Glasovalna številka: PR118

Niko Kores

ISKANJE ZAKLADA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

1.                 poglavje

Dolgo časa nazaj, ko so po morjih še pluli gusarji, je v vasi ob morju živel majhen deček po imenu Peter.

Rad je imel svetleče stvari. Vsak dan jih je iskal po obali. Doma je imel skrinjico, v kateri je hranil najdene zaklade. Njegovi zakladi so bili majhni svetleči kamenčki, zanimivo oblikovane koreninice in majhne školjke. Včasih je imel srečo in je v kateri od školjk našel čisto pravi biser. Rad je imel gusarje in je kot odrasel želel to tudi postati. Njegovi mami in očetu pa to ni bilo všeč. Vedno sta mu govorila, da so to grozni in kruti ljudje, ki ropajo in pobijajo. Vedno ko je omenil, da bo postal gusar, je bil okregan. Toda deček kljub besedam o njih ni opustil želje, da bo to enkrat postal. Vsakič, ko je našel kakšen zaklad, je dobil še večjo željo, da bi postal gusar. Dečka pa ni zanimalo samo življenje gusarja. Rad je tudi plaval in plezal na drevesa. Večkrat je zašel v težave, saj je velikokrat ukradel kaj s tržnice.

Imel je veliko prijateljev. To so bili Jaka, Bine, Nace in Cene. Vsi so bili mali pustolovci. Tako kot Peter so tudi oni želeli postati gusarji.  Tako so se vedno igrali. Vzeli so palice in se pretvarjali, da so to njihovi meči. Okoli čel so si namesto gusarskih rut zavezali stare cunje. Ob obali so iz palic naredili splav, ki je bil za njih gusarska ladja. Od doma so nosili oglje, s katerim so se namazali po obrazu, da je bilo videti, kot da imajo brade.

Neke noči se je Peter spomnil, da bi bil njihov splav popoln, če bi imel jadro. To je naslednji dan sporočil prijateljem. Cene se je domislil, da bi ga lahko naredili iz prta in palice. Toda potrebovali so prt. Odločili so se, da ga ukradejo. Skovali so načrt. Bine naj bi zamotil prodajalca in medtem ko ta ne bi gledal, bi Peter ukradel prt. Zvečer so šli na tržnico. Bine je stopil do prodajalca in ga začel spraševati o prtih. Ko prodajalec ni gledal, je pritekel Peter, vzel prt in si ga stlačil pod majico. Nato pa je zaslišal, kako nekdo vpije, da je tukaj tat. Pogledal je na svojo desno stran in zagledal starca, kako kaže nanj in vpije. Peter je hitro stekel po tržnici. Ko se je ozrl, je videl prodajalca. Ta ga je prijel. Peter je vedel, kaj sledi.

2.                 poglavje           

Peter je iz svojih izkušenj  s krajo vedel, kaj sledi. Prodajalec ga je takoj odpeljal domov. Tam je vse povedal Petrovima staršema. Bila sta zelo jezna in sta mu takoj določila kazen. Ni se več smel igrati s prijatelji.

 Peter je bil zelo žalosten. Odšel je na podstrešje, kjer se je pogovarjal sam s sabo. Govoril si je, da so starši zelo nepošteni. Toda čez čas je spoznal, da starša nista kriva, da je ukradel prt. Vedel je, da je kriv on. Zdaj, ko ni smel več iti k prijateljem, je moral doma opravljati razna opravila. Moral je prati perilo, pomagati kuhati, brisati prah ipd. Dnevi so zato postali veliko daljši in temačnejši. Toda vseeno ni pozabil svoje želje, da bi nekoč postal pirat. Prav nasprotno. Peter je zdaj imel še večjo željo po tem.

Vsak dan je sanjaril, kako pluje po morju s svojo gusarsko ladjo. Peter je hotel priti k prijateljem, da bi se igrali. Mami je rekel, da gre v mesto. Dovolila mu je in mu naročila, naj spotoma kupi še nekaj jajc. Dala mu je dva zlatnika. Peter jo  je hitro kot veter ucvrl ven. Komaj je čakal, da se bo igral s prijatelji.

