Glasovalna številka: PR107

Peter Pongrac

TELEFON

OŠ Bežigrad

1. TELEFON

Ta zgodba govori o fantu, ki ni bil ravno pridne sorte. Bil je pameten, v šoli je imel same petice in štirice, učil se je, a pridnega vedenja se ni mogel naučiti. Ime mu je bilo Jaka. Imel je rdečo jopico, modre kavbojke ter črne čevlje. Življenje se mu je zdelo lahko ter čisto brezskrbno. Ko je zjutraj vstal, je ugriznil v kruh, pri pouku in doma pa se je smejal za vsako malenkost. Za svojo starost je bil res nenavadno brezskrben … Do danes.

Kajti prav danes bo spoznal, da življenje ni le kup listja s sojino omako in da je vsak gib, ki ga naredi, pomemben. Drevesu življenja bo dal roko, iz grešnih dejanj bo pobrisal prah, času bo povedal svoje … Na kratko, po pouku bo na sosedovem vrtu našel čudežni telefon.

»CESTNA OPICA NAJDE AVTO!« je zavpil Jaka, kot mu je bilo v navadi.

»Kakšen telefon!« je še pripomnil, preden ga je pobral. Ogledal si ga je. Ta telefon je imel tipke in majhen ekran. Najbolj čudno pa je bilo to, da ga je obdajal vijoličen sij. Takrat se je telefon prižgal! Slika je bila motna, na ekranu pa se je izrazito videl bel obroč. Obroč se je večal in večal. Jaka se je takrat tako zazrl v ta obroč, da je pozabil, kje je. Postalo mu je nenavadno slabo, šlo mu je na bruhanje in ni več čutil svojih lastnih nog. Hotel je zakričati na pomoč, toda ni mogel. Prsti pa so se mu kar sami začeli premikati proti gumbom. Vtipkali so števko tri … dve … šest. Jaka jih je hotel ustaviti, toda še niso nehali pritiskati na gumbe. Kazalec je še pritisnil na gumb s števko osem. Jaki se je v tem trenutku stemnilo pred očmi. Zadnje, kar je videl, je bilo število 3268. Zgrudil se je na tla, na telefonu pai več čutil svojih lastnih nog. ni več čutil svojih lastnih nog.oč, da je pozabil kje je. .  je to število začelo vijolično utripati. V tistem trenutku se je močno zabliskalo in Jaka je s telefonom vred izginil. Ni trajalo dolgo, da se je zbudil. Toda ni bil na travniku ali doma.

Namreč zbudil se je v bolnici. No, vsaj v nečem podobnem bolnici. Ležal je v postelji in poleg njega je bilo veliko naprav. Toda vseeno se mu je zdela soba malce nenavadna. Nekaj minut je še premleval, ko pa je prišel k sebi pa je videl …

»KURA ZNESE JAJCE!!! Zakaj lebdi ta krožnik v zraku?! Od kdaj letijo zobne ščetke po zraku?! In zakaj mi ta postelja masira noge?! KJE ZA VRAGA PA SEM?!!!«

Jaka je končno opazil nenavadne stvari. Ker pa je bil zaradi cele situacije malce živčen, je v veselo zobno ščetko vrgel kamen, brcnil krožnik čez okno ter spustil morske pse nad masažno posteljo! Ko pa je pogledal pod odejo, je videl, da v roki še vedno drži tisti telefon!

»AAAAA! Na pomoč!!!« Histerično je tulil, dokler ni zaslišal velikih, glasnih korakov, ki so se mu bližali in bližali. Utihnil je kot prestrašen mucek, ki zagleda pajka. Koraki so postajali glasnejši in glasnejši. Videl je senco in takoj spoznal, da to ni človek! Imel je osem rok, v katerih je držal orožje (nože, žage, pištole, robčke …). Jaka je zaprl oči. Čutil je, da je ta stvor že v sobi. Čakal je na konec. Slišal je piskanje in ropotanje, zgodilo pa se ni nič. Že je hotel odpreti oči, nato pa je zaslišal robotski glas. »Pozdravljeni v našem vojnem zaklonišču.«

Ko je Jaka slišal to, je pomislil, če je to zaklonišče, potem morda ta pošast sploh ni zlobna! Ampak za koliko časa sem moral biti nezavesten, če zdaj divja vojna?! Končno odpre oči in vidi robota oblečenega v haljo medicinske sestre.

»Jaz sem robot XYQ22.«

»Ali so v imena robotov vpletene tudi druge črke abecede?« previdno vpraša Jaka, ker se počuti bolj varno.

»Seveda. Vseh 476 črk,« mu odgovori XYQ22.

»Kar za dolgo časa sem moral biti nezavesten, ker se v enem dnevu nihče ne more domisliti več kot 450 črk in v enem dnevu se ne more zanetiti vojna,« razmišlja Jaka. »Gospa XY pa neke cifre naprej, katerega leta pa smo?«

»3268, zakaj«?

