27. 12. 2013
Dnevnik, sori, ker toliko časa nisem
nič pisala. Resnično nisem uspela. Bom poskusila biti
bolj redna. V glavnem, 9. razred gre, stres je itak
prisoten, na kar nekaj tekmovanjih sem se uvrstila naprej
in tako, lajf pa je na splošno kar v redu, nimam se kaj
pritoževati.
28. 12. 2013
KAJ ZA VRAGA?? 56kg!!! TJAŠA –
požrešna, nesposobna, debela, nagravžna punca, samo
tako se lahko opišem. FUUUUJ!!! Nujno dieta!!!!!
25. 2. 2014
Sranje. Eno veliko sranje. Jutri imamo
faking sistematski pregled in to tehtanje, skoraj bruham,
ko samo pomislim. A naj grem bruhat, da bo šel kakšen
kilogram dol? Ker to je pač edina rešitev. Sam bo malo
težje to narediti, ker so vsi doma… se bom že česa
domislila.
26. 2. 2014
Tako, sistematskega sem dala skozi. In
HAHAHA, zdravnica se je norčevala. Imela sem 56 kg (vem,
zopet too much) in mi je začela predavat, da kako je
spodnja meja za mojo velikost in starost 54,5 kg in da
kako že vidi, kam to pelje, kako se moram zrediti in
tako naprej. Ja valda, debela sem že tako in tako
preveč in ona bi rada, da sem še debelejša? Haha, ok,
da me raznese, ja. Ne, odločena sem, da bom shujšala do
vsaj 50 kg, potem pa še kakšne 3 kilograme. Aja, pa še
rekla je da moram priti z mt čez en mesec na tehtanje.
Brb, mt me kliče… I'm back. Valda, mami je ratala vsa
panična in že kliče fotra, da naj pazi koliko jem. Ja,
sedaj mi je pa žal, da sem šla sploh kaj govorit.
Dnevnik, ti me razumeš, ne?
3. 3. 2014
Hej. Nisem preveč v redu. Kilogramov
imam 55. Znači, shujšala sem samo en kilogram.
27. 3. 2014
Sem bila danes z mtko na tehtanju pri
zdravnici in ta se je odločila predavati moji mtki, da
sem shujšala en kilogram in da če shujšam le še en
kilogram sem že podhranjena, bla bla… Aja, joj, rekla
je mami, da me mora obvezno enkrat na teden tehtati! Samo
itak je pomembno to, da se jaz zavedam, da imam obupno
postavo in da MORAM shujšati še VSAJ 5kg. Nihče mi ne
bo vsilil kaj drugega.
15. 5. 2014
Bog pomagaj… šola… sam stres… nič
spanja. Really, meni osebno šola predstavlja en sam
stres. A je to normalno, da spim maksimalno 3 ure na
dan oz. noč? A je to normalno za osnovno šolo? Ne, meni
se ne zdi. Ker pač moram imeti vse zaključeno 5? In ja,
valda da grejo kilogrami samo dol. Zaradi stresa seveda.
In dobro, da me mami ne tehta, je pozabila, saj sem
shujšala. Jaz sem seveda zelo vesela, a to moram
skrivati, saj bi starša naredila takoj paniko in bi se
morala vrniti k zdravnici in to. Ja, pa še v šoli se
moram pretvarjati, da mi je za šolo malo mar, saj bi
bila prec piflarka. Joj, kako sovražim ta izraz, ker
vem, koliko trpljenja se pri meni skriva za tem, koliko
neprespanih noči… Upam, da bo tega stresa kmalu konec,
ker mi res manjka spanca, zares je težko funkcionirat,
če si nenaspan in ful pod stresom.
25. 5. 2014
Še vedno en sam stres, fuck.
29. 5. 2014
YES, končno petek, dan, ko grem lahko
nekaj ur prej spat. Odličen filing, res! Samo kaj, ko je
te dni to tako redko.
2. 6. 2014
Živijo, dnevnik! Joj, ravno sedaj, ko je
še nekaj pomembnejših kontrolk, sem morala zboleti.
Seveda, mtka in fotr sta prepričana, da sem zbolela, ker
ne jem mesa in mi manjka vitaminov and so on. Eh, kako se
mi ne ljubi več z njima načenjati teme o mojem načinu
prehranjevanja, saj me sploh nočeta poslušati in kar
naprej in naprej trdita, da imata onadva prav in ja…
No, pa kar naj še naprej jesta meso. Kar naj. Sej sebi
škodita, kaj čem jaz. Samo ne, pač ne bom nikoli
razumela, kako lahko. Kako lahko odideš od mize in
nimaš slabe vesti, ker si ravno pojedel žival, ki je
bila ubita samo zaradi tega, da se boš pa ti najedel.
Fuj. Ker se sploh ne zavedajo, kako super je biti
vegetarijanec, kako dobro to vpliva na telo, kako boljše
se počutiš in še in še. Res bi rada spremenila to na
svetu in sem prepričana, da bom. Seveda ne sama, nas je
veliko takih. Priznam, sem nesamozavestna, da bolj ne bi
mogla biti, ampak tukaj, pri vegetarijanstvu, pa stojim
za tem in ne odstopam. Sicer vsiljevala ne bom nikomur,
da se mora odločiti za to, ampak bom poskušala tako, da
bodo sami prišli do spoznanja kako je to dobro.
9. 6. 2014
Sem ozdravela in se vrnila v moje realno
življenje, kjer je sam stres. Pisali smo še zadnjo
kontrolno matematike, ki mi je povzročila toliko stresa
in slabe volje, da groza. Spala sem celi dve uri. Ampak
okej, sem pisala 5, yes! Splačalo se je!
13. 6. 2014
Smo imeli predajo ključa… Osmarčki so
v redu opravili izzive, tako da smo jim dali ključ.
15. 6.2014
Včeraj smo imeli valeto… Itak je bilo
veliko solz, ampak je bilo top!
18. 6. 2014
Hej! Super. Spričevalo imam (same petice
so), končno konec šole, končno! Valda, da bom
pogrešala vse sošolce, tudi učitelje (čeprav je to
pač nekako težje priznati, kaj češ)… in ne, sej ne
sovražim tako šole, kot si ti sedaj misliš. Ampak
enostavno rabim te počitnice, res rabim. Komaj sem še
zdržala, komaj. Zadnji dve leti osnovke sta bili zame
tako mučni, da škoda izgubljati besed. Obe leti sem
hotela imeti vse 5, vse sem dajala od sebe, vse za šolo,
vse. Sploh nisem več imela časa za kolege,
družino...in pa za hrano. Ja, dejansko. Tako sem bila
pod stresom, da sploh nisem mogla jesti, pa tudi če bi
mogla, nisem imela časa. Ko sem prišla domov, sem šla
s psom na sprehod, če je bil kdo od staršev doma, sem
morala dati vase nekaj hrane (kakšen jogurt ali kaj kar
se na hitro poje), ko sem bila pa sama doma, sem šla
takoj v sobo za knjige. Tam sem bila pa cel popoldne in
še polovico noči. Tako da načeloma sem imela zajtrk in
pa »kosilo«, če lahko tako rečem temu. Valda sem bila
jaz vesela, da so šli kilogrami dol, dol, dol, ampak
lahko bi šli po kakšni drugi poti. Res sem si naredila
nekaj škode zaradi šole, bomo videli kako bo v
gimnaziji.