Ko jih je zagledal, je bil presrečen. Že od daleč jim je mahal. Veseli so bili, da ga vidijo in so hitro stekli proti njemu. Vprašali so ga, ali mu starši dovolijo iti k njim. Odgovoril jim je, da mislijo, da je v mestu. Skupaj so se potem spet ves dan igrali. Zvečer je odšel domov. Spotoma je kupil še jajca. Tako je potem vsak dan hodil k prijateljem. Ko pa so ga starši kdaj vprašali, kaj vsak dan počne, je odgovoril, da na plaži nabira kamenčke. S to prevaro je Peter nekaj časa uspešno skrival svoje početje …S prijatelji je namreč vsak dan pohajkoval po okolici in se igral … kakor da ne bi imel kazni. Pa ga je oče naposled šel preverjat. Na plaži ga ni bilo. Očeta je najprej zaskrbelo, da je mogoče kaj narobe, da se je sinu kaj hudega pripetilo. Pa je šel pogledat še na hrib, kjer so se nekoč Peter in prijatelji vedno igrali.  Tam ga je zagledal . Veselega in razigranega v družbi prijateljev . Oče je bil obenem vesel, da je vse v najlepšem redu, po drugi strani pa si je Peter s tem prislužil pošteno grajo in »eno okoli ušes«.

Oče je Petra poklical k sebi, ga prijel za uho in odvlekel domov. Doma jih  je Peter spet dobro slišal. Tokrat je dobil še dodatno kazen, da ne sme odhajati sam iz hiše. Tako ni mogel pobegniti. Poskušal je skočiti skozi okno, toda bilo je previsoko.  Nato pa se je domislil, kako bi se lahko pogovarjal s prijatelji. Ko je prišel mimo hiše Nejc, mu je Peter vrgel listič, na katerem je pisalo, naj pripelje še druge. Nejc je hitro stekel po ostale. Ko so prišli, jim je Peter ponovno vrgel listič. Tokrat je na njem pisalo, da se lahko pogovarjajo preko lističev. Tako je tudi bilo. Petrovi prijatelji so na list napisali sporočilo, ga ovili okrog kamna in vrgli skozi okno k Petru.

Nekaj časa je to delovalo. Potem pa je Petra videl oče, kako je skozi okno vrgel kamen z lističem. Bil je razkrinkan in spet je dobil kazen. Vedno je moral biti zraven mame in očeta, da sta ga lahko nadzorovala. Samo tako sta se namreč lahko prepričala, da Peter ne bo spet česa ušpičil. Petru so se zdaj minute vlekle kot ure, ure kot dnevi in dnevi kot meseci. Doma ni vedel, kaj bi počel. Igrač je imel malo, računalnikov in televizorjev niso poznali, k prijateljem pa ni smel zaradi kazni. Peter je večino dneva preživel v svoji sobi, kjer je razmišljal, kako lepo je bilo, ko so se s prijatelji igrali.     

3.                 poglavje

Nekega jesenskega dne sta Petrova starša odšla na tržnico. Nista ga hotela vzeti s seboj, ker je velikokrat samo tečnaril.

Peter je doma pripravljal kosilo. Znal je skuhati nekaj reči, kot na primer jajca in zelenjavno juho. Peter je ravno začel kuhati, nato pa naenkrat zunaj nastane kaos. Ljudje so vpili, da so vas napadli pirati. Med kriki se je slišalo tudi streljanje topov in pušk. Peter je od nekdaj želel priti na piratsko ladjo. Pustil je juho in stekel do obale. Tam je bila velika piratska ladja. Imela je dve jadri in na vrhu prvega zastavo z lobanjo. Na premec je bila pribita kamnita morska deklica. Iz podpalubja ladje so štrleli topovi. Na palubi pa je bilo veliko piratov in ob krmilu je stal kapitan. Imel je prevezo čez oko in dolge črne brke. Na glavi je imel piratski klobuk, izpod katerega so štrleli razkuštrani črni lasje. Ko je zavpil piratom, naj napadejo, so se mu iz ust videli grozni, gnili zobje.

Ko so pirati stekli proti vasi, je Peter smuknil na ladjo. Tam se je skril v sod, poln banan. Komaj se je stlačil vanj. Čez dobro uro so se pirati z izropano lastnino vrnili na ladjo. Kapitan je nato zavpil, naj dvignejo jadra. Ladja je hitro zaplula proti odprtemu morju. Peter je bil v sodu. Niti malce se ni bal. Iz majhne luknje v sodu je opazoval pirate, kako so proslavljali. Vsi so bili veseli, ker so toliko plena naropali na vasi. Nobeden ni niti posumil, da je kdo skrit v sodu. Petru je postalo všeč življenje na ladji. Vsak dan je lahko opazoval pirate.

