JAZ, ESTER

Glasovalna številka: PR127

Sara Planinšek

JAZ, ESTER

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

Moje ime je Ester. Živim z očkom, mamo in starejšo sestro Emo. Kot družina smo se pred dvema letoma preselili iz Francije, kjer smo živeli zaradi mamine in očetove službe. V prostem času vozim motokros ter se družim s svojo najboljšo prijateljico Anjo. Najraje sva v bližnjem gozdu, pogovarjava se o vseh stvareh, ki se nama pripetijo čez dan. Mama misli, da je motokros nevaren. Nevaren, resno? Ampak ker so to moje sanje, mi dovoli.

“Zajtrk!“ zakliče mama. Hitro vstanem iz postelje. Ko se zbudim, zmeraj najprej zagledam omaro s čelado in drugo opremo za vožnjo z motorjem. Na rahlo se pretegnem. Zunaj je že lepo sobotno jutro. Skočim po stopnicah do jedilnice. “Dobro jutro!“ pozdravim mamo in očeta. Hrana je že pripravljena, zato sedem za mizo. Očka bere jutranji časopis, oba z mamo že pijeta kavico. “Oh, si pa hitra,“ reče oče, se nasmehne in se spet zatopi v branje. Vzamem kruh in si ga mažem z odlično mamino domačo marmelado. “Kje je Ema?“ me zanima. “Zgodaj zjutraj je že odšla k Manji. Pripravljata referat,“ je odgovorila mama, ki je udobno sedela za mizo in listala neko revijo. “Si prepričana, da bosta pisali referat, pa tako zgodaj?“ sem vprašala mamo. “Sem, seveda,“ je odgovorila mama. “Ne bi rekla. Pa zakaj je odšla že tako zgodaj? Zakaj se ji je tako mudilo? Sploh pa se to dogaja velikokrat, da je zjutraj, ko vstanem, več ni doma. Zakaj?“ sem spraševala naprej. “Ampak kaj imaš z Emo zadnje čase? Zakaj te to tako skrbi?“ me je zasliševala mama. Bila sem tiho, čeprav sem bila prepričana, da imajo neke skrivnosti. Pojedla sem svoj zajtrk, odšla v kopalnico in se nato preoblekla. Pogledala sem na splet, potem sem brala knjigo. Očka je odšel v službo, ker je bil dežuren, z mamo pa sva ostali sami. Potihoma sem smuknila v Emino sobo, v svoji pa vklopila predvajalnik z glasbo, da bi mama mislila, da sem v svoji sobi. Emina soba je nekaj posebnega. Rada sem v njeni sobi. Povsod je veliko slik, slike Pariza in drugi spomini na Francijo. Na mizi je odprt računalnik, pozabila ga je ugasniti. Saj ne, da bi bila radovedna, le malce me je zanimalo, zakaj je že vklopljen. Kliknila sem na okvirček, kjer je pisalo Manja.

Jaz Ema: Hej, moja mama bo rekla Ester, da sem pri tebi, prav?

Manja: Pri meni? JJ OK, pridem tja, saj veš …

Jaz Ema: Hvala. Upam, da bo danes vse v redu JJ Ali pa …

Manja: Seveda bo …

V kuhinji je nekaj zaropotalo, zaprla sem računalnik in stekla v svojo sobo. Slišala sem odpiranje vhodnih vrat. Pogledala sem iz svoje sobe. Bil je nepoznan moški, oblečen v belo opravo, videti je bil kot zdravnik. Mami je podal listine, nekaj mu je morala podpisati. Takoj, ko je moški odšel, sem stekla k mami. “Kaj imaš? “ sem jo vprašala. “Prosim? Am … Ah … Nič posebnega,“ se je umikala mojemu vprašanju mama. Vse skupaj je bilo nekam sumljivo, zelo sumljivo, zato ji nisem povedala, kaj sem prebrala na računalniku v Emini sobi. “Lahko grem v gozd? Poklicala bom Anjo, morda pride tudi ona,“ sem vprašala mamo in je nisem več morila s tistim vprašanjem. “Ja, pa pojdi, saj ne boš ostala dolgo,“ je dejala in zdi se mi, da si je prav oddahnila, da odidem in jo pustim samo.

Poklicala sem Anjo, ki je takoj privolila, da se čez nekaj minut dobiva v gozdu. Svojih nekaj stvari sem spravila v torbo, se poslovila in odhitela v bližnji gozd.

“Ester, sem že tukaj,“ se me je razveselila Anja. “Hej, moja mama mi nekaj skriva,“ sem zaupala Anji. “Ne skrbi, boš že izvedela! Ester, Žan mi je dal nov vzdevek!“ Anja ima namreč fanta Žana. Skupaj sta že kakšno leto, ampak ne bi rekla, da sta zares srečna. Z Anjo sva sedli na tla, klepetali o vsem mogočem in iz škatle, ki jo je prinesla, pojedli skoraj vse piškote. “Slišiš?“ je dejala Anja. Prisluhnila sem in izstrelila: “Mislim, da nekdo prihaja.“ Pogledali sva na pot. Bil je Žan, z njim pa je bila novinka šole – Beti. “Kaj se dogaja? Kaj dela Žan tukaj z njo?“ je spraševala Anja. “Počakajva, videli bova, ne prehitevajva,“ sem dejala. Prisluhnili sva njunemu pogovoru, ko sta se ustavila na poti. “Kako se imaš? Ali v prostem času veliko treniraš?“ je Beti spraševala Žana. “Oh, seveda, veliko treniram in rad imam treninge, zato pa tudi poberem veliko zmag,“ je odgovoril Žan in se nasmihal Beti. “Ne morem verjeti. Kaj naj storim?“ je bila zaskrbljena Anja. “Ne skrbi, vse se bo dobro izšlo. To, kar vidiš, še ne pomeni, da te Žan nima rad. Pogovorila se bosta,“ sem ji odkrito odgovorila. Zapiskal je moj telefon. Pogledala sem in videla, da sem dobila sporočilo. Bilo je od mame. Napisala je: “PROSIM, PRIDI DOMOV!“ “Anja, domov moram. Oprosti, mama mi je pravkar poslala sporočilo,“ sem rekla prijateljici in jo objela. “Prav, hvala za nasvet, se slišiva,“ je dodala, jaz pa sem hitro stekla domov.

Vstopila sem v hišo. V kuhinji so bili očka, mama in Ema. Malce me je zaskrbelo, ko sem očeta videla že doma. “Kaj se dogaja?“ sem vprašala. “Ema zjutraj ni bila pri Manji, bila je v bolnišnici. Tja odhaja pogosto, zato je ob jutrih ni bilo doma,“ je odgovorila mama. “Kaj? Zakaj? Čemu ste mi lagali?“ sem vprašala, čeprav sem vedela, da nekaj ni prav. “Nismo te hoteli vznemirjati. Ema je hudo bolna, že nekaj časa traja zdravljenje,“ je rekla mama in po licu ji je spolzela solza. Brez besed sem sedla na tla in zajokala. Nisem vedela, kaj me je bolj prizadelo – to, da so mi lagali, ali to, da je sestra hudo bolna. “Ester, nimam več normalnega življenja, ampak upam, da še vedno imam normalno sestro, najboljšo sestro,“ se je oglasila Ema in me močno objela. “Seveda jo imaš,“ sem dejala in ji planila v objem. “Hvala!“ je rekla Ema. Vstala sem, stekla v svojo sobo, legla na posteljo in začela jokati. Zbudila sem se, ko se je zunaj že temnilo, zato sem se odpravila v kopalnico. Hrana mi ni prav nič dišala, zato nisem šla na večerjo, ampak nazaj v posteljo in sama ne vem, kdaj sem spet zaspala.

Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj. V mojo sobo je iz hodnika prihajala svetloba. Vstala sem in pogledala na stopnišče. Ema in očka sta spala, mama pa je sama sedela v kuhinji za mizo. Iz stopnic sem jo tiho opazovala. Srkala je kavo, oči je imela krvavo rdeče, roke so se ji tresle, bila je nemirna. Približala sem se ji. “Jutro, mami. Zakaj jočeš? Kaj je narobe?“ sem jo vprašala. “Oh, vse je narobe!“ je odgovorila in odložila kavo na mizo, medtem pa se je malce polila. Roke so se ji vse bolj tresle. “Zvečer nas je klical Emin zdravnik. Če želimo, da Ema preživi … Ji boš … Ji boš morala … Ji boš morala pomagati ti, Ester, ti ji lahko pomagaš!“ je kar vrelo iz mame. Mama je zajokala, prevrnila skodelico s kavo in z glavo padla na mizo. “Ampak zakaj jaz? Kako bom ji pomagala jaz, mama? Kako jaz, mama? Kako ji bom pomagala jaz? Zakaj ji niso pomagali zdravniki?“ sem hlipala. Imela sem občutek, da tudi mene zapušča moč. Zakričala sem in se zaletela v steno. “Kaj se dogaja?“ sem zaslišala glas očka, ki je pritekel po stopnicah. “NEEEEEEEEE!“ se je razlegel krik od zgoraj. Bila je Ema. Očka je spet stekel po stopnicah do Emine sobe. Tudi mama in jaz sva tekli za njim. “Kaj je?“ sem zakričala, ko sem na postelji zagledala sestro, ki je nepremično ležala, gledala v strop, v dlani pa držala šop las. Začela je jokati in vpiti: “Moji lasje! Od tiste terapije manjkajo, izpadajo, izpadajo …“ “Ema, tako bo, vendar lasje ti bodo spet zrasli, ko boš končala terapijo,“ je očka povedal resnico sestri. “Noben me ne bo maral brez las. Poglejte me, kakšna sem,“ je ihtela Ema. Bila sem prestrašena, nisem vedela, kaj naj naredim, saj se je vse zgodilo tako hitro.

