Glasovalna številka: PR102

Lana Grudnik

KRVAVI KRIK

OŠ Šempeter v Savinjski dolini

Živel je moški po imenu John. Bil je mafijec, ki se bal ubijanja ljudi, saj se je zavedal dolgotrajnih posledic po umoru človeka. Prebival je v New Yorku, mestu, ki nikoli ne spi. Staršev nima več, ker so mu jih ubili, ko je bil še otrok. Po njihovi smrti je moral v sirotišnico, iz katere pa je že po treh dneh zbežal. Pet let po tem, ko je živel na ulici, se je odločil, da se bo vključil v mafijsko družbo in bo tvegal vse, da bo raziskal umor svojih staršev …    

Bilo je megleno jutro. Johna je zbudil jutranji vrvež. Vstal je s postelje in pogledal skozi okno svojega  stanovanja. Zagledal je črn kombi. To so bili njegovi pajdaši. Dan se je začel. John je po stopnicah stekel do kombija in skočil vanj. Vseh sedem se je odpeljalo do podzemne železnice, od katere so pot nadaljevali do svojega skrivališča.

Ko so vstopili, je Johnu zazvonil telefon. Klical ga je šef mafijske družbe. Johnu je povedal, da bodo začeli z akcijo iskanja morilca njegovih staršev. Ko je John to slišal, je bil vesel, a hkrati žalosten, ko je pomislil na starša. Iskanje morilca se je začelo. Vsi Johnovi pajdaši so zbirali podatke o pričah, ki so karkoli vedele o umoru.

Kmalu so prvo pričo pripeljali v staro stavbo. Tam so jo vse izprašali. Povedala jim je, da je slišala krike Johnovih staršev. John jo je vprašal, če je, kdaj in kje, videla koga, ki je odhajal s prizorišča umora. Rekla je, da se je to zgodilo 4. 10. 1994, okrog pol enajstih zvečer, v zapuščeni hiši, osem ulic južneje od Centralnega parka. Pričo so izpustili in brž odšli tja.

Tam so ob drevesu zagledali moškega s črno kapo, povešeno čez glavo. Bil je povsem nepremičen. Ko so stopili bližje, so opazili vrv. Moški je obešen visel čisto malo nad tlemi. Ko so mu sneli kapo, so pod njo videli obraz z veliko brazgotino in brez oči. Moški je pred smrtjo doživel grozljivo mučenje. Kdor je to storil, je bil zmožen umoriti tudi njegova starša. John se je zagrizel v trdo delo. Vso noč je brskal po računalniku in iskal podobne umore.

Okrog enih zjutraj je John zaslišal glasen krik in nato je sledil še glasnejši pok. Vse skupaj se je slišalo tako: »Aaaa … rtttttt …«. Glas je bil ženski. John je poklical svoje mafijske partnerje. Odšli so do mesta, od koder se je slišal krik. Povsod je bilo polno krvi, trupla pa nikjer. Odločili so se, da bodo poiskali truplo. Najprej so odšli do Centralnega parka, saj se tam zgodi veliko stvari, kaj veš, morda umor. Že od daleč so na klopci zagledali žensko, ki je bila oblečena v krzno. John se je spomnil, da je imela njegova mama podobnega. Približali so se ženski. Mislili so, da so naleteli na truplo, vendar je to bila le lutka. Ta lutka je imela nekaj čudnega pod obleko. Bila je bomba. Hitro so stekli stran. Bomba je eksplodirala, a k sreči ni nikogar poškodovala. Ogledali so si ostanke lutke. Takšne imajo v New Yorku v skoraj vsaki izložbi trgovine z oblačili. Začeli so iskati te trgovine. Mogoče so pravo truplo oblekli in ga dali v izložbo? Johnu je ves dan po mislih krožil tisti plašč. Kaj nam želi povedati? Mogoče to, da se jaz spomnim, kje ga je mama kupila? Mogoče nas bodo tam čakali morilci mojih staršev in še teh dveh nedavno umorjenih oseb? Da, to bo odgovor! Čez nekaj časa se je John spomnil, kje je ta trgovina. Vsem svojim pajdašem je povedal, o čem je razmišljal. Odločili so se, da gredo do te trgovine.

Ko so prišli, so videli, da je stara in zapuščena. Ravno pravšnja za skritje trupla, ki pove vse o umoru Johnovih staršev. Vstopili so. Škripajoča vrata so odprla pogled na krvave lutke, razstreljeno blago, stare plakate.  Kmalu je do Johna in pajdašev pristopil moški z nožem. Rekel je nekaj takšnega: »Senca zbledi, a ran ne posuši.« John je začudeno pogledal in poskušal razumeti, kaj pomenijo te besede. Moški je odkorakal in utonil v temo. Vsi pajdaši, na čelu z Johnom, so se ustrašili in odšli.

