Glasovalna številka: PR109

Manca Kraševec

TRENUTEK DVOJČIC

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje, PŠ Šmarje - Sap

 

Če so vas že kdaj izključili iz življenja, veste, kaj pomeni biti osamljen. Jaz tega nisem vedela do svojega 14. rojstnega dne. Sem Kaja Vodnar in imam sestro dvojčico, brez katere ne morem živeti. Je srce in duša mojega življenja in imam jo rajši od mame in očeta. Ime ji je Mia in je moja druga polovica. Različni sva si. Zelo. Po videzu in značaju. Kar je dobro, saj bi bilo drugače življenje dolgočasno. Ona je umirjena romantična svetlolaska, ki se igra s punčkami in čarobnimi kočijami. Je učiteljičina ljubljenka in blesti v skoraj vsem. Jaz pa sem razred zase. Odločna, umetniška in modrooka rjavolaska, ki jo starši označujejo kot upornico. Kot črna in bela. Kot jin in jang . Že od rojstva sva se imeli radi. Skupaj sva se igrali, jedli, spali, se smejali, bili bolni, jokali v duetu ... Na vseh slikah sva skupaj. Ko sva šli v šolo, sva si želeli deliti še rutko. A luknja je bila premajhna in prav grdo sva se zagozdili.

Kar vam bom povedala, je bil boleč meč v moje srce. Bil je ponedeljek, ko se je vse začelo.

Ura je zvonila ob 7.00. Odprla sem oči in se zagledala v slike na nasprotni strani sobe. Še isto sekundo sem slišala Mijin alarm in njeno glasno zehanje. Vedno pravi, če se zjutraj dobro pretegneš in glasno zazehaš, boš v šoli bolj sproščen in se boš lažje zbral.

»Dobro jutro, Kaja!« je zaklicala Mia, ko se je pojavila na vratih moje sobe. Zarežala sem se in ji pomahala iz mojega šotora v postelji. Ja, vsako noč si z odejami in igračami postavim šotor.

»Jutro, Mia,« sem zazehala. Prišla je k meni, sedla na mojo posteljo in se nasmehnila. Sedla sem in zakričala: »Prva bom v kopalnici!« In se pognala v dir. Če pogledam nazaj, zagledam ogorčen obraz, ki mi počasi sledi. Pač, taka sem. Umila sem si zobe in se zagledala v svojo podobo v ogledalu. Vame sta zrli dve oceansko modri očesi, pokriti z odejico gostih, temnih trepalnic. Pogladila sem se po svojem nosu. Popravila sem pramen dolgih las, ki mi je silil na oči. Nato sem se počesala. Sem sila natančna oseba. Vsak lasek mora biti lepo spet v dolgi temni kiti, ki je bila značilna zame. Ličenja nisem potrebovala. Zdelo se mi je nepotrebno. Mia pa se vsak dan namaže z maskaro in vazelinom. Ko sem prišla iz kopalnice, je bila že oblečena. Na sebi je imela krilce in belo bluzo. Ustavila sem jo na poti in vprašala: »Te lahko jaz počešem?«

»Ja, prosim. Ne vem zakaj, ampak ne dosežem svojih las,« je zamomljala, saj se je sramovala tega, da se še vedno ne zna počesati. Stekla sem po krtačo in njene svetle ravne lase počesala v ljubek čopek. Za izdelovanje frizure nisem imela ne vem koliko možnosti, saj ima precej kratke lase. Sežejo ji do ramen, a so svetleči in gosti. Ko si je pogladila lase, me je nekoliko otožno pogledala in prijela v roke mojo težko kito, dolgo do riti. Namuznila sem se ob misli, da sem ji kot  9-letna punčka »frizirala« lase. Postrigla sem jo na pank.

Odhopsala sem v sobo in se oblekla v kavbojke in srajco z modrimi črtami. Mia in jaz sva istočasno prišli na hodnik. Dali sva si petko in odšli po stopnicah navzdol. Mami in oči sta ob taki uri že zdavnaj v službi. Vedno vzameva nekaj sadja, ki je v kuhinji. Pojeva ga na poti do avtobusne postaje.

»Kaja, ali veš, da mišje srce udari 400-krat na minuto?« me je vprašala.

»Res? Kje si to izvedela?«

 »Z očijem sva včeraj zvečer gledala dokumentarec o srcu,«je veselo povedala. Takrat je prišel avtobus. Sedli sva zadaj, kot vedno. En sedež naprej je sedel fant s svetlimi kodrastimi lasmi, ki je nenehno pogledoval k nama. Mia se je muzala, jaz pa sem zavijala z očmi. Kmalu je avtobus ustavil pred veliko belo stavbo. Blondinec je še zadnjič pogledal nazaj in se zarežal. Bilo mi je nerodno in sem pogledala v tla. Mia pa se je tiho hahljala.

Prvo uro je bila matematika. Nikoli se ne morem zbrati in rišem v zvezek slike učitelja ali Mie. Morda boste mislili, da sem neumna ali slaba v matematiki. Pa ni tako. Z levo roko dobivam petice in kakšno štirico. Mia prav tako. Vendar ona posluša in si redno dela zapiske, lepe, kar se da.

Danes je gospa Kovač razlagala o enačbah. V zvezku naj bi imeli lično preglednico in nekaj vaj, jaz pa sem narisala ponije in zmaje, zraven male zanikrne preglednice. Poškilila sem k Mii, saj vedno sediva skupaj. V njenem zvezku je polno lepih barv in vse lepo napisano. Ampak stavim, da bi znala ponoviti enako dobro kot ona.

Drugo uro je bila likovna – moj najljubši predmet. Gospa Darinič, ki uči likovno, je stroga in zahtevna. A če narediš po navodilu in se potrudiš, kar žari v tvoji bližini. Risali smo vesolje. In to z ogljem. V glavi se mi je pokazala velika črno-bela slika planetov in zvezd. Točno tako sem tudi skicirala v zvezek. Mia pa je nezadovoljno godrnjala in risala ogromne krompirje ter riž posut po vranje črnem listu. Ob moji sliki je Mia zavistno gledala, učiteljica pa navdušena vzklikala. Upam, da ni slišati prevzetno, ampak slika mi je bila zares všeč.

Domov sva prišli ob 14.00. Naredili sva nalogo. Ker je ni bilo veliko, sva imeli čas, da sva skuhali puding. Ko sva se sladkali, sem predlagala: »Bi šli  pozneje na sprehod?«

»Ja, lahko. Bi šli peš do šole?«

Pokimala sem in vstala.

Obuli sva se in počasi stopali po urejeni in vedno čisti ulici. Vsake toliko je zapihalo, a ves čas je sijalo prijetno sonce. Ko sva prišli do šole, nama je pot prekrižal fant, najinih let ali več. Imel je vodeno modre oči in črne lase. Videti je bil prav grozljivo. Zagledal se je v Mio, ta pa se je vsa pretresena obračala k meni. Sumničavo sem opazovala prišleka, dokler ni spregovoril s pokroviteljsko poudarjenim glasom: »Dan, punci.«

»Dan,« sem zamrmrala.

Mia je buljila vanj, jaz pa sem zavijala z očmi. Hodil je zraven naju, zraven Mie. Videla sem, da jo dela živčno. Priprla sem oči in premerila fanta, ki je z rokami v žepih hodil proti šoli. Ustavila sem se pri oglasni deski. Mia je še kar gledala fanta, ta pa se ji je osladno nasmehnil.

»Ime mi je Max. Kdo si pa ti, lepotička?« je vprašal in si ogledoval svoje pogrizene nohte. Mia je živo zardela in hotela nekaj reči, a je zaprla usta. Namesto nje sem odločno izjavila: »Ona je Mia, jaz pa sem Kaja.« Nisem želela, da bi se sestra počutila osramočeno. Max je pokimal in bral z oglasne deske. Tudi svoje oči sem usmerila k vabilu, ki je viselo.

DRAMSKI KROŽEK

Tisti, ki uživate v dramatiziranju, radi nastopate ali pa si želite le čas zase in za  prijatelje, ste vabljeni naslednjo sredo na dramski krožek, ki bo v kulturnem domu. Seboj prinesite le dobro voljo in prijatelje.         Maja Hribar

Za tiste, ki uživate v dramatiziranju, radi nastopate ali pa si želite le čas zase in s prijatelji ste vabljeni v sredo, 14. 10. , na dramski krožek, ki bo v kulturnem domu. Seboj prinesite le dobro voljo in prijatelje.

Postala sem vznemirjena. To je to. Moram se vključiti v svet. Pogledala sem Mio, če ona misli isto. A prazno je strmela predse z široko odprtimi očmi.

»Mia, bi se prijavili? Bi te zanimalo?« sem vprašala. Mia se je zdrznila in me pogledala. Nato je hitro prikimala. Spet se je oglasil Max: »No, damici, morda se vidimo tam,« je rekel in končno šel stran. Mia je še dolgo gledala za njim. Zaskrbljeno sem jo pogledala.

 »Saj nisi zaljubljena vanj, kajne?« sem zamomljala.

Prvič: Tip je cepec in videti je prav grozljiv. Sploh pa je za celo glavo večji in še eno leto starejši.

Drugič: Mia je moja sestra in ne bo hodila s tem tipom. Čudaška bo postala in pozabila bo name!

Tretjič: Takšna zveza se gotovo ne bi obnesla in ne želim, da bi bila moja sestrica nesrečna.

Mia je še ves dan zardevala in strmela v prazno. Ko sva prišli domov, je šla takoj v sobo in ZAKLENILA VRATA. Resno!? Nikoli ne zaklepa vrat! Ko je prišla domov mami, je bila prav zaskrbljena, ko je videla, da sama sedim pred televizijo. Pred televizijo! Pomislite. Nikoli ne gledam TV-ja. Mami me je ogorčeno gledala. Prišla je bliže in mi potipala čelo. Mislila je, da sem bolna!

»Ljubica, kje pa je Mia? Saj se nista skregali, kajne?« je mami zaskrbljeno zadrdrala. Odkimala sem. Nekako mi je bilo vroče v lica. Nato sem vstala in šla gor.

 Potrkala sem na vrata in vprašala: »Mia? Bi sestavljala sestavljanko New York? Za rojstni dan si jo dobila, pa se je še dotaknila nisi. Bi?«

»Ne vem, Kaja. Ne počutim se dobro. Mislim, zaposlena sem,« sem zaslišala izza vrat. Osuplo sem zrla v vrata. Zavrnjena sem bila. Nisem vedela, kaj čutim. Naj bom žalostna, jezna ali zaskrbljena? Morda razočarana? Užaljena? Ustnica mi je zadrhtela, pomežikala sem. Stresla sem se in poklapano odstopicala v svojo sobo.

Kaj naj počnem? Naj poslušam glasbo? Ne! Vsako sem slišala milijonkrat. Naj pospravim? Oh, tako sem lena. Naj rišem? Nisem imela navdiha. Sedla sem v fotelj in vzela v roke kitaro. Izza vrat sem zaslišala nežne zvoke klavirja. Mia je igrala mojo najljubšo skladbo – Sneguljčico. Poslušala sem melodijo. Čakaj malo. Mia je prezaposlena za igro z mano? Zdaj pa igra klavir! S prsti sem pobrenkala po kitari, da sem preglasila klavir. Igrala sem Čačke, Mijino najljubšo melodijo. Namrščila sem se. Zakaj to počnem? Sem ljubosumna?

»Dekleti, je vse v redu? Mia?! Kaja!?« je iz kuhinje klicala mama. Ker nisem odgovorila, je prišla gor. Neverjetna vztrajnost mam, takrat ko jo najmanj potrebuješ. Zdaj bo spraševala, zakaj sva se skregali. Zaigrala sem še nekaj akordov, nato pa udarila po kitari, da je zabobnelo po vsej hiši.

»Kaja! Tiho!« se je zadrla mami. Stala je pred vrati. Kmalu sem videla njene črne kodre, ki so kukali izza vrat. Pogledala me je s svojimi velikimi rjavimi očmi.

»Kaja? Prosim, povej. Je kaj narobe? Saj veš, da vse lahko rešimo s pogovorom,« je začela, ko se je usedla v fotelj zraven mene.

»Ne, mami. Nič ni narobe,« sem dahnila. Kaj pa misli, da ji bom razlagala o težavah vsake najstnice? Naj ji povem, da v šoli veljava za »piflarki« in čudakinji? Naj ji povem, da Mio osvajajo fantje iz 9. razreda? Naj ji rečem, da imam mozolj na čelu?

Zavzdihnila sem in pogledala stran. Mami me je objela okoli ramen. Naslonila sem se nanjo in ji pritisnila poljubček na lice. Nasmehnila se je in mi skuštrala lase. Nato je odhitela iz sobe.

Medtem ko sem si za silo uredila skuštrane lase, se je pri vratih pokazala majcena pojava. Pogledala sem gor in zagledala šope svetlih las, ki so padali na majhen bled obrazek. Mia.

»Kaj se je pa tebi zgodilo? Si bolna ali kaj?« sem osorno siknila.

»Ne, mami me je razmršila,« je tiho rekla. Ko pa sem pod njenimi modrimi očmi opazila rdeče kolobarje, sem kriknila: »Si jokala?«

»Ne, mislim, ja,« je šibko zamomljala. Zato je igrala na klavir in skušala zadušiti glasove. Vstala sem in jo pogledala v oči.

»Zdaj se me pazi, če se zlažeš!« sem nenadoma v smehu zavpila. »Zakaj?«

»O, Kaja. Ne boš razumela,« je zašepetala in pogledala v tla. A sem razumela. Prav dobro sem razumela.

»Za tistega temnolasega fanta gre, kajne?« sem vprašala. Nisem marala skrivnosti. Še posebno ne med nama. Mia je hudo zardela.

»Ne! Kaj pa misliš?! Seveda ne!« je prestrašeno kriknila. Vedela sem, da laže. Ne zaupa mi.

Tudi prav! Če hoče biti moja prijateljica, ne bo med nama nobenih skrivnosti! Vstala sem in se napotila proti vratom.

»Kaja! Prosim! Razumi, vendar. Ni tvoja naloga, da paziš name. Pa tudi svoje stvari bom sama urejala,« je siknila še ona. Vstala je in me pogledala z ledeno modrimi očmi. V njih so se lesketale solze.

»Mia, če meniš, da ne razumem, mi pa razloži! Rada bi razumela,« sem potožila in se vrnila v fotelj. Pomignila sem s prsti, da bi prišla bliže. Če bi bili stari 7 let, bi se zasmejali in se objeli. ČE BI! Ampak ne.

Mia je zajavkala in zavila z očmi: »Oh, nič! Čisto vse je v redu!« In odvihrala v svojo sobo.

Sesedla sem se na mestu. Še dve uri sem ležala v svojem vijoličnem fotelju. Čutila sem tople solze, ki so mi kot majhni polžki lezli po licih. Tega nisem hotela. Če bi vedela, da se bova sprli, bi bila tiho in bi se brigala zase. Če bi utihnila takrat, se to ne bi zgodilo.

Zakaj sem vedno tako radovedna? Slabo sem se počutila zaradi vsega tega. Negotovo sem vstala in šla proti Mijini sobi. Vem, da zveni trapasto, ampak želela sem se opravičiti. Na vratih je imela plakat. Na njem je bilo 9 sličic. Na vseh je bila sama. Na baletnem nastopu. Med igranjem klavirja. Za prvi šolski dan. Pri recitiranju pesmice. Za 10. rojstni dan. Pri rojstvu. Pri prvih korakih. Čudovite slike. V kotu, čisto majhna sličica, je predstavljala naju, ko se objemava. Ta plakat je bil nov. Verjetno ga je obesila med mojim spanjem. Globoko sem vdihnila in potrkala. Upala sem, da ni več jezna name.

Nihče ni odprl. Potrkala sem še enkrat, tokrat močneje. Namrščila sem se. Nato sem vstopila. Mia ima res lepo sobo. Ozrla sem se po rožnati steni, kjer so na policah ležale slike in nekaj rož. V kotu je stal klavir. Stopila sem do okna. Na mizi je bil list papirja. Nisem se mogla upreti, da ne bi prebrala, kaj piše.

Pisava je bila čudovita in lična. A majhna in težko berljiva.

Kaja!

Oprosti, če sem rekla kaj neprimernega, a vse, kar sem rekla, sem mislila resno. No, skoraj. Šla sem na šolsko igrišče. Lahko se mi pridružiš.

Ne bodi užaljena. Vse je v redu. Več pojasnim, ko se vidiva.

Tvoja sestra, ki te obožuje,

Mia

Mia zmeraj uporablja take hecne fraze, kot bi celo življenje pisala eno dolgo zgodbo. In tako rada mi piše pisma, pri čemer se tako uradno podpiše, da mi gre kar na smeh.

Kako je vedela, da ji bom brskala po sobi? Ima super moči? In bila sem MILO REČENO ganjena, ko sem prebrala pismo. Seveda bi jo rada videla. Kaj sploh še čakam? Ampak ura je devet zvečer. Naj grem zvečer na igrišče? Kdo ve, kakšni ljudje se ob takem času zbirajo na otroškem igrišču.

Nisem vedela, kaj naj storim. Naj grem in se pobotava? Seveda! Saj to je edina pametna odločitev. Ampak bilo me je strah. Zelo. Pogoltnila sem slino in stekla po stopnicah dol. Slišala sem odmevanje televizije iz dnevne sobe. Oči. Mami je šla na jogo. Dvakrat tedensko se hodi sproščat. Obula sem se in stekla ven na temno ulico. Bilo je mrzlo. Pihalo je in ulične svetilke so slabotno sijale. Stekla sem po pločniku.

Čez 20 minut sem prišla na igrišče. Gugalnice so se gugale same od sebe. Slišala sem le škripanje in zavijanje vetra.

»Mia! Mia! Miiiiiaaaa! Kje si?«

 Ojoj! Potegnila me je! Ni je na igrišču! Kaj naj zdaj?! Sama sem tu. In zelo mrzlo je.

Nenadoma sem zaslišala glasove. Pri vhodu v šolo so sedeli trije fantje. Eden od njih je bil tisti lepotec z avtobusa. Ko me je videl, mi je pomahal. Stekla sem stran. A prišel je za mano. Dohitel me je pri cesti.

»Me zasleduješ?« se je zarežal.

»Ne, ne!« sem osupla zanikala.

»Ne?« mi je nagajivo pomežiknil.

Malo sem bila že sita teh šal.

»Kaj pa počneš tukaj tako pozno?« me je vprašal.

»To sprašuješ mene?« sem se namrščila. »Tudi ti si 8. razred. Saj si, a ne?«

»Ja, ampak sem nov na šoli. Letos sem se priselil sem. Morda si mojega brata že videla,« se je namuznil.

»Kdo sploh si?« sem zašepetala.

»Alex. Mislim, da boš moja sošolka. In kaj počneš zunaj ob tej uri?« se je zasmejal.

»Čakala sem sestro. Tukaj naj bi se sestali, pa je ni,« sem utrujeno zavzdihnila. Alex je prikimal. Pogledal me je globoko v oči, kar je v mojem trdem srcu zanetilo iskrico. Srce mi je začelo hitreje biti.

»Tudi jaz imam težave z bratom. Precej naporen je.« Pogledal je v tla in brcnil kamen v ograjo. Ko je zaropotalo, sem se zdrznila.

»Adijo, Alex!« sem zaklicala in stekla stran.

»Adijo. Kako ti je ime?« Stekel je za mano in me prijel za ramena.

 »Kaja. Kaja sem,« sem zaklicala in izginila v temi. Videla sem njegov obris. Stal je tam in gledal v temo. Njegovi prijatelji so se smejali in ga klicali.

Tekla sem vse do doma. Bila sem hudo prizadeta, ker me je Mia tako izdala. Doma sta bili že mami in Mia. Jezno sem ju premerila z očmi. Mami me je začudeno pogledala, Mia pa je pogledala v tla. Stekla sem v sobo. Zdaj mi je šlo že pošteno na jok. Nenadoma sem padla v naval solz. Tulila sem, da je odmevalo po vsej sobi.

Pritekla je mami. »Ljubica? Kaj je narobe? Pogovoriva se,« je zaskrbljeno zašepetala.

Ulegla sem se v posteljo in si pokrila glavo.

»Ne!« sem vpila.

»Si se sprla z Mio?« je sočutno vprašala. Nisem hotela govoriti z njo. Če bi rekla ne, bi vrtala vame, kaj se je zgodilo.

»Ja,« sem momljala. Obrnila sem glavo stran od nje in ušesa prekrila z rokami, da je ne bi slišala. Mami je zavzdihnila in odšla.

Ponoči sem sanjala o fantu, ki je bil obrnjen stran od mene. Imel je zlate kodre. Alex? Obrnil se je. In res je bil on. Smejal se je na vsa usta. V spanju sem se zdrznila. Pogledala sem proti vratom in tam je stal nekdo v beli pižami.

»Mia?« sem zašepetala. Mislila sem, da še sanjam. Pomencala sem oči in še enkrat pogledala. Tam ni bilo nikogar. Namrščila sem se. Vstala sem in pogledala skozi okno. Luna je bila že visoko na nebu in ulične svetilke so sijale. Od nekje se je slišala pridušena glasba. Avtomobilski žarometi in hrumenje so odmevali po uličicah.

Ozrla sem se k mizi in tam je bila ovojnica. Tiho sem jo prebrala.

Kaja!

Vem, da si hudičevo jezna zaradi tega, kar sem storila, a morala sem. Grozno žal mi je bilo in želela sem se pobotati, a nisem vedela, če se hočeš tudi ti. Nisem se hotela osramotiti in sem morala preveriti. Na igrišču me ni bilo, ker nisem vedela, če boš prišla. A si. Oprosti.

Popoldne sem bila v parku. Tam sem srečala Maxa. Bil je tako prijazen. Povabil me je na sok. Komaj čakam! In mislim, da sem zaljubljena. Zares!

Greva jutri vseeno skupaj v šolo?

Tvoja sestrica, ki te obožuje,       Mia

Resnično nisem vedela, kaj naj si mislim. Se spet igra z mano? Sploh pa nisem vedela, kaj naj si mislim, ko je omenila Maxa. Bo res šla z njim? Malo sem bila zaskrbljena. Saj ga komaj pozna. No, saj je dovolj stara. In mami ji je zagotovo dovolila. Skomignila sem z rameni in šla spat.  Zavila sem se v odeje in si naredila šotor. Pokrila sem se z odejico. V trenutku sem zaspala.

Zjutraj sem se zbudila pozno. Bila sem zaspana in glava me je bolela. Tiho sem zastokala in proti svoji volji vstala. Zaslišala sem alarm in glasno zehanje. To bo zagotovo Mia. Čez nekaj sekund je že stala pred vrati moje sobe. Smehljala se je na vsa usta.

»Smem prva v kopalnico?«

»Ja, seveda.«

»Hvala!« je vzkliknila med tekom. Ven je ni bilo 10 minut. Le kaj počne toliko časa? Oblekla sem svojo običajno modro majico in kavbojke. Ko je Mia prišla ven, sem ostrmela. Vedno se je uredila za v šolo, ampak tako naličena ni bila še nikoli. Nad očmi je imela srebrne bleščice, usta pa je imela namazana z vpadajočo rožnato šminko.

»Uau! Nisem mislila bolščati vate, samo ... Tako lepa si! Kdo te je počesal?«

»Sama sem se. In hvala za kompliment. Res ne vem, ampak prijelo me je, da bi se danes bolj lepo oblekla.« Sladko se je nasmehnila in pogledala v tla. Ja, ja! Kar tako se je uredila! Na tisti zmenek s temnolascem gre! Hotela sem pripomniti nesramno pripombo, pa sem se spomnila, da sva se komaj pobotali.

Do avtobusne postaje sva šli molče. Tudi v avtobusu sva bili tiho. Pred nama je sedel Alex in se neumno nasmihal.

»Si ti Mia?« je vljudno vprašal mojo sestro.

»Ja, sem,« je rekla in zardela.

»Jaz sem Alex, Maxov brat. Menda si ga že spoznala,« je sramežljivo pojasnil. Nato je pogledal mene: »O, Kaja! Nisem te opazil. Dobro si se skrila za stol.«

Zdaj sem zardela jaz. Mia pa se je zahihitala.

V šoli sva bili prijateljici, a malce bolj hladni. Mia je med vsakim odmorom hitela v klet čakat 9. razred. Jaz sem zdolgočaseno sedela v razredu.

Imam sošolko Ano. Je ves čas aktivna in živahna. Prijavi se na vsa tekmovanja in je predsednica razreda. Organizira zabave, izlete in šolske predstave in kvize. Ima odlične ocene, ampak nobenih prijateljev. Vsi jo imajo za »piflarko«, ona pa se požvižga na to.

Med odmorom je stopila na stol pred tablo in glasno rekla: »8. a! Malo posluha, prosim! Moja mami organizira dramski krožek. Če se želi kdo prijaviti, naj mi pove, da sporočim mami. Predlagam, da povemo g. Goranu in dobimo iz tega oceno za slovenščino. Ste za?« Nekaj učencev je pritrdilo.

Zamišljeno sem strmela predse, ko je je predme stopila Ana.

»Kaja, oprosti, če se motim, ampak mislim, da bi bila ti ravno prava za to. Tudi Mia lahko pride, če želi. Morda bosta dobili nove prijatelje in se ne bosta več toliko držali zase. Premisli, prosim. Moji mami je pomembno, da jih pride čim več,« je zamrmrala. V njeno presenečenje sem pokimala.

»Ja, rada bi prišla. In mislim, da bom imela jutri čas. Ali kaj veš, kaj bomo igrali najprej?«

»Igrali bomo Lepotico in zver. Čeprav sem precej presenečena, da si privolila. Kje pa je Mia?« je navdušeno vzkliknilo rdečelaso dekle.

»Mislim, da je nekje spodaj v kleti. V zadnjih dneh se je z nekom še posebej zbližala,« sem z nasmehom pojasnila.

Nenadoma so s odprla vrata in Ana je skočila na svoje mesto. Nasmehnila sem se ji. In ko mi je vrnila nasmeh, me je prav pogrelo v prsih. Tako je prijazna.

Vstopil je naš razrednik, g. Goran. Vsi smo vstali in v en glas pozdravili. Zdaj bomo imeli razredno uro. Zraven učitelja je hodil svetlolas kodrast fant širokih ramen in modrih oči. Ko je opazil, da strmim vanj, se je zarežal. Ta smeh bi prepoznala tudi v sanjah. O, ne! Alex! Dekleta so zacvilila, ko je pogledal v njihovo smer.

»8. a, to je Alex Površaj in je vaš novi sošolec. Kje bi rad sedel, Alex?« je z globokim glasom zagodrnjal g. Goran.

 Novi sošolec se je zamišljeno ozrl po razredu, kjer so bila še 4 prosta mesta. Pri meni (kjer je sedela Mia – uh, le kje je), zraven Lane Deinberger, Benjamina Slokarja in v prvi vrsti pred učiteljem. Alex se mi je zasmejal in pokazal mesto zraven mene. Ne, ne, prosim, ne!

»Kaja, zdaj bo Alex sedel zraven tebe,« je brezbrižno zagodrnjal učitelj in se usedel za svojo mizo.

»Ampak, gospod učitelj, tukaj sedi moja sestra Mia,« sem jecljaje pojasnjevala. Učitelj je zamahnil z roko češ ?saj je vseeno?. Nemočno sem zaječala in v naglici začela pospravljati Mijine potrebščine v torbo. Alex pa se je medtem udobno namestil in pripravil svoje stvari na mizo.

Tedaj so se spet odprla vrata in noter je prihitela svetlolasa deklica in sopihala od teka. Moja sestra. Zamomljala je nekaj v opravičilo za zamudo in šla proti svojemu mestu. Sredi poti je obstala. Na njenem mestu je sedel fant z avtobusa. Ledeno me je pogledala. Prav besno. Ojoj. Prijela je svojo torbo in z dvignjeno glavo odkorakala sedet k Lani Deinberger. Čez 15 minut sta se že hihitali neki neumni šali. Počutila sem se odrinjeno. Nožek v mojem srcu je napravil še daljšo zarezo.

Alex se mi je ves pouk smehljal. Komaj sem čakala, da grem domov. Sita sem bila vsega. Ko sem pojedla svoje kosilo, sem sedla v garderobo in čakala Mio. Le kje je? Nato sem se spomnila, da danes ne greva skupaj domov. Zmenek ima.

Nenadoma sem začutila sestrsko skrb. Sama bo tam. Saj ga komaj pozna! Kaj če jo bo kdo ugrabil? Ali pa jo bo Max oropal? Morda pa jo bo … o fuj! Niti pomisliti nočem na to! Moram ju najti. Samo preveriti moram, ali je z njo vse v redu. Nič več. Ne bom uničila zmenka. Ne, nisem ljubosumna. Pač ji je nekdo všeč. Še sreča. Lahko bi bila zanikrna »frajla«, ki je nihče ne mara.

 Za seboj sem zaslišala hihitanje. Obrnila sem se in zagledala Lano in Mio.  Lana jo je previdno česala in skupaj sta se nečemu hahljali.

»Čez 15 minut sem zmenjena,« je cvilila Mia.

»Pohitiva. Ampak boljši vtis boš naredila, če malo zamudiš. Bo vsaj vedel, da ni najpomembnejši na celem svetu. Naj misli, da imaš še druge obveznosti,« je prepričljivo razlagala Lana.

Mia je prikimavala in se hihitala. Odšli sta naprej, jaz pa sem kot okamenela stala pred vrati. Kje bi lahko bila? Le kam jo bo peljal Max?

To ni bilo težko ugotoviti. V mestu je le ena kavarna, ki je hkrati lepa, poceni in ni gneče. Ima razgled na reko in teraso, na katero sije sonce. Kavarna Luna in Sonce.

Ko sem se želela pognati v dir, me je nekdo potrepljal po rami. Za mano je stal Alex.

»Kaja? Oprosti, če te motim. Nekaj sem te želel vprašati. Bi šla jutri popoldne z mano v park? Da mi malo razkažeš okolico.«

»Ne vem. Jutri sem zasedena. Dramski krožek imam.«

»Kaj pa po njem?«

»Velja. Samo zdajle se mi precej mudi. Moram iti. Oprosti.« sem zaklicala in stekla proti kavarni. Med tekom sem podrla mlado mamico z vozičkom.

»Oprostite!«

Vsa zadihana sem se ustavila pred kavarno. Srce mi je utripalo kot noro. Globoko sem vdihnila in pogledala proti njeni terasi. Le kje bi lahko bila?

In že sem ju zagledala. Max se je kar precej uredil. Imel je belo srajco in kavbojke. Pred seboj na mizi je imel steklenico kokakole. Mia pa je ravno prihajala v kavarno. Imela je bluzo in krilo.

Nisem slišala, kaj sta se pogovarjala. A morala sem slišati! Kaj če jo izsiljuje? Da me ne bi prepoznala, sem si nadela sončna očala, kito pa sem skrila pod majico, da je bilo videti, kot da imam kratke lase.  Šla sem mimo njiju, za ograjo. Tam sem počepnila in prisluškovala. V meni se je začela prebujati slaba vest. Zakaj to počnem? Sem res ljubosumna?

Potem sta začela govoriti. Max je bil malce živčen, ona pa še bolj, zato je ob vsaki njegovi besedi zardela kot paradižnik.

»Tako sem vesel, da si prišla!« je kriknil Max, ko je Mia sedla.

»Jaz tudi.«

»Kaj ti naročim? Kokakolo, limonado, kakšen sok?«

»Pomarančni sok, prosim. Zakaj si me povabil?«

»Ne vem. Mislim, tako prijetno dekle si, zato sem te želel bolje spoznati. Nič drugega.«

»Hvala za kompliment. Tudi ti se mi zdiš zelo prijazen.«

»Kakšno naključje, da sta si tudi tvoja sestra in moj brat všeč.«

»Ja, precej. Kaji je tvoj brat zelo všeč, vendar si tega ne upa priznati. Včeraj sva se prav grdo sprli. Prvič v življenju. Resno. S Kajo se sicer zelo dobro razumem.«

»Tudi Alex je ponoči v spanju govoril o njej. Veš, kaj je govoril?«

»Kaj?«

»Citiram: 'Počakaj! Ne odhajaj brez mene! Ne pusti me spet samega! Nočem te ves čas iskati!'«

»Res? Naj povem Kaji? Morda se ji bo zdelo romantično,« se je zahahljala Mia.

Čutila sem, kako so mi zardela ušesa. Mravljinci so mi divjali od stopal do temen. Postala sem živčna in neznana sila me je vlekla stran. Alexu sem všeč! Morda bi si morala priznati, da je tudi on meni. Te oči, lasje in ta nasmeh! Všeč mi je celo način, kako hodi. Neverjetno! Nikoli še nisem čutila kaj takega. Ampak nič se ne bo zgodilo. To bo samo tiha namišljena simpatija, ki sedi zraven mene pri pouku. Ne bo se zgodilo nič takega, kakor se je Mii in Maxu. Ko sva bili stari osem let, sva si prisegli, da se ne bova poročili in da bova za vedno živeli v majhni hiški sredi gozda. Imeli bova mačko ali konja. A to so le sanje. Mia ima fanta in me ne potrebuje več. Sploh pa me bo nadomestila Lana, ki o modi in fantih ve več kot jaz.

Glasno sem zavzdihnila. Nato sem se spomnila, da vohunim in se prestrašeno ozrla okrog, če me je kdo videl. Mia in Max sta se glasno zasmejala.

»Nisem vedela, da si tako zabaven.«

»Jaz pa nisem vedel, da se ti tako lepo smejiš.«

Mia je zardela in se plaho nasmehnila. Od te osladnosti mi je bilo prav slabo. Najraje bi stekla tja, pretepla Maxa in z Mio ter dvignjeno glavo odšla s prizorišča dogajanja. Tega mi Mia ne bi odpustila.

Še enkrat sem ju žalostno pogledala, snela sončna očala in s sklonjeno glavo odšla. Torba je bila težka kot kamen. V glavi mi je odzvanjal Mijin smeh. Sonce mi je žgalo v glavo in bilo mi je neznosno vroče.

Doma sem bila sama v hiši.  Naredila sem nalogo in šla v svojo sobo. Iz omare sem vzela note za kitaro in res na glas zaigrala Mickey Mouse Story. Nato sem si zamislila, da je priletel ptič. Dobila sem navdih za risbo in skladbo. Vzela sem list papirja, narisala črte in violinski ključ. Nato sem napisala čudovito pesem. Tekla je kot voda in žuborela kot ptič. Nasmejala sem se.

Slišala sem, kako so se odprla vrata v pritličju. Mia. Govorila je po telefonu.

»Kdaj? Ob petih? Ne, ne morem. Veš, kako je bilo zabavno. Tako je bil prijazen. Rekel je, da sem prijetna. Ne morem verjeti!« Mia je klepetala še dolgo. Jaz pa sem stal na vrhu stopnic in čakala, da pride gor. Takrat je zazvonil moj telefon:

»Halo?« sem previdno vprašala, ko sem se oglasila.

»Ja? Kaja? Alex tukaj. Motim?«

»Niti ne.«

»Mislil sem, če bi se kaj … ah nič. Pozabi. Pozabi, da sem sploh klical,« še reče in hitro prekine. Začudeno sem strmela v svoj telefon, ko je nenadoma zapiskal: Novo sporočilo!

Zivjo kaja alex tuki. Sori k sm prej prekinu. Ful nerodn mi je blo. Hotu sm te sam  uprasat ce prides kej v park al pa na igrisce. A prides?