Odšla sem v sobo in legla na posteljo. Po licu so mi polzele solze. Sestra je žalostna, jaz sem žalostna. Nisem bila pripravljena na kaj takšnega. Ura je že bila čez poldne. Odprla so se vrata moje sobe. “Ester,“ je rekla mami. Bila je pomirjena, njen glas tih in roke se ji niso več tresle. Sedla je k meni na posteljo in me objela. “Mami, se boš pomirila?“ sem jo vprašala. “Ester, vse bo še v redu, ampak Emi ne smemo dovoliti, da kar odide. Ema ne sme umreti. Za ozdravitev potrebuje kostni mozeg,“ je dejala mama in vstala. “Ester, ti ji lahko pomagaš s svojim kostnim mozgom, ti ji lahko pomagaš, da preživi,“ je še dodala. Jezno sem odvrnila: “Veš koliko ljudi na svetu ji ga lahko daruje! Zakaj ravno jaz? Se lahko sama odločim?“ “Odločiš? Saj je res, ampak za Emo gre, razumi me … Ne vemo, kako dolgo bo trajalo, da dobijo drugega, primernega darovalca. Lahko traja tedne in mesece in takrat je za Emo lahko že prepozno. Tvoj kostni mozeg je najprimernejši zanjo,“ mi je prijazno dejala mama. Brez besed sem odšla v sobo k Emi. Ležala je na postelji in brala knjigo. Po stenah sobe so bile slike iz Pariza prelepljene s črnimi in belimi papirnatimi trakovi, ki so prekrili vso lepoto in svetlobo čudovitega Pariza. “Ema,“ sem zmotila sestro. “Ja? Ester, prisedi k meni na posteljo. Nekaj bi ti rada zaupala,“ je prosila. Vedela sem, da gre za nekaj resnega, nisem pa vedela za kaj. Prisluhnila sem. “Ester, moja draga sestrica, ne daruj mi kostnega mozga, rotim te, kot sestra, ki te ima neizmerno rada! Želim umreti! Prosim, Ester, prosim, izpolni mojo željo. Nočem več živeti,“ me je šokirala s temi besedami. Stisnilo me je pri srcu, kot bi mi nanj padel težki kamen. “Ema, ti nisi resna. Kaj govoriš?! Ti nisi normalna. Nehaj, prosim, nehaj s temi neumnimi besedami in prošnjo,“ sem prepričevala sestro. Od jeze me je odrinila, podila iz sobe in predlagala, naj se vrnem takrat, ko jo bom pripravljena poslušati in izpolniti njeno željo, njene sanje. Nisem vedela, kaj naj naredim. Preostanek dneva sem preživela v svoji sobi, pustili so me samo, nihče me ni vznemirjal, tudi k večerji nisem odšla.

Zjutraj je moje sanje raztrgala budilka. Skočila sem pokonci in se oblekla. Moje misli so se preselile v realno življenje. Očka je že odšel v službo, mama je ostala doma z Emo in obe sta še spali. Ko sem prišla po stopnicah do kuhinje, me je zgrabila neizmerna lakota, zato sem vzela prepečenec ter si ga namazala z maslom. Zraven sem spila svež sadni sok. Ker je že bil čas za odhod v šolo, sem vzela torbo ter odšla do avtobusne postaje.

Zunaj je bilo kar hladno junijsko jutro. Na postaji je že stala dve leti mlajša deklica po imenu Sanja. Prijazno sva se pozdravili, pripeljal je avtobus, na naslednji postaji pa se mi je na sedežu pridružila sošolka Anja. “Ester, izvedela sem, kaj se je zgodilo tvoji sestri. Tako zelo mi je žal,“ je rekla z milim glasom. Povedala sem, da si Ester ne želi, da ji darujem kostni mozeg. V srcu me je grabilo. Nisem vedela, kaj je prav. Vse je bilo prehitro. Imela sem občutek, da me bo pobralo, da bom zaspala in za vedno sanjala nekaj, kar sem si vedno želela. Ampak to ne bi bilo mogoče. Ali pač? “Ester, prispeli smo!“ mi je dejala Anja ter me povlekla iz avtobusa. Odšli sva proti šoli. “Kaj naj naredim, Anja? Nisem čisto prepričana,“ sem ponavljala. Ko sva vstopili v šolsko avlo, me je šolska psihologinja prosila, da grem z njo v pisarno. “Sedi, Ester,“ je dejala. Počasi sem sedla in jo zbegano pogledala. Bila sem tiho. “Tukaj si zato, da se pogovoriva o tvoji sestri!“ je dodala. Medtem ko mi je razlagala o sestrini bolezni, sem gledala steno. “Zakaj že vsi vedo, jaz, ki bi ji morala darovati kostni mozeg, pa sem izvedela zadnja. Zakaj? Zakaj me vključujejo v to? Hočem umreti! “ sem se spraševala. “Si razumela, Ester?“ je dreznila vame psihologinja. Spet sem pogledala psihologinjo in odvrnila: “Prosim? Ammm, seveda sem …“ Čeprav nisem ničesar slišala, sem vseeno mirno odšla in še pravočasno prišla k pouku. Ampak zadeva še ni zaključena, saj me je tudi v razredu učiteljica spraševala, kako se počutim zaradi sestre. Po končani uri sem sedla na klop zunaj hodnika. “Ester!“ je nekdo zakričal in v objem mi je pritekla Manica. “Si v redu? Oprosti, da nisem poskušala prej priti do tebe! Mi oprostiš? Ester!“ je hitela govoriti. Manici je bilo tudi hudo zaradi bolezni moje sestre. Sprehodili sva se po hodniku. Pojasnila sem ji vse, kar sem sama izvedela šele pred kratkim. Ko sva prišli nazaj pred razred, je Anja jokala. “Kaj je?“ sem vprašala prijateljico. “Tale Beti … Ni prav nič prijazna!“ je hlipala. Anja je bila razočarana. Čeprav sem od vsega začetka vedela, da Žan ni zanjo, sem bila tiho. “Anja, kaj se je dogajalo v tem odmoru?“ je zanimalo Manico. “Žan je prišel do mene in rekel, da je med nama konec, da je Beti boljša! To je vse!“ je odvrnila Anja in še bolj zajokala. “Vedela sem, kakšen je!“ je še dodala Manica. Manico sem brcnila v nogo, da je malce zakričala. Vedela je, da je rekla preveč. Anjo sva poskušali potolažiti, ampak je bilo vse zaman.

Takoj po pouku je po Anjo prišla mama. Sploh se nisva poslovili. Verjamem, da ji je težko. Z Manico sva se na avtobusu zmenili, da pride popoldne k meni. Ko je avtobus ustavil na moji postaji, sem hitro skočila ven in odšla proti domu. To, kar sem zagledala v svojem domu, pa me je zelo začudilo. Vstopila sem v hišo. Na hodniku so bili pripravljeni kovčki. “Kaj se dogaja?“ sem začudeno vprašala. Na kavču je jokaje mama še nekaj pakirala in rekla: “V Kanado gremo, saj si želiš, da pozdravijo Emo! Ne bo ti potrebno darovati kostnega mozga. Moja prijateljica, teta Anne, je uredila zdravljenje v Kanadi. Jutri moramo na pot, jutri je še prostor na letalu, naslednji let s prostimi mesti pa je šele čez deset dni.“ Mami so tekle solze po oblačilih, ki jih je polagala v potovalko. “Sedaj pa je dovolj! Seveda si želim, da Ema ozdravi. Kaj pa jaz, moji prijatelji? Motokros? Kaj bo pa z mano?“ sem se razjezila. “Ester, ni ti potrebno potovati z nami, če si tega ne želiš. Med našo odsotnostjo lahko ostaneš pri babici ali teti,“ je dejala mama. “Zraven grem, seveda grem z vami, hočem biti ob svoji sestri!“ sem se v trenutku odločila. Ne morem opisati moje žalosti, mojih solz, mojih sanj. Mama je imela spakirane tudi moje stvari, jaz pa sem zraven dodala še album mojih slik iz motokrosa, slike, na katerih sem s svojo sestro, s prijateljicami … Zavedla sem se marsičesa. Nisem bila jezna ne na mamo, ne na Emo, na sebe …

Odšla sem do mame. “Še lahko grem danes na motokros? Rada bi se poslovila od svojih prijateljev,“ sem prosila mamo. “Seveda. Ko se vrnemo, boš pa spet hodila na treninge. Tudi s prijatelji boš lahko nadoknadila izgubljeni čas. Šolsko leto je že skoraj pri koncu, ocene imaš že zaključene, tako da ne boš zamudila veliko,“ me je pomirila mama. Zavedala sem se, da ima mama prav. Ker je bil čas, da pride Manica, sem počakala pred vrati hiše. Ko sem jo zagledala, sem stekla v njen objem. “V Kanado gremo za nekaj časa. Sestro moramo pozdraviti. Obljubi, da boš mislila name,“ sem na hitro poročala Manici. “Kaj? Zakaj?“ je bila začudena Manica. Kmalu je prišla k bistvu in dejala: “Seveda te bom težko čakala. Imej se lepo in Ema naj se hitro pozdravi. Ne pozabi mi pisati! Vse!“ Manica je odšla z mano na motokros, potem sva zavili še v park na sok. Prosila sem jo, naj novico pove tudi Anji, kajti jutri zjutraj že gremo na pot. Medtem me je klicala mami, da potrebuje mojo pomoč, zato je napočil čas slovesa z Manico. “Držim te za besedo!“ sem dejala ter objela Manico, ki me je tesno stisnila k sebi in potrepljala po hrbtu. Zajokala sem, malo od žalosti, pa tudi od sreče, ker imam tako dobro prijateljico. “Lepo potujte in želim, da se kmalu spet vidiva, Ester!“ je dodala Manica. Še zadnjič sva se objeli in se oddaljili. Gledala sem, kako odhaja. V srcu me je nekaj stiskalo. Zdaj vem, da je to pravo prijateljstvo.

