Glasovalna številka: PR105

Maša Perbil

VRTNICA BREZ TRNA

OŠ Bežigrad

1. Deklica s kitkami

Sanjaš med prvo in tretjo uro ponoči in čas tvojega sanjanja traja le do petnajst sekund. Pravijo pa, da je spanec brez sanj najboljši. Sanjaš o dogodkih in osebah, ki si jih videl ali doživel tekom dneva. A o Eleni sanjam tudi, kadar je ne vidim po več dni. Odkar je dopolnila osemnajst let, kljub temu da sva sestri, ne živiva več skupaj. Zakon namreč določa, da morajo biti sirote v rejniških družinah do polnoletnosti. V Gorici ljudi, ki bi otroke sprejemali v rejo, pač ni veliko. Z Eleno sva zrasli v hiši Stringenijevih – zoprnih starih zakoncih, ki v rejo sprejemata deklice. Naenkrat jih je v njuni hiši od pet do deset. Seveda poskrbita za njihove osnovne potrebe, tu pa se njuna skrb konča. Žalostno dejstvo je, da to počneta le, da dobivata denar in da se lahko gospa pred sosedami hvali o svoji dobrodelnosti. Seveda je to, kako skrbita za svoje dobičkonosne varovanke, javno varovana skrivnost, a kaj ostalim mar? Socialna služba je vesela, da sta se Stringenijeva zanje odkrižala vseh teh sirot, ker takšnih prostovoljcev pač ni veliko. Težava nastane, ko dekleta dopolnijo osemnajst let. Takrat jih dobrodelna gospa Stringeni namreč postavi pred vrata svoje hiše in prepusti socialni; ta pa jih da v program čakanja, kar je lepši izraz za to, da jih prepusti same sebi.

Ta kruta usoda je doletela tudi mojo sestro Eleno. A Elena je borka in se je znašla. Našla je službo in bivališče. Prvič, ko me je obiskala po tem, ko je zapustila Stringenijevo hišo, je izgledala grozno. A sčasoma se je postavila na noge in se vživela v svoje novo življenje. Pred kratkim mi je celo začela govoriti, da nama bo lahko kmalu kupila stanovanje in da bo prevzela skrbništvo nad mano. A pri svojih dvanajstih celo jaz vem, da so to le sanjarije. Leta bo trajalo, da bo lahko kupila stanovanje in v tem času bom tudi jaz odrasla. Jaz, mala Maja, deklica s kitkami in najmlajša iz naše družbe, bom kot vsa druga dekleta zapustila zagrenjenega starca in postala čistilka ali kaj hujšega, ker v osemnajstih letih življenja še maturirati ne moreš. Brez šole pa ni dobre službe! Vem, ker poznam mnoga dekleta, ki so bila odlična, a so morala prekiniti šole takoj s polnoletnostjo. V vseh teh letih pa sem si našla družino. Elena je tudi v resnici moja sestra in moja edina krvna sorodnica. To je še en dodaten razlog, zakaj jo tako občudujem. Je najlepše dekle v Gorici in zavidam ji njen karakter; ponosna, dostojanstvena in samosvoja. Obe imava dolge lase, svetlo rjave barve, v katere se lovi sončna svetloba; le da si jih jaz spletam v dve dolgi kiti. Močno sem vzljubila tudi Elenino leto starejšo prijateljico Sofijo. Od vseh Stringenijev deklet se je Sofija najbolje znašla. Ko so je postavili pred vrata, si je našla ljubečega fanta, ki bi šel za njo do konca sveta in čez. Njen Luigi pa ima dovolj denarja, da ju preživlja. Sofija ima mnogo odličnih lastnosti, med drugim pa je odlična žeparka, ki je znala zakoncema vedno izmakniti nekaj denarja, ne da bi onadva kar koli posumila, in predsednica prve ženske motoristične zveze. In še vedno prihaja z Eleno ali sama k meni na sobotne obiske. Moja najboljša prijateljica pa je Julia – milo, leto starejše dekle s svetlimi, do ramen segajočimi lasmi. Med drugim je Elenina desna roka in je, čeprav le malo starejša, mnogo odgovornejša od mene. Tudi v šoli imam prijatelje, a ta dekleta sem od nekdaj štela za svojo družino, ki je skrbela za Majo – deklico z kitkami.

2. Dekle z vrtnico

Elena je stresla svoje dolge goste kodre. V starem počenem zrcalu se je zdela še mlajša, a vedela je, da to strank ne bo ustavilo. Vseeno je nanesla še malo šminke in pudra. Sovražila je neposredni stik z njimi in celo ščit iz ličil je boljši od nikakršnega. Pogledala je svojo vrtnico, dolg tatu, ki se je vil vse od rame do komolca. Bila je njen ponos in njeni trni opozorilo. Sovražila je svoj način življenja, svojo službo, politiko, zaradi katere se je znašla v tem položaju, socialno, ki ni ukrepala, in predvsem sebe, ker je bila tako nemočna.

“To delam za Majo,” je pomislila.

Strašno si je želela, da bi lahko prevzela skrbništvo nad sestrico, kupila stanovanje in da bi se Maja izšolala. Predvsem pa, da bi lahko zamenjala službo. Bila ja preponosna za svoj poklic in zaradi njega je prekinila stike s prijatelji, razen s Sofijo, svojo zadnjo oporo. Bilo jo je preveč sram tega, da je plesalka ob drogu. Poleg tega je živela le nadstropje nad svojo službo. Delodajalka Maria ji je namreč stanovanje, torej eno sobo in kopalnico, malo večjo od povprečne garderobne omare, dala za čas dela. Krute resnice tudi mali sestrici ni razkrila. Sofija jo je tolažila, da je to povsem dostojanstven poklic, a ona ni poznala občutka, ko si oblečena v nekaj koščkov blaga in le nekaj metrov od tebe stoji tolpa moških, ki ne umakne oči s tebe. Ob redkem prostem času je obiskovala Majo in se pretvarjala, da je navadna čistilka ter da je vse v najlepšem redu. Seveda je tudi Maja sumila. Navsezadnje že zato, ker ji Elena ni pokazala niti svojega stanovanja. A v najboljšem primeru si bo pred resnico zakrila oči. Elenina glavna družba pa so postale sodelavke, gnusne stranke in mrzlično štetje denarja z upanjem na boljšo prihodnost.

“Za njo,” je še enkrat pomislila in se odpravila po stopnicah do svoje službe.

3. Vohunka v noči

Opazovala sem ceneno uro in prisluškovala dihanju ostalih spečih deklet v sobi. Pod odejo sem bila popolnoma oblečena in pripravljena na akcijo. Za vsak primer sem imela v žepku celo nožiček. Popoldne je bila na obisku Sofija. Ko je za trenutek zapustila sobo, sem iz njene torbice vzela njen telefon, odprla imenik in si ogledala vizitko z imenom Elena. Poleg imena je bila napisana telefonska številka, datum rojstnega dneva in kraj bivanja. Slednjega sem si prepisala in se odločila, da je čas, da izvem, kje Elena živi in zakaj mi tega ne pove. Tiho sem vstala in odprla okno. Rahlo je rosilo, a ni bilo mrzlo. Klasično septembrsko vreme. Zlezla sem na okensko polico in se oprijela mrzlega žlebu. Previdno sem plezala navzdol in skoraj molila, da se ne žleb ne bi zlomil. Končno sem z nogo začutila tla. Stekla sem od hiše in pohitela do glavne ulice. Čas je, da izvem resnico. Ulica ni bila tako daleč in če sem tekla, se ni nihče zmenil zame. Poleg tega sem se z nožkom v roki počutila varneje. Prispela sem do vogala, ko je iznenada izza njega stopil pijan moški. Zaletela sem se vanj in odbilo me je nazaj. Kapuco mi je odneslo z glave in kitki sta zaplapolali v vetru. Bil je precej pijan star pokvarjenec z zanemarjeno frizuro, ki se že nekaj dni ni obril. Ustrezal bi mu izraz kriza srednjih let. Pod široko pokrpano jakno je namreč imel velik pivski trebuh, lase in brado pa je imel močno prepredene s sivo, kar je nakazovalo, da jih ima nekaj čez štirideset. “Mucke ne bi smele biti ponoči same zunaj,” je rekel, medtem ko se mu je jezik zapletal. Besede so se mi zdele grozno srhljive in panično sem začela iskati pot za pobeg. Začel se je bližati, zato sem stopala nazaj in se nenadoma spotaknila ob stojalo za kolesa. Čez trenutek je bil nad mano in me na mojo grozo prijel za roko. Poskušala sem se izviti, a je le še okrepil prijem in se mi blazno zarežal.

“Nima dobrega namena in pošteno nalit je,” sem pomislila.

