Glasovalna številka: PR110

Hana Bujanović Kokot

NEVARNA IGRA

OŠ Jakoba Aljaža Kranj

 

1.

Čarovnice. Rezilo. Kri. In iste besede kot vedno: »Najprej bo prišla Sprememba in nato se bo rodila Zmaga.« Elena se je v hipu prebudila. Spet je sanjala. In spet je sanjala isto. To se je dogajalo, že odkar je dopolnila 15 let. Njeni dolgi rdeči lasje so bili razkuštrani in v njenih sinje modrih očeh se je razločno videl strah. Vstala je in preverila, če je zbudila svojo sostanovalko. Morgana je bila srhljiva – vedno je spala z odprtimi očmi. Da je spala, jo je izdajalo le enakomerno dihanje.  Potihoma je odšla v skupno kopalnico študentskega doma in si s hladno vodo splaknila obraz. Nato se je vrnila v sobo, se zavila v odejo in prižgala računalnik. Po mori še nikoli ni zaspala, zato je se je odločila raziskati sanje. Čeprav se je mora začela že pred mesecem, ni odkrila še ničesar. Doumela je le to, da je ta skrivnost nekako povezana z njeno mamo. Za Eleno je bila tudi mama še nerazvozlana skrivnost. Nihče ji ni povedal veliko o njej. Vedela je le, da je bila takoj po porodu umorjena. Tako je odraščala v sirotišnici, saj ni nihče vedel, kdo je oče. Ob iskanju česarkoli, povezanega s sanjami, je čas hitro minil. Oblekla se je, si na ušesa dala slušalke in navila glasnost tako visoko, da je ves svet okoli nje izginil. Tako je lažje preživela dopoldneve. Sovražila je šolo. Ne, ni res. Ni sovražila šole, sovražila pa je prav vse ljudi na šoli. Stopila je skozi vhod in se zakadila proti učilnici. Dohitelo jo je edino dekle na šoli, ki je bilo prijazno do nje. To je bila Diana. Imela je dolge rjave lase in navado, ki učiteljem ni bila preveč všeč – zelo rada je klepetala med poukom. Skupaj sta se usedli za mizo, tik preden se je oglasil zvonec. Pouk se je pričel. Hitro se je na Elenini mizi prikazal listek:

Spet sanje???

Diana je bila edina, ki je vedela za sanje in seveda je opazila novo plast podočnjakov na Eleninem obrazu. Hitro je prepisala, kar je profesorica ravnokar zapisala na tablo, ter nato odgovorila na sporočilo. S prijateljico ob strani je vse lažje. Pouk je hitro minil in z Diano sta se odpravili v knjižnico, da bi naredili domačo nalogo. Izposodili sta si vsaka svojo knjigo za vikend, nato pa se lotili naloge. Elena se nikakor ni mogla zbrati in kar naprej so ji po glavi rojile besede iz sanj. Tako je nevede celo stran v zvezku popisala s skrivnostnim stavkom. Bila je v transu. To se ji je pogosto dogajalo, odkar je sanjala. Najprej en trenutek in v naslednjem trenutku je vse drugače. Diana jo je stresla in ji rekla: »Poglej, Elena, tako ne gre več naprej. Nekomu moraš povedati, nekdo ti bo že lahko pomagal.« Elena Diane še nikoli ni videla resne. A to je ni zmedlo. Z glavo je odkimala, pograbila stvari in stekla v svojo sobo. Kot po navadi, je Morgana že bila v sobi. Sedela je na postelji in prebadala lutke. Ko je Elena odprla vrata, je Morgana povzdignila glavo in lutki z vso silo odtrgala glavo, ob tem pa se na glas zarežala. Elena je hitro zaprla vrata in se namenila v park. Želela je biti sama. Usedla pod stoletni hrast in začela brati izposojeno knjigo o čarovnicah. Listala je in listala, nato pa je nekaj pritegnilo njeno pozornost. V knjigi so bile iztrgane tri strani. Začela je brati. »…V družino so se poročale ženske in vedno rojevale le moške potomce. V srednjem veku so skoraj izumrli in se zato po pomoč zatekli k preroku. Ta jim je povedal: Najprej bo prišla Sprememba in nato se bo rodila Zmaga. Lovci so dolgo tuhtali…« Elena je obnemela. Takoj je začela iskati po knjigi in nato stekla v knjižnico ter pogledala vse prostore, kjer bi se lahko skrivali listi. Nikjer jih ni bilo. Sesedla se je na tla. Končno je našla sled in takoj zašla v slepo ulico. Ko se je pomirila, se je vrnila nazaj v sobo in v trenutku zaspala.