Bil je čas, da pomagam mami in spakiram še nekaj stvari, zato sem odhitela domov. Pripravila sem vse, kar je bilo treba. Seveda nisem pozabila opreme za motokros. Mama mi je predlagala, naj jo vzamem, ker mi bo mogoče prav prišla. Mama je o našem odhodu obvestila sorodnike in poslovili smo se tudi od sosedov, ki bodo skrbeli za naš dom.

Za mizo smo se zbrali pri večerji. “Hvala, da mi dovolite, da bom še naprej obiskovala motokros, saj mi to veliko pomeni,“ sem dejala, preden smo začeli jesti. “Seveda, to so tvoje sanje. Vsak ima svoje sanje!“ je odločno dejala mama. Nisem si mislila, da bo mama tako razumevajoča. Mislila sem, da je jezna zaradi težav, ki sem jih naredila preveč. Nisem se zavedala, da že jutri odhajamo v Kanado.

Večer je ob pogovoru hitro minil. Še zadnje stvari smo odnesli v avto, nato pa odšli spat. Ne vem, o čem sem sanjala. Vse je bilo hitro, tako kot moje življenje.

Zjutraj me je zgodaj zbudila mama. Vedela sem, da zdaj gre zares. Očka je pravkar opravil še zadnji pregled po hiši, mama je zavijala hrano za na pot, Ema pa se je pred vrati svoje sobe pogovarjala kar sama s sabo. “Pojdimo!“ je dejala mama. “Ester, kaj čakaš?“ me je vprašala sestra, ko sem postala pred zaklenjenimi vrati zunaj hiše. Vedela sem, da se bom vrnila, ampak bilo mi je hudo. Počasi sem sedla v avto. “Torej, imamo vse?“ je dejal očka. “Jaz imam vse, pa vi?“ je dejala Ema. Vse imamo, lahko odpeljemo,“ je odločila mama in očka je pritisnil na plin. Peljali smo se naravnost na letališče. Med vožnjo smo bili tiho, vsak s svojimi mislimi.

“Prispeli smo. Dovolj smo hitri, da uredimo še vse potrebno,“ si je oddahnil očka. Napotili smo se v veliko avlo letališča. Očka je šel po letalske vozovnice, mama in Ema sta na klopci počakali ob prtljagi in nekaj pojedli. Jaz sem se sprehodila in si ogledovala ta veliki prostor na letališču. Na klopeh so sedele različne družine, mladi pari, pa tudi posamezniki, ki verjetno niso spadali skupaj. Vsi so klepetali, bili so videti veseli, nekateri so se pogovarjali o dogodkih iz preteklosti. Ko pa sem prišla nazaj do naše družine, sem zagledala čisto drugo sliko. Očka je bral časopis in sedel na drugi klopi poleg mladega para. Mami in Ema sta sedeli brez besed. Sedla sem še jaz.

Čakali smo še kakšne pol ure, ko smo oddali prtljago in se premaknili naprej proti izhodu za vstop na letalo. Sprejela nas je stevardesa in vstopili smo na letalo, kjer nam je bil dodeljen sedež. Prvi vtisi so bili odlični. Skupaj sta sedela očka in Ema, midve z mamo pa na drugi strani prehoda. Kmalu se je začelo. Najprej pozdrav in nekaj drugih navodil ter podatkov, nato smo poleteli po letališki stezi in že smo se dvignili v zrak. “Si OK?“ me je vprašala mama ter se močno prijela. “Seveda. Pa ti?“ sem odvrnila. “Tudi! Mislim, da bom zaspala. Poskusi še ti,“ mi je dejala mama. “Itak!“ sem odgovorila. Naslonila sem se ob okno ter gledala svet. Vse je bilo tako čudovito, prelepo, dobro se je videla pokrajina pod nami. Zakaj ni tako lepo naše življenje? Zakaj je do nas tako kruto? Zakaj obstajamo? Prepustila sem se spet lepšim mislim. Mislila sem na to, kako bo Ema ozdravela in bomo spet normalna, vesela družina. Nasmehnila sem se na glas. Veliko potnikov me je pogledalo, a to me ni motilo. Neka gospa za mano je jokala, počasi sem se obrnila. Mama je že tako ali tako spala. “Dober dan,“ sem pozdravila gospo. “Dober dan,“ mi je odgovorila gospa. “Vam lahko kako pomagam?“ sem vprašala gospo. “Ne, ne skrbi vse je v redu! Hvala!“ je dejala gospa. Niti ne vem ne, zakaj sem jo kar ogovorila. Čas je hitro mineval in že smo pristali, kajti v Nemčiji smo morali prestopiti na drugo letalo, ki je poletelo preko Atlantika proti Ameriki.

Na drugem letalu sem nekaj časa še opazovala naš planet pod nami, ko pa se je videlo še samo morje ali pa so to bili oblaki, sem zaspala. Ko smo dobili kosilo, me je mama zbudila, a hitro po tem me je spet zmanjkalo.

“Ester! Prispeli smo!“ me je navdušeno zbudila mama. “Res? Ema! Prispeli smo,“ sem povedala še sestri. Vsi smo bili veseli. Izstopili smo, vendar je trajalo še kar dolgo, da smo dobili svojo prtljago. Odšli smo do restavracije, kjer nas je čakala mamina prijateljica Anne. Sedli smo, pojedli dobro sladico in nekaj popili. Mama ter Anne sta se veliko pogovarjali. Anne nas bo odpeljala na svoj dom, ki nam ga bo odstopila za bivanje. Ema se ni počutila dobro. Bolela jo je glava. Anne nas je vodila do njenega velikega črnega avtomobila. Posedli smo se in odpeljali. Vozila je zelo hitro. Kmalu smo prispeli v mesto, kjer je živela Anne. “Tukaj smo!“ je dejala Anne. Stali smo pred veliko, nadstropno hišo. “Tukaj živim s svojim sinom!“ je dejala Anne. Nisem vedela, da ima sina. Vstopili smo v hišo. Zagledala sem veliko, prečudovito opremljeno dnevno sobo. Teta Anne nam je takoj pokazala sobe, ki jih je pripravila za nas. Najprej je odprla sobo za Emo. Ker jo je še vedno močno bolela glava in se je počutila slabotno, je takoj legla. “Pridi, Ester!“ je poklicala teta Anne, “gremo v tvojo sobo.“ Odprla je vrata. “Kaj? Ne morem verjeti. Mami, mami!“ sem klicala, ker je mama še bila v sobi pri Emi. V sobi so bile prelepe fotografije motorjev in dirk iz motokrosa. Anne se mi je nasmehnila in povedala, da ji je mama govorila o moji strasti do motorjev. Bila sem srečna. Stopila sem do postelje in gladila po krasnem pregrinjalu s podobo motorja. Teta Anne je nato razkazala še druge prostore. Prišli smo do sobe njenega sina, ki ga je posvojila in prihaja iz Afrike. Povedala mi je, da je eno leto starejši od mene. Končno je napočil čas, da ga spoznamo. Anne je odprla vrata njegove sobe in nam ga predstavila. Predlagala je, da jaz ostanem z njim, ostali so odšli. “Hi!“ me je pozdravil. “Hej!“ sem odzdravila in presenečeno zrla v njega, šele potem sem opazila, da je v njegovi sobi tudi polno slik dirkalnih motorjev. Nisem verjela svojim očem. Nato pa je začel: “I am James!“ Imel je prijeten glas, bil je prijazen, tudi videti je bil odlično. “I'm Ester!“ sem se predstavila še jaz. Nekaj časa se je smejal mojemu imenu, kajti takšnih ne poznajo, potem pa ugotovil, da je super. Dolgo sva se pogovarjala. Povedal mi je, da ve za bolezen moje sestre, da ji želi vso srečo. Veliko sva govorila o motorjih, o motokrosu, o tekmah, ki se jih udeležuje … Trajalo bi lahko večno …

