1. MELIOR SE PREDSTAVI
»Da se predstavim. Sem doktor Melior,
pomočnik glavnega detektiva v mestu, sira Johna Lenyja
Rapida, in to, kar se je zgodilo, je v bistvu malo noro
skozi oči novinca v tej službi. J. L. – tako smo ga
klicali – je na čaju svojim kolegom pravil svoja
doživetja. Na kar je eden od gospodov omenil, da je
pomočnik J. L.-ja preslab in naj si poišče novega.
Takrat sem bil še ponižni čistilec v trgovini poleg
bara, v katerem so razpravljali. Vse sem slišal in
premišljeval, da bi se prijavil. Ura je bila pozna, zato
sem odšel domov in šel spat. Živel sem v le eni sobi,
ki je bila zanemarjena. Zidovi so bili razpokani in blede
sive barve. Spal pa sem na tleh v spalni vreči. In še
to sem si komaj privoščil. Kot sem dejal, vse se je
dogajalo poleti in potreboval sem tudi malo časa za
sprostitev. Zjutraj sem se zbudil in se odločil, da grem
boljši službi naproti. Vstal sem, se oblekel v svojo
večerno in edino obleko ter se starim kolesom odpeljal
proti policijski postaji. Tam je za lesenim pultom s
steklenimi okenci sedel pisarniški delavec. Vprašal sem
ga: »Ali lahko poveste, kdaj so prijave, prosim?«
Obotavljal se je. Medtem sem se razgledal po pisarni.
Bila je velika soba s skromnim okraskom na steni in še
to je bila črno-bela slika ustanovitelja postaje.
Pisarnar, ki se ni več obotavljal, je z jezikavim glasom
dejal: »Prijave so jeseni, za poletje imamo začasno
mesto za J. L.-jevega pomočnika. Oprostite za ta izraz,
naj obrazložim. J. L. je najboljši detektiv v mestu.
Mi, policisti, pa menimo, da v celi jugovzhodni Evropi.«
Vprašal sem ga, če se lahko prijavim. Odgovoril mi je:
»Da, samo izpolnite ta obrazec.« Dal mi je velik list
A3 formata, na katerem je z majhnimi črkami pisalo:
PRIJAVNI OBRAZEC
Delovne izkušnje:
_______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Moški
Ženska
Ime:_________________________
Priimek:______________________
EMŠO:________________________
Ste pripravljeni sprejeti delo v
kakršnih koli razmerah in času?
Da Ne
Imate vozniški izpit?
Da Ne
Podpis:__________________________
Datum:______________________
Vse sem izpolnil in oddal pisarniškemu
delavcu. Čez pet minut pa sem dobil odgovor, da sem za
to delo ravno pravšnji. Šel sem nazaj v bar, dal
odpoved in se veselil jutrišnjega dne kot detektivov
pomočnik.
2. SLAVOJ MIKLOŠIČ
Zjutraj sem se zbudil in si v mislih
zaobljubil, da bom predan svoji službi. Ves vesel in
malo utrujen sem se s kolesom odpeljal proti policijski
postaji. Na Miklošičevi ulici sem se ustavil in na
cesti predse spustil nerodnega voznika osebnega
avtomobila. Ustavil se je poleg mene in me s hrvaškim
naglasom pozdravil: »Dobar dan!« Odzdravil sem mu in
odvrnil mi je: »Moje ime je Slavoj Miklošič, pa tako
me zovu!« Opazil sem, da ima tudi rahlo slovaški
naglas, a to zdaj ni pomembno. Povedal mi je še: »Živim
tu na Miklošičevi, a rodio sam se, ovaj, na Hvaru.«
Niti malo ga nisem razumel, pač nisem plačal za dodatno
uro hrvaščine, in z njim se nisem več ubadal. Odrinil
sem do policijske postaje in se kmalu že ustavil. Opazil
sem pisarniškega delavca, s katerim sem govoril včeraj,
in ga pozdravil. Dal mi je mojo novo detektivsko značko
in me peljal do sobe oziroma pisarne, kjer sta bili dve
mizi. Na eni je bil papirnat znak Melior, na drugi pa
Rapid. Moja miza je bila povsem prazna, J. L.-jeva pa
obložena z raznimi slikami, spisi in računalnikom.