Prisežem, da mi je postalo zaradi tega sporočila lepo pri srcu. Sicer pa je Alex res zoprn tip, ki te izziva do konca. Ampak, če dobro pogledaš, je le fant, ki si želi družbe in je sam v velikem, novem mestu. Najraje bi mu takoj rekla DA, ampak sem si prisegla, da z njim ne bom imela nič. Nisem vedela, kaj naj z SMS-om. Naj odgovorim? Kar predstavljala sem si ga, kako sedi ob telefonu in čaka na moj odziv. Moram mu odgovoriti. Tako ali tako ga bom jutri srečala v šoli. Globoko sem vdihnila in začela pisati.

Zivjo Alex. Ne morem priti ven. Imam veliko domace naloge. Se vidiva jutri. Kaja =)

Slišala sem Mijine korake po stopnicah. Še zmeraj se je hihitala po telefonu. Govorila je z Lano. Srce mi je zabrnelo. Kaj se dogaja? Zakaj se je v dveh dneh spremenilo toliko stvari? Skregam se s sestro. Mia se zaljubi v trapastega dedca in gre na zmenek z njim. Sploh pa se spoprijatelji s sošolko, za katero je celo življenje govorila, da je obupna! Kaj me sploh še razveseljuje? Jutrišnji dramski krožek?

Stopila sem na hodnik.

»Mia? Bi sestavljala lego kocke?« sem vprašala.

»Jaz? Ne, mislim, da ne.«

»Ne?«

»Oh, Kaja! Življenje se mi je tako spremenilo, da mi to ni več pomembno.«

»Kaj misliš s tem?«

»Ne razumeš. Legice so otročje.«

»Misliš, da sem otročja, samo zato ker imaš prvega fanta?«

»Glej, spremenila sem se. Pusti me pri miru.«

Pohlevno sem pokimala in se odvlekla v sobo. Ozrla sem se skozi okno. Spodaj je bil park. Skoraj vse klopce so bile zasedene. Zasanjani pari so se osladno objemali. Veter je prinašal

listje, ki je krožilo in plesalo po cesti.

Prhnila sem. Na klopci blizu vhoda v našo hišo je sedel svetlolas fant. Nenadoma se je ozrl. Alex. Neverjetno! Skrila sem se za zaveso. Ampak prepozno. Videl me je in zdaj je začel nakazovati z rokami, naj pridem dol. Divje sem odkimavala.

V sobo je vstopil oči.

»Kaja, miška moja. Bi šli danes na pico?« je prijazno vprašal, ko je prišel k meni.

Skomignila sem z rameni. Nagnil je glavo in me pobožal po laseh. Nasmehnil se je. Nenadoma sem se mu vrgla v objem. Sprva je bil presenečen, nato pa me je začel gladiti po hrbtu.

»Kako si zrasla. Obe sta.«

»O, oči. Veš, kako se je Mia spremenila,« sem zašepetala in planila v jok. Ihtela sem in ihtela v očijevo ramo.

»Saj je vse v redu,« mi je tiho prigovarjal.

»V redu sem,« sem smrknila. Solzo sem obrisala v rokav, nato pa sem se naslonila nazaj na njegovo ramo.

»Saj je vse v redu v šoli, ne?«

»Skoraj.«

»Daj no, veš, da meni lahko poveš vse.«

»No, osamljena sem.«

»Saj ni res. Vedno sem ob tebi, princeska moja.«

»Ne vedno, oči. V šoli ne.«

»Ja, tam pa si tako zaposlena. Sploh pa imaš Mio.«

»Oči, nič ne razumeš. Mia je grozna! Vesoljci so prevzeli njeno telo,« sem momljala.

Oči pa se je le zahahljal in mi zmršil lase.

Še enkrat sem ga objela. Tako ga imam rada. Vedno naredi stvari lepše.

»Oh, oči. Tako te imam rada.«

»Tudi jaz tebe, princeska moja. Tudi jaz.«

»Torej? Ali gremo na pico?« sem hitro vprašala.

»Če želiš. Mogoče veš, kdaj ima mami tisto svojo aerobiko?«

»V ponedeljek in četrtek.«

Pokimal je in vstal. Pogladil me je po licu in odšel iz sobe. Gledala sem za njim. Nato je zazvonil telefon.

»Ja, halo?«

»Ja, Kaja?«

»Ja, jaz sem. Kdo je?«

»Alex. Videl sem te pri oknu.«

»Ja, in?«

»Mislil sem, če bi prišla kaj dol, v park?«

»Nisem rekla, da imam nalogo?«

»Je še nisi končala?«

»Ne. Natančna sem.«

»Aha. Oprosti. Adijo.«

Prekinila sem. Morda pa le nisem osamljena. Nato sem legla na posteljo in privlekla na dan knjigo za domače branje. Strani so tekle kot čas. V treh urah sem prebrala celo knjigo.

Večerjala sem sama, tik pred spanjem. Spila sem še čaj, ki mi ga je pripravil oči. Nato sem šla naravnost v posteljo.

Sedela sem na klopci v parku. Sama. Čakala sem Mio. Pogledovala sem na uro. Nato sem zaslišala rezek oddaljen smeh. Skoraj zloben. Ozrla sem se. Tam je bila. Mia. Naredila sem korak proti njej, a me je ustavila. Njena polt je bila bela kot sneg. Lasje so ji plapolali v namišljenem vetru. Prav tako njena dolga srebrna obleka. Njene oči so bile zlobne. Gledala me je kot odpadek.

»Prišla si. Veš, kako sem te vesela,« sem zašepetala, ko sem jo želela objeti. Odrinila me je. Presenečeno sem zamežikala. Tedaj sem opazila, da ob njej stoji Max. Tudi on je bil bel in zloben. Na sebi je imel črno obleko in srajco, kot bi šel na ples. Mio je objel okoli ramen in jo poljubil. Naredil je tisti pravi, filmski poljub. Ko se je obrnila k meni, se mi je zlobno in privoščljivo nasmehnila. V srcu me je stisnilo. Prizadeto sem jo pogledala.

»Ne glej me tako,« je siknila.

»Mia, kaj se ti je zgodilo? Zakaj si taka?« sem zastokala.

»Nihče te ne potrebuje!« je zavreščala. Max jo je z zlobnim smehljajem spremljal s pogledom.

Nato sta se obrnila in odšla. Ostala sem sama.

Sredi noči sem se zdrznila in se zbudila. Zavedala sem se mrzle postelje in plišastega zajčka, ki sem ga tako stiskala, da sem ga skoraj zadušila. Sanje so bile, samo sanje. Spomnila sem se Mijinega demonskega obraza in tistega predrznega poljuba. V oči so mi stopile solze. Zatrla sem jih z blazino. Čez nekaj minut sem spet zaspala. Začele so se druge sanje. Lepše.

Sedela sem na travi. Zraven mene je bil bel volk. Nisem se ga bala. Celo želela sem si njegove bližine. Objela sem ga. Pobožala sem ga za ušesi, nato pa obraz zakopala v njegovo belo dlako. Bil je prelep občutek. Najlepši. Nato sem se zagledala v njegove modre oči. Kot da bi jih nekje že videla.

Zjutraj se sanj skoraj nisem več spomnila. Tiste prve pa so mi ostale v spominu. Ko sem se pripravila, da bi šla v šolo, je bila ura šele 6.50. Pokukala sem v Mijino sobo. Svetlolaso dekle je spalo. V spanju je nekaj mrmrala.

»Mia, Mia,« sem šepetala. Nenadoma je odprla oči in srepo zastrmela vame. Prestrašeno sem odmaknila glavo in se ritensko umaknila korak nazaj. Vrnila sem se v sobo in se oblekla.

Ko sem stopala po ulici in opazovala avtomobile, ki so brezbrižno drveli mimo mene, sem nekoga zagledala na avtobusni postaji. Obrnjen je bil stran od mene, a se kljub temu vedela, kdo je. Svetlo zlati lasje so se mu rahlo kodrali na glavi. Naslonjen na klop je bral knjigo. Nato se je obrnil, kot bi vedela, da sem tukaj. Svoje sinje oči je usmeril v moje in se mi prijazno nasmehnil. Negotovo sem mu nasmeh vrnila.

»Živjo,« sem rekla. Pokimal je in potrepljal sedež zraven njega, naj sedem nanj. Gledala sem za ovinek, kdaj bo prišel avtobus. Ko sem se obrnila k Alexu, sta se najina pogleda srečala in čutila sem, kako sem zardela in se nerodno nasmehnila.

Čez nekaj minut je pripeljal avtobus. Ko sem med preslikavanjem kartice pogledala voznika, se mi je zdelo, da je precej naveličan službe. V glavo je bil rdeč in besno je stiskal zobe. Po čelu mu je polzela kapljica potu in oči so se bliskale kot strela. Če bi bila v njegovi koži, bi se strinjala z njim, saj so po avtobusu divjali in vpili srednješolci.

Spomnila sem se, da sem šla danes na en avtobus prej. Ko sem si iskala sedež, so začeli fantje otročje tuliti in žvižgati. Vsa rdeča v obraz sem se usedla zraven okna. 

Ko sem v razredu že sedela na svojem mestu, se je začel pouk. Pogledala sem na Mijin sedež in videla, da je prazen. Kje je Mia? Pa saj sem jo zbudila. Namrščila sem se in pogledala skozi okno, kot da jo bom videla, kako vsa zasopla teče čez šolsko dvorišče. Potem bo prihitela v razred in se g. Goranu pol ure opravičevala zaradi zamude.

Ko sem se ozrla proti tabli, sem prestregla Alexov pogled. Pretvarjala sem se, da nisem ničesar videla, a on se je vseeno nasmehnil. V srcu me je prijetno pogrelo. Stresla sem z glavo, da bi pregnala nepovabljene misli.

G. Goran je nekaj zdolgočaseno momljal.

Nenadoma je nekdo potrkal. Vsi pogledi so se zasukali proti vratom. Tam je stala drobna pojava. Namesto zlatih las spetih v čopek, je bil tam snop suhe slame. Namesto bleščeče modrih oči, so bile tam samo rdeči, zatečeni zublji. Maskara se ji je razmazala, kot da bi jokala. Tudi grozdno vijolično šminko, ki jo je za božič dobila od tete Magde, je razmazala vse do nosu. Bila je podobna moji 5-letni sestrični Šami, kadar pije ribezov sok. A najhujše, kar sem videla, niso bili niti slamnati lasje niti rdeči zublji namesto oči in niti grozna šminka. Pod očmi je imela temno sive, nezdravo globoke podočnjake. Zaskrbljeno sem jo premerila z očmi, a je brezbrižno odvihrala mimo mene na svoj stol.

Tudi učitelj je opazil strašljivo različico moje (sicer popolne) sestre. Zmajal je z glavo in se napotil proti njej: »Glej, Mia, res da si že v osmem razredu, ampak to ličenje je pretirano. Prosim, da greš na stranišče in si spereš te bojne barve s sebe. Videti si obupno.«

Vijolično je zardela in odvihrala. Nekaj fantov se je hihitalo. Lana, Mijina nova prijateljica, jih je jezno premerila za očmi. Vsaj to nama je skupno. Učitelj jih je s pogledom umiril.

Učitelj je nadaljeval svoj monolog, ko so se čez nekaj minut spet odprla vrata in vstopila je Mia. Brez ličil je bila videti kot majhen otrok. Nedolžna, sramežljiva in boječa. Lana se ji je spodbudno nasmehnila, ko je sedla zraven nje. Ko se je ozrla, sem ji namenila prijazen nasmeh, a je ostala resna. Preostanek ure smo govorili o spreganju glagolov.

Ko sem prišla domov, je bila mami že doma. Čudno. Po navadi pride ob štirih ali petih. Govorila je po telefonu.

»Andreja? Jaz sem, Alenka. Kako si?« je govorila moja mami.

»Slišala sem za poplave. Kaj boste zdaj?« je klepetala. »Ne bodi sramežljiva. Zalilo vam je hišo in razneslo elektriko. Ti in otroci potrebujete prenočišče. Vem, da spite v kulturnem domu, ampak hotela sem ti reči, da lahko pridete sem. Dovolj je prostora. Kavč in obe sobi za goste sta prosti.«

Ostrmela sem. Mami je povabila teto Andrejo in mojega bratranca in sestrični k nam. Juhu! Moja teta Andreja je mamina mlajša sestra in je precej čudaška. Dva od njenih treh otrok sta posvojena. Moja sestrična Šami je iz Namibije in je stara 5 let. Ima črno kožo in ljubke črne kodrčke, spete v kitke. Njen brat Lucas je iz Los Angelesa in je star 7 let. Andrejina prava hčerka pa je Katja. Kati, na kratko. Stara je 8 let in je včasih precej zoprna. Ošabna je in nesramna do Šami. Odkrito povedano, imam najraje Šami. Kadar pride k nam, jo primem za črno ročico in greva na sprehod do šole. Ves čas me gleda s svojimi velikimi rjavimi očmi in mi s svojim glaskom pripoveduje o različnih dogodivščinah. Prava suhica je. Tudi Lucas je ljubek, svetlolas in razigran fantek. Najraje igra nogomet. Uživa, kadar je on glavni. Rad ukazuje Šami. Katja pa je rjavolasa, namrgodena deklica, ki neprestano joka. Obožuje svetleče stvari. Včasih je res zoprna. Ampak rada imam vse tri. Vedno komaj čakam, da pridejo. Če bi bila možnost, da bi prespali pri nas, bi dala celo svojo kitaro. Zato sem proseče pogledala mami in goreče prikimala.

Nato sem se spomnila, da je sreda, in želela sem obiskati Anin dramski krožek. Ko sem vstopila v ogromno stavbo, je bilo vse tiho. Le oddaljen smeh. Ko so mi za trenutek pred oči zaplavale sanje, me je zmrazilo. Ponovno sem zaslišala smeh. Stopala sem po hodniku naprej. Previdno in počasi. Nisem vedela, kam vodi, in nisem se želela se izgubiti.

»Kaja!« je zaklicala neka deklica.

Ta glas sem prepoznala. Bila je moja sošolka Ana. Negotovo sem se nasmehnila. Prijela me je za roko in stekla do konca hodnika, do dvorane. Videla sem vsaj 500 škrlatnih sedežev. Oder so zakrivale rdeče zavese.

Na prvih sedežih je sedela rdečelasa ženska z očali, ki je bila na las podobna Ani. Zraven nje so sedele tri dekleta, od katerih sem poznala le eno. Bila je Pia iz 7. razreda. Včasih sva skupaj hodili v glasbeno šolo.

Visoka rdečelaska je vstala in se napotila proti meni.

»Mami,  sem ti rekla, da pride! Kaj ni takšna kot Disneyjeva lepotica?« je kričala Ana.

»Ana, pomiri se. Ja, čisto prava bo. Ampak najprej poglejva, če ima kaj igralske žilice,« je rekla in se obrnila k meni. »Ti si Kaja Vodnar, kajne? Ana že ves teden govori o tebi. Poznam tvojo mamo. Kar sedi semle. Bo tvoja sestra tudi prišla?«

Skomignila sem z rameni.

Ja, to je Anina mami. Tudi Ana rada klepeta.

»Bomo kar začeli? Ali še koga čakamo?« je zaklicala Maja, da je odmevalo po vsej dvorani.

Nato sem slišala znan glas. Mia. Bila je nekje blizu.

Zagledala sem jo, kako je tekla skozi vhod v dvorano. Maxa je držala za roko in ga dobesedno vlekla proti odru.

»Živijo,« je hitro pozdravila.

Maja je prikimala in pomignila, naj prideta bližje.

»Jaz sem Mia Vodnar in to je Max Površaj. Oprostite za zamudo,« je zasopihala, kot bi tekla. Spogledala se je z Maxom in se namuznila. Nato ga je prijela za roko in stekla na oder.

Ozrla sem se proti odru in gledala Mio, ki je na odru plesala in se na glas krohotala. Ostala dekleta so se smejala, zato sem se jim pridružila.

 »V redu, smo vsi? Vam je termin v redu? V sredo ob 14.00? Začeli bomo s prvo vajo. Morda kdo ve, kaj je osnova igranja? Pretvarjanje?« je vprašala in se ozrla proti nam. Bili smo tiho.

»Ne? Pantomima. Pretvarjanje, da si nekaj ali nekdo in ostali morajo vedeti, kaj predstavljaš. Bi rad kdo igral prvi?«

»Jaz! Jaz bi, prosim!« je zavpila majhna blondinka Karin. Maja je prikimala in ji pomignila, naj začne.

Stekla je po odru in za njo so bili še drugi. Nato sem prišla na vrsto jaz. Ojej. Kaj naj naredim? Aha, že vem. Predstavila bom nekoga, ki ga dobro poznam. Mio.

Globoko sem vdihnila in pogledala občinstvo. Zaprla sem oči in se vživela v osebo. Odprla sem oči in že sem bila skoraj Mia. Hodila sem na njen način. Gledala sem kot ona. Smejala sem se na njen način. Bil sem ona.

Gledalci so zajeli sapo. Vedeli so, kdo sem.

»Mia!« je nekdo zaklical. Bil je Lan.

Prikimala sem in sedla zraven Maje. S široko odprtimi očmi je strmela vame.

»Kako si to naredila?« je razburjeno vprašala.

»Nič takega ni. Samo nekako sem se vživela vanjo,« sem pojasnila.

Maja je pokimala in se namrščila. Vedela sem, da ni zadovoljna z odgovorom.

 »Odlični ste bili. Vsi. Zdaj boste dobili dialoge in do naslednjič vadite, da ga boste zaigrali. Bo šlo?« je veselo vprašala Maja. »Dobro. Prva lekcija bo govor. To je zelo pomembno, zato dobro poslušajte.« Ozrla se je k nam.

 »Govor mora biti jasen in razločen. Predvsem pa glasen. Veliko ljudi zmotno misli, da je smisel igranja v tem, da spreminjajo glas in se ?afnajo?.«

Njen vesel visok glas se je spremenil v globokega. Bilo je zelo smešno.

 »Veste, tudi to lahko naredite, ampak samo pod pogojem, da res glasno in razločno govorite. To je res samo pika na i.«

»Zakaj pa je govor tako pomemben?« je vprašala visoka črnolaska Pia.

»Ker s tem gledalcem poveš, kaj želiš izraziti. Da te dobro slišijo in razumejo, kaj govoriš, pa moraš govoriti ...?« nas je vprašljivo pogledala.

»Glasno in razločno,« smo jo dopolnili. Anina mama se je nasmejala do ušes.

»Tako je. Upam, da ste se naučili kaj novega. Zelo pridni ste bili. Vam je bilo všeč?«

»Jaaaa!« smo zavpili.

»Boste pozabili na dialoge?«

»Ja … Neee!« smo spet zaklicali in se zavedali svoje zmote.

»Ne pozabite večkrat prebrati, da se vam ne bo zatikalo.«

Stopila je do sedežev, kjer je imela svojo torbico in ven vzela polo listov. Ko sem v roke dobila svojega, sem prebrala kaj piše. Besedilo mi je bilo všeč.

Doma me je čakalo presenečenje. Nikoli si ne bi mislila, da bo to naredil.

Prišla sem domov in stopila v kuhinjo, da bi spila kozarec vode. Sedla sem na stol in pogledala naravnost v očija, ki je sedel nasproti mene. Počasi se je nasmehnil in rekel:

»Kako si, princeska?«

»Še kar, ti?«

»Pogrešal sem te. Skoraj nič več te ne vidim. Ves čas si v sobi. Kaj sploh počneš tam gori?«

Čakaj malo, to je res. Kaj sploh počnem dolge ure v svoji sobi? Poleg risanja, igranja na kitaro, pisanje skladb in poslušanje glasbe? Mislim, da sploh še nisem našla svojega Jaza. Spomnim se, kako je očijeva sestra Terezija ves čas govorila, da, če iščeš rešitev, moraš zapreti oči in se osredotočiti na problem.

Globoko sem vdihnila in zaprla oči. Oči se je tiho zahihital. Tudi moja usta je prekril nasmeh. Osredotočila sem se, da iščem svoj Véliki Jaz.

Nato je prodorno pozvonilo. Zdrznila sem se in prestrašeno pogledala okoli sebe. Hitro sem vstala in se opotekla k vratom. Odprla sem jih in zagledala nekoga, ki ga nisem pričakovala.

Pred vrati je stal … uganite kdo. Alex. Z znanimi modrimi očmi je strmel vame. Celo počesal je svoje zlate kodre.

Vprašljivo sem ga pogledala in se umaknila, da je lahko vstopil.

»Živjo. Upam, da te nisem zmotil,« je tiho rekel.

»Ne, ne. Nič ne motiš. Zakaj si prišel?« sem ga vprašala in ga pogledala v oceansko modre oči, v katerih so se zrcalile iskrice.

»Včeraj si rekla, da bova šla v park. Drži?« je namrščeno vprašal. Hitro sem prikimala. Ne morem verjeti, da sem pozabila.

»Ja, takoj bom!« sem zaklicala in stekla po stopnicah navzgor. Švignila sem v kopalnico in si razdrla kito. Čeprav imam ravne lase, so se mi zaradi kite skodrali. Počesala sem jih v dva debela čopa.

V ogledalu sem se prepričala, da nisem umazana. V redu sem.

Ko sem prišla po stopnicah navzdol, sem zalotila Alexa, ki se je pogovarjal z mojim očijem.

»Eee, kam pa greva?« sem negotovo vprašala.

»Kamor boš hotela. Vrniti se morava do 18.00. Lahko greva še na sladoled,« je brezbrižno odgovoril.

Pokimala sem.

Ko sva odhajala čez vrt, sem se ozrla nazaj in videla, da je oči dvignil palec in mi v mislih zaželel »srečno«.

Med stopanjem po ulici sem začutila, da sem živčna. Počutila sem se natanko tako kot v tretjem razredu, ko sem morala pred celo šolo prebrati svoj spis in zaigrati neko melodijo na kitaro. Zelo nelagodno.

V parku sva sedla na klop. Prijeten sonček mi je sijal na oči. Ko sta se najina pogleda srečala, sem zardela in oba sva pogledala stran. Kratko se je zasmejal in tudi sama sem se nasmehnila. Nisem vedela, kaj naj rečem, ker nisem hotela izjaviti kaj čudnega.

»Si ti že od rojstva tukaj? Ali ste se preselili?«

»Ne, od vedno sem tu. Kje si pa ti prej živel?«

»Sladoled! Bi enega?« je zaklical in stekel do stojnice  sladoledom. Nasmejana sem stekla do njega.

»Kakšnega boš?« me je vprašal, ko se je obrnil k meni.

»Lubenico, prosim,« sem prosila. Ko je plačal, sva sedla na klopco in izvedela sem, da je njegova najljubša žival volk, barva bela, številka 1, hrana sladoled ali čokolada, pijača kokakola in šolski predmet zgodovina.

Nato je še on meni zastavljal vprašanja in povedala sem mu, da imam rada zebre, turkizno barvo, številko 3, lubenico ali čokolado, da rada pijem limonado in da imam najrajši likovno.

Nasmehnil se je in pokazala svoje bele zobe. Nato je pokimal.

»Kul očeta imaš,« je rekel in se zarežal.

»Kako lahko to določiš po tistih nekaj stavkih, ki sta jih spregovorila,« sem pripomnila in se nasmehnila.

»Res je prijazen. Moj niti približno ni bil tako zabaven,« je zamrmral in spustil pogled v tla.

»Kakšen pa je bil tvoj oče?« sem tiho vprašala in ga pogledala v oči.

»Raje ne bi govoril o tem, ker je zapleteno,« je zamomljal in spet pogledal v tla.

 Čutila sem, kako mi je vročina hušnila v obraz. Obrnila sem se stran, da ne bi videl mojega vijoličnega obraza.

»Ali igraš kakšno glasbilo?« je živahno vprašal. Navdušeno sem prikimala.

»Ja, že peto leto igram kitaro. Kaj pa ti? Nisem te videla, da bi kaj igral.«

»No, ja. Max je včasih igral kitaro in sem malo znal. Zdaj pa ne več.«

»Bi rad igral? Poznam glasbeno šolo, ki je zelo dobra in poceni. Bi te zanimalo?«

»Morda. Moral bi še razmisliti. Kaj pa drugače?  S čim se ukvarjaš izven šole?«

»Veliko stvari je. Igranje na kitaro, risanje, poslušanje glasbe, pisanje skladb, branje. Vsega po malo. Ti?«

»Pišeš skladbe! Res? Hudo!« je zaklical in me občudujoče gledal. »Kako pa?«

»Saj ni težko. Poznati moraš tone in tonske višine. Potem naključne note zlagaš skupaj in to je to. Preprosto je.«

Pokimal je in me gledal, da mi je bilo kar nerodno. Pogledala sem stran in, da bi zapolnila tišino, vprašala:

»Bi šla še malo naokoli po mestu?«

Alex je prikimal in vstal. Potem sva se odpravila po ulici naprej in se sprehajala po starem mestnem jedru.

»… nato pa je tako kihnila, da je vse svečke odneslo po mizi. Pravzaprav je zamahnila z roko, ampak je bilo videti, kakor da je to naredila zaradi kihanja. Veš, kako smo se smejali.«

Razlagala sem mu anekdoto o Mijinem 8. rojstnem dnevu. Z nasmehom na ustih in iskricami v očem me je poslušal.

»Potem pa smo jo jedli kar z mize! Vsepovsod je bilo polno čokoladne torte!« sem se smejala.

Hodila sva drug ob drugem in si ogledovala trg. Nenadoma se je s svojo roko dotaknil moje in me držal. Ustavila sem se, pogledala najini prepleteni roki in njegove tako resne oči.

Držal me je za roko! Res me je držal za roko! O moj bog! To je neverjetno! Zadržala sem dih, če jo bo spustil. Tega nisem želela. Hotela sem, da me tako drži do konca življenja. Njegova velika topla roka prepletena z mojo majhno hladno ročico. Nato se je nasmehnil in mi popravil pramen las z oči. Zopet sem zadrževala dih. To sem videla v filmih. Kadar fant stori to, te bo poljubil. Nekaj trenutkov sva stala obraz pri obrazu. Nato pa sva šla naprej. Do naše ulice sva molčala. Res ni bilo potrebno govoriti. Najini pogledi so povedali vse. Šele pred vhodom v našo hišo sva spregovorila.

»Ti je naše mesto všeč?« sem ga vprašala.

»Ja, čudovito, ravno prav veliko in staro ter zanimivo. Lepo sem se imel,« je pokimal.

Nato je stopil k meni in me objel. Začudeno sem stala, nato pa sem ga objela še jaz. Zdel se mi je tako ranljiv.

»Mislim, da bom zdaj imel razlog, da ostanem v tem mestu,« je šepnil. Njegovega stavka nisem razumela.

»Adijo, se vidiva v šoli!« sem zaklicala in stekla v hišo. Ko sem pogledala skozi okno, je še vedno stal tam in zrl v našo hišo. Pa naj stoji tam do polnoči, če hoče, sem si mislila. Zagrnila sem zaveso: »Kajaaaaaa!« je nekdo zaklical z visokim glaskom. Bila je moja sestrična Šami. Oblečena je bila v rožnato oblekico, črne kodrčke pa spete v dva čopka.

Vrgla se mi je v objem. Pogladila sem jo po malem hrbtu. Bila sem navdušena! Počepnila sem in jo pogledala v velike črne oči:

»Živjo, Šami! Kako si?«

»Dobro sem, hvala,« je hitro odgovorila.

»Ali sta Lucas in Kati tudi tu? Pa teta Andreja?« sem razburjeno vprašala.

Šami je prikimala in me prijela za roko. Joj, te njene majhne rjave tople roke. Zvlekla me je v zgornje nadstropje. V prvi sobi za goste sta bila ona in Lucas, v drugi Andreja in Kati. Šamijina postelja je bila pogrnjena s svetlo oranžnim pregrinjalom, Lucasova pa s svetlo modrim z nogometnimi žogami (itak). Svoje stvari sta zložila v majhno omaro blizu vrat.

Sedla sem na Šamijino posteljo in vzela nasmejano deklico v naročje. Ljubko se je smehljala in kazala svoje bele mlečne zobke. Pobožala sem jo po laseh in ji poklonila nasmeh.

»Živjo, Kaja,« je medtem  rekel Lucas. Obrnila sem se k njemu in rekla:

»Lucas? Ti lahko rečem Luka? Prosim? Bolj slovensko se sliši in lažje je izgovoriti. Kako si? Vama je udobno?«

Skomignil je z rameni in prikimal.

»Kajči? Greva lahko na igrišče? Prosim?«

Z velikimi ljubkimi očkami me je prisilila, da sem se nasmehnila in pokimala.

»Kajči? Kje je Mia? Nisem je še videla danes,« je dodala in zlezla z mojega naročja. Prijela sem jo za ročico in jo odpeljala v Mijino sobo. Ko sva vstopili, je ravno delala nalogo. Čeprav so bila vrata odprta, sem potrkala in dvignila je pogled.

»Šami! Kje si bila toliko časa? Joj, kako si zrasla! Koliko si zdaj stara?« je kriknila Mia. Vstala je in stekla k nama. Namenila mi je globok pogleda, skoraj žalosten, bi rekla. Nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo.

Šami ji je stekla v objem. Luka pa je otožno stal zraven vrat. Ko ga je Mia pogledala, se je pridružil skupinskemu objemu.

»Lepo, da so prišli, kajne?« sem tiho rekla. Moja sestra pa je pokimala in se prijazno nasmehnila.

»Ja, že zelo dolgo jih nismo videli. Lukec, kje pa je Kati?« je vprašala malega nagajivčka. Ta je skomignil z rameni in se namrščil.

Kati je oboževala Mio. Vedno je hotela, da jo moja sestra naliči, ji namaže nohte in jo počeše. Katja je vedno želela preizkusiti Mijine in moje obleke. Meni ni bil všeč njen odnos do Šami. Pa tudi tako cmerava je bila. A jo imam vseeno zelo rada.

Čez nekaj časa sem slišala krik. Prestrašila sem se, da se je komu kaj zgodilo. Stekla sem v sobo za goste, od koder je prihajal zvok.

Na postelji je sedela majhna koščena deklica z mišje rjavimi lasmi. Oblečena je bila v ozke hlače in nosila je torbico. Sedela je na postelji in se kremžila ter kričala. Bila je moja prava sestrična Kati.

»Živjo, Kati, kaj je narobe? Zakaj jokaš?« sem tiho vprašala in pokleknila zraven nje na tla.

»Mami ni tukaj, pa sem jo klicala, ker ne morem sama dvigniti kovčka in ne morem preobleči postelje,« je potožila in se naveličano vrgla na svojo čisto, nepreoblečeno posteljo. Globoko se zavzdihnila in jo vprašala: »Ti jaz pomagam?«

»Mhm,« je zamomljala v potrdilo, sedla na stol in iz torbice izvlekla majhnega plišastega samoroga, si ga prislonila k licu in me otožno gledala.

Med preoblačenjem njene postelje sem jo pogledala in vprašala: »Kako sta si lahko pa Lucas in Šami preoblekla posteljo?« Nakremženo me je pogledala in se pritožila: »Ja, njima je pomagala tvoja mami. To ni pravično.«

Skomignila sem z rameni, ko je v sobo pritekla Šami.

»Kati, Kati! Kašno posteljnino imaš!? Pokaži!« je zahtevala mala navihanka in stekla h Kati.

Ta jo je gledala z odporom.

Med večerjo je tekla debata o novih gostih. Sama sem molčala in vsake toliko pogledala k Mii. Ona mi je  vračala plašen pogled in ni vedela, kaj naj naredi. Ko sem pojedla, sem stekla v svojo sobo. Tam me je na telefonu pričakal kup SMS-jev.

Kaja poklic me. (Alex, zagotovo.)

Pozdravljeni clani dramskega krozka! Ne pozabite na liste! Lp, Maja HribarJ

Kaja, hvala ker si prisla na krozek. To mi veliko pomeni. Ana

Kaj se greš?!!! (Sploh mi ne pade na pamet, kdo bi to lahko napisal.)

 

Ponoči sem dobro spala. Kar naprej se mi je sicer zdelo, da Šami joka ali da pred vrati stoji Mia. No, ja, me vsaj zombi Mia ni več obiskovala. Še dobro, ker so bile to najgrozljivejše sanje, od kar pomnim.

Zjutraj je bila Šami seveda prva pokonci.

»Kajči, Kajči! Zbudi se! V šolo greš!« je kričala in me z majhnimi prstki  božala po ličku. Široko sem zehala in se utrujeno nasmehnila mali deklici, ki je nepotrpežljivo skakljala poleg moje postelje.

Ko sem bila čez 15 minut že oblečena in počesana, sem čakala Kati in Luko. Ko se je Luka prikazal v srajčki in frajerskih hlačah, je Mia narejeno zažvižgala: »Uau, Luka! Kakšen frajer si! Vse punce bodo letale za tabo!«

Luka jo je resno pogledal in videti je bil tako uraden, da sem se morala nasmehniti. Tega Mia ni spregledala in je rekla: »Prisrčen je, a ne?« Pokimala sem in se ozrla proti stopnicam. Kje se obira Kati?

Kmalu je veselo priskakljala v rožnati oblekici z bleščicami in s svetlečim napisom. Z rame ji je visela torbica z resicami in malo mucko. Opazila sem, da ima nekaj srebrnih bleščic. Njeno rožnato bleščilo za ustnice se je svetilo v jutranjem soncu.

Namenila sem ji vprašujoč pogled in dvignila obrvi. Nato je Mia planila v krohot.

»Ojej, Kaja! Zdajle si izgledala kot mami! Veš, kako smešna si bila!« Z iskricami v očeh sem opazovala njen smeh in skoraj sem že mislila, da se je vrnila prava Mia.

Negotovo sem si grizla ustnico in odvrnila: »Pridite, pozni bomo. Avtobus odpelje čez 5 minut. Pohitimo!«

In stekli smo na cesto. Slišala sem hrumenje avtov, ki so divjali mimo nas, topotanje Lukasovih čevljev z lučkami, cingljanje in tresenje Katjine torbice ter Mijino zadrgo, ki se je premaknila ob vsakem koraku.

Na avtobusu sem sedela z Lukasom. Na vsak način je hotel sedeti ob oknu, jaz pa sem mu (malce nejevoljno) kot starejša sestrična pustila. Momljaje mi je pripovedoval, da bi morali imeti ta petek tekmo, ampak je odpadla. Jaz sem mu kimala, čeprav nisem vedela, kaj sploh govori.

Begale so me naslednje stvari:

Kdo mi je napisal sporočilo, v katerem je napisal, kaj se grem?

Ali je zdaj Alex moj fant? Upam … Verjetno ne …

Ali sva se z Mio pobotali?

Ali sem zaljubljena? Mislim, da.

Kaj mi Alex skriva!?

V šoli me je grozno bolela glava. Poskušala sem se zamotiti z neko knjigo.  Niti opazila nisem, da je Mia že spet izginila. Tudi skrbelo me ni, ali sta se bratranec in sestrična vključila v družabni del šole. Cele odmore sem vzdihovala zaradi glavobola in nos molela v knjigo.

Več sošolk se je skušalo pogovarjati z mano, ampak so kmalu ugotovile, da nisem družabna. Zavijale so z očmi in me gledale na tisti sarkastični način: Halo?! Kaj pa je s tabo?!

Ana me je z velikimi očmi boječe opazovala. Tudi ona je bila z nosom v knjigi, le da je previdno pogledovala k meni.

»Kaja? Nekam žalostna si videti. Kaj je narobe?« me je vprašal nekdo in potrepljal po hrbtu. Bila je Mia.