“Večerja!“ zaslišiva mamo. Stekla sva do jedilnice. Tam se je še James predstavil moji sestri. “Si bolje, se v redu počutiš?“ sem ogovorila Emo in sedla zraven nje. “Boljše mi je! James je pa čeden,“ je priznala Ema. “Saj vem,“ sem dodala. “Zvečer pridi v mojo sobo, se bova še malo pogovarjali,“ je dejala Ema ter se nasmehnila. Začeli smo z večerjo. Po tem smo se še pogovarjali in James se mi je venomer nasmihal. Seveda sem mu poglede in nasmešek tudi vračala. Bila sem vesela, ampak veselje je prehitro minilo. Emi je spet postalo slabo, začutila je močno bolečino v glavi, ki je postajala vedno ostrejša. Čeprav bi morala v bolnišnico zjutraj, so poklicali zdravnika, ki je naročil, da jo pripeljemo takoj. Očka je ostal doma ter vse pospravil. Anne, mama, Ema, James ter jaz pa smo se odpeljali do bolnišnice. Ema je bila pokrita z veliko odejo, pa jo je kljub temu še vedno treslo od mrazu. Sedela je na zadnjem sedežu. Na eni strani jo je podpiral James, na drugi strani pa jaz. Najini roki pa sta se hitro združili. Nasmehnil se mi je čez konec odeje. “Mami, pohiti, umrla bom!“ je stokala Ema. Anne je vozila zelo hitro. “Samo še minutka, samo minutka,“ je prosila mama. Prispeli smo in Emo hitro odnesli v sprejemni prostor, kjer jo je že čakala ekipa zdravnikov. Položili so jo na posteljo s kolesi, jo odpeljali in za njimi so se zaprla široka vrata iz mlečnega stekla. Mama je držala mojo roko, vse bolj je bila živčna. James me je gledal. Nisem bila lepa, oblečene sem imela kavbojke, katere sem si oblekla takoj, ko smo odšli na večerjo, ter nek puloverček, ker je bil večer hladen. Zdi se mi, da smo čakali dolgo. Očka je že klical mamo ter jo spraševal, kako je z Emo. Končno so se spet odprla vrata, skozi katera so odpeljali Emo. Na vratih se je prikazal zdravnik, s katerim se je pogovorila teta Anne, saj mami angleščina ne teče prav dobro. Po pogovoru se je mami pomirila. “Kaj je? Kako je z Emo?“ sem živčno vprašala. “Trenutno je vse OK! Lahko smo še malo z njo!“ Tako je tudi bilo. Dokler ni Ema trdno zaspala, smo bili ob njej. Potem smo se odpeljali proti domu. Bilo je že zelo pozno. Očka nas je že težko pričakoval. Mama mu je vse razložila. Zjutraj sta se s teto Anne vrnila v bolnišnico, James in jaz pa sva ostala doma, ker so odšli že zgodaj. Poslovili smo se in odšli k počitku.

Vstopila sem v mojo sobo in razpakirala stvari. Med vsemi oblekami mi je v oči padla moja oprema za motokros. Upala sem, da bom lahko tukaj uresničila svoje sanje. Odšla sem na splet. Na spletu je bil tudi James. Napisala sem mu sporočilce. Ni odpisal. Čez nekaj časa je nekdo potrkal na vrata moje sobe. “Ja?“ sem tiho vprašala. Bil je James. “Hi! Smem vstopiti?“ je vprašal. Vstopil je in sedel na posteljo. Nekaj časa sva se pogovarjala, pokazala sem mu tudi opremo za motokros, potem pa sva se poslovila in odšel je v svojo sobo. Legla sem na posteljo ter razmišljala o mojih sošolkah. Zaradi dolgega dne nisem prej pomislila nanje. Začela sem jih pogrešati. Veselila sem se, da bom lahko z Jamesom šla v šolo v Kanadi ter spoznala njegove sošolke in sošolce. Mislim, da bo James postal moj pravi prijatelj. Vsaj tako mislim. Zaspala sem hitro. Dolg in naporen dan je za mano. Sanjala sem …

Zjutraj sem se zbudila sama. Bil je prvi dan v Kanadi. Vstala sem ter pogledala skozi okno. Očka, mami ter Anne so že odšli k Emi. Odšla sem v jedilnico, da si pripravim zajtrk. Vzela sem košček kruha ter svež sok. “Hi!“ sem zaslišala glas. Ta glas mi je že znan. “Hej!“ sem odzdravila Jamesu, ki ni prišel iz svoje sobe, ampak skozi vhodna vrata v hišo. Oblečen je bil v trenirko in ves preznojen. Bilo me je malce sram, saj sem bila še v jutranji halji. Povedal mi je, da prihaja s teka, da gre vsako jutro teč s prijateljem Marcom. Bila sem začudena, kako se mu le ljubi tako zgodaj vstajati, vendar sem komaj čakala, da me je vprašal, če grem naslednjič z njim na tek. Seveda sem pritrdila. James se je šel preobleč, jaz pa sem svoj kruhek odložila na mizo ter odhitela v sobo, da se oblečem. Nase sem hitro poveznila oprijete hlače ter pulover in odšla nazaj v jedilnico. James je sedel za mizo ter jedel. Pojedla sem še preostanek svojega kruhka in odšla v park ob hiši. James je prišel za mano. Odločil se je, da mi razkaže njegovo vsakdanjo tekaško pot. Odšla sem z njim. Čeprav sem ga komaj dohajala, se nisem pritoževala, le sedla sem na najbližjo klop. Ničesar me ni vprašal. Usedel se je zraven mene. Zaprla sem oči in poslušala naravo. Oprijela sem se klopi, lahko bi tudi zaspala. Mislila sem na sestro, na sošolke, na moje sanje. Iz vsega tega me je predramil James. Prijel me je za roko. Čutila sem stisk njegove roke, bilo je čudovito. Želel je, da nadaljujeva pot, da imam zaprte oči, saj me bo vodil do kraja, ki naj bo presenečenje. Kar nekaj časa sva hodila. Bila sem že utrujena. Tudi od sanjarjenja sem naenkrat pogledala naokoli. Ne vem, kako bi človek temu rekel. Bilo je prečudovito. Okrog mene so bile proge za motokros. James me je spustil ter mi pokazal progo, kjer trenira on. Komaj sem čakala, da bi jo lahko preizkusila še sama, kar mi je James tudi obljubil. Dolgo sva hodila ob progah, tako da sva pozabila na čas.

Doma so naju že čakali. “Zdravo! Kako je z Emo?“ je bilo moje prvo vprašanje. “Z Emo ni dobro. Stanje je vse slabše in slabše,“ je povedala mama. Anne ter James sta se pogovarjala nekaj in Anne se mi je medtem prijazno smejala. “James mi je razkazal, kje vadi motokros!“ sem z navdušenjem povedala mami. “Vidim, da bi želela z njim na progo tudi ti,“ je ugotovila mama. Mami sem se zahvalila ter jo močno objela. Anne ter mama sta že pripravljali kosilo, očka pa je prebiral časopis. James je nekam odšel. Nisem upala spraševati, ampak videla sem, da je odšel iz hiše. “Grem na sprehod,“ sem povedala mami, da je ne bi skrbelo. “Ja, pa ne predolgo, da ne bomo čakali s kosilom,“ je pripomnila mama.

Stopila sem iz hiše. Ravno v tem trenutku je James zavil za neko stavbo. Počasi sem stekla za njim. Bila sem tiho, da vidim, kam gre. Zelo me je zanimalo, čeprav me je bilo malce sram. James je odšel v napol podrto stavbo. Približala sem se. Vse je bilo tiho. Vstopila sem. V hodniku je bilo zakajeno in smrdelo je po cigaretnem dimu. Zaslišala sem nek zvok. Počasi sem hodila po hodniku, da me ne bi kdo opazil. Verjetno bi bil James zelo jezen. Nisem mogla verjeti svojim očem. Za vrati nekega prostora je James sedel zraven neke skupine fantov in jim nekaj govoril. Bilo je malce prehitro, da bi razumela. Videti so bili kot narkomani. Eden od dečkov zraven njega mu je ponudil cigareto. Pa ne, da … Ja, vzel jo je. Preden jo je prižgal, je pogledal naokoli. Hitro sem se skrila za vrata. Nisem mogla verjeti, da se James druži s takšno bando. To mora izvedeti Anne. Ne bom več skrivala. James mi je zelo všeč in najraje bi stopila do njega ter ga odpeljala domov. Čeprav težko rečem, ampak čutila sem, da sem se ga začela bati. Ničesar nisem upala reči. Tiho sem zapustila stavbo, tekla in jokala. Vseeno mi je bilo, kaj si mislijo ljudje, ki sem jih srečala. Nisem vedela, ali naj povem Anne, očku ali mami. Mislim, da bo najbolje, če sem tiho. Sama se bom pogovorila z Jamesom. Preveč prijazen je, da bi zahajal v tako družbo. Zakaj mi ni tega zaupal? Mislila sem, da sva že prava prijatelja. Preden sem vstopila v hišo, sem si obrisala solze. “Kje si bila, kaj si si ogledala?“ je bilo prvo mamino vprašanje, ko sem prišla. “Tukaj, malo naokoli! Zakaj? “ sem odvrnila. Hitro sem se odšla preobleč, da ne bi mama zavohala cigaretnega dima. V sobi sem imela dovolj časa, da preko spleta pozdravim svoje prijatelje. Manici sem napisala, da se imam super. Povedala sem ji, kako je z Emo ter kakšno je življenje tukaj. Seveda sem omenila tudi Jamesa ter to, kar sem izvedela danes. Naenkrat zaslišim glas Jamesa.