Pravijo, da je imel J. L. navado priti v službo pred
delom, da se pripravi. A danes zamuja, v službi je bil
samo pisarniški delavec. Čez kakšno minuto sta v
pisarno vstopila dva moška, ki sta se prepirala. Eden je
bil manjši in bolj zavaljen, drugi pa visok in suh kot
prekla, če se lahko tako izrazim. Višji je zavpil
zavaljenemu: »Odpuščen si! Poberi se!« Potem sva se
rokovala in ugotovil sem, da bom z njim preživel celo
poletje, saj je on J. L. Vprašal sem ga, če ima danes
kaj dela in odgovoril mi je: »Pff, saj je poletje! Se pa
lahko tudi kdaj zgodi.« Zarežal se je in še vedno ne
razumem te detektivske šale. Malo sva se pogovarjala in
omenil je mafijo, ki naj bi jo zdaj lovila. Južni orli,
njihova rodna domovina je Hrvaška, drugače pa
Miklošičeva ulica. Dva, ki sta bila v tej tolpi, bi se
naj skrivala na Hvaru in nam nista nevarna. Njuni imeni
sta Ivo in Željko. Na Hvaru pa je še vedno nevarnost,
da bi koga umorila. Sta tudi preprodajalca mamil in dobra
tihotapca. V avtomobilu Smart sta pretihotapila 5 ljudi
čez tri meje iz Hrvaške v Nemčijo. Saj poznate te
avtomobile Smart, majhni, a zelo trdni, skoraj najmanjši
avtomobili na svetu. Nato se je preko zvočnika na steni
oglasila tajnica s hrvaškim naglasom: »Odmor.« J.
L.-ju sem dejal: «Ona ima hrvaški naglas.« Prekinil me
je, rekoč: »Ni razloga za skrb. Ima moža, Slavoja
Miklošiča. On je najbolj zanesljiv Hrvat v mestu. Nekaj
časa je bil celo policaj in zelo rad pomaga.« Seveda,
Slavoj Miklošič, ki sem ga srečal na poti v službo. S
svojo prijaznostjo bi lahko prikrival kriminal. A to
razmišljanje sem si pustil za naslednje dni.
Na malico smo hodili v bar poleg moje
bivše službe, trgovine, v kateri sem čistil. Danes sem
na račun postaje naročil »capuccino de
latte«, ki je bil zelo dober, J. L. pa
alkoholno pijačo somersby. Saj bi tudi sam kaj
alkoholnega, a moram v delovnem času trezno
razmišljati.
Prišel je Slavoj Miklošič in
vprašal, če lahko prisede. J. L. mu je dovolil, jaz pa
sem imel občutek, kot da je že ves čas tukaj, a sem
pomislil, da sem zaradi prvega dne v novi službi samo
malo živčen. Po malici je bilo dela konec. Odpravil sem
se proti domu in se zavil v spalno vrečo. Nekaj časa
sem še razmišljal o mafiji, a sem naposled le zaspal.
3. SOMERSBY
V preteklem dnevu sem ugotovil, da mi
nova služba ugaja, ker ne hodim domov s skrbmi, kot so,
da nisem zaklenil trgovine ali kaj takega. Ko pa se je
začel nov delovni dan, je šlo vse po zlu. Nisem našel
detektivske značke. Po dolgem in živčnem iskanju sem
jo naposled le našel pod spalno vrečo. Kot po navadi
sem s kolesom odpeljal do policijske postaje, a se mi je
nekaj zdelo narobe. Vse je bilo videti normalno, a vseeno
nekam čudno. Potem sem se spomnil, da me vsako jutro
soseda, ki jo kličem Stara Megg, pozdravi, danes pa je
ni bilo nikjer. Ko sem vstopil v pisarno sem opazil, da
niti pisarniškega delavca ni pri mizi. Pogledal sem
skozi okno in videl Jacka, šefa iz moje bivše službe,
kako teče. Stekel sem do njega in vprašal, kaj se
dogaja. Malo je prikimaval, to je pri njem v navadi, in
potem zinil: »J. L. je v bolnici.« Odvrnil sem mu:
»Kaj pa se je zgodilo?« Jecljavo mi je razložil, da se
je J. L. zastrupil. Takoj ko sem to slišal, sem stekel v
bolnišnico nasproti postaje. Če me kdo zdaj vpraša,
kako sem vedel, da je tam, mu odgovorim, da je imel J. L.