»Jaz? Ne, jaz sem v redu. Le glava me boli,« sem potarnala in se na kratko nasmehnila ter začela vnovič brati.

 Vedela sem, da moja sestra stoji zraven mene in me čudno gleda. Potem je skomignila z rameni, dvignila glavo in odšla. Sedla je k Lani. Spet sta se hihitali. Hrepeneče sem ju gledala, saj sem si želela, da bi bila na Laninem mestu jaz.

Doma sem točno osemkrat prebrala tekst za dramski krožek. Dvakrat ali trikrat samo zaradi pomnjenja besedila, petkrat pa s poudarki in spremenjenim glasom.

Zvečer, po nalogi, sem se s Šami igrala spomin in Črnega Petra. Luka in oči sta v garaži igrala namizni nogomet, Andreja in moja mami  sta klepetali, Kati in Mia pa sta se ličili in česali. Pravzaprav smo bili zelo srečna družina.

Ampak še zmeraj sem nekaj pogrešala. Morda bi morala jaz narediti prvi korak, da bi bili z Mio spet prijateljici.

»Kaja! Sploh me ne poslušaš!« je zakričala Šami. Zdrznila sem se in jo pogledala. Nato sem vprašala: »Ja? Kaj si rekla?«  Deklica je se je zasmejala in v šali zavzdihnila.

»Vprašala sem te, če sta lahko par tudi osliček in konjiček, ker sta skoraj ista?«

»Na! Goljufivka mala!« sem v smehu zaklicala in vstala. Šami je to razumela, kot da bi se rada lovila po stanovanju in se pognala v tek. Presenečena sem zaklicala: »Čakaj! Ne teci po hiši, Šami!«

Ampak ona se je le navihano zasmejala in stekla po stopnicah navzgor. Zavzdihnila sem in ji s težkimi, počasnimi koraki sledila po stopnicah. Slišala sem topot njenih copatkov in smeh.

»Ne moreš me ujeti!« je klicala in mi mahala.

»Le čakaj, da te dobim!« sem ji narejeno grozeče odvrnila. Ona pa se je le smejala. Nenadoma je izginila za vrati in nisem je več videla. Zadihana sem se ustavila. Hotela sem jo prestrašiti, tako da bi skočila izza vrat. Prav predstavljala sem si njen vrisk in smeh.

Nato sem zaslišala zamolkel udarec. In jok. Vpitje pravzaprav. Hudo sem se prestrašila. Zastalo mi je srce v telesu. Stekla sem do vrat in na mojo grozo ugotovila, da je ostri rob vrat krvav. Pogledala sem na tla in tam je ležala Šami. Iz rane na čelu ji je tekla kri.

»Maaaammiii!« sem zavpila na vse grlo. Spodaj je nevedno kuhala gobovo juho in ni vedela, kaj se je zgodilo zgoraj.

»Šami! Šami! Si v redu?« sem vpila. Na srečo sem bila v svoji sobi in je blizu vrat ležala volnena jopa, ki sem jo dobila od dedka za 12. rojstni dan. Z njo sem pokrila dekličino rano. Kos blaga je v trenutku popivnal veliko krvi. Spomnim se le še maminih zgroženih krikov, ko je našla na tleh dve deklici in ena od njiju je na čelu krvavela. Potem sem omedlela.

Pozneje so mi rekli, da ne prenesem krvi. To je malo težko verjeti, saj se mi je omedlevica pojavila prvič.

Ko sem se spet zavedla sebe in okolice, sem potrebovala nekaj trenutkov, da se mi je vrnil spomin na pretekle dogodke.

»Kaj se je zgodilo?« sem ponavljala. K meni je pritekla Mia.

»Kaja, zbudila si se! Končno! Kako si?«

Sestra je pogledala v tla in z obema rokama prijela mojo roko. Opazila sem, da se je ugriznila v ustnico in debelo pogoltnila slino. »Šami je že na poti v bolnico. Čakaj, da pokličem mami.«

»Ne bo treba,« je nekdo rekel. Ozrla sem se v kodrasto črnolaso lepotico, ki je z velikimi lešnikovimi očmi zaskrbljeno strmela vame. Moja mami Alenka.

»Kako se počutiš, ljubica?« me je tiho vprašala in sedla na stol, na katerem je sedela Mia, ki je pravkar odšla.

»Dobro. Vsaj mislim. Zelo me boli glava.« sem ji odgovorila.

»Zdravnik je bil tu, veš? Rekel je, da si bila v šoku.«

Hitro sem dihala in moje srce je razbijalo, kakor da bi hotelo skočiti iz prsi. Do večera sem ležala v postelji in »se smilila sami sebi«. Za večerjo sem vase spravila samo čokoladni piškot in skodelico čaja. Sploh nisem bila lačna.

Zvečer dolgo nisem zaspala. Bilo mi je vroče, tako da sem bila čisto mokra od znoja. Obračala sem se in obračala. Tanka odeja se je kar lepila name.  In preganjale so me grozne sanje. Bili so kratki prebliski nesreče.

Približno ob 8.00 je v sobo prišla Mia.

»Jutro, Kaja. Vidim, da si že zbujena. Si dobro spala? Danes gremo k Šami v bolnico, zato se hitro obleci. Zajtrkovali bomo po poti. Oči je rekel, da se bomo ustavili v kakšni pekarni in kupili žemljice.« Nato je spet sedla na stol zraven mene, vzela moje roke v svoje naročje in vprašala: »Kaja? Si v redu?«

»Glava me boli, če to misliš,« sem tiho dejala.

»O, boga. Bom rekla mami, da ti da nekaj proti glavobolu.«

 »Sva zdaj spet najboljši prijateljici?« sem šepnila, sedla in jo pogledala v modre oči, ki so se bleščale.

Moja sestra dvojčica se je kratko zasmejala, da me je zmrazilo. Upam, da nisem bila videti prestrašena.

»Saj nikoli nisva nehali biti! Od kje ti ta ideja, prismoda? Seveda sva najboljši prijateljici! Za veke vekov. Se spomniš?«

Ko je izrekla verz, ki sva si ga prisegli vsako noč pred spanjem, so me preplavili spomini zadnjih dni.

»No, pomislila sem, ker se zadnje dni sploh ne druživa in ker me je nadomestila Lana. Pomislila sem, da morda nisva več najboljši prijateljici.« sem zadrdrala.

»Morda pa imaš prav. Ker sem ta teden morda malce pozabila nate. In mislila sem, da si jezna name. Mislila sem, da si zavistna in …« je zamrmrala in natanko sem videla, da so ji v oči stopile solze.

Odmaknila se je od mene, divje zamežikala in si s hrbtno stranjo dlani obrisala oči.

»Res?« sem vprašala in verjetno sem bila slišati zelo začudeno.

»Mhm,« je zamomljala v potrdilo.

Nato je v sobo (spet) vstopila mami.

»Kaja! Ali še nisi oblečena?!« Obrnila se je k moji sestri in jo okarala: »Mia, kaj ti nisem rekla, da ji reci, naj se obleče, ker gremo? Spodaj vaju čakam, vidve pa tule v pižami kramljata.«

Zmajala je z glavo in z rokami nakazala, naj pohitiva. Skočila sem iz postelje in oblekla toplo trenirko ter puhasto roza pulover, ki ga Šami obožuje.

V kopalnici sem si umila zobe in obraz ter razčesala vozle v laseh. Naredila sem si dva čopa, nato pa odhitela v vežo, kjer me je čakala moj družina.

Čez nekaj minut smo se ustavili v pekarni Štručka in kupili nekaj žemljic, dva slanika in eno kajzerico. Bili so še topli in okusni. Med vožnjo smo molčali. Oči je nekajkrat poskušal načeti zabavno temo, pa mu ni uspelo.

Točno ob 9.00 smo prispeli pred veliko belo stavbo, pred katero je bilo parkiranih več avtov.

»Dekleti, iščita sobo G6. V tej sobi je Šami,« je že petič rekla mami. A oči jo je našel prej in je mami dražil, če bo dobil poljub za nagrado. Nasmejana sta se poljubila. Mia se je zahihitala, jaz pa zavila z očmi.

Andreja je tiho potrkala na vrata in jih odprla. Previdno je pokukala skozi špranjo na vratih in počasi vstopila. V sobi so stale tri postelje.  Na eni je ležala mala Šami in gledala skozi okno, na drugi prikupna blondinka in na tretji majcena deklica z rjavimi kodri.

Teta Andreja je stekla k svoji hčerki in jo objela: »O, ljubica! Samo, da te spet vidim! Kako si? Kaj je rekla medicinska sestra?«

Temnopolta deklica se je nasmehnila in mi pomahala, ko me je videla. Nato se je obrnila k svoji mami in ji odvrnila: »Rekla je, da mi bodo šive odstranili čez dva tedna in da bom jutri lahko šla domov. Mami? A veš, da imam mavec? In da bom lahko risala gor!« je zaklicala Šami.

Njena mami se je smejala do ušes in zadovoljno kimala.

»Hočem, da Šami pride domov!« je zajokala Kati. Andreja ji je obrisala nos in jo objela.

»Ja, saj bo prišla jutri, Kati. Ne jokaj,« jo je pomirila moja teta.

Nato se je spet oglasila bolnica na postelji: »Mami, poglej! To sta Anja in Nika,« pokazala je na deklico z dolgimi svetlimi lasmi. »To je Nika,« in pokazala na drugo deklico v sobi, ki je pomahala. »In to je Anja.«

»Se dobro razumete?« sem tiho vprašala, ko sem si upala stopiti bližje. Nekako sem se krivila za to, kar se je zgodilo.

»Mhm. Zelo prijazni sta,« je rekla Šami. »Kaja? Mi lahko nekaj narišeš na mavec? Prosim?«

Pokimala sem in iz mizice na sredini sobe vzela nekaj barvic in flomastrov. Šami je stegnila gleženj izpod odeje na stol. Pokleknila sem na tla in začel risati. Zraven klavrne hiške, pod katero je bila podpisana Anja, je bila mala muca, ki jo je narisala Nika.

Jaz pa sem naredila napis OD KAJE ZA ŠAMI v obliki grafita, ki so ga obkrožale zebre.

Moja sestrična je samo govorila »oh« in »ah«, čeprav risba za moje pojme ni bila nič posebnega.

Nato me je Šami tako močno objela, da nisem mogla niti dihati. Narejeno sem zakašljala, kakor da se dušim, in ona se je otroško zasmejala.

»No, no. Šami mora počivati!« je rekla Andreja. Nato se je obrnila k Šami, »Pridi, ljubica. Lezi v posteljo, zapri oči in počivaj. Ko boš prišla jutri domov, hočem, da si zdrava kot ribica, velja?«

Mami je pomignila proti vratom in s tem nakazala vprašanje 'Gremo ven?'.

Naš kraj je čudovito mesto. Sprehajali smo se po pločniku in klepetali. Šli smo tudi na sok in sladoled. A večino časa sem molčala in gledala v tla. Luka je očiju razlagal o njegovem nogometnem klubu, mami in teta Andreja sta klepetali o nekih zavarovalnicah, Kati in Mia pa sta klepetali o čednem fantu iz Katjinega razreda.

Brcala sem kamne na pločniku in razmišljala.  Jaz sem bila kriva za Šamijino nesrečo. Vem, da mi nihče tega ne bo pritrdil, a čutila sem tako. Jaz sem starejša in odgovornejša. Pa tudi bolje vem, kje so na vratih ostri robovi. Pa majhnega otroka bi morala ustaviti, saj mi je mami velikokrat prepovedala dirjati po hiši.

Zavzdihnila sem in brcnila plastenko, ki je ležala na tleh. Zaslišala sem, kako je Mijin klepet potihnil. Kati je stekla naprej in se obesila Andreji na roko, Mia pa je zaostala in hodila poleg mene, brcala kamenje in gledala v tla.

»Lahko greš naprej in se pogovarjaš s Kati, če hočeš. Jaz sem v redu,« sem rekla tiho in zvenela bolj čemerno, kot sem v resnici bila.

Moja svetlolasa sestra je zavzdihnila in prešerno dejala: »V vsem tem času, kar te poznam, sem se samo ene reči naučila tako dobro, da bi res lahko rekla, da obvladam!«

Šlo mi je na smeh, a sem glasno prhnila.

»In katera stvar je to, Chuck Norris?!« sem rekla s posmehom v glasu, čeprav me je od srca zanimalo, kaj je hotela reči. Prav zadrževati sem se morala, da se nisem radovedno ozrla k njej. Zaenkrat sem še igrala čemerno najstnico.

»Kaja, mislim, da dobro veš, kaj želim reči,« je rekla tiho, me prijela za brado, da sem se zazrla v njene ledeniško modre oči z neštetimi vzorci in črticami.

»No, kaj?« sem spet rekla s posmehom. Sama pri sebi sem se čudila, zakaj se nisem vdala temu trenutku dvojčic ali sestrskemu preblisku, kakor je temu včasih pravila mami.

»Kaja! Nehaj s tem tonom! Saj veš, da ga sovražim!« je vzkliknila  napol v smehu.

»Ja, vem,« sem tiho zamomljala in pogledala v tla.

»Kajči, se spomniš trenutka dvojčic?« me je vprašala. Ali mi lahko bere misli?!

»Ja, spomnim se,« sem tiho rekla in pogledala v stran. Brcnila sem debel kamen, ki je ležal na pločniku in zadela Kati v gleženj. Ko je zavpila svoj »Hej!!!« se je obesila mami za roko in jamrala.

»In?!« je rekla Mia in z rokami zaokrožila, češ naj nadaljujem.

»To je bil najin trenutek … ko sva … hmmm,« sem momljala. Mia je glasno zavzdihnila in s poudarjenim glasom nadaljevala.

»Kajci, naučila sem se, morala sem se. Ker skrivaš svoja čustva in želela sem vedeti, kaj čutiš. Vedno vem, kaj se ti plete po glavi. Nimam super moči, ampak to znam razbrati s tvoje obrazne mimike. Torej, zdaj ko tako strmiš vame, predvidevam, da si presenečena. In prej – vem, da si premišljevala o Šami,«

»Aja?« sem reka zdolgočaseno, čeprav me je stvar hudo zanimala.

»Ja, Kaja. Vem, da te zanima, zato prooooosim poslušaj. Ne počuti se krivo, bila je nesreča,« je rekla resno in se mi spet zazrla v oči, da sem se počutila trapasto. Kot v kakšnem limonadastem filmu.

Ne počuti se krivo, bila je nesreča! Ne počuti se krivo, bila je nesreča! Ne počuti se krivo, bila je nesreča!

To bo postal najbolj priljubljen stavek moje družine.

Moj najljubši odziv na ta stavek: kimanje. Tudi tokrat sem rahlo pokimala.

Res sem se počutila boljše. Kot bi slabe misli odpihnilo stran, sem  bila boljše volje.

Čutila sem, da je Mia kar zažarela. Z roko v roki sva se podali naprej, po pločniku. Sledili sva odraslim, ki so se smejali in pogovarjali. Čeprav sva jih slišali, se sploh nisva zavedali njihove prisotnosti. Bili sva v svojem svetu, svetu trenutka dvojčic.

Mami in oči sta se ozrla nazaj in se namuznila, ko sta videla dve dekleti, ki počasi hodita za njimi, se držita za roke in zamišljeno gledata predse.

Zvečer sem zaspala kot ubita. Takoj, ko sem se ulegla v posteljo, sem zaspala. Zjutraj sem se zbudila zgodaj. Res zgodaj. Ob 6.00. Ko sem se oblekla, sem čutila potrebo po svežem zraku. Hotela sem iti ven, na sprehod. In sem šla. Zunaj je bilo že svetlo in skoraj sama sem bila v celem mestu. Le nekaj avtov je zdrvelo mimo mene.

Ne da bi vedela, sem zavila v park. Hodila sem med drevesi, opazovala mogočne krošnje, poslušala najzgodnejše ptice in razmišljala.

Sploh več ne vem, kaj je res in kaj ne. Čudno je vse skupaj. Kaj je z mano ta mesec? Prepir z Mio, nesreča s Šami, drama, Alex … Alex ...

Vse skupaj je bilo tako oddaljeno, da sploh nisem vedela, ali je res. Pogledala sem levo in tam zagledala klopco, na kateri sva sedela z Alexom. Med deskami je bil vrinjen majhen šopek marjetic. Kot bi jih nek malček nabral za mamico, ona pa jih je zataknila med deske na klopco.

Usedla sem se in vzela šopek v dlan. Če bi bila tu z mano Mia, bi se hihitala od vznemirjenosti. Šopek sem vrtela v dlaneh in s prsti gladila že skoraj uvela stebelca. Prislonila sem ga k nosu in povohala cvetlice. Čeprav vem, da marjetice nimajo nobenega posebnega vonja, so mi dišale po medu. In ljubezni?

Zamežikala sem in vstala.

 Kot majhna senca sem se pomikala po mestu in odšla domov. Vsi so še spali. Vrgla sem se na posteljo in … ne boste verjeli ... nazaj zaspala!

Tokrat sem sanjala nekaj nenavadnega. Čudaška sem, ni kaj pripomniti.

Sedela sem na tisti klopci, na kateri sem zjutraj našla marjetice. Samo sedela sem tam in poslušala klasiko. Mislim, da je bil Debussy. Skoraj ležala sem na klopci. Potem sem se zavedala, da nekdo stoji ob meni. Ozrla sem se in videla, da je Alex. Samo jokal je. To mu ni bilo podobno. Vstala sem, on pa se je odmaknil dva koraka nazaj.

»Ne smeš! Ne smeš! Prosim, ne. Pojdi, prosim!« je javkal in se sesedel na tla.   

»Alex, jaz ... Kaj ti je? Zakaj? Kaj se dogaja?« sem prestrašeno kriknila.

»Volk! Volk me obvladuje! Lahko te napade!« je kričal in se držal za srce, kot da dobiva srčni napad.

»Nič ne razumem, Alex! Nobenega volka ni, sama sva! Kaj je narobe?« sem vpila in čutila, da me grabi panika.  

»Obsedlo me je, Kaja! Ne pusti Maxu, da bi bil z Mio,« je še zajavkal, potem pa omedlel.

»Kaja! Zbudi se! Kaj ti je!? Hej!«

Ko sem odprla oči, sem se v kavbojkah in majici zvijala na preprogi. Mia se je sklanjala nadme in klicala moje ime.

Ko sem se zavedala, sem videla njene modre oči, prežete s strahom in začudenjem.

»O, Kaja! Mislila sem, da si umrla!« je dahnil in sedla na stol.

»Moja glava,« sem momljaje ponavljala.

»Kaja, spala si oblečena. In na preprogi. In ura je 12. opoldne. Kaj ti je?!« Zmajevala je z glavo in mi pomagala vstati.

»Bleda si kot zid in oči imaš čisto rdeče. Si bolna?« me je spraševala. Odkimavala sem, čeprav me je glava bolela kot hudič. In oči so me pekle. Počutila sem se povoženo kakor mravlja, če nanjo zapelje tovornjak.

 »Vsaj obraz si umij. Videti si kot zombi,« mi je zašepetala. Slišala sem pogovor iz dnevne sobe.

Res sem bila kot zombi. Še huje: zombi – vampir. Skremžila sem se. Če bi se v ogledalo pogledala pred kakšnim tednom, bi videla veselo, malce zaskrbljeno deklico, s kostanjevimi lasmi do pasu in temnomodrimi očmi.

Danes pa sem bila videti kot zombi. Imela sem rahlo rdeče oči, kot bi se jokala v spanju. Debelo sem pogoltnila slino.

Ko sem si z vodo splakovala obraz in upala, da bom boljše, sem razmišljala o svojih čudnih sanjah. Po navadi so sanje zamazane in trapaste, a te, ki pripovedujejo o ljudeh, ki jih poznam, so zelo jasne in si jih zapomnim za vse življenje.

Kot bi imele sanje nekakšen pomen. In jaz naj bi bila na to opozorjena. Ne. Preveč je filmsko. Morda bi morala vprašati Alexa. Me zanima, če bi se mi smejal. Ne, seveda se mi ne bo smejal. Saj on je Alex. In ne kakšen divji tečni Matej iz našega razreda.

Morda bi ga morala poklicati. Nisem vedela. Nisem vedela, kaj naj storim. Vem samo, da je nekako povezano z Alexom, Mio, Maxom in mano. Ampak kako? In zakaj je Alex jokal? To moram raziskati!

Počesala sem se in spustila lase tako, da so mi zastrli obraz in me skrili. Skoraj bi padla po stopnicah. Opotekla sem se po kuhinji in skoraj padla čez stol. A v kuhinji ni bilo nikogar. Razgledala sem se naokoli in si popravila lase. Na mizi je stal krožnik, na katerem je bil kruh namazan z marmelado. Zraven je bil listek z napisom KAJA. Pojedla sem pojedla svoj zajtrk.

Na vhodnih vratih sem našla sporočilo, na kateremu je pisalo, da so šli odrasli po Šami v bolnico. Žalostno sem zavzdihnila, saj sem želela iti z njimi. Le zakaj je Mia ostala doma?

Ko sem ležala na postelji v sobi in zrla v strop, mi je zapiskal telefon, da imam štiri neodgovorjene klice. Vstala sem in preverila. Ana je klicala 2x, Alex 1x in mami 1x. Skomignila sem z rameni in poklicala Ano.

»Kaja? O, kako sem vesela, da si poklicala! Zakaj te ni bilo v šoli? Mia je nekaj na hitro rekla, da se ne počutiš dobro, ker ste imeli včeraj nekaj s tvojo sestrično. A si v redu? Ti prinesem zvezke?« je rekla z robotskim glasom.

»V redu sem, hvala. In jutri mi lahko daš zvezke v šoli, prosim,« sem hitro rekla.

»Alex je spraševal, kje si. A si zaljubljena v njega? A si?« je navdušeno spraševala.

»No, jaz ... Ne vem … Mogoče čisto malo,« sem zajecljala in hudo zardela, čeprav Ane ni bilo v sobi.

»Že vidim, kako je to! Nič ne govori! Že vse vem. Kaja + Alex pa srček vmes!« se je hihitala po telefonu.

»Ne, to pa že ne!« sem protestirala, a moja sošolka se je samo smejala in govorila: »Ja, saj vem. Saj vem,« in se še naprej divje hihitala.

Nato se je zresnila in kar naenkrat začela govoriti z resnim, skoraj žalostnim glasom.

»Ko smo že pri Alexu … Danes so ga morali okrog 11. ure odpeljati v bolnišnico. Videla sem, kako se je po tleh kar zvijal od bolečin. In jokal je. Resno. Ne lažem. Vsi sošolci so videli. In vpil je nekaj čudnega, kot ''Ne, pojdi stran!'' ali ''Odidi, prosim!''. Zdelo se mi je, ne samo meni, ampak celemu razredu, da je omenil tvoje ime. In to večkrat,« je zaskrbljeno razlagala.

»Kaj?! A res?! Kdaj si rekla, da je bilo?« sem razburjeno zajecljala.

»Okoli 11. ure. Ne vem več točno. Kot da bi ga bolel želodec ali pa da bi mu nekdo trgal čreva. Ogabno. In videti je bilo grozno. Mislila sem, da bo bruhal,« mi je resno povedala. Nato sva bili nekaj časa tiho.

»In kje ste bili? Mislim, omenila si, da so bili vsi tam,« sem po nekaj sekundah tišine vprašala.

»Na šolskem igrišču. Ves razred je bil tam razen tebe, Mie, Benjamina Slokarja in Anje. Z Lauro sva šli malo na gugalnice, potem pa so se vsi zbrali pred šolo. V krogu. Zanimalo naju je, kaj se dogaja in sva šli pogledat. Ležal je na tleh in se zvijal. Najprej so se vsi smejali, kot da bi mislili, da pleše break dance. Začel je kričati in jokati. Vsaj zdelo se mi je, kot da joka. Verjetno se mi je samo zdelo. In ko so ga naložili v tisti rešilec, se je tako upiral, kot da bi ga napadel roj čebel,« je razlagala.

                                                                   

Že pol ure si razbijam glavo z mislimi. Ali je možno, da so moje sanje in tole z Alexom nekako povezane? Nisem bila prepričana, saj se mi je zdelo preveč filmsko.

Vse na meni je kričalo, da ga moram poklicati. In kaj če je še vedno v bolnici? Kaj če mi ga ne bodo dali na telefon? Kaj če ne bo hotel govoriti z mano? Predstavljala sem si ga, kako leži na bolniški postelji in nekaj momlja v telefon. Navsezadnje bi verjetno hotel, da ga pokličem.

V roke sem ponovno vzela telefon. Prsti so se mi tresli in ko sem na ekranu zagledala njegovo ime, me je stisnilo pri srcu. Zaprla sem oči in globoko vzdihnila. Moj prst je bil že na gumbu KLIČI.

Nenadoma je pozvonilo.

»Kaja! Šami je doma! Šami je doma!« je vpila Mia, ko se je pognala po stopnicah navzdol. Odvrgla sem telefon in ji sledila.

Šami se je nagajivo smejala in vsem kazala svoj mavec. Celo medicinska sestra ji je nekaj napisala. Živahno je skakala po hiši in bila sem vsa na trnih, da ne bo še kam padla in se udarila.

                                                                     

Zvečer sem brala knjigo in povsem pozabila na Šami in Alexa. Bilo je skoraj tako kot včasih. Nisem imela gradiva za premišljevanje.

V sobo je planila Šami in se usedla na moj stol s koleščki ter se zapeljala po sobi. Nato pa je padla pri vratih, kakor je dolga in široka.

»Šami! Si v redu?« sem kriknila in spet se mi je dvignil adrenalin.

»Av,« je zamomljala in se z dlanjo pogladila po hrbtu.

»Joj, kako sem se ustrašila. Mislila sem, da bomo spet hiteli na urgenco,« sem rekla in jo zaskrbljeno pogledala. Ampak na njenem obrazu ni bilo tistega obžalovanja, ampak rahla jeza. Toliko kot jo majhna ljubka črnka premore.

»Zakaj vsi pazite name, kot da bi bila iz porcelana?« je vzkliknila in me očitajoče gledala.

»Mislila sem, da boš kam padla,« sem zamomljala.

»Nisem več dojenček!« je zavpila in se vrgla na mojo posteljo. Zbegano sem jo opazovala.

»Vem, da nisi, samo …« poskušala sem izboljšati svoj položaj. Sestrična je vzdihnila.

»Mami mi je rekla, da si žalostna, ker misliš, da si ti kriva za moj bumbum,« je spet povedala normalno. Nato mi je zlezla v naročje. Ostala sem tiho.

»Nisi ti kriva, Kajci,« je rekla tiho in me močno objela.

                                                                    

Zvečer sem šla pred računalnik. V pogovorih je bil (presenetljivo) tudi Alex.

KAJAV8a: Živjo!

LegoCITY8a: živjo. Kk si?

KAJAV8a: Dobro. Ti? Ana je neki rekla, da si bil danes…Eee

LegoCITY8a: A ji verjameš?

KAJAV8a: ???!!!

LegoCITY8a: Zdej sm v redu.

KAJAV8a: OK. Fajn. Kaj je sploh bilo?

LegoCITY8a: Alergična reakcija.

KAJAV8a: Kakšna?

LegoCITY8a: Ne vem, kako se reče.

KAJAV8a: Aha. Samo po Aninem opisu je bilo kaj več od alergične reakcije.

LegoCITY8a: J pretiravajo LOL

KAJAV8a: aja? Kaj se e pa po tvojem mnenju zgodilo?

LegoCITY8a: Trgal me je v trebuhu, pa sem padel po tleh.

KAJAV8a: Baje ni bilo samo to. Ana je rekla, da si jokal in kričal. Ter omenil moje ime.

LegoCITY8a: Ne morem verjet, kako eni polepšajo stvari.

KAJAV8a: Torej ni res?

LegoCITY8a: Samo solzile so se mi oči.

KAJAV8a: Fantje pa res nočejo NIČ priznati! ;)

LegoCITY8a: Samo povem kot je bilo. BDW zakaj pa TEBE v petek ni bilo v šolo?

KAJAV8a: Sestrična je imela krvavo nesrečo in…sem doživela blažji živčni zlom. :D

LegoCITY8a: Aja? A si TI jokala? Pa klicala moje ime med nesrečo? ;))

KAJAV8a: NEEEE! Od kje ti pa to?!

LegoCITY8a: To je zanimalo tebe, Vodnarka :D

KAJAV8a: Kaj te briga.

LegoCITY8a: Prideš v šolo jutri?

KAJAV8a: Ja, zakaj?

LegoCITY8a: Samo vprašam.

KAJAV8a: Dons zjutraj se mi je sanjalo o tebi.

LegoCITY8a: O meni? Uf, sem pomemben.

KAJAV8a: Utihni!

LegoCITY8a: Oprosti.

KAJAV8a: No, zelo čudne sanje so bile.

LegoCITY8a: U, me že zanima. Kaj si sanjala?

        Vedno sem si želela fanta, ki bi me vprašal, kaj sem sanjala.

KAJAV8a: Obljubiš, da se ne boš smejal?:(

LegoCITY8a: Svečano obljubljam ;D

KAJAV8a: No, bila sem v parku in poslušala klasiko.

LegoCITY8a: Uau! Zanimivo! Punca, ki posluša klasiko! Katero pa, mimogrede? Debussy-ja?

KAJAV8a: Nisem še končala! Ampak ja, mislim, da je bil Debussy.

LegoCITY8a: Lepo. Nadaljuj.

        He he he, res ga je zanimalo.

KAJAV8a: Potem si prišel ti in jokal.

LegoCITY8a: Zakaj zdaj ves svet misli, da se cmerim na vsakem vogalu?!

KAJAV8a: A lahko končam?! No, ja. Ne spomnim se preveč podrobno, a vem da si me svaril pred nekim volkom, ki ga,  mimogrede, ni bilo v bližini. Na koncu pa si menil tudi Mio in Maxa. Mogoče veš, zakaj se gre?

LegoCITY8a: Niti sanja se mi ne. Eee, kdaj si rekla, da si to sanjala?

KAJAV8a: Ob 11.00-ih ali 12.00-ih zjutraj. Zakaj?

LegoCITY8a se je odjavil iz Klepetalnice.

KAJAV8a: Kje si?

KAJAV8a se je odjavil iz klepetalnice.

 

Kako sem bila jezna! Kar šel je! In zdelo se mi je, da mi nekaj skriva.

                                                                

Tekel sem po gozdu. Nekdo mi je sledil in tekel sem za življenje. Čeprav so me bolele sprednje noge, nisem hotel odnehati. Moram jo zaščititi! Tekel sem in tekel.

Na jasi sem srečala svojega brata. Imel je črno dlako in ko me je zagledal, je zadovoljno zastrigel z ušesi. Povohal sem zrak in vedel, da nisva sama. Pridružil se mi je v teku. Njegov rep me je boleče zadel v stegno. Nezadovoljno sem zarenčal.

Blato na klancu je drselo, a moji kremplji so se zarili v mokro listje. Bil sem hitrejši, zato sem  brata sem prehitel za 10 metrov.

»Pohitiva!« sem zarenčal proti črnemu volku, ki me je končno dohitel. Čutil sem strah in paniko. Pred očmi sem imel njeno ranjeno krhko človeško telo.

»Ljubiš jo,« je rekel brat. Stavek je izrekel kot vprašanje.

»Ni pomembno. Rešiti ju morava,« sem revsknil. A pred kom? Ustavil sem se in zadihal.

»Zakaj stojiš?! Pojdiva!« je zarenčal in me z zobmi potisnil naprej.

Samo stal sem tam in razmišljal.

»Pred kom ju morava rešiti?« sem zatulil. Moj črnodlaki brat se je ustavil in me prizadeto pogledal.

»Pred nama,« sem zarenčal v bratov odgovor.

»Ne smeva ju zapustiti,« je zacvilil.

»Vendar morava.«

Brat je zatulil na ves glas. S tem je upodobil svoja čustva. Strah, paniko, jezo, žalost in ljubezen. Veliko ljubezni.

                                                                        

»Aaaaaaaaaaa!« sem kričala, ko sem se v ponedeljek zjutraj zbudila v svoji postelji. Opletala sem z nogami, kot da bi tekla.

»Kaja. Je vse v redu s tabo?« je kriknil oči, ko je pritekel v mojo sobo. Globoko sem dihala in srce mi je bilo kot zmešano.

»Jaz, samo … « sem zajecljala in občutila rezko bolečino v grlu, ki se pojavi, če dalj časa tečeš.

»Ššš, Kajč. Samo sanje so bile. Trapaste sanje. Pomiri se,« mi je tiho prigovarjal in me božal po glavi.

»Ne vem, kaj ti je ta teden, Kajč. Ves čas je nek rompompom. Ali omedliš, kričiš v spanju … Noro je, res,« se je poskusil pošaliti. Zrla sem v njegove temnomodre oči. Moje oči.

»Sanjala sem, da …« sem skušala reči, a se mi je jezik čudno zapletal.

»Kaj si sanjala, ljubica?« je tiho vprašal in sedel na mojo posteljo. Globoko sem dihala in počasi spregovorila: »Lovili so me in zelo me je bilo strah.«

»Se ti pogosto sanja, da te kdo lovi? Ali da občutiš hud strah?« je nežno vprašal. Aja, pozabila sem omeniti, da je moj oči psiholog. In mami tudi. Zato me pogosto analizira, tako kot zdaj.

»Ne vem …« sem rekla in vstala. Čas je že bil, da vstanem.

»Pozen sem že. Adijo, ljubica. Hitro pojdi v šolo,« je zamrmral in me poljubil na čelo.

»Je Mia že šla?« sem slabotno vprašala.

»Ne. Samo bo kmalu. Hitro se obleci, če jo hočeš dohiteti,« je še enkrat ponovil in odšel.

V petem razredu so me vsi zbadali, ker mi je dal oči pred šolo ljubčka. Bila sem žalostna. Ampak ne zaradi sebe. Zaradi njega. Videla sem njegove žalostne prizadete modre oči, ko je odhajal.

Odprla sem vrata sobe in se zadrla: »Miiiiiaaaa!«

»Ja, pohiti, če hočeš, da greva skupaj v šolo. Avtobus gre čez 10 minut!« je zaklicala nazaj.

                                                                             

Ko sem se čez 15 minut peljala na avtobusu, sem razmišljala o preteklih dogodkih. Najprej trapaste sanje o volku, potem skrivnostni Alex in njegove besede, potem sanje, ko Alex joka, in danes tole.

Nato sem začela razmišljati o sanjah. Vedela sem, da danes volk nisem bila jaz. Bila sem nekdo, ki je bil volk. Počutila sem se, kot da so v meni ujeti vsi občutki tega sveta. Kot bi bila gora, ki samo čaka, da izbruhne svojo lavo.

Med poukom je bilo vse prej kot zabavno. Mia se je spet družila z Lano. Alex me je čisto ignoriral. Edine besede, ki mi jih je namenil, so bile: JA, NE, LAHKO, ŽIVJO, ADIJO. In sploh ni prepisoval! Za radirko pa je vprašal sošolca Mateja, ki sedi pred nama.

Kot bi bila zid. Sem ga užalila? Sem kaj takega rekla?

Zdaj sem bila užaljena jaz. Nihče ni imel časa zame. Tudi Ana je pisala scenarij za Lepotico in zver. Ostala mi je le še moja zvesta knjiga Rožnato nebo. Med odmori sem z glavno junakinjo Kelly odkrivala ostanke starorimske civilizacije in zasledovala Josha, njenega bivšega.

Med glavnim odmorom sem jo prebrala do konca. Sedela sem na tleh hodnika in gledala v zrak.