Stekla sem do njegove sobe ter odprla vrata. Sedel je na postelji, bil je videti v redu. Povedala sem mu, kar sem videla. Ne vem, ali je to, da sem mu povedala, dobro ali ne. James me je pogledal, nasmehnil se je. Bila sem začudena. Vstal je in prišel do mene. Nisem se premaknila. Počasi mi je povedal, da so to njegovi prijatelji, da ne počnejo nič takšnega, le kakšno cigareto pokadijo. Prosil me je, da tega ne povem Anne, da je ne bi skrbelo. Gledal me je v oči. Zdelo se mi je, da je iskren. Skoraj mi je pritekla solza. Njegove oči so bile tako lepe, čudovite rjave barve, v katerih sem videla resnico. Zaupal mi je še veliko stvari. Spet je sedel na posteljo. Želim si, da bi vedno stal tako blizu mene in me gledal v oči. Dovolj sanjarjenja … Obljubila sem mu, da tega ne bom nikomur povedala. Vprašal me je, če grem kdaj zraven, da so njegovi prijatelji dobri. Verjela sem mu vsako besedo, zato sem tudi pritrdila, da pojdem. Počutila sem se srečno, James mi zaupa … “Kosilo, pridita!“ sem zaslišala mamo. “Že greva!“ sem dejala mami.

Kosilo je bilo okusno. Anne, očka ter mama so še pili kavico, jaz pa sem se odpravila v sobo in legla na posteljo. Pomislila sem na življenje, kako se lahko stvari hitro obrnejo, pomislila sem na sestro. Verjamem, da bo ozdravela. Mislila sem nase, na svoje sanje, na svojo moč. S tem ne bi začela, ampak rada pomislim na kaj takšnega. Vsak dan je nov. Vsak dan je pomemben. Vsak dan je … Nekdo je potrkal na moja vrata. Bila je mama. “Ti je všeč tukaj?“ je vprašala. Sedla je na mojo posteljo in me pogledala. “Všeč? Seveda, saj sem v Kanadi. Tukaj si želi biti vsak!“ sem odkrito povedala mami. “Ne morem nehati misliti na Emo. Oprosti, če kdaj ne bom imela časa zate!“ se je opravičevala mama. Mamo sem prijela za roko. “Tudi jaz si želim, da se Ema pozdravi,“ sem povedala mami. Počutila sem se super. Videla sem, da mi mama zaupa. Zakaj ni tega večkrat? Mama se je ozrla po sobi. “Mami? Bom lahko še vedno vozila motokros? To so moje sanje, to si želim, prosim!“ sem izrazila željo. Malce mi je šlo na jok. Ne vem, ampak vsakič, ko rečem motokros, vidim Jamesa, kako se skupaj voziva. “Seveda, tega si želiš. Vse bo še dobro. Ema bo ozdravela, ti boš trenirala motokros, vsi bomo spet srečni! Jutri gremo obiskat Emo. Upam, da bodo imeli zdravniki dobre novice,“ je odvrnila mama. Mami je bila videti manj živčna po pogovoru z mano. Odšli sva v dnevno sobo, kjer sta sedela očka ter Anne. Prisedli sva. Kmalu je prišel še James. Sedel je nasproti mene. Malce se mi je nasmejal. Seveda sem se mu nazaj. “Tako! Z Anne sva se dogovorila!“ je začel pogovor očka in bil videti resen. “Za Ester ter Jamesa imamo presenečenje!“ Tako pa je že videti bolje. “Jutri gresta na motokros!“ Od veselja sem zacvilila. Ker James ni razumel, mu je Anne vse razložila. Videti je bil vesel in presenečen tudi on. “Hvala, očka, mama, Anne, kdorkoli!“ Bila sem presrečna. Mislim, da je bil James tudi srečen. Pravzaprav sem bila srečna, da bom spet nekaj časa z Jamesom. Očka, mama ter Anne so se spet zamotili s pogovorom. Jaz pa sem odšla v sobo, za mano je šel James. Žal ni prišel v mojo sobo, sem pa po spletu hitro dobila njegovo sporočilo. Napisal mi je, da je presrečen za motokros in da naj pozabim na tisto, kar sem videla. Seveda sem mu napisala, da je v redu, nisem pa izdala, da se motokrosa veselim tudi zato, ker bom z njim. Nisem vedela, ali mu to lahko zaupam tako hitro. Nekaj časa sva se pogovarjala po spletu. Čudilo me je, da še mi Manica ni odpisala.

Po večerji sem se odločila, da si bom ogledala lep film, ki govori o najstniških sanjah. Jamesu sem predlagala, če se mi hoče pridružiti. Pritrdil je. Medtem ko sem pripravila vse za film, je on prinesel prigrizke. Udobno sva se namestila na postelji. Bila sva zelo narazen, vseeno pa sem se malce pomaknila k njemu in bilo je prav prijetno. Ura je bila okrog 20.00. Začela sva gledati film. James me je med filmom kdaj pa kdaj pogledal. Film je bil dolg, malo dolgočasen, ampak bilo je lepo, ker sem bila v družbi Jamesa.

Sploh ne vem, kdaj sem zaspala. Zbudila sem se pokrita. Jamesa ni bilo več v sobi, računalnik je bil izklopljen. Pa ne, da sem zaspala. Joj, James je videl, kako med filmom spim, kako se med spanjem spakujem, mogoče kaj govorim, se smejem sama sebi. Oh, ne! Ko sem stopila na hodnik, je bilo vse tiho. Verjetno so že vsi spali. Hitro sem se umila in preoblekla za spanje. Legla sem na posteljo, vzela računalnik in začela brskati po spletu. Manica mi je poslala sporočilo.

MANICA: Hej, hoj! Pri nas je super. Sedaj je dve popoldan in je kar mrzlo. Včeraj sem bila na motokros tekmi, čeprav to sovražim. Kmalu se slišiva. Pozdravljajo te tudi vsi sošolci in sošolke. Lepo se imej! Pogrešam te!

JAZ: Hvala, tudi jaz te pogrešam. Lep pozdrav. Ester

Zaprla sem računalnik ter legla v posteljo. Mislila sem na sestro. Kmalu bo vse super, spet bomo srečna družina. Zaspala sem ter sanjala o Jamesu. No, vsaj mislim. Joj, Ester …

Zjutraj sem se zgodaj zbudila. No, vsaj zame je ob devetih zgodaj. Odšla sem v jedilnico. “Dobro jutro, zaspanka,“ me je pozdravila mama. Anne je že pripravljala hrano za kosilo, očka je sedel ter kot vedno bral časopis. “Jutro!“ sem zehajoče izustila. “Najej se, potem gremo k Emi. Tudi James se že oblači,“ je dejala mama in bila videti vesela. Pojedla sem košček kruha s posebnim namazom, ki ga pripravljajo v Kanadi, spila sok in stekla v sobo, da me ne bodo čakali. Oblekla sem svetle kavbojke, majčko ter jopico. “Pripravljena sem,“ sem zakričala in pritekla do jedilnice. James je že čakal. Lepo sem ga pozdravila ter se mu nasmehnila. Počutila sem se čudno zaradi tistega, ko sem kar zaspala ob gledanju filma. Odpeljali smo se do bolnišnice. James me je vso pot pogledoval. Le kaj si je mislil? Nasmihala sem se mu tudi jaz. Odšli smo do Emine sobe. Očka ter Anne sta šla še do zdravnika, jaz, mama ter James pa smo odšli kar do Eme. “Dobro jutro,“ smo pozdravili skoraj enoglasno. “Hej,“ je nežno rekla Ema. Zdela se mi je žalostna in vsa je drgetala, kot bi jo zeblo. Mama jo je objela in jo stisnila k sebi ter vprašala: “Ti je hladno? Kako je bilo čez noč? Si dobro spala?“ “Slabo. Mami? Kako dolgo še? Ne morem več!“ je odvrnila Ema in po licu ji je spolzela solza, mama pa jo je še enkrat močno stisnila k sebi. Sedla sem zraven na posteljo. James je tiho čakal ob postelji. “Ne misli na slabo, vse bo dobro!“ jo je tolažila mama, se nasmehnila ter me pogledala. “Vsi te podpiramo in te imamo radi,“ sem poskušala sestro spraviti v dobro voljo. James ni ničesar razumel, vseeno se mi je nasmehnil. “Tudi jaz vas imam rada, ampak ne morem več!“ je odvrnila Ema. Bila je vidno izmučena od terapije. “Bi rada zaspala? Boš zaspala? Zaspi, mi bomo ob tebi!“ je dejala mama in Ema je kmalu zaspala. “Mama, kaj se dogaja? Bo vse v redu?“ se nisem mogla zadržati in po licu so mi spolzele solze. “Ester? Ne joči, bodimo močni,“ je odvrnila mama in me objela. Kmalu sta prišla očka ter Anne. Sedeli smo ob Emini postelji in se tiho pogovarjali.