Nato se je nenadoma stegnil in me popolnoma nepričakovano usekal po ustih. Ulila se je kri.

“Mucke ne bi smele biti same,” je zlovešče ponovil. Tedaj sem začutila hladno kovino v žepu. Držal je le mojo desno roko, zato sem z levo segla po nož in z njim hitro potegnila po njegovem obrazu. Rana ni bila velika, a je močno zakrvavel in se med vpitjem umaknil od mene.

“Ne, če imajo mucke kremplje!” sem zmagoslavno izjavila in začela kot nora teči v neznano smer. Nenadoma sem se znašla v neznani ulici. Stekla sem pod stopnice neznanega bloka in se zvila v klobčič. Nos mi je nehal krvaveti in obrisala sem nožek. Nato sem nezaupljivo premerila ulico. Pogled mi je obstal na eni od hišnih številk. Ime ulice je bilo pravo. Splazila sem se iz skrivališča in začela hoditi po ulici, opazujoč naraščajoče hišne številke. Nenadoma sem se znašla pred hišo iz Eleninega naslova. Šlo je za nočni klub z dovolj jasnimi plakati lepo razvitih žensk, ki so nazorno pokazali, za kaj v tem klubu gre. To je tudi pisalo.

“Prodaja ljubezni in ples ob drogu,” me je obšlo.

Šok je bil prevelik. Zakričala sem in brezglavo stekla po ulici. Kmalu sem se znašla na avtobusni postaji. Pripeljal je avtobus. Ne da bi vedela, kam pelje, sem skočila nanj. Voznik je želel ugovarjati, ko nisem plačala, a ko me je še enkrat pogledal, si je premislil in le kratko pokimal. Usedla sem se na stol in počivala. Lahko bi se peljali kar v London, pa mrdnila ne bi. Izstopila sem šele, ko me je neka babica začela napadati z vprašanji in groziti, da bo poklicala policijo. Prepoznala sem postajo, ki je le nekaj sto metrov stran od hiše Stringenijevih. Odšla sem do hiše in ugotovila, da je seveda zaklenjena. Ko sem se plazila skozi okno, nisem mislila na to, kako bom prišla noter. Garaža pa je bila seveda odklenjena. Stopila sem do širokih polic v kotu, umaknila nekaj stvari in si postlala s staro zaveso in z odejo, s katero si gospa pozimi v avtu pokriva noge, da je ne zebe. Čeprav sem bila na smrt utrujena, nisem zaspala. Ulile so se mi solze.

4. Dekle, ki je odplesalo usodni ples

Pod veliko količino pudra se je potila kot nora. Občutek je imela, da gnusni starec iz kota ves čas gleda le njo in da jo njegove hladne oči prebadajo. Poskusila se je vesti normalno, a ni šlo. Kmalu je stekla k svoji delodajalki Marii in jo prosila za odmor. Maria ji je dala službo in bivališče, čeprav je tudi sama živela le malo bolje od svojih zaposlenih, a ni prenesla, če so se dekleta delu upirala. Elena je bila njena najmlajša in najlepša. Bila je precej obetavna in nadarjena plesalka. Marii se je zdela simpatična in do vseh svojih deklet je bila v srcu zelo zaščitniška. A misliti je morala na to, kako jim bo tudi priskrbela hrano, ker dekleta v sobah niso imela kuhinj, kako bo odplačala davke in kaj denarja bi bilo dobro prihraniti. Zato Eleni odmora ni dovolila. Elena jo je pogledala kot človek, tik preden se utopi, in Mario je zabolelo srce. Plesalka se je vrnila k drogu in zaplesala. Čeprav se je videlo, da se muči, so bile stranke navdušene. Sploh Italijan v kotu. Bil je pogosta stranka in ob sebi je imel vedno telesna stražarja. Maria je vedela, kdo je in koliko denarja si lasti. Ko je vstal, je vedela, kaj bo rekel in tudi, da ga ne more zavrniti. Elena je opazovala delodajalkine brezizrazne oči, ko je hodila proti njej. Ko ji je Maria povedala, kaj želi, je šlo Eleni na jok. A hladne oči navadno dobre šefice so jo prepričale, naj uboga, in tresočih kolen se je odpravila proti ogabni stranki.

5. Prikritost in potuha

Napol sem spala, zavita v zaveso na polici v garaži, ko so se garažna vrata odprla. V nelogičnem strahu sem pomislila na pijanca z ulice, a ko se je luč prižgala, sem olajšano prepoznala Julio. Kako je vedela, da sem v garaži? S svetlimi lasmi do ramen se je zdela kot angel in imelo me je, da bi se ji vrgla okoli vratu.

“Kje si bila?” je jezno vprašala.

“Ti lahko povem jutri?” sem vprašala.

Premerila me je od glave do pet in naposled prikimala. Zdela se je strašno jezna. Prvič to noč mi je šlo na smeh, ker je z jeznim pogledom izgledala kot jezna barbika. Obenem pa sem mrzlično iskala izgovor, kje sem bila vso noč. Nato sva tiho odšli v hišo. V kopalnici sem se za silo umila, oblekla čisto spalno srajico in si obrisala kri z obraza. Nato si nisem mogla pomagati. Vzela sem zobno pasto in z njo narahlo namazala Stringenijeva po obrazih. Odhitela sem v sobo, kjer sva se z Julio tresli od pridušenega smeha. Kljub utrujenosti nisem mogla zaspati. Razmišljala sem o tem, kako temeljito se bo spremenil moj svet v prihodnosti. A povsem mogoče je, da sem se zmotila. Morda sem šla na napačen naslov ali da pozna Sofija dve Eleni. Morda sta v Gorici celo dve ulici z enakim imenom. Morda pa se je Sofija zmotila in k vizitki pripisala napačen naslov. Poleg tega Julii ne morem povedati, kje sem bila. Čeprav sem ji do sedaj povedala čisto vse, tokrat ne bo tako. Vsekakor moram v vsakem primeru stati Eleni ob strani.

6. Prva damska motoristična agencija

Sofija je bila zelo presenečena, ko je ugotovila, da je nekdo brskal po njeni torbici in po telefonu. Svoje stvari je vedno zelo pazila in skrbela za red. Telefon je bil vedno pospravljen v stranskem žepu torbice, našla pa ga je v zadnjem. Ogledala si je zadnje odprte aplikacije. Odprt je bil le imenik pri vizitki Elena. Neznani uporabnik Elene ni poklical ali ji poslal sporočila, torej si je želel le ogledati osebne podatke iz vizitke. A poleg imena so bili tu le še datum rojstnega dneva, mobilna številka in naslov. Sama zase pa je Sofija dobro vedela, da se telefona že dva dni ni dotikala, na to je nakazovala tudi skoraj prazna baterija. V tem času pa je bila le doma, pri Stringenijevih, v trgovini, na uradu socialne in v kavarni. Ugriznila se je v ustnico ob misli na malo Majo. Poklicati more Eleno in jo opozoriti. Sedla je na svojo yamaho in se odpeljala. Ustavila se je šele na parkirišču, ki je zapuščeno ležalo na obrobju Gorice. Tam se je redno shajalo prvo žensko motoristično društvo z njo, Sofijo, na čelu. Pri petnajstih letih sta z Eleno vzjubili motorje. Vstopili sta v motoristične kroge, kjer sta spoznali še tri taka dekleta. Ideja je bila Sofijina – ustanoviti damsko moto društvo – zato je tudi postala voditeljica. S tremi novimi kolegicami sta se obe z Eleno krasno ujeli. A pri osemnajstih je Elena zaradi pomanjkanja moči in časa le poredkoma hodila na srečanja. Sofija je ostala. Oboževala je motorje in se je udeleževala tako tekmovanj kot zabav, na katerih so bile kot edina dekleta na motorjih vedno na vrhu povabljenih. Na eni od takih zabav je spoznala tudi Luigija, svojega fanta. Med torej le petimi članicami je bila Elena skoraj vedno odsotna. V motorističnih krogih so jo klicali Sofi in je bila zelo priljubljena. S svojimi kratkimi lasmi in lepo postavo je bila ravno prav vpadljiva. Nato je bila tu Negro Tina ali Črna Tina. Kristini je ta vzdevek odlično pristajal. Vedno je nosila le črno, imala je kratko revolucionarno frizuro in se na debelo ličila s črno barvico. Kadila je kot Turek, pila kot žolna, a bila kljub temu vedno trezna in nenavadno bistra, zavzeta feministka, ki so jo vsi imeli za satanistko. Delala je na veterinarski postaji in vozila kawasakija. Silvia se je ponašala z malo milejšim karakterjem pomočnice zobozdravnika. Prav tako je imela nešteto pirsingov in je porabila en črn svinčnik za veke na teden. Vozila je starega razbitega dukatija, kupljenega iz druge roke. Mila je bila še najbolj običajno dekle, ki je delalo na občini, nekaj v povezavi z registrom prebivalstva, in vozilo yamaho. Prav vse pa so se zavzemale za pravice žensk in bile obsedene z motorji. Vse tri so jo že čakale. Bližalo se je eno redkih tekmovanj in nameravale so se ga udeležiti ter zasesti prvo mesto. Zato so se po toplem pozdravu spravile na svoje železne konjičke in začele trenirati.

