

Alarmonova pot se ni spremenila, velika trava, velike rože, drevesa pa majhna. Nenadoma pa se je vse začelo tresti in za Alarmonom je teklo na milijone mravelj. Alarmon je hitro izgovoril urok hitrosti, saj ni hotel pristati v velikem mravljišču. Panj je bil čisto zadosti. Kmalu se je res znašel pred ogromnim mravljiščem, a je hitro stekel okoli njega in nadaljeval pot. Ugotovil je, da bo v nekaj dneh prišel do Starega gozda.

Darakno pa je pričel s svojimi ukrepi, da prepreči Alarmonu priti na cilj. Kar naenkrat so se tla odprla in Alarmon je padel v rov. Tla pa so se spet zaprla. To je bil prvi Daraknov načrt. Alarmon je začaral, da se je vrh paličke močno zasvetil. Rov, v katerem je bil, je bil ogromen, a ni mu preostalo drugega, kot da poišče izhod. Šel je naprej in kmalu zagledal še več predorov, ki so se križali. Ugotovil je, da je v krtovem domovanju. No, vsaj predvideval je tako in kmalu je dobil potrdilo, saj je za njim stal velik krt. Alarmon je spet uporabil urok hitrosti in stekel naprej. Kmalu je pot zavila navzgor. Alarmon je s pomočjo uroka skočil gor in prišel na svetlo. Stal je na ogromni krtini in hitro šel z nje.

Bil je že večer, zato je Alarmon šel malo stran in se utaboril. Naslednje jutro je nadaljeval potovanje. Darakno pa še ni odnehal. Alarmon je nekaj zaslišal. Ozrl se je in na tleh zagledal tisoče in tisoče majhnih tigrov, ki so ga hoteli napasti. Spet je zaklical urok, ki mu je že neštetokrat rešil življenje in hitro stekel naprej. Kmalu je prišel do potočka in ga preskočil. Tigrčki si niso upali čez. Alarmon se je odpravil naprej. Do večera ni srečal nič nenavadnega in nevarnega. Ko se je Alarmon zbudil, je bi spet na krtini, na kateri je ušel krtu. Alarmonu ni bilo jasno, zakaj se je spet znašel tam. To je bila še ena Daraknova ukana. Alarmona je teleportiral nazaj na krtino, a se je odpravil naprej. Kmalu je spet prišel do potočka, pri katerem je prejšnji dan ušel tigrčkom. Gozd, po katerem je hodil, se ni spremenil. Kar je bilo majhno, je bilo veliko, in kar je bilo veliko, je bilo majhno. Po nekaj urah hoda si je odpočil.

Potem je hodil do večera. Zvečer si je pričaral ogenj, mehko posteljo in zaspal. Darakno pa mu je spet pričaral lepo presenečenje, ki ga je čakalo zjutraj. Ko se je Alarmon zbudil, ni bil več v gozdu, temveč pred gradom temnega lorda Darakna. V daljavi je nekoga videl. Približeval se mu je. Bil je on! V roki je držal čarobno paličko in se boril. Z Daraknom! In Darakno ga je premagal. Hitro je stekel tja in ko je pritekel, je vse izginilo. Prikazal se mu je ledeni grad in Angorn, ki je ravno umrl. Videl je ledenega kralja, kako se mu smeji. Potem je spet vse izginilo. Kmalu je zagledal, kako črni vitezi vse uničujejo, kako požigajo gozdove in kako uničujejo mesta ter vasi. Spet je vse izginilo, pokazal se mu je Alastar in drugi čarovniki. Bili so mrtvi! Zraven njih pa je bil Darakno, ki je rekel:

»Vidiš Alarmon, kaj se bo zgodilo, če boš nadaljeval s svojim potovanjem.«

Potem se je Darakno sežgal in goreti je začelo vse okoli njega. Alarmon je videl le še senco ptiča v zraku. Vse se je stemnilo in pred Alarmonom se je pokazal gozd, pogorel les in postelja, na kateri je spal. Alarmon ni vedel, ali je bilo to vse res ali se mu je samo sanjalo. Spomnil se je na Darakna. Ugotovil je, da je on kriv. Z urokom prividov je vse pričaral okoli njega. Alarmon ni razumel konca privida – vse je gorelo in videl je le senco ptiča. To mu je bilo res čudno. Tudi Darakno ni vedel, kaj je prišlo v njegovo čarovnijo in mu jo pokvarilo.

Alarmon se je odpravil naprej. Še štiri dni bo potoval, da bo prišel v Stari gozd, ki je zelo nevaren. Dan se je kmalu iztekel. Alarmon se je spet utaboril in se obdal s ščitom, da ga Darakno ne bo spet mučil. Ni pa še ugotovil moči medaljona, ki mu ga je dala Flamenija. Bo že pokazal svoje moči. Potem je zaspal. Naslednji dan ga ni napadla Daraknova zlobna magija. Še naslednji dan je bil popolnoma v redu. Napočil je že zadnji dan potovanja po Travnatem gozdu. Tudi ta dan je minil brez težav.

A Darakno je uresničil še en načrt. Ustvaril je vojake, ki so bili iz črvov. Če si jih presekal na pol ali pa jim odsekal kateri koli del telesa, jim je ta zrasel nazaj. Vojaki so imeli namesto prstov ostre in dolge kremplje, ki so presekali vse. Tudi jeklo in diamant.

Alarmon je prespal še zadnjo noč v Travnatem gozdu. Zjutraj se je odpravil v Stari gozd. Bil je tak kot Travnati gozd, le da je bilo vse posušeno in sonce so zakrivali oblaki. Alarmon je spet zaslišal tisti šum, ki ga je prvič slišal v klet. Ozrl se je, da bi videl, kaj ga je povzročilo, a nikjer ni bilo nič. »Pokažijums seijums!« je zaklical Alarmon, a se ni nič zgodilo, zato se je raje hitro odpravil naprej. Hodil je in hodil in vedno bolj ga je vse strašilo, saj je bil gozd res strašen. Na skrivaj so mu sledili vojaki Darakna. Kmalu se je zvečerilo in Alarmon si je pričaral posteljo. Zaradi varnosti se je obdal še s ščitom. Zjutraj je bilo še vedno tako temno, kot da je noč. Alarmon je uničil posteljo in ščit ter se odpravil naprej. Kmalu pa je zaslišal črvive glasove, ki so peli:

                                               Jagnje malo se izgubilo je.

                                               V naše kremplje priskakljalo je.

                                               To zabavno je.

                                               Na bo nam pobegnilo,

                                               ne bo nas ukanilo.

                                               Ker ujeto jo imamo.

                                               Jagnje malo pravo.

                                               Nato ga bomo odpeljali.

                                               Tja, kjer sence so doma.

                                               Zato nam ne uidi.

                                               Spak mali ti.

                                               Resno povemo ti.

                                               Pridi, le pridi, jagnje malo ti.

                                               Zdaj naše si.

                                               Zdaj naše siiiiiiiii.

In nato so izza posušenih rož in trave skočili ljudje. Bili so narejeni iz črvov in njihovi prsti so bili nevarni kot meči. Eden je napadel Alarmona. Bil je tako hiter, da Alarmon ni mogel izvleči meča. Alarmunu je v trebuh zapičil svoje kremplje in ga porinil na tla. Alarmona pa sploh ni nič bolelo, kot da ga ne more ubiti z ostrimi kremplji. Potisnil mu jih je globlje v trebuh, a Alarmonu se je zdelo, da se ga samo dotika. Ni razumel, zakaj mu ni nič. Črviv človek mu je kremplje zarinil tako globoko, da so Alarmona prebodli, a Alarmon ni ničesar čutil. Potem pa je pogledal kristal kraljice Flamenije in ta je močno žarel. To je bila moč njenega kristala. Meč ali kakšno drugo orožje ga ni moglo ubiti. Alarmon je izvlekel meč in presekal človeka, ki mu je rinil svoje ostre prste v njegov trebuh. Ko sta obe polovici padli na tla, je Alarmon hitro vstal. Potipal je svoj trebuh. Sploh ni bilo lukenj, ki mu jih je naredil črvivi človek. Vse se je zacelilo. Seveda se je črviv človek, ki ga je razsekal, spet sestavil nazaj in napadel Alarmon. Ta je še vedno imel urok dobrega mečevanja in črvivega človeka razrezal na pol. Ta pa se je spet sestavil. S čarovnijo ga je razstrelil, a se je spet sestavil. Ubil ga je s čarovnijo, a je spet oživel.