Ema se je zbudila. “Slabo,“ je nerazločno izdavila in iz ust ji je pritekla penasta slina. Anne je stekla po zdravnika, odpeljali so jo v drugo sobo. Tja je smela le mama. Ostali smo čakali pred vrati, skozi katera so odpeljali Emo. Ves čas sem se tresla, nečesa me je bilo strah. Kmalu je prišla mama. Vse so mi povedale njene solze. Nekaj je narobe. “Vse je prepozno,“ je tiho rekla mama in se zgrudila na tla. “Ne morem biti brez nje. Ji res ni več pomoči?“ sem začela govoriti v joku. Minila mi je volja do vsega, najpomembnejša mi je bila sestra. Mama je jokala še bolj. Celo uro smo sedeli v bolnišnici ter jokali. Tudi James je jokal. K nam je prišel zdravnik in nas prosil, da odidemo, da je Ema dobila pomirjevalo proti bolečinam in je zaspala. Obveščali nas bodo o spremembah in nas poklicali ob poslabšanju. Smeli smo jo še pogledati. Ema je spala, tiho smo se poslovili in odpeljali domov.

Vsi smo bili žalostni. Očka je odšel v dnevno sobo, mama ter Anne pa v kuhinjo, da dokončata kosilo. Odšla sem na sprehod. Naenkrat začutim dotik na mojih očeh. James je prišel za mano. Hodil je ob meni, bila sva brez besed. Prijel me je za roko, nasmehnila sem se mu. Povedal mi je, da mu je zelo žal za mojo sestro. Bila sem vesela, da je tako prijazen, da čuti z mano. Zaljubila sem se v Jamesa. Mislim, da se vsakič, ko ga pogledam, bolj zaljubim vanj. Ustavila sem se. Pogledal me je naravnost v oči. Bila sem srečna, srečna, da imam Jamesa. Še vedno sva se držala za roke. Dejal je, da bi morala domov. Najini roki sta se spustili, prijeten občutek je ostal. Do doma sva spet hodila brez besed. Preden sva vstopila v hišo, me je spet prijel za roko, mi priznal, da sem mu všeč in da me ima rad. Enako sem mu povedala tudi jaz. Nasmehnila sva se in nato vstopila. Odšla sva vsak v svojo sobo. Takoj sem vklopila računalnik ter Manici napisala vse, kar se dogaja. “Pridita, kosilo!“ je zakričala mami. Ko sem prišla v jedilnico, so bili že vsi za mizo. Začeli smo jesti, le malo smo se pogovarjali. Po kosilu pa je pričela pogovor teta Anne: “Ester, James, peljem vaju na motokros, preoblecita se, pohitita, počakam vaju pri avtu.“ Presenečena sem pogledala Jamesa. Nisem mogla verjeti, ali sem slišala prav. “Greva, pohiti!“ je zaklical James. Vesela, da grem na motokros, še bolj pa zato, ker grem z Jamesom, sem hitela v sobo, se oblekla, vzela čelado in odvihrala pred hišo.

Jamesova mama Anne naju je že čakala. Odpeljali smo se, ni bilo daleč do steze za motokros. James me je prijel za roko in stekla sva do njegovega motorja. Pokazal je na motor zraven, ki je bil manjši od njegovega. “S tem boš vozila ti. Ti je všeč, je podoben tvojemu doma?“ je vprašal. Srečna sem bila, tako srečna, da sem objela Jamesa in se mu zahvalila. Anne več ni bilo. Takoj sva se pripravila. James je z mano najprej odpeljal po progi, kjer bom vozila jaz, potem me je zapustil in sam odpeljal na težji teren. Po slabi uri me je James poklical, naj pridem na progo, kjer vozi on. Seveda sem bila takoj za to, saj sem mu hotela pokazati, kaj zmorem. Skočila sem prvič … Vse je bilo OK. Dobro sem pristala. Bil je navdušen, pohvalil je moj skok in tudi jaz sem se počutila dobro. Prevozila sva njegovo progo še nekajkrat. Ker je bil čas za odhod, sva z Jamesom pospravila motorje, se preoblekla in Anne naju je že čakala. Odpeljali smo se domov. Anne in James sta se pogovarjala, kako je bilo na progi. Povedal ji je, da sem dobra, jaz pa sem se še enkrat zahvalila za res veliko presenečenje.

Ko sem vstopila v hišo, me je zagledala mama. “Kako je bilo?“ je vprašala. Mama je bila videti srečna. “Kako? Najboljše! Komaj čakam na naslednjič,“ sem povedala mami. “Me veseli. Pojdi v kopalnico in se preobleči,“ je odvrnila. Odšla sem v zgornje nadstropje ter se uredila. Zbrali smo se pri večerji. Zazvonil je mamin telefon. Mama se oglasi in naenkrat zakriči: “Ester, Ester umira!“ “Neeee!“ sem zahlipala in Jamesu je kozarec s sokom padel na tla. Takoj smo odhiteli do avta in se odpeljali v bolnišnico. Mama je jokala na ves glas. Počutila sem se, kot da se tudi moje življenje izteka. Iz avtomobila smo tekli za mamo do Emine sobe. “Kje je? Kje?“ je mama kričala na ves glas. Zdravnik se je prikazal pred vrati in pojasnil, da je še v operacijski sobi, da je stanje zelo resno, da odpovedujejo vitalni organi in da življenje vzdržujejo z aparati. Jokali smo vsi, mama se je cela tresla, oče je začel moliti, hodil je po prostoru in postajal vedno bolj nemiren. Teta Anne, jaz in James smo obsedeli ob mami, ki se je malo pomirila, in zdelo se mi je, kot da bo zaspala. Naenkrat je v prostor vstopila zdravnica, ki je govorila naš jezik: “Gospa … Žal mi je, ni ji bilo pomoči! Ničesar nismo mogli narediti, zelo nam je žal!“ Dih mi je zastal. Mama je kar naenkrat ležala na tleh, oklepala se je očkovih nog. Očka je jokal ob njej. James je držal mamo, teto Anne, ki se je naslanjala na steno in je komaj še stala. V sebi sem čutila praznino. Nisem se prav zavedala, kaj se dogaja. Srce se mi je paralo, ko sem gledala svoje. Solze so mi vedno bolj tekle. Zaradi smrti svoje sestre. Pred nekaj minutami mi je umrla edina sestra. Zaslišala sem glas: “Ester, pridi z mano!“ Bila je zdravnica. Objokana sem odšla za njo. Zaradi solz sem slabo videla, kam grem, zato me je zdravnica prijela za roko.

Prišli sva v sobo, kjer je pred operacijo ležala Ema. “Ema ti je pustila pismo! Prosila me je, da ti ga izročim, če se ji kaj zgodi. Preberi ga takrat, ko boš pripravljena!“ je dejala zdravnica. Nato me je zdravnica pustila samo. Pismo sem pospravila, legla na posteljo, na kateri je pred tem ležala tudi Ema. Gledala sem v zrak in nisem jokala. Mogoče je z mano tudi sestra. Upala sem, da me gleda …

Zbudila sem se v Annini hiši. Kaj se dogaja, kaj delam tukaj? Bilo je jutro. Ne vem, kako sem prišla iz bolnišnice. Nisem vstala, nisem mogla vstati. Spomnila sem se, da sem ostala brez sestre. Solze so se mi spet ulile po obrazu, v svojem srcu sem čutila veliko praznino. Zbrala sem vse moči in vstala. Odšla sem iz sobe. Na koncu hodnika sem videla, da James še vedno spi. V jedilnici je za mizo sedel očka. Oblečen je bil v črno majico. Ko me je zagledal, si je hitro obrisal solze. “Očka? Kje so vsi? Kje je moja sestra?“ sem spraševala s hripavim glasom. “Mama ter Anne sta šli v bolnišnico, James še spi,“ mi je dejal očka. “Ne bom mogla živeti brez Eme!“ sem potarnala in objela očka. Videla sem, da je žalosten, utrujen od bolečine, kot da se je nanj zvalila vsa teža tega sveta. “Veš, kaj ti povem?“ je dejal očka ter se popolnoma pomiril,“ živeti moramo naprej; tudi zaradi Eme, ki nas je imela neizmerno rada.“ Očka je bil moder človek in vedela sem, da to ne govori le zato, da bi me pomiril. “Saj vem, ampak preveč jo bom pogrešala,“ sem povedala. “Vsi jo bomo, ampak vedno bo z nami,“ je odgovoril očka in si obrisal solze. Počasi sem začela verjeti očkovim besedam. Bila sem malce bolj sproščena. Odšla sem v svojo sobo in oblekla črne kavbojke ter črno majčko. Ko sem se vrnila nazaj, je bil v jedilnici že tudi James. Tudi on je bil odet v črnino. Vstal je od mize, stopil do mene ter me objel. Objela sem ga tudi jaz. Oblile so me solze, tudi James ni skrival svojih čustev. Bil je zelo žalosten. Prijel me je za roko in me gledal v oči. V hišo sta vstopili Anne ter mama, ki je hodila opotekajoče, tako da jo je Anne morala podpirati. James je takoj priskočil na pomoč. Mama je bila vidno izmučena. Samo gledala je predse in ni nič govorila. Anne sem pomagala mamo spraviti v sobo, da je legla. Anne naju je pustila sami. Objela sem mamo. “Bo tako v redu?“ sem jo vprašala, ko je ležala v postelji. “Seveda bo. Hvala, moja draga hči,“ je odgovorila. Mama je jokala. Sedla sem k njej na posteljo in jo božala po čelu. Povedala mi je, da bodo pri Emi naredili obdukcijo, ker tudi zdravnike zanima, zakaj se je njeno zdravstveno stanje naenkrat tako hitro poslabšalo. “Mama, zdaj moraš zaspati. Lahko grem?“ sem prijazno vprašala objokano mamo. “Pojdi! Pa pazi se!“ je dejala mama.