»KAJ?!!! Hočete reči da sem preležal več kot 1000 let!!!«

»No pa, saj ni tako hudo,« ga miri robotska sestra.

»NI HUDO?!« Takrat je Jaki malce prekipelo. Morda si je požrl vse živce in morda je malce, res malce pretiraval, ko je z bejzbolskim kijem robotu zbil glavo s telesa, telo povozil s tankom ter ostale delce izstrelil v vesolje. Malo ga je zaneslo, a to se vsakemu zgodi. Ker pa je svet tako krut, se je zaradi nedolžnega Jaka, ki se je malo razjezil, vklopil alarm. Nato se oglasi glas iz zvočnika:

»Vse varnostne enote v sobo 42, takoj! Zgodil se je napad na zaposleno osebo! Ponavljam: soba 42!.«

»CESTNA OPICA NAJDE AVTO! Kako pa naj zdaj pobegnem?! Misli Jaka, misli! Kaj bi naredil James Bond?« je hitro razmišljal.

Pogledal je okoli sebe ter iskal izhod. Videl je okno, ampak ker je bil v 210. nadstropju, je na to idejo raje pozabil. Iskal je iskal, nato pa zagledal zračnik. Seveda! V vseh akcijskih filmih plezajo skozi zračnike! Zgrabil je kij ter razbil pokrov zračnika. Hotel je skočiti vanj, toda bil je previsoko. Že je slišal korake varnostnikov! Splezal je na omaro ter na vse ali nič skočil! Z rokami se je prijel za zračnik in se potegnil vanj! V tistem hipu so varnostniki pritekli v sobo! Bili so sivi, roke in noge pa so se jim zeleno svetile.

»Tam je!« je zavpil eden od varnostnikov. Stekel je k zračniku in začel streljati vanj. Jaka je začel še hitreje teči. Ker je bil zračnik visok, je robot veliko strelov zgrešil. Kar naenkrat pa se je iz zračnika zaslišalo »AAAAA!!!«.

Robot je nehal streljati in prisluhnil. Tudi drugi so napeli naprave za sluh. Ničesar se ni slišalo. Nekaj sekund je bilo vse tiho, nato pa je eden od varnostnikov rekel: »Misija opravljena. Tarča je padla.«

Roboti so se počasi začeli pomikati nazaj na delovna mesta. Za Jako je bil to konec pravljice.

2. B.U.R.E.K.

»Ha, ha! Kakšni bučmani ste! Ali ste res mislil, da je Jaka umrl?! Ha, ha…ha. No, saj bi lahko. Ampak, da ne bi bilo zgodbe tako hitro konec, se je Jaka skril za ovinek. In ker je bil zračnik tako visoko, ni mogel nihče ničesar zadeti. Ko so vsi varnostniki odšli, je skočil iz zračnika ter se ulegel v posteljo. Jaka se je smejal, smejal, ideje za pobeg pa ni imel nobene. Nekaj minut se je smejal, ko pa ga je smeh minil je začel razmišljati.

»Zakaj sem sploh tukaj? Kaj se je že zgodilo? Ko je razmišljal in se poglobljeno spominjal, je dal počasi roke v žep. V žepu pa je začutil nekaj trdega. To stvar je potegnil iz žepa in videl … telefon! Takrat se je spomnil vsega: vijoličnega sija, belega obroča, slabosti in števila. Katero je že bilo? Nekaj časa je še premišljeval, nato pa se je spomnil številke 3268.

»Ampak kaj bi to pomenilo? Števke nimajo nobenega logičnega zaporedja. Razen, če … Čakaj malo! Katerega leta smo že? 3688, 3274, 3900 …«

Jaka je iskal po spominu, nato pa se je spomnil besed robotske sestre: 3268!

»Števili se ujemata! To lahko pomeni le eno stvar! V telefon sem vtipkal 3268 in se znašel v tem letu! S telefonom lahko potujem skozi čas!«

Takrat pa je v sobo vstopil robot. Jaka se je potuhnil pod odejo.

»Da ni to spet eden od varnostnikov. Ker če je, bo zdaj po meni!«

Jaka je skozi špranjo v odeji opazoval robota. Toda takoj je opazil, da to ni varnostnik. Kajti s seboj je vlekel metlo in smetišnico. Bil je velik tako kot on. Noge, glavo in roke je imel rdeče, telo pa sivo. Bil je čistilec. Ampak v svojem delu ni prav nič užival. Ves čas je nekaj godrnjal.

»Nihče sploh ne opazi moje inteligence. Vsi gledajo le gospodarja Špico Ognjenega. Samo zato, ker ima veliko močin in vgrajenih nekaj žagic, je glavni v vojni.  Neumen pa je kot krt.« Jaka se zahihita.