25. 6. 2014
Živjooo! Joooj, kako sem dobre volje! To
je lajf, to! Ne pa tisto, kaj je bilo med šolskim letom,
ko sem bruhala zaradi stresa. Sedaj se imam res veliko
boljše. Družim se s kolegi, hengamo skupaj and so on.
Pa vsaj spim kot je treba.
3. 7. 2014
Počelo je. Žuranje, žuranje in še
enkrat žuranje! YOLO!
21. 7. 2014
Ups, dnevnik, res nimam časa redno
pisati, ker sem ful malo doma. Vedno sem s kolegi okoli,
doma sem kakšno uro na dan. Z našo družbo smo šli
tudi na morje za tri dni v Biograd na moru, kjer smo
užival na polno! Res prelep vikend s kolegi, spoznali
smo veliko folka, z nekaterimi smo tudi obdržali stike.
20. 8. 2014
Evo mene po enem mesecu. V tem času sem
se imela res top in sem uživala kolikor se je dalo. Teh
spominov zagotovo ne bom nikoli pozabila. Pa joj, takooo
sem hvaležna za kolege, ki so res zlati!
30. 8. 2014
Prekleto. Čez poletje mi je bilo vseeno
za kilograme in sem stalno jedla, ko smo šli kam s
kolegi sem vedno jedla and so on.. ko pa pridem na
tehtnico (no, sej sem se tehtala vsak dan minimalno 3x
ampak vseeno) pa postanem cela živčna ker imam 55kg…
ni mi všeč.
31. 8. 2014
Jutri pa zopet nazaj v šolo. Dnevnik,
strah me je. Res me je. Novi sošolci, učitelji, novo
vse… Predvidevam, da bo ostal enak le stres.
1. 9. 2014
Prvi gimnazijski dan je bil super.
Predstavili smo se, se med seboj spoznavali, po koncu
pouka pa smo šli seveda pit. Mt ni bla najbolj vesela,
ampak kaj češ… Spoznala sem punco Špelo, ki mi je
sošolka in sva se super ujeli.
14. 9. 2014
Prva dva tedna sta bila v redu. Mogoče
ni ravno pohvalno, ker hodimo vsak dan po pouku v
gostilno, ampak saj smo pridni pri pouku, tako da si
zaslužimo. Takšno je to srednješolsko življenje in
meni ful odgovarja!
27. 9. 2014
Zakaj so sošolke tako vitke? Jaz pa med
njimi kot gorila. Ja, zakaj se sploh sprašujem takšna
glupa vprašanja, ko pa vsi vemo odgovor. TJAŠA –
PREVEČ SI POŽREŠNA, DOJEMI TO!
12. 10. 2014
Živjo, dnevnik! Nisem ti nič kaj
preveč povedala o gimnaziji in novih sošolcih. Stres
zaenkrat še ni prisoten, kar je odlično. Razred je kar
v redu, najbolj sem se zaštekala s Špelo, Gabi, Saro,
Tadejem in Teodorjem. Z njimi sem res povezana, vsako
jutro gremo skupaj na kavo, po pouku na pijačo. Ta
vikend smo imeli fešto in smo tudi prespali pri
Teodorju, saj so bili njegovi stari na morju. Ful smo se
zabavali! Prfoksi so hm…bom rekla samo, da so bili v
osnovni boljši, ampak ok.
24. 10. 2014
To, končno počitnice! Sicer samo en
teden, ampak tudi to je nekaj! Do ponedeljka bom doma,
potem pa grem z našo družbo v Kranjsko Goro za 4 dni,
can't wait!
31. 10. 2014
Wow, v Kranjski Gori smo se zabavali nad
pričakovanji! Nepozabno res! Zelo sem hvaležna, da sem
spoznala moje srčke – Špelo, Gabi, Saro, Teodorja in
Tadeja. Sem prepričana, da bom z njimi preživela res
lepa štiri leta in še po srednji šoli se bomo
družili.
3. 11. 2014
Šit, ne morem hoditi več vsak dan po
pouku v gostilno, ker je že toliko učenja, da se ne
vidim ven. Shujšala sem dva kilograma, tako da jih imam
sedaj 53, to je ok.
21. 11. 2014
Končno petek… danes grem prespat k
Teodorju, saj sta šla narazen s punco in vidim, da rabi
podporo in itak mu jo bom nudila, kolikor je v moji
moči, saj mi je vendarle najboljši kolega, oz. za njega
brez problema rečem, da mi je kot brat. Zanj bi naredila
vse, res, čisto vse!
11. 12. 2014
Fuck, koliko učenja, piflanja. Spim
maksimalno 3 ure na dan oz. noč. Trenutno me pokonci
držijo samo še kolegi, predvsem moj Teodor. Am, imam
52kg, ampak se ne pozna, da bi kaj shujšala, tako da
moram vsaj še kakšnih 5kg.
18. 12. 2014
Nimam se sploh več časa družiti z
mojimi najboljšimi, še dobro, da smo skupaj v razredu,
med odmori in to. Teodor še vedno ni najboljše, zato
grem skoraj vsak dan po šoli k njemu domov.
20. 12. 2014
Kako izgleda moj dan: zjutraj se zrihtam
in grem v šolo, med malico gremo po navadi na pijačo,
nekateri jest, po pouku grem k Teodorju, ko pridem domov
rečem mtki in fotru, da sem jedla pri Teodorju, saj če
bi povedala, da nisem sploh še nič jedla, bi zagotovo
morala jest, ampak se zlažem saj mi ne paše jest in
tudi nimam časa zaradi učenja. In do približno treh
zjutraj se učim, nato pa spim 3 ure… in tako dan za
dnem.
26. 12. 2014
Počitnice! Od žuranja verjetno ne bo
ravno veliko, ker imamo vsi preveč dela za šolo.
Včeraj, ko je bil božič, sta bila pri nas Špela in
Tadej. Kul je, ker sta mt in fotr ful dobro sprejela moje
nove kolege. Bila sta pri nas na kosilu, zvečer smo šli
skupaj v mesto na koncert Siddharte. Bilo je legendarno,
res top! To je ena redkih slovenskih skupin, ki dejansko
zna narediti pravi žur in mi ni škoda denarja za karto.