7. Podjetnik na malo

V mali pisarni je dolgo v noč gorela luč. Robertu posel sploh ni cvetel. Vedno večkrat je moral delati na črno, da je zaslužil dovolj. Ob tem so se seveda vključevali nevarni ljudje z dolgoročnim spominom. Ko si enkrat z njimi v kontaktu, ni poti nazaj. Poleg tega je pred kratkim izgubil 30.000 evrov. Roberto Hrovat je sam sebe še vedno imel za podjetnika na malo, a v času krize pač ni bil uspešen in zdaj se je razvijal njegov drugi tihotapski potencial. Zaradi Schengenskega prostora ta sploh ni bil več problem, čeprav 188-centimetrski boksar z vsemi potrebnimi mišicami pač nikoli ni videti nesumljiv. Vse pa bi še nekako šlo, če ga ne bi ogoljufali za takšno vsoto. Sklenil je ilegalen posel z nekim Italijanom in ta ga je dobro potegnil za nos ter pobral ves denar, ki ga je Roberto vložil in ki bi ga moral dobiti. To, da so ga prevarali, je hudo bolelo, a prisegel si je maščevanje. Giani Bartoli, ki ga je ogoljufal, je bil vodilni starček cele tržaške mafije in kriminalcev. Obdan s tolpo do zob oboroženh mišičnjakov se ni bal nikogar. Maščevalec se je odločil, da najprej dodobra preuči goljufa in njegovo tolpo, nato pa pripravi uničujoč načrt. Tožiti ga ni mogel, ker posel ni bil legalen in bi moral v zapor tudi on. Imel pa je prednost, ki je drugi nimajo. Nekoč je podkupil nekega pokvarjenega bivšega policista in od njega dobil kartico, geslo in vse ostalo potrebno, da je vdrl v policijski sistem. Od takrat je lahko po mili volji brskal med kartotekami, do katerih je bivši organ oblasti dostop pač imel. Kartoteka oseminpetdesetletnega Gianija je bila popolnoma prazna. Zato pa so imeli toliko več masla na glavi njegovi zaposleni, torej najete gorile, ki so zanj opravljale razna nezakonita dela. Dejanja, s katerimi je bila starčkova mafija povezana, so bila precej huda. Predvsem so se osredotočali na tihotapljenje orožja in mamil, vendar pa ropi in kraje niso bili redkost. In kadar je prišlo do težav, so znali vzeti orožje in pritisniti na petelina. Roberto je popil požirek kave in jo skoraj izpljunil ob naslednjem dokumentu.

8. Poraženka

Med hojo po stopnicah se je zadrževala, a takoj, ko so jo od zunanjega sveta ločevala vrata, je bruhnila v neutolažljiv jok. Kar med jokom je nase navlekla prevelik star pulover in se vrgla na ozko posteljo. Njen ponos je bil globoko ranjen. Ko se je nekoliko umirila, si je iz termovke nalila kamiličin čaj. Usedla se je na oguljeno zofo in premislila položaj. Pravkar je bila zlorabljena pred očmi dvajsetih ljudi, ki so le gledali. Tega seveda ne more prijaviti policiji in ogabnega starca ne more prijaviti na sodišču, ker si on za razliko od nje lahko privošči dobrega odvetnika. Tudi svoji delodajalki ne more nič, ker bo v tem primeru izgubila službo in bivališče. Italijanu bi se morda lahko osebno maščevala tako, da bi ga udarila ali pohodila s petko, a spremljal ga je grozeč telesni stražar, zato je to opcijo odmislila. Torej na kratko, storiti ne more ničesar, le čakati in upati, da se to ne bo ponovilo. Stopila je v majhno kopalnico in se dobro stuširala. Tuš je bil drobcen in ločen le z nekajcentimetrsko pregrado in zaveso. V kopalnici je bilo le še stranišče in obešalnik za brisače. A tu je vsaj imela zasebnost. Poleg kopalnice je bila v njenem stanovanju še ena soba s posteljo, z nekaj starimi omarami in zofo – edinim predmetom, ki ga je marala. S Sofijo sta sobo skušali narediti prijetnejšo s preprogami, plakati, knjigami, z uokvirjenimi fotografijami, ličili, s starim zrcalom in raznimi spominki. Na drbni nočni omarici, ki jo je dobila od Sofije, je bila uokvirjena fotografija Maje na šolskem izletu. V predalu je hranila še sliko staršev. Maji je ni nikoli pokazala, ker je bila ob njuni smrti le dojenček in ni želela, da bi pretirano žalovala za njima. Mama na sliki je imela enake lase kot Maja in ona. Po očetu pa je dobila tople rjave oči. Majine so globoko modre kot mamine. Oba starša sta nasmejana in tesno objeta. Delno se ju je spomnila. Mama je bila zvita, a mila, oče pa hudomušen in jo je klical moja princeska. Bil je raziskovalni novinar kot mama. Spoznala sta se med delom in od tedaj vedno delala skupaj. Neke noči se je v predmestju Gorice vnel požar. Zgorel je avto, v katerem so kasneje našli posmrtne ostanke zakoncev Rožič. Njuni hčerki so našli v hiši, kjer sta bili popolnoma sami in prestrašeni, brez varstva. V hiši ni bilo ničesar sumljivega. Primera niso nikoli razrešili. V predalu pa je hranila še eno fotografijo, ki jo je begala. Na njej so bile njena mama, dojenček Maja, ona in neznani črnolas deček, ki ga je njena mama objela čez ramena kot njo. Elena se ga je spomnila, a ni vedela, kdo v resnici je.

9. Maščevalec

Kavo, ki jo je po navadi pil med pisarniškim delom, je zamenjala vodka. Nikoli se ni imel za odvisnika od alkohola, a v tem trenutku se mu je zdela precej umestna. Pravkar je ugotovil, kako je umrl njegov oče oziroma kako brutalno je bil umorjen. Ob priloženi fotografiji trupla se mu je obrnil želodec. Triintridesetletnega policista, ki je v Gorici uspešno delal le en mesec, so pretepli s kiji. Polomili so mu večino reber, izbili zobe ter njegov obraz spremenili v brezoblično kepo mesa in krvi. Četudi bi verjetno umrl že od pretepa, se storilec s tem ni zadovoljil in ga je še zadavil z njegovimi lastnimi lisicami. Do te stare preiskave nikakor ni prišel po naključju. Odkril jo je, ko je brskal po Gianijevih sorodnikih. Oče je bi mestni svetnik in dva mandata celo župan. Stric pa sodnik. Precej sumljivo. Starejši brat je policijski inšpektor v Gorici. Saj ima vendar idealne razmere za kriminalca. Njegova družina lahko za njim zakrije vse sledi, medtem ko se v družinski sef pretaka denar. Postalo mu je jasno, zakaj je Gianijeva kartoteka tako prazna. Ko je pregledoval bratovo delo, je našel veliko rešenih primerov, med peščico nerešenih pa je našel ime svojega očeta. Ob kliku na ime sta se mu odprli preiskava in odstavek o delu njegovega prednika v Gorici. O delu ni bilo napisano veliko, le da je bil v Gorici le mesec, potem se je njegovo življenje končalo. Prej je delal v Sloveniji. V Gorici je že uspešno razkril nekega pokvarjenega bankirja v sodelovanju z raziskovalnim novinarjem. Delal pa je tudi na področju tihotapstva. Za žalovanje si ni vzel preveč časa. Rad bi odkri kaj več o očetovem umoru, a če celo policija ve le to ... Glavo je zakopal v dlani. Preiskuje lahko kar dva primera. A očetov je vsekakor pomembnejši, zato se je odločil obiskati osebo, ki o tem nekaj ve. Le nekaj dni po očetovi smrti je njegovo mamo kap. Ravno je stala v kuhinji in omedlela. Med padcem je z glavo nerodno udarila v oster rob. Izgubila je spomin in svojo samostojnost. Psihiatri so jo razglasili za opravilno nesposobno in jo zaprli v center za poškodovane.  Roberta so k sebi vzeli družinski prijatelji. Claudia pa je ostala v centru za nedoločen čas. Obnašala se je kot tiger v kletki in je poskusila celo pobegniti. Kasneje ji je šlo na bolje. Spominjala se je le svojega otroštva v Rondi nekje na jugu Španije, kjer je bila ena najboljših plesalk flamenka daleč na okoli. Delno se je spominjala tudi svojega moža, vendar pa se ji je izbrisal spomin na lastnega otroka. Ko so ji povedali, kdo je Roberto, ji je bilo grozno nerodno in je bila žalostna, a kmalu je svojega otroka spet vzljubila. Ko je odprl vrata sobe, je sedela na stolu.

