Glasovalna številka: PR105

Klara Repolusk

REŠILI SMO GOZD

OŠ Rače

 

V naši okolici leži čudovit gozd. A delavci iz tovarne v bližini ter naši krajani so odlagali odpadke vanj in malo je manjkalo, da bi izgubili gozd.

Bil je lep pomladni dan. V šoli smo se pogovarjali o onesnaževanju. Za domačo nalogo smo morali malo raziskati, če v naši občini skrbimo za naravo. Jaz in moja sošolka sva se odpravili v gozd, da bi odkrili, če so kje kakšne smeti. Ko sva že skoraj končali s sprehodom, sva zagledali delavca iz bližnje tovarne, ki sta nesla proti gozdu sod. Zanimalo naju je, zakaj ga neseta proti gozdu, a ko sva se jima približali, sta se obregnila in naju med kletvicami poslala proč.

S sošolko se nisva dali ugnati in sva raje počakali, da sta nama izginila izpred oči nazaj v tovarno, nato pa sva prišli bližje k sodom. Iz njih je mezela čudna tekočina nenavadnega vonja. To se nama je zdelo čudno in sva se odločili, da bova naslednji dan v šoli to povedali učiteljem.

V šoli smo predstavljali naše raziskave in jaz ter moja sošolka sva povedali za sode v gozdu. Učiteljica se ni zdela presenečena in ko sva jo prosili, če lahko po pouku to pove ostalim učiteljem, da bi to preprečili,se nama je nasmejala in rekla, da bo že ona poskrbela za to, naj naju nič ne skrbi. Upali sva, da bo res kaj ukrenila, a na skrivaj sva še vedno hodili v gozd in oprezali, če še naprej nosijo sode.

Po enem tednu me je zanimalo, če bodo učitelji naredili kaj proti onesnaževanju. Učiteljica je rekla, da se jim to ne zdi prav, a da ukrepati ne morejo. Začudila sem se, saj sem hotela, da se dogajanje s sodi neha. A narediti nisem mogla nič.

Ko sem se doma pogovorila s starši, smo se odločili, da gremo na občino in to povemo županu. Napisala sem pismo in ga naslednji dan nesla v šolo in začuda so hoteli vsi sošolci sodelovati in se podpisati. Pismo sem nesla na občino in župan je bil presenečen, da se to dogaja. Obljubil je, da se bo to končalo.

Ko sem se kasneje vračala domov, sem bila zadovoljna sama s sabo. Naredila sem namreč nekaj, medtem ko so vsi drugi molčali in niso naredili ničesar. In že čez nekaj dni so v časopisu pisali o zaprtju tovarne v našem kraju. Ugotovili so namreč, da ti ljudje niso onesnaževali le našega gozda, temveč tudi gozdove ob svojih drugih tovarnah.

Ne mislimo, da smo vedno nemočni. Z malimi koraki pridemo do velikih dejanj. In naša prihodnost je odvisna od naših korakov in dejanj. Mislimo na to.