»You can take my book, if you want,« je reklo neko dekle, ki se je čudežno pojavilo ob meni. Imela je kratke črne lase in svetleče oči, precej visoke ličnice in majhen nos.

Proti meni je molila knjigo Thickymamba. Začudeno sem jo gledala, dokler se ni živčno nasmehnila.

»Hvala,« sem rekla počasi in previdno vzela knjigo ter prebrala zapis na zadnji strani knjige.

Anne lives with her father in a meadow near the forest. There were strange things happening.

Dekle se mi je še kar smehljalo. Iztegnila je roko in mislila sem, da hoče, da ji vrnem knjigo. Ko sem to storila, se je potrpežljivo zasmejala in se z mano ROKOVALA.

»Hi! I'm Brighitt,« je rekla vsa nasmejana.

»Kaja,« sem počasi  izdavila in debelo pogoltnila.

Njene roke so bile ledeno mrzle.

»Take it. It's yours,« je brezbrižno dodala in pokazala na knjigo.

»Thanks,« sem rekla v angleščini, saj nisem vedela, če razume slovensko.

»You' re welcome!« je zaklicala. Nato je vstala in šla.

Nekaj metrov stran od mene je sedel Alex in me ogorčeno gledal.

»Kdo je bil to?« je vprašal s stisnjenimi zobmi. »In kaj ti je dala?«

»Mislim, da je rekla, da ji je ime Brighitt.« Nato sem z vzvišenim glasom še dodala: »In dala mi je knjigo!«   

Pred nos sem mu pomolila debelo knjigo s črno platnico, olepšano s cvetom lilije.

»Lahko vidim?« je vprašal in vzel knjigo.

»Lahko.« Nato sem ga jezno premerila. »Zakaj si včeraj kar šel iz klepetalnice? Niti poslovil se nisi. Najbrž se ti ne zdi vredno, kajne?!« 

Videla sem, kako se je napel in roke stisnil v pesti.

»Mama me je klicala in nisem imel časa, da bi rekel adijo,« je rekel hitro in odprl mojo knjigo. Dalj ko je bral prvo stran, bolj namrščen je postajal.

»Malce čudna knjiga je, se mi zdi. Raje jo vrni tej Brighitt,« je komentiral namrščeno.

»Ne, moja knjiga je. Nisem jaz kriva, če tebi ni všeč,« sem rekla vzvišeno in šla stran.

Usedla sem se na tla zraven svoje torbe in pričela brati.

»Duše, ki se vračajo na Zemljo, lahko obsedejo človeka. Če pa je duša zlobni Duh, lahko človeka v določenih trenutkih nadzira. Obsedenec se tega zaveda, vendar zaradi magije Duha ne more govoriti o tem.

Obsedenec se naveže na najbližjo osebo in z njo deli svojo moč ter misli. Če je povezana  oseba v nevarnosti, lahko Obsedenec začuti, kje je. Pogoste so tudi romance med Obsedencem in osebo. Taki povezanosti rečemo Thickymamba.

Če je Duh, ki je nekoga obsedel, zloben ali premočan, se lahko človek zaradi tega vedno bolj utaplja v blaznost. S časom je v njem vedno manj človeka in več Duha. Na koncu se v večini primerov materializira in vodi človeka kot lutko.

Zaradi močne povezanosti med osebo in Duhom, lahko oseba počasi izgublja razum in se spušča v blaznost. Mnogo ljudi za to, da se ločijo od Duhov, naredi samomor. Obstajajo stari izreki, ki zagotavljajo, da lahko osebo ločijo od Duha. Počasi in boleče. Ni dokazov, da bi to komu že uspelo.

Da osebi ne bi bilo pretežko prenašati trpljenja in norosti, se del tega prenese na osebo, s katero je navezan. S časoma oba preživita. Nekateri primerki ne želijo, da drugi ljudje prenašajo njihovo bolečino, zato se preselijo v osamo.

Obsedenci živijo bistveno dlje od povprečnega človeka, saj jim Duh daje življenje. Lahko bi celo rekli, da živijo večno. A mnogi se takega življenja kaj hitro naveličajo.«

Morda je Alex imel prav glede knjige. Res je malce čudna. In sploh ne govori o Anne Thompson, ki živi pri očetu in se ji dogajajo čudne stvari.

Ampak knjige ne bom vrnila tisti punci.

Knjiga je zanimiva.

Zaradi kljubovalnosti do Alexa.

Zaradi vljudnosti do tiste punce.

Upala sem, da bom to Brighitt še srečala. To sem pozneje obžalovala.

 

Doma me je mami pričakala z dolgim seznamom opravil. Od razočaranja sem imela nos gotovo do tal.

»Poglej, tvoj seznam,« mi je rekla med pomivanjem oken v kuhinji.

Pospravi sobo.

Preobleči svojo + Šamijino posteljo.

Pometi hodnik v zgornjem nadstropju.

Pomij kopalnico v zgornjem nadstropju.

Pomij okno v svoji sobi in kopalnici.

Pometi stopnice.

Zalij rože v kuhinji in kopalnicah.

Stepi predpražnik. 

»Kaj?!« sem kriknila in srepo pogledala mami.

»Se ti zdi preveč?« je vprašala in si z rokavom obrisala potno čelo.

»Saj se hecaš, a ne?« sem vprašala in jo začudeno gledala.

»Ne,« je rekla resno in me gledala, kot da sem ravnokar rekla, da imam za hišnega ljubljenčka slona na kolesih.

»To je čisto preveč! Ravnokar sem prišla iz šole in imam polno glavo vsega! Pridem domov, da se malo spočijem. Ne. Mami mi da v roke seznam opravil, ki jih ne bi mogla opraviti v celem vikendu! Kaj šele v enem popoldnevu! In ti me vprašaš, če je preveč?!« Šele nato sem se zavedala, da vpijem.

Mami je buljila vame. Andreja je pogledala izza vrat. Zanimalo jo je, kaj se dogaja. Otroci so kar naprej gledali risanke, ki so pridušeno odmevale v mučni tišini.

Seznam sem si zatlačila v hlačni žep.

»Mlada dama,« govorila je z vzvišenim tonom, kot kraljica. »Danes sem si vzela dopust, da bi malo pospravila hišo. Kakšna svinjarija je vsepovsod! Že od zajtrka delam. Majhen delček pa bosta tudi ti in Mia. Boli me glava in danes sem pomila že skoraj celo hišo. Skuhala sem kosilo. Zrezala sem zelenjavo in jo dala v zmrzovalnik. Prekopala vrt. Stepla preproge v sobah. Pomila kuhinjo. Pospravila podstrešje. Pospravila klet. Pomila skoraj VSA okna. In tebe skrbi, ker boš morala zaliti rože.«

Usedla se je na stol.

Prisežem, da sem se hotela ugrezniti v zemljo. Lica so mi rdeče žarela. Gledala sem v tla, saj so mi v očeh že nabirale solze. Bilo me je zelo sram.

Teta Andreja je prišla bliže, roke brisala v nek prtiček in nejevoljno odkimavala.

»Oprosti,« sem zajecljala in stekla po stopnicah  navzgor.

V svoji sobi sem sedela na postelji in zadrževala jok. Globoko sem dihala in gledala vzorec na moj posteljnini.

Vzela sem svoj seznam in se lotila dela. Najprej sem delala z ihto in s kljubovalnostjo, potem pa sem to jezo usmerila v krpo in čistila.

Torej, Alex mi nekaj skriva.

Dokazi?

Noče govoriti o svoji družini.

Branil mi je vzeti knjigo.

Sprašuje čudne stvari.

Čudaške sanje o njem.

Njegovo skrivnostno obnašanje.

In kaj je bilo  tisto z Brighitt? Kaj sploh dela v naši šoli? Je nova učenka?

Zakaj se mi zdi, da jo Alex pozna? Kot bi se je malo bal. Ali pa se boji zame … Ne! To je preveč dramatično. Poznam ga komaj en teden.

Med zalivanjem rož na oknu sem opazovala park. Zanimalo me je, če je SajVesteKdo tam. Ne vem zakaj, a zdi se mi, da se me je danes malo izogibal. Ko me je videl, je odvrnil pogled in šel v drugo smer kot jaz. Pa tudi med poukom je molčal. To se je dogajalo od včeraj, ko se je odjavil iz klepetalnice! Vprašal me je, kdaj sem tisto sanjala in potem je odšel. Brez pozdrava. V tišini.

Pravzaprav je dobro, da sem postorila toliko opravkov. Res sem rabila čas za premislek. In zdaj vem, kaj se dogaja. Prava profesionalka sem.

Koga slepim? Nič mi ni jasno. Samo nekaj nepomembnih dejstev, ki jih tako ali tako že vem, sem ugotovila.

Ko sem končala, sem sedla na sveže preoblečeno posteljo in globoko zavzdihnila. Soba je bila pospravljena, kopalnica pomita, rože zalite, postelja preoblečena, hodnik pomit in pometen. Ostalo bo naredila Mia. Saj je mami rekla, da je to najin seznam. Vseeno ji je, kdo jih naredi, samo da so stvari narejene.

Nato sem zaslišala odpiranje vrat. In pozdrav. Oči je prišel domov. Svojo torbo je odložil na stopnice, slekel sivo jakno, ki jo nosi že 8 let, in se preobul. Nato sem zaslišala mamin zaskrbljen glas. Gotovo sta govorila o meni. Ja, to sta moja starša. Vse si povesta. Dobre in slabe stvari. Vedno pravita, da se je za ohranjanje dobrega odnosa potrebno pogovoriti o vsem.

Posvetovala sta se o vsem. Prav predstavljala sem si, kako oči poznavalsko kima, mami pa zaskrbljeno opisuje dogodke.

V rokah sem vrtela plastičnega ponija z zeleno grivo. Spomnila sem se, kako naju je dedek peljal v zabaviščni park za sedmi rojstni dan. Tam je vsaki kupil plastičnega ponija in barbiko, ki je bila barvno usklajena s ponijevo grivo.  Mia je dobila rožnatega in modrega, jaz pa zelenega in rdečega. Pri osmih letih sem mu želela malce spremeniti frizuro in sem ga ostrigla. Zdaj ima grivo samo še do sredine hrbta. Mami je rekla, da je čeden, jaz pa sem bil žalostna. Mijin pa še vedno ponosno stoji na eni izmed njenih številnih polic in razkazuje lepo počesano in negovano grivo.

»Kaja! Pridi dol, prosim,« je zaklical oči. Pomolila sem glavo iz sobe. Stal je na vznožju stopnic. Še vedno je imel oblečeno belo službeno srajco. Njegovi rjavi lasje so malce štrleli.

»Hja,« sem zamomljala in povesila glavo.

Ko sem prišla v kuhinjo, so za mizo sedeli mami, oči in Andreja.

»Jaz moram preobleči Katjino posteljo. Se vidimo pri večerji,« je rekla Andreja  in vstala. Več kot očitno je bilo, da nas je hotela samo pustiti  pri miru.

»Hvala, Andreja,« je rekel oči moji teti in se ji nasmehnil. »Kaja, z mami sva se pogovarjala. Mi lahko poveš, kaj se zadnje čase dogaja s tabo?«

Oh, nič. Skregala sem se z Mio, doživela živčni zlom, se zaljubila in sem na pragu velike skrivnosti. Je to dovolj?

»Nič,« sem rekla hitro. Pogledala sem svoje sive copate z zvezdicami.

»Kajči, saj veš, da nama lahko vse poveš,« je nežno rekla mami in me prijela za roko.

»Nič ni, okej?« sem vzkliknila. Morda z malo preveč pikrim tonom.

»Z mamo sva psihologa,« je začel oči in me gledal v oči, kot da tega ne bi vedela. Predvidevam, da tako ravna tudi s svojimi bolniki. Nekoč sem ga obiskala v ambulanti, pa nisem smela noter. Čakala sem v čakalnici in slišala, kako je nekdo vpil: » Ne! Ne morete me prisiliti!« Takrat mi je šlo hudo na smeh, saj sem si predstavljala očija z žago v roki, kako tistemu tipu grozi.

»Ja, vem,« sem rekla naveličano.

»Tu sva zato, da se pogovorimo, kaj se dogaja,« je rekel z uradnim glasom. Stavim, da takega uporablja v službi. In zdaj bo začel govoriti o puberteti.

»Veva, da si v puberteti …«

Sem vam rekla!

»Ampak prej nisi imela težav s tem. Nama lahko poveš, kaj se ti dogaja?«

Seveda mu nisem vsega razložila

»V šoli sta dva …« sem začela počasi.

»Ha! Vedel sem! Vedel sem! In sumim že dolgo časa!« je navdušeno kriknil oči in oči so se mu svetile od razburjenja.

»Kaj?« sem rekla začudeno in se namrščila. Saj ni mogel.

»Ne bova pustila, da ti kaj naredi, ljubica,« je nežno rekla mami in se poskušala nasmehniti.

»Ampak … Kako sta …« sem razburjeno jecljala. Morda pa sem ju vseeno podcenjevala.

»Takoj jutri bova šla v šolo in poskrbela, da se to konča! Nihče ti ne bo škodil. Ne ona ne on in nihče drug!« je rekel odločno.

»Kdo vama je povedal zanj?« sem razburjeno vprašala. Nisem vedela, koliko stvari se zgodi meni za hrbtom!

»Imava več dokazov, ljubica,« je rekel in me spet pogledal v oči.

»Ja?« sem vprašala in ju radovedno pogledala.

»Veva, da te v šoli ustrahujejo,« je resno zaključil oči.

Kaj???!!!

Resno? Na smeh mi je šlo. Kakšna trapa sem! Mislila sem, da sta izvedela za Alexa in njegovo skrivnost. Spet sta narobe sklepala.

»Tista Barbara, kajne? Ona ti je nagajala tudi v vrtcu. Pa ne da je spet začela. Te tepe?« je nežno rekla mami. Komaj sem se zadržala, da nisem naglas prhnila.

»In tisti grozni Samo. Bog, on je večji še od mene. In tako grob. Bog ve, ali te je udaril?«

S kazalcem mi je podprla brado in mi z rokami objela obraz. V hipu sem se osvobodila in jo nežno odrinila.

Pomislila sem na Barbi Križar in Sammyja Vovka. Barbara je bila res ena tistih, ki po navadi težijo ljudem. A v zadnjih nekaj letih se je precej izboljšala. Še zmeraj sicer opravlja marsikoga, a je prav prijazna, ko jo bolje spoznaš.

Še bolj krivična pa se mi je zdela Sammyjeva obtožba. To je moj okrogli sošolec, ki je podrl šolski rekord in v eni minuti pojedel cel paket piškotov. Raje se smeji z sošolci, kot pa da se oni smejijo njemu. On je eden od tistih, ki jih imajo nekateri za »razredne klovne«. Prijazen, malce štorast in zabaven. Nikoli pa grob. Daleč od tega.

»Onadva? Ti pa imaš domišljijo!« sem prhnila. Šele ko sem začutila na sebi dva nejevoljna pogleda, sem se zavedala, kaj sem rekla. V trenutku sem si z rokami prekrila usta in izdavila: »Ups.«

»Nikar ne zanikaj! Ne brani ju!« je oči povzdignil glas. In on se ima za psihologa? Niti malo me ne razume. Vsaj danes ne. Po navadi je tako zlat.

»Pa saj ju ne branim! Nihče mi ne teži! Narobe sklepata! Spet!« sem zavpila in vstala. Ura je bila 18.00 in bilo je še čisto svetlo. Skočila sem v sandale in oblekla svojo bež jopico s kavbojskim klobukom na žepu.

»Kaja!« je z grozečim glasom zarenčal oči.

»Ljubica, sedi nazaj. Pogovorimo se,« je rekla mami zaskrbljeno.

»Nič nimam povedati,« sem ostro odvrnila in odklenila vrata.

»Ti grozita? Saj veš, da moraš vse povedati, da ju lahko pravično kaznujejo, kajne? Tudi če ti grozita, da ju ne smeš izdati, ju moraš. Ljubica, prosim. Vrni se,« je rekla mami z milim glasom.

Sta gluha? Kolikokrat sem jima povedala, da me nihče ne ustrahuje? Jeza je kar prekipevala v meni in hotela sem steči ven, v park. Hotela sem, da topli veter in vonj cvetlic spereta jezo.

 »Sem ti morda dovolil oditi od mize? Toliko olike pa že poznaš. Nismo še končali. Sedi nazaj!« je zavpil oči in vstal. Roke je stisnil v pesti in čelo mu je rdeče utripalo.

Za hip me je bilo strah posledic. A pregnala sem jih z mislijo: »Nihče me ne bo utesnjeval ali mi grozil. Tudi lastni oče.« Saj sem vam povedala, da sem upornica.

Besno sem stekla po ulici. Solze so mi zameglile oči. Zakaj se sploh cmerim? Brez razloga! Trapa sem. Obrisala sem si solze. In glasno smrknila. Nenadoma se mi je pašček na sandalih odpel in spotaknila sem se. V žepu jopice sem imela zapestnico, ki mi jo je prejšnji teden spletla Mia. Padla mi je na tla in se strgala. Kristalne kroglice in bunkice so se razpršile po tleh. Šele tedaj sem se zavedala, da sedim sredi ceste. Avti so se mi približevali. Prvi je bil samo nekaj metrov oddaljen od mene.

V meni sta naraščala panika in adrenalin. Hitela sem pobirati male kroglice, ki so se odkotalile neznano kam. Kolena so me zaradi padca pekla.

Avto je švignil mimo mene oddaljen samo nekaj decimetrov. Srce mi je razbijalo. Pripeljal je še en avto, ki je nepotrpežljivo potrobil. Pee-beep!!!

Potem je pripeljal še en motorist, ki mi je zavpil: »Spravi se s ceste, krava neumna!«

Vse kroglice sem dala v žep. Hotela sem steči na pločnik, a si zaradi švigajočih avtov nisem upala premakniti. Čakala sem, da zapeljejo mimo.

Nenadoma sem pogledala naravnost in videla tovornjak, ki je z vso hitrostjo peljal proti meni. Hotela sem zakričati, a moje grlo je bilo suho. Pa tudi noge me niso ubogale. Kot bi se zalepila na asfalt.

Nekoč sem brala strip, ki je govoril o tem, da je bilo tako vroče, da se je stopila cesta. In tisti možiček se je zalepil na tla. Kot na žvečilni gumi. Ja, prav tako sem se počutila. Kot da stojim na lepljivemu žvečilnem in ne morem premakniti nog.

Zaprla sem oči in čakala na trk. Ustnice so se mi tresle. Adijo, Mia. Adijo, Šami. Adijo, Alex. Adijo, nerazrešena skrivnost. Takšen bo torej moj konec. Tovornjak s salamo. Bravo, Kaja.

Sem si že predstavljala časopis:' Dekle umrlo na cesti ali Povozil jo je tovornjak, a ona je samo stala tam ali. Kdo ve, koliko mladih bo letos še naredilo samomor …'  Ne! Ne sme se končati tako!

Ko sem hotela ukrepati, me je nekdo zgrabil za komolec in me potegnil s ceste. Ne vem, kako se mi je uspelo premakniti.

»Zakaj stojiš sredi ceste? Si se naveličala življenja?« je z globokim glasom dejal ta 'nekdo', ko sem se zavedala, da sedim na pločniku.

»Padla sem,« sem zamrmrala in ga pogledala. Bil je zamorjen rjavolas tip z očali in bradico.

»Zakaj pa si potem kar stala? Zakaj nisi šla na pločnik?« je težil.

»Nisem vedela, kaj naj storim. Bala sem se,« sem priznala. Tip pa je nejevoljno odkimaval.

»Veš, koliko nesreč se zgodi na leto?« je spraševal in se mrščil.

»Ne. Hvala, ker ste me rešili, gospod,« sem hitro rekla, saj si nisem želela še enega predavanja o varnosti na cesti.

»Ja, ni za kaj. Drugič pa bolj pazi,« je odvrnil in odšel.

Opotekala sem se po parku in hitro dihala. Moj bog, kakšna reva sem. Sesedla sem se na klop in opazovala golobe, ki so se prepirali za drobtine pri mojih nogah. Nato sem zaslišala glasove. Prihajali so iz majhne hiške sredi parka. Kot da bi se dva prepirala. Glasovi so mi bili znani.

Nisem mogla premagati skušnjave, da ne bi malce prisluškovala. S hrbtom sem se naslonila na hiško in poslušala.

Glas 1: »Ampak zakaj ne? Vedno to rečeš!«

Glas 2: »Zato ker nočem biti s tabo!«

       Otrpnila sem. Notri je Alex in še nekdo.

Glas 1: »Nočeš? Seveda hočeš biti navezan z mano.«

Glas 2: »Ne morem. Samo ona je. Že vso večnost.«

Glas 1: »Samo nanjo misliš!«

Glas 2: »Ljubim jo,«

Glas 1: » Saj se hecaš, kajne? Kar raztrgala bi jo!«

Glas 2: »Prosim, Brighitt. Odnehaj. Ničesar ne boš dosegla.«

       Brighitt???!!!

Glas 1: »Pomisli, kaj vse bi lahko naredila z Duhom. In pomagala bi ti prenesti vse bolečine. Ona tega ne bi zmogla. Prešibka je. Neodločna. Strahopetna. V vsaki reinkarnaciji umre.«

Alex: »Pa saj vsi enkrat umremo, Brighitt.«

Brighitt: »Vsi? Si prepričan?«

Alex: »Saj veš, kaj mislim.«

Brighitt: »Ljubim te. Vedno sem te. Ti pa mi obračaš hrbet.«

Alex: »Oprosti, če sem te prizadel.«

Brighitt: »Pa vseeno nočeš biti navezan z njo, kajne?«

Alex: Ne. Nočem, da jo boli.«

Brighitt: »Saj ti pravim! Šibka je!«

Alex: »Ne, ni. Samo preveč jo ljubim. In nočem da izve.«

Brighitt: »O, to je pa nekaj novega. Prejšnjih 6 reinkarnacij si se tako trudil, da bi se navezala. Škoda, da je vsakič umrla …«

Alex: »Ti si jo ubila!«

Brighitt: »Če te pa tako ljubim! Ne prenesem je!«

Alex: »Zakaj se pa potem tako trudiš, da bi izvedela?«

Brighitt: »Misliš na tisto trapasto knjigo in sanje?«

Alex: »Zakaj si ji podtaknila knjigo, hudiča?!«

                O, moj bog! O meni sta govorila!

Brighitt: »Da bo spoznala, da je njen angel Alex v resnici pošast!«

Alex: »Nočem, da izve. Morda se bo bala. In nočem, da jo ti še enkrat ubiješ!!!«

Brighitt: »Samo s tem bom uničila njeno dušo, ker bo prikovana name!«

Alex: »Preveč si domišljaš.«

Brighitt: »In če ti povem, da sta z njo že skoraj navezana?«

Alex: »Kaj?! Ne!«

Brighitt: »Potrudila se bom, da bo izvedela. Dostikrat sem jo opazovala. Precej brihtna je. Ampak ne tako kot jaz, saj jo bom enkrat za vedno uničila!«

Alex: »Kaj sploh hočeš?!«

Brighitt: »Hočem se navezati s tabo, ljubezen moja. In trpeti tvoje bolečine. Si deliti tvojo večnost in moč!«

Alex: »To je neumno.«

Brighitt: »Pa ni. Sedmič bo umrla ob tebi. V tvojem objemu.«

 Alex: »Pusti jo živeti, Brigh.«

Brighitt: »Adijo, ljubezen moja. Moj Obsedenec!«

 

Tekla sem domov. Naravnost domov. Imela sem polno glavo. Kot veter sem tekla mimo cest, semaforjev in dreves. Hotela sem, da veter odpihne moje skrbi. Hotela sem svobodo. Vendar me je ravno to pokopalo in ukleščilo.

                                                                             

Brez besed so me spustili v hišo. Oči je imel sicer leden pogled, a ni vpil. Mami se je z rahlo solznimi oči na kavču igrala s Šami, Luka se je na tleh igral z rožnatimi vlakci, Kati pa je česala barbiko in oblačila Kena v belo trenirko.

Hitro sem stekla po stopnicah v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo in zakopala obraz v blazino. Hitro sem dihala.

Lagal mi je! Ves čas! In Brighitt tudi!

OK, lepo po vrsti.

Alex je Obsedenec! Saj to sem nekako že vedela, ampak zdaj, ko vem zagotovo … Čuden občutek je. In po vsem, kar sem prebrala v tisti čudni knjigi, vem, da živi večno. Ampak to je nemogoče! Pri biologiji smo se učili, da ima vsako živo bitje določeno življenjsko dobo. In ko jo preživi, umre.

Ampak, kaj ima on opraviti z mano? No, v hišici je govoril, da me ljubi. Kako me lahko ljubi, če se poznava le en teden?! In govoril je nekaj o reinkarnacijah. To približno vem, kaj je. Nekakšna prejšnja življenja. Verjetno je mislil, da … Nič več si ne sledim. Vse v moji glavi je zmešano in ne vem več, kaj naj naredim!

Vsaj nekaj vem. Brighitt me sovraži. Zelo. In ko sem jo srečala v šoli, mi je dala tisto knjigo, da bi ugotovila, kdo ali kaj je Alex. In zdaj vem, da mi je ona poslala tisto sporočilo. In še nekaj je rekel, kar mi ne da miru …

Alex: »Potem, ko jo boš ti sedmič ubila, kajne? In s tem izpolnila prerokbo.«

To je torej mislila. Globoko sem vdihnila. Nekako je bila ljubosumna name. In hotela me je spraviti s poti. Sedmič. Čakaj, kaj je že rekla?

Brighitt: »… ko jo bom enkrat za vedno uničila!«

Ta stavek mi je odmeval v glavi. In počutila sem se, kot da ni nikjer varno, da se ne morem nikjer skriti. Ko sem bila majhna, sem se bala duhov v kleti. Mami pa me je prepričevala, da ne obstajajo. To je bilo nekakšno zavetje. Zdaj pa ga je odpihnil veter. Nič več ni tega, v kar bi lahko verjela.

Dobro. Recimo, da si vse to predstavljam tako: Rodila sem se enkrat v začetku 20. stoletja,  Alex me je ljubil in Brighitt me je ubila, ker sem ji bila v napoto. In potem se je to ponovilo še šestkrat. In očitno je bila nekje neka prerokba, da bo moja duša uničena, ko me ubije sedmič, čeprav jaz tega čisto nič ne razumem.

Torej sta Alex in Brighitt že stara znanca. In če izračunam, da sem vsakič umrla pri štirinajstih …Torej šestkrat. In šestkrat štirinajst je štiriinosemdeset. Torej, 2015–84=1931. Takrat sem se prvič rodila.

Morala sem govoriti z nekom. Z Alexom mi je bilo nerodno, saj bi vedel, da sem prisluškovala, kar ni lepo. Mia bi zagotovo zagnala cirkus. Staršem, Andreji in otrokom tudi ne morem, pa Ani tudi ne …

Iz globokega razmišljanja me je predramilo trkanje na vrata. Zagotovo sta oči ali mami, sem si mislila.

»Kaja? Motim?« je rekel glas nekoga, ki je pokukal v mojo sobo.

»Ne,« sem zamomljala in pogledala proti vratom. Tam je stala precej visoka ženska z rjavimi očmi in lasmi dolgimi do sredine hrbta. Njena rumena spalna srajca je bila dolga do kolen. Imela je ozek nos in veliko materino znamenje pri ustih. Njen večno prijazni pogled mi je povedal, da pred vrati stoji moja teta Andreja.

»Vem, da se ne bi smela vtikati v vaše težave, ampak …« je rekla mehko in sedla na moj stol.

»Ja?«

»Danes, ko si odšla, je tvoja mami jokala, veš.«

V tem času, ko te poznam, sem izvedela …« Le od kje mi je to znano?

»… da pogosto bežiš pred težavami. Vsakič, ko je kaj narobe, greš ven, da se odklopiš. To ni nič narobe, ampak ne smeš bežati. Poskusi se soočiti s težavami. To je pogum. Če pa je človek prelen, da bi se ubadal z njimi, gre ven in pusti ostalo za sabo. Tako večino narkomanov preide na droge. Vem, slab primer, ker vem, da ti ne boš imela nikoli opravka z mamili, kajne? Torej, bistvo tega je, da ... Ne beži! Ti si ena najpogumnejših oseb, kar jih poznam. A je res strahopetno, če zbežiš ven vsakič, ko ti oči nekaj predava in te ne razume. Verjemi, tudi jaz sem bila v tvojih letih. Tudi jaz sem morala skozi to. A sem se naučila, da se s težavami soočimo. Sooči se z njimi.«

»Prav imaš,« sem tiho priznala. Pravzaprav sem res vedno nekam bežala.

»Sooči se z njimi, Kaja,« je ponovila in mi še vedno zrla v oči.

»Bom,« sem obljubila in mislila resno.

»In, Kaja, vem, da nekaj skrivaš. Nekaj čudnega. In ne bom ti težila, ampak vedi, da si dovolj močna za to. Potrudi se. Imaš hrbtenico in imaš možgane. Preženi te težave ali kar koli že je. Sooči se z njimi in jim poglej v oči. Ni vse dobro, kar je svetlo, in ni vse slabo, kar je temno. Zapomni si to. Močna in pogumna si. Daj jim vetra,« je rekla, me pobožala po licu in se nasmehnila.

Jaz pa sem samo trapasto buljila vanjo. Je bilo res tako očitno? Tako očitno, da je opazila celo Andreja.

Zaskrbljeno sem vdihnila.

»No, ura je že pol devetih. Šami mora v posteljo. In Kaja, poskusi se manj upirati staršem, prav?«

»Ja, Andreja. Bom poskusila,« sem odvrnila in pogledala skozi okno.

»Lahko noč, Kaja,« je še rekla in me poljubila na čelo. Zamrmrala sem ji lahko noč in se spet zamislila.

Ko sem bila v tretjem razredu, sem jecljala. In to zelo. Spomnim se, da smo se nekoč v šoli pogovarjali o poklicih. Ponosno sem hotela povedati, da sta moja starša psihologa.

»Moja starša sta psiho psiho psihologa.«

Moji sošolci so se valjali od smeha. Potem so me še nekaj dni klicali Psiho in se šele po enem tednu naveličali. O, moj bog, kako neprijetno mi je bilo takrat. In tako se počutim tudi zdaj.

Dobro. Kaj lahko naredim zdaj? V tem trenutku verjetno nič, ker je ura že pozna. In razmišljam. Kajti veliko še moram premisliti. Npr. kaj jaz mislim o NJEM. Res mi je všeč. Zmeraj, ko ga vidim, se mi tresejo kolena. A v glavnem sem sproščena. No, ne bi mogla ravno reči, da ga LJUBIM. Saj mi je zelo všeč. Res zelo všeč. Bila sem precej, precej zaljubljena vanj. V njegove oči, njegov pogled, lase … In njegov čuden smisel za humor in romantiko. Dejansko ga poznam komaj teden dni. On pa me je spoznal že davno.

Ampak kaj sploh pomeni Obsedenec? Mislim, vem, kaj to pomeni, samo veliko se še moram naučiti o tem. »Saj res! Imam tisto knjigo,« sem pomislila. Ampak nisem se mogla otresti občutka, da je ravno to NJEN načrt. Saj je priznala. To je naredila zato, da bi ga razkrinkala. Ker pa sem ga že razkrinkala, to ne velja. ONA je to storila, da bi izvedela čudne stvari o njem in bi se ga izogibala. Ker marsičesa ne razumem, bi imeli novi podatki name verjetno dober učinek.

Nisem se mogla upreti skušnjavi. Pogledala sem proti črni knjigi, ki je zavrženo ležala na mizi. V tistem trenutku so v sobo pridirjali otroci. Kati v beli spalni srajčki s ponijem, Lukas v črtasti modri pižami in Šami v navadni majici, ki ji je segala do sredine stegen. Sovražila je pižame. Andreja ji je hotela kupiti spalno srajčko, a jo je Šami zmeraj zavrnila.

»Ne še spat!« se je drl Lukas in se spačil, kakor da bo zdaj zdaj zajokal.

»Hočem pravljico o samorogih,« je jokala Kati in si mela zelenkaste oči, rdeče od joka.

»Plavlico!« se je uporniško drla Šami, čeprav zna že lepo govoriti. Všeč ji je, če z njo ravnajo kot majhno punčko, v dobrem smislu.

Za njimi je čez nekaj sekund pritekla Andreja in sopihala.

»Takoj v posteljo!«

Nato so se trije različni otroški glasovi oglasili: »Ne še. Pravljico!«

Šlo mi je prav na smeh, ko so trije otroci z istim pogledom rotili svojo mamico.

»Ne morem. Nimam časa. Že vem, boste jutri dobili dve pravljici,« je zamomljala in si grizla ustnico. V trenutku sem sprevidela rešitev.

»Lahko jim jaz povem pravljico,« sem se ponudila.

»Ja! Ja!« so vpili otroci in začeli poskakovati.

»Prav. Prav. Naj bo,« nato se je obrnila k meni. »Vso srečo. Zelo so izbirčni glede pravljic. Ampak vsi morajo biti ob devetih v postelji, velja?«

Hitro sem prikimala in se zarežala otrokom, ki so skakali od navdušenja. Andreja je skomignila z rameni in odšla.

»No, kaj bomo brali?« sem rekla vedro. Vsi naenkrat so zavreščali.

»Hej! Hej! Pomirite se. Skupaj se bomo odločili, velja?« sem hitro rekla in jim namignila, naj sedejo na posteljo. »Katero pravljico bi radi slišali?«

 »Tisto knjigo hočem,« je izjavila Šami.

»Ampak to je moj učbenik za matematiko. Gotovo vam ne bo všeč,« sem potožila.

»Ne! Tisto drugo knjigo!« je vzkliknila s šobico na ustih.

»To pa je zvezek za kemijo. Si prepričana? Sanjalo se ti bo o strupeni kislini!« sem grozeče zarenčala, da bi jih prestrašila.

A Šami je zavila z očmi in vstala. Prinesla je Thickymambo. Nezaupljivo sem jo pogledala in debelo pogoltnila.

»To ni primerna knjiga za vas. Za velike je,« sem rekla tiho, a to jih je še bolj podžgalo.

»To hočemo! To nam preberi!« so vpili.

»Tiho!« sem zavpila ostro. Morda bolj kot sem nameravala. »NE BOM vam prebrala te knjige. Ste razumeli? Ne bom!«

»Mamico hočem,« je zaspano zamomljala Kati. Ostala dva pa sta samo buljila vame in bilo mi je žal, da sem tako zavpila.

»Že vem, kaj bomo. Povedala vam bom pravljico, ki vam bo zelo všeč.« sem rekla prijazno, ugasnila luč in legla v posteljo. Trije pari mrzlih nožic so me mrazili.

In tako sem jim povedala zgodbo o princesi Šamikatji, ki je živela na lepem gradu, kjer ji je družbo delal majhen nosorog. Pri njej je živel tudi vitez Lucaso, s katerim sta skupaj raziskovala gozdove in našla mesto palčkov. Tam sta se izgubila in palčki so jima pomagali najti pot nazaj.

Seveda sem morala natančno opisati barvo in vzorce princesinih oblek ter podrobnosti vitezovega napada in orožja. Ko sem opisovala srebrno večerno obleko, je Kati zadovoljno predla. Med pripovedovanjem o nadarjenem vitezu, ki je bil tako močan, da je lahko dvignil celo goro, je Luka zadovoljno vzklikal. Šamijin razigrani glas je kmalu po začetku pravljice zamenjalo enakomerno otroško dihanje.