»Kdo je tam?« Jaka se domisli ideje! Odkrije odejo in se pokaže robotu. Robot ga nekaj časa gleda z metlo v rokah. Nato pa vpraša: »Ali ne bi moral biti ti mrtev?«

»Ja, ja. Skril sem se in se pretvarjal, da so me ustrelili. Glej, robot, tudi meni gre na živce ta varnostna sila in vojna bi se morala končati. Pridi, lahko pobegneva in temu poglavarju pokaževa, kdo je šef!«

Jaka ni vedel zakaj in ni vedel, kaj sploh blebeta, ampak ta robot se mu je zdel res neškodljiv. Pa tudi zato, ker je hotel najti prijatelja v tej prihodnosti.

»V redu, to je to, po varnostne enote grem!« je nekako nejevoljno zamrmral. »Počakaj!« ga je ustavil Jaka. »Ali se nisi ravno prej pritoževal, da bi rad bil nekaj boljšega?«

»No… Morda.«

»Kaj potem še čakaš? Greva!«

Robot nekaj časa premišljuje in premleva, nato pa se odloči: »Greva!«

Ravno takrat pa pride v sobo nova medicinska sestra.

»AAA! Ali nisi ti tisti, ki je izstrelil XYQ22 (medicinsko sestro) v vesolje?!«

Skrila se je za anestezijsko napravo, ker je bila pač eden od nemočnih robotov.

»Ne ubij me! Prosim, moja kamera ima samo trideset pikslov! Jaka je že prijel za kij, da bi se znebil še te sestre. Toda čistilec je skočil predenj. Prepusti to meni. Jaka se je skoraj na ves glas zasmejal.

»Kaj bo ta mali robotek?«

Toda želja po posmehovanju ga je minila, ko je videl, kaj se je začelo dogajati z robotom. Iz stopal so mu zrasli trije gromozanski kovinski prsti, ki so imeli na koncu, namesto nohtov, nože. Iz rok so mu pognali trije dolgi prsti, s katerimi bi lahko še diamant razrezal. Na hrbtu se mu je sestavila naprava za letenje in na glavi so mu zagoreli ognjeni plameni! Jaka ni mogel verjeti, kaj vidi. Namreč, kako je lahko iz majhnega robotka z metlo zrasel tak uničevalni stroj?! Robot se je s prsti pognal do sestre, v zraku naredil dvojni obrat ter pristal pred njo.

»Saj vem, da si nedolžna. Ampak to je vojna!« je izjavil, ker se mu je zdelo nekako junaško. Potem je dvignil roke in svoje ostre prste zasadil v nedolžno sestro.

V tem delu knjige se res sprašujem, kdo je zloben in kdo prijazen. Kakorkoli že, alarm se je spet oglasil in varnostniki so spet začeli prihajati! Čistilec je zgrabil Jako in ga vrgel skozi okno!

»AAAA! Ali si zmešan!« je bil paničen Jaka.

Robot je skočil ven in ga ujel, nato pa pognal letalno napravo in poletela sta. Jaka je bil čisto prestrašen, ko je letel v robotovem naročju.

»Kako ti je ime?« ga je Jaka prestrašeno vprašal.

»Jaz sem Bionični Ultra Rdeči Ekspert Klanja ali na kratko B.U.R.E.K.! Kličejo pa me Rdeči.«

Jaka bi se smejal, ampak, ko letiš z ekspertom klanja, je malce težko. Takrat pa so ju začeli varnostniki loviti s helikopterji!

»O, ne!« je zavpil B.U.R.E.K. in še bolj pohitel. Letel je, Jaka se je tresel. Kar naenkrat pa je nekaj začelo piskati.

»Zakaj ravno zdaj?! Goriva zmanjkuje!«

»Kaj bova pa zdaj?! Nočem umreti tako!« je skoraj v solzah zakričal Jaka. Robot je nekaj sekund razmišljal, potem pa prišel do ideje:

»V helikopter!«

Nato je ostro zavil proti varnostnikom. Goriva je imel le še za nekaj sekund! Helikopterji so se bližali.

»Zdaj pa na vse ali nič!«

Rdeči je napravo napel do konca in porabil zadnje kapljice goriva za skok v helikopter! Zgrabil se je za streho, razbil okno in se potegnil not. Medtem je z nogami zbil varnostnika ven!

»V redu. Not sva,« je utrujeno zasopihal Rdeči.

Jaka pa se je le sesedel na tla, ker še zdaj ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Nekaj časa sta bila oba tiho, potem pa je Jaka izjavil:

»Bravo. To je bilo carsko.«

»Ja, no, saj to ni nič ta …«

BUUMMM!!! Helikopter se je zatresel!

»Kaj je to?!« sta zavpila v en glas.

Helikopter je začel padati!

»Motor je razneslo!«

»AAAAA!«

Se nadaljuje naslednje leto ...    

živceorega leta pa smope more domisliti več kot 450 črk in v