Potem pa so ga vsi napadli. On jih je sekal in uničeval s čarovnijo, a so se sestavljali nazaj, zato je Alarmon mislil, da so neuničljivi. Nato jih je poskusil uničiti še z ognjem in uspelo je. Tako jih je ubil. Alarmon je pospravil svoj meč. Rekel je: »Spretnijums« in pričela se je bitka z novimi črvivimi ljudmi. Črvivi ljudje so napadali Alarmona, ta pa se jim je izmikal in jih uničeval z ognjem. Ker je bil zdaj spreten, se je izmikal njihovim napadom kot kakšen mojster borilnih veščin. Kmalu jih je vse sežgal. Darakno pa je poslal nove. Tudi te je hitro uničil. Darakno se ni vdal. Vojake je kar naprej pošiljal. Alarmon pa jih je vedno vse zažgal v pepel. Darakno je svoje napadalce izboljšal. Bili so še bolj spretni in hitri. Alarmon pa jih je vseeno brez težav uničil. Darakno svojih vojakov ni mogel začarati, da bi bili odporni na ogenj. Ni vedel zakaj, zato pa jih je tako izboljšal, da so lahko leteli. Alarmon se je začaral, da je lahko visoko skakal in jih požigal. Kmalu se je znočilo, a bitke še ni bilo konec. Zdaj pa je Darakno začaral, da so Alarmona črvivi ljudje obkolili. Bili so v zraku okoli njega oz. povsod okrog njega. Počasi so se mu bližali, da bi ga uničili. Alarmon pa je vrtel paličko nad svojo glavo, oči so se mu rdeče zasvetile, ustvaril je ognjeni krog in vsi človeški črvi okoli njega so se zažgali, celo malo okolice. Potem pa je ognjeni krog eksplodiral in skoraj cel Star gozd je zagorel. Darakno pa ni odnehal. Poslal je toliko črvivih ljudi, da so se okoli Alarmona okrogle gmote črvivih ljudi zažgale in eksplodirale. Cel Stari gozd se je stresel in zažgal. Darakno je poslal še tisoč vojakov na Alarmona. Alarmon pa je le zamahnil s paličko in požar, ki ga je ustvaril, je napadel tisoč črvivih ljudi in jih vse uničil. Darakno se je vdal, ni imel nobenega načrta več. Alarmon je pogasil požar, gozd popravil, da je bil takšen kot na začetku. Bil je čisto utrujen. Pričaral si je posteljo in ščit ter zaspal. Naslednjega jutra je nadaljeval pot.

Bil je zelo ponosen, da se je prejšnji dan tako dobro boril. Prepričan je bil, da bi bil Angorn ponosen nanj. Zelo je bil vesel dragulja, ki ga je varoval pred rezili. Prav tako pa ga je zanimalo, če bi ga varoval tudi pred magijo. To bo moral še izvedeti. Po dveh urah hoda je zaslišal nek hrup. Hitro je šel pogledat, kaj je to. Nedaleč stran je videl tri ogromne kuščarje, ki so hodili okoli jajca. Jajce je pokalo, izgledalo je, da se bo iz njega nekaj izvalilo. Alarmon je začaral kuščarje, da so zleteli v nebo in hitro stekel k jajcu. Ravno se je izvalilo. Na tleh je ležal še sluzast novorojen zmajček! Alarmon ga je pobral in si ga ogledal. Bil je moder, med prsti je imel plavalno kožico, lepa krila in ko je kihnil, je izbruhnil moder ogenj. To je bil vodni zmaj. Alarmon se je odločil, da bo to njegov ljubljenček. Skupaj z njim se je odpravil naprej. Kmalu sta prišla do reke Malovelik. Ni bila globoka, široka pa tudi ne prav preveč. Alarmon je zmajčka držal v naročju in šel čez reko. Zmajček pa mu je skočil iz rok in šel v vodo. Skakal je sem in tja in se igral. Alarmon se je usedel in ga opazoval. Kmalu se je zmajček utrudil in odšel k Alarmonu, ki ga je vzel v naročje in odpravila sta se naprej. Ko je bila ura poldne, sta zagledala rob gozda. Pred njima se je raztezala voda. Kamor si pogledal, si videl samo vodo. To bo njuna naslednja dogodivščina.

ŠESTO POGLAVJE             VODA IN MEHURČKI

Voda, ki se je razprostirala pred Alarmonom in malim vodnim zmajčkom, je bila veliko jezero Arnul. Alarmon je vzel zemljevid jezera in si ogledal pot. Začela se bo na Vodnih nižinah, nato čez Prepade smrti – niso tako nevarni, kot se zdi, mimo Podvodnih gora, čez prijetno mesto Arul, ki leži v zračnem mehurčku in mimo podvodne kotanje Smrtnul. Na zemljevidu je bila na njej narisana lobanja, ki predstavlja smrt. Alarmon je upal, da tam ni nič.

Odpravila sta se. Alarmon se je obdal z urokom, da lahko diha pod vodo. Zmajčku tega ni bilo treba dati, saj je bil voden zmaj, ki lahko diha pod vodo in na kopnem. Oba je še začaral z urokom, da ne bosta zaspana, saj je pod vodo malo težje spati, pa še z urokom, da se bosta lahko brez težav gibala pod vodo, kot da sta na kopnem. Sebe je še začaral, da ga oči ne bi pekle pod vodo in da bo lahko govoril pod vodo. Svojo obleko je začaral, da pod vodo ne bo mokra in da se stvari v njegovem žepu zaradi vode ne bodo uničile.

Skočila sta v vodo. Alarmon je imel občutek, kot da ni pod vodo, ampak na celini. Vesel je bil, da njegovi uroki delujejo. Zdaj sta bila v Vodnih nižinah. Povsod je bil rjav pesek, nikjer nobene alge. Zmajček je veselo plaval in se igral. Bil je tako srečen, da je lahko pod vodo. Hodila sta in hodila. Zmajček je sem in tja ujel kakšno ribo, saj je zaradi plavanja postal lačen. Alarmonu je bilo pod vodo tudi všeč. Zdelo se mu je, da je pod vodo lepše kot na kopnem. Zato je zapel pesem:

                                               Pod vodo sem,

                                               pod vodo sem.

                                               To je lepo,

                                               res hudo.

                                               No no no no no no no.

                                               Z majhnim zmajem plavam tu,

                                               kjer ribe so doma,

                                               kjer ribe so doma.

                                               Svet ta čaroben je,

                                               res je,

                                               res je,

                                               res je.

                                               Alge, ribe in mehurčki,

                                               te obdajajo,

                                               te obdajajo.

                                               Plavaj, plavaj, kolikor se ti da,

                                               kolikor se ti da,

                                               kolikor se ti da.

                                               Na na na na na na na na na na na na.

                                               Res verjemi,

                                               verjemi mi,

                                               verjemi mi.

                                               verjemi mi.

                                               Da tu je pravljično,

                                               pravljično,

                                               pravljično,

                                               pravljičnoooooo.

Hodila sta ves dan, a Vodnih nižin ni bilo konec. Alarmon se je usedel, da bi si odpočil. Zmajček se mu je stisnil v naročje.

»Kako naj ti bo ime?« je vprašal zmajčka.

On pa mu je prhnil v obraz. »Že vem. Ime ti bo Ergorn. Podobno je, kot je bilo ime moje staremu prijatelju,« mu je povedal Alarmon.

Zmajček se je še bolj stisnil k njemu.

»To bom razumel kot ja,« mu je rekel. Kmalu sta nadaljevala. Po treh urah hoda sta prišla do Prepadov smrti. Videla sta veliko dolgih lukenj. Med njimi pa je bilo pet metrov zemlje. Alarmonu je bilo znano, da prepadi niso tako nevarni, zato sta samo odplavala naprej. Plavala sta nad prvim prepadom. Alarmona je malo skrbelo, čeprav je vedel, da prepadi naj ne bi bili smrtonosni. Varno sta prišla mimo. Potem sta odšla čez drugi prepad, tudi tu sta imela srečo. Vse je bilo v redu, tudi ko sta preplavala tretji, četrti, peti, šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti, enajsti, pri trinajstem in zadnjem pa se jima je zgodila nesreča.