28. 12. 2014
Yeeess, 50,5 kg. Čeprav se nič še ne
pozna, ampak okej. Včeraj sva bili s Saro in Gabi pri
Teodorju, dejansko smo delali predstavitve, zvečer pa
smo šli v klub. Starša sta mi določila uro, tako da
sem bila že ob enih doma. Am, Teo (Teodor) je rekel, da
sem že preveč shujšala, da naj začnem jest, ampak ah…
sej komu drugemu bi zamerila, ampak njemu ne morem.
1. 1. 2015
Haha, ura je štiri popoldne in jaz sem
se sedaj zbudila. Včeraj smo bili v zidanici pri Tadeju,
bili smo vsi – jaz, Špela, Sara, Gabi in Teo. Prespali
smo kar tam. Pa ful nič se ne spomnimo… imela sem
okoli 15 klicev mtke in fotra, grem sedaj dol, da vidim
kaj bo.
3. 1. 2015
Fuck, hišni pripor imam. Ponorela sta
do konca. Sta mi pridigala, da samo žuram, jem pa ne
nič… pa sem ju prepričevala, da nismo imeli alkohola,
pa seveda nista verjela. Imam 48kg, to!
6. 1. 2015
Šit. Danes pri športni sem skupaj
padla. Profesorica me je odpeljala v zdravstveni dom, na
srečo pa nisem rabila v bolnišnico. Prepričani so
bili, da sem skupaj padla, ker nič ne jem, pa sem jim
zagotavljala, da sem zajtrkovala, kar pa seveda ni res.
Starša sta itak zagnala paniko, jaz pa sem to
izkoristila sebi v prid in sem jima rekla, da se to
dogaja, ker sem samo doma stalno in sta mi dala
dovoljenje hoditi ven ob vikendih, s tem, da se bomo
dogovarjali za uro. V redu, vsaj nekaj.
8. 1. 2015
Groza, vsi me nadzorujejo koliko jem…
danes sem zopet skupaj padla.
12. 1. 2015
Super, 45kg. Jem samo malico. Vzamem si
jabolko in se zlažem, da sem jedla zajtrk, jabolko pa na
skrivaj vržem v koš. Doma pa rečem, da sem bila pri
sošolcu in sem tam jedla.
13. 1. 2015
Z našo družbo smo se precej oddaljili,
ampak še vedno gremo vsak vikend ven, velikokrat pa
prespimo drug pri drugemu.
15. 1. 2015
Vsak dan tečem vsaj eno uro. Po cele
noči se učim. Vsak grižljaj izbruham. Tako pod stresom
nisem bila še nikoli.
20. 1. 2015
Pizda. Skupaj sem padla, ko smo šli z
družino na sprehod. Takoj so me odpeljali z rešilcem v
bolnišnico. Tukaj sem že 3 dni. Doma sem imela 43,5 kg,
tukaj me tehtajo tako, da jaz ne vidim številk. Hinavci.
Zakaj me hočejo zrediti? Zakaj za vraga?
22. 1. 2015
Domov hočem. K mojim srčkom.
23. 1. 2015
Joj, kako lepo! Danes so me prišli
obiskat Teodor, Špela, Sara, Gabi in Tadej. Moja soba v
bolnišnici se je spremenila v igralnico, haha, tako lepo
so mi jo okrasili, da joj. Pa ogromno daril so mi
prinesli. Ampak itak sem najbolj vesela, da sem jih
videla. Opazila sem, da so malo v zadregi o čem se bi
pogovarjali, ampak sem bila zato jaz toliko bolj zgovorna
in je ena ura tako prehitro minila, joj. Ampak sem sedaj
veliko boljše volje!
24. 1. 2015
Hej, dnevnik. Danes je prišla v mojo
sobo ena punca, tako da nisem več sama. Zdravi se za
anoreksijo. Nočem se o tem pogovarjati z njo in se tudi
ne bom. Ime ji je Gloria in je res sonček in prijazna.
25. 1. 2015
Danes so me obiskali mt, fotr in sestra.
Tudi oni so bili v zadregi… joj, ne maram tega. Bili so
pri meni dve uri, res sem vesela, da sem jih videla. Kaj
me je pa razjezilo… prinesli so mi 2 čokoladi,
piškote, ogromno sadja in še in še.
27. 1. 2015
Živijo, vsak dan imam tudi uro pouka.
Tukaj je popolnoma drugače, kot v gimnaziji. Učiteljica
mi je prepovedala se še dodatno učiti, ampak seveda je
ne morem upoštevati, saj imam več kot preveč učenja.
Upam, da bom šla čimprej domov, saj se je tukaj še
veliko težje učiti, saj ne slišiš razlage prfoksov.
28. 1. 2015
Zopet faking tehtanje… FUCK, naj mi
povejo kilograme, da bom vsaj imela predstavo. Samo slišala
sem zdravnico, ko je potihoma rekla sestri, da gre na
slabše. Torej sem se zredila?
2. 2. 2015
Yes, danes so bili zopet pri meni moji
srčki. Gabi mi je še prinesla izpiske, da se bom lahko
učila. Skupaj smo nekako prepričali zdravnico, da sem
se šla lahko z njimi sprehajat po Ljubljani, na voljo
nam je dala 45 minut, zato smo takoj šli. Prosili so me
naj pridem čim prej domov. Sej bi šla takoj… če bi
le bilo tako enostavno. Šli smo na kavico v bližnjo
kavarno, se pogovarjali, smejali, zafrkavali… Takoo jih
imam rada!
3. 2. 2015
Zopet sem imela pogovor s psihologinjo…
nočem biti nesramna, ampak ni preveč pametna. Kar nekaj
me ustrahuje and so on, brez veze res.
5. 2. 2015
Bruhanje, again…
6. 2. 2015
Ne zdržim več. Samo domov hočem.
12. 2. 2015
Še sreča, da imam v redu zdravnico.
Predvidevam, da je ona najbolj razumevajoča in topla
oseba v celi bolnišnici. Danes sem jo res lepo prosila,
da bi se stehtala. Dovolila mi je. Imam 44kg, kar pomeni,
da sem se, odkar sem v bolnišnici, zredila 0,5kg. Sva se
pa zmenili, da tega ne bo nihče izvedel. Zvečer, ko so
vsi zaspali, sva šli na balkon na čik, ampak jaz
nisem kadila. Ne vem, ne sede mi to. Zaupala mi je, da
ima raka in da sem prva oseba, kateri je povedala.