 

2.

Potopila se je v svet sanj.

Spet je bila na istem kraju kot vedno. Vsepovsod okoli nje so bile čarovnice. In ljudje. Bojevali so se. In naenkrat je nad njo priletelo truplo neke živali. Dvignila je roko, da bi se ubranila in z mečem razkosala mrtvo telo. Kri. Vse okoli je je bilo polno in ona je ni prenesla. Zvrtelo se ji je. Opotekla se je in pristala na kupu trupel. Ozrla se je okoli sebe. Ležala je na kupu mrtvih čarovnic, večina jih je bila tako pohabljenih, da so bile še komaj prepoznavne. V glavi ji je odzvanjal glas: »Vstani! Bori se!« Elena je vstala. Dvignila je meč in se tako ubranila pred čarovnico, ki se je zapodila proti njej. Zakadila se je proti čarovnici, ki je stegovala palico, da bi zabodla lovca ter ji razparala trebuh. Pomagala je lovcu, ki ga je pravkar rešila, da je vstal. »Hvala, Elena!« ji je rekel. Kako je vedel njeno ime? To jo je zmedlo za nekaj časa, a kaj hitro se je morala zbrati, saj je nadnjo že prihajala nova čarovnica. Zamahnila je z mečem, a je hudobnica ubranila njen napad. Zamahnila je še enkrat, a ponovno neuspešno. Sedaj je zamahnila čarovnica. Bila je hitra in njen udarec močen. Elena se ga je ubranila. Komaj se je zavedla, je čarovnica zamahnila znova. Tokrat se je Elena umaknila, a prepozno. Čarovnica jo je grdo zabodla v desno ramo. Elena je izpustila meč. Močno je krvavela. Naredila je korak nazaj in se sesedla na tla. Čarovnica je dvignila meč in se pripravila, da jo bo dokončno pokončala. Elena je v svojih mislih kričala na vse grlo, a iz ust ni spravila ničesar. Čarovnica je zamahnila z mečem.

»Zbudi se, Elena!« je med tresenjem Morgana budilaEleno.

Elena si je pomela oči. »Kaj je?« Še vedno je bila v svetu sanj.

»Kričala si v spanju,« je zašepetala Morgana.

Ko se je končno do konca prebudila, ji je zaspano odgovorila: »Oh, oprosti.«

Pogledala je roko, a rane ni bilo. Da bi pozabila na sanje, si je s cimro ogledala film. Morgana vrnila v posteljo, Elena pa je nadaljevala svoje raziskovanje. Na računalniku je pogledala, kje bi lahko dobila knjigo, ki si jo je  izposodila v knjižnici in jo po nizki ceni našla v antikvariatu v bližnjem mestu. Šla jo bo kupit po pouku. Že je hotela ugasniti računalnik, ko je zagledala obvestilo o kontrolni nalogi. Jutri. Matematike že tako ni razumela in, ker se ni čisto nič učila, bo zagotovo pisala negativno. Še ena skrb več. Pograbila je učbenik, zvezek in svinčnik ter se začela učiti. Molila je, da bi ji uspelo. Ura je bila enajst zvečer in imela je dovolj časa, da se nauči za dve. Ne sme pisati še ene negativne. To bi pomenilo, da jo bodo odpustili v knjižnici, kjer je delala kot pripravnica. »Če boš pisala še eno negativno, boš odpuščena. To službo si želi veliko pripravnikov.«

Petek se je odvil po najhujšem možnem scenariju. Zjutraj so imela dekleta telovadbo. Elena telovadbe ni marala. Bila je štorasta. Ko je bila ura mimo, se je vrnila v sobo in se želela oprhati, a je Morgana kot vsako jutro porabila vso toplo vodo. Vsa prepotena se je usedla za pisalno mizo in začela brati plonkce, ki si jih je naredila za današnji test. Pred izmeno se je morala, čeprav si tega nikakor ni želela, oprhati z mrzlo vodo. Oblekla se je in se odpravila v knjižnico, kjer je zjutraj delala do začetka pouka. Tam pričakala glavna knjižničarka. Povedala ji je, da ji je žal, a zaradi nizkih ocen več ne ustreza njihovim kriterijem. Bila je odpuščena.