Zmajčka je posrkalo v globine. Alarmon se je podal za njim, a je neka sila tudi njega začela vleči navzdol. Izvlekel je palico, jo usmeril v globine ter na ves glas zaklical:

»Uničijums!« in ustrelil oranžen žarek svetlobe v globino prepada. Ni ju več vsrkovalo v globine, slišal se je le še krik. Odplavala sta do dna in tam videla ogromno ribo. Bila je nezavestna. Alarmonu je takoj postalo jasno, da je to riba vsrkovalka, ki vsrka vse, kar je okoli nje. Hitro sta priplavala iz prepada, preden bi se riba prebudila. Pot sta nadaljevala na Podvodnih gorah. Med gorami so bili močni podvodni tokovi, ki bi ju lahko odnesli nazaj h prepadom. Zato sta morala iti pod goro. Na srečo je tunele izkopalo že staro ljudstvo, ki živi v mestu Arul. Priplavala sta do vznožja gore in zagledala velika vrata, nad katerimi so bili simboli:

Alarmon je nekaj zašepetal in na simbole ustrelil vijoličen žarek svetlobe. Namesto njih so se pokazale besede:

TUNEL SO ZGRADILI PRVI PREBIVALCI MESTA ARUL, DA BI LAŽJE PRIŠLI DO DOMA. KDOR PA NE POZNA SKRIVNOSTI, IZ TUNELA NE BO PRIŠEL.

Alarmon in zmajček sta se vseeno odpravila naprej. Tunel je bil temen, zato je Alarmon prižgal lučko na svoji palici. Stene tunela so bile polne slik in pesmi starega podvodnega ljudstva. Na slikah je bilo prikazano, kako so ljudje gradili tunel in mesto Arul ter ga obdali z mehurčkom, da bi prebivalci imeli kisik. Po minuti hoda pa je na steni pisalo:

PET JE POTI, A LE ENA PELJE VEN.

Res sta kmalu prišla do konca tunela in ta se je razcepil na pet prehodov. Nad prehodi pa je bila zapisana rešitev v uganki:

SREDINA MORSKI PES JE. LEVI OD NJEGA JE RIBA. LEVI OD LEVEGA KIT JE. DESNI OD SREDINSKEGA SPUŽVA JE IN DESNI OD DESNEGA PIRANHA JE. IZBERI MODRO, KJER PRAVA POT JE.

Alarmon je razmislil. Sredinski tunel je morski pes, se pravi ni izhod. Za levega, kjer je riba, ni bil prepričan, da je to izhod. Zraven je tunel, ki je kit. To bi mogoče lahko bila pot ven. Desni od srednjega je bil spužva, ta gotovo ni pravi, saj so stari graditelji mislili, da prinaša smrt. Zraven njega pa piranha. To tudi ni bil pravi odgovor. Ali je odgovor kit ali riba, je razmišljal Alarmon. Potem pa se je spomnil, da je prej na steni videl sliko kita in pred njim ljudi, ki so se mu klanjali, zato je odgovor kit. Z zmajčkom sta odšla v tunel. Čez nekaj časa sta na steni zagledala napis:

ČESTITAMO. USPELO TI JE PRITI ČEZ. PRED TEBOJ SE BO KMALU PRIKAZALO MESTO ARUL.

Alarmon in zmajček, sta kmalu prišla na svetlo. Sredi vode sta zagledala ogromno mesto na veliko ploščadih, ki so bile povezane s stopnicami. Na vsaki ploščadi je bilo veliko hiš. Celotno mesto je bilo v velikem mehurčku.

Alarmon se je hotel malo ustaviti. Priplavala sta do dela mehurčka, kjer sta bila dva stražarja. Na glavi sta imela neko kroglo, ki jima je omogočala dihanje. Ko sta prišla do njiju, sta ju stražarja vprašala:

»Kdo sta?«

»Sva popotnika, ki bi se rada tu ustavila v vašem čudovitem mestu,« mu je odgovoril Alarmon.

»Kako lahko dihata pod vodo?« sta ju vprašala vojaka.

»Takšna sva, da lahko dihava na kopnem in pod vodo,« jima je pojasnil Alarmon.

»No, vstopita,« je rekel eden izmed vojakov in se dotaknil mehurčka. Majhen del se je obarval svetlo sivo in tako sta Alarmon in njegov zmajček vstopila v mesto Arul. Znašla sta se na prvi ploščadi, kjer je bilo mnogo trgovin in stojnic. Vzpela sta se po prvih stopnicah in prišla na naslednjo ploščad. Tu je bilo mnogo hiš in blokov. Na naslednji ploščadi pa so bili bari in počivališča. Alarmon je zavil v enega, nad vrati je pisalo PRI MORSKEM ZMAJČKU.

Ko sta odprla vrata, so gostje gostilne in počivališča peli pesem:

                                               Tu se gostimo in kadimo.

                                               Veseli smo, ker popivamo!!

                                               To je naša pravica!!

                                               Pravica!!

                                               Pridi, pridruži se nam.

                                               Pri morskem zmajčku sedimo,

                                               na dnu morju.

                                               Tu kadimo in popivamo,

                                               noč in dan.

Alarmon se je prerinil mimo do gostilničarja in ga vprašal:

»Jaz in moj mali zmajček potrebujeva sobo.«

»Kaj iščeš tu v teh krajih čarodej?« ga je vprašal gostilničar.

»To je moja stvar,« mu je odgovoril Alarmon.

»Ne dobiš sobe, če ne poveš, kaj počneš tu,« mu je še enkrat rekel gostilničar. Vsi so utihnili. Alarmon se je hotel obrniti in iti. A so mu pijani gostje zaprli pot. Obrnil se je proti gostilničarju in mu rekel:

»Kakor sem že povedal, to je moja stvar.«

»Kakor sem že rekel, ne dobiš sobe, dokler mi ne poveš, kaj delaš tu,« mu je odvrnil gostilničar.

Alarmon je izvlekel palico. Trikrat zamahnil in zgradbo je čisto streslo. Potem pa se je odpravil v sosednji bar. Nad vrati bara pa je pisalo PRI MORSKI ZVEZDI. Vstopil je in prav tako prosil za sobo. Tu so jima sobo dali. Odšla sta vanjo in se nastanila. Alarmon je mislil tu ostati dan ali dva, toliko, da si nabereta moči. Zmajček se je ulegel na posteljo in zaspal. Alarmon pa se je ulegel zraven njega. Ker zaradi uroka ni mogel spati, je razmišljal o poti, ki ga še čaka. Čez nekaj časa je sonce osvetlilo vodo, saj je bilo jutro. Alarmon je zbudil zmajčka. Preden sta odšla, je Alarmon napisal gostilničarju pismo, saj sta odšla tako zgodaj, da ga še ni bilo:

                                               GOSPOD GOSTILNIČAR!

S tovarišem zmajčkom sva se morala prej odpraviti na pot. Hvala za vaše gostoljubje.

Čarovnikov vajenec

Zraven pa je priložil malo denarja. Kmalu sta prišla na prvo ploščad. Spet sta bila tu dva stražarja.

»Kam pa vidva tako zgodaj?« ju je vprašal eden izmed stražarjev, ko sta prišla bliže.

»Morava oditi,« mu je odgovoril Alarmon.

Stražar ga je malo sumljivo pogledal in se dotaknil mehurčka. Spet so se oblikovala svetlo siva vrata in Alarmon ter njegov zmajček sta izstopila. Po eni uri plavanja se je pred njima pojavila velika in globoka kotanja Smrtnul.

Alarmon je vedel, da naj bi bila smrtonosna, zato ju je začaral. Postala sta nevidna, neslišna in nečutna. Upal, da se jima ne bo nič zgodilo. Kmalu sta iz globin kotanje zaslišala grozen zvok. Proti površju je plavala ogromna hobotnica. Zdaj je Aarmon vedel, zakaj je bila na zemljevidu narisana okostnjaška glava. Na srečo ju ni videla, slišala ali čutila, zato sta se odpravila naprej. Darakno pa ju je ravno ta trenutek opazoval in izničil urok. Nista bila več nevidna, neslišna in nečutna. Hobotnica ju je opazila in ju hotela napasti. Alarmon je izvlekel palico in rekel:

»Okamijamos.«

Hobotnica se je spremenila v kamen ter potonila v kotanjo. Pot sta nekaj časa nadaljevala brez težav. Nenadoma pa se je pred njima iz peska pojavila podoba Darakna! Izgovorila je urok ter potegnila zmajčka. Ovila ga je s peskom in že ga ni bilo več. »NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!« se je zadrl Alarmon, postava pa je spregovorila: »Pozdravljen Alarmon. Tvojega malega zmajčka ti vrnem, če mi daš medaljona, ki ju nosiš!!!«

»No, prav,« je rekel Alarmon postavi in ji vrgel medaljona. Peščena postava je tudi medaljona ovila v pesek in že sta izginila.