Sranje. Zakaj ona? Zakaj? Skupaj sva se zjokali in si
obljubili, da si bova pomagali. Prosila sem jo, če bi
šla lahko za konec tedna domov. Odgovorila mi je, da to
ni odvisno samo od nje, a da se bo pogovorila še z
nekaterimi in mi bo sporočila jutri. Sploh ne dvomim, da
se bo borila tako dolgo, dokler ne bo dosegla svojega.
Sedaj pa grem spat, saj komaj čakam, da jutri izvem, kaj
so se zmenili. Lahko noč!
13. 2. 2015
Dnevnik, kaj misliš, kako so se zmenili?
Seveda, lahko grem domov! Danes zvečer me prideta
starša iskat in me pripeljeta nazaj v nedeljo. Kako sem
hvaležna Sabini (tako je ime zdravnici)!
15. 2. 2015
Nedelja je tukaj… res lepo sem se
imela, to je lajf, to, ne pa v bolnišnici… Takoj, ko
sem prišla domov, sem šla h Gabi, saj so bili tam Teo,
Sara, Tadej in Špela. Nekako mi vse bolj ni do druženja
s prijatelji. Seveda jih imam zelo zelo rada, ampak
preprosto sem raje sama, I don't know why… Včeraj po
kosilu pa sem šla domov, saj smo šli z družino k
sorodnikom… Blah, vsi so me opazovali, kot da me prvič
vidijo… Sedaj pa nazaj v Ljubljano… Veselim se samo,
da bom videla Sabino.
17. 2. 2015
Šit. En velik šit. Včeraj zvečer sva
šli s Sabino na sprehod do Tivolija. Zaupala mi je, da
se ji je rak zelo razširil in da je zelo majhna možnost
ozdravitve. Seveda jaz verjamem, da se bo dobro končalo.
Povedala mi je tudi, da družini še ni povedala, da ima
raka. Upam, da bo to vse uredila čim boljše, saj ji ne
morem kaj veliko pomagati.
18. 2. 2015
Danes je k meni prišla moja
razredničarka, ki je tudi profesorica slovenščine.
Prišla se je pogovorit z menoj, kako se bi jaz najlažje
učila, šolala… Nisem bila preveč zgovorna, saj nisem
imela ravno veliko energije, grozno se mi je spalo in
tudi vedela sem, da bo na koncu tako, kot si je ona
zamislila, čeprav je bila precej bolj prijazna kot
običajno. Zmenili sva se oz. se je ona odločila, da mi
bodo sošolci in učitelji po e-pošti pošiljali zapiske
snovi in se bom po tem učila, nato pa bom šla v šolo,
kjer bom ocenjena. Povedala mi je, da bom sedaj v kratkem
morala dobiti kar nekaj ocen, saj sem v velikem
zaostanku. Super, sem si mislila, zopet en sam stres in z
njim vse drugo…
21. 2. 2015
Wow, kakva radost, že poln gmail
zapiskov snovi, yay… Nekako se moram zmeniti, da bi
šla domov, saj se je tukaj grozno težko učit. Sicer
sem zopet sama v sobi, ampak stalno nekdo hodi k meni, pa
naj bo to psihologinja, zdravnica, medicinska sestra,
družina ali pa kolegi. Trenutno mi ni do nikogar, a ne
morejo razumeti tega? Samo vseeno poskušam biti
prijazna, saj se nočem kregati.
23. 2. 2015
Gosh, zopet ta psihologinja. Samo omenila
sem ji, da bi šla domov pa me je že začela nadirati
and so on. Samo vstala sem se in odšla iz sobe, škoda
moje energije in časa za njo.
25. 2. 2015
Sranje, menstra mi zamuja že 2 meseca…
Saj sploh ne bi ugotovila, ampak me je Sabina danes
vprašala… Ostali so naredili paniko, jaz se pa ne
sekiram. Sej pa je to nekaj normalnega med odraščanjem,
a ni tako?
5. 3. 2015
Skupaj sem padla, ko sem v bolniški sobi
telovadila…
7. 3. 2015
Stres, bruhanje zaradi stresa, nič
spanja…
15. 3. 2015
Super, končno sem prepričala zaposlene,
da sem šla domov.
17. 3. 2015
Moj lajf te dni: učenje, učenje,
učenje in še enkrat učenje. To pa pomeni tudi stres,
stres, stres.
20. 3. 2015
Šit. Danes je bila pri meni Sabina.
Povedala mi je, da se je rak razširil tako, da je
neozdravljiv, ona pa tega še ni povedala družini.
Prosila me je, če bi to lahko naredila jaz. Seveda bom,
saj je to najmanj kar lahko naredim, čeprav bo zelo
težko. Ampak za osebe, ki so mi blizu, naredim vse, če
je tudi še tako težko.
22. 3. 2015
Šla sem danes s Sabino k njej domov…
njeni družini, možu in otrokoma Maticu in Nastji, sem
povedala tisto. Ja, bilo je zelo težko, ampak sem.
25. 3. 2015
S kolegi se zelo malo družim, bolj mi
paše samota. Sem pa šla danes v šolo odpisat 2
kontrolki in vprašana sem bila matematiko in zgodovino.
Oboje 5. Kontrolki sta bili od slovenščine in
angleščine, šli sta mi tako – tako. Mami sem kupila
orhidejo za materinski dan in ji povedala, da jo imam
rada. Zadnje čase sva res povezani.
27. 3. 2015
To, kontrolki sem 5 pisala! Vesela sem
res, sedaj sem vesela, da zadnje tri dni pred kontrolkama
in spraševanjem nisem mela časa niti jest, sem bruhala
zaradi stresa…..
29. 3. 2015
Čau, dnevnik! Včeraj sem bila pri Gabi.
Fak, kako sem jezna, ugh! Povedala mi je, da jo je en
debil posilil. Samo da ga najdem… da sploh ne govorim
kaj se bi zgodilo z njim v tem primeru. Zakaj so moški
takšni prasci, zakaj za vraga? To sploh ni predstavljivo
koliko bolečine mora žrtev posilstva pretrpeti. Ni
hujšega. Ni. Gabi je to samo meni zaupala. Verjamem, da
je o tem zelo težko govoriti. Cenim pa, da mi zaupa.
Tako da dnevnik, to vemo jaz, ti in ona. Joj, uboga Gabi.
Moja Gabi. Ta bedak si pa zasluži trpljenje, cvrenje v
peklu in počasno bolečo smrt. Kaj, se nesramno sliši?
Ne, ne se. To ni nič v primerjavi z Gabijinim
trpljenjem. NIČ! Sem prepričana, da je spolno nasilje
hujše tako od psihičnega, kot fizičnega. Sej ne da ta
dva nista grozna, ampak pač ja. Joj… kaj naj naredim,
kaj? Dovolj poznam Gabi in vem, da ji ogromno pomeni že
to, da jo poslušam in objamem, ko to najbolj potrebuje.