Ko je bila mlada, je bila zelo lepa. Njeno bronasto polt so prepredle gube, a še zmeraj se je ponašala z bujnimi črnimi kodri. Oči so bile dva temna tolmuna in namesto trepalnic prava pahljača.

“Pozdravljen sin,” ga je nagovorila. “Lepo te je spet videti. V tem domu so tako dolgočasni. In bolniki se ves čas smilijo sami sebi.”

Zmajala je z glavo. Občasno ga je spominjala na majhno punčko.

“Da hrane ne omenjam,” je nadaljevala. “Umrla bi za paello.”

“Saj sem ti rekel, da lahko greva v restavracijo. To je najmanjši problem.”

“V italijansko restavracijo že ne grem. Da mi postrežejo mačko ali polže. V Sloveniji pa naj bi jedla kaj? Kranjsko klobaso? Tako hudo pa spet ni. Samo malo enolično je.”

Po eni uri pogovora se je poslovil in se odpeljal proti domu. Pogovor je spretno obrnil tako, da mu je povedala čim več o očetu. Tega ni bilo veliko, mu je pa dala članek o očetovem delu z novinarjem. Sama se teh dogodkov ni spomnila. Bil je vesel, da ji gre na bolje. Na neki točki pogovora jo je vprašal, kaj pravi njen zdravnik.

“Da bom lahko za kakšno leto zapustila dom in živela samostojno, nato pa bom že dovolj stara za v dom za upokojence!” se je glasil odgovor.

Doma si je prebral članek. Govoril je o tem, kako sta policaj (njegov oče) in novinar razkrinkala goljufivega bankirja. Na sliki sta se rokovala z županom, Gianijevim očetom. Novinar je dal izjavo:

“Razkrinkala sva bankirja, tudi tihotapce bova.”

Ime novinarja mu ni povedalo ničesar.

10. Kuhinja in dilema

Maria je bila mnenja, da dobra hrana tolaži ljudi. Eleni je dala nekaj časa, nato pa jo je povabila na pogovor. Bila je strastna ljubiteljica kuhinje, zato je pripravila močno juho, ki bo potolažila njeno varovanko. Ribollita je bila juha, ki je osvojila svet, in ob pogledu na pretreseno Eleno se je zdela umestna. Elena je zajemala juho kot paralizirana podgana. Maria pa je začela govoriti. Govorila ji je o tem, da ji je žal, za kar se je zgodilo in da se v prihodnosti ne bo ponovilo, če tega noče. Elena je ob tem pokimala. “Ampak vedeti moraš, da boš tako zaslužila trikrat več!” jo je opozorila Maria in ji preko mize porinila kuverto z denarjem, ki ga je Elena vedno prejemala v gotovini. “Vseeno ne,” se je odločila Elena.

“Prav. Ampak, če se ta stranka vrne, se moraš skriti, ker je on res vpliven in nevaren.” Maria se je ugriznila v ustnico.

“Lahko bi oprezala za njegovo limuzino in če bi bil blizu, bi stekla gor in se zaklenila v sobo,” je predlagala Elena.

Maria je zadovoljno pokimala. Eleni je razložila, kdo je bil starček, in zdelo se je, da ji je dekle vsaj malo oprostilo. Nato se je začela živahnejša tema in ribollito je zamenjala pečena orada po italijansko. Elena je počasi prebolevala in jeza na delodajalko je izginjala. Ko je izvedela kakšen kriminalec je starček, ji je celo malo oprostila. Odločila pa se je, da mora večkrat na kosilo z delodajalko. Na koncu sta se posladkali še z vinsko peno zabaglione.

11. Mrtvi ne govorijo

Roberto si je pripravil sendič in kavo ter sedel za svoj prenosni računalnik. Ko se je slednji prižgal, je odprl mapo OSEBNO in nato mapo IVAN, imenovano po njegovem očetu. Nato je med več datotekami izbral mapo NOVINAR. Odločil se je najti novinarja Rožiča. Če je še živ, mu morda lahko pove več o umoru Ivana Hrovata. Začel je na najlažji, prav otroški način. Ime je vpisal v google brskalnik in bil presenečen, ko so se pojavili zadetki. Vendar zadetki niso bili navdušujoči. Tudi Rožič je umrl. Ob kliku na prvi zadetek je našel članek z naslovom Trupli v zažganem avtomobilu prepoznali kot zakonca Rožič. Preletel je besedilo. Ponoči je v predmestju zagorel avto. Po zobeh, ki so jih našli med pepelom, so prepoznali zakonca Rožič. Ime novinarja se je ujemalo. Tudi moški na fotografiji je bil nezmotljivo identičen. Pogled pa mu je obstal na ženski s fotografije. Ponovno je pomislil na napol popito vodko. Žensko bi prepoznal kjer koli. Bila je njegova sorodnica Helena – sestra njegovega očeta. Eden od spominov na zgodnje otroštvo in tudi ta je izbrisan. Po očetovi smrti je ni več videl. Umrla je namreč že dan pred bratom, skupaj s svojim možem. Logično, Ivan je delal z možem svoje žene. Nekdo pa se je presneto potrudil, da mu je pobil vso žlahto. Nesreča z avtom je bila dovolj nemogoča, umora njegovega očeta pa se niso niti potrudili zakriti. Tudi za naključje ne more iti, saj so umrli skoraj istočasno. A zakaj bi kdo to naredil?  Morda so vedeli kaj, česar ne bi smeli, ali pa je bilo bolj osebno. Čeprav so navsezadnje bili policist in raziskovalna novinarja. Prav mogoče, da so kam preveč vtikali nos. Čudno pa je tudi, da morilca niso nikoli našli. Oblila ga je mrzla zona. V Gorici je le ena oseba, ki si lahko privošči takšno ravnanje, ne da bi se bala vlade – Giani Bartoli, ki ga ščitijo sorodniki. Gianijev brat, policijski inšpektor, je lahko poskrbel, da morilca niso nikoli našli. Zaradi vpliva župana, Gianijevega očeta, pa si nihče ni upal neposredno obtožiti Gianija. Pomislil je še na izjavo novinarja o razkritju tihotapcev. Razkrinkati so želeli Bartolija. Ta pa se jih je lepo po vrsti odkrižal. Verjetno ne on, ampak njegov najeti morilec, ki je najprej zadavil njegovega očeta. Nato je ubil še teto in strica ter trupli zažgal v avtu. Verjetno bi ubil tudi njegovo mamo, če ta ne bi doživela srčne kapi in izgubila spomina. Nesreča je bila edino, kar jo je ohranilo pri življenju. Gianijev brat pa je le poskrbel, da so primera čim prej arhivirali in je njegov brat utekel zaporni kazni. Navsezadnje bi moral s tremi umori, označen že kot serijski morilec, in tihotapljenjem odsedeti kar trideset let. To je torej črni madež Bartolijeve kartoteke. Nenadoma ga je prešinilo še nekaj. Helena in njen mož sta imela hčerko.

12. Deklica iz čokolade

Čas teče, misli se spreminjajo, a težave ostanejo iste. Julii sem povedala za lase privlečen izgovor, ki je vsekakor ni zadovoljil. Vendar o svojem odkritju še sama nisem bila prepričana. Najbolje bo počakati na dogodke današnjega dne. Lase sem imela kot vedno spletene v dve kitki do bokov in nosila sem kratke hlače. Napovedane temperature so bile visoke. Tudi Julia se je zdela pripravljena in le še čakali sva. Ko je pozvonilo, sem skočila pokonci in zdivjala po stopnicah. V predsobi sta nasmejani stali Elena in Sofija. Vrgla sem se sestri okoli vratu in se je držala, kot da mi gre za življenje. Julia je prinesla najina nahrbtnika in nabasale smo se v avto Sofijinega fanta Luigija. “Komaj čakam, da zaplavam,” je zavzdihnila Elena.

“Jaz pa se bojim, da se ne bom več spravila v kopalke,” je pojamrala Sofija. “Odkar sem nazadnje plavala, sem se zredila kot slon.”

Luigi jo je ob tem dregnil v trebuh, ona pa je zavila z očmi. Kmalu smo zagledali morje. Stekle smo do plaže, Luigi pa se je odpeljal po opravkih in obljubil, da se kmalu vrne.