Ko sem končala s pripovedjo, smo vsi zadremali v moji postelji. Oprijeli so se me kot male opice in jaz sem jih objela kot tri plišaste igrače. Ob devetih nas je Andreja našla stisnjene v postelji. Odkimavala je z glavo. Dvignila je Šami v naročje. Kati in Lukasa pa je le nežno pogladila po laseh, da sta se zbudila in vsa zaspana odtavala v svojo posteljo.

Tudi jaz sem presenetljivo zaspala ob devetih. Nisem slišala mami, ki je prišla ponoči zapret okno. Nisem videla luči, ki so odsevale iz mesta. Samo mirno sem spala. Nobenih volkov, jokajočih fantov in zombijaste Mie. Ponoči mi je šel po glavi le Clair de lune. 

Zjutraj me je zbudila mami, ki mi je odprla okno, da prezrači sobo. Tiho je vstopila in me gledala, kako spim. Skoraj bi spet dobila solzne oči. Hodila je tiho kot miška, korak za korakom. A ko je odprla kljuko na oknu, je močno zaškripalo.

Zdrznila sem se in bliskovito odprla oči. Skoraj bi kriknila, ko sem v svoji sobi zagledala neko temno postavo. A ko sem prepoznala mamin nežni obraz, sem si oddahnila.

»Samo okno ti bom odprla. Slab zrak imaš v sobi,« je pojasnila in zavrtela kljuko. »Kar zaspi nazaj, ljubica. Ravno grem v službo. In ura je šele 6.20. Zaspi.«

»Bom poskusila,« sem zamomljala in se zopet pokrila z odejo.

Zaprla sem oči in poskušala misliti na ničesar. Osredotočala sem se na spanje. A bolj kot sem se trudila, bolj sem bila budna. In postelja je bila kar naenkrat prevroča in pretrda. Na živce mi je šel plišasti zajček, ki me je žgečkal po ušesu. Na živce mi je šla rdeča blazina v obliki srca, ki me je praskala po vratu, saj je bila iz precej trdega materiala. Besno sem zavzdihnila in se obrnila na drugo stran postelje. Skodran pramen las mi je skočil na obraz. Nepotrpežljivo sem ga popravila za uho. V moji beli pižami s sončkom na hlačah mi je bilo tako vroče, da bi najraje skočila v zrak in zavpila. To bi skoraj res storila. A nisem. Res pa je, da sem poskočila v zrak in besno pograbila enega od mojih plišastih medvedkov ter ga vrgla v zid. Takrat je iz najvišje police v moji sobi padla slika moje družine in se raztreščila.

Zastalo mi je srce. To sliko so mi podarili za enajsti rojstni dan, sem potrto pomislila in jo pobrala. Razbita je bila ravno tam, kjer je razpoka ločevala mene in mojo družino.

Žalostno sem vzdihnila in jo položila na mizo poleg knjige Thickymambe. Pogled mi je zastal na knjigi. Tokrat se res nisem mogla upreti skušnjavi. Ko sem stegnila roko, da bi pograbila knjigo, so se mi tresli prsti.

Hitro sem sedla na posteljo in odprla knjigo na strani 133. Na vrhu strani je z velikimi črkami pisalo: POVEZANOST.

»Ljudje, ki so čustveno povezani z določenimi Obsedenci, se z mislimi in dušo z njimi povežejo.

Obsedenci trpijo neznosne bolečine, ko so z Duhovi povezani več desetletij. Boli jih psihično in fizično. Zato je narava poskrbela, da si bolečine in skrbi delijo z nekom, ki ga imajo radi. Obsedenca boli pol manj kot prej. Obsedenci, ki niso povezani s človekom, bistveno prej zblaznijo. Sicer ne umrejo, a si želijo umreti.

V primeru, da je čustvena povezanost delujoča le z ene strani, se človek poveže z Obsedencem drugače. Samo psihično, kar je globoko zakopano v njunih mislih. V takih primerih sploh ne vedo, da so povezani. Le občasno jih boli srce ali drugi deli telesa, a bistveno manj kot pri pravi povezanosti. Najbolj znana povezanost take vrste je povezanost med Keiro Looping in Mielhom Dianom. G. Dian je umrl pri 35.letih zaradi srčnih napadov in slabe krvi.

Če je čustvo obojestransko, sta Obsedenec in človek povezana. Seveda se posledice Duha prenašajo tudi na človeka, a v zelo majhnih količinah.

Le nekaj parov je poskušalo pretrgati vez. To je zelo dolgotrajno in boleče. Obsevanje z umetnimi žarki škodi telesu in umu. NE  PRIPOROČAMO!!!Poleg tega ni to še nikomur uspelo.

Ko se povezanost začne, se čustva močno okrepijo. Postanejo močnejša in skoraj večna. Izgubijo se lahko le, če Duh zapusti Obsedenčevo telo.

Če pa je njuno čustvo (v večini primerov ljubezen) tako zelo močno, se duša človeka reinkarnira. To pomeni, da umre in se ponovno rodi v drugem telesu. Pogostokrat se znova in znova najdeta, dokler se ne povežeta. Duša Obsedenca se nikoli ne reinkarnira, saj, če njegovo telo umre, njegova duša dokončno izgine.«

Debelo sem pogoltnila. Zdaj, ko sem vedela, kdo je ON, so ti podatki delovali name precej drugače.

Ko sem tako zamišljeno gledala predse, mi je trapasta knjiga padla z rok. In padla mi je ravno na prste na nogi. V trenutki ko sem se zavedala tope bolečine, sem skočila pokonci in kriknila. Po sobi sem skakala z nogo v naročju in javkala.

Nato sem se vrgla na posteljo in jezno zasikala. Snela sem nogavico in pogledala svoj prst, ki je bil videti, kakor da se ni nič zgodilo. Nato sem pobrala knjigo in jo odložila na mizo. V tistem hipu sem zagledala listič trdega papirja. Začudeno sem se namrščila in ga pobrala.

Kaja!

V rdeci hišici na igrišcu ob 9.30. Nujno.

Nič podpisa. Nič teme, o katerem se mora nujno srečati z mano. Sovražim skrivnosti. V knjigah in filmih so v redu, v resničnem življenju pa katastrofa.

Tako ali tako ne bi mogla priti. Ker je šola!

Toda kljub temu sem si zelo želela iti.

Moja zavest in um sta mi govorila in kričala, naj se v hipu obrnem in stečem domov po torbo. A moje srce ju je preglasovalo, čeprav z močno slabo vestjo. Tekla sem po pločniku in tokrat pazila, da se mi sandali niso odpeli. Pa tudi zapestnico sem si raje pospravila v hlačni žep. Sonce mi je svetilo naravnost v oči, a me to ni pretirano motilo. Tekla sem in tekla. Težko sem dihala, soparni zrak mi je to le še oteževal.

V parku ni bilo nikogar. Vseeno sem pogledala naokoli in tiho kot miška stekla v hiško sredi igrišča.

In tam ni stal Alex, čeprav sem upala, da bo, ker sem imela veliko vprašanj. Oseba je bila  obrnjena stran od mene. Videla sem le temno vijolično jopico s kapuco in kratke hlače iz pobledelega jeansa.

»Prišla si,« je ta 'nekdo' zamrmral, ko sem že nekaj sekund stala ob vhodu v hiško in sopla od teka. Glas je bil znan. Tako globok, a hkrati hreščeč in zoprn.

»Brighitt,« sem rekla odločno, čeprav je bilo slišati kot vprašanje.

»Ja,« obrnila se je, me pogledala in se sladko nasmehnila.

Ostrmela sem. Čeprav se je sladko smehljala, so bile njene oči ledene. Pa tudi njena koža je bila čudno bleda. Nekako grozljiva.

»Zakaj?« sem zahtevala pojasnilo za nenavaden sestanek, a nisem hotela izgubljati besed.

»Preprosto,« je zapredla in začela z nohti slediti vzorcu grafitov v notranjosti hiške. »Vem, da si bila včeraj tu. Ne moreš se skriti. Pa tudi dihala si glasno, kot kakšen star pes.«

Zadnji stavek je izrekla s prizvokom studa.

»Ti pa veliko veš o psih, mar ne? In volkovih,« sem rekla zvito in jo prestrelila s pogledom. Bila sem presrečna, da se mi ni tresel glas. In da sem bila vsaj slišati pogumno.

»Ti …« je grozeče zarenčala in stopila korak proti meni.

»Hej! Nisem prišla zato, da bi mi ti grozila,« sem rekla odločno, a hkrati svareče.

»Kar misli si!« je prhnila in skočila skozi okno hišice.

Gib sem poskusila ponoviti, a sem padla na tla iz dveh metrov. Ko se je površina mojega telesa dotaknila tal, me je prevzela bolečina. Samo obležala sem tam, pod njenimi nogami. Slišala sem, kako so se njeni sandali približali moji glavi. Nesramno me je brcnila v ramena.

»Imam ponudbo, deklič,« je rekla zvito.

Nisem se odzvala. Ležala sem na boku. Pravzaprav na prahu, ki se je zaradi vetra rahlo dvigoval.

»Povem ti, kako prideš v Dvorano Duhov,« je rekla tiho, a ostro. Napeto sem poslušala, čeprav nisem imela pojma, kaj je imela v mislih.

»Da te obsede,« je grozeče zašepetala.

Takrat se mi je posvetilo. Ta nora babnica je hotela, da me obsede Duh!

»Dvorano Duhov?« sem vprašala narejeno naivno, čeprav sem vedela, na kaj je ciljala.

Globoko je zavzdihnila, kakor da je naveličana pregovarjanja z 'navadnimi ljudmi'.

»Ničesar ne razumeš, kajne?!« je rekla naveličano kot kakšna učiteljica, ki otroku že ure in ure razlaga postopek računa, a si ta vseeno nič ne zapomni. Tako kot jaz.

Pravzaprav ne. Že veliko sem vedela o njih. Nova stvar, ki sem jo izvedela zjutraj, je to, zakaj si Brighitt tako obupano želi navezanosti z Alexom. Ker sta delno povezana. Ker je on nima rad. In ona je zaradi tega nesrečna in hkrati besna, saj se počuti zavrženo in izkoriščeno. Po svoje sem jo razumela.

Počasi sem vstala in si očistila hlače, saj so bile umazane od prahu, ki se je v obliki dima dvigal s tal. »Da bi jaz? Mene?« sem kriknila ogorčeno, ko sem se zavedala pravega pomen njenih besed.

»Te nič ne mika?« je vprašala in se s hrbtom naslonila na hiško. Zlobno se je nasmehnila.

»Zakaj jaz?« sem prestrašeno vprašala in na njenem obrazu iskala odgovore.

Zahihitala se je in me premerila od glave do pet. Nato me je pogledala z dvignjenimi obrvmi.

»Si že kaj brala knjigo, ki sem ti jo podarila?«

»O, ja.«

»Torej že veš nekaj o nas, kajne?«

»Lahko bi se tako reklo, ja.«

»Torej veš, da smo …«

»… večni,« sem ji dopolnila stavek in jo sumničavo pogledala.

»Ja.«

»Povej že kaj hočeš! Ovinkarjenje mi gre na živce!« sem rekla nepotrpežljivo. Spet se je sladko nasmehnila.

»Kupčija bova sklenili, prav?« je rekla brezbrižno in se zazrla v svoje brezhibne nohte.

»Ja?« sem sumničavo vprašala.

»S pomočjo Duha ti lahko podarim večno nesmrtnost. Za vedno bi bila na tem svetu. Saj si to želiš, kajne?« je rekla zvito, kot kakšen prodajalec, ki te poskuša naplahtati, da bi nekaj kupil.

»Ne vem,« sem zamomljala. Res nisem vedela. V glavi sem imela preveč podatkov.

»Ne veš?« je zavreščala in spet skočila na okensko polico hiške. Tam je čepela in me gledala navzdol, kot Julija Romea na svojem balkonu s to razliko, da ona ni imela dobrih namenov. To sem ji videla iz očeh.

»Ne, ne vem,« sem priznala iskreno.

»Torej ga ne ljubiš,« je zaključila in me zmagoslavno pogledala.

»Tega pa nisem rekla!« sem se uprla. »Samo ne poznam ga dovolj dolgo, da bi kaj rekla.«

»Nimaš pojma, koliko časa ga že poznaš. Kot kužek ti je sledil po vsem svetu. Revež ubogi. Tukaj je tvoj zadnji kraj, ki ga je obiskala tvoja duša.«

Morala sem priznati, da je dobro izbirala besede.

»In če čustvo ne bo obojestransko …« sem dodala.

»… se vez ne bo izpostavila.« je zaključila z žarečim nasmeškom na ustih. »Torej se nimam ničesar bati. V sedmi reinkarnaciji je postala nevedno, neodločno bitje, ki nima pojma o svojih čustvih in je pretirano navezana na svojo sestro. Ne ve, kaj hoče. Vez se ne bo zgodila.«

Ta zadnjih nekaj stavkov je izrekla bolj sebi kot meni, a je vsekakor hotela, da jih slišim.

»Kje sva ostali?« je rekla z žarečimi očmi. Strmela je vame, kot da so njene zlate oči žareči plameni, ki me bodo vsak čas ožgali. Nisem ji odgovorila.

»Torej sprejmeš?« me je vprašala in se zarežala.

»Pa saj sploh še nisi povedala cene!« sem se branila in se bala svojih odgovorov. Če bom kaj narobe rekla, sem si mislila, bom za vekomaj obžalovala.

»Ponujam ti vstop v Dvorano Duhov, kjer se boš obsedla. Toda morala boš oditi. Nekam daleč. Samo da se mi nikoli več ne prikažeš pred očmi. In njemu ne smeš povedati. Pravzaprav bova zaigrali tvojo smrt.« Kotički njenih ustnic so sami od sebe lezli navzgor.

Nisem vedela, kaj naj rečem. Vse, kar sem vedela o Duhu, je to, da ni dober. Hočem reči, saj te OBSEDE! In to boli. In on te vodi. Na koncu pa se materializira. In potem zblazniš. Ali izgineš. In ne umreš.

Pa vendar živiš večno. Za vedno. Narediš, kar hočeš. Nikamor se ti ne mudi. Ne staraš se.

Ne bi mogla zapustiti Mie. Pa očija in mami tudi. Pa Šami. In Lukasa ter Kati. Nikoli ne bi mogla kar iti, ne da bi jim tega pojasnila.

»No?« je vprašala Brighitt in me postrani pogledala.

»Nisem prepričana,« sem zamrmrala. Vso telo mi je kričalo NE, ampak nekako nisem hotela zamuditi te priložnosti. Pa tudi srce se je upiralo.

»Neodločena, kot sem rekla,« je sama zase zamomljala.

Tuhtala sem in tuhtala. Hotela sem, da moji možgani pretehtajo vse možnosti. Lahko so minile minute ali pa tudi sekunde. Stala sem za rdečo hiško na igrišču v parku in ni mi bilo mar, da sem odšla iz šole.

Čisto sem pozabila na šolo! Nekako sem to izklopila iz svojih misli! Kaj bo rekel oči? Pa mami? Že sem videla njen razočaran obraz. Le kaj bodo rekle učiteljice? Do zdaj sem bila ena od vzornejših učenk. Vsi bodo razočarani nad mano. In me bodo zasovražili.

Stresla sem z glavo, da bi pregnala te misli. »S tem se bom ukvarjala, ko bom doma,« sem si glasno ukazala. Trudila sem se, da mi možgani ne bi uhajali v šolo ali k očiju. Pa tudi slabo vest sem imela.

Že sem hotela nekaj reči, ko sem zaslišala klic.

»Kaja!«

Prestrašeno sem se obrnila. Tam je stala Mia. Prav na začetku igrišča. Presenečeno je zrla vame. Čeprav je bila vsaj dvajset metrov stran od mene, sem videla, da je bila zadihana. Oblečena je bila v belo srajco s kratkimi rokavi in kavbojke do kolen.

Tudi Brighitt jo je opazila. Nasmehnila se je in kot blisk izginila v šavje v parku. Nekaj sekund sem še zrla za njo, nato pa sem naredila nekaj korakov proti Mii. Tudi ona me je najprej le opazovala, potem pa je stekla do mene.

»Kaj se greš, Kaja? Zakaj te ni v šolo?« me je ogorčeno vprašala.

»Jaz …« nisem vedela, kaj naj rečem. Za Brighitt ji nisem mogla povedati.

»Si se zanalašč izognila testu za kemijo?« je besno vzkliknila. »Vsi so opazili, da te ni. Med malico smo celo glasovali, ali naj te gremo iskat. In sem prišla. Doma je ni. Ne. Ona je lepo tukaj v parku. Kdo pa misliš, da si?«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Že dolgo je nisem videla tako razjarjene. Nisem ji mogla povedati resnice.

»Ne, nisem špricala kemije,« sem počasi in tiho rekla med gledanjem v tla. »Ste povedali učiteljem, zakaj sem manjkala?«

»Ne,« je rekla tišje kot prej. »Rekla sem, da si zaspala.«

»Si me šla iskat?« sem rekla zmedeno. Nisem več vedela, kaj se dogaja.

»Itak, « mi je odvrnila. »Zdaj pa pohiti. Tretja ura se bo vsak hip pričela.«

»Hvala, Mia,« sem rekla iskreno. Močno sem jo objela. Res ne bi mogla imeti boljše sestre.

»Na,« je rekla in mi podala mojo torbo. » Doma si jo pustila. Na hodniku.«

»Skupaj sva stekli v šolo. Jutranje, že skoraj popoldansko, sonce nama je mežikalo v hrbet, ko sva z roko v roki, v trenutku dvojčic, tekli čez zeleni park.

                                                               

Doma sem čakala, da bo po meni. Ko bo mami izvedela za moje neopravičene ure, bo takoj stekla v mojo sobo in me nadrla. Ali še huje, hotela se bo pogovoriti!

Z Mio sva ležali na postelji v njeni sobi in zrli v rožnat strop. Čas je tekel počasi in to mi je ugajalo.

 »Glej to,« je šepnila in pokazala na steno. Tam je stala ena od tistih ploščic, ki jih kupiš v trgovini in so okrašene z vsemi možnimi pentljami in bleščicami. To sem ji podarila za sedmi rojstni dan. Na njej je pisalo 'Bog naju je napravil za sestri, življenje pa za prijateljici.'

Samo da ta ploščica ni bila več tako lepa, saj sem jo uničila, ko sem bila majhna. Želela sem jo polepšati, zato sem strgala z nje vse pentljice in srčke. Nalepila sem pisane trakce iz krep papirja in s flomastri počečkala ploščico ter se podpisala s pravkar naučenimi pisanimi črkami, ki o se malce čudno nagibale v levo.

»To je res,« je dodala in pokazala na napis, ki je počečkan visel na rožnati steni njene sobo.

»Ja,« sem odvrnila. »Nikoli več naju ne sme nič ločiti. Obljubiš?«

»Obljubim,« je pokimala.

»Niti Max. Prisežeš?«

»Niti Alex. Prisežeš?« je ponovila in se zasmejala.

Nato sva obe naenkrat vzkliknili: »Prisežem!« Tako sem bila srečna, ker sva se spet razumeli. Ravno to sem potrebovala. Njeno zaupanje, potrpežljivost in zvestobo.

V sobi sem sedela vsa blažena, ker sva se resnično dokončno pobotali. Ampak morala sem se zbrati. Vzela sem v roke učbenik za kemijo in malo preletela učno snov, ki smo jo obravnavali zadnjih nekaj mesecev.

Z lahkoto sem si zapomnila imena in učinke tistih nekaj eksperimentov, ki smo jih naredili z magnezijem in s kislino na apnencu.

Nato sem naredila domačo nalogo. Roka je kar sama od sebe pisala ulomke v matematični zvezek. Tudi nemške pridevnike sem že znala na pamet. Pa angleške glagole v pretekliku tudi. Šola je preprosta, sem si mislila.

Ko sem tako sedela za mizo in opazovala urnik, ki sem ga nalepila nad računalnik, mi je zapiskal telefon. Prepoznala sem pisk za sporočila. Razveselila sem se, saj sem SMS dobivala redko. Vstala sem in z veseljem vzela telefon na nočni omarici.

Telefon ni bil dober, a mi je zvesto služil že skoraj tri leta.

Tukaj beseda je sveta,

da ga rešiš, Hijacinta.

Duša njegova, v tvojih je rokah,

najprej potrebuješ, nujno, beli mah.

 

Ne čakaj, Hijacinta.

Vzemi stvar v roke.

In z njo reši Zemlje te otroke.

 

Reši mojega tama,

 

Ikhansela

 

Skoraj pol minute sem trapasto buljila v pesem. To je zagotovo še eno od tistih verižnih poročil, ki ti grozijo, da boš jutri umrl, če te pošte ne pošlješ naprej vsaj petim ljudem. Ampak, sem si ugovarjala, saj nikjer ne piše, da ga moraš poslati naprej.

Kolikor sem jaz vedela, je hijacinta roža. Ne vem pa, kdo ali kaj je Hijacinta. »To zveni kot oseba ali vzdevek, sem pomislila. Morda pa je samo šala. Nekdo misli, da me bo s strašljivim sporočilom prestrašil. Glasno sem prhnila. Mene ne bo s tem nihče prestrašil.

A dlje kot sem zrla v pesem na zaslonu, bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj neko navodilo. Piše, da potrebujem beli mah. »Kaj sploh je to?« sem se spraševala in počasi prižgala računalnik. Morda na Googlu piše, kaj je to.

In koga bi morala rešiti, če bi se izkazalo, da je to namenjeno meni? Nikogar, ki ga poznam, ni treba rešiti. Vsaj mislim.

Kaj pa pomeni 'tama', sem se spraševala in si grizla ustnice. Ko sem prižgala zaslon računalnika, se je ravno naložil do konca.

Ko sem v prevajalnik vpisala 'tama', mi ni nič prevedlo. Čisto spodaj pa je pisalo: 'Prevedi iz maorščine.' Kliknila sem na besedo maorščina.

Besedo 'tama' v maorščini pomeni SIN. Torej ta verz pomeni 'Reši mojega sina'. Le kdo bi mi poslal SMS, v katerem me prosi, naj rešim njegovega sina? To nima veš nobenega smisla!

V Google sem napisala BELI MAH. Izvedela sem, da ima zelo močno vpojnost in se lahko napoji z več litri vode! V zgodovini so ga uporabljali za rane, ker je posrkal kri s kože. Morda je ravno to namen, sem pomislila.

In kaj je to Ikhansela? Morda je ime ali vzdevek tistega, ki je ustvaril to sporočilo. Lahko ga pokličem in vprašam, zakaj se norčuje iz mene. Ampak, kakor hitro je navdušenje prišlo, je tudi splahnelo. Tam je pisalo: Skrita številka. Klic ni mogoč.

Besno sem zarenčala. Kako sovražim vse, česar ne smem ali ne morem vedeti.

Stopila sem k oknu in pogledala v park. Nič se ni spremenilo. Klopce so bile prazne in dolgočasne. Nikjer ni bilo otroka, ki bi tekel po travi. Pa tudi nobena ženska ni vpila na svojega sinčka, ki je pustil kamion v peskovniku. Noben najstnik ni vrgel pločevinke kokakole na tla, namesto v koš, ki je bil oddaljen le pol metra. Tako prazno je. Dolgočasno.

Po navadi me pogled z mojega okna spravi v dobro voljo, a tokrat se je zgodilo obratno. Zakaj so vsi odšli? Zakaj ni nikogar zunaj, čeprav je 25 °C in pribija sonce. Po vseh pravilih bi se moralo zdaj tukaj gnesti ljudi. Če je tako lep dan, zakaj nikogar ni? Za hip sem pomislila,  sem tudi jaz notri. Nato sem prasnila v smeh.

Ni in ni mi šlo iz glave tisto sporočilo. Mogoče je pomota? Ampak, tudi če je, le kdo bi poslal takšno sporočilo komur koli? Miru mi ni dal tudi tisti Ikhansela. Morda pa je to le avtor pesmi in mi je g. Skrita številka poslal zgrešeno ljubezensko pismo z romantičnim pridihom, jaz pa se obnašam trapasto kot kakšen prismuknjen detektiv. Spet sem prasnila v smeh.

»Kaj je smeješ?« je vprašala Šami, ko je vstopila v sobo. Gledala me je z velikimi črnimi očmi in radovedno preiskovala moj obraz.

»Ah, nič takega,« sem odvrnila in se namuznila. »Greva ven? Na igrišče?«

»Ne vem. Nikogar ni zunaj. Kot da bi kdo umrl,« je mencala. Neverjetno! Celo mlajši otroci so opazili, da je v zraku nekaj čudnega.

»Ah, daj no! Mogoče nihče noče iti ravno zato, ker nikogar ni. Če pa bova prišli midve, bodo v trenutku vsi v parku. Prosim,« sem jo prepričevala in jo vzela v naročje.

Oblečena je bila v oranžno mikico s srebrno podkvijo na srednjem delu in volančki na robu. Njene rdeče kratke hlače so ji segale do sredine stegen. Skodrane črne  laske, dolge do vratu, je spela v dve figi na tilniku. Po hiši je hodila bosa, čeprav jo je Andreja že tisočkrat opomnila, naj si obuje copate. Šami pa jo vedno znova resno prepričuje, da je iz Afrike in je zato navajena na vročino. Čeprav se Andreja zraven hihita, Šami ostane smrtno resna.

»Morda pa res,« je medlo odgovorila na mojo teorijo.

»Torej, greva ven? Vsaj za eno urico?« sem vprašala veselo, polna pričakovanja. Hotela sem se znebiti skrbi, ki so se zadnje dni nabirale v meni.

»Okej,« je prikimala, mi dala roko, da bi skupaj odšli iz sobe. »Pridi.«

»Čakaj,« sem hitro rekla. »Še en SMS moram napisati. Pridem za tabo. Obuj sandale.«

Šami je pokimala in izginila na hodniku. Čez nekaj trenutkov je pomolila glavico skozi vrata in s smehom na ustih vprašala: »Gre lahko še Mia z nama?«

»Lahko gre,« sem odgovorila, sedla na posteljo in vzela v roke telefon.

 V parku ob 16.00. OK? Kaja J. Sporočilo sem hotela poslati Alexu, a se je moj prst malce obotavljal.

Čakala sem na odgovor. Telefon je mrzlično utripal v mojih dlaneh. Oči pa sem prilepila na zaslon, da ja ne bi zgrešila njegovega odgovora.

Čakala sem nekaj minut, a se ni ničesar zgodilo. Namrščeno sem gledala v telefon in postajala vedno bolj besna. Moja usta so ostala skremžena v istem položaju, dokler nisem slišala piska za sporočila. Kotička ustnic sta mi zlezla navzgor.

Pridem. Zakaj?

Nisem mu odgovorila. Stekla sem po stopnicah navzdol. Šami je sedela na majhnem lesenem stolčku, ki ga je naredil moj dedek, ko sem bila majhna. Z rožnatimi usnjenimi sandalčki je enakomerno udarjala po parketu. Če ne  bi bila tako vesela, da bo prišel, bi mi šlo to pošteno na živce.

Tedaj je po stopnicah prisopihala Mia in prosila, če lahko odideva brez nje in da se nama pridruži čez petnajst minut, ker mora nekaj pojesti, saj je sestradana. S Šami sva se strinjali.

Stekli sva v park. Še zmeraj ni bilo nikogar. Prazen tobogan, gugalnice, peskovnik, hiška in vrtiljak so vabljivo čakali. Sedla sem na klop ob igrišču in zrla v svoje rumene sandale. Šami je vriskala, ko se je spustila po toboganu in se sproščeno smejala.    

Njen smeh je bil tako melodičen in otroški hkrati. Tako svoboden in lep.

»Pridi se gugat, Kaja! Prosim!« se je smejala črna deklica, ko so ji lasje med guganjem poskakovali po obrazu.

»Saj se bo zrušila, če bom sedla nanjo. Prevelika sem,« sem se pošalila. A vseeno sem vstala in se odvlekla do proste gugalnice ter se počasi zagugala.

Gugala sem se in gugala. Vedno višje in višje. Čez minuto je bila mala Šami že daleč spodaj.

»Uau! Kako visoko se gugaš, Kajči!« je kriknila Šami, poskakovala in ploskala. Gledala sem oblake in belo sonce, ki me je slepilo v obraz. Tudi nekaj ptic je preletelo nebo. Moja usta so se sama od sebe smejala in noge so mi bingljale z gugalnice, ki se je dvigala in spuščala. Dvigala in spuščala. Stegnila sem noge in se nagnila nazaj. Počutila sem se brezskrbno in svobodno.

Takrat sem ga zagledala. Stopal je po poti v parku in gledal v mogočne krošnje lip, ki so delale senco golobom, ki so stopicali po tleh. Začutila sem neznansko veselje in bes obenem. Tako sem bila vesela, da ga spet vidim v normalnih okoliščinah. Brez Brighitt v rdeči hiški na sredini igrišča. Vendar sem bila hkrati besna, ker mi je skrival Veliko skrivnost.

Skočila sem z gugalnice in to takrat, ko sem bila čisto na vrhu. Ko sem priletela na tla, so moja stopala preplavili boleči mravljinci. A nisem imela časa, da bi se kremžila. Stekla sem do njega. Oblečen je bil v temno rdečo majico z napisom Burn! in kavbojke. Njegovi beli supergi so bili malce pošvedrani, a še zmeraj beli in sijoči.

Prvi pogled sem namenila njegovim očem. Še zmeraj so bile tako modre, kot sem se spominjala. Njegovi lasje so bili svetlo rjavi, skoraj blond, a razmršeni. Pred čelom so zavili navzgor v lok.

Nisem vedela, kaj naj rečem in počutila sem se nelagodno.

»Živjo,« sem rekla tiho in sedla na najbližjo klopco.

»Živjo,«

»Kako si?«

»Gre. Pa ti?«

»Še kar.«

»Kako pa to, da si v šoli manjkala prvi dve ure? Nekako ne verjamem, da si zaspala.«

Čutila sem, kako mi je vročina hušnila v obraz. Verjetno je tudi on to videl in je vprašljivo dvignil obrvi.

»Ja, res sem zaspala.«

»TV do polnoči?«

»Ne, ne maram TV-ja«

»Zanimivo.«

»Računalnik pa.«

»Hm?«

»Pravim, da televizije ne maram, računalnik pa.«

 Spet mi je bilo nerodno. Morala bi govoriti o Veliki skrivnosti, jaz pa blebetam o televiziji.

»Dobro,« je zmedeno izdavil in se hitro nasmehnil.

»Sklepam, da si me poklicala iz nekega razloga. Imam prav?«

»Ja,« sem priznala.

»In?« me je spet vprašljivo pogledal in dvignil obrvi.

»No, včeraj se je nekaj zgodilo,« sem počasi začela in Alex se je namrščil. »V navalu jeze sem stekla v park …«

Alex je prebledel. Izbuljil je oči in stopil korak nazaj. Globoko je vdihnil in morda upal, da ga nisem opazila.

»Kdaj si šla v park?« je vprašal z močnim poudarkom.

»Približno ob 16.30,« sem priznala. »Skoraj me je povozil tovornjak s salamo. Ampak me je rešil nek tip z očali in kozjo bradico. No, po naključju sem šla k hiški in …«

Še bolj je prebledel. Še več: Postal je zariplo sive barve. Obraz se mu je spačil. Opazil sem, da je dlani stisnil v pesti in globoko vdihnil.

»Videla si me z mojo sestrično?« je vprašal nedolžno, čeprav sem vedela, da laže.

»Brighitt je tvoja sestrična?« sem vprašala dvomljivo in še jaz dvignila obrvi.

Zardel je kot paradižnik in stisnil ustnice tesno skupaj.

»Ne …« je zajecljal. »Ona … mislim, jaz … Ni to, kar misliš, da je.«

»Kaj pa ti misliš, da jaz mislim, da je?« sem vprašala in se namuznila. A ko se on ni pridružil smehu, sem se zresnila.

»Ni smešno,« je oporekal in opazila sem, da se je tudi on komaj upiral smehu.

S kotičkom očesa sem opazila, da je prispela Mia in se zdaj živahno igra s Šami na vrtiljaku. Spogledali sva se, Mia je opazila Alexa in se namuznila.

»Prav imaš,« sem mu rekla. »Res ni.«

»No, slišala si mene in Brighitt. Kaj si slišala?« je rekel ostro.

»Kar sta govorila o meni.«

Zdaj je Alex postal ves škrlaten. Kot bi hotel zajokati ali zavpiti, a se je obvladal.

»Torej si slišala moje čustvene izbruhe?« je izdavil mirno.

»Niso bili ravno izbruhi …« sem mencala počasi. Ko sem videla njegov namrščeni pogled, sem odvrnila: »Lahko bi rekli tako.«

Nato je obupano zaprl oči. Zmedeno sem ga gledala. Kaj sem naredila narobe? Samo resnico sem povedala!

»Kaj si misliš o vsem skupaj? Boš zbežala?«

»No, zbežala ne bom, saj se mi zdi vse to precej zanimivo.«

»Nič grozno in neumno?«

»Tudi, ampak bolj me straši zdaj,  ko vem, da znanstvena fantastika zares obstaja. Zdaj me ne preseneti ničesar več. Niti volkodlaki, vampirji in čarovnice.«

»Mislil sem, da me boš napadla z vprašanji.«

»Saj bom, ne skrbi. Čakam, da malo prideš k sebi,« sem rekla in mu pomežiknila. Nato se je narejeno prestrašeno prijel za srce in izbuljil oči. Morala sem se zarežati.

»Saj bom preživel tudi brez njih, veš?«

»Morda, ampak temu ne moreš ubežati.«

»Škoda.«

»No, začnimo. Koliko si v resnici star?«

»Štirinajst. Skoraj petnajst,« je lahkotno odvrnil.

»Napačen odgovor. Bom drugače vprašala. Koliko časa si že star štirinajst let?«

»126 let,« je priznal. Zajela sem sapo in se trudila, da ne bi slišal mojega presenečenja.

»In kako je to mogoče, da si toliko časa živ?« sem vprašala, čeprav sem že vedela odgovor.

»Duh mi daje življenje. Jaz pa njemu čas, da se materializira.« Ob zadnjem stavku se je nakremžil.

»Kakšni so občutki, če si Obseden?« sem previdno vprašala. Nisem ga hotela užaliti.

»Ne vem. Nenavadno je. Včasih sploh ne veš, kaj počneš ali kje si bil popoldne ali kaj si rekel,« je pojasnil.

»Pa se Duh kdaj materializira?« sem vprašala.

Videla sem, da se obotavlja.

»Ne spomnim najbolje, kaj se zgodi takrat. Vem samo, da se spremeni v volka.«

Pokimala sem. Zato sem tolikokrat sanjala o volku. Stavim, da je on bel volk, njegov brat pa črn.

Nekaj minut sva se sproščeno pogovarjala. Oddahnila sem si, ko mi je povedal to skrivnost. Večkrat sem pogledala k Mii in Šami, ki sta se smejali in se spuščali po toboganu.

Sedela sva na klopci in se smejala. Res je bil videti srečen. Tudi jaz.

Pogovarjala sva se o mnogih rečeh, med drugim tudi o šoli in sošolcih. In vedno bolj sva se oddaljevala od dejstva, da je Obseden.

Potem mi je prišlo na misel tistih nekaj dialogov, ki sta jih izgovorila on in Brighitt, ko sta bila v rdeči hiški. Tisto o povezanosti.

»Alex?«

»Hm?« je zamomljal, medtem ko je z zaprtimi očmi sedel na klopci in se sončil.

»Ko  sta bila ti in Brighitt v hiški in sem vaju slišala, sta omenila tudi povezanost. Rekel si, da nočeš biti povezan z mano.«

»Ne, nočem,« je pribil odločno.

