15.september 1977 - izstrelitev Nasine
sonde Voyager 1. Veliko ljudi se je zbralo za ogled
izstrelitve sonde. Kmalu se je začelo odštevanje: 10,
9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1. Izstrelitev! Motorji so
začeli hrumeti in oblak ognja in dima je prišel iz
rakete.
50 let kasneje. Med vožnjo v službo sem
poslušal radio. Radijski voditelj je veselo povedal:
»Pravkar so nam sporočili, da so odkrili novo raketno
gorivo. Z novim gorivom bo mogoče potovati hitreje od
svetlobe!« Kmalu sem prišel v službo. Delam pri
vesoljski agenciji Nasa. Sodelavci so me pričakali s
pozdravi: »Dobro jutro! Projekt za novo gorivo je
uspel!« »Sem že slišal. Prej so povedali po radiu.
Super, sem zelo vesel!« sem bil navdušen. »Kmalu bomo
novo gorivo preizkusili. Poslali bomo človeško posadko
na Mars,« mi je povedal vodja projekta. »V redu,« sem
odgovoril.
Naslednji dan so me sodelavci pričakali
z novicami: »Sonda Voyager 1 je odkrila novi planet
TS-11, na katerem je verjetno nekoč bilo življenje. V
ozračju je 5% kisika, 15% metana, 30% ogljikovega
dioksida in 45% dušika, ostalo so drugi plini. Na
planetu je 110 stopinj Celzija. Sondo bomo poskušali
dovolj približati, da bi lahko potrdili, ali so na
planetu ostanki inteligentne vrste življenja.« »Čez
koliko časa se bo sonda dovolj približala?« sem vprašal.
»Če gre vse po načrtih, se bo dovolj približala čez
pet ur in pol,« so odgovorili sodelavci. »Super,« sem
rekel. Sedel sem za računalnik in začel pregledovati
oddaljene slike planeta TS-11. »Oglejte si te slike, na
tem planetu je zelo malo vode, skoraj nič,« sem
ugotovil. Čez pet ur smo začeli dobivati slike planeta
od blizu. Ko sem sliko dovolj povečal, sem videl
konstrukcije zgradb, a samo konstrukcije. »Tukaj je bilo
nekoč inteligentno življenje!« sem vzkliknil. Videl
sem naprave podobne avtomobilom, takšnim kot jih imamo
na planetu Zemlja. Nečesa pa je bilo zelo veliko:
Dimnikov! Si lahko predstavljate? Slike sem pokazal
vodji, ki je rekel: »Po preizkušnji goriva bomo poslali
astronavte na planet TS-11. Zraven boš šel, da boš
vzel vzorce konstrukcij zgradb.«
Kmalu je napočil dan, ko so poslali
človeško posadko na Mars za preizkušnjo novega goriva.
Začelo se je odštevanje. Čez deset sekund so motorji
zahrumeli in raketa je kakor blisk švignila v nebo. Čez
eno uro so se vrnili. S sabo so prinesli spominek: Nekaj
prahu in kamenja iz Marsove puščave.
Kmalu so se začeli triletni treningi za
polet na planet TS-11, ki ga je odkrila sonda Voyager 1.
Vsak dan smo veliko telovadili in poslušali predavanja
za polet. Pri takem tempu so tri leta minila hitro.
Napočil je dan, ko smo se odpravili. S sedmimi drugimi
astronavti smo se vkrcali v raketo. Namestili smo se v
sedeže in začelo se je odštevanje. Ko je odštevanje
prišlo do ena, je glasno zabobnelo in na zaslončku, ki
je prikazoval hitrost dviganja, se je prikazala
številka: 10 km/s. V nekaj sekundah smo prišli iz
Zemljinega ozračja. Ko smo bili v vesolju, se je na
zaslončku prikazala številka 600 000 km/s! To pomeni,
da potujemo veliko hitreje kot svetloba. V dveh urah smo
prišli v medzvezdni prostor. Čez tri dni smo se
bližali planetu TS-11, zato smo začeli upočasnjevati.
Čez nekaj časa je vodja odprave povedal: »Smo v ozračju
planeta TS-11.« Ko smo pogledali skozi okno, smo videli
prasketanje zaradi zračnega upora. Toplotni ščit pa je
dosegel tisoč stopinj Celzija. Bližali smo se ravnini
in kmalu z glasnim truščem zadeli ob tla. Nadeli smo si
skafandre in kisikove jeklenke. Raketa se je ustavila in
izstopili smo. Bilo je zelo vroče. Z vesoljskim vozilom
smo se odpeljali proti mestu, kjer smo vzeli vzorce
konstrukcij. Odpeljalo se nas je sedem od osmih. Osmi je
ostal na raketi, da bi kontroliral instrumente. Nekaj
časa smo se vozili in nato prišli do velikega mesta.
Bilo je veliko nebotičnikov, ampak samo njihova
konstrukcija. Videti je bilo, da tukaj že nekaj časa ni
nihče živel. Razgledovali smo se, a nikogar ni bilo.