Odšla sem do Jamesa in mu zaupala svojo željo: “Rada bi šla na motokros stezo.“ James se je strinjal. Tiho sva odšla iz hiše. Ko sva hodila, me je James prijel za roko. Ničesar nisem rekla, trdno sem ga prijela. Med potjo sva sedla na klop. Pogledala sem v zrak, globoko vdihnila in zaprla oči. “O čem sanjaš? “ je zanimalo Jamesa. “Mislim na svojo sestro, mislim na motokros,“ sem odgovorila in se naslonila na Jamesa. Verjela sem, da bi mi sestra stala ob strani, da bi želela, da tekmujem v motokrosu. James me je objel, me tolažil in mi govoril prijazne besede, ki so mi prišle globoko v srce. Nadaljevala sva pot do steze, se preoblekla in pripravila motorja. Odpeljala sva na stezo in začela trenirati. Vozila se za Jamesom in ponavljala za njim. Jamesov trener nama je sledil in opazoval najine vragolije. Ko nama je bilo dovolj, sva pospravila motorja. V garderobi naju je čakal trener. “Resno se moramo pogovoriti,“ je dejal in naju strogo pogledal. Postalo me je kar malo strah, saj nisem vedela, kaj hoče. “Opazoval sem vajini vožnji in moram reči, da sem presenečen. Tvoja prijateljica je zares odlična, zato jo hočem videti na tekmovanju,“ je govoril trener. Nasmehnila sem se ter objela Jamesa. Počutila sem se, kot da objemam sestro. Pritrdila sem, da z veseljem pridem na dirko. Trener je povedal, da še imava dva treninga pred dirko, in to jutri. Komaj sem čakala na naslednji trening. Z Jamesom sva odšla domov. Spet sva se držala za roki. Kljub žalosti zaradi Emine smrti, sem bila vesela, ker bom imela priložnost tekmovati.

V hiši je bilo vse mirno. Odšla sem v svojo sobo. Spet sem videla Emino pismo na mizi. Zdaj sem bila pripravljena, da preberem pismo, ki mi ga je napisala sestra. Odprla sem ga.

Draga Ester!

Tukaj Ema, tvoja sestra. Ko bereš to, že veš, da sem mrtva, ampak mogoče sem zdaj s tabo. Ko si se rodila, sem bila zelo srečna in ponosna sestra. Naučila sem te prvih besed, prvih korakov, tudi prvih norčij. Bila si moja boljša polovica. Odraščali sva, se tudi kdaj sprli, ampak vedno sva se imeli izjemno radi. Pa je kmalu prišel dan, ko si šla v prvi razred. Vedno sem te spremljala do razreda in dolgo se nisi hotela odlepiti od mene. Leta so hitro tekla. Ti si začela obiskovati osmi razred, jaz pa sem zbolela z rakom. Dolgo nisi vedela za mojo bolezen, saj sem prosila mamo, naj ti tega še ne pove. Ko je bolezen napredovala in si tudi ti opazila moje izpadanje las, je morala resnica priti na dan. Vedela sem, da bo tak konec, zato sem vsak dan poskušala preživeti s tabo. Manica je to vedela pred tabo, ampak tega mi ne zameri. Imej jo rada, saj mi je veliko pomagala.

Tako se je zgodilo, ker nisem imela volje do življenja. Mislim, da je bila to moja usoda. Verjemi, da bom vedno in povsod s tabo. Čeprav me ne boš videla, bom ob tebi in ti pomagala na tvoji poti do cilja. James mi je marsikaj povedal in tudi njega imej rada. Najbolj pa imej rada najina starša, ki sta nama dala to čudovito skupno življenje, ki sta naju vzgojila, ki sta bila skrbna in prijazna, za naju bi naredila vse. Vem, da sta nama želela vse najboljše. Zate pa želim, da boš uresničila svoje sanje v motokrosu. Ne obupaj na poti do cilja, pa naj se zgodi karkoli.

Karkoli se ti bo v življenju zgodilo, vedi, da bom s tabo.

Solze so mi tekle po licu, bila sem žalostna, komaj sem še kaj videla, ampak brala sem dalje.

Moja ljuba sestrica Ester, bodi takšna kot si, ostani ti, bodi Ester. Morala bom zaključiti, nekdo me kliče, nekdo me potrebuje. Vedno te bom imela rada in nikoli ne obupaj. Pojdi do konca, pa naj te ovira karkoli. Še enkrat ti povem, draga moja sestra, bodi ti, Ester. Rada te imam …

EMA

Zakričala sem. V sobo sta takoj pritekli Anne ter mama. “Kaj se dogaja?“ je vprašala mama, ki je prva vstopila v sobo. “Emino pismo! Vse mi je povedala … Ema, si tukaj? Rada te imam!“ sem kričala in padla mami v objem. Objela sem jo, jokala in jo stisnila k sebi. “Dovoli, mama, da se udeležim motokros dirke v Kanadi. Prosim, dovoli, to bi bila tudi želja moje Eme. Karkoli se zgodi, to je usoda. Mama, prosim!“ sem hlipala. Mamo sem še močneje objela. Prišla sta tudi očka ter James. “Ester bo tekmovala na dirki v Kanadi,“ je dejala mama in pogledala očka. Vsi smo se objeli. Potem sem jim prebrala Emino pismo in jih prosila, da me še malo pustijo samo.

Spomnila sem se na Manico in na Anjo. Pogledala sem na splet in videla, da je prisotna Manica.

Jaz: Manica, Eme več ni. Ti si vedela za njeno bolezen. V pismu mi je napisala vse. Vedi, da te imam rada. Kmalu se vidiva. Prosim, pozdravi Anjo …

Manica: Žal mi je. Iskreno sočustvujem s tabo. Hvala, si moja prava prijateljica.

Jaz: Napredujem v motokrosu, več te obvestim. Lepo se imej, Manica!

Manica: Rada te imam …

Bila sem žalostna in srečna. Legla sem na posteljo in vzela album s fotografijami iz motokrosa. Pregledujem fotografije, mislim na sestro, pogrešam jo. Pomislim na Jamesa. Odkar sem ga prvič videla, sem vedela, da sem popolnoma zaljubljena vanj. Vsak trenutek, ki ga preživim z njim, je poseben, je pomemben. Nikoli ne bi spoznala Jamesa, če ne bi moja sestra zbolela. Spet sem zajokala. Obrnila sem se na postelji in za seboj pustila sled solz. Vstala sem ter hodila po sobi, kot da ne vem, kaj delam. No, saj res nisem vedela, kaj počnem, res nisem vedela. Naenkrat mi je zapiskal računalnik. Na splet se je prijavil James.

James: Hi! MOTOCROSS TOMOROW!

Jaz: HAHA, YEA!

Nisem se hotela pogovarjati preko spleta. Odšla sem k njemu. Potrkala sem na vrata in James jih je odprl. Sedla sva na posteljo ter se pogovarjala. Objel me je ter me stisnil za roko. V Jamesovem objemu sem se počutila varno. Vesela sem bila, čeprav nisem mogla nehati misliti na pokojno sestro. James me je pogledal v oči. V njegovih očeh sem videla veliko iskrenost in zaupnost. “Rad imam tebe!“ je dejal James v mojem jeziku, čeprav ni bilo vse jezikovno pravilno. Saj nisem mogla verjeti. “James … Hvala, James!“ sem zajokala od veselja. “Tudi jaz znal jezik!“ je še dodal. Spet me je objel. “Tudi jaz te imam zelo rada!“ sem mu priznala ter da ga obožujem, da ne bi mogla brez njega. Odločila sva se, da bova zvečer skupaj pogledala film.

Zvečer sva v moji sobi gledala film. Spet se je ponovila ista zgodba. Zbudila sem se, računalnik ugasnjen, Jamesa pa več ni bilo v sobi. Pogledala sem na uro. Kazala je nekaj čez štiri zjutraj. Nisem mogla spati, saj sem vsepovsod videla sestro, ki se pogovarja z mano. Tiho sem odšla do Jamesove sobe ter odprla vrata. Spal je. Šla sem v dnevno sobo in sedla. Gledala sem v zrak. Bila sem nemirna. Odločila sem se, da grem na sprehod, čeprav je bila zunaj še tema. Oblekla sem se ter odšla na vrt. Opazovala sem okolico. Nikogar ni bilo, le tu in tam sem slišala zvok kakega avtomobila. Začutila sem toplino; mogoče je sestra z mano. Mogoče je prav tukaj. Mogoče me gleda in mi govori, naj se sprostim. Ema … Ne vem, zakaj se ji je moralo to zgoditi. Bila je dobra in prijazna. Kako lepo bi bilo, če bi bila z mano ali jaz z njo. Želela sem si, da bi bili skupaj kjerkoli že. Sedla sem na klop, potem sem legla in gledala v nebo, ki je že postajalo svetlejše. Zbudili so me kriki. “Si zmešana? Veš, kako me je skrbelo! Kaj počneš tukaj?“ je kričala name mama. Sploh nisem vedela, da sem zaspala. Bila sem tiho, nisem hotela ničesar razlagati. “Vsi smo te iskali,“ je še vedno bila glasna mama. Vem, da je žalostna zaradi Eme, ampak tudi mene bi morala razumeti. “Ne boš šla na motokros tekmovanje!“ je mama še dalje vpila. Stisnilo me je pri srcu. “Zakaj? Šla sem na sprehod, nisem mogla spati, vse je bilo mirno, vsi ste spali … Sem jaz kriva? Kaj sem naredila? Zakaj mi zdaj prepoveduješ motokros?“ sem se zelo razjezila. “Bi pa čakala v jedilnici ali ležala v dnevni sobi!“ mi je zabrusila. Mama je bila še bolj razburjena. “Brez srca si!“ sem pogledala mamo in pred njo šla v hišo. “Kje si bila? Si nora?“ je bil jezen še očka, ko sem vstopila v dnevno sobo. James me sploh ni pogledal, Anne se mi je nasmehnila, nato pa nekam odšla. “Zakaj me krivite?“ sem vprašala. V hišo je prišla mami. “Ne boš šla na motokros!“ je spet ponovila. “Vem, da ne bom, ker ti tudi ne boš več prišla v moje srce!“ sem ji zabrusila. Jokaje sem stekla v sobo in se vrgla na posteljo.