»Zakaj?« sem vprašala, a sem vedela, da me je slišal. Ogorčeno me je pogledal.

»NITI POD RAZNO NOČEM BITI POVEZAN S TABO!« je vzkliknil in oči so se mu napolnile z žalostjo in jezo.

»Ampak zakaj?« sem trmoglavila.

»Ker to boli. Zelo. In s tabo bi moral deliti to mojo bolečino, ki mi jo prizadeja Duh. In nočem, da te boli. Občutek je tak, kot bi ti nekdo od znotraj žgal meso.«

»Vseeno mi je.«

»Torej hočeš biti povezana z mano?« je izbuljil oči.

»Ja,« sem trmasto zamomljala. »Ker te imam rada.«

Nisem mogla izreči besede LJUBIM TE.

»Pojma nimaš,« je zmajal z glavo.

»Ja, pa imam. Berem Thickymambo. Obvladam.«

»Kaj?! Bereš tisto bedarijo?«

»Ja. Ali ni resnično?«

»Ravno to je problem. Vse je resnično.«

Nasmehnila sem se. »Potem pa v redu.«

»No, si zdaj misliš, da sem vesoljec?«

»Ne. Saj nisi ti kriv,« sem rekla in ga potrepljala po ramenih. »Kaj sva že rekla o navezanosti?«

»Da ne bova navezana,« je odločil in me pogledal s priprtimi očmi.

»O tem ne odločaš le ti!« sem pribila. »Naveževa se, če sva si čustveno blizu! Tako piše v moji knjigi!«

Naredila sem največjo napako svojega življenja. Zgroženo je zrl vame. Njegov pogled je bil prizadet in žalosten. V hipu je vstal in naredil tri korake stran od mene. Nenadoma me je gledal tako, kot bi bila kužna.

»Če je razdalja edino, kar zadrži vez, ki bi se pletla med nama, bom to storil,« je rekel jasno, čeprav je bil slišati nekako zlomljeno.

Moje srce se je ustavilo. Vedela sem, kaj misli s tem. Hotel je oditi. Me zapustiti. Tega nisem mogla dopustiti. Hotela sem ga v bližini.

»Ne delaj tega,  Alex!« sem rekla obupano.

»Pa bom,« je odvrnil. »Storil bom to, kar je prav.«

Nato sem zajokala. Brada se mi je tresla in solze so mi tekle po licih. Hotela sem vpiti, da bi ves svet vedel, kaj se mi je zgodilo.

Alex je bil videti še bolj zlomljen kot prej, toda njegovo sočutnost je v trenutku zamenjala trdota in hlad. Njegove oči so postale ostre in trde kot kamen.

»Ne moreš narediti tega …« sem hlipala in padla na kolena.

»Pa lahko! Odhajam!« je rekel zlobno. »Raje te pustim tukaj, kot pa da se naveževa!«

Srce se mi je trgalo na koščke. Pomislila sem na trenutke pred nekaj minutami, ko sva se še sproščeno pogovarjala in smejala.

»Ampak jaz … Ljubim te!« sem rekla, še preden bi se zavedala pomena njegovih besed. Pa sem le rekla. Saj ni bilo tako hudo, sem pomislila.

Videla sem, da se je zdrznil, a je ostal neizprosen. »Jaz ne čutim do tebe ničesar drugega kot prijateljstvo. Nisva se kaj veliko družila. Klepetala sva prek interneta, se videla v šoli … Brez veze! Vse skupaj je bila traparija!«

Nekako sem upala, da ne misli resno, a moje srce se je dokončno razbilo na koščke, ki jih je bilo nemogoče znova sestaviti. Po licu mi je spolzela še ena debela solza.

»Prosim …«

»Ne. Jutri odidem! Adijo Kaja!« je zaklical, se obrnil in odšel. Videla sem le še njegovo rdečo majico, ko je odhajal in me pustil samo pod žgočim soncem.

Čas se je ustavil. Slišala sem Mijine klice, ki so me klicali, in Šamijin otroški glas.

 

                                                                         

Naslednji teden je švignil mimo mene kot blisk. Ničesar se mi ni dogajalo. Barve so zapustile ta svet. Čudna megla me je obdajala in živela sem v oblakih. Nisem se učila ali delala nalog. Tudi jedla sem bolj malo. V prostem času sem spala, ponoči pa se premetavala zaradi nočnih mor o volkovih, ki je me živo jedo.

Mami in oči sta me zaskrbljeno opazovala. Ko sta mislila, da ju ne vidim, sta si šepetala in kazala name. Tudi Mii ni bilo jasno, kaj se dogaja z mano.

Andreja in otroci so se odločili, da bodo v naslednjih nekaj dneh odšli. Če bi se to zgodilo prejšnji teden, bi jokala od nesreče, zdaj pa so moja čustva čisto otopela. Kot kamen.

Nisem jokala. Nisem tarnala. Samo mrtvo sem strmela predse. Ponoči pa sem jokala. In tarnala. In vpila.

Tisti g. Skrita številka me je pustil na miru. Vsaj en teden. Ampak v ponedeljek, skoraj dva tedna pozneje, sem dobila novo sporočilo. Tokrat v obliki pošte.

»Draga Hijacinta!

Vem, da se še nisi lotila dela, zato te še zadnjič pozivam, da naberi beli mah. Potrebovala ga boš približno tri pesti. Prav si sklepala, ko si ugotovila, da je dober za popivnati kri iz rane. Če ne veš, kje ga najdeš, ti povem, da ga  je dovolj  v severnih gozdovih.

Ko boš nabrala beli mah, poskrbi za dobre odnose s sestro in z družino. Ljubezen bo velik del uroka, ki ga bova izvedla, da rešiva mojega tama.

Hvaležen sem ti, ker mi pomagaš pri tem pomembnem projektu. Ko bo rešen, bo vse drugače in boljše. Takrat bo resnično zaživel.

 

Vso srečo in lep pozdrav,

 

Ikhansela

 

P. S: Kar je storil, je nedopustno, a hkrati edino pravilno. Zapomni si to. Skušaj pozabiti in svoje misli rajši preusmeri v iskanje belega mahu.«

Vse moram temeljito premisliti, sem si rekla in upala, da se bom lahko zbrala. Bila sem utrujena in pred veliko skušnjavo. Ali naj se uležem in zaspim sredi belega dne, kot sem imela v navadi že dva tedna, ali naj sedem za mizo, se mučim in razvozlam čudaško pismo? Hotela sem izbrati prvo možnost, a sem se iz neznanega razloga odločila za drugo.

Torej, sedela sem za mizo in zehala. Skoraj bi si izpahnila čeljust. Oči so se mi zapirale same od sebe in komaj sem jih pripravila, da so ostale odprte.

Najprej sem se lotila premišljevanja o naslovni vrstici: Draga Hijacinta! Že spet ta Hijacinta, sem pomislila. Morda pa je to skrivno ime za naslovnika pisma … torej zame. Morda ta Ikhansela mene kliče Hijacinta. Ampak zakaj? Morda noče, da bi drugi vedeli, da je pismo namenjeno meni. Morda. Vedno sem v dvomih! In samo sklepam lahko ter se pretvarjam, da sem uganko rešila.

In kako naj vem, da bi morala beli mah nabrati?! To prvič slišim. In tudi če bi ga, kako ta Ikhansela ve, da ga še nisem nabrala? Mar vohuni za mano? Mogoče pa je to pravzaprav nekdo, ki ve, kaj počnem in ga poznam. Recimo Mia. Ali … On.

In naslednje navodilo se glasi, da moram imeti dobre odnose z družino. Zaradi ljubezni. In ljubezen potrebujem v nekem uroku, da nekoga rešim. Uroku. To je pa že preveč čudno, da bi bilo samo čudno. To je noro!

In kaj je mislil/a, s tem, da bo nekdo rešen? Koga je potrebno rešiti? Samo mene. Mene in moje zlomljeno srce.

Prejšnjič sem že ugotovila, da tama pomeni 'sin'. Torej je treba rešiti nekega sina in jaz očitno (ne) pomagam njegovemu očetu.

Kar koli že pomeni to pismo, pomagalo me je zbuditi iz depresije. Zdaj sem spet vsa vznemirjena in radovedna. Ampak še zmeraj sem noro zaspana. Če grem spat zdaj, bom ponoči spet budna. Če pa ne grem, bom zaspala kar na stolu.

Zazehala sem in vsem medvedkom na moji postelji pokazala zobe. Noge sem stegnila in jih naslonila na majhen stolček poleg mize. Oči so se mi zapirale. Skoraj bi zaspala …

Nenadoma so se odprla vrata. Predramila sem se. V sobo je planila Andreja.

»Ne spiš?« je začudeno vprašala, ko me je videla, da sedim za mizo.

»Ne.«

»Lepo,« je pokimala. Nato sem opazila nahrbtnik, ki je visel na njeni rami.

»Se kam odpravljaš?« sem namrščeno vprašala.

»Ne. Pravzaprav ja. Odhajamo domov,« je rekla tiho in v očeh sem opazila žalost.

»Pa saj ste že doma!« sem vzkliknila naivno, čeprav sem vedela, da misli domov.

»Ne, Kaja. Moramo se postaviti na lastne noge. Ne moremo vse življenje živeti tu in viseti na finančnem računu tvojih staršev. Imam svoje otroke, svoj denar in dom. Čas je, da se vrnemo.«

»Ne bodi žalostna. Vse bo še dobro,« mi je šepetala in me božala po laseh.

»Vsi me boste zapustili. Tako kot v mojih sanjah. On je odšel in moje srce ne bo preneslo, če odidete še vi.«

»Pomiri se. Vse bo v redu. Sicer ne vem, o kom govoriš, a zagotovo se bo vrnil. In mi se bomo tudi, boš videla.«

»Ne vem, če se bo. Jezen je name in nima me rad.«

»Zagotovo te ima.«

Glavo sem zakopala v njeno naročje.

»Oh, Kaja. Tako koščena si v obraz. Tako shujšana. Si v redu?« je rekla in me zaskrbljeno gledala. »Zelo malo si jedla zadnje dni.«

»Vse bo še dobro.«

»Vsi govorite, da bo še vse dobro, vendar je samo še hudo in slabše,« sem zamrmrala.

Tokrat se nisem mogla zadržati. Ulegla sem se na posteljo in zaspala. Nisem slišala hupe, ko so zunaj trobili v pozdrav. Za avtomobilske luči, ki so zaokrožile po moji sobi, pa sem bila slepa.

Tokrat se za spremembo nisem znašla v temnem gozdu, ampak v svetli dvorani. Bila sem sama. Ampak osamljena. Plesala sem svobodno, a nesrečno. Bosa stopala so v ritmu udarjala po tleh in roke so švigale po zraku brez posebnega tempa.

Nato se je poleg mene pojavila gospa, oblečena v belo obleko, dolgo do tal. Bila je starejša. V poznih srednjih letih. Imela je svetle lase, ki so bili okrašeni z nekaj sivimi prameni.

»Poslušaj ga, Kaja,« mi je rekla z melodičnim glasom.

»Koga naj poslušam?«

»Ikhanselo. Če hočeš rešiti sebe, moraš rešiti še njega in ga ubogati.«

»Ne vem, kaj naj storim.«

»Naredi kar ti naroči, pa če je slišati še tako čudno. Naberi beli mah.«

»Ne morem.«

»Pa lahko. Lahko te razsvetlim, samo obljubi mi, da boš naredila, kar ti reče. Najdi samo sebe in svoje bistvo.«

Pokimala sem in jo polna upanja pogledala. Dvignila je roke in v njenih dlaneh se je pokazala bela svetloba. Čeprav sem bila oddaljena nekaj metrov, sem čutila pozitivno moč luči.

Gospa je stopila bliže k meni in mi položila dlani na teme. Svetloba in njen učinek se je kot udarni val razširil po vsem telesu. Obdala me je pozitivna in pomirjajoča energija.

»Hvala Vam!« sem zaklicala.

»Obljubila si in obljubo moraš držati,« me je opozorila. »To niso navadne sanje. Morda jih boš pozabila, zato ti bom dala nekaj, po čemer se boš spomnila obljube.«

»Srečno, Kaja Vodnar! Ne pozabi držati obljube!«

Nato je izginila v soju luči, ki me je slepila.

 

Ležala sem v postelji, pokrita s tanko odejo. Odprla sem oči in ob pogledu na okno videla, da je že temno. Ura, ki visi na steni, mi je sporočala, da je ravno odbilo 3.00 zjutraj.

Legla sem nazaj in se obrnila k steni. Ob tem me je na vratu nekaj popraskalo. Moja dlan je samodejno potipala vrat in osupla sem opazila, da nosim verižico. S prsti sem občutila, da je obesek srce.

Bila sem vesela, saj sem se spomnila 'sanj'.  Ko pa sem malo kovinsko srce prijela močneje, se je razpolovilo na dve polovici.

Hitro sem prižgala lučko, ki jo imam na nočni omarici. Malo kovinsko srce je bilo v velikosti oreha. Lahko si ga sestavil ali razstavil. Če si ga razstavil, se je razdelil na dve polovici. Na njima je pisalo Obljuba.

V trenutku sem se spomnila svetle gospe, obljube in svobodne dvorane. Dala bom vse od sebe, da rešim Ikhanselovega tama, sem pomislila in res čutila tako.

Počutila sem se bolje. Kot bi vse skrbi in težave odplavale. Odplavala pa sem tudi jaz. V globok, miren spanec, brez sanj.

                                                                       

Zjutraj sem vedela, kaj moram storiti. A rešitev je spet tvegala pobeg iz šole. Tega pa si nisem mogla privoščiti, saj mi je učitelj prejšnji teden 'zadnjič pogledal čez prste', ne da bi mi dal opomin. Le tri neopravičene ure.

Nisem vedela, kaj naj storim. Do konca tedna so bili še štirje dnevi! In to je dolgo. Zelo dolgo. Ampak na koncu sem se le odločila. Šla bom v šolo, »špricala« pa bom zadnje dve uri, šla na avtobus in v gozd, nabral beli mah in izpolnila obljubo.

Pouk se mi je tako vlekel. Mia je bila žalostna. Ana nam je razdelila vloge za Lepotico in zver. Meni je dala Lepotico, čeprav sem ji rekla, da nimam časa, vendar je bila tako vztrajna, da mu je list med glavnim odmorom na skrivaj zatlačila v torbo.

Po koncu četrte ure sem švignila na WC in počakala, da gredo vsi v razrede. Ko je zazvonil zvonec, ki je oznanil začetek pete ure, sem počakala še nekaj minut, nato pa sem stekla po stopnicah v garderobo.

Ko sem se obula in oblekla, sem se odtihotapila do vrat. Mimo je prišla čistilka in si požvižgavala pesem Mala ptička, ki so jo pred tem v avli peli prvi razredi. Skrila sem se za veliki fikus, ki raste v loncu, dva metra stran od vrat.

Ko se je odzibala stran, sem si pošteno oddahnila. Planila sem ven in soparen zrak je udaril v moj obraz. Zamežikala sem in v tistem trenutku je v moje možgane prispela informacija: Prosta sem! Stekla sem do avtobusne postaje.

Šofer me je sumničavo gledal, ko sem se usedla na sedež. Opazovala sem stavbe, ki so hitele mimo mene. Avtobus je ustavil nekaj sto metrov pred mojim domom.

Doma sem odložila torbo, obula gojzarje in vzela vrečko piškotov za malico. Nisem pozabila vrečke, kamor bom shranila mah, in že sem spet hitela na naslednji avtobus.

Čez pol ure sem stala na začetku poti, ki je vijugasto vodila v gozd. Verjetno moram slediti tej poti, sem si mislila in v tistem trenutku začutila vibriranje telefona v mojem žepu ter pisk za sporočila.                           

Hvala ti, Hijacinta. Ne ves, kako sem ti hvalezen, ker mi pomagas. Zdaj si na zacetku poti, ki vodi v gozd. Hodi 10 minut. Pri obledelo rdeči klopi zavij levo. Hodi proti SZ in se drži leve. Kmalu boš prečkala dva potoka. Znak, da si na pravi poti, je tudi mušnica in globoka drevesna duplina. Mah raste na veliki skali nad kamnolomom. Naberi ga tri pesti. Potem pojdi domov. Hvala ti. Nikoli ti ne bom mogel poplačati vsega truda,

Ikhansela

Nemir v meni je naraščal. Z družino sem na sprehode hodila večinoma v južne gozdove. V severnih nisem bila še nikoli. Kaj če se izgubim, sem pomislila. Nihče me ne bo našel, saj nisem nikomur povedala, kam grem. In če se mi kaj zgodi? Mogoče padem v brezno brez signala. Dobro, da sem vzela seboj svoj telefon.

Ah, ničesar se mi ne more zgoditi. Le kaj bi se mi lahko pripetilo v srednje velikem iglastem gozdu z oznako POZOR, MEDVEDI?

Moje skrbi in slabo vest sem skušala prekriti z lahkomiselnostjo in neodgovornostjo.  A bolj ko sem neodločno zrla v pot, ki je vodila v temen iglast gozd, bolj me je bilo strah. Tega gozda nisem poznala. Kaj če si ne zapomnim poti nazaj? Črvičilo me je v trebuhu in srce mi je utripalo.

Naredila sem korak naprej. Pa še enega. Pa še enega. Globoko sem vdihnila in zaprla oči. Čez nekaj sekund sem že stopala po mehki poti, postlani z iglicami. Tiho sem hodila in poslušala gozd. Hotela sem slišati šelestenje listov in zavijanje vetra. A slišala sem samo lastno dihanje. Glasno in globoko.

Mučna tišina me je ubijala, zato sem si v ušesa vtaknila slušalke, ki sem jih dobila lani za božič in poslušala klasično glasbo. Nekajkrat se mi je celo zazdelo, da slišim, da mi nekdo sledi. Prestrašeno sem se obrnila in zatrepetala.

Pri stari razmajani rdeči klopi, ki je bila znak za ovinek na levo, sem zavila s poti. Lazila sem skozi šavje in se bala, da si bom ob ostrem trnju strgala kavbojke. Znova sem prebrala sporočilo.

Hodi proti SZ in se drži leve. Kmalu bos preckala dva potoka. 

Navodila so bila jasna in lahka. A kako naj vem, kje je zahod? Kaj šele severozahod! Nimam kompasa in izgubila se bom. Tedaj me je prešinilo. Ko sem bila stara devet let in sem dobila telefon, sem našla aplikacijo Kompas. Nisem vedela, kaj je ta urica z dvema kazalcema in čudnimi oznakami S, V, Z, J. Ob strani pa so bile še JZ, SZ, JV, SV. Odgovor sem dobila v šoli, ko smo se učili orientacijo.

S tresočimi prsti sem iz žepa potegnila telefon in vznemirjeno iskala aplikacijo. Našla sem jo in se spomnila svojih smešnih misli, ko sem ugotavljala, kaj bi ta ura lahko bila. Gledala sem, kako je rdeči kazalec poiskal pot proti severu. Tudi severozahod sem hitro našla. Smer je potekala diagonalno od rdeče klopi in poti, ki sem jo zapuščala.

Spet sem se priklopila na slušalke in poslušala mirno glasbo. Moj MP3 je neusmiljeno predvajal nove in nove skladbe. Najbolj so mi bile všeč klavirske in violinske. Ko sem deset minut hitro hodila diagonalno od prejšnje poti, sem spet vzela telefon in prebrala navodila.

Kmalu boš prečkala dva potoka.

Prisluhnila sem, če bi v daljavi slišala šumenje vode. Pa nič. Spet me je zgrabila panika. Kaj če se moj Kompas moti? In kaj če sem narobe zavila? Ozrla sem se nazaj in videla, da še vedno hodim v smeri severozahodno od klopi.

Panično sem stekla naprej. Tekla sem in tekla. V mislih sem se zahvalila svoji učiteljici za športno vzgojo, ki nas je tako mučila s tekom. Ko sem se zadihana ustavila, sem zaslišala pridušeno curljanje vode. Stekla sem tja in preskočila oba potoka.

 Znak, da si na pravi poti, je tudi mušnica in globoka drevesna duplina.

Z očmi sem iskala mušnico ali duplino, a ju nisem videla. Tolažila sem se, da je verjetno še prezgodaj. Tako sem se spet priklopila na MP3 in poslušala klasiko. Ko nekaj minut nisem videla ničesar, sem se namrščila.

Ozirala sem se, da bi našla presneto gobo. Začela sem razmišljati. Mušnica je goba. Kaj če jo je pojedel kak medved? Medved, brrr. Medved z ostrimi z zobmi in kremplji. Nekdo mi je sicer povedal, da se medvedi bolj bojijo ljudi, kot pa ljudje medvedov, a sem se vseeno bala.

Previdno sem stopala po iglicah, ki so bile mehke kot blazina. Zakaj sploh počnem to? Kdo sploh je ta Ikhansela, da mi lahko ukazuje, kaj naj počnem?! Zaradi njega moram tvegati ukor ali opomin! Lahko se izgubim! On ni moj oče, da bi mi govoril, kaj naj naredim. Briga me, če je njegov sin v krizi! Saj sem bila tudi jaz, pa sem jo prebrodila! Zakaj moram vsem pomagati, nihče pa ne pomaga meni?

Takrat sem, prisežem, začutila ostro elektriko na vratu. Samodejno sem prijela srce na ogrlici, ki se je spet razstavilo na dva kosa. Napis Obljuba je dobesedno žarel. Spomnila sem se sanj in svetle gospe in žal mi je bilo teh misli.

Sredi razmišljanja sem nenadoma zagledala rdečo mušnico. Imela je bele pegice. Široko sem se nasmehnila. Končno. Ko sem dvignila pogled, sem na borovcu opazila široko luknjo.

»Super,« sem zamrmrala in pogledala na telefon, na kaj moram biti pozorna zdaj.

Mah raste na veliki skali, nad kamnolomom.

»Kje pa je kamnolom, genij?« sem besno šepnila in brcnila v kamen, ki se je odkotalil po hribu navzdol.

Hodila sem naprej in naprej. Gozdu pa ni bilo videti konca. Moja glasba me je že počasi motila, zato sem slušalke iztrgala iz ušes. Bolele so me noge in bila sem žejna.

Spomnila sem se čokoladnih piškotov, ki sem jih vzela s seboj. V torbi sem poiskala vrečko in sladkosnedno snedla tri piškote. Štiri pa sem pustila za pozneje.

Čez nekaj minut sem zagledala konec gozda. Skozi grmovje je kot večna svetloba svetilo sonce. Nasmehnila sem se in stekla do konca gozda.

Tam je stala velikanska skala pokrita s srebrnimi lišaji, kar je bil verjetno beli mah, po katerega sem prišla. Na drugi strani skale se je razlegal globok, opuščen kamnolom.

Hitro sem nabrala polno vrečko belega mahu, ki se je srebrno svetil v popoldanskem soncu. Takrat mi je zazvonil telefon. Ob mislih, da je mami, mi je zmrznila kri v žilah. A ni bila. Bil je g. Skrita številka.

»Kaja Vodnar?« je vprašal ta nekdo z rahlo hripavim glasom, značilnim za moške v poznih srednjih letih.

»Prosim?« sem prestrašeno zajecljala, saj nisem vedela, kdo kliče.

»Sem Ikhansela, če ti to ime kaj pomeni. Klical sem te zato, da ti povem, da si prvo nalogo opravila odlično. Uprla si se slabim mislim in nabrala nujno potrebni beli mah. Čestitam.«

»Hvala, gospod. Za kaj boste rabili ta mah?«

»Boš videla. Vse ob svojem času. Povem ti lahko le, da ti bo tvoje hitro sklepanje prišlo prav, saj si že ugotovila nekaj pomembnih podatkov.«

Kaj ima v mislih? Kaj sem ugotovila?

 »Prav,« sem rekla neodločeno.

»Si že kaj naredila glede drugega navodila?«

»Drugega navodila?«

»Ja, tistega s tvojo sestro. Poskusi navezati stik z njo. Njena zvestoba in optimizem ti bosta v težkih trenutkih prišla prav.«

»Bom poskusila,« sem momljaje obljubila.

»Ni šibkost, da prosiš za pomoč. Šibkost je, da ne prosiš in ne narediš naročenega. Ne boj se mnenja drugih in prosi za pomoč, ko jo potrebuješ. Večno ne boš mogla imeti skrivnosti,« je rekel z rahlo opozorilnim tonom.

»Ja,« sem pokimala.

»In ne zaupaj samo belim. Zaupaj tudi tistim, za katere meniš, da so črni. Kmalu boš spoznala, da črni niso vedno slabi in beli ne vedno dobri.«

Nikoli nisem razumela filozofije in poezije. Vsak verz, vsak stavek je nova uganka. Vedno je v dvojnem smislu in nikoli ni povedano naravnost.

Kakšni beli? Kakšni črni? Pa saj se ni noben pobarval na belo ali na črno, za božjo voljo! Kje ta prismuknjeni tip jemlje te fraze?

»Stari afriški pregovori so mi v življenju zmeraj prišli prav. Malce premisli in poglej naokrog. Vse odgovore imaš pred nosom. Ampak trenutno te nujno potrebuje tudi nekdo drug,  ne samo jaz,« je rekel resno. »Tvoja sestra Mia je v hudih škripcih in moraš ji pomagati, da ne bo zabredla. Resnično potrebuje tvojo pomoč.«

Zajela me je huda panika. Prekinila sem klic, pograbila vrečo in stekla po isti poti nazaj. Minilo je veliko hitreje, saj sem že vedela, kam iti. Mimo mušnice in votline, dveh potokov, klopi in v dvajsetih minutah sem zadihana prispela na začetek poti.

Naglo sem dihala. Peklo me je grlo in p?t mi je tekel po čelu. Moje srce mi bo skočilo s telesa, sem pomislila. Ampak ob misli, da bi bilo z Mio kaj narobe, mi je šlo na jok. Pograbila sem svoje stvari in se opotekla k najbližji avtobusni postaji. Nujno sem morala do svoje sestre.

Na avtobus sem sedla čisto prepotena in rdeča v obraz. Najbrž zato ni hotel nihče sedeti zraven mene.

»Si je zlomila nogo? Je padla po stopnicah? So jo ugrabili? Se je urezala v arterijo?« sem se spraševala in na plano so mi vrele vedno strašnejše misli. Bolj ko smo se približevali naši ulici, bolj sem bila živčna. Kaj naj naredim v smrtnem primeru? Pokličem 112? Naj pozvonim pri sosedih?

Prav predstavljala sem si hišo polno krvi. Upam, da ne bom spet omedlela, sem si mislila.

Ko sem izstopila z avtobusa, sem stekla domov. Še zmeraj sem bila zadihana zaradi teka v gozdu, a prisilila sem se, da sem spet tekla do domačega dvorišča. Moja roka se je s tresočimi prsti oklepala plastične vrečke, polne belega mahu.

Odklenila sem vrata in pričakovala mlakužo krvi. Pa nič. Puhasta bela preproga v predsobi je bila čista in bela kot sneg. A slišala sem hlipanje.

Oblil me je mrzel pot. Odvrgla sem vrečko in stekla gor. Niti preobula se nisem.

»Mia!« sem prestrašeno zarjovela. »Kje si?«

Planila sem v njeno sobo in se pripravljala, da bom bruhala ob pogledu na temno rdečo gosto lužo krvi.

Mia je klečala na tleh. Z dlanmi si je zakrila obraz. Lasje so ji kot zavese drhteli, ko se je rahlo tresla.

»Si padla? Si se kam udarila? Ali krvaviš?« sem spraševala panično. »Naj pokličem 112?«

Mia je zajokala. Umaknila je roke in lahko sem videla, da ima obraz čisto rdeč in zabuhel od solz. Ni jokala kot majhna deklica, kar bruhnila je v jok. Ja, bruhnila bo prava beseda.

»Kaj te boli?« sem vprašala in pokleknila poleg nje.

 Kar čutila sem, kako je gorela od vročine.

»Ne, nič se nisem udarila,« je zamomljala med jokanjem. »On … kar šel je …« Zadnji e je zaradi joka podaljšala.

Ne vem, kako naj to še opišem. Bil je jok najhujše vrste. Jok obupa in skrajnosti. Kar kričala je od hude nesreče, ki se ji je pripetila.

»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala. »Pomiri se in mi povej. Si dobila slabo oceno?«

Jasno mi je namreč bilo, da se ni nikamor udarila, ampak se ji je zgodilo nekaj groznega. Ihtela je in se tresla, njene oči so bile rdeče in polne solz. Usta so ji drgetala, kot da bi jo zeblo. A bila je vroča kot ogenj.

»Ššš,« sem zamrmrala, da bi jo pomirila.

»On … on … on je …« je poskusila povedati, a se ji je zataknilo in je zopet planila v jok. Objela sem jo in jo trepljala po hrbtu.

»Koga imaš v mislih?«

»Maxa.«

»Maxa Površaja, Alexovega brata?! Kaj je naredil!? Zdrobila mu bom glavo, če te je udaril!« sem zarenčala in postala besna.

»Ne, on …« Spet jo je preplavil jok. Po zardelih licih ji je tekel nov naval solz in izginil po vratu navzdol.

»Te je poškodoval?«

»Ne. Midva sva …Hotela sem reči …«

»Pomiri se. Ne razumem, kaj sploh govoriš.«

Moja sestra je globoko vdihnila, da bi se pomirila. S hrbtno stranjo dlani si je obrisala solze in glasno smrknila.

»Vse mi povej,« sem zahtevala. »Od začetka do konca.«

»No, midva sva bila par. Fant in punca. Večkrat sva šla na sok v kavarno ali sedela v parku. Enkrat sva šla celo v kino,« je pojasnila s tresočim se glasom.

»In?«

»Res sem ga imela rada. Medtem ko si bila ti 'z mislimi drugje', sva se dobivala. Dostikrat tudi nikomur nisem povedala,« je priznala.

»Mia!«

»Žal mi je, zares. Rekel je, da me ima rad in ...«

»Kaj ni to dobro, če ti pove, da te ima rad?« sem sumničavo vprašala. »Ali jokaš od sreče, ker ti je to rekel?«

»Ne, odselil se je,« je končala tiho.

Zajela sem sapo. Mislila sem, da bom počila od besa. Kako si upa?! Kaj ni že višek, da se Alex odseli, sicer zaradi mene, ampak vseeno?

 »Odselil se je,« sem rekla na videz mirno, »Kam se je odselilo to neumno teslo?! Takoj mi povej, da stečem tja in mu odtrgam glavo!«

»Kaja, on se je odselil, ker se je moral. Ni imel izbire,« je pojasnila.

»O, pa jo je imel,« sem zamrmrala.

»Kako veš? Saj ga ne poznaš,« je rekla zmedeno.

»Ja, pa poznam. Njegov brat Alex je bil moj prijatelj. In tudi on se je odselil. Max ti je lagal. Imel je izbiro. Le da ni hotel zapustiti brata, ki se je prav tako odselil.«

»Prosim? O čem govoriš?« se je namrščila.

»Kakor koli že,« je odvrnila Mia. »Kako to, da si bila dva tedna 'brez duše'?«

»Brez duše?« sem rekla ogorčeno.

»Vsi so govorili, da si 'brez duše' – kot zombi. Celo poslušala si razlago matematike. To se je vsem zdel čudno.«

»Bila sem žalostna, ker je Alex šel,« sem rekla grobo z rahlo opozorilnim tonom.

»Pa si ga kar prebolela?« je zazijala Mia in me začudeno gledala.

»Ja, kaj pa misliš. Briga me zanj. Lahko se odseli na Kitajsko, če hoče. Ne zanima me več. Nikoli ga nisem imela rada,« sem trdosrčno lagala.

»O, ne. Zagotovo ne misliš tako. Ti si najbolj čustvena oseba, kar jih poznam. Ne reci mi, da si se le sprijaznila in prilagodila.« Spet je bila na robu joka.

»Ja,« sem hladno odvrnila. Vse skupaj je bila velika laž, a morala sem zanikati vse, saj bi le tako lahko potolažila Mio.

»Kaj se je zgodilo s tvojo odločnostjo in uporništvom? Kam so šla vsa tvoja čustva zadnja dva tedna?«

»Briga me. Morda na Havaje,« sem prhnila, čeprav v resnici nisem mislila tako. »Samo o meni govoriva?«

»Grozno je bilo! Prav čutila sem, kako se mi srce trga na koščke!« je zajavkala in zopet so ji pritekle solze. »Šla sva na sladoled in se pogovarjala o tem, kam greva na počitnice. Potem mi je povedal, da njegova družina načrtuje selitev, ker jim okolica ne ustreza. In da se bodo odselili v tujino.«

Moje telo se je napelo.

»Saj ga ne potrebuješ. Živeli bova kot pred nekaj meseci. Saj veš, samo midve, kot včasih,« sem odvrnila.

»Ne morem živeti brez njega!« je spet zajokala. »On je ljubezen mojega življenja!«

»Ja, lahko,« sem vztrajala in jo prijela za obe roki. »Jaz sem preživela. Tudi ti boš.«

»Ni isto!« je zacvilila in se izvila iz mojega prijema. »Vidva sta bila prijatelja. Mene je pa poljubil! In bila sem njegova punca! In ljubim ga!«

»Ne veš, kaj govoriš,« sem zašepetala nemočno.

»Ja, pa vem! Z njim bom šla!« je trmasto vztrajala kot majhen otrok. »Sledila mu bom do konca sveta!«

»Ne moreš, Mia,« sem ji rekla obupano. »Se spomniš tistega Andreja iz vrtca? Tam sta bila par, pa si ga vseeno prebolela, ko so se priselili.«

»Fuj, Kaja. Kako lahko primerjaš Andreja in Maxa? Takrat sem bila stara pet ali šest let. To sploh ni isto!«

»Ja, pa je.«

»Ne, pa ni! Maxa sploh nisi poznala. Tako prijaznega fanta v življenju ne bom nikoli več srečala. Moram mu slediti.«

»Pa saj ni najpomembnejši na svetu, Mia. To si misliš zdaj, ko si v šoku. Umiri se in zadihaj.«

»Ja, pa je! Najpomembnejša oseba mojega življenja,« je rekla trmasto, vstala in šla.

                                                                    

Ponoči nisem mogla spati. Toliko misli sem imela v glavi. A najbolj me je mučilo vprašanje: Ali naj Mii povem za te reči z Duhovi? Sploh si nisem znala predstavljati, kako bo reagirala, če ji povem. A nekomu moram povedati, sem si mislila. Ne zmorem več sama nositi tega bremena. Veliko lažje in lepše bo, če bova z Mio skupaj v tem.

Kaj če jo spravim v nevarnost? Kaj če jo obsede? Na koncu sem prišla do sklepa: zaupanje je temelj prijateljstva in zavezništva. Zaupala ji bom, kar sem ji do zdaj prikrivala.

Bi se morala udeležiti te predstave Lepotica in zver, ki jo prireja Anina mami? Morda. Dvakrat sem sicer manjkala na dramskem krožku. Odločila sem se, da se bom. Ni pošteno do Ane, da bi morala znova iskati igralce.

Bodo učitelji opazili dve uri, ko sem manjkala? Seveda bodo. Kaj naj naredim? Dobila bom opomin.

Kaj je že naslednje navodilo Ikhansele?  Ko boš nabrala beli mah, poskrbi za dobre odnose s sestro in z družino. Ljubezen bo velik del uroka, ki ga bova izvedla, da rešiva mojega tama.

Lepo vas prosim! Urok?! Za dobre odnos sem že poskrbela, hvala, sem pomislila sarkastično. Kdo ta tip Ikhansela misli, da je.