Ko so se pirati kdaj ustavili in odšli z ladje, da bi oropali kakšno vas, je Peter zlezel iz soda. Lepo se je pretegnil, nato pa odšel nazaj v sod. Ko so pluli po morju sem ter tja, je spoznaval kraje in otoke. Med potovanji ni bil lačen, saj je bil v sodu z bananami. Ni mu pa bilo všeč, kadar je ladjo zajela nevihta. Takrat je sod premetavalo po ladji. Petra je takrat vsega obtolklo.

Med neko nevihto se je Peter prehladil. Ko je kihal in smrkal, so ga slišali gusarji. Odprli so sod in v njem zagledali majhnega bledega dečka. Začeli so se smejati. Največji pirat ga je prijel za ovratnik in ga odnesel h kapitanu. Ko je kapitan videl dečka, se je namrščil. Vprašal ga je, kdo je. Deček mu je odgovoril, da mu je ime Peter. Kapitan ga je nato vprašal, kaj počne na ladji. Peter mu je potem povedal, kako je prišel nanjo. Kapitan se je nato malce zasmejal in rekel, da lahko ostane na ladji, če si to resnično želi. Peter je seveda rekel da.  Kapitan je bil namreč tisti dan dobre volje. Dovolil mu je ostati, toda moral je pomivati ladjo in gusarjem kuhati. Vsi so bili zadovoljni, da je kapitan dovolil Petru ostati. Tudi Petru je bilo všeč, da je postal del posadke.  Lahko je spal v podpalubju in jedel tisto, kar je skuhal piratom.

Nekega lepega sončnega dne pa Peter v morju zagleda steklenico. Odhiti po mrežo in steklenico potegne na palubo. Nato v steklenici zagleda zemljevid. Odstrani zamašek in iz steklenice strese zemljevid. Nato pogleda nanj. Narisana je bila pot do največjega bogastva sveta. Peter hitro odnese zemljevid h kapitanu. Ko kapitan zagleda ta zemljevid, se nasmeji. Piratom takoj ukaže, naj zaplujejo proti vzhodu. Nato naglas reče, da bodo šli poiskat zaklad.

 Dolgo potujejo in pridejo do prvega kraja, ki je označen na zemljevidu. Na zemljevidu je bila narisana hobotnica. Peter pove kapitanu, da je to verjetno kraj, kjer domuje ta žival. Ko to izreče, se iz vode naenkrat dvigne osem velikih lovk. Velike so bile kot jadra. Prijele so ladjo in jo začele vleči pod vodo. Ladja se je obrnila s premcem v zrak. Gusarji so se prijemali za vse mogoče dele ladje, da ne bi padli. Nekateri so se držali jader, drugi pa ograje. Nekaterim je uspelo zbežati v podpalubje. Peter je vedel, da če hobotnica potegne ladjo pod vodo, je z njimi konec. Vzel je palico in začel tepsti po lovkah. Toda hobotnica ni ničesar čutila. Ladjo je potegnila pod vodo.

 Gusarji so izplavali na površje. Začeli so opazovati okoli sebe. Peter je prvi zagledal kopno. Začeli so plavati.

 Ko so prispeli na obalo, so bili izmučeni. Zelo dolgo so namreč morali plavati.  Legli so pod palme in zaspali. Zbudili so se naslednjega popoldneva. Potrebovali so drugo ladjo, da bi našli zaklad. Začeli so hoditi po obali. Dolgo so hodili in potem zagledali pristanišče. Tam je bilo veliko ladij. Gusarji so se odločili, da bodo eno ukradli. Izbrali so največjo ladjo. Hitro so stekli proti njej. Ko so bili že čisto blizu, pa  zaslišijo besedo:« Stoj!«

Obrnejo se in zagledajo vojsko. Vojska ni bila takšna kot danes. Vojaki so imeli na glavah klobuke in vsi enake puške. Pirati so morali poklekniti in dvigniti roke. Nato so jih vojaki zvezali in odpeljali v ječo.