tako rad to mesto, da drugam ne bi hotel. Ko sem bil v
bolnišnici, sem se spomnil, da J. L. ni pil nič drugega
razen somersbyja, tiste alkoholne pijače. Morda je v
somersbyju kaj, kar bi spodbudilo njegovo alergijo. Glede
tega sem se pozanimal pri zdravnikih in glavnem dr.
Murryju. Izvidi so kazali, da je somersby lemon, ki ga je
J. L. takrat pil, sestavljen samo iz limone, alkohola,
vode, sladkorja in jabolčne arome. Dodana je bila še
neka sestavina. Pogledal sem še drugo stran izvidov in
tam je pisalo, da je v njegovem telesu še heroin. Zdaj
pa: ali mu ga je kdo podtaknil v hrano (čeprav ne vem,
kaj je jedel in verjetno je bil sam, ko je jedel) ali pa
v somersby, ali pa se celo sam drogira. A to je skoraj
nemogoče.
V bolnišnici sem srečal še
pisarniškega delavca, ki mi je povedal, da danes služba
odpade, in s solzami v očeh sem odšel domov. Poglejmo:
zastrupil bi ga lahko Jack, saj mu je J. L. odvzel
delavca, mene. Ali pa morda njegov bivši pomočnik, ki
ga je J. L. odpustil. Zdaj vidim, da je ta služba precej
težka. Nekako mislim, da se sam ne bi hotel drogirati,
saj ima rad življenje in bi si ga s tem samo pokvaril.
Odkolesaril sem nazaj domov in pogledal v poštni
nabiralnik. Tam je bila moja plača, okoli 500 evrov. S
tem sem imel načrte prepleskati in urediti stene,
obložiti tla in kupiti posteljo. Zato sem bil vesel, a
vseeno sem se bal za J. L.-ja. Zdrav bo šele čez en
mesec in takrat bi moral biti primer že rešen. Izgleda,
da se ga moram sam lotiti. Pisarniški delavec pa mi je
poslal sporočilo, da si moram vzeti počitek. Nameraval
sem iti na Hvar, ki naj bi bil v tem času prelep. Zato
sem si spakiral stvari in naslednji dan nameraval oditi.
4. VIRA
Prtljago za Hvar sem si že pripravil
in ob štirih odrinil. Kot bi mignil, je avtobus
pripeljal do Splita, a vrsta za trajekt je bila dolga. Ko
sem le prišel na trajekt, je bilo tam polno podivjanih
ljudi in vsi so viseli na telefonih. To mi je šlo pri
ljudeh zelo na živce. Saj veste, kako je v teh časih,
najamejo avtomobile in gredo, kamor jih pot zanese, tudi
na trajekt. Medtem ko sem opazoval potnike, smo le
prispeli na Hvar. Do kampa Vira, v katerem bom kampiral,
je še dvajset minut vožnje. Ko sem prispel, sem
postavil šotor in se šel kopat. Voda je bila čista in
topla, poleg plaže pa je bil Beach bar, nad njim pa še
restavracija Trattoria. V najemu sem imel parcelo
številka deset in bila je krasna. Vse je bilo krasno.
Takrat sem vzdihnil in se vprašal, kaj vse bo prinesel
jutrišnji dan.
Zraven kampa je bila še ribiška
vasica z istim imenom, kjer je bilo polno ribičev.