Spet sem začutila elektriko na vratu. Aha, sem pomislila. Kadar bom grdo mislila o njem ali navodilih, me bo zapeklo. Kovinsko srce na verižici se je zopet razdelilo na dva dela. Napis Obljuba je zažarel kot ogenj.

Morda pa je to znak, da moram povedati Mii za Skrivnost. Ja, to bo to, sem pomislila in bila zadovoljna. Naveličala sem se tega laganja in izmikanja resnice.

Nato sem zaspala. Vedela sem, da ne bo mirnih sanj, zato jih nisem niti pričakovala.

Tekla sem po poti, ki je nisem poznala. Sem me je pripeljala panika in strah. V hiši nad ogromno pečino se je skrivala rešitev. Čutila sem nujo, da stečem tja in se rešim. Moje roke so segle proti hiši, a ta se je oddaljevala pred mojimi očmi. Preplavljala sta me panika in strah. Zemlja za mano se je udirala v razpoko, zato sem med tekom kričala. Zmanjkalo mi je sape in podlegla sem valu utrujenosti. Zemlja me je pogoltnila in nenadoma nisem videla ničesar več.

Mia je bila naslednjih nekaj dni hudo fizično (in psihično) bolna. Ves čas je jokala. Bila je bleda kot stena, vročina skoraj 40 °C. Ni vstajala, ni se smejala, ni jedla. Ničesar ni počela. Bila je še v 100x hujšem stanju kot jaz. V primerjavi z njo sem bila jaz samo malo potrta. Mami in očija je hudo skrbelo, kaj se bo izcimilo iz tega. Navsezadnje sta vedela za Maxa, vendar nista bila preveč navdušena.

Hiša pod skalnatim previsom se mi je pred očmi prikazovala še ves naslednji dan. Skrbelo me je za Mio, ure pa so se vlekle kot žvečilni gumi.

Ko sem končno prilezla domov in naredila nalogo, je Mia spet zajokala. Počasi se bom tega še navadila, sem z grozo pomislila.

Ležala sem na postelji in brala knjigo o papagajih. Po glavi mi je rajala misel o resnici in zaupanju. Odločitev je padla.

»Mia! Pridi malo sem!« sem zavpila. »Pogovoriti se morava!«

Mia se je prizibala v mojo sobo. Oči je imela čisto rdeče, lase razmršene in obraz bled.

»Ja?« je zamomljala, sedla na mojo posteljo in si z rokami podprla glavo. »Če misliš govoriti o Maxu, bom odšla. Vsi se hočete nekaj pogovarjati, čeprav nimate pojma.«

Povedala sem ji vse, kar sem vedela o tej čudni stvari z Duhovi. Njene solze so usahnile, a njene obrvi so bile tako visoko, da jih skoraj ni bilo več videti.

Mrščila se je in me gledala z izbuljenimi očmi. Ko sem končala, je na debelo pogoltnila slino.

Pokimala sem in se ji spodbudno nasmehnila. Razložila sem ji še vse o Ikhanselu in njegovih trapastih namigih. Da moram rešiti njegovega sina, za katerega zaenkrat še ne vem, kdo je. Obljubila mi je, da mi bo pomagala. Kamen se mi je odvalil od srca, saj sem končno porazdelila težo te gromozanske skrivnosti.

Nato sva se naenkrat objeli. Vedela sem, da je naloga opravljena. Tisti Ikhansela mi je rekel, da moram zaupati Mii in sem ji. In da mi bo ljubezen prav prišla. Nimam ljubezni, ker je moja »ljubezen« odšla nekam.

»To bova rešili skupaj,« je rekla.

»Ampak ti ne moreš,« sem izdavila presenečeno. »Ne v tem stanju.«

»Vem,« je zamomljala.

Nenadoma se je njen obraz zmračil. V oči so se ji prikradle solze.

Takoj sem vedela, da je pogovora konec. Vsa se je zgrbila in gledala nekam v prazno. Vstala sem in odšla. Dovolj sem naredila. Čutila sem, kako v meni narašča skrb. Morda pa ji moram samo pokazati, kako naj si opomore? Lahko jo peljem v kino ali v kakšno restavracijo s hitro hrano. Lahko prirediva »babji večer«. Ali pa žur.

Legla sem na posteljo. Po glavi so mi rojile različne misli. Vse od Mie do šole in moje čudaške misije. Računalnik sem imela prižgan. Morda ga je uporabljal oči, sem pomislila. Tako sem zasanjano zrla v črn ekran, ko je kar naenkrat zapiskalo. Novo sporočilo! Novo sporočilo! Zavzdihnila sem, vstala in se zagnala do računalnika.

Draga Hijacinta!

Zelo sem ponosen nate. Odlicno! Resila si ze dva namiga in to zelo uspešno. Ne bi mogel najti boljše osebe za to nalogo. Bravo! Prav srečen sem, da te je moj tama poznal.

No, greva k naslednji stvari. Nov namig. Dokazala si že, da si odločna in zvesta. Pa si tudi pogumna in umirjena? To boš potrebovala pri naslednji nalogi.

Na gori Te rangimarie, ki je že zdavnaj pozabljena, leži star tempelj. Pojdi gor in bodi tam tri noči. Več boš izvedela tam. Srečno!

To je noro. Čisto noro. Ne morem iti za TRI dni nekam na eno goro! Tipu se je dokončno zmešalo.

Tega sploh ne bom mogla izpolniti, pa če se tip na glavo postavi. In kdo me je ljubil? In sem ga poznala? Alex! Ta 'tama' je Alex! In njega moram rešiti! Joj, kako sem bila neumna. Ves čas sem reševala 'njega'. In ta Ikhansela je njegov oče. Ups. Verjetno ga moram rešiti te 'obsedenosti'. Ampak v tisti čudaški knjigi ni pisalo, da bi bila rešitev možna. Ampak bilo bi perfektno. Ničesar več ga ne bi bolelo ali kar koli že in lahko bi bila v normalni bližini brez strahu. Torej je to dodatna spodbuda. Moram vztrajati pri tej nalogi, čeprav je nemogoča.

Toda kako naj vem, kje je zdaj ta griček? Podrobno sem pogledala in nikjer ni bilo nobene povezave, kjer bi bil zemljevid. Če ne bom našla grička, potem ne bom mogla rešiti Alexa!

Med razmišljanjem me je zmotil kratek pisk telefona, ki je oznanjal nov sms.

Sori kaja k tolk pozn pism. Jutr bo avdicija za predstavo za dramski. Vem da te zdej trikrat ni blo, nic posebnega nismo delal, samo obravnavo zvoka, govora, premikanja…vse bos nadoknadila. Te lahko na kolenih prsim, da prides na avdicijo??? Vloga Lepotice je tako rekoč ze tvoja. Pliiiiis??? Na kolenih te prosim?? Ti častim sladoled??? LP, Ana

Srce mi je zastalo. Prav predstavljala sem si njen obupan obraz. In res, rada sem igrala. Krožek njene mami je bil super. In dobro mi je šlo. A ne morem iti na avdicijo. Ne zdaj. Toliko drugega moram razmisliti in narediti.

Ne da bi kaj pomislila, sem jo poklicala. Ni zvonilo nekaj sekund, ko se je javila. Globoko sem vdihnila in rekla: »Ana? Dobila sem tvoj SMS. Ampak nisem prepričana glede te avdicije.«

»Kaja, ampak zakaj ne?«

»Ker imam doma težave in še učiti se moram.«

»Kaja, moja starša se ločujeta, stric gre v zapor in moj dedek je umrl pred nekaj tedni. Kdo ima zdaj težave?«

»Oprosti. Nisem vedela za tvojega dedka in vse to …«

»V redu je. Lahko me potolažiš tako, da greš na avdicijo in dobiš vlogo.«

»Joj, Ana, ne vem če zmorem. Mislim, toliko se mi dogaja, da ne vem, če bom našla čas za vaje.«

»Ne skrbi Kajči. Če želiš iti na avdicijo, samo pojdi. Pomagala ti bom.«

»Res ne vem. Misel na predstavo me kar privlači, a toliko je drugih stvari,« sem rekla s piskajočim glasom.

»Veš kaj, igranje sprošča. Prijavi se na avdicijo in pojdi.«

»Mogoče bom pa res prišla.«

»Potem se jutri vidiva na avdiciji.«

»Komaj čakam!«

Zrla sem v telefon. Joj, kaj sem obljubila?! Zakaj obljubljam nekaj, česar ne bom mogla izpolniti?! Sploh ne morem na avdicijo! Tudi nastopati ne bom zmogla!

Zvečer sem zlezla v posteljo in v hipu zaspala. Sanjala nisem ničesar. Slišala sem, kako Mia v spanju joka. Potem sta kot po navadi prišla starša in jo mirila.

Proti jutru se mi je pred očmi prikazovala velika gora. Okrog nje so se vile tanke stopnice. Gora se je zlato svetila in me vabila. Na vrhu je stala čisto drobna koča. Morala sem iti tja in nenadoma sem se zavedala, da je to tista nenavadna gora, o kateri je govoril Alexov oče.

Mia tudi danes ni šla v šolo. Jokala je in v obraz je bila čisto rdeča. Mami in oči sta se skoraj požrla od skrbi. V šoli sem bila izklopljena. Ničesar nisem videla ali slišala. Skrbelo me je, kaj bo na avdiciji. Mi bo Ikhansela dal znak, da je avdicija neumna zamisel? Bom morala na koncu odpovedati, češ da me boli glava?

Ta vprašanja so me grizla, medtem ko sem strmela v svoj svinčnik in ga do popolnosti ošilila. Ana me je včasih bežno pogledala. V njenem pogledu sem zaznala živčnost. A ko sva se spogledali, je urno odvrnila pogled. Morda je mislila, da se bom spet izmuznila. Ali pa ni hotela 'težiti'.

Zadnjo uro smo med športno vzgojo igrali košarko. Bila sem zadnja izbrana, ko so izbirali ekipe. In nikoli nisem dobila žoge. Oziroma sem. Zadnjih pet minut sem dobila žogo v glavo. Kapetanka moje ekipe, Zara, se je rezko drla: »Ujemite žogo! Glejte kam leti! Ne ozirajte se na druge! Koš! Koš! Ajde, dajmo! Dajmo!« Jaz pa sem bila zamišljena in sem stala na sredini igrišča. Nato me je prebudil boleč sunek v glavo. Zameglilo se mi je pred očmi in noge so se mi zatresle. V ozadju sem zaslišala gromki fantovski smeh. Tudi dekleta so se hihitala. Zara pa se je zadrla: »Kaja, no! Igraj! Teci! Poskusi dobiti žogo!« Barbara, ki se je spoznala za krivo, se mi je opravičevala kot zmešana.

Ko je končno zazvonilo, sem si oddahnila. Prva sem bila v garderobi. Čez pol minute sem že preoblečena stala pred vrati in čakala, da jih odprejo. Mimo vseh sem švignila po stopnicah gor in na dvorišče. Sonce mi je udarilo v glavo, jaz pa sem vsa omamljena stekla po ulici proti centru. Težka torba mi je poskakovala, lasje so mi rinili na obraz in čutila sem, kako postajam rdeča.

                                                                 

V tihem in temnem hodniku se je slišalo le moje sopenje. Sandali so neslišno stopali po debeli preprogi in oprezala sem za glasovi v veliki dvorani. Predstavljala sem si dvorano. Temno kot zadnjič. Le oder osvetljen. Ob strani škrlatne zavese. Na odru pa stojijo in sedijo otroci.

Vedela sem, da sem v glavo rdeča kot paradižnik. Moji lasje so bili skuštrani in rahlo mokri od znoja. Verjetno nisem oddajala najlepšega vonja. Lase sem si popravila za ušesa, kito vrgla čez ramo in počasi stopila k vratom.

»Kaja! Prišla si!« me je spet prestrašila Ana, ki je skočila izza vrat. Pokimala sem, ona pa me je prijela za vročo dlan in me odvedla do odra. Vsa dekleta so bila videti kot iz škatlice. Lepo počesana, rahlo naličena in oblečena po zadnji modi. Fantje so sedeli na prvih sedežih in buljili vsak v svoj telefon.

»Živjo,« sem pozdravila Majo, ki je stala ob strani in urejala neke liste. Oblečena je bila v črtaste hlačne nogavice in obleko z naramnicami.

Ko me je zagledala, se je široko nasmehnila in mi pomahala.

»Kaja, pridi, greva v kopalnico, da te malo očedim,« je šepnila Ana. Sledila sem ji nazaj na hodnik in zavila skozi tretja vrata levo.

Ko sem se pogledala v ogledalo, sem bil videti kot prehlajen nilski konj. Rdeč obraz in prepoteni lasje.

Ne vem, kaj je Ana naredila z mojimi lasmi, a bili so lepo urejeni in so mi v lepih kodrih padali na pas.

»Samo še kanček maskare in videti boš kot ženske iz revij,« je z žarom v očeh rekla Ana. Odprla je belo torbico, ki jo je ves čas nosila v roki, in iz nje potegnila maskaro. V majhnih kretnjah je nanašala črno snov na moje trepalnice. Vsake toliko je zastala in pogledala svojo umetnino. Nasmihala se je in navdušeno prikimavala. Zabičala mi je, naj se ne premikam.

»Takole!« je vzkliknila in stopila korak nazaj. V ogledalu sem opazovala čedno neznano dekle z bleščečimi očmi, ultra dolgimi trepalnicami in s čudovitimi lasmi do pasu. »Hvala,« sem zamrmrala.

Ko sem vstopila v dvorano, je neki fant zažvižgal. Nisem se menila zanj. Bila sem zmedena. Kaj bom naredila zdaj? Če se bom prepotila, bom uničila ličila in videti bom kot racman Jaka. In če pozabim, kar moram reči? Kaj če padem? Grizla sem si ustnico, a je bila zaradi rožnatega bleščila lepljiva in grenka.

»Začeli bomo. Smo vsi tu?« je zaklicala Maja, prijela liste in se napotila proti odru.

»Ne,« je rekla rjavolaska Petra. »Povabila sem še nekaj deklet iz našega razreda. Kmalu bi morale priti.«

»Pokliči jih in jih spodbudi, naj pridejo čim prej. Naša ura teče,« je potrpežljivo predlagala Anina mami. »Ostale pa se razvrstite po abecednem redu.«

»Tukaj imate liste. Prosim, Ana, razdeli jih. Vsaka mora dobiti tri liste. Rdečega, zelenega in rumenega. Fantje, vi pa dobite vsak enega. Pridite v garderobo,« je poveljevala Maja.

Lan, Žiga in Klemen so ji poklapano sledili. Ko sem se ozrla k Ani, mi je v obraz molila šop raznobarvnih listov. Začela sem brati besedilo. Bil je pogovor med princem in Lepotico. Bil je tako romantičen, da sem se kislo nasmehnila.

In na koncu poljubček. Hm. Ko sem pogledala proti vratom, je ven prišel Lan, oblečen v princa. Z visokimi jahalnimi škornji, belim plaščem in zlato krono na glavi. Na ramenih pa je imel smešne cofe zlate barve.

Žiga in Klemen sta se davila od smeha. S prstom sta kazala na njegove lase popršene z gelom. On pa se jima je pačil nazaj in jima zabrusil, da ju bo posnel, kako bosta igrala.

Maja mu je ukazala, naj vsaj desetkrat prebere besedilo in si ga skuša zapomniti. Ob romantičnih stavkih se je pačil, kakor da bo bruhal. Žiga in Klemen pa sta se hihitala. 

»Pia, pojdi v garderobo. Ana, pridi mi pomagat pri urejanju njene pričeske,« je rekla Maja z nasmehom na obrazu. Pia je polna pričakovanja stekla v garderobo in kmalu smo zaslišale njene krike navdušenja.

Medtem, ko sta ji delali frizuro in jo ličili, smo ostala dekleta brala besedilo. Po nekaj minutah tišine so skozi vhodna vrata pritekle štiri punce. Prva je bila majhna in močna blondinka Alja, ki sem jo poznala s hodnikov. Sledila ji je suha in visoka Kristina, kateri sem zmeraj zavidala njene lepe oči. Za njima pa sta hodili kodrolasa Laura in Nikolina z zvezdicami na zobeh.

Tudi one so dobile liste in cvilile, ko so zagledale lepo oblečenega princa Lana. Kmalu se je v visokih petah opotekla Pia. Bila je prečudovita. Njena svetla polt se je bleščala, njene oči pa so bile čudovito naličene. Lasje so se ji v kodrih ovijali okoli vratu. A to še ni bilo nič. Njena obleka je bila svetlo rumena. Z rokavi, ki so se začeli šele pri nadlahti. Na robovih so bili volančki in na trebuhu čudoviti naborki.

Počasi je stopala po odru, se na vsake toliko nevarno zazibala in se nasmihala Lanu, ki je postal temnordeč v obraz. Medtem ko so vadili, sem brala svoje besedilo in se igrala s kodrom svojih las. Pia je močno jecljala in ves čas zardevala. Dvakrat ali trikrat se je tudi spotaknila, lasje pa so ji ves čas silili v usta. Videti je bila zelo nesrečna.

Za njo je šla v garderobo Petra, vendar se je kmalu obrnila in se potrta vrnila, češ da je obleka preozka. V kotičkih njenih oči so se lesketale solze razočaranja. Smilila se mi je, zato sem jo prijazno potrepljala po hrbtu, a me je odrinila.

Ana je bila odlična. Čeprav malce smešna s kodri in rumeno obleko z naborki je znala svoje besedilo na pamet. Bila je rojena igralka. Z občudovanjem sem gledala njene trike govorjenja iz trebuha. Znala se je tako ljubko vesti, a hkrati tako grozljivo pačiti. Maja ji je na koncu zagotovila, da bo igrala govorečo posodo in čajnik.

Alja se je ves čas pritoževala, da je besedilo grozno. Sama je odstopila, vendar je prosila, če se lahko slika v tej obleki. Kristina je bila odlična, ampak z njenim globokim, primorskim naglasom prav neprivlačna. Ponudili so ji vlogo ene od zlobnih sester. Bila je navdušena, saj se je zmeraj želela videti kot »bad girl«.

Pomignili so mi, naj stečem v garderobo, v kateri je bilo polno obešalnikov in slik z minulih predstav. Maja je odprla omaro s kostumi in občudovala sem obleke s celega sveta. Kimono s Kitajske, komplet disko kraljice iz Las Vegasa, hlače z naramnicami s kmetije in škotska krila. Na klopi je ležala rumena obleka. Takoj sem se zaljubila vanjo. Od blizu je bila videti še lepša. Bila je iz mehkega materiala in malih bleščic.

Maja mi jo je pomagala obleči. Slekla sem svoje kavbojke in kratko majico ter oblekla čudovito obleko. Ana mi je lase še malo nakodrala, da so se zvijali kot svedrčki. Na koncu mi jih je z velikim rumenim cvetom spela na vrhu glave. Maja mi je popravila ličila, dodala puder in vse, kar gre zraven. Tudi »štikle« z visokimi petami sem obula. Najprej sem malo lovila ravnotežje, potem pa mi je kar šlo.

Hodila sem po odru in šla do Lana, ki je zopet zardel, ko je videl še eno dekle, oblečeno v prekrasno rumeno obleko.

»Pa saj smo kot v Disneyju?« se je nerodno zasmejal.

Potem sva odigrala besedilo. Zares sem se trudila, da bi bil moj smeh lep in melodičen, ne pa  kot blejanje ovc. Uporabila sem vse znanje, ki sem ga imela o govoru. Vedla sem se kot gospodična in v mojem glasu ni manjkalo sarkazma, jeze ali ljubezni, kadar je bilo treba. Nisem se pačila. Potem pa sva prišla do poljuba. Približeval se mi je in glavo počasi nagnil. Spomnila sem se Alexa. Njegovih kodrastih zlatih las in živahnih modrih oči. Pomislila sem nanj. Na njegovo dlan … Lan se mi je še vedno približeval. Njegova velika usta so se odprla, jaz pa sem začutila samo grozno paniko. Bolj, ko je rinil k meni, bolj sem se mu odmikala.

Panično sem pogledala Ano, ona pa je obupano zaprla oči in se sesedla na tla. Lanu sem hitro prilepila poljubček na lička, potem pa stekla po stopnicah z odra, ven na ulico in proti domu. Začutila sem strah in jeza v meni je naraščala hitreje kot temperatura poleti.

Zakaj sem šla na neumno avdicijo?! Zakaj sem mislila samo nase in na svojo podobo na odru? Zakaj ne morem izpolnjevati svojih obljub in nalog? Hotela sem iti domov. Mimoidoči so zaradi frizure in obleke buljili vame. Najbrž sem bila zaradi solz videti kot prehlajena panda. Upam, da nisem bila kot nevesta, ki je ušla. Doma sem zvonila, dokler jokajoča Mia ni prišla odpret. Ko je videla mojo opravo, je dvignila obrvi, si obrisala solzo in me spustila naprej. Legla sem v posteljo in glavo zakopala v blazino.

Kje bom našla tisto goro, da bom lahko rešila Alexa pred Duhom? Le kje? Naj hodim po svetu in iščem goro z imenom bla bla bla? Ne morem. Kako naj grem tja, če ne vem, kje je?

Mia me je nekaj časa začudeno opazovala, potem pa žalostno odšla. Smrkala sem in oči brisala v vzglavnik. Postal je črn in umazan zaradi maskare. Ko sem tako nekaj časa ležala, sem začela razmišljati, kako trapasta sem. Igranje mi je šlo odlično, bila sem čudovita in na pamet sem znala besedilo. Če bi zdržala še zadnjih nekaj minut, bi lahko dobila kakšno dobro vlogo. Neznana sila me je vlekla ven. Predstavljala sem si, kako so gledala dekleta, ko sem zbežala. In Maja. Je bila razočarana?

Vzela sem telefon v roke in poslala Ani SMS, v katerem sem se ji opravičila, ker sem uničila vrhunec igre. Vprašala sem jo, kdo je dobil katero vlogo. Nisem dolgo čakala, ko mi je odpisala.

Joj, joj, joj! Zakaj si zbezala, Kajci?? Ves kako odlicna si bila?! Super duper nadarjena zvezda! Res, prisezem. Ti- Lepotica!!! <3 !!! Odlično ti je slo. Ampak zakaj zakaj zakaj si zbežala???

Nisem se mogla nagledati sporočila. Jaz sem dobila vlogo Lepotice? Ne, ne, ne. To je pa že malo preveč. Kaj pa če me je hotela samo razveseliti? Ne, Ana se nikoli ne laže. Joj, kaj pa če je to res?

Ne morem igrati. Ne morem misliti. Sploh mi ni več jasno, kaj si želim. Si želim igrati? Ja. Mislim, da tega ne smem iz neznanega razloga? Ja. Hočem odpovedati? Ne. Ali moram odpovedati? Ne vem!

Ane si pa tudi nisem upala poklicati. Kaj naj zdaj sploh naredim? Torbo sem pustila v kulturnem domu. Krasno. Res briljantno. Počasi sem odpela zadrgo na obleki in jo slekla. Oblekla sem si kratke hlače in majico. Nato sem odšla ven.

Tavala sem in tavala po parku, kjer sem bila nenadoma neznansko osamljena. Ptice so potihnile in veter je molčal. Gledala sem v mogočne temnozelene krošnje lip, ki so delale senco skoraj celotnemu parku. Bila je tišina. Nato je močno zagrmelo. Ni bilo videti strel ali slabega vremena, zato se mi je zdelo zelo čudno. Zaslišala sem globok glas, ki me je vabil.

 Misliš, da ne veš, kaj si želiš. Ne veš, kaj bi rada naredila. Prav je, da je človek pogumen in tudi preudaren. Pojdi na goro in razčisti sama pri sebi, kaj boš naredila. Vedeti moraš, da to ni tvoja naloga, ampak da si moja pomočnica. Torej, poslušaj moj glas. Zapri oči in pusti, da te vodijo dobre sile vesolja. Znašla se boš na neznanem kraju, bodi pogumna. Povzpni se na goro, bodi preudarna. Uspelo ti bo, Hijacinta.

Res sem zaprla oči in odmislila vse skrbi, ki so me preganjale še nekaj minut nazaj. Okrog mene je divjal veter in pripekalo sonce. Obe energiji sta me ponesli.

                                                                           

Lahkotno sem pristala na mehki travi. Okrog mene so dišale vijolične rože. Med njimi tudi sivka. Dišalo je po medu in jagodah. Bilo je toplo in prijetno. Legla sem na mehko travo in zrla v modro nebo. Nato sem zagledala veliko goro, obdano z okroglimi stopnicami in zlatim sijem. Morala sem se povzpeti, čeprav je bilo tukaj na travniku tako prijetno … Vstala sem in se napotila proti stopnicam. Ko sem se dotaknila lesene ograje, sem začutila ledeni severni veter. Začelo je snežiti. Ojoj, sem pomislila. Ali res moram iti gor? Naredila sem korak in postalo je še bolj mrzlo. Vsak korak, ki sem ga naredila, je ograja bolj zamrznila. Ves razum me je prosil, naj se vrnem nazaj na topel travnik, a morala sem vztrajati. Od mraza so me boleli prsti in hitro sem se ustavila. Kaj sploh počnem tu?! Od travnika me je ločilo približno petdeset korakov, od vrha gore pa vsaj kakih dvesto ali več. Tega ne zmorem, sem javkala v glavi. Moji prsti, moja ušesa. Bilo je tako zelo zelo mrzlo, da bi lahko umrla. V tistem trenutku sem se obrnila in stekla nazaj. Spet sem stala na toplem travniku. Na videz je bilo sijajno, ampak v srcu sta me grizla krivda in strahopetnost.

Odločno sem se znova povzpela po stopnicah, tokrat hitreje. Tekla sem in tekla in sploh nisem čutila, kako temperatura pada. Zadihana sem se ustavila nekje na sredini neskončnih stopnic. Lesene stopnice so zmrzovale za mano, kot bi me spodbujale, naj nadaljujem pot. Ampak zakaj moram početi to? Moj um se je upiral. Lahko bi uživala na vajah, saj sem zvezda poletne predstave Lepotica in zver. Prav zdaj bi oblačila čudovito obleko in krtačila dolge svilnate lase, ki bi se mi v rahlih kodrih vili po hrbtu. Znova sem se obrnila in se nerodno opotekla nazaj dol. Gledala sem nazaj in izgledalo je, kot da temperatura izginja … Kot bi bilo ravno obratno kot prej.

Pa saj to počnem zaradi Alexa, sem pomislila. Da bo osvobojen Duha in bo normalno zaživel. Da bova lahko skupaj. In da ga ne bo več bolelo. In zaradi Mie. Njen Max je Alexov brat in tudi ona bo presrečna, ko ga bo znova videla. ČE ga bo znova videla. In to je samo nekaj razlogov, zakaj moram iti na to ledeno goro, da zmrznem in mi odpadejo ušesa. Torej BOM to naredila! Počutila sem se odločnejša kot kdaj koli prej. Stopila sem na prvo stopnico in odločno nadaljevala pot. Hudo, hudo me je zeblo, bila sem zadihana, a se nisem ustavila. Iz mene je izžareval pogum. In to mislim dobesedno. Okrog mene so švigale čudovite barve avre. Nasmehnila sem se sama sebi in to mi je dajalo pogum in odločnost. Kmalu sem prišla na vrh, kjer je mraz dosegel vrhunec. Če bi pljunila v zrak, bi ta v hipu zamrznil. Sonce je ravno takrat doseglo vrh neba in ko so se žarki poravnali z goro, se je sprožil udarni val vročine. V hipu mi je postalo toplo in nasmeh se mi je razlezel po obrazu.

A mojo pozornost je kmalu odvrnilo nekaj drugega. Počasi se mi je približeval starejši moški. Njegove zlate lase so prepletene srebrne nitke. Čeprav so mu segali skoraj do vratu, ni bil videti neurejen. V svetlo modrih očeh mu je odsevala starost, gube ob ustih in očeh pa so to le potrdile. Nasmehnil se je tako, da je usta kar ukrivil in pokazal del belih zob – tako kot Alex. Ker se nisem zavedala, kdo je to, sem se namrščila. Postavila sem se v obrambni položaj, kot sem se pred nekaj leti učila pri karateju.

A on me je prijazno gledal in počasi zmajal z glavo. Šele tedaj sem opazila njegova čudaška oblačila. Bil je oblečen v belo pregrinjalo do sredine stegen. Okoli pasu je imel rahlo zavezan pas modrosive barve. Hlače iste barve so bile dolge do kolen. Bil je bos. Okoli vratu so mu visele lesene koralde. Njegova polt pa je bila karamelno rjava kot bi vse svoje življenje preživel na nekem ranču. Spominjal me je na strica moje sošolke Sare, ki je noč in dan delal na polju. Počasi je v pozdrav dvignil desno roko. Zmedeno sem mu odzdravila. Nato se mi je posvetilo, kdo stoji pred mano.

»Ikhansela,« sem zamrmrala. Pokimal je in se široko nasmehnil.

»Hijacinta,« je rekel z močnim, globokim glasom, ki je imel tako prijeten zven. »Dolgo se nisva videla.«

»Pravzaprav nikoli,« sem odvrnila. Pokimal je.

Prepričevala sem se, da je to tisti človek, ki mi je pošiljal pisma in SMS-e. In Njegov oče. Ima Njegov pogled, oči, nasmeh, pravzaprav vse.

»Pa ti je res ime Ikhansela?« sem ga previdno vprašala.

»Ne,« je odvrnil. »Moje pravo ime je Rod. Ikhansela v maorščini pomeni svetnik. Tako so me klicali moji prijatelji v Afriki, kjer sem preživel večino svojega življenja.«

Od tod torej polt, sem si mislila.

»Kaj bom počela tu?«

»Kar bo treba. Za začetek se boš malce umirila. Pot te je verjetno zdelala,« je rekel kot kakšen lastnik hotela. »In ne skrbi zaradi časa. Tam, kjer si doma, si zdajle še zmeraj v parku na klopci. Zaledenela, kakor vsi ljudje okrog tebe. In to, kar se zgodi tu, ni res, a hkrati je. Kakor se boš odločila sama.«

Pokimala sem.

»Zdaj te bom tu nekaj časa pustil samo. Ne skrbi, nič hudega ne bo, samo meditirala boš, da sama pri sebi razčistiš nekaj stvari. Potem te bom naučil uporabe belega mahu in še marsičesa drugega.«

Zopet sem pokimala. Nato sem sedla na topel mah. Ikhansela oz. Rod pa je nekam izginil. Zaprla sem oči in se izgubila v vrtincu barv in čudovitih glasov. Kmalu nisem več čutila svojega telesa. Bila sem sproščena kot še nikoli. Zdaj moram razmisliti.

Torej. Bom šla na predstavo? Bom zmogla vse to? Ja, zmogla bom. Znašla sem se že v neznanem gozdu, med Obsedenimi ljudmi, ljudožerskimi stopnicami … Zakaj ne bi zmogla hkrati živeti svojega življenja kot Kaja Vodnar in drugega življenja kot Hijacinta? Res bom zmogla. Močna sem.

                                                               

 Kot je rekel Ikhansela (ne morem ga klicati Rod) sem meditirala. Lahko so minile minute ali pa ure. Vem samo, da sem se blaženo prebudila in ob meni je sedel Rod in se smehljal.

»Zdaj te bom naučil ustaviti krvavitev s pomočjo belega mahu,« je rekel, šel do majhne hiške, ki je stala malo stran, in prinesel mošnjiček. Odprl ga je in iz njega je privel vonj posušenega mahu.

»Ranil se bom, ti pa me pozdravi,« je rekel s pogledom, ki ni pustil ugovarjanja.

Izvlekel je ostro, nabrušeno, dolgo rezilo s črnim ročajem. Iztegnil je rjavo roko, jo obrnil tako, da je bil hrbet dlani obrnjen proti tlom. Nato je z rezilom hitro potegnil po podlahti, da se je pokazala rdeča tekočina. Zgroženo sem gledala odprto rano, skozi katero je kapljala kri.

»Ukrepaj,« je zamrmral in z glavo pomignil proti mošnjičku. Zdrznila sem se in s tresočimi rokami hitro odprla usnjeno vrečico, izvlekla pest mahu in ga nerodno položila na grdo rano.

»Popivnaj kri, kot bi brisala sok s površine,« je dejal Ikhansela.                                                                

Naredila sem, kar je ukazal. Začudeno sem gledala, kako je kri kar izginila. Namesto gromozanske rane je bila tam le dolga praska, ki bi jo morda naredila mačka s svojimi kremplji. Nisem se mogla načuditi.

»Odlično. Če bi morda še malo pohitela, bi to lahko naredila še hitreje, a bilo je super. In ne pozabi, ko bo prišlo do kraja spopada, imej vedno zraven vsaj en takšen mošnjiček?« Pokimala sem.

Spopada?! Hej, hej, stari tega pa ni bilo v pogodbi! Postala sem panična.

 »Zdaj te bom naučil dveh starih maorskih izrekov. Za obrambo in napad. In za čiščenje Duha.«

Globoko sem pogoltnila slino in hitro pokimala. Gotovo sem bila videti izgubljena.

»Začela bova pri zaščiti,« je rekel. Spet sem zmedeno pokimala. Nisem imela pojma, o čem je govoril.

»Verjetno nočeš napadalca hudo poškodovati, ampak vedi, da bi te on utegnil tudi ubiti, če bi bilo treba,« je rekel resno. Pogoltnila sem slino. »Zato sem ti pripravil nekaj enostavnih urokov, ki sem si jih naučil pri Maorih. Od tam tudi izvirajo Duhovi.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Bila sem tiho in ga gledala kot neumna riba.

»S svojo energijo boš naredila ščit okoli sebe. Močan bo, ampak kratkotrajen. Zdržal bo samo nekaj minut, nič več.«

»Čakaj, čakaj! Tukaj sem, da me boš naučil čarati?« sem izdavila.

»Čarati? Ne, ne, ne. To ni UROK, ampak sklic energije, ki jo uporabiš, da se zaščitiš. Ničesar slabega ni v tem,« je potrpežljivo rekel. Gledala sem v njegove modre oči, ki so mi bile tako znane.

»Je v tvojih besedah kaj resnice?« sem ga sumničavo vprašala. Žalostno me je pogledal.

»Se ti zdi, da bi ti lagal?« je rekel in si me pozorno ogledoval. »Moja sinova so obsedli zlobni Duhovi, ki jima srkajo življenje in moč. Bi ti lagal in te zavajal?«

Hitro sem odkimala.

»Sedi sem na mah,« je rekel zbrano, ne da bi me pogledal in potrepljal po zaplati mahu na skali. Res sem sedla in ga z velikim zanimanjem poslušala.

                                                                       

Predstavil mi je čisto drugačen svet. Svet, kjer lahko z rokami naredim ščit, ki ima obliko kot nečutni žele. Kogar koli se dotaknem, ga lahko zaščitim. Težko je, potrebujem vso koncentracijo, a mislim, da se izplača.

Zdaj znam z gibom roke človeku spodriniti ravnotežje, da pade vznak. Tudi za to sem porabila veliko časa. Skoraj sem obupala. Ampak mi je uspelo. Roda sem sklatila, da je padel na trtico in se mu nato cele tri minute neprenehoma opravičevala.

Za čiščenje duše mi je dal bel kristal. Baje je poln pozitivne energije in ima zdravilno moč. Slišala sem tudi veliko zgodb, kako so ga uporabljali Maori.

»Še zadnjič poskusiva,« je rekel Ikhansela.

»Joj, kaj res moram?« sem potožila in se hkrati že pripravila na zadnjo izvedbo trika. Uroka, pravzaprav. Ne, ne, ne. Rekla bom, kot se je izrazil Ikhansela. Pripravila se bom na zadnjo izvedbo »sklica energije«.