Na plaži skoraj ni bilo ljudi, Sofiji pa so bile kopalke kot ulite. Medtem ko sta se starejši pražili, sva z Julio plavali. Ko pa sta le izvolili priti v vodo, se je začelo tekmovanje v tunkanju in špricanju. Na koncu pa še pepček z napihljivo žogo (pepček sem bila seveda ves čas jaz). Ob treh smo bile sestradane in pomalicale smo sendviče iz nahrbtnikov. Sledilo je slovo od morja in sladoled. Nalepile smo se na steklo in si ogledale okuse. Po prepiru in dolgem odločanju smo izbrale vsaka svoj okus in zasedle mizico s pogledom na morje. Pripeljal se je Luigi in bil je čas za odhod. Elenino obnašanje se je nenadoma spremenilo, kot da se boji vrniti. Pogledala sem slaščičarno. V vitrini je stal čokoladen kipec deklice, ki je po izgledu spominjala na Eleno, ki je imela brezizrazen pogled. “Podobni sta si,” me je prešinilo.

Na pogled sta čudoviti, od znotraj pa prazni.

“Na pravi naslov sem prišla,” sem pomislila. Med vožnjo z avtom sem naredila načrt za pomoč Eleni.

13. Druga družina

Miha je z zanimanjem gledal svojega krušnega brata. Bila sta istih let in dobra prijatelja. Roberto je pri njih živel, odkar je Miha pomnil oziroma od osmega leta. Ko sta odrasla, sta se oba preselila na svoje in diplomirala. Roberto kot gradbeni inženir, on pa je študiral pravo. Obdržala pa sta stike in prijateljske odnose. Kljub temu obiski niso bili preveč pogosti. Tokrat je bila prisotna celo Mila. Njegova dvojčica se je včasih držala v ozadju, v zadnjem letu pa ju je oba prehitela in diplomirala iz sociologije in si edina našla zaposlitev za polni delovni čas. Roberto je imel občasno delo, on pa je izmenično študiral računalništvo in delal v pekarni.

“Žal nisem bil seznanjen niti s tvojim očetom," je povzel Mihov oče odvetnik. “Kaj šele z njegovimi sorodniki.”

“Morda ti lahko pomagam,” se je vmešala Mila.

Presenečeno so jo pogledali.

“Saj veš, da delam na občinskem uradu. Pregled imam nad prebivalci občine. Sicer ni zakonito, a če iščes sorodnike, ti menda lahko pomagam,” se je nasmehnila.

Roberto jo je hvaležno objel, Miha pa je sestro odobravajoče pogledal. Naslednji dan je Roberto res prišel v urad.

“Torej, koga iščeš?” je vprašala Mila.

Iskanje je bilo dolgo in naporno. Edina iztočnica, ki sta jo imela, sta bili imeni staršev. A iskanje je obrodilo sadove. Izkazalo se je, da imata Rožičeva dve hčerki. Po preiskavi je Roberto sestri častil kosilo in ji vse povedal, ker je večino že tako vedela. Ko je slišala za posle, je zavila z očmi, a ga ni obsojala. Na koncu je vzela mobilni telefon in poklicala Miho.

“Pridi v restavracijo na trgu. Mislim, da ti mora Roberto nekaj povedati,” je sporočila bratu. Kmalu je Miha prispel, Mila pa je tiho poklicala še nekoga.

14. Mucka v akciji

Slonela sem v skrivališču in z daljnogledom, ki sem ga vzela Stringendiju, preučevala dogajanje na naslovu, ki sem ga odkrila na svojem zadnjem pohodu v mesto. Tokrat na poti nisem imela težav. S seboj sem vseeno nosila nožek. Opazovala sem dogajanje in prepoznala Eleno. Ko je proti klubu stopil nek starček z dvema varnostnikoma, je Elenin obraz preletela groza, nato pa je stekla. Neka ženska ji je pokazala skrvališče in Elena se je potuhnila vanj. Trenutek za tem je vstopil starček.

“Pred njim se skriva,” me je spreletelo.

Starček je nekaj spraševal žensko, ki je skrila Eleno, nato pa je pokazal na eno od plesalk. Kristalno jasno je bilo, kaj hoče. Obrnila sem se stran. Več mi ni bilo treba videti. Pojedla sem nekaj čokolade in se odpravila v zasedo. Čez precej časa je starček prišel ven. Spremljala sta ga stražarja, a to me ni ustavilo. Morala sem maščevati Eleno in vsa druga dekleta. Ko je stopal mimo, sem skočila iz skrivališča in potegnila z nožkom. Zadel ga je kot pijanca. Preko gubavega lica je zrasla rdeča črta in nato je pritekla kri. Stekla sem stran. Stražarja sta se pognala za mano. Hitro sta se mi bližala. Kaj sem sploh želela doseči? Ena ranica na licu ne bo nikogar ustavila. Plenilca sem le razdražila in preusmerila njegovo pozrnost nase. Mislila sem, da jaz lovim, a lovec je on in jaz sem plen. Stražar me je dosegel in me čvrsto prijel za zapestje. Tako močno mi je stisnil roko, da sem izpustila nožek na tla. Dvignil me je in me odnesel proti avtu. Borila sem se do konca, oziroma dokler me ni zaprl v prtljažnik. Pred tem si me je starček dobro ogledal. Njegove majhne sive oči so se zapičile v moj obraz in nenadoma so se mu od spoznanja razširile zenice. Prepoznal me je. Nato so me odvrgli v prtljažnik in hitro odpeljali. Nisem bila več le plen, ampak žrtev.

15. Presenečenje in skrivanje

Bila je zadovoljna. Uspešno se je skrila. Maria ji je ponudila nekaj florentincev, nato pa se je odpravila v sobo in zadovoljno gledala svoji stari fotografiji. Napolnila jo je samozavest. Situaciji bo kos. Nenadoma je zazvonil telefon. Klicala jo je ena od članic moto društva. V tem trenutku res ni želela govoriti s feminističnimi pripadnicami, ki so znale biti zelo utrujajoče. Ugasnila je telefon in se usedla na fotelj. Elena je na hodniku zaslišala korake, tik preden je nekdo potrkal na vrata. Z mešanimi občutki jih je odprla in negotovo strmela v prišleka. Moški bi lahko bil po postavi športnik. Oblečen je bil nevtralno, z obraza pa mu ni mogla ničesar razbrati. Nagonsko je prijela kljuko in zaloputnila vrata. Prišlekova noga se je znašla med vrati in Eleno je zaskrbelo. “Pozdravljena Elena,”  je spregovoril prišlek.

Elena se je namrščila. Odprla je vrata in prišlek je vstopil.

“Kdo si ti?” je vprašala. Neznanec se je sklonil in s tal pobral dve fotografiji.

“To sem jaz,” je odgovoril in ji pokazal črnolasega dečka s svoje fotografije.

16. Kuharica za neužitno hrano

Elinor se je namrščila ob pogledu na svoje delo. Izgledalo je kot hrana, ki jo v znanstvenofantastičnih filmih jedo vesoljci. Beluše je bilo treba povezati skupaj in Eli je to naredila z modro vrvico, ki je v vreli vodi spustila barvo. Nikoli ni slovela kot dobra kuharica, pravzaprav je bila obupna, in prijatelji so jo radi dražili, da bi zažgala še sladoled, če bi se dalo. Odzvala se je tako, da je še intenzivneje kuhala neužitno hrano. Tega ne more postreči prijateljem, ki bodo prišli na obisk. Modre barve so se navzeli tudi beluši, ki jih je potegnila iz modre vode. Primerjala jih je s sliko v kuharski knjigi. Pisalo je, da jih povežeš prav zato, da ohranijo čvrstost. Njeni beluši pa so razpadali na modre prafaktorje. Pomislila je na svojo najboljšo prijateljico Milo, ki je kuhala odlično. Na Milo je bila včasih malo ljubosumna. Poleg mnogih talentov je premogla še čudovito lepoto. Spomnila se je časov, ko je živela s fantom – Milinim krušnim bratom. Kuhal je seveda on. Pravzaprav je pogrešala te čase, ko je jedla užitnejšo hrano.

Modre beluše je položila zraven ocvrtih jajc in pogrnila mizo. Milo in ostale je seveda posilil smeh ob pogledu na njeno stvaritev, a beluši se vsaj niso navzeli okusa. Večerjo je uspešneje zaključila z jagodnim sladoledom, za katerega ne bi nikoli priznala, da je bil kupljen v slaščičarni. Podražili so jo, da bi jo morali zaradi juhe aretirati. Neuspela šala glede na njeno službo. Že nekaj let je parala živce vsem moškim, ki so bili mnenja, da ženske na policiji nimajo kaj iskati, a kriminalistka Eli se ni dala. V službi je bila uspešna in zagnana. Ko je Mili povedala za svoje delo, se je ta zasmejala:

“Zdaj sva pa res tarči za stereotipe. Jaz sem blondinka, ti pa policaj.”