Tam so jih zaklenili. Gusarji so začeli razmišljati, kako bi zbežali. Toda nihče ni bil dovolj pameten. Gusarji so bili zelo močni, toda nič kaj pametni. Kako bodo zbežali, se prvi spomni  Peter. Gusarjem pove svojo zamisel. Sam se bo pretvarjal, da ga boli trebuh. Ko bo straža odprla vrata, da bi pogledala, kaj je z dečkom, jih bodo gusarji zajeli in jih zmetali v ječo. Vzeli jim bodo ključ in jih zaklenili. Tako so  tudi storili. Peter se je ulegel na tla in se začel pretvarjati, da ga zelo boli trebuh. Stražarji so odprli vrata. Nato so jih gusarji pretepli in vrgli na tla. Vzeli so jim ključ. Potem so jih zaklenili, ključ pa vrgli skozi majhno okence.

Stražarji so bili komaj prisebni zaradi udarcev in niso mogli priklicati drugih. Pirati so nato zbežali na ladjo, odrezali vrv, za katero je bila privezana, in odpluli.

Vojaki so jih opazili šele, ko so bili ti že  daleč vstran. Vzeli so druge ladje in se podali za njimi. Ladjo so obkolili z obeh strani. Nato se je začela prava bitka. Topovi so pokali, krogle letele sem in tja, pirati so vpili. Prvo ladjo so pirati premagali s strelom v jadro. To se je namreč podrlo in ladja ni mogla pluti. Drugi ladji so pirati zelo uničili podpalubje, zato se je potopila. Nato je priplula še zadnja vojaška ladja. Pirati so med borbo s prejšnjima ladjama izstrelili že vse krogle. Lahko so le bežali. Kapitan je iz svojega velikega žepa potegnil zemljevid. Točka, ki je bila narisana pred njimi, je bila ravno pravšnja za pobeg.

Narisano je bilo skalovje. Ko so prišli do kraja na zemljevidu, je ladjo zajela megla. Nato so prispeli do velikih skal. Vojska jim zaradi megle in skalovja ni mogla več slediti. Pirati so bili zdaj rešeni in so pluli proti naslednji točki na zemljevidu. Proti velikim vrtincem. 

4.                 poglavje

Pluli so še dva dni in dve noči. Potem so pristali pri velikih vrtincih.

Bili so zelo močni in veliki. Kapitan se je moral zelo truditi, da ni zavil v kakšnega izmed njih. Krmilo je zasukal v levo, krmilo je zasukal v desno. Vijugali so mimo vrtincev. Toda ob takšnem vijuganju ni bilo na ladji nič kaj prijetno. Posadko je metalo po ladji sem ter tja. Po dolgih urah, ki so se vlekle zaradi premetavanja, so končno uspeli pluti mimo njih. Kapitan si je takrat oddahnil. Sedel je na tla in zaspal. Vso to vijuganje ga je utrudilo. Krmilo je takrat prevzel drugi gusar. Zraven kapitana je bil on edini, ki je znal voziti ladjo. Dolgo časa nazaj, preden je postal gusar, je imel svojo ladjo za ribolov. Sicer ni bila tako velika kot ta, a način vožnje je bil podoben.

Peter je nato iz kapitanovega žepa vzel zemljevid. Pogledal je, kam morajo zaviti. Tokrat je bilo narisano samo veliko morje. Zemljevid se ni motil. Res je bilo le odprto morje. Dolgo so pluli in morju še vedno ni bilo videti konca. Vsak gusar je počel, kar je pač hotel. Nekateri so lovili ribe, nekateri so igrali karte in nekateri samo opazovali navidez neskončno morje. Peter se je zelo dolgočasil in si je zaželel družbe. Hotel je imeti opico, ki bi se igrala z njim med plovbo. To je povedal kapitanu. Ker ga je imel rad, mu je dovolil. Poznal je otok, na katerem so živele opice. Ker je bil otok čisto blizu, so se odpravili tja.

Že po dobri uri plovbe so prispeli. Peter je skočil z ladje. Pristal je na mehak, topel pesek. Že z obale se je slišalo vreščanje opic. Prihajalo je iz džungle, ki je prekrivala otok. Gusarji so se odpravili.  S sabljami so si zarezovali pot. Peter je opazoval krošnje dreves in iskal opice. Naenkrat jih je ugledal. Bilo jih je zelo veliko. Peter je splezal na drevo in jih začel loviti. Dolgo je plezal za njimi, toda nobene ni ujel. Bile so veliko prehitre. Potem je iz žepa izvlekel banano in jo dal Petru. Potem opic ni bilo potrebno več loviti. Kar same so prišle k Petru. Ta je gledal in izbiral opico. Na koncu gneče je videl majhno opico. Šel je do nje in jo pobožal. Dal ji je banano. Opica jo je vzela in pojedla. Potem je splezala Petru za vrat. Ta se je zasmejal, ker ga je žgečkala opičja dlaka.