Slabo je to, da ne ve točno kdo je ta debil, saj je bila
popolna tema. Cel dan sem bila pri njej, zvečer sem ji
pa šla kupit solzivec. Jaz ga imam že od konca 8.
razreda, saj nisem več prenesla, da se me na avtobusu
neznanec kar tako dotakne. In ko sem tekla, so mi trobili
and so on. To se mi je večkrat dogajalo in od takrat se
zelo bojim sama hoditi po mestu, sploh v temi, biti kjer
koli sama… Sicer pa imam skoraj vedno solzivec s seboj
in se počutim veliko varneje. Jaz sem si ga na srečo
kupila dovolj zgodaj. Gabi sem ga kupila prepozno. Ampak
vseeno upam, da se bo vseeno počutila varneje. Sedaj pa
grem do Sabine in jo bom prosila, da gre v lekarno po
test nosečnosti.
2. 4. 2015
No, noseča ni. Vsaj to. Še vedno pa je
popolnoma na tleh. Nihče je ne razume. Sej je
razumljivo, glede na to, da samo jaz vem kaj je bilo.
5. 4. 2015
Nazaj v bolnišnico sem morala, ker sem
skupaj padla.
6. 4. 2015
Živjo, dnevnik! Danes sem super!
Praznujem 16. rojstni dan. Na žalost v bolnišnici,
ampak je bilo super! Že zjutraj me je presenetila Sabina
in me povabila na kavo. Na srečo sem šla lahko iz
bolnišnice. Ona je jedla še tortico, jaz pa sem le kavo
pila. Veliko sva se pogovarjali, povedala mi je, da bo
najverjetneje dala odpoved, saj bi zadnje dni rada
preživela čim boljše, s prijatelji, družino, a da
želi tudi mene čim večkrat videti. Ko je govorila o
tem, sva se obe zjokali… potem sva se seveda kregali
katera bo plačala. Jaz sem hotela, saj imam jaz rojstni
dan, ona je pa trdila, da me je ona povabila and so on.
Na koncu je ona plačala, a sva se zmenili, da sem
naslednjič na vrsti jaz. Ko sem prišla nazaj v
bolniško sobo, me je tam pričakala družina. Joj, kako
sem jih bila vesela! Veliko smo se pogovarjali in potem
so me povabili, da bi šli skupaj na sprehod in kosilo.
In smo šli res. Sprehajali smo se po Ljubljani, šli na
kosilo… Okoli treh so pa šli domov. Čez kako uro so
prišli Gabi, Sara, Tadej, Špela in Teo. Sobo so mi zelo
okrasili, povsod so baloni… Prinesli so mi tudi kos
moje najljubše, nutelline, torte. Skupaj smo ga pojedli
in tudi oni so me prosili, da bi šli malo po mestu. Bila
sem malo v dvomih, da bom šla lahko, a zaman, saj sem
šla lahko! Usedli smo se na eno klopco ob Ljubljanici,
kjer smo se zafrkavali, smejali, pili and so on. Nato smo
šli še v bližnjo gostilno na pijačo. Šli sva z Gabi
na wc, da sem jo povprašala kako se drži. Odgovorila mi
je, da se ni še pobrala. Zelo me je šokiralo, ko mi je
povedala, da jo je ta moški še enkrat zagrabil, a ga je
pošpricala s solzivcem in ugotovila, da je to njen
očim. Prasec! On mi pa res nikoli ni bil všeč.
Svetovala sem ji, da naj to pove mami, a je rekla da ne
more. Joj, Gabi moja, zakaj. Sama mora priti do
spoznanja, da ni ona kriva za nič. Da ni nič manj
vredna zaradi tega. Takrat bo to lahko povedala. Upam pa,
da bo to čimprej. No, okoli osmih smo šli nazaj, saj
nisem hotela, da mi kdo sika, da sem bila predolgo.
Pospremili so me do sobe, smo se poslovili in so šli,
saj so morali ujeti vlak. Sedaj grem pa spat, lahko noč!
8. 4. 2015
I just want to go home. Really, v bolnišnici
ne zdržim več. Vsi se vtikajo vame and so on.
11. 4. 2015
Yes, uspelo mi je! Končno sem doma! Na
žalost le za čez vikend, kar pomeni, da grem že jutri
zvečer nazaj. Ta vikend bom verjetno preživela z
družino, mogoče bom šla kaj do Gabi in Teodorja.
13. 4. 2015
Fucking Monday… bolnišnica že spet. A
me ne mislijo še pustiti domov? Debili. V soboto
popoldne sem šla h Gabi domov. Videla sem tudi njenega
očima, a mu seveda nisem nič omenila, saj nočem
zajebati Gabi. Upam, da bo čimprej povedala mami ali
komu in da bo ta prasec dobil najhujšo kazen kar je
možno. Gabi je malo boljše, ampak itak še vedno čisto
psihično uničena. Povedala mi je, da ji je očim
večkrat zagrozil, da ne bi slučajno komu tega povedala,
saj jo potem čaka še veliko hujših stvari. Hah,
sprašujem se, če veliko hujše stvari sploh še
obstajajo? I don't think so… Proti večeru sem šla še
do Teodorja. Glede razhoda s punco… malo boljše je.
Ful se mi je zahvaljeval, da mu nudim oporo in da sem ena
redkih. Eh, ko pa to meni ni problem. Meni je pač
samoumevno, da si med seboj pomagamo. Po mojem bi to
moralo biti vsem. Včeraj zjutraj smo šli z družino na
izlet, če bi temu tako rekli? Šli smo na Bled. Bilo je
ful najs, ker sem se vsaj za en dan umaknila od vsega
tega sranja tukaj. Sprva smo šli skupaj s pletno na
otoček. Nato so šli oni na sladoled, saj smo srečali
družinske prijatelje. Jaz sem šla pa na sprehod okoli
jezera. No, v bistvu sem tekla. Ful zakon filing, res!
Oh, kaj je še bilo… haha… kar naenkrat, medtem ko
sem tekla, je nasproti mene tekel ful hud fant in valda
sem takoj začela gledati v tla, ker pač zakaj bi mene,
grdo punco pogledal, kaj šele nagovoril ful ful lep
fant? In kaj, točno to se je zgodilo… wow…
predstavil se mi je, jaz sem se njemu in me je vprašal,
če se mi lahko pridruži, seveda sem mu dovolila.
