Glasovalna številka: PR112

Marija Krnc

ZVEZEK S SKICAMI

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

2. maj 1732

Slišal je močno trkanje po vratih. Hitro je pograbil svoje skice in jih skril pod plašč. Njegov obraz je bil videti zaskrbljen in razmišljujoč, saj je ravno razmišljal, kako bi mu uspelo pobegniti. Vedel je, da s tekom ne bo imel velike prednosti, ker je štel že kar nekaj let. Hitro, kolikor je le zmogel, se je pognal skozi zadnja vrata svoje hiše po vrtu, mimo vodnjaka in se skril v gozd. Slišal je njihov glas, zato je svojo hojo pospešil, vendar ne dovolj. Čutil je le bolečino in nekaj sekund zatem se je zgrudil. Zaradi tresenja voza, na katerem je ležal, je počasi odprl utrujene oči. Pogledal je naprej, kjer so bili vpreženi konji in videl le obrise ljudi. Ni mu bilo potrebno vedeti, kdo so, saj jim je bilo pomembno le to, po kar so prišli. Previdno je izpod plašča vzel zvezek, v katerem je hranil svoje skice izumov. Vedel je, da ne bo varno, če ga bo imel pri sebi, saj mu ga bodo vzeli in s tem ogrozili celo državo, mogoče celo svet. Ne da bi kdo videl, je zvezek zalučal v grmovje ob cesti. Žal mu je bilo, da je svoje življenjsko delo v sekundi odvrgel, vendar ga je bodrila misel, da zvezka še dolgo ne bo nihče našel. V njem so bili namreč zapisani vsi načrti in skice o najnovejših strojih, ki bi v nekaj sekundah uničili celotno vas ali manjše mesto. Ta izum je hotel uporabiti za boljše namene in ne za pobijanje nedolžnih ljudi. Glavo je naslonil na desno stran voza in razmišljal o svojih napakah. Sredi razmišljanja se je udaril v glavo, saj se je voz naenkrat ustavil. Čutil je hladne roke na svojih nogah in roko, ki mu je obvezala oči. Potegnili so ga z voza, porinili v neko sobo, iz katere se je vil čuden vonj. Ko so mu odvezali oči, ni videl drugega kakor zapuščen skedenj, v katerem so bili štirje zamaskirani postopači. Začeli so mu govoriti: »C???? ???, ??? ? ??? ???? ??????!«, kar v ruskem jeziku pomeni: »Povej, kje imaš orožje!« Sam je samo nemo stal in molčeče opazoval sovražne oči. Odvedli so ga pred staro zapuščeno votlino pod skednjem, kjer so se med vojno verjetno skrivali begunci. Vrgli so ga notri in ga pustili samega.

Tri dni kasneje …

Ambre je veselo poskakovala po gozdu. Vedela je, da ima še veliko dela in da ne bi smela biti tako razposajena in zasanjana. Vendar si s temi skrbmi ni belila glave, vse dokler ni pogledala okoli in videla neznani del gozda, kjer še nikoli ni bila. Čisto prestrašena je tekla po poti. Spotaknila se je ob staro drevesno korenino in padla v grmovje. Med listjem je zagledala umazano knjigo. Vzela jo je v roke in jo z začudenjem opazovala. Bila je razočarana, saj so bile v njej samo neke skice, pisave ni razumela, tudi  brati ni znala. Sprehodila se je še malo po gozdu in na njen mili obraz se je narisal širok nasmeh, saj se je spomnila tega dela gozda in  hitro je odšla domov, pod pazduho pa je tiščala tisto oguljeno knjigo, ki je bolj spominjala na šolski zvezek. Kmalu je prisopihala v domačo vas in skrivnostno zavila h koči, kjer je živel njen najboljši prijatelj in skrivna ljubezen Jean. Tiho je potrkala in čakala. Ko je hotela še enkrat potrkati, so se vrata na stežaj odprla. Pred sabo je zagledala utrujenega prijatelja in zazdelo se ji je, da bo ta skrivnost z zvezkom morala počakati vsaj do naslednjega jutra, ker ga ni hotela obremenjevati sedaj. Dogovorila sta se, da se naslednjega jutra dobita v gozdu. Skrivnosti mu ni hotela zaupati le zaradi prijateljstva, ampak zato, ker je Jean znal brati. Bil je eden redkih vaščanov, ki so znali brati in pisati. Že v rosnih letih ga je branja naučila njegova mati, ki je zelo cenila izobrazbo.

Za svojim hrbtom je zaslišala znani glas, ki je klical njeno ime. Ob tem se vedno nasmehne, saj jo včasih pokliče tudi dragulj, ker Ambre v prevodu pomeni dragulj. Obrnila se je in ga v svežem jutru  veselo pozdravila. Polna dogodivščin mu je začela pripovedovati o preteklem  dnevu in o zvezku, ki ga je našla. Ko sta ga skupaj pregledala, ji je Jean razložil, da je v zvezku opisano orožje, ki ga še nikoli prej ni videl in v napačnih rokah bi to pomenilo smrt za mnogo nedolžnih ljudi. Povedal ji je tudi, da je zvezek last nekega Elia Verneja, ki je bil znan znanstvenik v mestu Brest na severozahodu Francije in je približno dve uri hoda od njune vasi. Ambre se je zamislila in prišla na idejo, da bi poiskala znanstvenika in mu vrnila zvezek, ker je bilo na platnici napisano sporočilo, če kdo najde zvezek, naj mu ga vrne. Skupaj z Jeanom sta se odločila, da bosta poiskala Elia in mu ga vrnila.      