Važno, da sem bil stran od vseh težav in tistega
Slavoja Miklošiča. Ne zaupam mu, še zdaj ne. Bil mi je
sumljiv, zato sem šel na Hvar, da mi ne bi bilo potrebno
delati. Zdaj pa zagledam človeka s samokolnico. Šel je
mimo moje parcele in se mi zlobno nasmehnil. Bil je brez
sekalca in prav nič mi ni bil všeč. Zraven je bil še
en tip, ki je bil rahlo pritlikav, a prijaznega videza. V
samokolnici sta prevažala nekaj pokritega z vrečo. Ko
sta odšla, sem se spomnil, kaj mi je govoril J. L.. Ive
in Željko na Hvaru, a se mi zdi, da ne v Viri. In
počutil sem se kot doma v spalni vreči, tako da
domotožja ni bilo. Ponoči sem se večkrat zbudil, saj
je bilo slišati krike. Zjutraj sem odšel v mini market
pri sanitarijah (spodnji tloris). Kupil sem kruh, ki so
mu rekli »pecivo« in namaz Nutela. Na policah sem
opazil tudi somersby. V trgovini je bil moški, podoben
Slavoju Miklošiču, in za trenutek se mi je zazdelo, da
je to res Slavoj, a je imel prelepe zobe. Pojedel sem
zajtrk in šel na plažo pri Beach baru. Tam je bil tudi
televizor in pogledal sem novice. Poleg mene je sedel
moški iz trgovine, zazrt v ekran. Televizijski novinar
je poročal: »Glavna novica danes je, da so v kampu Vira
na Hvaru sinoči ubili trinajstletno dekle Ginoro.
Osumljenca sta Ivo Kraoić in Željko Želvač.« Nisem
mogel verjeti svojim očem in ušesom.
5. KRVAVI DAN
Zraven moje parcele je bila gruča
otrok, ki so se pretepali celo noč, ko sem spal. Na
sosednji parceli sem opazil lužo krvi. Bila je sveža. V
kampu je bilo vse tiho. Po radiu so poročali:
»Skrivnostno je izginil še bratec Ginore. Deležen bi
naj bil nasilja. Eden od osumljencev je tudi njegov oče.
Komu bo uspelo razrešiti izginotje in umor?« Ko sem
šel na meni najbližje sanitarije, sem našel
samokolnico prekrito z vrečo. Odkril sem vrečo, a v
njej ni bilo ničesar razen stare zarjavele lopate in
nekaj pepela. Na sumu sem še vedno imel Slavoja
Miklošiča, Iveta in Željka. A do konca primera je še
dolga pot, saj nimam dokazov.
Šel sem nazaj do šotora in videl, da
proti meni prihaja tisti tip, ki je podoben Slavoju
Miklošiču. Pozdravil sem ga, on pa je bil tiho. S
policijske postaje so mi sporočili, da bo J. L. ozdravel
predčasno in da čez dva dni pride v Viro. To je bila
zame vesela novica, saj sem J. L.-ja zelo spoštoval. Na
kosilo sem šel v restavracijo Trattoria. Jedel sem pico,
pil pa pivo Ožujsko. Z balkona restavracije se je
slišalo streljanje. Ali je bil to lovec ali pa umor, sem
se spraševal. Stekel sem tja in videl, da se dva tipa
streljata. Eden je bil isti kot pri samokolnici in mi je
bil sumljiv, zato sem iz žepa potegnil pištolo in ga
ustrelil v nogo. To pa je moč pištole Revolver 902, saj
je tip padel. Hitro se je pobral in šepajoč stekel
naprej. Drugi tip pa se je jokal in s pištolo meril sebi
v glavo, na kratko povedano, hotel je narediti samomor.
Svojo pištolo sem nameril v njegovo in ustrelil. Padla
mu je iz rok. Potem je iz žepa potegnil bančno kartico
in se začel rezati po telesu. Zavpil sem: »Hej, kaj je
narobe s tabo!?« Prišel je bliže in mi odgovoril:
»Kako naj ima življenje smisel, če zgubiš sina in
hči!« Takrat sem se spomnil. Seveda, on je Ginorin oče!
Zinil sem: »Zato še ni treba delati samomora!« Obrnil
se je in odkorakal domov. Potem so dnevi minevali zelo
hitro, a vseeno vam bom o teh strelskih prigodah tudi
malo govoril. Neki dan je bilo neurje in sosedov šotor
je skoraj odpihnilo. Elektrika je pešala, saj je bil
generator pokvarjen. Poklical sem nekega serviserja Vasjo
Gorja iz Kopra in čez nekaj ur je bil tu. Ko ga je
popravil, ga je vsekala strela in ga spravila na kolena.