Pogovarjala sva se, vprašal me je če sem domačinka in
to… Potem sva se usedla na klopco ob jezeru in
kaaaaaaj, poljubil me je. Si lahko misliš? Mene, mene
grdobo? To pa je! Rekel mi je tudi, da sem mu zelo
všeč, izmenjala sva si telefonski številki, se
poljubila v slovo in šla vsak zase. Danes že cel dan
sms-ava. Res je zlat fant. Vsaj toliko, kolikor sem ga
spoznala. Top je, prisežem! Naj ti ga opišem, da si
boš lažje predstavljal: ime mu je Sandi, velik je180cm,
ima rjave lasje – zakon frizuro ima, rjave oči, star
je 18 let in obiskuje 3. letnik tehniške gimnazije, pa
ful dober stil ima! Karakterno je pa neznansko prijazen,
te je pripravljen poslušati in mislim, da mu lahko
zaupam.
15. 4. 2015
O, danes ima mami rojstni dan, 40 je
stara! Sem ji napisala SMS in mi je sporočila, da
pridejo danes po mene in bomo šli skupaj na večerjo v
Slona, well, naj bo. In joj, zdej mi je tako lažje!
Sandi mi napiše vsako jutro SMS in mi vedno znova
polepša dan. Srce je, res!
16. 4. 2015
Včeraj z družino je bilo super! Oni so
(žal) jedli mesno ploščo, jaz sem pa mešano solato.
Joj, kako volim solato! Res! Potem smo šli še v
slaščičarno, kjer sem jedla tortico. Joj, samo še
jem! To ni niti približno dobro! No, danes zjutraj me je
skoraj kap. Dejansko. Tako lepo presenečenje! Takoj, ko
sem se zbudila, so bili ob meni Sara, Gabi, Špela, Teo, Tadej
in Sandi. Res nisem pričakovala kaj takega. Lepo! Sandi
mi je povedal, da je prišel, ker ima rojstni dan in ga
je hotel preživeti z menoj in da je na hodniku slučajno
srečal moje kolege, so se malo pogovarjali. In oni ful
niso mogli verjeti, ker nikomur nisem povedala zanj. Nato
smo šli vsi skupaj v Tivoli, na pijačo. Potem smo šli
zopet vsi skupaj v bolnišnico in sem morala iti k
psihologinji, ki mi je nekaj za brez veze sikala, da moje
obnašanje ne vodi več nikamor in da od sedaj naprej
nimam več izstopa iz bolnišnice. Prasica. Stekla sem v
sobo, kjer sem bruhnila v jok in kolegom ter njemu
povedala, kaj se je zgodilo. Ful so me tolažili in to
vse, ampak oni ne vedo, kako je to, tako da … Ampak
okej, saj mi veliko pomeni njihova tolažba. Pri meni so
bili še kakšno uro, potem so pa šli, saj so morali
ujeti vlak.
18. 4. 2015
Danes je k meni prišla Sabina. Hodi na
kemoterapije, tako da je sedaj brez las. Vseeno je
čudovita, res! Žal pa nisem smela iti z njo iz
bolnišnice. Joj, kako so nesramni. In ona se je vseeno
zelo, zelo potrudila. Kupila mi je krasno črno bodycon
oblekico, ki sem si jo že res dolgo želela, a nisem
nikoli dobila številke. Joj, kako je pozorna! Prinesla
je tudi 2 koščka torte, da sva se skupaj posladkali.
Skupaj sva bili res veliko časa, nato je šla, saj bo
šla jutri z družino v Gardaland. Povabila me je, da se
jim pridružim, a jim nočem biti v napoto ter pa itak ne
bi smela iti.
21. 4. 2015
Fak, no. Jaz bi šla nazaj v šolo. Samo
ven iz bolnišnice. Res si želim to. Vsak dan tukaj je
težje. Prisežem. Vsi me samo še zajebavajo nekaj.
Gosh.
25. 4. 2015
Zdaj imam že vsega dovolj. Res. Vrh
glave. Čisto vsega. Zakaj moram biti v tej bolnišnici
tukaj? Zakaj? Zakaj se ne bi sedaj zabavala s kolegi,
bila normalno v šoli in to? Ah, to zna verjetno samo
moja glupa psihologinja. Da znoriš.
26. 4. 2015
Ne. Pač ne. Pač več ne zdržim. A jim
je to tako težko razumeti ali kaj?
27. 4. 2015
Hej! Yes, to sem nucala! Vsaj najboljše
kolege ever imam, če že ne kaj drugega. Popoldne sem
spala, ker pač nimam drugega dela. In omojbog, ko sem
odprla oči, sem se počutila tako srečno, joj, tega res
nisem pričakovala! Sure, poleg mene so bili moji
najboljši kolegi in Sandi. Vrtnico mi je prinesel, iii.
In zopet so mi naredili iz sobe cigansko naselje, haha.
Joj, Sandi je res srce. Ampak jaz imam ful filing, da je
predober zame. Res je vizualno in karakterno eden najbolj
super fantov. In zakaj bi si izbral ravno mene, grdobo?
Ni razloga. Ampak sem se pogovorila z njim na samem o
tem. Rekel mi je, da to ni niti približno res, da je
čist običajen, podpovprečen fant. Joj, zakaj je tako
nesamozavesten? Ko pa je res čudovit. Rekel mi je še,
da me ima res rad in da tako ni imel še nobene punce in
naj ne skrbim glede tega, da ga ne bi bila vredna ali kaj
podobnega. Ko smo bili zopet vsi skupaj, smo se malo
pogovarjali o šoli. Sošolci so mi povedali, da je zelo
naporno. Sandi je v šoli tudi kar priden, ampak se ne
sekira, če dobi kakšno negativno oceno, haha. On res
uživa. Potem smo nekako prišli na temo o meni in so vsi
ful izrazili željo, da bi radi, da pridem iz
bolnišnice. Ja, kot da si jaz tega ne želim. Ne vem,
kako bo. Mislim, da je vse težje in težje. Ne vem sploh
več, kako in kaj, res ne vem. No, seveda iz bolnišnice
nisem smela, ker je osebje takšno, kot pač je. Smo se
pa vseeno veliko nasmejali, se pogovarjali in to.
29. 4. 2015
Kilogrami so vedno isti. Sploh več ne
vem, kaj naj naredim. Ne vem niti, kaj hočem. A se naj
zredim? A naj shujšam? Po mojem ne bom v nobenem primeru
srečna, tako da je čisto vseeno, kaj naredim.
1. 5. 2015
40,5kg imam.
5. 5. 2015
Fuck, Sabina je umrla. Danes sem bila na
pogrebu. Fak! Tam sem skupaj padla in so me z rešilcem
odpeljali nazaj v bolnišnico. Fak, no. Grozno je bilo.
Njena družina, prijatelji … Vsi smo bili čisto iz
sebe. Ona je bila res ena najboljših oseb. Ni si
zaslužila tako zgodnje smrti. Res je prehitro odšla.