Večer je kljub modri predjedi potekal veselo in živahno.

17. Krvave teorije

Elena ni bila prepričana, kako naj se odzove. Od nikoder se je na njenih vratih pojavil čisti tujec s svojo revolucionarno teorijo o njunem skupnem sorodstvu in o serijskih umorih skoraj cele družine. Najbolj jo je begalo prav to, da so se dejstva iz pripovedi Roberta, kot se je tujec predstavil, ujemala s kruto resnico. Tujec je bil res vsaj malo podoben dečku s fotografije in vedel je vse o njenih starših. Imel pa je svojo nenavadno teorijo o tem, kako naj bi ubili njene starše. A ker sta bila zakonca Rožič res mrtva, se je zdela teorija mogoča. A odločila se je, da tujcu zaenkrat še ne gre zaupati.

“In kdo naj bi ubil moje starše? In če bi šlo za umor, bi to verjetno poskušal narediti bolj neopazno kot pa, da zažgeš pol soseske!” je ostro vprašala.

“Seveda poskuša vsakdo umor zakriti, a nekaterim tega ni treba. Predstavljaj si, da imaš dobre zveze z vsemi mogočimi ljudmi, ki opravljajo vse mogoče poklice, kot so policaj, sodnik, patolog, detektiv in so te pripravljeni ščititi. In da si za povrh še ti na pomembni funkciji in da celo oblast noče, da se te razkrije. Ubila bi lahko kogar koli, oni pa bi to prikrili.”

“Nihče nima takšnih vez. Razen morda predsednika. In zakaj bi kdo sploh ubil moje starše?”

“Ali nista bila novinarja? Ti nos vtikajo v vse mogoče in vsem to očitno ni bilo všeč. Verjetno sta nekaj odkrila in se ju je nekdo želel znebiti, tako kot mojega očeta, ki je delal z njima. In motiš se – obstaja oseba, ki lahko vse to naredi, ne da bi jo razkrinkali. Ime mu je Giani Bartoli in je bil policist.”

Elena si je z roko pokrila usta, a Roberto je nadaljeval.

“Giani je sin premožne družine. Njegov oče je bil mestni svetnik in celo župan, stric pa sodnik. Mama je veljala za eno boljših odvetnic daleč naokoli. Oba s starejšim bratom sta postala policista in se dokopala do vrha. Brat je postal glavni policijski inšpektor v Gorici, Giani pa je bil strašno ugleden tako na ministrskem kot na terenskem delu. Ni bil ravno tajni agent, a je vedel tudi za kakšne ilegalnosti s strani oblasti. Nato se je precej kmalu upokojil. Težave s hrbtenico je razglasil njegov bratranec zdravnik. Presedlal je s policije na tihotapstvo in bil prav tako najbolj uspešen daleč naokoli. Delal je velike posle in mastno služil ter delal velike kriminale, celo umore, a razkril ga ni nihče, ker mu nihče ni mogel do živega. Obdan je bil s tolpo branilcev z vseh področij. Na njegovi strani pa je bila še oblast, ker je v osemdesetih izvedel njihove skrivnosti, in če bi ga zaprli, bi vse izdal medijem in posredno javnosti. In celo oblast ni bila dovolj močna za spopad z Bartolijevim klanom. Zaradi očeta župana in brata, ki je še vedno glavni na goriški policiji, pa si mu nihče nič ne upa. Pred dvanajstimi leti so to zgodbo izbrskali tvoji starši in moj oče – policaj, ki je bil brat tvoje mame, torej tvoj stric. Želeli so jo objaviti, a Giani je izvedel za njihove načrte in se jih je odkrižal. Vse jih je pomoril in bi tudi mojo mamo, če ne bi izgubila spomina v nesreči. Gianijevo tihotapljenje je javna skrivnost, a za te brutalne umore ne ve nihče, ker jih je Gianijev brat hitro arhiviral, kljub temu da bi zlahka našel rešitev. In kar ti predlagam zdaj, draga sestrična, je, da se maščujeva in ga midva uničiva!”

Elena je molčala. Tujec ima prav, res je njen bratranec in Gianiju Bartoliju se je želela maščevati še iz drugega razloga. On je bil tisti, ki jo je spravljal v strah in zahteval nelegalno. Dvignila je pogled proti vprašujočemu bratrancu in resno pokimala:

“Da, maščevala se bom s tabo.”

18. Kri ni voda

Roberto si je močno oddahnil, ko se je Elena strinjala z njegovim načrtom. Pravzaprav bi lahko načrt izpeljal tudi sam. Našel je dovolj obremenilnih dokazov, ki bi jih lahko z svojim krušnim očetom predstavil sodišču. Seveda ne goriškemu, kjer sodi Gianijev stric. Sestrično je želel bolj rešiti iz te luknje, kjer je delala, in ji postaviti temelje za boljše življenje; če bo seveda privolila, bi jo lahko poslal v šolo.

“Koliko ljudi ve za to zgodbo?” je njegovo razmišljanje prekinila Elena.

“Dva, moja krušna brat in sestra, ki jima popolnoma zaupam.”

“Kako naj bi se sploh maščeval?” je spraševala dalje.

“Imam dovolj dokazov za pred sodišče ...”

“Ki ni goriško?”

“Res je. Pametno sklepaš.”

“Zakaj me potem sploh potrebuješ?”

“Saj te ne. Res ne razumeš?”

 “Česa?”

“Ti si moja kri! Skrbeti moram zate!”

Elena je bila presunjena. Njeni sorodniki se nikoli niso zanimali za njo. Vsi so jo prepustili sociali in rejnikom. Nihče ni skrbel zanjo …

“Včeraj sem izvedel, da sploh obstajaš, če bi vedel prej, bi že zdavnaj prišel pote in ti pomagal!”

Elena je stresla z glavo. Pred njo je stal njen prijatelj iz otroštva in edini sorodnik, ki ga skrbi zanjo. Razširila je roke in ga objela. Zdel se je presenečen, a ne ogorčen. “Bratranec!” mu je tiho zašepetala v uho.

Spokojno tišino, ko sta sedela vsak na svojem stolu, zatopljena vsak v svoje misli, je prekinilo zvonjenje mobilnega telefon. Roberto je prižgal zaslon in obstrmel ob pogledu na prejeto sporočilo.

“Kaj je?” je nekaj slabega sluteč vprašala.

“Kdo je Maja?” je zanimalo Roberta.

Vedel je odgovor, a si je želel, da kar je prebral, ne bi bilo resnično.

“Moja sestrica,” je zašepetala Elena.

“Kaj piše?”

“Kri za kri. Ti za malo Majo. Eden od vaju bo za vedno ostal pri nas. Izbira je tvoja, imaš en dan – pozdravi od Ivana.”

Kriknila je. Majo je ugrabil Giani Bartoli – morilec njenih staršev. Roberto se je zdel pretresen.

“Ves čas je vedel,” je panično pogledal sestrično.

“Zabavalo ga je, da ima popolen nadzor nad našim življenjem. Ubil nam je starše, nato pa nas preučeval in se naslajal ob našem trpljenju. Kot v nadaljevankah, le da je ta resnična.”

“Bil je tukaj …” je zašepetala Elena. “Kot stranka!”

“Ubil ga bom!”

Roberto je odločno vstal in odšel proti vratom.

“Adijo sestrična!” je pozdravil in že odprl vrata.

“Ne!” je zavreščala.

Maja ji je pomenila cel svet, a ne more izgubiti nekoga, ki ga je pravkar dobila nazaj. “Zagotovo lahko kaj narediva!”

“Lahko se predam in se Maja vrne. To bom tudi storil.”

 “Ne, imam boljši načrt!” je rekla Elena.

Obraz ji je spreletel zloben nasmešek.

20. Prijatelji v stiski

Soba je bila polna ljudi. Iz Elenine sobice sta se premaknila v večjo sobo na podstrešju, ki ji jo je ponudila Maria. Vse stole so zasedali popolnoma različni ljudje, ki pa sta jima neomajno zaupala. Na enem od stolov je sedela Mila in z zanimanjem opazovala, kako se bodo dogodki razpletli. Poleg nje je stal Miha s pozitivnim pogledom, pred njima pa je stala mizica z Milinim službenim računalnikom. Poleg sta sloneli Milini in Elenini sočlanici iz moto društva. Negro Tina in Silvia v črnem kot vrani. Ironija je bila, da sta Elena in Roberto oba poznala Milo, a drug o drugem nista imela pojma. Na tleh sta s prekrižanimi nogami sedela Sofia in njen fant Luigi. Na drugi strani pa je na stolu sedela ša Maria, ki je vztrajala, da bo pomagala po svojem grehu. Julia je sedela tik ob Sofiji in delovala zamišljeno, kljub svojim le štirinajstim letom. Elena je s prstom zdrsela po vtetovirani vitici vrtnice na svoji rami. Zdaj je cela soba poznala vso njeno zgodbo.