Na ulici je bil berač. Vprašali so ga, če ve, kdo je lastnik te stavbe in kdo zahaja vanjo. Rekel je, da stavba nima lastnika. Ve pa le to, da skoraj vsako noč iz nje zasliši glasen krik. Mafijci so se beraču zahvalili in mu v rjav raztrgan klobuk vrgli 2 dolarja. Odpeljali so se k Johnu domov in tam ob viskiju in kavi tuhtali ter povezovali dogodke. Zagotovo nam dogodki lahko sestavijo celoto in razkrijejo morilca oz. morilce. Kar do sedaj vemo o morilcu, so razmišljali, je to, da mori ponoči in trupla razstavi, kot da so živi ljudje. Na koncu so prišli do sklepa, da bodo jutri opazovali staro zapuščeno stavbo, saj je zagotovo povezana z morilcem.

Ob petih zjutraj so se vsi zbrali v svojem skrivališču. Vzeli so nekaj orožja, saj kljub temu, da bodo samo opazovali, previdnost ne bo odveč. John si je še pred tem doma naredil svoj najljubši sendvič s pršutom, olivami, z mandlji in gorgonzolo. Sendvič je poleg pištole skrbno spravil v črno usnjeno torbo. Odprli so vrata kombija, poskakali vanj ter se odpeljali. Ko je motor zarohnel, se je vsem dvignil adrenalin. Vsi so bili pripravljeni na akcijo. John si je v mislih rekel: »Pa dajmo barabe, pa pokažite, kaj znate! Pripravljen sem na vse, boste že videli!« Ko so se pripeljali, so za krinko na avto nalepili nalepke roza rožic in napis: »Baby on board.« Eden je šel na streho najbližje stavbe, drugi se je oblekel v klošarja in, sede na tleh, beračil. Tretji je v bližnjem kafiču, s pogledom na stavbo, bral časopis in srebal kavo, četrti in peti sta na klopci v bližini igrala šah, edina ženska v družbi pa je bila v fitnesu v sosednji hiši. John je bil za računalnikom na drugi klopci. V zapuščeno trgovino je kmalu prišla žalostna ženska. Klošarju je vrgla kovanec, na katerem je pisalo: »Sem Jenny, prosim, pokliči pomoč. Kmalu bom mrtva.« Po interfonu je le-ta vsem sporočil, kaj se dogaja. Oblekli so neprebojne jopiče. Vstopili so. Nikogar ni bilo. Pogledat so šli še v kletno skladišče. Tam je zvezana in prestrašena sedela Jenny. Trepetaje je pokazala na kamero in bombo pod svojim stolom. John je onesposobil kamero in jo dal v svojo torbo, pajdaš Mike pa je onesposobil bombo. Ko so rešili Jenny, so odšli iz stavbe in se z avtom odpeljali v svoje skrivališče. Tam so Jenny zaslišali. Povedala je, da jo je moški na ulici ustavil in ji vzel telefon. Jenny je tekla za njim, a je izginil za to stavbo. Ko je vstopila, je bila tema. Zgrabil jo je moški s črnimi usnjenimi rokavicami in masko, pokrito čez obraz. Za poročilo o dogodku so se ji zahvalili in ji rekli, naj to dejanje prijavi policiji, a naj ne pove za njih.

Ko je Jenny odšla, je John iz svoje torbe potegnil kamero in jo pokazal ostalim. Kamero je pajdaš Bill razstavil in iz nje vzel kartico s posnetki. Na kartici je bil posnetek iz leta 1994. Na posnetku sta bila Johnova starša. Johnu so se ob pogledu nanju zarosile oči. Zvezana in nemočna starša je v hipu zalila voda. Narasla je 20 cm do stropa. V tistem trenutku sta starša rekla: »Prosim, samo vodo odlijte in bova povedala vse.« In res, v hipu je voda odtekla. Prestrašena starša sta odgovorila: »Sin je živ. Skupaj ga lahko poiščemo, če naju pustite živeti.« V tistem hipu pa je posnetka zmanjkalo. Slišali so se samo koraki …

John je pretresen odšel domov. V stanovanju je tuhtal in tuhtal,  a ni našel odgovora. Tedaj pa se je spomnil! Od veselja je skočil v zrak. Starša sta živa! Ta prebrisanca sta zagotovo rekla, naj ubijejo druga dva, ki sta jima podobna. Torej sta živa, a najbrž pod lažnim imenom in priimkom. Ampak, zakaj sta rekla: »Sin je živ!«

Ko se je naslednje jutro zbudil, je odhitel k pajdašem. Ti so že brskali po internetu za podatki, ki so ostali od Johnovih staršev. Jim je našel nekaj sumljivega. Na policijski spletni strani je bil opis dveh oseb, moškega in ženske, ki sta bila razglašena za mrtva, a sta si le spremenila identiteto. Pisalo je še, da naj bi živela v Bronxu. Takoj so vedeli, da gre za Johnova starša, in so se brž odpravili v Bronx. Sklepali so, kje bi lahko živela.

Kmalu je John zagledal sumljivega moškega s sivim puloverjem in kapuco na glavi. Pajdaši so stopili do njega in pod kapuco so ugledali starejši obraz. Z izčrpanim pogledom jih je pogledal in rekel: »Ubijte me, že tako mi ni več do življenja. Sina sem izgubil, ženo pa so ugrabili.« John je vprašal: »Je tvojemu sinu bilo ime John?« Moški je nekaj časa molčal, potem pa skrušeno dejal: »Ime mu je bilo Jonathan, a sva ga z Mery klicala Johny.« John je vprašal: »Oče?«