Vrnila se je v šolo in se usedla na klopco pred učilnico matematike. Test je bil obupen. Učiteljica jih je presedla in posedla Eleno naravnost pred  kateder, tako da ni mogla uporabiti plonkcev. Pouk se je vlekel in, ko je končno zvonec naznanil konec pouka, je odhitela na kosilo. Na poti do proste mize jo je vodja navijačic in najlepše dekle na šoli Noia spotaknila. Solata je pristala v Eleninih laseh, makaroni in omaka po oblačilih. Jedilnica je bruhnila v smeh. Takrat je Eleni prekipelo. Od nekod je zaslišala vodo in kar naenkrat je Noio neka nevidna sila potegnila s stola na tla, njeno kosilo pa je poletelo v zrak. Vsi so obnemeli, saj nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Elena je hitro vstala in stekla stran. Zadnje, kar je videla in slišala, je bila do kože premočena Noia, ki je nanjo kazala s prstom in kričala: »Ona je bila!« Vedela je, da bodo za ta nenavaden dogodek krivili njo in najbrž sedaj že spada v skupino čudakov. Ni se obremenjevala s tem. Ko je prišla v sobo, se je preoblekla in se odpravila v antikvariat.

 

3.

Potrebovala je čas zase. Bila je prestrašena. Bala se je same sebe. Kako je storila to v jedilnici? Ni vedela, a bila je prepričana, da je to storila ona. Stopila je na prvi avtobus in si hitro poiskala sedež. Na ušesa si je dala slušalke in zaprla oči.

Ustavili so se. Elena se je v trenutku predramila. To je bila njena postaja. Vstala je in izstopila. Počasi se je sprehodila po mestu in začela iskati antikvariat. Ko je že nekaj časa blodila po mestu, se je odločila, da za nasvet povpraša mimoidoče. A prav nihče ni vedel, kje naj bi se antikvariat Bukvarna nahajal. Nato pa je zagledala temačno ulico, ki jo je kar vlekla vase. Počasi je naredila korak naprej. In nato še enega. Že je bila na sredi ulice. Kar naenkrat. Naredila je še nekaj korakov in nato zagledala napis Bukvarna. Namenila se je proti vhodu, ko je od nekod priletel krokar. »Srhljivo,« si je mislila. Prisegla bi, da je krokar imel čisto enake oči kot Morgana. Vrata so se počasi odprla. Zaškripala so in zavohala je znani vonj po starih knjigah. Sprehodila se je mimo polic in se s prstom narahlo dotaknila hrbta vsake knjige. Prišla je do pulta. Nikogar ni bilo tam. Obrnila se je okoli, da bi poiskala koga, ki bi ji pomagal. Ko se je obrnila nazaj k pultu, je za njim stala stara ženica.

»Vam lahko kako pomagam, mlada gospodična?« je vprašala prodajalka.

Eleno je ob glasu stare ženice spreletel srh, a je vseeno ostala mirna in odgovorila: »Ja, iščem knjigo Zgodovina čarovništva.«

Starka je, ne da bi karkoli rekla, odšla izza pulta in izginila med policami. »Aha! Tukaj je!« je rekla in se vrnila s knjigo v naročju. Elena je kupila knjigo in se hitro odpravila iz antikvariata. Ta prostor ji ni bil všeč. Ko je spet prišla na trg, je poiskala prosto klopco pod senco drevesa in začela brati knjigo. Končno našla članek, ki ga je iskala.Tudi ta je bil iztrgan. V njej je ostalo le to, kar je že vedela. Glavo je zakopala v dlani in zajokala. In v tistem trenutku je k njej prisedel fant.

» Če želiš prebrati kaj skritega človeškim očem, moraš to znati prebrati,« jo je nagovoril.

Elena  ga je začudeno pogledala. Ni vedela, kaj naj si misli o njem. Rekla bi, da je star približno toliko kot ona. Imel je smaragdno zelene oči in svetlo rjave lase. Ni mogla zanikati, da je privlačen. Po drugi strani pa se ji je zdel vsiljiv. Mogoče pa je vedel kaj, česar ona ne.

»Naj se najprej predstavim. Moje ime je Mitra.«

Elena ga je še vedno samo začudeno gledala. A Mitre to ni zmedlo: »Vem, da je čudno ime. Dobil sem ga po nekem bogu. Moj oče je zgodovinar. Še dobro, da nisem deklica. Potem bi mi bilo ime Kirka.« Prasnil je v smeh. Ker Elena svoje čeljusti še vedno ni dvignila, je ob njenem zijanju Mitri postalo nerodno. Elena je to opazila in poskusila popraviti svoj prvi vtis.