“Načrt je preprost,” je neprepričljivo začela.

“Kot smo prej preverili na Milinem računalniku v njihovem sistemu podatkov o prebivalcih, je Giani naročen pri podjetju Extraclean, od koder vsak dan pride neka ženska in mu počisti hišo. Danes jo bo nekdo izmed nas nadomestil. Zahvaljujoč Milinemu sistemu smo jo našli in naj nekdo gre na vogal ulice ter tam počaka, da prevzame kartico in uniformo. Te čistilke se namreč ves čas menjavajo in gospa verjame, da bo tisti, ki bo prevzel, le običajna delavka,” je nerodno končala.

“Prevzamem lahko jaz, a v njegovo hišo ne morem, ker ve, kdo sem,” se je ponudila Maria.

“Le prevzemi, prosim.”

Maria je zapustila sobo in odšla čakat na menjavo uniform.  Elena je do konca povedala načrt. Potrebovala je prav vse in vsi so se kar javljali za še tako zoprne naloge. Načrt bi lahko deloval.

“Če bi na koncu res rada spravila Gianija za zapahe, ga ne smeta le zvezati, ampak tudi predati policiji,” se je na koncu oglasila Mila.

“Policaj poleg tega ne sme biti običajen, tak, ki uboga ukaze svojega goriškega šefa Bartolija, ampak samosvoj, ki dela tudi po občutku pravice,” jo je dopolnil Miha.

“Veš, na koga misliva?” je na videz nedolžno vprašala Mila.

Roberto je zastokal, a Mila je zmagala in v sobi se je kmalu pojavila še ena oseba. Robertova nekdanja punca in Milina najboljša prijateljica ter obupna kuharica –

kriminalistka Elinor. Ljubka in na videz drobna ter precej mlada za svoj poklic. Pod kostanjevimi, do ramen dolgimi lasmi so se ji svetile čudovito rjave oči in zdela se je dokaj samozavestna. Zgodba jo je presenetila, a je ni spravila s tira in ko se je vrnila Maria z uniformo, je bilo vse pripravljeno za reševanje Maje in kruto maščevanje ...

21. Kruto maščevanje

Bil je precej nervozen. Z Eleno sta naredila dober načrt, a njegovega delovanja ni mogel predvideti. Vse je bil odvisno od anestezijskih injekcij, ki jih je svojemu nadrejenemu zobozdravniku ukradla Silvija, in uspaval, ki jih je iz veterine prinesla Negro Tina. Soba se je praznila, ko so se vsi začeli pripravljati na izvedbo načrta.

To ne bo nikakršna super akcija varnostno obveščevalnih služb s kamerami in polnim nadzorom, ampak milo rečeno katastrofa. Premagati morajo največjega mafijaša v Gorici, njegovih pet varnostnikov in vse varnostne sisteme, ki bi priklicali okrepitve. Elena je bila videti prestrašena in nebogljena. Stisnilo ga je v želodcu, ko jo je pogledal. Stisnil ji je roko in ji pokimal. Odstopicljala je do svoje najboljše prijateljice. Sofija se je sama javila za najbolj nevarno in neprijetno nalogo. Objeli sta se.

“Pripravljena?” je vprašala Elena.

“Zate vedno!”

Sofija se je svojega položaja dobro zavedla šele zunaj. Oblečena je bila v delovno obleko in s taksijem se je pripeljala pred Bartolijevo hišo, ki je bila mogočna. Velika parcela je bila popolnoma obdana z visoko, a elegantno železno ograjo – pogubno za tiste, ki bi jo želeli preplezati. Za visokimi vrati je bila parcela s hišo, pravim dvorcem, popolnoma simetrična. Po ograji je opazila celo kamere. Na stebričku poleg vrat je bil električni zvonec. Pozvonila je in se postavila točno pod kamero, da bi jo bolje videli. Oblečena je bila v običajno haljo, kakršne so nosile čistilke Extracleana, in imela je izkaznico. Končno se je prikazal eden od telesnih stražarjev in ji odprl vrata. Po kratki poti sta odšla do umetelnega hišnega vhoda. Vstopila sta in znašla se je pred rentgenom, kjer je bila še ena najeta gorila, prav tako kot vratar v črnini. Stražar jo je napotil proti njemu in naprava je zapiskala. Stražar jo je pretipal in ugotovil, da nima kovinskih predmetov.

“To bo zobni aparat,” je rekla in spodvihlal zgornjo ustnico, da je lahko videl zobe in aparat.

“Lahko začneš,” je pomignil.

Hitro je odkorakala stran in vzela že pripravljen voziček. Oddahnila si je. Aparat v zobeh je bil ponaredek, ki ji ga je namestila Silvia. Kot pomočnica zobozdravnika je to pač znala. V aparatu je imela skrito injekcijo z uspavalom, ki ji ga je dala Tina. Vse, kar mora narediti, je le zabosti Gianija z uspavalno inekcijo, ki je dovolj močna, da uspava medveda.

Z dvigalom se je odpeljala do najvišjega nadstropja in upala, da bo starček tam. Sprehodila se je po hodniku, se delala, da čisti, in oprezala za njim. Končno se je ta le izvolil primajati po hodniku. Opazoval jo je direktno, zato je dvignila glavo in se mu nasmehnila.

“Oprostite, gospod Bartoli, vendar pa bi se morala nekaj pogovoriti z vami,” je začela, upajoč, da pristno.

“Seveda! Ni problema,” je brezbrižno odgovoril.

Tako lahko! Namignil ji je, naj vstopi v njegovo pisarno. Ta je bila luksuzna in udobna, z dragimi usnjenimi fotelji in večja od Eleninega stanovanja. Predvsem pa v njej ni bilo vidnih kamer, kar je kazalo na to, da ne verjame, da mu lahko ona kaj naredi. Slaba poteza zanj! Sofijo jo spreletela jeza, ker jo je jemal tako lahko in neprevidno.

“Torej za kaj gre?”

“Za plačo ...” si je hitro izmislila Sofija, a Giani jo je že prekinil.

“Seveda bomo takšne pridne delavke, kot ste vi, bolje plačali, če je to, kar želite. Priznam, da res odlično delate ...” je, ne da bi se ustavil, nakladal.

Presedal ji je in odločila se je, da je napočil čas. Navidezno se je odkašljala, a ko se je obrnila stran od njega, je z roko segla v usta in izza zobnega aparata potegnila injekcijo z uspavalom. Giani je neprekinjeno govoril naprej. Od njega jo je ločila majhna klubska mizica. Roko je potisnila pod mizico in poiskala njegovo koleno. Preden bi lahko kar koli naredil, mu je injekcijo zapičila globoko v nogo. Zdelo se ji je strašno fino, da je takšno barabo lahko zabodla s konjskim uspavalom. Preden je padel v nezavest, jo je pogledal presenečeno in prestrašeno. Poslala je Robertu sporočilo, da je njeno delo opravljeno, in se skupaj z nezavestnim tihotapcem zaklenila v sobo.

Kmalu po njej so do Gianijeve hiše prispele Mila, Silvia in Negro Tina. Snele so vse pirsinge in si oblekle izrazito kratka krila. Vedele so, da prihodi takšnih deklet h Gianiju niso redki. Lase so imele spete v fige, v slednjih pa so skrivale uspavalne injekcije. Kmalu po zvonjenju se je pojavil varnostnik in jih po pregledu odpeljal do rentgena. Drugi varnostnik je pregledoval seznam  prišlekov ta dan.

“Ampak … Saj vas sploh nismo poklicali!” je nazadnje presenečeno zavpil.

Mila je skomignila z rameni. Tedaj je pri vrtnih vratih ponovno pozvonilo. Vratar je pogledal na nadzorne kamere. Pred vrati je stal Roberto. Varnostniki so ga pričakovali. Vratar je pritisnil na zvočnik.

“Si prišel zamenjat punčko?" je vprašal.

“Kje je?”

“Ne vznemirjaj se, eden od kolegov te bo prišel pregledat, nato pa bo ven prišla punčka. Zdaj pa kar vstopi na posestvo, odklenili bomo vrata.”