Peter je odšel kapitanu povedat, da si je izbral opico. Lahko so se vrnili na ladjo. Opica je še pogledala na otok. Pomahala je drugim opicam in se veselo smehljala ob Petru.

5.                 poglavje

Peter je užival na potovanju in sploh ni razmišljal, kako so zaskrbljeni njegovi starši. Ko sta oče in mama pritekla s tržnice in Petra ni bilo doma, sta takoj postala zaskrbljena. Hitro sta ga šla iskat. Iskala sta ga po tržnici, obali, mestu …

Nikjer ga nista našla. Potem pa jima je Petrov prijatelj Nejc povedal, da je Peter odšel na piratsko ladjo. Rekel je, da ga je videl. Ko je Nejc to rekel, je mama planila v jok. Mislila je, da so ga pirati vrgli v morje ali pa ga prodali. Tako je očetovo in mamino upanje, da bosta še kdaj videla Petra, izginilo. Vsak dan sta mislila nanj. Čeprav je bilo skoraj nemogoče, da se bo Peter kdaj vrnil, sta vseeno verjela.

Oče se je vsak dan sprehodil po plaži in gledal, ali je morda Peter kje na kakšnem splavu. Nikoli ga ni bilo. Vedno, ko je prišel s sprehoda, ga je mama vprašala, ali je videl njun majhen zaklad, njunega sina. Odgovor je bil vedno ne. Zdelo se je, da so dnevi vedno isti. Bili so polni žalostnih misli, lažnega upanja, da kdaj še vidijo Petra. Petrova soba je bila prazna. Njegove igrače in zakladi so bili vedno na istem mestu. Na omarah se je začel nabirati prah. Mama si ni upala niti vstopiti, saj je bila misel na sina prehuda. Kljub temu da  Petrov oče  ni želel, da bi bil sin gusar, mu je vseeno izdelal okrašen lesen meč. Če se sin vrne, ga bo imel s čim razveseliti.

Meč je bil resnično lep. Ročaj je bil narejen iz brezovega lesa, rezilo pa iz kamna. V rezilo je bilo vklesano Petrovo ime. Oče je meč pospravil v leseno skrinjo. V morje je oče začel metati steklenice, v katerih so bila sporočila. Na njih je pisalo, da naj pride domov. V morje je zmetal trideset takšnih steklenic. Doma so imeli tudi kužka.  Petra je vedno čakal pred vrati, ko je prišel domov po igri  s prijatelji. Tudi zdaj ga je vsak dan čakal. Petrov oče pa je vedno prišel do njega, ga pobožal in mu rekel, da Petra ne bo. To se je ponavljalo vsak dan.

Skrbelo pa ni le mame in očeta. V skrbeh so bili tudi Petrovi prijatelji. Toda oni niso bili tako prepričani kot Petrova starša. Močno so verjeli, da se bo Peter vrnil. Čakali so dneve in mesece. Ker Petra dolgo ni bilo, so tudi oni nehali verjeti. Njihovi dnevi so postali dolgočasni in žalostni. Niso se več igrali gusarjev. Zdaj so imeli do gusarjev slab odnos. Pogovarjali so se, kakšni strašni morilci in tatovi so.

Začeli so se igrati vojsko in da jih lovijo. Splav, ki so ga nekoč zgradili za igro gusarjev, so zdaj podrli. Niso hoteli imeti nobene stvari več, ki bi spominjala nanje in na prijatelja Petra.

6.                 poglavje

Peter je na ladji uril svojo opico.  Učil jo je raznih trikov. Ko je katerega naredila pravilno, jo je nagradil s koščkom banane.

Gusarje je opica zabavala s tem, kar jo je naučil Peter. Veliko je izvajala tudi smešnih trikov, ob katerih so se vsi nasmejali.

Opica je ponoči spala zraven Petra v podpalubju ladje. Za zajtrk, kosilo ter večerjo je jedla banane. Gusarji so se namreč večkrat ustavili na kakšnem otočku in jih nabrali.