»Joj, oprosti. Čisto si me prestrašil, pa tudi mimoidoči me zelo redko nagovarjajo. Torej ja, rada bi prebrala ta članek do konca, a je v vseh knjigah nadaljevanje članka iztrgano iz knjige,« je začela Elena.

Mitra je iz nahrbtnika vzel lupo s čudnim vzorcem zmaja na ročaju in ga podal Eleni: »Tako, vzemi tole lupo in članek še enkrat preberi. Videla ga boš v celoti. Ampak ne na javnem kraju. In obljubi, da ne knjige ne lupe ne boš nikomur pokazala. Obljubiš? Bi se lahko jutri spet dobila? Ista ura, isti kraj? Samo … da mi vrneš lupo.«

»Oh, hvala. Ja, seveda. Obljubim,« je še vedno zmedena odgovorila Elena.

Mitra je odšel in Elena je spet sama obsedela na klopci. Kmalu je vstala in se odpravila v študentski dom. Radovedna je bila, kako deluje lupa.

 

4.

Ko se je vrnila v študentski dom, se je hitro preoblekla v pižamo in se pokrila z odejo. Morgane ni bilo doma, saj je v petkih pozno v noč ostajala zunaj z ostalimi srhljivimi ljudmi iz šole. Odprla je knjigo na strani z nedokončanim člankom in pogledala skozi lupo. Tam je bil cel članek, napisan v rokopisu. Elena ga je tiho prebrala: »Stoletna bitka med lovci na čarovnice in čarovnicami: Lovci na čarovnice so bili eden iz med najbolj skrivnostnih človeških rodov v zgodovini. O njih se ve zelo malo. Zagotovo pa je, da so lovci prihajali iz vseh koncev sveta. V družino so se poročale ženske, kiso vedno rojevale le moške potomce. Moški in ženske, poročene v družino, so bili odporni na vse čarovniške uroke. V srednjem veku so skoraj izumrli in se zato po pomoč zatekli k preroku. Ta jim je povedal: »Najprej bo prišla Sprememba in nato se bo rodila Zmaga.« Lovci so dolgo tuhtali in prerokbo razvozlali šele, ko se je uresničila. V rodu lovcev so prvič v zgodovini povili deklico. Le to so varovali celo življenje, saj naj bi jim rodila Zmago. A šibkost v sistemu se je pokazala, ko se je čarovnica spremenila v babico in pomagala pri porodu Zmage. Po porodu je Spremembo ubila. Za Zmago ni bilo nobene sledi. Po tem dogodku so se lovci že drugič zatekli k preroku. Ta jim je povedal le, da bo lahko Zmaga po dopolnjenem ­­­­­­­­­­­petnajstem letu sanjala lastno prihodnost. Še sedaj o Zmagi ne vemo nič več.« Eleni je zastal dih. »Kaj, če sem jaz…? Ne, ne morem biti …« Njeno razmišljanje je prekinila Morgana, ki je prišla v sobo in svoj prihod naznanila z glasnim loputanjem z vrati. Elena je knjigo in lupo hitro skrila. Morgana jo je najprej sumničavo pogledala, nato pa se je samo vrgla v posteljo in zaspala. Elena ji je zavidala trden spanec in poskušala zaspati.

Sonce je posijalo skozi zavese in predramilo Eleno, ki je tokrat sanje niso prebudile. Ne, da ni sanjala, saj je. A tokrat ni bilo nobene krvi, čarovnic ali bojev. Bila je samo ona in neki moški, ki ga ni poznala. Prepoznala pa je njegov glas. Bil je tisti, ki ji je pomagal že v prejšnji bitki. Tudi tokrat ji je svetoval. Elena se je sanj spominjala megleno, zapomnila pa si je dve besedi - krotilec zmajev. Oblekla se je in se odpravila. Morala si je najti novo službo, saj drugače ne bo imela denarja, da bi si plačevala šolo. Odšla je v bližnji lokal in hitro dobila službo natakarice. Ko je pogledala na uro, se je spomnila, da je dogovorjena zMitro. Pohitela je v svojo sobo v študentskem domu in izpod postelje vzela skrivno škatlo, za katero je vedela le ona in kamor je skrila knjigo in lupo. Škatla pod posteljo je bila prazna. Elena je dvakrat preiskala celotno sobo, a škatle ni bilo nikjer. Vsa poklapana se je odpravila na avtobus. Mitra jo je že čakal. Ko jo je zagledal, se mu je na obraz prikradel nasmešek in Elena je zardela.