Bil sem prestrašen, zato sem se zaprl v šotor. Za Vasjo
se je prikazala neka moška podoba in mu z nožem
prerezala vrat, potem pa stekla stran. Tisti Vasja je »škripnil«
na sosednji parceli. Izraza škripnil sem se navadil od
okoliških ribičev, ki so ga radi uporabljali za ribe.
Truplo Vasje pa sem odnesel forenzikom.
6. PRIDE J. L.
Tisti dan sem komaj čakal. Morda se
sprašujete, kateri dan? Tisti, ki naj bi bil prijetno
obarvan z J. L.-jevim prihodom. Tisto jutro sem vse
počistil, pometel ponjavo in šotor ter pripravil pizzo.
Ko je J. L. prišel, sva se rokovala kot mož in mož.
Pripravil sem kavo in sedla sva. Z nekoliko pustim glasom
je rekel: »V bolnici je bilo grozno. Še konkretnega
kosila nisem dobil. Mimogrede, kaj si pripravil za
kosilo?« »Pizzo sem spekel,« sem hladno odgovoril. Vse
sem mu povedal in začel je sklepati, a ni še nikogar
obsodil. Razmišljujoče je rekel: »Čez trinajst dni
bova vedela.« Sam ne verjamem v vedeževanje, a se mi
zdi, da ima J. L. vedno prav, tako kot Hercule Poirot iz
romana Agathe Christie. Tisti da, ko je J. L. prišel,
sva spoznala tudi preiskovalca Aljaža in tajnico Emo.
Spoznali smo se, ko sva jima z J. L.-jem pomagala
postaviti šotor. Takrat sva uvidela, da prihajata s
policijske postaje v Ljubljani in preiskujeta isti
primer, zato smo se združili. Ker smo imeli sosednji
parceli, smo lahko skupaj premišljevali in delali.
Takrat sva ju z J. L.-jem povabila, da prideta delat v
Kamnik, a nista utegnila. Vse sem jima razložil, samo
prikimavala sta. Večerjali smo v restavraciji Trattoria.
Midva z J. L.-jem sva jedla školjke »na buzari«, ki mi
niso bile všeč, Ema in Aljaž pa testenine. V
restavraciji sem opazil tistega tipa, podobnega Slavoju
Miklošiču. Pomel sem si oči in si rekel: »Ali si zdaj
že domišljam?« Večerja je minila, kot bi mignil. Z J.
L.-jem sva šla spat. Neka mularija pa je navijala glasbo
pozno v noč. Šel sem jih napodit in nazaj spat.
7. KAJ NE VIDITE?
Tisi dan sem šel z ladjo Edi v Zeleno
in Modro jamo. Tako se imenujeta zaradi svetlobe in zelo
sta lepi. V Zeleni jami je dovoljeno plavati, Modra pa je
za kopanje prepovedana, dovoljen je samo ogled s čolnom.
V Zeleni jami je bilo noro. Ni se mi zdela ravno zelena.
Neka tipa sta se potapljala v jami in nekaj ju je
posrkalo v morje. Kar izginila sta. To je bilo zelo
čudno. Peljali smo se še do Modre in med potjo sva z J.
L.-jem igrala tarok. Med igro naju je zmotil Arabec s
cigaro v ustih. Da je Arabec, sem prepoznal po polti in
po očeh. Namenoma je polil pivo po kartah. Napol pijan
natakar v ladijskem baru ga je prijel za vrat in porinil
ob zid. Zavpil je: »Pa što sam ti ja rekao? Samo još
jednom i plivat češ u vodi.« Z J. L.-jem sva ostala
brez besed. Potem je Arabcu nekdo zavpil: »Maj, Maj!«
Preklinjal je dalje. Pričakoval sem, da bo na ladji
dalmatinska glasba. A so predvajali osladen jazz. Ko smo
prispeli do Modre jame, je voznik najavil: »Please, give
attention for a minute. You will pay 50 kunas for the
ticket to the Blue cave.« V programu ni pisalo, da bomo
plačali še 50 kun. To so nam nalašč zamolčali. Ne
vem, zakaj, a to je čista goljufija. Nekaj se dogaja v
ozadju. Na ladji sva bila samo midva Slovenca. Mogoče so
naju spustili samo zato, ker sva detektiva. Mogoče pa
kuhajo proti nam, Slovencem, kakšne zamere. Lahko bi
hrvaška vlada najela južne orle za umor in Ediju
naročila, naj Slovencev na barko ne spušča. Težko je
vedeti. Moral sem odtočiti. Na ladji so bili WC-ji
majhni. V moškem sem videl kri in v banji truplo Arabca.