Vratar, ki se je pogovarjal, je nato vtipkal kodo za odblokiranje vrat. V tistem trenutku, ko so se vrata odprla, je Mila zabodla vratarja z uspavalom, ki je bilo hitro in učinkovito. Silvia je zabodla drugega varnostnika, ki se je že napotil proti vratom, le sekundo po tem. Nato je Negro Tina izključila rentgen in varnostne alarme. Na parcelo pa so skozi odklenjena vrata vstopili Miha, Elena, Julia, Elinor in Roberto. Kmalu so bili v veži in se dogovarjali za naslednji korak. Elena, Silvia in Mila so odšli v zgornje nadstropje k Sofiji uspavat še preostale varnostnike, Negro Tina in računalničar Miha sta nadzorovala kamere in pregledovala posnetke ter brisala tiste, kjer so se pojavili oni. Posestvo so želeli zapustiti brez sledi. Roberto, Elinor in Julia pa so odšli v klet poiskat Majo. 

Hodili so po velikih praznih hodnikih. Za enim vogalom pa so naleteli na varnostnika. Ta jih je videl kot vsiljivce in začel streljati. Roberto ga je z vso močjo usekal po roki, da je izpustil pištolo, in Eli je vanj zapičila eno od injekcij. Varnostnik je bil videti presenečen, a ni omedlel. Injekcija je bila anestetična in mu je le omrtvičila roko. Hrup pa je privabil tudi drugega varnostnika. Eli je stekla proti njemu in v zadnjem hipu z brco preusmerila pištolo. Varnostnik je meril v srce Roberta, ki je v tem času uspel udariti  nasprotnika po glavi tako močno, da se je ta sesedel.

Zaradi brce je metek zadel v Robertovo roko. Na njegovem vratu pa se je znašla nepopustljiva roka prvega varnostnika. Davil ga je. Bil je premočan, on pa prešibek. Nenadoma pa je roka popustila in nasprotnik je nezavestno padel po tleh. Za njim je stala Julia s kosom lesa v roki. Roberto ji je pokimal, nato pa se stegnil po tleh in prijel pištolo, ki jo je zbil varnostniku. Eli se je znašla v težavah, sicer je drugemu varnostniku zbila pištolo, a jo je, kot da je lutka, zabrisal v steno. Roberto je pomeril vanj in s tresočo roko prvič ustrelil človeka. Zadel ga je v nogo in varnostnik je zakričal, a ga to ni  ustavilo. Eli ga je zabodla z drugo injekcijo. Namerila je na vratno žilo in anestezija je kmalu začela delovati. Glava je čudno omahnila in oči so se mu obrnile navzgor. Tudi ta se je hitro zgrudil. Eli in Julia sta preiskali varnostnika, medtem ko si je Roberto obvezal rano. Eden je imel v žepu ključe.

“Pojdita sami naprej!” jima je rekel, nato pa se je naslonil na steno za sabo.

Odšli sta po dolgem hodniku, a na koncu so bila le ena vrata in ko so jih odklenili, je bila v sobi Maja. Živa.

Ko sem slišala škrtanje ključa v vratih, sem bila prestrašena in prepričana, da so me prišli ubit. Stisnila sem se v klobčič, a na vratih sem zagledala Julio. Stekla sem in se ji vrgla v objem. Silvia je medtem uspavala še zadnjega varnostnika. Zdelo se ji je krasno. Hoditi po veliki elegantni hiši in zabadati moške z uspavalnimi injekcijami. Kot v računalniški igrici. Miha je izbrisal posnetke in bil strašno zadovoljen. Študij je torej obrodil sadove. Nekaj jih je priredil, čeprav se mu ni sanjalo, kako mislijo na sodišče po tem, ko so vlomili v hišo. Kakor koli, vedel je, da bo on Roberta in Eleno podprl.

Elena je bila sama v sobi z morilcem svojih staršev. Bil je pod učinkom uspaval. Z lisicami, ki jih je dobila od Elinor, je priklenila Gianija. Nato je izvlekla iglo za tetoviranje. Vtetovirala mu je drobno vrtnico, ki je nekaj časa ne bo opazil, vendar pa bo očitno sporočilo. Na tla je preden je odšla z njegovim pisalom napisala: Ni je vrtnice brez trna.

22. Zmagovalci

Po hodniku se je splazil do dvigala. Oprl se je na držalo in napel vse sile, da je vstal. Naredili so kaos in vsi uspavani si bodo to zapomnili. Na sodišče torej ne more. Najbolje bo, če za nekaj časa izgine. S sabo pa mora vzeti tudi sestrični, ker lahko Bartolijevi pripravijo kruto maščevanje. Odpeljal se je v zgornje nadstropje. Vedel je, v kateri sobi bo našel Gianija. V tej hiši je že bil. Giani je priklenjen ležal na tleh. Bil je pod učinkom uspaval. Sklonil se je in opazil vrvico, ki jo je imel pod vratom. Potegnil jo je s starca. Na vrvici je bil ključ za sef. Nasmehnil se je ob spominu na Gianijevo reklo Ne zaupaj nikomur, razen sebi.

Ozrl se je po sobi. Bartolijevo lahkomiselnost je najbolj prikazovalo to, da ni skril niti sefa. Postavil ga je na vidno mesto sredi mize. Odklenil je sef in obstrmel ob pogledu na ves denar, ki ga je v letih nabral tihotapec. Večino je imel v banki, a za domačo zalogo je imel več denarja kot oni vsi skupaj. Zraven so bili še papirji. Hranil je vse pogodbe, ki jih je ilegalno sklepal, in vse ostale podatke o njegovih zločinih. Celo nekaj časopisnih izrezkov je bilo vmes. Med njimi tisti o smrti njegovega očeta. Poleg je bila odvratna knjižica – njegov dnevnik. Roberto je hitro preletel zadnje strani. Tepec je v dnevnik pisal o tem, kako je ugrabil Majo in da ga je ta porezala po licu. Od nosu do ušesa se mu je res vila dolga brazgotina. Vse dokaze je pustil na mizici, da bi jih policija lahko našla. Na tleh je videl Elenino pisavo. Zraven je bilo odvrženo pisalo. Vzel ga je in obrisal prstne dokaze. S krajem dogajanja ne bodo mogli povezati nikogar drugega kot njega, ki so ga edinega poznali. Vsi ostali so bili ustrezno zamaskirani prav zato, da jih nihče ne bo prepoznal. Preden je odšel, je odstranil lisice in jih vzel s sabo.

Močno sem objela Eleno, medtem ko mi je na hitro razlagal dogodke zadnjih dni. Niti sanjalo se mi ni, da imava bratranca.

“Maria in Luigi prihajata!” je opozorila Negro Tina.

Z Mihom sta zbrisala in zamenjala vse posnetke. Luigi in Maria sta vstopila istočasno, kot je Roberto prišel dol po stopnicah.

“Imam vse karte, ki si jih naročil,” je oznanil Luigi.

“In jaz prtljago!” je dodala Maria.

Slovo je bilo hitro, a iskreno. Nato so se Roberto, Elena in Maja odpeljali. Za nekaj časa bodo izginili, da se stvari uredijo. Tudi ostali so hitro odnesli pete. Ko so vsi odšli, je Elinor policala policijo iz Trsta za okrepitve. Skupaj z njimi je vdrla v hišo, kjer so bili varnostniki že vsaj delno budni, a vsi omotični. Tržačani Gianija niso ljubili kot Goričani in so rade volje verjeli, da je tihotapec. Na mizi v sobi, kjer je bil Giani, so našli tudi vse potrebne dokaze za to. Skupaj z varnostniki so ga odpeljali v Trst v pripor pred sojenjem. Eli pa se je zadovoljno odpravila domov, kjer je skuhala še eno neužitno kosilo za prijatelje.

Naslednji dan so članice prvega ženskega motorističnega društva – Mila, Negro Tina, Silvia in Sofija – zmagale na tekmovanju in premagale vsa moška društva. Miha je končno diplomiral iz računalništva in dobil službo. Maria je zaprla klub in odprla uspešno restavracijo italijanske kuhinje. Luigi in Sofija pa sta se odločila, da bosta prevzela skrbništvo nad Julio.

Roberto je opazoval speči sestrični. Elena je zaščitniško objemala malo Majo. Bili so v mali Casi Hidalgo, blizu Granade nekje na jugu Španije, kjer jih nihče ne bi mogel najti. Ni mogel iz svoje kože in preden je zapustil hišo Bartolija, mu je iz sefa vzel še svoj denar. Dovolj, da so z njim najprej prevozili Italijo in nato iz Francije leteli z avionom do Seville, od koder so se z vlakom zapeljali do Granade. Najel je hišo in avto ter s sestricama užival nekakšne počitnice. Obiskal je celo bivši dom svoje mame Rondo ter ji kupil nekaj stvari, ki jo bodo spominjale na Španijo, ko se bodo vrnili. Kdaj? Niti sanjalo se mu ni. Dekletoma je bilo tukaj všeč in zdaj sta bili njegova družina, za katero bo skrbel. Marsikaj se bo spremenilo, a ne na slabše.