»Živijo, si prebrala članek?«

Elena še vedno ni vedela, kako naj mu pove za izgubljeno lupo in z nasmehom in iskrico v očeh ji je delo še oteževal, a prej kot bo, bolje bo. »Hm … živijo. Ja, prebrala sem članek. In še nekaj ti moram povedati,« je rekla in prisedla k njemu na klopco.

»Kaj pa je?« je vprašal Mitra. Ko je videl, da jo je strah, se je tudi on zresnil.

Elena je zajela sapo. »Izgubila sem lupo in knjigo,« je zdrdrala. Breme je bilo takoj lažje.

Mitra je obnemel: »Izgubila si … kaj?!«

Elena se je odločila, da mu bo povedala svojo zgodbo. Ko je končala, jo je Mitra prijel za roko in vstal: »Pridi. Hitro. Morda si v hudi nevarnosti.« Mitra je bil zelo močan in Elena se je hitro vdala, čeprav ni vedela, kaj se dogaja. Počasi, da ne bi pritegnila pozornosti, sta se sprehodila stran.

 

5.

Ustavila sta se na avtobusni postaji. Mitra jo je potegnil za roko na avtobus in jo posadil na sedež poleg njega.

»Bi mi lahko, prosim, razložil, kaj se dogaja? Mislim, da si zaslužim pojasnilo, zakaj me je popolni neznanec zvlekel izpod sence drevesa in me posedel na avtobus.« To so bile prve besede iz ust kateregakoli od njiju, odkar jo je zvlekel s klopce.

»Ne tukaj. Na varnem,« ji je čisto resno odgovoril Mitra.

Njegov obraz je bil čisto resen, odkar mu je povedala za izgubljeno lupo, in v tistem trenutku bi res potrebovala njegov nasmešek na obrazu, saj jo je s to tišino in resnostjo malo plašil. Po pol ure vožnje je avtobus ustavil na avtobusni postaji sredi gozda. Takrat sta Mitra in Elena izstopila. Še vedno jo je držal za roko. Peljal jo je po ozki potki skozi gozd do majhne koče sredi travnika. Odklenil je vrata in vstopil. Elena mu je sledila, saj ji kaj drugega ni preostalo. V koči je pogrel vodo, pripravil čaj in ga postregel sebi in Eleni. Nato je začel: »Hja, v bistvu sploh ne vem, kje naj začnem. Torej, ljudje poznajo samo svoj svet. A tu je še drugi svet – naš svet. V njem živijo Svetli in pa seveda Temni. Med Dobre sodijo magična bitja, kot so vile, čarodeji, angeli in - elementi. Pod dobre pa spadata še dva roda ljudi, ki sta se v zgodovini človeštva zelo izkazala – krotilci zmajev in lovci na čarovnice. Temni so čarovnice, zlobne duše in še nekatera bitja. Ti, kot si najbrž že ugotovila, spadaš v človeški rod lovcev na čarovnice…«

Elena ga je prekinila: »Kaj pa ti, kaj si ti?«

Mitra se ni dal zmesti: »…, ki so se med Dobre na drugem svetu uvrstile zaradi varovanja človeštva pred čarovnicami, ki so takrat poselile človeški svet. V zahvalo so jim Svetli podarili odpornost in mesto v njihovem svetu. Jaz sem krotilec zmajev. Moj rod si je mesto v drugem svetu pridobil z varovanjem in skrivanjem zmajev pred človeštvom.«

»Ampak, zakaj si me pripeljal sem?« je zanimalo Eleno.

»Tvoja sostanovalka, saj veš, tista Mor-karkoli-že ... no, ona je najbrž čarovnica. Veš, vse čarovnice spijo z odprtimi očmi in prav vse se lahko spremenijo v katerokoli žival. Zgleda, da so čarovnice odkrile nekaj pomembnega. In mislim, da si to ti,« je zaključil Mitra.

Skupaj sta do konca popila čaj in se odpravila spat. Odločila sta se, da se bosta na dolgo pot odpravila naslednji dan.

 

6.

Elena je spala v spalni vreči poleg sedežne, kjer je ležal Mitra. Hitro je zaspala.