Čez čas je nekdo potrkal na moja vrata. Bil je James, ki sem ga potisnila ven ter se zaprla v sobo. Ob vratih sem sedla na tla, jokala in razmišljala, zakaj me nihče ne razume. James me ni zagovoril, ni se postavil zame, zato se več ne mislim pogovarjati z njim. Spet je nekdo potrkal. “Tukaj tvoja mama!“ sem zaslišala. Nisem odprla vrat. “Ester, mogoče sem bila res malo nesramna,“ je nadaljevala. Še vedno sem bila tiho. Edino, kar sem si želela, je bilo, da mi dovoli na motokros, danes na vaje ter jutri na tekmovanje. “Odpri mi, pa se pogovoriva!“ je predlagala mama. Odprla sem vrata. Mama je vstopila in dejala: “Ester, dovolim ti na motokros, ker vem, da si to želiš, da so to tvoje sanje! Bila sem razburjen, ker te ni bilo, in v jezi sem se spomnila na tvoj motokros.“ Mama je sedla na posteljo in objela sem jo. “Hvala, mami!“ sem se z navdušenjem zahvalila. “James je pripravljen, Anne vaju bo peljala na trening!“ je nadaljevala mama. Hitro sem se preoblekla v opremo za motokros. “Mami, saj sem vedela, da tudi jaz nisem ravnala prav! Oprosti, ti si moja najboljša mami,“ sem se hitela opravičevati mami. Nasmehnili sva se, objeli in stekla sem iz sobe.

Zunaj sta že čakala Anne in James. Sedli smo v avto. James me je ves čas gledal, jaz pa sem bila še vedno malo užaljena. Anne naju je odložila na cilju, se poslovila ter odpeljala. Trener naju je že čakal. “Pripravita se, dobimo se na stezi,“ je dejal in odšel. Ko sem hotela sesti na motor in odhiteti na stezo, me je James ustavil. Objel me je ter me poljubil, skočil na svoj motor in odpeljal. Obsedela sem na motorju in še kar čakala. Mislila sem, da se bo James še kaj obrnil, mi namenil še kak pogled. Ne, odpeljal je na stezo. Nehala sem misliti na to, kar se je pravkar zgodilo, in tudi jaz odpeljala. Trener me je usmeril na drugo stezo, kot je vozil James. Videla sem ga. James je že skakal. Tudi mene je že čakal trener na stezi. Jamesa ter njegovega trenerja več nisem videla. Trening sem končala in se vračala nazaj mimo prve steze, kjer je treniral James. Že od daleč sem ob stezi opazila skupino ljudi. Naenkrat sem zagledala mojo mamo in teto Anne, na tleh je ležal James, ob njem pa zdravniška ekipa. Skočila sem z motorja ter stekla do Jamesa. “James! James!“ sem ga klicala. Ležal je na tleh, ni se premikal. Anne je jokala in se držala moje mame. “Kaj se dogaja? James? Kaj se je zgodilo?“ sem hitela spraševati. Jamesa so dvignili ter ga z nosili položili v reševalni avtomobil in odpeljali v bolnišnico. Hitro smo sedle v avto in teta Anne je vozila za reševalnim vozilom. Zraven Jamesa je lahko bila le zdravniška ekipa, zato smo se peljale za reševalnim vozilom. Ko smo prišle v bolnišnico, je Jamesa že pregledovala ekipa zdravnikov, do njega nismo mogle. Z mamo sva sedeli ob Anne. “Ester, kaj se je zgodilo?“ me je vprašala. “Nič ne vem. Ni me bilo zraven, saj sem vozila po drugi prog. Da se je James ponesrečil, sem spoznala šele takrat, ko ste že bili ob Jamesu, ki je ležal na tleh,“ sem povedala. Zajokala je in me prijela za roko. Bila sem dokaj mirna, nisem si mislila, da je z Jamesom tako hudo. Do nas je pristopil zdravnik in odpeljal Anne. “Mama, misliš, da je hudo?“ sem vprašala in se presedla k mami. Šlo mi je na jok. “Hudo? Seveda, James se ni premikal!“ je odvrnila mama. Poskušala sem biti čim bolj mirna.

Anne je prijokala iz sobe. Potisnila me je do zdravnika. Nisem vedela, kaj namerava. Zdravnik me je peljal do Jamesa. Tam me je pustil. James je nepremično ležal na postelji in spal. Okrog roke je imel napeljane neke cevi, glavo je imel ovito, nad njo pa je bilo polno aparatov. Zajokala sem in ga nežno prijela za roko. Upala sem na najboljše. James se ni premaknil. Naenkrat pa me je pogledal in čutila sem rahel premik njegove roke.“Ester!“ je komaj slišno šepnil. “James, prosim, govori!“ sem glasneje rekla. Bila sem nemirna. “Motokros, OK, rad, rad,“ se je trudil govoriti. “Anne, Anne!“ sem poklicala in Anne je hitro pritekla. Poskušala sem ostati mirna. Anne je objela Jamesa, naenkrat pa je začela piskati naprava nad njegovo glavo. Pritekli so zdravniki, pregledovali po aparatih in Jamesu vbrizgali injekcijo. James se je tresel. Anne me je močno objela ter tiho jokala. “Ester, rad imam te!“ je prišel hripav glas iz Jamesovih ust. Zajokala sem, hotela sem stopiti do Jamesa, vendar sta dva zdravnika Anne in mene odpeljala iz sobe. “NEEE!“ sem kričala. Anne ter mama sta me držali ob sebi. Vse tri smo jokale. Prišel je očka in prisedel. “Bo v redu?“ je vprašal. Na vratih se spet pojavi zdravnik. V roko seže teti Anne, ki se začne tresti, zdravnik in očka pa jo komaj posadita nazaj na stol. Počutila sem se, kot da se ruši svet, kot da je vsega konec. Približala sem se oknu, ker se mi je zdelo, da vidim dva angela. Eden je bil tisti, ki je bil z mano celo življenje, drugi angel pa ta, v katerega sem se zaljubila. Bila sem popolnoma mirna. Opazovala sem ju v prelepi naravi za oknom.

Še tisti dan sem se naučila velike lekcije življenja. Vse pride z razlogom in tudi gre z razlogom. Čeprav sem bila utrujena od žalosti, sem odločila, da se bom udeležila jutrišnje tekme. Vedela sem, da moram to storiti, in sicer za Jamesa in Emo. Da, vozila bom za Jamesa in Emo in oba bosta z menoj. Tako je tudi bilo. Pomagala sta mi, pomagala sta mi na progi premagovati ovire, z njuno pomočjo sem zmagala na dirki in osvojila Veliki pokal Kanade. Hvala, James in Ema, hvala, ker sta bila in bosta vedno del mene.

Zvečer sem ležala v postelji. Svojo žalost sem že potlačila, ampak ne tako, da bi Emo in Jamesa kar pozabila. Mislila sem nanju, kako srečni bi bili v troje. Z mano bosta živela večno.

Začeli smo priprave za odhod domov. Predvsem teta Anne je imela veliko dela in opravkov. Ob strani sta ji stala mama in oče. Odločila se je, da odide iz Kanade. Teta Anne je odšla z nami, s seboj pa smo odpeljali tudi dve žari, posmrtne ostanke moje sestrice Eme in mojega ljubega Jamesa. Počivala bosta v naši zemlji.

Ne vem, kaj naj rečem, ampak vem, da življenje teče dalje, dnevi minevajo hitro, danes se zbudiš, naslednji dan pa mogoče več ne. Res je vse minilo prehitro, toda takšno je življenje.

NEKAJ MESECEV POZNEJE …

Pravkar smo končali z božično večerjo. Anne je pri nas že čisto domača. Z Manico in Anjo smo postale nerazdružljive. Ema je vedno v mojih mislih. Tudi Jamesa ne bom nikoli pozabila. Vse prijateljice in sošolci mi pomagajo, če sem odsotna pri pouku zaradi treningov in tekmovanj v motokrosu. Motokros treniram še bolj zavzeto, v šoli mi gre dobro. Odkar ni več Eme in Jamesa, sem se spremenila. Na svet sem začela gledati drugače, nisem več kar nekdo, neka oseba, sem JAZ – ESTER.