Glasovalna številka: PR106

Ana Vogrin

DRUGAČEN

OŠ Rače

 

»Zbudil sem se. Spet ta svet, v katerem živim. In ga sploh ne maram,« pomisli Simon, ko se je zbudi v deževno jutro. Nato je gre v šolo v rahlem strahu, kajti bil je manjše rasti in veliko ljudi ga je zato imelo za manjvrednega. Posebej nek fant Aljaž, ki je bil višje rasti in vsa dekleta so ga imela rada. Aljaž je zelo rad žalil Simona.

To jutro je bil Simon še posebej slabe volje. Ko je v šoli videl Aljaža, se je hotel kar obrniti, saj si ni želel težav. »Kaj pa je s tabo, mali? Ne vidiš čezme?« Simon se je pognal vanj, a ni mogel nič. Aljaž je bil preprosto premočan. K pouku je Simon odšel z modrico na očesu.

V razredu je imel le eno prijateljico. To je bila Maja. Ni bila priljubljena. Ni bila posebno lepega videza. Bila pa je najprijaznejša punca, kar jih je Simon poznal. Maja je vedela, da mu je težko, a mu ni znala pomagati. Vseeno je želela poskusiti. Šla je do Aljaža in ga vprašala:»Kaj ti je? Zakaj imaš tako veselje do žaljenja?« »Kaj pa boš, grdavša?« jo je vprašal. V solzah je stekla proč. Simon je pritekel za njo in jo hitro potolažil.

Ko je prišel iz šole se je odločil, da temu naredi konec. Vedel je, da ga ima veliko ljudi rado, ampak mislil je, da je zaradi svoje drugačnosti manjvreden od drugih.

Vzel je nož in potegnil po zapestju. Prvič, drugič, šestič… Naenkrat se je počutil bolje. Njegova bolečina se je razdajala skozi kri. Naenkrat ni čutil ničesar več.

V sobo je prišla mama. To je bil največji šok v njenem življenju. Hitro je poklicala reševalce in upala na najboljše. Reševalci so prihiteli in nemo odpeljali Simona.

Vse naslednje dni so Maja in Simonova družina preživeli v bolnišnici.

Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V bolnišnico je prišel Aljaž. Najprej ga Maja sploh ni spustila k Simonu. Nato je popustila. Aljaž je sedel k nezavestnemu Simonu in rekel: »Spoznal sem…« je obotavljajoče nadaljeval, »spoznal sem, da čeprav si majhen, nisi vreden nič manj. Mogoče celo več. Ugotovil sem, da mi popularnost nič ne koristi, kajti potreboval bi res pravega prijatelja, kot si ti. Sedaj, ko te nekaj dni ni bilo, sem razmišljal…Spoznal sem, da sem želel le tvojo pozornost. Oprosti mi, prosim!« Nato je kar nekaj časa sedel v tišini. Potem pa je Simon naenkrat odprl oči in se zdrznil. »Aljaž, ne poškoduj me, prosim,« je rekel.

Aljaž mu je vse še enkrat počasi razložil. Sicer bolj na kratko, ampak eno poved je večkrat ponovil: »Spoznal sem, da sem se motil..« Simon je bil najprej nezaupljiv, vendar je po kratkem razmisleku z nasmehom na obrazu oprostil Aljažu in postala sta zelo dobra prijatelja.

Simon je bil kljub svoji drugačnosti odličen prijatelj Aljažu. In Aljaža ni bilo prav nič sram, saj je vedel, kljub temu da je Simon majhen, mu lahko zaupa svoje največje skrivnosti. Spoznal je življenjski nauk.

»Zbudil sem se. Spet ta svet v katerem uživam in živim na polno,« pomisli Simon, ko se zbudi v sončen dan.