Vodja odprave je zaklical: »Vrniti se moramo,
primanjkuje nam kisika!« Pritisnili smo na gumb in
raketa je začela oddajati signal tako, da smo se lahko
vrnili. Prišli smo v raketo. Naenkrat sem ugotovil, da
nekdo manjka. »Je kdo videl Davida?« sem zaskrbljeno
vprašal. »Ne?!« so vsi sočasno odgovorili. Vsi smo se
prestrašeno spogledali. »Ali smo spregledali kakšno
inteligentno vrsto?« me je zaskrbelo. Na zaslonu računalnika
smo pogledali ali Davidova obleka oddaja signal. Večkrat
smo preverili, a ga ni bilo. Kisika v raketi smo imeli
dovolj samo še za en dan, ostanek pa za pot proti
Zemlji. Naslednji dan smo ga intenzivno iskali s pomočjo
infra rdeče svetlobe, še zajtrka nismo pojedli. Žal ga
nismo našli, zato smo se razočarani vrnili proti
Zemlji. Na Zemlji so nas pričakali radovedni mediji, ki
jih v tem trenutku sploh nismo potrebovali. Le kako je
mogoče, da je David izginil kakor, da bi se vdrl v
zemljo?
Čez nekaj dni sem v službi sedel za
računalnikom in na zaslonu sem naenkrat zagledal, kako
je računalnik zaznal signale iz vesolja. Ko smo jih s
sodelavci prevedli v zvok, je bilo slišati: »A me slišite?
Če me, me prosim pridite iskat. Ostal sem na planetu
TS-11. Bitja iz druge inteligentne vrste so me ugrabila.
Veliko jih je. V zameno za mene, hočejo H2O, ker jo
potrebujejo za preživetje.« Ob tem smo se vsi zdrznili
in spogledali. Takoj smo začeli s pripravami na
reševalno akcijo. Noč in dan sem iskal posnetke planeta
z ultrazvokom in čisto po naključju odkril, da se
veliko vode nahaja v ozračju in pod površjem planeta
TS-11.
Čez nekaj dni smo se odpravili z raketo
na reševalno akcijo. S sabo smo vzeli tudi stroj za
kopanje. Čez tri dni smo prispeli. Ko smo pristali smo
hitro začeli z iskanjem. Napotili smo se v mesto, ki smo
ga pred kratkim raziskovali. Našli smo edini bunker v
mestu, ki ni bil samo konstrukcija. Predvidevali smo, da
je pod zemljo hladneje, da bi tu lahko bila živa bitja.
Začeli smo iskati vhod, da bi ga lahko odprli. Pod
prozorno loputo, ki je verjetno bilo okno, sem našel
stikalo, ga pritisnil in loputa se je odprla. Vstopili
smo in zagledali smešnega vijoličnega palčka, ki je
imel veliko glavo in čudno obleko. Imel je velike
nosnice, da je izgubljal toploto, majhne oči, tri
ušesa, velike zobe in kar je bilo najbolj čudno: Noge
so mu rasle iz glave!
Glavonožec nas je povlekel v bunker in
hitro zaprl loputo. V bunkerju je bilo še veliko
takšnih Glavonožcev. Ko so se oglasili, so govorili
zelo hitro in čuden jezik. Malo so momljali, potem
piskali, nato jamrali. Največji Glavonožec je prinesel
hologram in ga vklopil. Hologram je prikazoval človeka
ter kapljico vode (človek › kapljica). »Kaj to
pomeni??? Mar je to David in v zameno zanj hočejo imeti
vodo?!« smo se spraševali. Telefon sem povezal s
hologramom in Glavonožcem pokazal najino sliko z
Davidom. Glavonožci so začeli odkimavati in začeli
veselo žlobudrati. Mi smo to razumeli kot pritrdilo.
Dali smo si petko in odšli nazaj na površje, v raketo
po stroj za vrtanje. Naredili smo veliko luknjo v tla in
kmalu je začela iz tal brizgati voda, ki se je na
površju planeta TS-11 kmalu uparila. Luknjo smo pokazali
Glavonožcem. Navdušeni so odšli pit vodo, ki zanje
pomeni preživetje. Dva Glavonožca sta pripeljala
našega izgubljenega astronavta Davida. Vsi smo bili zelo
veseli, da ga ponovno vidimo. Glavonožcem smo pustili
stroj za vrtanje, se poslovili in se odpravili na Zemljo.
Na Zemlji smo si oddahnili. Nekaj let smo
opazovali planet TS-11 in ugotovili, da se je zaradi vode
ohladil, življenje si je opomoglo, nastale so nove
živalske in rastlinske vrste. Ugotovili smo tudi, da je
bil planet tako vroč zaradi takšne količine metana in
ogljikovega dioksida. Novica o Glavonožcih na planetu
TS-11 se je razširila po vsem svetu, kako veliko jim
voda pomeni in kmalu so tudi ljudje na Zemlji začeli
ceniti vodo, ki jo imamo.
Naj Zemlja v prihodnosti ne bo kot planet
TS-11, zato začnimo ceniti vodo, ki jo imamo!
H2O = Vir Življenja na Zemlji!