Spet so jo tlačile more. Spet bitka, kot vedno. In nato se je prebudila. Mitra jo je močno tresel za ramena: »Elena! Zbudi se, nekdo je zunaj!« Elena si je pomencala oči, nato pa si v mislih ponovila, kar ji je povedal Mitra in se v hipu zbudila. V nahrbtnike sta spravila nujne stvari. Nato pa jo je Mitra povlekel skozi zid. Elena se je upirala, ampak Mitra je bil močan. Komaj je minil trenutek, že se je znašla v čisto drugem svetu. Mitra jo je še vedno držal za roko in sedaj jo je povlekel skozi množico na drugo stran trga. Elena se je medtem razgledala in ugotovila, da je v neki vrsti mesta, le da v njem ne živijo ljudje, temveč vile, čarovnice in različna bitja, ki jih je do sedaj videla le v pravljicah in filmih. Eleno je Mitra povlekel še skozi ena vrata in ulični hrup se je pomiril. Stala sta na sredi ogromne sobane. Po tleh je bila razgrnjena rdeča preproga, s stropa pa je viselo na stotine svečnikov obrnjenih navzdol. A nato je Elena še enkrat pogledala in opazila svojo napako. Svečniki niso viseli navzdol. Ves svet se je obrnil. Mitra je začel teči in po sobani, slišala je odmev, ko sta se s čevlji dotaknila tal. Kmalu sta upočasnila in skozi vrata stopila v majhno pisarno. Za mizo je sedel moški, ogrnjen s črno kapuco. Eleni  ni bil všeč in malo se ga je bala, a Mitra ni kazal nobenega strahu.

Ogovoril je moža: »Nujno potrebujeva lokacijo lovca Riharda III.«

Mož s kapuco se je zasmejal: »In kako bo to koristilo meni?«

Mitra je na mizo vrgel mošnjiček, in ko je le-ta pristal na mizi, je glasno zarožljalo.

 Mož se je zasmejal: »Koliko je notri?«

»133 zlatnikov,« je odgovoril Mitra. Njegov ton ni izdajal ničesar. Če ga je bilo strah, potem je to res dobro skrival.

Eleni še vedno in bilo jasno, o čem se pogovarjata in še vedno jo je bilo malce strah moža pod kapuco, a se ji je zdelo bolje, da  bo molčala. Možak je vzel mošnjiček in se zavrtel na stolu. Začel si je žvižgati pesem, ki je Elena ni poznala, in brskati po predalih. Nato je na plano potegnil zvezek in ga odprtega položil na mizo. Na glas je povedal:  »Lovec na čarovnice Rihard III.«  In po zvezku se je sam narisal nek zemljevid, po katerem je potovala rdeča pika. »Krvavi trg,« je rekel Mož v črnem in zemljevid je v trenutku izginil.

Elena je kar naenkrat prebledela. Še nikoli ni slišala za ta kraj, ampak kar naenkrat se ji je pred očmi prikazala podoba iz sanj. Mitra tega, da je Elena ob tem imenu postala bleda kot stena, ni opazil, saj je bil tudi sam v šoku. Hitro se je zresnil in Eleni namignil, da se morata odpraviti. Mitra je ni več držal za roko. Šele, ko sta se vrnila do prehoda, sta ugotovila, da se ne moreta vrniti na Zemljo, saj je, ko sta odšla, nekdo hodil okoli hiše. Zato ju je Mitra odvlekel v neke vrste hotel. V sobi ji je razložil, da sta sedaj v Mestu luči – mestu, kjer se zbirajo vsi. Temni se bolj ali manj zadržujejo čim dlje od tu, njihov je  Krvavi trg. Odkar so čarovnice ubile njeno  mater, so se človeški rodovi odločili, da ne bodo več hodili na Krvavi trg, saj je tveganje preveliko. Odločila sta se, da  bosta naslednji dan izvedela, kaj se dogaja in če se je med lovci in čarovnicami vnela kakšna nova bitka.

 

7.

Mitro in Eleno je zbudilo trkanje na vrata. »Časopis, prodajam časopis!« Mitra je hitro odprl vrata in kupil en izvod. Na prvi strani je z velikimi črkami pisalo: Zmaga v Mestu luči. Mitra je samo strmel in ni mogel verjeti temu, kar je videl. Ni mu bilo jasno, od kod se je tole pobralo. Bili sta samo dve možnosti. Prva: da je to povedal eden iz med njiju. A on ni povedal ničesar, Eleni pa prav tako ni omenil, da bi bila lahko mogoče ona Zmaga. O drugi raje ni razmišljal, saj je pomenila, da je v Mestu luči Zlobnež, ki Zmago pozna. Na mestu je najbrž stal kar nekaj časa, saj je Elena počasi prišla k njemu in pogledala, v kaj strmi. Ko je zagledala naslov, ni mogla verjeti, da vidi prav. Stekla je in takoj začela v nahrbtnik metati nujno potrebno. Oba sta bila istih misli – takoj sta morala oditi.