»Zdaj mi ga pa vrni,« je Alarmon rekel postavi.

»Mva ha ha ha ha ha haaaaaa! Kako si neumen. Si mislil, da ti ga bom kar tako vrnil. Če hočeš dobiti zmajčka in svoja medaljona, boš moral na rob Temne dežele, v ruševine trdnjave Darak Dar,« mu je rekla postava in izginila.

Alarmon je bil zelo jezen. Ni hotel izgubiti še zmajčka. Pa tudi svoja medaljona potrebuje, saj brez njunih moči ne more nadaljevati potovanja. Zato se je odločil, da bo šel v Temno deželo. Ni nameraval iti tja, saj vsi, ki so šli tja, niso preživeli. Zaviti je moral s svoje poti in se odpraviti na vzhod. Do večera je prišel na kopno in se odpravil v Temno deželo. To je bil Daraknov načrt. Vzel mu je medaljona in še zvabil ga je v Temno deželo, kjer mrgoli gnusnih bitij, ki prinašajo pogubo.

SEDMO POGLAVJE                       TEMNA STRAN DEŽELE

Alarmon se je odpravil na vzhod dežele. Šel je v Temno deželo. Brez svojih amuletov in brez zmajčka ob sebi. In naredil bi vse, da bi ga dobil. Kmalu je prišel na rob Temne dežele. Nebo je bilo temno in iz gozda, ki je bil pred njim, so se slišali grozljivi zvoki. Alarmon je vseeno vstopil. Drevesa so bila suha in bilo je tako temno, da se ni nič videlo. Na vsake toliko so se slišali čudni glasovi. Kmalu se je izkazalo, da je bila le sova ali netopir. Gozda je bilo konec in Alarmon je videl veliko in opustošeno deželo. Na sredi je stal vulkan. Bil je ogromen. Vsaj desetkrat večji kot palača kraljice Flamenije. Alarmon je že slišal za ta vulkan. Imenoval se je Darak Dum. In Alarmon je vedel, da skriva veliko skrivnost. Hodil je in hodil do vulkana. Ni hotel čarati, da ga kakšna sovražna sila ne bi opazila.

Po treh urah je prišel do roba vulkana. Pogledal je navzgor in videl skale, ki so se dvigale v nebo. Pričel je plezati na visok vulkan. Pot je bila mučna. Ostro kamenje mu je trgalo obleko in mu porezalo roke. Kljub temu je nadaljeval. Kmalu je bil trideset metrov nad tlemi in ko je pogledal navzdol, mu je postalo slabo. Vzpenjal se je naprej. Kmalu je postalo še bolj temno, Alarmon je bil že povsem izmučen. Priplezal je do skalnega previsa in se odpočil. Čez nekaj časa je nadaljeval. Bil je vse bolj utrujen in izmučen, mislil je, da bo padel navzdol.

Seveda je vse to počel Darakno. Alarmon ni imel medaljona, da bi ga ščitila. Nikjer ni bilo kraja, kjer bi lahko legel in si odpočil, zato je moral pot nadaljevati. Začaral se je z urokom, da ne bil tako izmučen, a ni dosti pomagalo. Daraknova moč je bila premočna. Po vulkanu je plezal in plezal, ni in ni dosegel vrha. Vsakič, ko je pogledal navzgor, se mu je zdelo, da je komaj na začetku poti. Ko pa je pogledal navzdol, ni videl tal. Po nekaj dneh plezanja je končno zagledal vrh, ki je bil sto metrov nad njim. Z zadnjimi močmi se je povzpel do vrha. Ko je prispel, je videl ogromen rov, ki je vodil v vulkan. Ko se je razgledal okoli sebe, je v daljavi zagledal svoj dom, po katerem se mu je večkrat tožilo. Videl je Osamljene ravnice, gozd Malovelik, jezero in celo Temno deželo. A nikjer ni bilo trdnjave, v kateri naj bi bili njegov zmajček in medaljona. Pred njim je bila le temna in opustošena dežela. Nenadoma se je spomnil, da vulkan skriva skrivnost. Nekje mora biti vhod vanj. Skriven vhod. Alarmon je razmislil, kje bi lahko bil. Spomnil se je na skalni previs, na katerem je počival. Mogoče je vhod kje tam. Alarmon se je moral spustiti po skalnati poti navzdol. Plezal je in plezal in bil spet vse bolj izmučen in poškodovan. Mislil je že, da bo umrl. Plezal je vse, dokler ni prišel do skalnega previsa, na katerem si je odpočil.

Nikjer ni videl kakšnih vrat ali česa podobnega, kar bi pomenilo, da je nekje vhod v vulkan. Kmalu pa je zagledal težko vidne simbole. S palico je posvetil na simbole in na njih je pisalo: DARAK DAR JE NA DRUGEM KONCU TEME. IN LE TEMNA SILA PRIDE DO NJEGA. Alarmn je takoj vedel, kaj naj bi to pomenilo. Palico je usmeril v skale in rekel: »Kilijums.«

Zaradi uroka smrti so se skale odmaknile. Prav je razmišljal, da vrata odpre urok smrti – temna sila. Alarmon je vstopil v vulkan. Po kamniti poti, ki so jo podpirali stebri, je prišel v osrčje vulkana, kjer je bil na koncu poti ognjeni portal. Alarmon si ni upal vstopiti, a za prijatelja bi naredil vse, zato je vstopil v ogenj. Sploh ga ni občutil. Na drugi strani portala je zagledal ogromno trdnjavo. Kamorkoli je pogledal, je videl zidove in stolpe. Nebo je bilo še bolj temno kot v Temni deželi in bilo je precej mrzlo. Alarmon je zagledal velika vrata, nad njimi pa je bila narisana postava v ogrinjalu s kapuco. V roki je držala veliko čarobno palico. Levo in desno od njega so bili štirje čarovniki, ki so se mu klanjali. Alarmon ni vedel, kaj in kdo je to, sumil pa je, da je povezano z Daraknom. Približal se je vratom in ta so se kar odprla. Vstopil je.

Znašel se je na hodniku, ki je vodil levo in desno. Odločil se je za desno stran. Hodil je in hodil. Bakle so bile povsod, zato mu ni bilo treba prižgati lučke na palici. Kmalu je prišel do roba hodnika, kjer je bilo stopnišče, hitro je stekel gor. Stopnišče se je vijugalo in se cepilo, a Alormon je hodil naravnost naprej. Po dveh urah hoje je prišel na vrh najvišjega stolpa in videl je cel Darak Dur. Bil je zelo zelo ogromen. Tolikšne stavbe še ni videl. Res je bil velik. Trdnjava je bila obdana s prepadi. Alarmon si je mislil, da zmajčka nikoli ne bo našel, a se je spomnil na puščico, ki ga je vodila iz labirinta pri kačah. Začaral jo je in ukazal, naj mu pokaže, kje sta njegov zmajček in medaljona. Puščica je že švignila naprej in Alarmon je tekel za njo. Kmalu je zaslišal zmajčka in zagledal ogromna vrata. Spet so se odprla in Alarmon je vstopil. Zagledal je dolg hodnik, ki je vodil v temo. Puščica mu je kazala, da mora tja. Alarmon je stekel. Kmalu je prišel v okroglo sobo. V sredini je bil zvezan zmajček in medaljona. Stekel je do zmajčka, ga odvezal in vzel medaljona.

