Glasovalna številka: PR103

Urban Županič

SUPER BOB: REŠEVANJE SEVERNIH MEDVEDOV

OŠ Rače

Bilo je lepega jesenskega jutra v začetku novembra. Vrabčki so žvižgali naokrog. Ravno takrat, ko je verjetno zadnja jata lastovk preletela stransko ulico, je šel mimo tudi Bob. Ko se je ozrl se je čudil: »Le kako lahko lastovke letijo v južne kraje? Saj so vendar tako majhne!« »Kaj pa je s tisto tam zadaj, nekam zaostaja,« je še pripomnil sam sebi, preden je odšel dalje. Tako je ves zamišljen šel naprej do svojega doma. Po poti skozi prometne ulice si je požvižgaval ter mrmral.

Ko je prišel do svoje hiše je pred njo na dvorišču našel majhno lastovico, ki je bila čisto podobna tisti, ki je zaostajala za jato. Niti trznila ni, saj je bilo zunaj že zelo mrzlo in je bila najbrž že premražena. Prijel jo je ter nesel v hišo. Položil jo je ob peč.  Približno po uri in pol se je lastovica prebudila, se pretegnila in spregovorila: »Rešil si me. Hvala ti.« Bob je skoraj padel v nezavest. »Kkkkako tttto, dddda tttti ggggovvvoriš?« je ves prestrašen zajecljal ter komaj skrival strah. »Nič posebnega, samo ti si dobil sposobnost sporazumevanja z živalmi.« »Kkkkakko?« je zanimalo Boba. »Jaz sem glavna lastovica, vodja jate. Ko si me pobral sem vedela, da ti lahko zaupam to posebno moč. Pred tem sem jo imela tudi sama. Ta moč se predaja iz roda v rod, a jaz ne morem imeti potomcev, da bi jim jo lahko predala naprej,« je povedala. Bob se je končno opogumil in nehal jecljati. »Ampak zakaj si letelllla« se mu je spet zataknilo, »čisto zadnja?« »Veš, preden smo se odpravile na to pot, so me lastovke odstranile z mesta vodilne ptice, a jaz jim nisem hotela dati te sposobnosti. Zato so me skljuvale,« je žalostna odgovorila. »Ta moč je zelo posebna,« je nadaljevala, »govoriš lahko z živalmi ter se spremeniš v drugo žival.« »To je super,« se je razveselil Bob. »Zdaj imaš na plečih veliko odgovornost,« je dejala lastovica.

Ravno takrat je domov prišla mama ter vstopila v sobo. »Zakaj si v hišo prinesel lastovko!?« je vsa prestrašena zakričala mama. »Ampak padla  je na naše dvorišče in je bila vsa premražena,« je rekel Bob. »Nič ampak. Takoj jo nesi ven!« se je jezila mama. »Daj no. Prosim!« je moledoval Bob. »Štela bom do tri. Ena.« »Dobo no, saj že grem,« se je jezil Bob ter čivknil lastovici: »Začivkaj!« »Dva,« je nadaljevala mama. »Čiv, čiv, čiv!« je začivkala lastovka. »Jojmene,« se je prestrašila mama, »saj je vendar živa! Zakaj vendar tega nisi prej povedal? Pridi, hitro jo daj k peči, da se pogreje.« Vidiš, sem ti rekel,« ji je dejal Bob. Položil jo je na okrasno blazino ob peči, ki ji jo je pripravila mama. Bob se je zleknil zraven nje. »Joj, joj, ti moj Bobek, Čobek,« je rekla mama, »jaz pa sem mislila, da si me hotel z njo prestrašiti. Zagotovo se je poškodovala in si ji hotel pomagati«. »Ne, ne, z njo ni nič narobe,« je hitel Bob. Mama je nato odšla na podstrešje po ptičjo kletko, da bi lahko čez zimo lastovica ostala pri njih. Med tem pa je potekal pogovor med lastovico in Bobom. »Dam ti nalogo,« je dejala lastovica. »Zdaj, ko imaš to posebno moč, moraš rešiti vrsto severnih medvedov pred izumrtjem! Veš, da se ozračje segreva in se led na severu tali, tako tudi severni medvedje izgubljajo svoj življenjski prostor,« je razlagala lastovica. »Kako pa to vse veš?« je zanimalo Boba. Lastovica mu je razložila: »Ko smo spomladi letele spet nazaj domov, nas je južni veter zanesel čisto do Grenlandije, kjer smo na lastne oči videle, kako se severni medvedje utapljajo v vodi.« »Ampak moja šola! Ne morem kar nehati hoditi v šolo,« se je spomnil Bob. »Saj res, se je spomnila tudi lastovica, to sem ti pa pozabila povedati. Koliko je: 132 x 38 + 218 – 19 + 399 : 3.« »To je nemog… To je točno 5348,« je odgovoril Bob, po sekundnem premisleku. »Vidiš, ko si dobil posebno moč, si poleg nje dobil tudi sposobnost, da znaš čisto vse,« je dejala.