Pokazal sem ga J. L.-ju, a naju je videl natakar in
truplo vrgel v morje.
8. SENCA
Naslednji dan sva se z J. L.-jem
sprehajala po mestu Hvar. Ulice so bile ozke, mesto pa je
imelo velik glavni trg, ki ni značilen za dalmatinska
mesta. Pregnal naju je dež. Zatekla sva se v nenaseljeno
vilo v skriti ulici. V njej sem slišal nek glas, ki ni
bil J. L.-jev. Bil je nekako popačen, lahko bi rekel
nosljav. Znan mi je bil iz kempa, a se mi ni sanjalo, kdo
bi lahko bil. Nato sem slišal, da se je nekje razbilo
steklo in vzklik: »Aaaaaa!« Stekel sem po stopnicah
navzgor in videl moškega, ki sem ga videl voziti
samokolnico. Odpeljala sva ga na sodišče, pa ni
ničesar priznal. Za vrati sem videl senco, kot bi nekdo
prisluškoval sodbi. J. L. je šel pogledat in privedel
je Slavoja Miklošiča, Željka in Iva. Povabil me je v
sobo, kamor je zaklenil Željka, Iva in Slavoja
Miklošiča.
9. ZASLIŠEVANJE
ŽIVALI
J. L. je imel v načrtu zapreti vse
osumljence v sobo. Zaprl je tudi osumljence z ladje Edi.
V sobi so bili tudi varnostniki, ki jim je J. L. dal
ključ sobe, dokler vsi osumljenci ne bi povedali
resnice. V sobi je bil tudi star detektor laži. Najprej
smo zaslišali kapitana ladje Edi. Ob njem je sedela tudi
njegova sestra, madame Oz, ki je bila na ladji v času
dogodka. O dogodku nista vedela nič. Detektor laži je
pokazal, da govorita resnico. Z J. L.-jem sva vedela, da
uprava ladje Edi nima nič z umorom Arabca na ladji.
Natakar pa je rekel, da ni nič kriv. Res, da je umoril
Arabca, a mu je to naročil on. Takrat je s prstom
pokazal na Slavoja Miklošiča. Detektor laži je to
označil za resnico, zato je J. L. rekel varnostnikom:
»Odpeljite ga in pospremite do doma.« Bil je kriv.
Kaznovali smo ga z dosmrtno ječo. Na vrsti je bil že
Željko. Rekel je: »Nič ne bom govoril.« Iz torbe je
potegnil pištolo, a so ga varnostniki pravočasno
ustavili. J. L. mu je zabrusil: »Tukaj boš ostal,
dokler ne spregovoriš.«udaril me je in nato mu ja
J.L. rekel: »Ustrelil te bom, če ne boš govoril.
Željko mu je odvrnil: »Pa daj stari!«varnostniki so ga
prijeli in J.L. je s pištolo nameril vanj. Nato je
rekel: »Preveč lahko!« Začel je govoriti: »Jaz sem
bil del misije Južnih orlov. Jaz sem ubil Vasjo Gorja.
J.L. mu je zabrusil: »Zakaj pa si umoril Vasjo?«,
odgovori mu: »Če bi imeli elektriko, bi imeli
internetni dostop. Z Ivom sva namreč objavila sliko naju
s truplom Ginorinega brata. In kriv sem tudi za umor
Ginore. Brata ne boste našli, saj sva njegovo truplo
zažgala. Ginoro pa sva skrila v recepciji kampa Vire. A
vse to sem storil, da bi dobil denar za operacije svoje
hčerke. Ste zdaj srečni?« Takrat je J. L. že vse
vedel. In sodnik na sodbi je začel govoriti: »Iveta in
Željka bomo kaznovali z dosmrtno kaznijo, Slavoja
Miklošiča pa prav tako.«