Darakno pa je seveda vse to videl. Hitro je začaral, da so se zidovi premikali. Prehodi so se zapirali in se odprli novi, ki so vodili drugam. Kot nek labirint, kjer so se spreminjali hodniki. Alarmon in zmajček sta tekla iz trdnjave, ko se jima je hodnik zaprl in se odprl na njuni desni. Alarmon je samo stekel tja, saj je bil tako vesel in je hotel priti ven, da je pozabil premisliti o izhodu. Tekla sta in tekla. Prehodi so se jima zapirali in odpirali. Kmalu sta spet prišla v prostor, kjer je našel zmajčka in medaljona, ki ju je imel spet na sebi. Iz tal je zrasla kamnita postava. Bila je ogromna in izgledala je kot goblin. Alarmon je kar okamenel. Pozabil je na palico in magijo. Samo stal je. Kamnita pošast ga je udarila in Alarmon je zletel ob steno. Padel je v nezavest. Ko se je zbudil, je še vedno ležal na tleh. Zmajčka ni bilo nikjer več. Potipal si je vrat in tudi medaljonov ni bilo več. Odločen, da spet najde prijatelja in medaljona, je odšel naprej. Puščica, ki mu je kazala smer, je bila še vedno pri njem. Darakno jo je uročil, zato ni več kazala prav. Alarmon se je potikal po Darak Daru in ni vedel, ali bo še kdaj videl prijatelja. Puščico se je začela vrteti, bila je pokvarjena, zato jo je uničil. Med tavanjem si je zapel žalostno pesem:

                                               Sam sem tu,

                                               v deželi zlobe in strahu.

                                               Tu svetlobe ni,

                                               veselja in dobrote.

                                               Le tema in mrak.

                                               Žalost in jeza v zraku sta.

                                               Dežela ta grozna je.

                                               Brez prijatelja in veselja.

                                               Zloba prijatelja mi zaplenila,

                                               tu v Darak Duru ga zaklenila.

                                               Življenje težko mi je,

                                               saj brez prijatelja težko je.

                                               Našel ga bom!

                                               Srečo povrnil si.

                                                Zdaj pa sem brez nje.

                                               Kmalu skupaj bova,

                                               In se odpravila na prej, kjer je dogodivščin kej.

Taval je in taval po hodnikih, ki so se spreminjali. Kmalu je prišel do temnega prostora. Na steni je bilo zapisno:

                                               Strah je strašen.

                                               Strah je grozen.

                                               Vsak ima svojega.

                                               Če želiš priti varno čez,

                                               se moraš soočiti z njim.

Alarmon ni hotel čez to sobano, a mu je nekaj pravilo, da je tam zmajček, zato je vstopil. Hodil je po temnem prostoru in nič ni videl. Kar naenkrat je zagledal zmajčka in medaljona, a z njimi nekaj ni bilo v redu. Dragulji so se drobili in zmajček je krvavel. Potem pa se je Alarmon spomnil, da je to le njegov strah in odšel je naprej. Spet je hodil po temi, kmalu se je znašel v okrogli sobani. Okoli njega je bilo veliko kamnitih pošasti, ki so se zapodile vanj. Alarmon je premagal svoj strah, zaprl je oči ter se odpravil naprej. Kmalu je bilo vsega konec in spet je prišel na hodnik, ki se je spreminjal. Hodil je in hodil ter prišel do dvorane, nad katero je pisalo: SOBANA ZAUPANJA. Alarmon je zagledal lavo in na drugem koncu vrata. Ni vedel, kaj preizkus zahteva od njega in kako naj prečka lavo. Potem pa se je spomnil. Enostavno mora stopiti v lavo in verjeti, da bo vse v redu. Zavzdihnil je in skočil. In res, vse je bilo v redu. Mirno je prišel čez.

Odšel je naprej. Taval je in taval po hodnikih. Prispel je do vrat, nad katerimi je bil spet narisan čarodej in na vsaki strani še štirje. Vstopil je. Soba je bila ogromna. Bila je na sredini Darak Dura. S stropa je visela veriga, na njej pa so bili privezani zmajček in dragulji. Alarmon je že izvlekel palico, takrat pa je po zraku zadonel grozen zvok:

»Mva ha ha ha ha ha ha ha ha ha ha. Alarmon! Lepo te je spet srečati. Vedel sem, da boš naredil vse, da dobiš svojega zmajčka nazaj. Zato sem ti ga vzel. Da bi bilo težje, pa sem ti vzel še dragulja. Mislil sem, da bo s tabo konec že na vulkanu, ampak si se dobro odrezal. Pot po Darak Duru sem ti otežil s preizkusi, a si tudi te uspešno opravil. Imeli pa so tudi skrivnostne moči. Vsakič, ko si premagal svojo oviro, sem ti zmanjšal samozavest. Tega še ne čutiš sedaj, ampak boš kmalu. Mva ha ha ha ha ha ha. Največji vpliv pa so imeli hodniki. Odkar so se začeli premikati, so ti poleg samozavesti izničili tvoje veselje. Kmalu ne boš imel več veselja do ničesar in vseh stvari se boš bal. Zapomni si, Alarmon, s tvojim podvigom je konec! Mva ha ha ha ha ha ha ha ha!!!«

»Lažeš!« se je Alarmon zadrl nazaj.

Potem pa se je prikazal pred njim Darakno! Oblečen je bil v črno obleko s kapuco, pod katero so se videle le rdeče oči. V roki je držal veliko črno palico s črnim draguljem na vrhu.

Alarmon je imel palico v pripravljenosti.

»Ne trudi se me ubiti, Alarmon, saj bo moj vpliv kmalu začel delovati. Postal boš žalosten in nesamozavesten. Pred tvojim koncem ti pa še nekaj pojasnim. Vem, da te zanima slika čarodeja in na vsaki strani so še štirje drugi. Naj ti pojasnim njen pomen. Na sredini sem jaz! In na vsaki strani so štirje čarodeji, ki so živeli dolgo tega. Pokopani so v mojem gradu in ko pridem na oblast, bom imel moč, da jih oživim in z njimi bom zavladal svetu. Mva ha ha ha ha ha ha ha ha ha ha!!! To se bo zgodilo kmalu. Najprej bom porazil tebe in potem še Alastarja in druge čarovnike. Svetu bosta zavladala tema in strah. Alarmon, mislim, da sva se zadosti igračkala, zdaj bom poskrbel zate. Kljub mojemu uroku sem se odločil, da malo prej opravim s tabo.«

Ko je to izgovoril, je izginil. Alarmon je kar otrpnil, potem pa je zmajček zacvilil in Alarmon se je predramil. Ustrelil je v verigo, kjer je bil zmajček privezan, in veriga je padla na tla. Ujel je zmajčka in ga objel. Od veselja je pozabil na dragulja, ki sta se zdrobila. Kljub temu pa je bil prestrašen, saj ni vedel, kaj mu je Darakno hotel povedati.

Nato se je vse začelo tresti. Stene so se začele podirati. Alrmonu je takoj postalo jasno, kaj je Darakno s tem mislil. Celoten Darak Dar se bo zrušil nanj in njegovega zmajčka. Hotel je zbežati iz dvorane, a je bil vhod zasut s kamenjem. Stekel je na drugi konec dvorane. Tam je zagledal prehod in stekel tja. Tekel je in tekel, kmalu je prišel do stopnic in stekel naprej. Po nekaj minutah je prišel do večjega stopnišča, iz njega so se cepila še druga stopnišča. Hitro je tekel naravnost navzgor, spet se je znašel na vrhu najvišjega stolpa. Pod čarovnikom in zmajčkom se je vse rušilo. Alarmon je močno stisnil zmajčka k sebi, sedel in še zadnjič pogledal proti nebu.

Zagledal je gorečo ptico. Mislil je, da ima privide, zato je zamižal in sklonil glavo. Čez trenutek mu je postalo zelo vroče in potem se je vse močno zatreslo. Alarmon je odprl oči. Stal je pred Darak Darom oz. pred ruševinami Darak Dara. On in njegov zmajček pa sta preživela!!! Alarmonu ni bilo jasno, zakaj in kako se je to zgodilo, da sta bila v redu. Spomnil se je vročine in ognjene ptice. Prepričan je bil, da je ta ptica povezana z njunim pobegom. Alarmon je stekel poroti portalu in si zapel pesem, ker je bil vesel, da ima spet svojega prijatelja ob sebi:

                                               Prijatelja spet imam.

                                               Skupaj spet sva.

                                               Pot nadaljujeva,

                                               na cilj uspešno bova prišla.

                                               Mnoge nevarnosti za nama so,

                                               a najhujša pred nama je.

                                               Zato le naprej,

                                               koncu naproti.