Močno jo pogrešam.
7. 5. 2015
Danes so k meni prišli kolegi. Zopet smo
skupaj preživeli čudovit dan. Gabi mi je na samem
zaupala, da je mami povedala, da jo je očim posilil.
Mami ji je na srečo takoj verjela in ji je rekla, da
zakaj ni že prej povedala. Takoj je šla na policijo
prijavit tega debila in sedaj je že v zaporu. Yes! Samo
naj ga mučijo, le naj. Gabi je sedaj nekoliko lažje,
saj se počuti varneje. Vesela sem za to. Šit. Sranje.
Teo mi je rekel, da mi mora nekaj na samem povedati. Fak.
Rekel mi je, da je zaljubljen vame. Baje, da je že nekaj
časa, ampak mi ni hotel prej povedati. Povedala sem mu,
da mi je on res kot brat in ga imam rada do nebes in
nazaj, ampak da nočem tega prijateljstva pokvariti z
zvezo in da nočem prizadeti Sandija. Teo mi je rekel, da
okej, da ni panike in to, upam, da se res ne bo preveč
sekiral in da bo name gledala kot na nekrvno sestro,
najboljšo prijateljico. Tadej ima punco Marušo. Poznam
jo, ker nam je v gimnaziji paralelka. Super, me veseli,
da je srečen. Pri meni so bili skoraj cel dan in smo se
zopet zelo težko poslovili.
10. 5. 2015
Šit. Ne morem se premikati. Ne morem
nič.
15. 6. 2015
Živijo, Tjašin dnevnik! Tukaj Anna,
Tjašina sestra. Stara sem 18 let in sicer hodim v 3.
letnik klasične gimnazije v Novem mestu. Ne vem, če ti
je kdaj omenila mene, ampak iz vljudnosti te ne bom
brala, saj je to pač osebna stvar in verjetno Tjaša ne
bi bila vesela, če bi te brala. Well, stvar je taka. Ti
je Tjaša verjetno govorila o tem, da je v bolnišnici in
se zdravi za faking anoreksijo? No, pogledala sem samo,
kaj in kdaj ti je pisala na zadnje. To je bilo pred enim
mesecem in ti je napisala, da se ne more premikati. Ja,
takrat je postajalo vse bolj kritično. Ni je več med
nami. Ne morem verjeti. Za vedno je zaspala 16. 5..
Anoreksija je zmagala. Zakaj? Zakaj ta prekleta bolezen
tolikokrat zmaga? Tjaša je imela na koncu le še 38
kilogramov. To ni nič za 16-letno punco, ki je velika
170 cm. Šit. Vsi jo tako pogrešamo, da je
nepredstavljivo. Bom ti sedaj opisala pogreb, saj
verjetno veš veliko o Tjaši in si zaslužiš spoznati
tudi zadnje slovo od nje.
Sandi je bil čisto iz sebe. Še vedno
je. Na pogrebu je skupaj padel. Revež. Res mi je hudo
zanj. Pa sploh nismo vedeli, da imata kaj. Ne more
sprejeti dejstva, da je več ni. Čeprav je z Bleda, je
bil en teden pri njenem grobu. Celo spal je tam. Verjel
je, da se bo zbudila. Sedaj je v bolnišnici, saj je
zapadel v droge in res grozno je.
Teodor. Sranje. Pri nas je, saj se tukaj
počuti varneje. Seveda smo ga sprejeli odprtih rok. Od
njene smrti sploh noče jesti. Meni, da je on kriv za
vse. Fak.
Gabi. Tudi ona sebe krivi za vse. Rekla
nam je, da jo je Tjaša rešila iz največjega sranja v
lajfu (sicer nihče ne ve, kaj je to sranje, ampak ok, se
nas ne tiče), ona pa jo je pustila na cedilu. Poskušamo
ji dopovedati, da ni ona kriva, ampak je težko.
Sara. Ona prav tako ne more sprejeti
dejstva, da njene najboljše prijateljice več ni. Reže
se.
Špela. Ona je imela res lep govor na
pogrebu. V bistvu je bil ta govor v imenu vseh
prijateljev, a je bila ona skoraj edina sposobna prebrati
to. Pa še ona je vmes ogromno jokala in ji je bilo res
težko. Govorila je o tem, kako dobra prijateljica je
bila Tjaša, kaj vse je pretrpela itd.
Tadej. Tudi on je imel govor. Prav tako
čudovit. Tako kot vsi ostali, tudi on neskončno
pogreša Tjašo in se sploh ne more sprijazniti.
Mi, družinski člani, smo tudi čisto
obupani.
Na pogrebu so bili njeni sošolci iz
osnovne šole, prav tako učitelji. Bilo je tudi veliko
učiteljev iz gimnazije ter pa seveda sošolci.
Jaz sem se odločila, da bom po poklicu
klinična psihologinja ter se bom natančneje poglobila v
zdravljenje anoreksije. Še raje pa bom množično
obveščala najstnike o tej prekleti, zahrbtni bolezni,
da ne padejo v to. Napisala sem govor, ki ga bom jutri
predstavila dijakom klasične gimnazije Novo mesto. Bom
ti citirala moj govor, saj vsebuje dejstva ter moje
občutke, moj pogled in moje izkušnje o tej bolezni.
»Anoreksija. Kaj si vi predstavljate pod
to besedo? Ko se s kom pogovarjam o tem, opažam, da
večina ljudi sploh ne ve, kaj to pomeni. Večina mi
odgovori, da je to tisto, ko si preveč suh. Ne, to ni
res. Sploh ne. Nekateri ljudje imajo bolj drobno
strukturo telesa, so suhi, ampak so zdravi. Po drugi
strani pa imajo anoreksijo lahko tudi osebe s primerno
telesno težo in jaz poznam eno takšno osebo. Žal.
Tako, da to niti približno ni anoreksija. Jaz vam ne bom
s strokovnimi besedami opisovala anoreksije, ker ni to
moj cilj. Moj cilj je, da vas naučim, kaj je anoreksija,
kako se spopasti z njo, kako ugotoviti, da ima nekdo
anoreksijo itd. Torej, anoreksija je duševna bolezen, ko
se oseba preobremenjuje s tem, koliko hrane zaužije,
odklanja hrano, ko je že pretirano suha, se ima še
vedno za debelo, skratka ima strah pred debelostjo. Da se
razumemo, kot sem že omenila, oseba ima lahko anoreksijo
tudi ob normalni telesni teži, če ima vse druge znake
anoreksije – strah pred debelostjo. Kdaj pride do
anoreksije? To vam jaz ne morem povedati. Odvisno od
posameznika. Ampak dejstvo je, da je ogromnokrat to
posledica prenizke samopodobe, samozavesti. Moja sestra
je v to zabredla, ker je sprva hotela shujšati 5 kg
(čeprav je imela v redu postavo, primerno telesno
težo), nato ji je želja po izgubi kilogramov vse bolj
rasla in je padla v to bolezen. Naj pa povem, da je bila
ona perfekcionistka in se je zelo, zelo, zelo preveč
trudila za šolo in je bila grozno pod stresom vedno in
dejansko ni imela časa jesti in zaradi stresa ni mogla.