Ko je bil Bob naslednjega dne v šoli, je vedel čisto vse. Po pouku mu je učiteljico zastavila nekaj zelo težkih vprašanj. Edini je znal odgovor na vse, pa čeprav so bila primerna za srednješolske otroke. Naslednje dni, ga je učiteljica pozorno spremljala. Odločila se je, da ga bodo testirali z IQ testom. Po pregledu rezultatov so ugotovili, da ima več kot 200 % IQ. Je torej super genij! Tako so Boba v dveh tednih prestavili iz 6. razreda v 4. letnik gimnazije. Dali so mu pisati maturitetne teste, ki jih je opravil z odliko. »No, končno se lahko po enem mesecu posvetim svoji nalogi,« je dejal Bob. »Mama! Nekaj ti moram povedati!« je zaklical. Tako je Bob začel pripovedovati, kako je dobil super moči, postal pameten in pojasnil, kam se odpravlja. Nato je mamo vprašal: «Na kateri postaji na Grenlandiji je oče?« »Na postaji Big North,« je odgovorila. »V redu! Potem pa se še samo posvetujem z lastovico in se lahko poslovim.« »Kaj te zanima?« se mu je prikupila lastovica. »Kako se spremenim v žival?« je odločno vprašal Bob. »Samo reci: Naj živi in dodaj žival, v katero se želiš spremeniti, na primer severni medved,« je na dolgo pojasnila lastovica. Bob se je nato poslovil od mame in lastovice ter odšel pred hišo, kjer je rekel: »Naj živi sokol selec!« Poletel je v nebo in kmalu, kot pikica izginil.

Po približno dvournem letu je prispel na Grenlandijo, saj je živel v Torontu in razdalja ni bila tako zelo velika. V mestu Nuuk Godthäb se je spremenil nazaj v Boba in povprašal, kje natančno je postaja Big North. Z motornimi sanmi ga je nek moški prepeljal v tabor Greenpeaca. Oče je zastrmel od začudenja in objel sina. »Kako si prišel? Kaj počneš tukaj?« ga je vprašal. Bob mu je, tako kot že mami, povedal vso dolgo zgodbo. Čudili in nasmejali so se vsi v taboru. Tisto s sokolom niso najbolj verjeli, a so ostali brez besed, ko se jim je Bob pred očmi spremenil v ptico. Sprejeli so ga za svojega ter mu podelili častno značko Greenpeaca.

Že naslednjega dne je skupaj z ostalimi s postaje Big North opazoval severne medvede iz opazovalnice na vrhu enega od ledenikov. Proti koncu dneva je z očetom šel do vodje štaba, kjer je prosil, če lahko tukaj ostane dalj časa. Vodja mu je prošnjo odobril ter dal dovoljenje za delo na terenu. Pripomnil je: »Vedno, ko greš na teren, mi pridi to povedat, da gre nekdo s teboj!« »Seveda! Hvala vam.«