                                               Saj bova zmogla,

                                               dajva naprej le pohitiva,

                                               Darakna pa v prah zmeljiva.

                                               Na na na na na na na na naaaa!!!

Bila sta deset metrov stran od prepada in kar naenkrat je počilo. Pred njima se je prikazal Darakno in jima rekel:

»Kam pa vidva tako veselo? Alarmon, vedno se nekako izogneš mojim urokom. A uroka, ki ti bo zmanjšal samozavest, ne boš mogel preklicati. Mva ha ha ha ha ha ha ha ha. Če se boš rešil še tega uroka, te bom uročil z drugim, ki ga ne boš mogel prekiniti. Mva ha ha ha ha ha ha ha ha ha ha.«

Darakno je dvignil roke, med dlanmi je nastala modra krogla. Potem pa je rekel:

»Alarmon! V tebi naj bo sila, ki te bo mučila. Kako, videl boš sam. Karijums semijums rekijums najijums uresničijums!«

In modra krogla je zadela Alarmona. Padel je na tla. Nič ga ni bolelo. Darakno se je zakrohotal in s svojo palico ustrelil v tla pred portalom. Del zemlje in portal sta padla v prepad. Alarmon je vedel, da je edina rešitev zanju, da skočita za portalom. Tvegal je. Znašla sta se pod ognjenim portalom in se ponovno pojavila v notranjosti vulkana. Na drugi strani portala se je slišal le še Daraknov krik besa. Alarmon in zmajček sta hitro stekla iz vulkana, tekla sta proti gozdu. Kmalu sta prišla na rob Temne dežele in nadaljevala pot proti cilju. Alarmon je vedel, da ga je Darakno uročil z zlobnimi uroki, a jih bo že premagal in se jim uprl. Najbolj ga je skrbelo, da jima ne bo uspelo priti do cilja. Govoril si je, da bo vse v redu.

OSMO POGLAVJE              KRATEK PREDIH

Alarmon in zmajček sta nadaljevala pot proti jugu. Bila sta vsa izmučena zaradi preteklih dni. Kmalu sta zagledala majhno leseno kočico. Iz dimnika se je valil dim. Za hišo je bilo veliko ograd z različnimi živalmi, Alarmon ni razločil, katere so. Približala sta se koči, Alarmon je potrkal na vrata. Odprla so se in zagledala sta starca, ki je bil oblečen tako kot Alarmon, le da je bila obleka modra. V roki je imel veliko palico z zelenim draguljem na vrhu. Bil je čarovnik. Alarmon ni imel več moči, zato se je zgrudil pred njim. Ko se je zbudil, je sedel na mehkem stolu v čarovnikovi hiši. Hiša je bila en sam prostor v obliki kocke s kaminom, mizo, posteljo, straniščem, dvema omarama, v enem kotu je bil kotel, na zidu okoli kotla pa so bile police z napoji in zelišči. Zraven stola, na katerem je bil, je bila lestev, ki je vodila na podstreho. Zraven napojev in zelišč so bila vrata, ki so vodila k ograjam, zraven mize pa vhodna vrata. Hiša je imela majhna okna.

Nasproti Alarmona je stal čarovnik, ki mu je rekel:

»Pozdravljen Alarmon. Težki dnevi so za tabo in mislim, da tudi pred tabo. Nikar se ne obremenjuj s tem, kako vem, kdo si in kako poznam tvojo preteklost. Sem brat tvojega učitelja, čuvaja in nekako tudi tvojega očeta. Ni tvoj pravi oče, saj te je našel pred pragom, ko si bil še čisto majhen. Moje ime je Aladar. Sem naravni čarovnik. Poznam skrivnosti narave in čarobnih bitij. Moja največja posebnost je branje misli, zato vem vse o tebi.«

Alarmon ni ničesar rekel. Spomnil se je na zmajčka. Ni ga imel več v naročju.

»Ne skrbi za svojega zmajčka Alarmon. Na varnem je zunaj v ogradi z drugimi bitji,« mu je povedal Aladar in nadaljeval: »Ga greva pogledat?«

Alarmon je prikimal in vstal.

Aladar ga je odvedel k vratom, ki so bila zraven napojev in zelišč, odprl jih je. Alarmon je zagledal mnogo ograd, v vsaki je bilo polno bitij. V eni samorogi, v drugi grifoni, v tretji hipogrifi, v četrti ogradi so bili troli, v ograjenem jezercu so bile morske deklice in vodne nimfe, v šesti stekleni kupoli z drevesi in rožami so bili palčki in vile, v zadnji ogradi pa so bili takšni in drugačni zmaji. Alarmon je zagledal svojega in stekel k njemu. Vzel ga je v roke in ga močno objel. Zmajček je bil tudi vesel.

»Alarmon, pridi v hišo, nekaj ti moram povedati,« je Alarmonu rekel Aladar.

Odšli so v hišo. Aladar mu je rekel: »Temni mojster te je uročil s hudimi uroki. Poskusil sem te rešiti in uspelo mi je izničiti enega. Tistega za samozavest. Ni pa mogoče izničiti tistega drugega, za katerega sploh še ne veva, kakšna je njegova moč. Vem le to, da je zelo hud, zato ti dam tole.«

V roke mu je porinil vejico z rdečimi cvetovi.

»To je Sambeyealayala. Varovala te bo, ko boš trpel najhujše bolečine,« mu je rekel Aladar. Alarmon ga je hotel nekaj vprašati, a mu je Aladar prej prebral misli in mu rekel:

»Zanima te, zakaj imam toliko bitij. Skrbim za njih, dokler niso popolnoma v redu. Nato jih spustim v naravo.«

Nekaj časa sta molčala, nato je Aladar rekel: »Pridi, pospremil te bom na podstrešje in če hočeš, lahko danes prespiš tu.«

Alarmon je prikimal. Po lestvi sta splezala na podstrešje. Bilo je majhno in dobro osvetljeno z baklami, na sredi je bila mehka postelja.

»Odpočij si,« je Aladar rekel Alarmonu. Alarmon se je ulegel na posteljo. Še vedno je bil izčrpan, takoj je zaspal. Ko se je prebudil, je bil že večer. Splezal je po lestvi navzdol in na mizi zagledal zmajčka. Ta mu je zlezel v naročje. Sedel je pred kamin. Ni slišal vstopiti Aladarja in je zapel:

                                               S temo konec je,

                                               a za kratek čas le.

                                               Kmalu se bom spet spopadel z njo.

                                               Jo premagal in pregnal.

                                               Zmagal bom.

                                               Svetloba v svetu spet glavna bo.

                                               Da lažje mi bo, zmaja imam,

                                               pa še Sambeyealayalo.

                                               Zdaj varen sem za zmago.

                                               Kmalu s temo konec bo!!!

»Lepo odpeto,« je rekel Aladar.

Alarmon se je obrnil in mu rekel: »Hvala.«

»Pojdi počivat, za jutri potrebuješ veliko moči.«

Alarmon je prikimal in po lestvi splezal v svojo spalnico. Ulegel se je na posteljo. Še vedno je bil malo izčrpan, a ni mogel zaspati. Kmalu je k njemu priskakljal zmajček in se stisnil k njemu. Alarmon je čez nekaj časa le zaspal. Sanjal je, kako jezdi samoroga in hiti proti temnemu gradu Darakna.

Ko se je Alarmon zbudil, je bilo že jutro. Po lestvi je splezal s podstrehe. Za mizo je sedel Aladar. Ko je zagledal Alarmona, mu je rekel: »Nič nimam proti tvojemu potovanju. Ampak dobro vprašanje je, ali je vredno umreti ali pa se hudo poškodovati. Moj brat misli, da še nisi pripravljen. Vem, kaj mi bi odgovoril. Ne bom te ustavil, ampak vseeno dobro premisli, če se splača iti.«

»Se,« mu je rekel Alarmon.

»No, prav. Preden greš, ti dam novo obleko. V taki raztrgani obleki ne moreš naprej,« je pojasnil Aladar. Vzel je svojo palico in z njo pokazal na omaro, ta se je odprla in iz nje je prišla še ena taka obleka, kot jo je imel Alarmon. Aladar si je nekaj zašepetal v brado in nova obleka je bila na Alarmonu, stara pa na tleh.

Alarmon se mu je zahvalil, poklical zmajčka, ki mu je sedel na ramo. Poslovil se je od Aladarja, z zmajčkom sta se odpravila premagat zlobnega čarodeja Darakna.