Tako da vam rečem: najprej zdravje, potem pa vse ostalo.
Res. Verjemite meni. Oceno pač popraviš. Zdravja pa ni
tako lahko. Jaz, ko sem bila mlajša, si nikakor nisem
mogla predstavljati, kako ima lahko nekdo anoreksijo,
kako ne more jest. Seveda si nisem mogla, ker sem bila
še premlada in sem zelo rada jedla. Saj, za vas in za
vse upam, da ne boste nikoli ugotovili oz. poizkusili,
kako je imeti anoreksijo. Pa vam bom vseeno povedala, da
boste nekako dojeli, za kaj gre in da je res veliko
težje, kot se komu mogoče zdi. Torej. Sprva hočeš
shujšati kakšen kilogram, da se boš bolje počutil v
svoji koži. Ko shujšaš nekaj kilogramov, želiš vedno
več in več. In čez nekaj časa je anoreksija v tebi.
Ja. Anoreksija ti postane najboljša prijateljica. Ne
govorim neumnosti, to govorim iz prve roke, saj sem se
sama zdravila dve leti in ko sem se jaz nekako pobrala,
to je bilo pred enim letom, je anoreksija v roke vzela
mojo sestro Tjašo. No, zakaj je to pomembno, da ti
anoreksija postane najboljša prijateljica? Zato, ker je
najpomembneje, da če ima kdo od tvojih znancev
anoreksijo, mu maksimalno stojiš ob strani. Veš zakaj?
Dovolite mi, da razložim na primeru, da boste lažje
razumeli. Če boš ti tega prijatelja v teh časih
zapustil, ga ne boš podpiral, ga bo to zelo prizadelo.
In veš kaj bo naredil? Tvoje prijateljstvo bo šel
primerjat z anoreksijo. In anoreksija ga bo vedno
podpirala pri vseh odločitvah, kar se tiče hujšanja.
Prepričala ga bo, da je to zanj najboljše, ne bo mu
dovolila, da zmago (izgubo kilogramov) proslavlja s hrano
itd. Skratka, anoreksija ga bo popolnoma zasvojila in mu
postala najboljša prijateljica. Ja, to gre tako. Ampak
to vemo le tisti, ki smo šli skozi to. Ja, pač
anoreksija je nekakšen začaran krog. Kot sem že na
začetku povedala, vam ne opisujem strokovno te bolezni,
temveč tako, da boste od tega čim več odnesli, vseeno
pa naj vam le omenim, na kaj delimo anoreksijo, saj se mi
zdi to kar pomemben podatek, ker tudi to velikokrat
narobe razumete. Če vas vprašam, kdo ima bulimijo, mi
boste verjetno odgovorili, da tisti, ki bruha. In če vas
vprašam, kdo ima anoreksijo, mi bi najverjetneje rekli,
da tisti, ki strada. Ne, ni tako. Osebe, ki imajo
purgativni tip anoreksije nervoze vzdržujejo nizko
telesno težo s pomočjo bruhanja (pogosto se tudi
prenajedajo), jemanja odvajal ali diuretikov. Na drugi
strani pa imamo osebe z restriktivnim tipom anoreksije
nervoze, katere vzdržujejo nizko telesno težo z
odklanjanjem vseh vrst hrane (s stradanjem), ali pa le
ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero menijo, da
je visoko kalorična. Obenem pogosto pretiravajo s
telesno aktivnostjo. Naj vam nekaj besed namenim še o
zdravljenju anoreksije. Hm, ne vem, kje naj začnem. Res
ne vem, kako vam naj opišem zdravljenje, ker je izredno
težko. Lahko ti pomaga ogromno psihologov, zdravnikov
ali kdorkoli drug, ti moraš do spoznanja, kaj je zate
najboljše, priti sam. Jaz sem imela zelo slabo izkušnjo
s psihologinjo. Res ni bila v redu, prav takšno
izkušnjo je imela tudi moja sestra. Seveda so nekatere
drugačne, to verjamem. Zelo nate vpliva tudi okolica –
starši, prijatelji, sorodniki, sošolci … Jaz se
spominjam, ko mi je enkrat stara mama rekla, da sploh
nisem tako suha, pazi, to mi je rekla, ko sem se zdravila
za anoreksijo. In sedaj vem, da mi je to rekla, ker me je
hotela potolažiti, a takrat me je to zelo prizadelo.
Sedaj se tudi zavedam, kako je trpela družina, saj sem
to videla tudi v času, ko se je zdravila Tjaša. Mami je
morala paziti, da mi ni kdaj slučajno zasmrdela hrana,
morali so biti previdni, da slučajno ne rečejo kaj
narobe. Res, šele sedaj sem to opazila. Enako velja za
prijatelje. In kot sem že povedala, ja, podpora ti
pomeni ogromno, ampak ti moraš sam priti do ugotovitve,
kaj moraš storiti, da bo zate najboljše in kako se
spopasti s tem. Velikokrat je meja med življenjem in
smrtjo že skoraj zabrisana, kot je bila recimo pri meni
in moji sestri, in je odločilna le tvoja odločnost in
volja. Tukaj potem pride delitev na tiste, ki to bolezen
premagajo, in na tiste, ki je ne. Če vzamemo za primer
mene in sestro. Jaz sem to bolezen premagala, torej sem
zmagovalka. Ja, bilo je na meji. Resnično je moje
življenje viselo na nitki. Ni posebnega recepta, kako mi
je to uspelo. Nekako sem se zadnji trenutek pobrala,
spoznala, da pa moje življenje le ima nekakšen smisel,
začela sem se zavedati v kakšni nevarnosti sem. Bilo je
težko. Zelo težko. A zmagala sem. Danes uradno več
nimam motenj hranjenja, kar neuradno pomeni, da mi
zjutraj ni prva misel hrana. Seveda še vedno pridejo
trenutki, ko me zanese, a se poberem. Nekako sem se
naučila obvladovati to bolezen. A ne še popolnoma. Ta
bolezen ima, tudi če jo premagaš, za vedno posledice v
tvojem življenju. Na drugi strani je moja sestra Tjaša,
ki ji ni uspelo. Zakaj in kako vam ne morem povedati. Ni
kaj povedati. Ni bila dovolj močna. To je vse.«