Deset minut kasneje sta že odhajala iz hotela. Odpravila sta s proti prehodu. Mitra je izbral drugega in pristala sta pred glavnim vhodom šole, ki jo je Elena še do nedavnega obiskovala. »Ups, napačen prehod,« je ugotovil Mitra in že sta tekla stran. Kmalu sta bila na železniški postaji in čakala na vlak.

Usedla sta se na svoja sedeža in začela brati vsak svojo knjigo. Kmalu je Elena prišepnila Mitri: »Tista gospa v kotu naju, odkar sva prišla, ni izpustila izpred oči.« Mitra se je obrnil in pogledal gospo. Še isti trenutek je vstala in se namenila k njima. Usedla se je poleg Elene in rekla: »Enkrat si nam že pobegnila, Zmaga. To se ne bo ponovilo.« Od takrat naprej so se vozili v smrtni tišini. Kmalu jima je čarovnica namignila, naj vstaneta, in skupaj so se odpravili proti izhodu. Na železniški postaji je bila gneča. Elena in Mitra sta iskala možnost za pobeg. Priložnost je prišla, ko se je neka deklica zaletela v čarovnico, ki se je začela dreti na deklico. Mitra in Elena sta stekla in se nista ustavljala, dokler se nista pretihotapila na naslednji vlak kot slepa potnika, saj nista imela več denarja za vozovnici. Skrila sta se v vagon za živali in si končno oddahnila.

Mitra jo je pogledal in jo vprašal: »Kaj je mislila s tem, ko je rekla, da si jim enkrat že pobegnila?«

»Ko so ubile mojo mamo, so me odpeljale v neko zapuščeno zgradbo. Bila je stara in povsod je bila plesen. V njej so živele čarovnice. Poskušale so me ubiti, saj naj bi jih pogubila. Pri desetih so se odločile, da me bodo poskusile ubiti na človeški način, saj njihovi uroki niso delovali name tudi. Na meni so poskusile vse, kar so se spomnile. A še vedno sem živa. Vedno, ko so me poskušale ubiti, sem v glavi slišala glas, ki mi je govoril: »Zdrži še malo, kmalu bo vsega konec.« Nato pa mi je neko noč v sanjah rekel, naj pobegnem in ko bo čas, bo v moje življenje prikorakal nekdo, ki bo na moji strani in mi bo pomagal pri iskanju resnice. Pri dvanajstih sem tako pobegnila. Najprej sem mislila, da je oseba, o kateri je govoril glas v moji glavi, Diana. Bila je edina, ki je bila prijazna z mano. A nato si prišel ti. Sedaj sem skoraj zagotovo prepričana, da si to ti.« Mitra je le pokimal. Zmrazilo jo je in kar naenkrat se ji je začelo vrteti. Preden je omedlela, je videla, kako se je Mitra stegnil proti njej.

Eleni se je še vedno meglilo pred očmi. Hotela je sesti, a jo je Mitra ustavil: »Lezi, še vedno si šibka. Ker si oseba iz človeškega rodu, ki je bil uvrščen med Dobre, imajo spomini nate velik vpliv. Sčasoma jih boš začela nadzorovati.« Eleni je bil občutek, ko je bil ob njej Mitra, zelo všeč. Česa takega še nikoli ni zares čutila. Počutila se je varno.

 

8.

Mitra ji je povedal, da gresta k njegovemu prijatelju, ki jima bo pomagal.  Z vlaka sta izstopila in se napotila po poti na vrh nekega hriba. Tam je Mitra pokleknil na kolena in odmaknil kos zemlje. Elena je začudeno opazovala. Opazila je, da je to neke vrste tunel z lestvijo, ki vodi navzdol. Mitra ji je nakazal, naj gre prva, in ji še sam sledil. Spodaj ju je pričakal fant, približno Mitrovi let. Mitra ga je pozdravil. Nato ju je predstavil: »Elena, to je moj polbrat Veli. Veli, to je Elena.« Nova prijatelja sta se pozdravila, nato pa ju je Veli odpeljal v notranjost prebivališča. Tam jima je razkazal svojo zbirko naprav in jima razložil, da lahko vdre v vsak magični predmet, za katerega ima točno lokacijo ter tako dobi nadzor nad predmetom. Eleni se je takrat posvetilo. Mitra je nekako nastavil GPS sledilnik v zvezek, ki jima je pokazal takratno lokacijo njenega očeta. Sedaj bodo lahko zastonj spremljali vsak njegov premik. Veli jima je povedal, da bo točno lokacijo povedal zjutraj, saj potrebuje čas. Čez noč bosta lahko ostala pri njem, potem pa bosta morala oditi, saj vsak dan točno opoldne preiščejo vsa stanovanja, kjer bivajo Svetli.