DEVETO POGLAVJE                      ČAROVNIŠKA BITKA

Alarmon in njegov zmajček sta nadaljevala pot proti Daraknovemu gradu. Do cilja je bilo le še tri dni hoda po Bledem gozdu. Alarmon je vedel, da se mu bo v kratkem nekaj zgodilo, saj ga je Darakno uročil s hudim urokom, ki ga tudi Aladar ni mogel preklicati. Kar je bilo najhuje, je bilo to, da je ostal brez obeh kristalov, ki sta ga ščitila. Zdaj sta le še prah v ruševinah Darak Darja. Ima pa Sambeyealayalo, ki naj bi ga tudi ščitila, ko bo trpel najhujše bolečine. Svojega prijatelja ni izgubil in to mu je veliko pomenilo.

Bilo je poldne prvega dne potovanja in Alarmon se je dobro počutil. Naslednjega dne pa ga je močno zabolela glava, kasneje tudi trebuh, a je stisnil rastlinico, ki mu jo je dal Aladar. Do naslednjega dne mu je bilo veliko bolje, zjutraj ga je začelo boleti celotno telo. Vejica mu je pomagala, a je vseeno čutil bolečine.

Do cilja je bilo le še dve uri hoda. Ko ga je med hojo zabolelo, je le močno stisnil svojo rastlinico. Čez nekaj časa sta z zmajčkom zagledala ogromen črn grad, ki je imel veliko stolpov. Pred njim je bil veliko posušene zemlje, kjer ni nič raslo. Grad je stal na robu pečine pred morjem. Alarmon ju je naredil nevidna, neslišna in nečutna. Hitro sta se odpravila naprej. Prišla sta pred grad. Bila sta nečutna, zato sta šla kar skozi zaprta vrata. Prišla sta na dolg hodnik, osvetljen z baklami. Ob steni so bili drug ob drugem postavljeni kipi črnih vitezov. Odpravila sta se do konca hodnika in spet šla skozi zaprta vrata. Zagledala sta stopnišče, ki se je vilo navzgor. Hitro sta stekla po njem. Ko sta prišla do vrha stopnišča, sta prišla v laboratorij. Na policah je bilo mnogo napojev in zelišč. Na tleh je bilo deset kotlov, v katerih so se kuhale neke čudne reči. Imele so močan vonj po gnilem mesu. Na drugem koncu laboratorija so bila vrata, ki so vodila na balkon. Alarmon je poskusil iti čez stene, a je spoznal, da so bile uročene, zato ni mogel. Obrnila sta se proti stopnišču, da bi se vrnila.

V tistem trenutku je Alarmon prevrnil stekleničko z napojem, ki se na srečo ni razbila. Pobral jo je in na njej prebral: NAPOJ POMAGALNIK. V oklepaju pod naslovom pa je bilo napisano: »Napoj popij in si zaželi kaj. POZOR! Ne smeš si zaželeti, da bi kdo umrl ali kaj podobnega, saj bo drugače to doletelo tebe!!!«

Alarmon je popil napoj in si zaželel, da bi vedel, kako priti še drugam v grad. V naslednjem trenutku je že vedel, kaj mora narediti. Šel je do stopnic, vzel palico in rekel: »Stopniščijums zaraiskrivnostijums« in stopnišče se je podaljšalo. Alarmon in zmajček sta hitro stekla naprej. Spet sta prišla do istega hodnika kot prej, le da je bilo tu veliko vrat. Na koncu hodnika je bila v zraku čudna vijolična energija. Alarmon in zmajček sta stopila vanjo in posrkalo ju je, kdo ve kam. Trgalo ju je in spet ponovno sestavilo. Alarmon je poskusil izstopiti iz te magije, saj je takoj ugotovil, da je to Daraknov varnosti ukrep. Vsega je bilo kmalu konec, z zmajčkom sta se znašla na vrh najvišjega stolpa.

Na vrhu najvišjega stolpa pa ni bilo ne vrat ali lopute, da bi lahko prišla nazaj v grad. Bila sta ujeta. Alarmon je poskusil tla razstreliti, a so se vedno zacelila. Potem pa se je spomnil nekaj zelo tveganega. Zmajčka je vzel v naročje in ju obdal s ščitom. Skočila sta s stolpa. Padala sta in padala ter kmalu padla na streho stolpa s tako silo, da sta jo podrla. Znašla sta se v prazni sobi in pohitela na hodnik, kjer ju je posrkalo ter odneslo v stolp.

Pomislil je, da sta nečutna, zato bi lahko odšla skozi steno. Čeprav v laboratoriju ni delovalo, se je odločil, da še enkrat poskusi. Delovalo je. Šla sta čez steno in se znašla v sobi, polni knjig, napojev, zelišč, čarobnih krogel in raznih čudnih magičnih bitji. Na sredi sobe je bila miza, za mizo stol in na stolu je sedel – Darakno!!! Bil je v isti obleki kot v Darak Duru. Darakno je pogledal proti Alarmonu in rekel: »Pozdravljen že drugič, Alarmon. Si mislil, da se mi lahko skriješ le z nevidnostjo, neslišnostjo in nečutnostjo. Vem, da ti je pomagal Aladar, saj sem ti vedno sledil in te nadzoroval. Dal ti je tudi Sambeyealayalo. To gnusno rožo, ki ti je pomagala prenašati moj urok, ki naj ne bi bil uničljiv, a ga je očitno zmanjšala. Veš, Alarmon, sit sem tega, da se midva tako igračkava drug z drugim in se loviva in boriva. Mislim, da je te najine igrice konec!«

Iztegnil je roko in ustrelil črno energijo v Alarmona in zmajčka, da sta poletela v zrak in prebila strop ter zletela iz gradu.

Padala sta proti ravnini pred gradom. Alarmon jima je z urokom ublažil padec. Ko sta pristala, se je pred njima takoj spet pojavil Darakno in mu rekel: »No, Alarmon poslovi se.«

Darakno je pripravil svojo palico na strel, Alarmon pa je za sabo slišal tisti šum, ki ga je prvič slišal v kleti. Ko je pogledal nazaj, je videl, da so bila tla malo ožgana. Spet je pogledal Darakna, ki je že hotel izgovoriti urok, a je za Alarmonom nekaj počilo in Darakno je obmiroval. Alarmon je pogledal za sabo, da bi izvedel, kaj je Darakna umirilo in zagledal je Alastarja!!!

»Pozdravljen, stari prijatelj,« je rekel Alastar. Takrat pa se je Darakno spet premaknil in rekel: »Pozdravljen, Alastar. Dolgo se nisva videla.«

»Prav imaš, res se nisva. Mislil pa, da je to lepa priložnost za najino novo srečanje,« mu je odvrnil Alastar.

»Veš, Alastar, mislim, da bo to najino zadnje srečanje, saj boš umrl,« mu je rekel Darakno »Bojim se, da je žal to res,« mu je odgovoril Alastar.

»Ha ha ha ha, Alastar, si res prišel umret?« ga je malo začudeno vprašal Darakno.

»Veš, saj nisem mislil sebe, ampak tebe,« mu je pojasnil Alastar.

»Motiš se, Alastar. Zdaj sta tu ti in tvoj vajenček. Zato lahko premagam oba. Mva ha ha ha ha ha ha!« se mu je zasmejal Darakno.

»Nikoli ne veš, Darakno, kaj se bo zgodilo,« mu je rekel Alastar.

»Dovolj igranja. Alastar. Zbogom za vedno. Mva ha ha ha ha ha ha,« se mu je spet zasmejal Darakno.

»Ne smej se prehitro,« mu je še odvrnil Alastar.

Darakno mu ni nič rekel, le dvignil je palico in v Alastarja ter Alarmona začel streljati črne laserje. Alastar je dvignil palico in laserji so se uničili. Daraknova palica se je močno zasvetila in z njegovega gradu so začeli korakati črni vitezi. Alastarjeva palica se je tudi močno zasvetila, vitezi so se začeli uničevati med sabo. Darakno je postal čisto besen. Dragulj na njegovi palici se je spet zasvetil in iz zemlje so se dvignili kamniti velikani. Alastar jih je poskusil razstreliti, a jih je Darakno obdal s ščitom. Potem pa je dvignil svojo palico v zrak in ustvaril tako mogočno svetlobo, da je velikane razneslo, Darakna pa je odneslo deset metrov nazaj.