Po dobrem tednu opazovanja severnih medvedov se je Bob odločil, da bo šel na teren z mobilno postajo, ki so jo naslednjega dne za to usposobili. Po napornem dnevu potovanja s tovornjakom goseničarjem so prispeli na območje sklenjenega morskega ledenika, kjer so najprej morali preveriti trdoto in debelino ledu, da so se lahko varno zasidrali. Vreme jim naslednja dva dni ni bilo naklonjeno, saj je pustošil severni vihar in je celo snežilo. Medtem pa je bila v štabu na Grenlandiji prava panika, ker so dobili informacijo, da na delu ledenika, kamor je šla odprava, divja nevihta. Oddahnili so si, ko so naslednjega dne z mobilne postaje prejeli sporočilo, da začenjajo z raziskavo in so jim poslali nekaj posnetkov. Bob se je odločil, da se spremeni v severnega medveda, da bo lahko tako prišel do najzanesljivejših podatkov. »Naj živi severni medved!« je zaklical in se spremenil v dobrih 400 kg težko žival. Odpravil se je do najbližjega medveda ter mu zabrundal: »Kje je veš vodilni samec?« »Tam, malo naprej, to je Bruno« je odvrnil. Bob se je zahvalil in se previdno ter počasi premaknil do njega. »Bo danes kaj sreče z ribami?« ga je pozorno vprašal. Bruno ga je začudeno pogledal in odvrnil: »Po takšnem viharju bo ulov bolj slab. Še tega je bilo treba. Že ribiči nam polovijo večino rib pred nosom. Slabo se nam piše.« »Kaj pa taljenje ledu, ga tukaj že občutite?« je vprašal Bob. »O, to je še posebna groza. Mar ne vidiš sam? Zaradi taljenja ledu nas je že polovica utonila v morju. Medvede je strah hoditi k robu ledenih plošč, saj se naenkrat prelomijo. V morju plavamo po več ur, da ulovimo ribo ali dve, nato pa utrujeni plezamo na kopno, pa se pod našo težo ledene plošče udirajo ali lomijo. To je najhuje.« Bob se je že pričel odpravljati, a ga je Bruno ustavil. »Hej, hej! Kam pa kam mladenič? Zdaj, ko si prestopil na moj teritorij, se morava spopasti. Če zmagaš prevzameš teritorij, če ne pa si del mojega rodu.« »Ne bom se boril,« je odvrnil Bob. »Ja, pa se boš!« ni popustil Bruno. »Hitro, prinesita ribe,« je Bob zabrundal svojima pomočnikoma, a ga nista razumela. Zato se je moral spremeniti v človeka in jima še enkrat zakričal naj prineseta ribe. Medvedu je glasno zabrundal: »Damo vam vse ribe, če se mi ni potrebno boriti.« »No, to bi bilo že bolje od spopada, pri katerem bi porabila svojo energijo,« se je odločil medved. Pomočnika sta privalila sod z ribami, ga odprla in stresla ribe z njega. Bob se je medvedu še zahvalil za povedano in odšel do mobilne postaje. Tukaj je pomočnikoma vse razložil do najmanjše podrobnosti. Nato je še dodal: »Tako. Končno imamo dovolj podatkov in posnetkov, da se lahko vrnemo.« V štab so sporočili vrnitev ter pognali motor tovornjaka, ki je vlekel prikolico. Nekje 150 km pred štabom se je na poti ponovno razbesnela nevihta. Tovornjak je zanihalo najprej na levo, nato v desno in ga prevrnilo. »Hitro, pošljite klic na pomoč!« je zaklical voznik. »Ne gre! Očitno je zasnežilo oddajnik na strehi,« je rekel drugi. Bob se je spremenil v severnega medveda ter odšel pogledat. »Res je zasnežilo oddajnik,« si je sam pripomnil, medtem ko je odmetaval sneg. V nadzorni sobi v štabu je med tem začela piskati in utripati lučka, pri znaku za prikolico 2. Nadzornik je stekel do vodje štaba in mu povedal o nesreči. »Hitro! Posnemi radijsko sporočilo,« je hitel vodja. Nadzornik je prinesel snemalnik zvoka. »Pomoč bo prišla komaj jutri. Sporočite, če je vse v redu,« je govoril v snemalnik. Nadzornik je sporočilo poslal. Na srečo jim ga je v prikolici uspelo uloviti ter poslati odgovor, da so vsi v redu in da so prevrnjeni na levi bok.

Zjutraj so prispeli z dvema močnima snežnima vlačilcema, da bi jih prevrnili nazaj na kolesa in odvlekli v štab. Na srečo jim je to uspelo že v prvem poskusu in so jih z lahkoto odvlekli do štaba, kjer je Bob predstavil podatke in posnetke. Zaprosil je za letalo do Washingtona, kjer namerava podatke predstaviti javnosti in upa na ukrepe, ki bi pomagali preživeti severnim medvedom. Čez dva dni je po njega in vodjo štaba prišlo letalo ter ju prepeljalo v Washington, kjer je vodja najel sobo v hotelu, da sta tam prespala. Že zgodaj zjutraj sta vstala in odšla do Parlamenta, kjer sta se najavila za predstavitev. Proti koncu tedna sta končno prišla na vrsto. Pri predstavitvi se je Bob zavzel predvsem za reševanje okolja pred onesnaženjem ter prelovom rib. Opisal je tudi vso dogajanje na morskem ledeniku. Niso mu verjeli, da se je spreminjal v živali. Še več, kar posmehovali so se mu. Zato se je Bob pred njihovimi očmi spremenil v žirafo, nato v koalo, za konec pa še v papigo. To so ujele tudi televizijske kamere in Bob je postal super televizijska zvezda s senzacionalnim dogodkom. Ob koncu dneva, so se politiki dogovorili, da bodo sprejeli sporazum, ki bo veljal za vse države, in bodo do leta 2020 morale zmanjšati onesnaženje in segrevanje ozračja za kar 70 odstotkov. Do takrat so tudi prepovedali ribolov z velikimi mrežami in sonarji.

Čez dva dni se je Bob vrnil domov, presrečen da mu je naloga uspela. Zakričal je: »Uspelo mi je!« Mama in lastovica sta prihiteli v končno dočakan objem. »Ko bi vidve vedeli, kaj vse sem doživel,« je dejal ter začel pripovedovati.

Pet let kasneje je državam uspelo zmanjšati onesnaženje, ribje jate pa so se obnovile. S tem jim je uspelo rešiti ne le severne medvede, temveč tudi veliko drugih vrst živali ter rastlin. Kdo ve, katero vrsto bo kot naslednjo rešil Bob s svojimi super močmi?