Glasovalna številka: PR119
Tamara Kacjan
ČE SE OZREM ...
OŠ Borisa Kidriča Kidričevo
1. POGLAVJE
Sem deklica po imenu Lili. Rada imam glasbo in
stara sem trinajst let. Hodim v 8. razred osnovne šole Vilija
Potočnika. Nekega dne smo v šoli nastopali za božič. Takrat
se mi je zgodilo nekaj, kar na svetu ne obstaja. Med predstavo
sem izgubila samo sebe, in to tako, da sem nenehno mislila samo
na svet. Ko je napočil čas, da nekaj povem, nisem našla besed.
Prišla sem na oder in se usedla na sredino odra ter
premišljevala. Vsi so se mi smejali in mislili so, da je to del
predstave, a kmalu so spoznali, da se mi nekaj dogaja v glavi.
Od tistega dne sem za vedno postala vizionarka.
To pomeni, da sem ena izmed tisoč žensk na svetu, ki imajo to
bolezen. Zdelo se mi je nepravično. Mama me ni mogla več
poslušati, a tega ni hotela priznati. Tudi sama sem vedela, da
mi noče povedati.
Nekega jutra sem vstala iz postelje in …
2. POGLAVJE
Videla sem nekakšno deželo, kjer se cedita
mleko in čokolada. Ko sem se ozrla na levo, sem se znašla v
deželi mesnih kroglic. Ko sem se ozrla na desno, pa sem se
znašla v deželi toboganov in rek iz nutele. Obrnila sem se in
zagledala deželo z ledeno palačo. Najprej sem se začudila,
nato pa sem se domislila, da je včasih lepo, če imaš
vizionarsko bolezen. Sama sem se lahko ozrla na katerokoli stran.
Kopala sem se v deželi, kjer se cedita mleko in čokolada; bila
sem tudi v deželi nutele, kjer sem se spuščala po nutelinih
toboganih ter jedla mesne kroglice. Nisem upala vstopiti v
deželo, kjer stoji ledena palača. Premišljevala sem, ali bom
mogoče tam umrla ali bom spoznala ledeno kraljico. Nekega dne pa
sem se opogumila in odšla.
3. POGLAVJE
Ko sem prispela, sem najprej potrkala na vrata.
Odprl mi je majhen možiček, ki me je vprašal, koga iščem.
Povedala sem mu, da iščem ledeno kraljico. Rekel mi je, da
tukaj živi ledena kraljica po imenu Kristina. Dovolil mi je, da
vstopim. Ko sem vstopila v palačo, sem videla veliko zanimivih
kipov. Predstavljali so kraljice pred kraljico Kristino, torej
nekdanje kraljice. Bile so mi zelo zanimive, saj so imele zelo
lepe značaje. Gledala sem jih in gledala, dokler nisem prišla
do zadnje kraljice, ki je bila pred kraljico Kristino. Pisalo je,
da je bila zelo nesramna. Potem sem odšla do kraljice. Sprejela
me je lepo. Postregla mi je z večerjo in mi pokazala, kjer lahko
prenočim. Soba je bila lepa, okrašena s slikami.
.
4. POGLAVJE
Po jutranjem prebujenju sem odšla na zajtrk. Po
zajtrku sem kraljico povprašala, zakaj se vsaki dve leti
zamenjajo kraljice. Odgovorila mi je, da zaradi ošabne kraljice,
ki je vladala za njo, ker je ona tista, ki je to storila. In star
pregovor pravi, da če kraljica nekaj stori, lahko samo ona to
popravi. »Kje pa sploh živi ta kraljica?« jo vprašam. »Ta
kraljica je doma za tremi gozdovi, štirimi gradovi, enim
kraljestvom in dvema gorama.« Rekla je, da sama ne more storiti
ničesar. Domislila sem se ideje in jo vprašala, ali lahko to
kraljico obiščem.