Darakno je v Alastarja spet ustrelil dolg črn laser, Alastar pa vanj belega. Laserja sta trčila eden ob drugega in med belim in črnim laserjem je nastala svetleča krogla. Kmalu je kroglo razneslo in oba čarodeja sta padla na tla. Potem je Alastar iz morja, ki je za gradom, sprožil ogromen val, iz katerega je nastala podoba Alastarja. Velikanska vodna podoba je napadla Darakna. Ta se je obranil s ščitom in v podobo ustrelil črno energijo, podoba je izginila. »Alastar, ne znaš nič boljšega?« je Darakno zlobno vprašal.

Alastarjeve oči so belo zažarele in Daraknu je palica zletela na tla. Darakno je padel na tla in kričal od bolečin.

»Ustavijums! Pmerijums!« je zavpil in vse je bilo v redu.

»No, Darakno, je bilo to v redu?« ga je vprašal Alastar.

Darakno ni nič odgovoril. Njegove rdeče oči so se pod kapuco močno zasvetile in Alastarja je odneslo trideset metrov nazaj. Alastar se je teleportiral nazaj. Dvignil je palico in njegov dragulj, ki je spreminjal barvo, se je rdeče zasvetil in se spremenil v plamene, a zgodilo se ni nič.

Potem pa se je na nebu prikazal ptič, ki je gorel. Okoli bojnega polja je ustvaril velik ognjeni krog in izginil. Dragulj na Alastarjevi palici je še močneje zagorel. Alastar je palico dvignil visoko in ognjeni krog se je dvignil za deset metrov. Alastar je s palico udaril po tleh in iz ognja je spet priletel ognjeni ptič. Poletel je proti Daraknu in ga obdal z ognjem, potem je ptič izginil. Darakno je zamahnil s palico in ogenj se je uničil.

»Alastar, misliš, da me lahko premagaš le s takimi triki? Če želiš zmagati, se boš moral bolj potruditi,« je jezno rekel Darakno in v Alastarja začel streljati črno magijo.

Alastar se je branil s ščitom, a Darakno je streljal in streljal. Potem pa je Alastar rekel: »Strelijums« in z neba je v Daraknovo palico priletela strela, da je Daraknu palico odneslo v morje za gradom. Darakno je le stegnil roko in palica mu je priletela nazaj. Alastar je s svojo palico spet udaril ob tla in vse se je zatreslo. Zemlja se je začela lomiti na dvoje in Darakno in njegov grad sta počasi padala v vodo, a je Darakno v trenutku zacelil zemljo.

»Alastar, zadosti imam. Zdaj bo konec,« je rekel Darakno in v Alastarja ustrelil elektriko, da je padel po tleh. Ni vstal, elektrika ga je čisto pretresla.

»No, Alastar, reci adijo,« je rekel Darakno in hotel izgovoriti urok smrti: »Uničijums za vednijums!« Alarmonu je uspelo svoj urok izstreliti prej, preden je Darakno dokončal svojega. Daraknova palica je eksplodirala in Darakno je padel na tla. Njegovo telo je začelo razpadati v prah. Njegov grad pa se je začel podirati, padel je v morje.

Alastar je vstal, prišel k Alarmonu, ga prijel in kar naenkrat sta se znašla doma v učilnici in Alastar je rekel: »Alarmon, moraš mi oprostiti. Jaz sem kriv, da si zašel v to nevarnost. Vem, da ti je bilo težko, ko si videl naše posvetovanje in kaj smo rekli o tebi, a zdaj sem prepričan, da tisto ni bilo res.«

»Kako pa veste, da sem vas videl?« je začudeno vprašal Alarmon.

»Se ti še ni posvetilo? Se spomniš šuma, ki si ga prvič slišal v kleti in potem na poti? Se spomniš, ko so te ujele kače in se je ječa odprla? To je bil on. Se spomniš, ko te je Darakno ovil s tistim urokom prividov? In na koncu se je vse zažgalo. Ti pa si videl senco ptiča. Se spomniš panja, ko so te napadle čebele? Postalo ti je vroče in potem si se pokazal zunaj panja. Se spomniš Darak Dura? Na nebu si videl gorečo ptico in ko se je vse rušilo, ti je spet postalo vroče in spet si bil rešen. Ko sva se z Daraknom bojevala, je prišla ognjena ptica in nama pomagala. To je bil moj feniks Plamen, ki te je spremljal med potovanjem in branil. Sproti me je obveščal, kako si. Obdal sem ga z magijo, da se je lahko teleportiral in premagoval temne uroke. Vsakič, ko je prišel k meni, sem ga začaral, da lahko govori in mi je povedal, kako si. Pod vodo ti ni mogel slediti, saj je njegova čarovnija ognjena. To pomeni, da je vse, kar začara, ognjeno. On mi je tudi povedal, da greš na potovanje, saj je bil takrat slučajno na stolpu, kjer si opazoval zvezde. Zdaj veš, kaj te je begalo med potovanjem,« mu je razložil Alastar.

Alarmon je samo pokimal. Bil je začuden, a vesel, saj je vedel, kaj je bil ta šum, ki se je ves čas pojavljal na njegovem potovanju. Ker se je želel prepričati, če je vse res, je Alastarja vprašal: »Ali res ne mislite več tako o meni, kot ste na posvetovanju? Bom lahko sedaj sam nabiral zeli?«

»Seveda,« mu je pritrdil Alastar.

Alarmon je bil tako vesel, da je stekel iz učilnice na najvišji stolp in tam od veselja zapel:

                                               Potovanja konec!

                                               Spet sem doma.

                                               Srečen in vesel,

                                               saj končno lepo o meni mislijo.

                                               Končno s temo konec je,

                                               saj premagana je.

                                               O, ja, z njo konec je.

                                               Darakno premagan je!

                                               To odlično je!

                                               Zdaj le še dobro na svetu je!

                                               V ljudeh zdaj sreča živi,

                                               saj Darakna več ni,

da zlobno svetu vladal bi.

                                               Prepotoval celo deželo sem,

                                               da premagal zlobo bi.

                                               Imel sem težave,

                                               zato mi feniks Plamen stal ob strani je.

                                                Ko na cilj sem prišel, sem mislil, da konec je,

                                               zato mi je Alastar pomagat prišel,

                                               a vseeno temo premagal sem.

                                               Zdaj vse v redu je,

                                               srečen sem, saj zlobe več ni,

                                               in še Alastar o meni lepše misli!!!

Alarmonovo življenje je postalo veliko lepše. Alastar mu je zaupal, zato je sam nabiral rastline in zeli. Še vedno se je učil in kmalu je znal leteti in se teleportirati.

Čez nekaj let je poznal vse uroke in postal izkušen čarovnik. Takrat mu je Alastar rekel: »Vajenec, naučil sem te vsega, kar je treba znati in vedeti. Postal si dober čarodej. Pridi z mano na čarovniško posvetovanje. Zakaj smo se zbrali, ti bom povedal tam.«

Skupaj sta odšla na stadion, kjer je Alarmon pred leti opazoval čarovnike pri posvetovanju o Daraknu.

Alastar se je usedel na svoj stol in okoli njega drugi čarovniki, vključno z Alarmonom.

»Dragi čarovniki, zbrali smo se, da naredimo nekaj posebnega. Alarmon, pridi sem,« je rekel Alastar in poklical Alarmona k sebi. Alarmon je šel hitro do Alastarja.

»Vajenec, postal si odličen čarovnik, zato boš postal moj naslednik. Zdaj te imenujem za Alarmona velikega,« mu je rekel Alastar in se ga dotaknil s svojo palico. Njegova obleka je postala bela.

»Veliki čarovniki imajo veliko palico, zato smo ti naredili veliko belo palico,« je rekel Alastar in s svojo palico udaril ob tla. V Alarmonovih rokah se je pokazala velika bela palica z belim draguljem na vrhu, ki ga je držala drevesna roka.

»Tako, Alarmon, zdaj si uradno velik čarodej. Ko bo moj čas minil, me boš nasledil,« mu je rekel Alastar.

In res, čez mnogo let je Alarmon nasledil Alastarja. Bil je moder in pravičen čarodej, ki se nikoli več ni podal na pustolovščino, saj je menil, da je imel pustolovščin in hudobije dovolj do konca življenja.