»Najprej obrabni izrek,« je rekel mirno in me medtem gledal naravnost v oči. »Poskušal te bom boksniti, ti pa prikliči energijo v sebi, da se zaščitiš.«

Pokimala sem.

Globoko sem zavzdihnila in se sprostila. Dvignila sem roke in se pričela osredotočati. Predstavljala sem si ščit, kako se iz mojih dlani širi in širi po celem telesu. Počasi sem odprla oči in bila odeta v prozorno migetajočo svetlobo. Ikhansela je navdušeno kimal in ploskal.

»Kaja, vrni se! Prosim, potrebujem te!«

Nesrečen klic je prihajal iz moje glave in za sekundo sem se zmedla.

»Ne poslušaj jih,« me je miril Ikhansela. »Samo mirno nadaljuj.«

Pokimala sem in se spet trudila. Energija se širi skozi moja zapestja, do ramen, čez pas … Odprla sem oči in zagledala bleščečo stvar okoli sebe. Na ustih se mi je pričaral nasmeh.

»Bravo, odlično!« je bil navdušen Ikhansela. »Zdaj te bom poskusil poškodovati. Veš, kaj moraš narediti. Energijo ščita preusmeri v točko, kjer bo udarec in odbilo me bo stran. Prej ti je že uspelo. Ni razloga, zakaj ti ne bi še zdaj.«

Ščit se je dokončno razširil po vsem telesu in počutila sem se bolj varno, kot v objemu prababice. Ko sem stisnila dlani, je dobil svojo pravo obliko. Ikhansela me je premeril s pogledom, stisnil pest in stekel proti meni.

Srce mi je zastalo, kot zmeraj, kadar je storil to. A bila sem pripravljena. Namesto da bi se trda pest zarila v moje telo in povzročila bolečo reakcijo, se je odbila od površine bleščine, ki me je obdajala.

Rod je pestoval svojo bolečo pest.

»Ojoj! Si v redu?!« sem prestrašeno kriknila. Ščit je zaradi moči novega čustva izginil.

»V redu sem. Čuti se, kot da bi udaril v električno površino, zato boli,« je pojasnil. »Vadiva še napad. Zbranost, vera, moč.«

Poskušala sem se spomniti, kaj mi je povedal. Prvo pravilo: verjeti moram vase in v to, da mi bo uspelo. Drugo pravilo: predstavljati si moram nekakšno steno, ki jo odrivam v ljudi, da padejo vznak. Tretje pravilo: moram začutiti steno in jo ustvariti.

Tako sem tudi storila. Uspelo mi bo! Prvo pravilo: opravljeno. Predstavljala sem si nečutno steklo, ki ga odrivam.

Zrak je nenadoma postal čuden in težek. Tako materialen, da sem ga lahko čutila z roko in ga z vso močjo odrinila. Opravljeno. Ikhansela se je opotekel in padel na hrbet. Pazil je, da ni pokazal bolečine, a sem čutila krivdo.

»Super ti gre,« me je pohvalil, ko je vstal. »Žal čiščenja duše ne moreva vaditi. Lahko samo ponoviva postopek.«

»Upanje, ljubezen, žrtev …« sem naštevala.

»Ne.«

»Upanje? Beli kamen, svetloba in pozitivno razmišljanje.«

Pokimal je.

»Tvoj čas tukaj se izteka, Hijacinta. Čas je, da se vrneš v svoj svet. A vedi, da se lahko vrneš kadar koli boš potrebovala kakšen podatek ali pa samo novo spoznanje. Samo še nekaj bi ti rad povedal. Pozorno me poslušaj, pomembno je. Včasih je ljubezen močnejša od katere koli magije ali dobre energije. Zaponi si to,« je uradno zaključil in me pozorno gledal.

Nato me je močno objel. Ne vem, če je res, a zdi se mi, da je šepnil 'hvala'.

»Je to torej v moji glavi?« sem vprašala radovedno.

»No, kakor si predstavljaš,« se je nasmehnil. »Srečno.«

                                                                         

                                                                         

Še zmeraj sem sedela na klopi v parku. Ptice so čivkale, drevesa so šumela. Vse je bilo enako kot prej, le da sem v desni dlani stiskala belo kroglico. Bila je topla, a trda na otip. Nato se mi je posvetilo, da je to tisti beli kamen, o katerem je nakladal Ikhansela.

Ikhansela. Joj, kako sem mu bil hvaležna! Zdaj sem bogatejša in močnejša kot prej, sem pomislila. In znam rešiti Alexa. Znam braniti sebe in svoje najbližje ter napasti sovražnike. Res sem napredovala.

Zdaj moram domov, vzeti rumeno obleko in jo ponižno vrniti Ani. Nasmehnila sem se in veselo stekla domov.

»Kaja?« je zamomljala Mia, ko sem prispela domov. »Kam si šla? Pogrešala sem te.«

Preostanek popoldneva sem igrala kitaro, bolj energično kot kdaj koli prej. Prsti so sami od sebe skakali po strunah.

                                                                                

Naslednjih nekaj dni je bila dnevna rutina precej nenavadna. Bujenje, Mijin jutranji jok, šola, Mijin popoldanski jok, vaje, Mijin večerni jok, vaja za uroke (da jih ne bi pozabila), igranje na kitaro, spanje. Vse to se je ponavljalo. Spet in spet. Vsak dan je bil tako podoben minulemu.

Zelo tesno sem se spoprijateljila z Ano. Izvedela sem, da ima dva starejša brata dvojčka, ki že študirata, da ima doma bradato agamo po imenu Reks, da je njena najljubša pijača vanilijev kakav in da je zelo prijazna ter zabavna. Trudila se je, da bi me razvedrila.

Mijino stanje se ni kaj dosti spremenilo. Joka noč in dan. Z veliko bolečino jo poslušam in poskušam razumeti. Ja, izgubila je ljubezen svojega življenja, a zakaj ne pusti, da bi ji pomagala. To je pri vsem skupaj najbolj grozno. Pogovarjam se z njo, ji kimam, jo ves čas objemam in tolažim. Ne vem, kaj sploh še lahko storim? Mami mi je svetovala, naj se z njo pogovorim, a kadar poskušam, se zgrbi v dve gubi in me ne posluša.

Po šoli sem šla z Ano na vaje za predstavo. Smejali sva se nekemu stričku, ki je plesal z ulično svetilko. Častila sem ji sladoled. Potem sva se malo pričkali, ko je rekla, da je moj sladoled brez okusa. Ampak sva se smejali kot nori.

Na vajah mi je bilo vedno bolj super. Besedilo sem znala že na pamet, obleka mi je bila ravno prav in med igranjem sem resnično uživala. Ko je Klemen igral Zver, sem se morala zadrževati, da se nisem na glas smejala.

Maja me je vztrajno hvalila, kako dobro mi gre igranje.  Bila sem zadovoljna sama s sabo.

                                                                              

Neko jutro sem se zbudila polna pričakovanja. Le kaj je drugače, sem se vprašala. Imamo prost dan v šoli? So se začele počitnice? Potem sem žalostna ugotovila, da se počitnice začnejo šele čez dva tedna. Nato sem se spomnila medlo rumene nabrane obleke in čudovitega cveta, ki si ga zataknem ob mehke nakodrane lase.

»Saj res! Danes je nastop!« sem kriknila naglas. Skočila sem iz vroče postelje in se bosa pognala v Mijino sobo.

Ne vem, kaj sem iskala tam, ampak nekako sem morala to proslaviti. Danes zvečer bom pred celim mestom oblečena v Lepotico. Mia se je ravno prebujala. Radovedno je pogledala okoli. Njeni lasje so bili zavozlan in šopasti. Pomela si je oči. Za trenutek sem pomislila, da je taka kot včasih. Brez joka. Brez skrbi. A ko me je zagledala, so ji solze spet stopile v oči in na licih so se ji pojavile rdeče lise.

»Ne, ne! Ne boš jokala,« sem jo poskušala potolažiti (kot vsako jutro, vsako popoldne in večer).

»Kako ti uspe, da zmeraj upaš? Tako vztrajna si in trmasta. Vztrajaš pri svojem,« se je upirala.

»Motiš se,« sem zagodrnjala. »Danes bova imeli dekliški dan. Imeli se bova super, ves dan se bova smejali, šli bova v center … Imam nekaj presenečenj zate. Žalostne obraze bova pustili doma. Zvečer pa greva v gledališče na predstavo.«

»Nočem iti. Kaj ne vidiš, da ne zmorem? Bolna sem, imam vročino. Boli me trebuh in na splošno se počutim grozno!« je zanergala in se zopet pokrila z odejo čez glavo. »Ne moreš me prisiliti, da grem ven s takim počutjem.«

Na ta izgovor nisem bila pripravljena. Res je nisem smela vleči naokrog, če se je počutila slabo. Ampak nisem se hotela vdati. Nisem mogla oditi praznih rok.

»Ravno zaradi tega se počutiš slabo. Ničesar ne počneš, dolgčas ti je … In preveč razmišljaš o tem,« sem ugovarjala.

»Prosim, pusti me samo. Res moram razmisliti,« je zamahnila z roko.

»Oh, mislila sem, da se bova imeli super vsaj en dan. Ampak očitno mi ne moreš odreči niti enega dne,« sem zavzdihnila. »Če si premisliš, bom v svoji sobi.«

 

                                                                              

In se je. Minili sta dve uri. Učila sem se slovenščino, ko je kljubovalno zakorakala v mojo sobo. Ozrla sem se. Nadela si je obledel brezrokavnik iz džinsa in svetlo rožnato majico, ki sem ji jo podarila za rojstni dan. Morala sem se zadržati, da nisem od veselja zavriskala. Pogled je upirala v tla in ugotovila sem, da je morala požreti ves svoj ponos, da je sploh prestopila prag sobe. Zdaj nisem smela biti pokroviteljska do nje, sicer se bo čutila otročje. Morala sem se vesti, kot da ni nič in uživati sto na uro.

»Greva?« sem brezbrižno vprašala. Pokimala je in hitro odkorakala iz sobe.

Bila sem vesela kot že dolgo ne. Odskakljala sem za njo. S starši sem se že prejšnji dan zmenila, da jo bom poskušala spraviti v dobro voljo. Zato sem samo pomahala mami, ki je zadovoljno pokimala, ko sva odšli.

Medtem ko sem sama veselo skakljala po ulicah, je ona počasi hodila za mano. Medtem ko sem se jaz na glas krohotala, se je ona zadržano smehljala. Ni bilo ne vem kaj, nasmeh pa je le bil.

Šli sva na sok, peljala sem jo v kino, jedli sva sladkorno peno … Ničesar posebnega ni bilo, a Mia je končno dobila iskrice v očeh. Samo to mi je bilo pomembno. Imeli sva se super. Šli sva na vsa mesta, kamor sva hodili ko sva bili majhni. Največkrat sva se ustavili pri velikem vodnjaku, kjer so turisti metali kovance v vodo.

V začetku sva hodili togo, dva metra narazen. Nazadnje pa sva se držali za roke in poskakovali po cesti. Bila sem srečna, da je tudi Mia srečna. Ko sva pozno popoldne sedeli v parku, sem jo vprašala: »Kako si?«

»Mislim, da v redu,« je odgovorila mirno. Ni se smejala, a njene oči so bile vesele.

»To je bil moj cilj,« sem rekla nasmejano in jo nenadoma objela. Prestrašeno je odskočila. A sem jo povlekla v objem in jo trdno prijela. »Bi te motilo, če bi šli zdaj v gledališče, da malo vadimo za predstavo?«

Odkimala je in se odlepila od mene. Z nasmehom na ustih sva molče hodili proti centru, kjer je bilo gledališče.

                                                                              

Tam ni bilo še skoraj nikogar.

»O, Kaja,« me je pozdravila Maja. Ko pa je zagledala Mio, se je široko zasmejala. »Zdravo, Mia. Si prišla spodbujat sestro?«

Mia me je najprej zmedeno pogledala in pokimala. »Kakšno obleko bo imela? Tisto rumeno? Čudovito se ji poda k lasem.«

Maja se je zasmejala in pokimala. »Ja, naša Disneyeva Lepotica bo v rumenem. Bi rada videla obleko? Daj, Ana, pokaži ji. V garderobi v omari za ženske obleke visi.«

Ana se je nasmehnila in peljala Mio v garderobo. Maja je ta čas posvetila meni.

»Že zelo dolgo je ni bilo na spregled. Kaj si ji obljubila, da je prišla s tabo?«

»Nič. Bila je v depresiji, milo rečeno,« sem razložila in pogledala proti garderobi. Od tam so se slišali navdušeni dekliški kriki.

Maja je razumela.

»Pridi, da še malo vadiva besedilo. Tisti prizor, ko ti in Lan stojita pri vrtnicah, ti ne gre. Ko pride Klemen, bomo vadili še prizor, ko te zaklene v ječo. Super si odigrala žalost in obup. Ne vem, kako ti to uspe.«

»Tudi jaz še nisem povsem dojela, da igram v predstavi, ki si jo bo ogledalo celo mesto,« sem rekla. Imela sem suha usta in ustnice razpokane kot stara zemlja.

Maja je pomignila Lanu naj pride bliže. Telefon je v hipu pospravil v žep in pritekel k nama.

Naslednjo uro in pol smo vadili, pilili in pilili prizore. Nisem še bila naličena in oblečena. Mia je sedela na prvih sedežih in očarano opazovala. Vmes je prišel tudi Klemen. Brez kostuma Zveri je bil popolnoma drugačen. Svetli lasje, zelene oči ... Počasi so prihajali tudi drugi nastopajoči. Kmalu je bil ves oder poln nemirnih najstnikov, ki so blebetali.

Moj telefon je zapiskal. SPOROČILO.

»Oprostite,« sem zamrmrala, vzela telefon in prebrala.

Danes se bo Alex vrnil, da preveri, ce si ga ze pozabila. Priblizno ob 21.00 bi moral prispeti v park k »vajini« klopci. Prosim, da takrat odnehas, kar koli bos ze pocela in odhiti tja. Nujno potrebujes tudi beli kamen. In hvala. Ikhansela.

Debelo sem pogoltnila slino. To je to. Danes se bo zgodilo. Med predstavo. Ojej. Morala bom kar pobegniti. Že spet?

Ko je prihajala publika, smo se igralci skrili v zaodrje. Dekleta so se oblačila v kostume. Zaradi oblakov sladkobnih parfumov sem ves čas kihala. Nekatere so si ogrevale glas, da ne bi cvilile, ko bo potrebno zapeti začetno pesem.

»Kako sem živčna!«

»Ne morem nastopati pred ljudmi!«

»Kako grozno! Prepotila sem se kot opica! Čisto sem mokra!«

»Zakaj sem šla na avdicijo! Umrla bom!«

Vse so bile zelo čedne. Maja mi je namignila, naj se oblečem v kostum. Stopila sem v prečudovito svileno rumeno obleko in se počesala. Nato me je Maja poklicala v garderobo. V roki je držala torbico z ličili, kar ni pomenilo ničesar dobrega.

Najprej mi je umila obraz in me namazala z neko kremo. Potem sem se v oblakih pudra, ki mi ga je nanašala na lica, skoraj zadušila. Na ustnice mi je namazala rožnato bleščilo. Ne vem, kaj je naredila  z mojimi trepalnicami, a bila sem videti kot kamela (v dobrem smislu). In moje oči so se bleščale kot vijolični biseri.

Potem je prišla Anina teta Veronika, ki je frizerka. Naredila mi je čudovito frizuro. Lase mi je spela na vrhu glave, jih skodrala, da so se malo valovili in svetili. Na koncu je dodala rumen cvet. Skratka, bila sem čudovita.

»Ljubica moja, kako si lepa!« je kriknila mami, ko je prišla v garderobo. Poskusila me je objeti, a se je spomnila, da mi bo uničila ličila in frizuro.

Sledil ji je še oči, ki se je začudeno razgledoval naokoli.

»Grozno, koliko parfuma,« je zagodrnjal. Ko me je videl, se mu je razjasnil obraz. Fotografiral me je. Še enkrat. In še enkrat.

»Oči, nehaj me slikati,« sem zašepetala. Mami se je nasmejala in oči me je poljubil na čelo.

»Čudovita si,« je šepnil. Rahlo sem zardela.

»Ja, samo to je še manjkalo. Malo zdrave rdečice. Zdaj pa si res popolna. Poglej se v ogledalo,« je rekla Maja in mi podala majhno ogledalce.

Vame je zrla neznana lepotica z biseri v očeh. Bila je tako lepa, da sem morala zajeti sapo. Na vekah je imela nekaj bleščic in ustnice so se ji čudovito bleščale.

»Samo ne razmaži si maskare. Res sem se trudila,« me je opozorila. Pokimala sem. V majhni garderobi je bila zdaj že prava gneča. Zato sem stopila v zaodrje k drugim dekletom. Vse soigralke so pohvalile mojo frizuro, čeprav nekatere samo zato, ker se jim je to zdelo primerno.

K meni je skočila Mia. Oči so se ji svetile.

»Kaja! Predstava se začne čez dvajset minut! Si kaj živčna?« Začela je opazovati moja ličila in me občudujoče gledala. »Uau, lepa si. Samo prosim, ne smeš se potiti, ker boš uničila ves parfum. Zares je grdo, če imaš parfum in si pod pazduhami čisto premočen.«

Nato je šel mimo Lan, zardel in odvrnil pogled.

»Tebe je gledal,« sem rekla hitro.

»Ah, ne klobasaj. Seveda je gledal tebe,« me je zavrnila. Samo skomignila sem z rameni. Na mizici z besedili sem vzela svoje in še enkrat prebrala vse.

»Ne! Joj, ne!«

Pogledala sem k vratom, od koder je prihajal glas. Bila je Nikolina. Njena obleka je bila čudovita, njeni lasje pa rahlo nakodrani. Obupano se je pačila, da so se ji videle zvezdice na zobeh.

A najhuje od vsega je bila temnordeča packa od šminke, ki se je vlekla od ustnic pa vse gor do ušesa.

»S Klemnom sva se poljubila in sem si razmazala šminko.« Ko je videla najine začudene poglede, je oporekala: »Kaj?! Če pa je bilo tako romantično vzdušje ...«

»Steci k Maji. Zagotovo bosta popravili,« sem ji odvrnila. Mia pa mi je potrdila.

»Kaj pa če me vpraša, zakaj sem si razmazala?«je obupano zastokala. Zdaj je bila videti kot panda.

»Prav, ti bom jaz popravila ličila,« se je vdala Mia in iz svoje miniaturne torbice izvlekla pribor. Z vato ji je očistila lica, jaz pa sem ju zamaknjeno opazovala.

Na koncu je dodala še malo maskare in spet je bila popolna kot prej. Nikolina se ji je milijonkrat zahvalila. Počasi sem stekla k veliki rdeči zavesi in pokukala skozi odprtino. O, groza! Vsa dvorana je bila polna ljudi. Malih, velikih, starih, mladih. Vsi so nemirno klepetali in se ozirali proti odru. Dobila sem mehka kolena in v trebuhu sem imela vozel, ki se je še močneje zategoval.

»Si v redu?« je zašepetala Mia, ki je stala zraven mene.

»Upam, da bo v redu. Postajam živčna,« sem ji odvrnila. Glas se mi je tresel.

Nato je v zaodrje pomolila glavo Maja. »Dekleta, čas je.« In je izginila.

»Mia, oditi boš morala na sedeže, če je sploh še kakšen prost,« sem ji nerada rekla.

Nato sva se previdno objeli.

»Trenutek dvojčic!« sva kriknili obe hkrati in se zasmejali.

»Uživaj na odru,« mi je zaželela Mia, ko sem odšla ven.

                                                                            

Stopala sem po odru, v vrsti za drugimi. Če sem hotela gledati v občinstvo, me je zaslepila luč. Imela sem čisto mehka kolena in pred očmi se mi je delala tema. Mislila sem, da bom padla. Saj zmorem, sem si prigovarjala.

Začetna pesem je minila brez težav. Pela sem z močnim glasom in besedilo mi ni delalo težav.

Prvi prizori so bili malce težji. Ves čas sem se ozirala k publiki. Trudila sem se in na svoje presenečenje sem govorila glasno in razločno. Moj glas je na mikrofonu izpadel tako prikupen. Kot glas majhne deklice.

Ničesar nisem zamočila. A ura, ki je visela nad občinstvom, se je hitro približevala deveti zvečer.

Bila sem živčna. Kaj bodo rekli gledalci, ko jo bom kar tako ucvrla z odra? Nič. Verjetno bodo mislili, da me je strah nastopanja.

»Izsledili in ubili bomo to Zver!« je v vlogi Gastona zakričal Žiga.

»Prosim, poslušajte me! Ne smete ga poškodovati!« sem vpila prestrašeno. Iz mene je vela Lepotica. Kaja je nekam odšla. In za zdaj sem bila samo Lepotica.

20.45. 20.45! O groza! Moram oditi!

Še zadnjič sem pogledala proti 'Gastonu' in stekla z odra. Čutila sem poglede vseh v dvorani. In zalil me je sram. Tega ne bi smela storiti. Morala bi povedati Maji, da me zamenja. Ampak ne. Jaz sem sebična samovšečnica.

Po stopnicah navzgor sem tekla zelo težko. Imela sem obute bele salonarje. Na vsakem koraku me je zaneslo.

»Hej, kam pa greš, lepotička?« je zavpil neki tip. Mia, ki je res sedela pri izhodu, me je začudeno gledala, vstala in šla za mano. Bila sem ji noro hvaležna (še posebej, ker sem ji beli kamen vtaknila v torbico).

Prizor, kako v tej obleki in čevlji tečem po ulicah, mi je že znan. Le da mi je zdaj počasi sledila še Mia. Ko sva prispeli v park, je bil tih in prazen kot zmeraj. Bližal se je mrak in malo je bilo že temno. Počasi sva stopali proti »najini« klopci.

»Ne bom vprašala, kaj se dogaja, čeprav je vse skrajno čudno,« je rekla Mia. Pokimala sem. Res ni bilo pošteno do nje, da ničesar ne ve.

»Se spomniš, kaj ki sem ti povedala pred nekaj tedni? O čudnih Duhovi in Alexu?« sem tiho vprašala in gledala okoli. Morda pa so si premislili in sem po nepotrebnem uničila vso predstavo.

»Ja?«

»No, danes imava možnost, da ju rešiva. Potrebujem tisti ovalni kamen, ki ga imaš v drugem žepu svoje torbice. Poglej, če so kje kakšni ljudje,« sem ji narekovala

»Tamle so eni! Tam pri zadnji klopci!« je kriknila in pokazala na »najino« klopco.

»Morda ne bi bilo najbolj pametno, da vidiš po vsem tem Maxa. Mislim, ravno si prebrodila depresijo in ...«

»Ššš, ne govori. Bom že zdržala.«

Pri zadnji klopci so res stali neki ljudje. Enega od njih bi prepoznala kjer koli. In ko sem ga videla, mi je zabrnelo srce. Srednje dolgi skodrani zlati lasje. Visoka postava. In ko se je obrnil proti meni, sem videla njegove nebesno modre oči. Alex.

A ni bil sam. Zraven njega je stala Brighitt, kot bi ga ščitila. Še vedno je bila taka kot zmeraj. Koščena, majhna in bleda. Njene zlate oči so se mi posmehovale in me zbadale. Vsak njen pogled me je zabolel. Zraven nje je stalo dekle, staro približno trinajst let. Dolge rjave lase je imela spete v kito in tudi ona je bila videti utrujena in bleda. V naročju je držala majhnega fantka. Ni mogel imeti več kot dve leti. Gledal me je z velikimi črnimi očmi. Ob dekletovih nogah se je skrivala svetlolasa punčka, bleda in umazana, z medvedkom v naročju. Gledali so me, kot da bi nekaj pričakovali od mene. Ampak bilo mi je vseeno. Samo ena oseba mi je bila pomembna. Alex je z brezizraznim obrazom zrl v tla.

Imelo me je, da bi stekla tja in ga objela. A sem se obotavljala.

»Pojdi,« je zašepetala Mia, ki je vedela, kaj mislim. In sem. Tokrat me ni oviralo ničesar. Niti visoke pete, ki so se mi ugrezale v blato.

Vrgla sem se mu v objem. Prepoznala sem njegov vonj. Pepermintovi žvečilni in pomaranča. Tako močno sem ga stisnila, da je kar obstal. Ali pa me ni hotel objeti. Ob tej misli sem stopila korak nazaj in ga pogledala globoko v oči.

A v njegovih očeh ni bilo ničesar. Popolnoma ničesar. Le malo prezira morda. To me je zabolelo.

»Vrnil si se,« sem zašepetala.

»Ne zaradi tebe,« je odvrnil in stopil stran od mene.

»O, zaljubljenca sta spet skupaj!« je zagrulila z rezkim glasom, ki mi je bil še kako znan. Pogledala sem v njeno smer, čeprav sem vedela, da se je oglasila Brighitt. Kratki črni lasje, ki dajejo občutek, da je oskubljena, srhljive zlate oči, upadle ličnice in črni podočnjaki.

Bila sem tako jezna nanjo. Hotela sem kar skočiti nanjo in jo uničiti. A me je roka moje sestre na nadlahti zadržala. Zmeraj je bilo tako. Jaz sem naredila neumnost in Mia me je izvlekla.

Ob strani je stal tudi Max. Bil je veliko vitkejši, kot sem se ga spominjala. Ko ga je Mia zagledala, se je zdrznila in gledala v tla. Njegove oči so bile v nasprotju z Alexom polne ljubezni in žalosti. Stegoval je roke proti Mii, a njej je šlo na jok.

»Prišla sem te rešit,« sem rekla Alexu s tresočim se glasom. Brighitt se je začela krohotati.

»Res! Naučila sem se, kako rešim tvojo dušo Duha. In nič me ne bo ustavilo!« sem zakričala.

Iz Mijine torbice sem vzela kamen in ga stiskala v rokah. Stekla sem k Alexu in se mu obesila okoli vratu. Hotel me je odriniti, a sem se ga tako držala, da ni imel možnosti, da me odrine.

 »Whakaorangia, kia ma te wairua, haere i te wairua!« sem vpila. Ničesar se ni spremenilo. Poskusila sem še v slovenščini. »Pozdravi se, očisti dušo, Duh odidi!«

»Odnehaj, ničesar ne boš dosegla,« je rekel Alex. Le kaj se je zgodilo z njim? Čisto drugačen je.

»Whakaorangia, kia ma te wairua, haere i te wairua!« sem vpila. Beli kamen sem mu položila h glavi.

»Včasih je ljubezen močnejša od katere koli magije ali dobre energije. Zaponi si to,« mi je nekoč rekel nek pameten človek.

Izgubil je ravnotežje in padel. Jaz pa z njim.

»Odnehaj, kar koli že počneš!« se je drl.

»Ne, ne bom odnehala. Rada te imam in nikoli ne bom odnehala,« sem mu zatrdila.

»Tokrat pa boš,« je pribila Brighitt. »Odidi in odnehaj, drugače bo šlo zgrda.«

»Me nisi slišala?! Ne bom odnehala!« sem vpila.

»Tudi prav,« je rekla Brighitt. Prijela me je za lopatice in me močno porinila v steklen kip, ki je stal štiri metre stran. Odletela sem proti figuri, ki se je razletela. Občutila sem žgočo bolečino po vsem telesu. Delci stekla so se mi zarili v kožo in rumena obleka je postajala rdeča.

Ugriznila sem se v jezik, da ne bi zakričala od bolečine. A sem se samo spačila. Mia me je prestrašeno gledala in stekla k meni. Njene oči so bile kot ogledalo. Videla sem umazano in krvavo dekle v rumeni obleki, ki se je opotekalo po travi.

»Kaja! Čisto krvava si!« je zajecljala.

»Vem. Ni tako hudo, kakor izgleda. Prosim, izpelji to namesto mene. Reši ju,« sem rekla tiho.

Panično je zmajala z glavo. Nato je vstala, stegnila roke in iz torbice privlekla šop belega mahu. V trenutku je popivnal vso kri.

»Ampak, kako si ...« sem začudeno vprašala.

»Nisi se le ti družila z Ikhanselo,« je odgovorila. Zahvalila sem se ji in vstala. To je bilo res čudno. Je tudi ona dobivala skrivna sporočila in čudne sanje? Je bila na tisti gori? Je bil to tisti glas, ki me je klical, ko sem meditirala na gori? Čisto preveč vprašanj.

Pripravila sem se na napadni urok. VERJELA sem vase in v to, da mi bo uspelo. PREDSTAVLJALA SEM SI nekakšno steno, ki jo odrivam v ljudi, da padejo vznak. ZAČUTILA SEM  steno in jo USTVARILA.

Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Predstavljala sem si nečutno steklo, ki ga odrivam.

Zrak je nenadoma postal čuden in težek. Tako materialen, da sem ga lahko čutila z roko in ga odrinila!

Vsi ljudje, ki so stali nasproti naju – Alex, Brighitt, Max in Brighittini kolegi (ultra bledi in shujšani otroci) – so padli po tleh. Alex in Max sta izgubljala energijo. Nevidna sila ju je tiščala k tlom. Obnemogla sta in z vso težo padla po tleh. Stekla sem k Alexu, Mia pa k Maxu. Nenadoma mi je šlo hudo na jok. Solze so mi samo lile z oči.

»Prosim, prosim ... Pozdravi se! Prosim te, rada te imam, zbudi se. Naj Duh zapusti tvoje telo!« sem jokala. Moje solze so padale na njegovo belo majico. A se ni premaknil.

Brighitt se je prebudila in me šibko gledala. »Žrtvovati moraš nekaj. Nekaj vrednega.«

Ko sem zamahnila z glavo, se mi je frizura podrla in na ramo so mi padli od krvi zlepljeni lasje. V trenutku sem dobila idejo. Počasi sem vstala in se opotekaje odpravila proti podrtemu spomeniku. Na tleh je bil velik krvav kos stekla. Pobrala sem ga. Roka se mi je tresla in solze so mi lile po licih.

Resk! Resk! Moji prelepi rjavi dolgi svetleči lasje so v velikih šopih padali na tla. Na tleh je bilo celo gnezdo rjavih las. Pogladila sem svoje. Bilo je res čudno, saj so segali le do ramen. Vedela sem, da sem se odločila prav. Zdaj sem bila kratkolasa punca.

Svet je postal občutno svetlejši. Beli kamen, ki sem ga stiskala v krvavi dlani, je bledo žarel in vedela sem, kaj moram storiti.

Spet sem pokleknila k Alexu in mu v dlan porinila žareči se kamen. Zdrznil se je in odprl oči. Najprej je videl moje zaskrbljene oči, ki so bile še vedno skrbno naličene. A njegov pogled ni bil prazen ali prezirljiv. Bil je žalosten.

»Oprosti,« je šepnil. »Oprosti za vse.« Pokimala sem in mu pomagala vstati.

Tudi Max se je zmedeno zbudil. Mia se je glasno zasmejala in vsa zaljubljena sta se objela. Tudi čez moj obraz se je naselil nasmeh. Uspelo mi je. Res mi je uspelo.

Vsi so se začeli zbujati. Ampak, kar je najbolj čudno – Brighitt je izginila! Namesto nje je tam ležala ženska s kratkimi lasmi in utrujenimi zlatimi očmi. Ko se je zavedala, kaj se je zgodilo, je vstala. Tudi otroci, zdaj že najstniki, so vstali in se čudno gledali. Najstarejše dekle je bilo prav čedno, ko je dobilo malo barve v lica.

»Otroci, moj čas je mimo. Nisem bila Obsedena, zato nisem imela večnega življenja. Zdaj se bom v nekaj tednih postarala,« je rekla z odraslim glasom, čeprav je bil še zmeraj hreščeč in rezek.

Bledi otroci, ki so bili z njo, so bili zdaj stari vsaj petnajst let. Enako se bo zgodilo z njimi, sem predvidevala. Brighitt je najmlajšega fantka prijela za roko in vsi skupaj so odšli. Ostali smo sami. Max in Mia sta še vedno stala objeta.

Tudi jaz sem stopila k Alexu in ga močno objela. Objem je bil tak kot včasih – topel in varen. Pa vendar občutek ni bil isti. Čutila sem več svobode in prekipevala sem od življenja.

Nato je nekdo stopil izza grmovja. Visok, svetlolas in na las podoben fantu, ki sem ga objemala, njegov oče.

»Rod!« sem kriknila.

»Oče!« je Alex kriknil istočasno kot jaz.

»Vse si bomo še razložili. Najprej pa moramo dekleti spraviti domov, da si odpočijeta,« je mirno rekel odrasel moški.

 

                                                                        

Doma sem žalostno slekla rumeno obleko. Bila je krvava, strgana in umazana. A vezala me je na toliko spominov. V njej sem nastopala v zelo pomembni predstavi, osvobodila Maxa in Alexa ter se pobotala z Mio. Res škoda, ker sem jo morala sleči.

Komaj sem čakala, da bova jutri z Mio obiskali Alexa in Maxa ter seveda Roda, njunega očeta. Izkazalo se je, da je celo življenje porabil za to, da je iskal zdravilo za svoja ljuba sinova. In naposled ga je našel v Afriki. Max mu je sicer najprej zameril vsa leta odsotnosti, vendar mu je oče kmalu vse razjasnil. Najeli so majhno stanovanje blizu centra. Preden so odšli, me je Alex poljubil na lice. Nisem se ganila. Ko je končal, sem ga pogledala v oči in ga sunkovito objela. V hipu mi je vrnil objem. Na koncu sem mu zagrozila, da mi je dolžan veliko pojasnil. Prikimal je.

Ampak v tem trenutku ni bilo ničesar pomembnejšega kakor moja sestra. Vedno mi je vse oprostila, mi zaupala in mi pomagala.

V tistem trenutku je prišla v mojo sobo. Čez usta ji je sijal nasmeh.

»Danes je bilo zanimivo, kajne?« je vprašala.

»Ja. Kot že dolgo ne,« sem ji potrdila.

»Kaj predlagaš? Konec nevarnosti za ta teden?« je predlagala.

Odkimala sem. »Ne, oprosti. Morala se bom še zagovarjati pred Ano in Majo, zakaj sem zbežala sredi predstave. Strašljivo, kajne?«

»Res je. Naj ti pomagam?«

»Mislim, da bo dovolj, če greš samo zraven in me spodbujaš,« sem nasmejano odgovorila. »Aja, saj res. Sta mami in oči kaj povedala o koncu predstave?«

»Ja, rekla sta, da je bilo občinstvu zelo všeč spremenjen scenarij. Malo izvirnosti,« se je zasmejala.

Spoznala sem, da sem bila morda res pretirano navezana na Mio. Mislim, saj je super, ker se dobro razumeva, a nočem biti tako izolirana od vsega. S tem sem si odvzela možnosti za nova prijateljstva. Ne razumite me narobe, Mio imam zelo rada, vendar zdaj, ko sva bili nekaj časa oddaljeni, sem spoznala, da je svet veliko večji in da Mia ni edina oseba v njem. Spoznala sem Ano. In začela sem se družiti z ostalimi sošolci. Mogoče pa je le dobro, da sva se oddaljili. Ne! Vzamem nazaj. To nikoli ni dobro.

Če sem prav razumela, se je moj svet spet postavil nazaj na noge. Nastopila sem na veliki predstavi. Zelo sem se spoprijateljila z Ano. Porazila sem Brighitt. Mia je spet v redu in rešila sem Alexa.

Pravzaprav sem naredila veliko. SVA naredili veliko. Mia in Jaz.