Tako sem se nekega dne odpravila na dolgo
potovanje. Trajalo je pet mesecev, da sem prispela. Že ko sem
zagledala ta grad, sem vedela, da je kraljica hudobna in vse
okolje okrog nje. Sama groza. Gozd je bil posušen in trava vsa
črna in njen grad! Da sploh ne govorim, kakšen je bil. Ves črn
in rdeč, z zeleno streho, modrim dimnikom, s sivimi vrati in z
roza okni. Že ko ga pogledaš, te je tako strah, da bi kar
zbežal od tam.
5. POGLAVJE
Bilo me je zelo strah, vendar sem se odpravila
naprej do vrat ter potrkala. Vse to zaradi prijazne kraljice.
Odprl mi je nek škrat, ki je bil zelen. Roke je imel rdeče,
noge sive, usta modra, velika ušesa ter črne cokle. Nesramno me
je vprašal, kaj počnem tukaj. Odgovorila sem, da iščem
kraljico. Rekel je, da je tej kraljici ime Šmrklja. Rekel je,
naj vstopim. Ko sem vstopila, je bilo v notranjosti enako kot
zunaj. Zelo grdo je bilo. Ko sem prispela do kraljice, me je
pogledala in vprašala, kaj sploh iščem tukaj. Odgovorila sem,
da sem prišla na obisk. Ni mi verjela, samo pogledala me je. Še
enkrat sem ji povedala, da jo hočem spoznati. »Mene nihče
noče spoznati!« je odgovorila in pokazala svoj grdi obraz.
Prestrašila sem se. Rekla je, da se ne bom nikoli več vrnila z
gradu, razen če … »Kaj če?« sem vprašala. »Razen, če
boš opravila tri naloge. Samo tako me boš lahko prepričala.«
Vprašala sem jo, kako ve, da hočem, da uniči urok. Rekla je,
da ona vse ve. Obljubila sem, da bom opravila naloge. Prva naloga
je bila, da se v slavni areni boriš s troglavim levom. Takoj ko
sem odgovorila, sta se mi prikazala dvorana in lev pred menoj.
Bil je zelo grozen in lačen.
6. POGLAVJE
Ko sem se bojevala, sem vzela meč iz torbe ter
leva umorila. Kraljica se je čudila in rekla, da je to bila prva
naloga ter da me čakata še dve, ki nista tako lahki. Druga
naloga je bila, da sem morala iz velikega kamna skočiti na
drugega. Vendar nisem smela pasti, saj je bila spodaj lava. Zelo
naporno je bilo. Tik pred ciljem mi je skoraj spodrsnilo, ampak
na srečo nisem padla. Opravila sem drugo nalogo. Preden se je
začela še zadnja naloga, se je kraljici zdelo, da bo igro
izgubila. Nisem se vdala, opravila sem najtežji izziv do sedaj.
To je bilo …
7. POGLAVJE
Nekaj, kar sploh ni mogoče, ampak je bilo res.
Zagledala sem tri metre visokega dinozavra, katerega sem morala
umoriti. Ko sem hotela potegniti svoj meč, le-tega ni bilo
več. Bil je kramp. »Kaj naj storim?« sem si rekla. Kraljica
Šmrklja se mi je samo smejala. Vzela sem kramp in desetkrat
udarila dinozavra po nogi. Padel je na tla in poginil. Ob tem
prizoru se je kraljica prenehala smejati in mi rekla, da mi ne bo
dala uroka. Postala sem jezna, zato sem vzela kramp in …
BUM! Kraljica se je onesvestila in umrla. Tako je
bil urok uničen. Ko sem se vrnila nazaj h kraljici Kristini, mi
je čestitala.
.
8. POGLAVJE
V zameno za moj trud in pogum me je vprašala,
kaj mi lahko podari. Rekla sem, naj me reši te bolezni in me
pošlje nazaj v šolo, v čas pred mojim nastopom. In že sem se
znašla tam ter nastopila. O tem, kar sem doživela, nisem
nikomur povedala, saj bi mislili, da sploh ni bilo resnično.
Kraljica Kristina pa je vladala tej čudežni deželi.
In jaz? Jaz sem še vedno v osnovni šoli, kjer
še zdaj berem razburljive knjige in mislim na to deželo.