Hodila sta po travniku, ki se je vlekel po dolini. Njuna hoja je bila hitra, ker sta se hotela vrniti čim prej, da ne bi starše preveč skrbelo. Med seboj sta izrekla le malo besed in vsak je premleval svoje misli in skrivnosti. Ambre se je zdelo, da hodita že celo večnost, vendar sta hodila le približno pol ure.  Nenadoma se je zaslišal šum iz gozda. Jean in Ambre sta se prestrašeno ozirala naokoli, Ambre pa je še bolj k sebi stisnila zvezek. Bilo ju je zelo strah, srce jima je močneje utripalo, nista vedela, ali ju kdo zasleduje. Njuni koraki so postali še hitrejši, skoraj bi rekli, da sta že tekla. Vsa zadihana sta spet upočasnila korake in po uri hoje ugotovila, da bi že morala biti na cilju. Sedaj sta hodila po prašni vijugasti cesti, ki je vodila v Brest. Tam sta nameravala vprašati mimoidoče, če poznajo gospoda Verneja. Mimo njiju je pripeljala črna kočija, ki se je kar naenkrat ustavila. Iz nje sta skočila dva zakrinkana moška, ju zgrabila za vrat in ju zvlekla v kočijo. Vse se je zgodilo tako hitro, da se še zavedla nista, da so ju ugrabili. Upirala sta se, kolikor sta se mogla, vendar jima ni uspelo pobegniti.

V približno petih minutah sta bila Jean in Ambre zaprta v sobi.  Ko sta bila sama v sobi, se je  oglasil Jean, ki ji je začel govoriti, da če umre, naj ve, kako mu je bila pomembna v življenju. Ko ji je hotel izpovedati svoja čustva, so pred njiju prišli štirje zamaskirani moški. Nekdo od njih je začel govoriti nekaj, česar nista razumela.  Drugi moški ju je vpraševal, kje je orožje. Otroka pa sta le nemo gledala in odkimavala. Jezni so odšli. Spet se je oglasil Jean, saj je hotel svoja čustva, ki jih je gojil do nje, povedati do konca. Po njegovi ljubezenski izpovedi se je začela Ambre smejati. Kdo bi si mislil, da ji bo fant, v katerega je bila skrivoma zaljubljena tri leta, kar naenkrat izpovedal svoja čustva. Tudi Jean si je oddahnil, ko je izvedel njeno plat zgodbe. Objela sta se in zatisnila oči. Zjutraj ju je zbudilo ropotanje pri oknu. Opazila sta starčka, ki se je trudil odstraniti rešetko z okna. Ko sta ugotovila, da jima želi pomagati, sta skoraj poskočila od sreče in se zapodila k oknu. Po nekaj minutah rezanja in drgnjenja po starih železnih rešetkah jim je le nekako uspelo in kmalu sta bila na prostosti.  Starec  se jima je nasmehnil, položil prst na usta in jima pomignil, naj mu sledita. Ubogljivo sta mu sledila. Tiho so tekli skoraj pol ure, vsaj tako se je zdelo Ambre. Potem pa so zavili v stransko ulico in prišli do zapuščenih vrat in vstopili. Takrat pa se je modri mož predstavil z imenom Elie Verne. Otroka nista mogla verjeti, da sta pri znanstveniku. Elie jima je razložil, da je naredil orožje, ki bi pripomoglo k raziskovanju podzemeljskega sveta,  vendar se otrokoma ni zdelo kaj prida zanimivo, čeprav sta ga napeto poslušala. Svojo razlago je nadaljeval s tem, da mu je tolpa zakrinkanih Rusov že velikokrat prekrižala pot. Ko se je rešil iz skrivališča za begunce, je na poti srečal tolpo, ki jima je sledila. Videl je, da je dekletce imelo v rokah njegov zvezek. Sledil jim je vse do njunega zapora, ker pa zakrinkani možje niso odšli zvečer, ju je lahko rešil šele danes zjutraj. Ambre ni več zanimala nobena stvar, samo želela si je domov, zvezek je podala modrecu, a oditi ni bilo preprosto. Lahko bi ju našli, ju izsiljevali in mučili tako dolgo, da bi jim povedala, kje se skriva Elie.

Elieja pa niso zaman klicali znanstvenik in izumitelj, saj se je domislil, kako bi otroka varno pripeljal domov. Po glavi se mu je pletlo, da bi otroka poslal po odtočnih kanalih, ki vodijo izven mesta na varno. Skupaj so odšli, hodili so po skrivnostnih ulicah in prispeli do jaška, ki je vodil do odtoka. Otroka sta se spustila po njem in zavohala oduren smrad, ki se je valil povsod okoli njiju. Korakala sta po kanalu drug za drugim in po dolgem času prišla na svetlobo. Ambre je veselo prijela Jeanovo roko in skupaj sta odhitela domov, da staršem povesta o njuni pustolovščini.