Končno so nekega dne prišli do otočka, kjer naj bi bil zaklad. Gusarji so odšli z ladje. Otok je bil zelo gorat. Na zemljevidu je pisalo, da je zaklad na vrhu najvišje gore. Podali so se na pot. Dolgo so hodili in končno prišli na vrh. Tam so začeli kopati. Naenkrat je gusar, ki je kopal, zadel v nekaj trdega. Gusarji so odgrnili zemljo in iz odkopane jame potegnili skrinjo. Odnesli so jo na ladjo. Tam je kapitan z mečem odsekal ključavnico. Ko so jo odprli, je iz nje kar zasijalo. V njej so bili dragulji, kristali, diamanti, zlato in veliko kovancev. Gusarji so začeli poskakovati po ladji. Bili so zelo veseli, ker so končno prišli do zaklada.

Na najbližji otok so odšli nakupit veliko dobre hrane in pijače.

Tisto noč je bila neverjetna zabava. Vsi so peli, plesali, pili in jedli. Opica je jedla najboljše banane, ki so jih gusarji kupili v sadovnjaku banan. Tudi Peter je rajal. Ko pa je pogledal v morje, je v mesečini zagledal steklenico. Mislil je, da je spet kakšna steklenica, v kateri je zemljevid zaklada.

Potegnil jo je na krov in jo odprl. Bilo je pismo očeta. Začel je brati in spoznal, da so doma zelo žalostni, ker je odšel. Tudi on se je zdaj spomnil na mamo in očeta.

Žalosten je šel proti podpalubju ladje. Na poti pa ga je ustavil kapitan. Vprašal ga je, zakaj je tako slabe volje. Peter mu je rekel, da je že utrujen in gre počivat. Toda v resnici je sedel v kot in jokal. Zelo je pogrešal mamo in očeta. Nato je prišel kapitan. Petra je vprašal, zakaj joče. Pokazal mu je pismo, ki ga je poslal oče. Najprej ga je kapitan poskusil pregovoriti, da bi ostal. Toda opazil je, da se Peter želi vrniti domov. Ker ga je imel zelo rad, mu je dovolil, da gre domov. Zato je gusarjem ukazal, naj odplujejo v Petrovo rojstno vas.

Začelo se je dolgo potovanje proti domu. Pluli so več tednov in Peter je vedno bolj pogrešal starše. Kapitan ga je vsak dan nagovarjal, da bi ostal. Toda Peter je imel tako močno željo, da bi šel domov, da ga ni mogel pregovoriti. Kapitan si je resnično želel, da bi fant ostal na krovu. Ker je zdaj imel na ladji  nekoga, ki mu je resnično prirasel k srcu. Kapitan je imel zdaj svoj majhen zaklad, ki je bil vreden več kot vse naropano bogastvo. Za kapitana so bili to najtežji dnevi, saj se je moral odločiti in sprejeti najtežjo odločitev v svojem življenju. Ker je imel Petra rad, mu je izpolnil željo, da bo odšel domov.

 Po več tednih plovbe so prišli v vas, kjer je živel Peter. Ko so vaščani zagledali gusarsko ladjo, je zavladala panika. Vsi so se poskrili in zaprli v svoje hiše. Gusarji  so stopili z ladje in odšli proti Petrovi hiši. Tam je deček odprl vrata in vsi so vstopili. Mama in oče sta se zelo bala gusarjev, zato sta zbežala na podstrešje. Nato je Peter stopil za njima, ostali pa so počakali spodaj. Ko sta starša zagledala sina, sta ga objela. Od začudenja sta ostala brez besed. Peter jima je vse povedal in komaj razložil, da jima pirati ne bodo ničesar storili. Potem so odšli nazaj v pritličje in starša sta se spoznala s pirati. Zahvalila sta se jim, ker so vrnili Petra.

Kapitan je nato pristopil k dečku in se poslovil od njega. Vsem je bilo težko. Za spomin je dal Peter kapitanu  škatlico z zakladi, ki jih je nabiral na obali. Potem so gusarji odšli. Tokrat niso oropali vasi. Petru je ostala za spomin na gusarje opica.

Fant je spoznal, da je zaman iskal zaklad pri gusarjih. Vse naropano bogastvo, dragulji in dragi kamni včasih ne pomenijo nič. Spoznal je, da je največji zaklad doma pri starših. Tudi staršem se je vrnil njihov največji zaklad.