Glasovalna številka: PR101

Lana Grudnik

JESENSKI ŠKRAT

OŠ Šempeter v Savinjski dolini

Nekoč je za devetimi gorami in sedmimi vodami, v votlini tretjega drevesa, živel jesenski škrat Jesenko. To ni bil navaden škrat. To je bil škrat, ki je naravo vsako leto skrbno pripravil na prihajajočo zimo. A to pot ni vse potekalo po načrtih …

Nekega lepega, a že hladnega jesenskega dne, se je Jesenko zbudil. Kmalu je, po vremenu sodeč, ugotovil, da je zaspal. Pogladil si je rdeče kodraste lase in si nadel svojo veliko škrlatno čepico. Vzel je izbrano barvo ter se, kot po navadi, lotil barvanja listja na drevju. Pri sedmem drevesu je ugotovil, da je škrlatno barvo zamenjal z modro. Sam tega ni mogel popraviti, saj ko je drevo enkrat prebarvano, takšno ostane do pomladi. Za pomoč se je odločil prositi svojega nesramnega in neprijaznega brata. Odšel je do njegove kočice v temačnem gozdu. Ko mu je Jesenko pojasnil, kaj se mu je pripetilo, je brat le sebično zaloputnil vrata za njim. Potrt se je Jesenko odpravil domov. Čez nekaj trenutkov je zaslišal jok, ki je prihajal izza grma. Ko je pogledal za grm, je tam zagledal palčico Lavando. Lavanda mu je jokaje povedala, da se je izgubila in da ne zna priti domov. Jesenko jo je prijel za roko in jo pospremil domov. Ko se palčki – Jesenkovi prijatelji – zagledali Lavando, so rekli Jesenku, naj si nekaj zaželi, saj bo ta želja zahvala za njegovo prijazno ravnanje. Spomnil se je na modra drevesa in v hipu je njegova misel postala resnica. Drevesa so postala škrlatna, lepo odeta v pisane jesenske barve, in živali so zaspane legle v za to pripravljene brloge. Zahvalil se je gozdnim palčkom in pomirjen odšel domov.

Ko se je naslednje jutro zbudil v svoji mehki topli posteljici, je pogledal skozi orošeno okno. Zagledal je snežno vilo, ki je drevesa posipala z belim prahom, na drobno hodila in si pri tem veselo prepevala.