»Iščejo Zmago, saj naj bi jo čarovnice odkrile in tudi opažena naj bi bila v Mestu luči. Niti sanja se mi ne, kje bi lahko bila in počasi se vsem začenja dozdevati, da je to le še en lažni alarm,« je povedal Veli.

Mitra je na to, kar je ravnokar povedal brat, odgovoril tako, da je s prstom pokazal na Eleno.

Veli je obnemel, nato pa jecljaje končno spregovoril: »Ti si Zmaga? In ti si v mojem stanovanju?«

Mitra je ob njegovem odzivu bruhnil v smeh: »Veli, bled si kot stena.«

Ko se je Veli spet zbral, se je do Elene obnašal kot do boga, a je bilo Eleni ob tem nerodno in ga je prosila, naj neha. Pokazal jima je sobo, kjer bosta prespala. Nato se je odpravil pripravit večerjo.

Po večerji so se odpravili spat, le Elena se je želela odtihotapiti ven. Bila je čisto tiho, da je ne bi nihče opazil, in odmaknila kos zemlje, ki je pokrival vhod. Zagledala se je v nebo, polno zvezd, ki jih ni še nikoli videla. Tukaj ni bilo toliko luči kot v mestu, v katerem je živela prej, in tako so bile vidne tudi tiste manjše zvezde. Vsako noč je opazovala nebo, saj jo je to pomirjalo.

»Raje zapri vrata. Ni varno. Nočno nebo lahko gledaš z Velijevega računalnika,« jo je presenetil Mitra, zato se ga je Elena ustrašila.

»Oprosti, ker sem te zbudila,« je zašepetala Elena.

»Ne opravičuj se, nikoli ne spim. Sedaj pa pridi dol.« Elena ga je ubogala in zlezla v sobo.

Mitra jo je odpeljal v sobo z računalniki in ji pokazal, kako lahko opazuje nebo z različnih kotov. Elena je še nekaj časa opazovala, nato pa se je odpravila spat.

Zbudilo jo je ropotanje razmajane lestve, ki je vodila v votlino. Mitra je pritekel v njeno sobo. »Inšpekcija je prišla prej,« jo je posvaril. Elena se je hitro oblekla in Mitra jo je vodil po labirintu neskončnih hodnikov. Ko sta prišla do konca nekega hodnika, je Mitra zaklel. Izgubila sta se. Obrnil se je in ju vodil v drugo smer. Koraki inšpektorjev so se jima približevali. Zavila sta in koraki so se spet izgubljali. Hodnik se je končal. Mitra je začel nekaj risati po steni. Elena ga je priganjala, saj so koraki spet prihajali v njuno smer. Slišalo se je tudi, kako jih je Veli skušal zamotiti. Inšpektorji so najbrž nekaj posumili, saj so koraki postajali hitrejši. Mitra je nehal risati in odprl se je prehod, a prepozno. Eden izmed inšpektorjev  ju je opazil, nanju pokazal s prstom in vsi so se zapodili za njima. Kmalu sta Elena in Mitra ležala na tleh z rokami, zvezanimi na hrbtu. Takrat je Mitra zaslišala glas v svoj glavi: »Si to ti?« To vprašanje ga je malo zmedlo, a sedaj ni bil ravno pravi čas za zmedenost. Elena je poskusila doseči svoj čevelj, saj je imela tam, od kar sta bila z Mitro na begu, vedno skrit nož. Ni ga dosegla, a namignila je Mitri in on ga je hitro izbezal iz čevlja. Prerezala sta vrvi in že skoraj izmuznila skozi prehod, ko sta zaslišala glas, ki ju je opozoril, da so jima spet namenili vso svojo pozornost. A tokrat besede niso bile ukazovalne: »Dekle. Pridi sem.«

Elena se je počasi sprehodila do inšpektorjev, saj ji je bil glas, ki jo je prosil, od nekod znan. Ko je stala pred njim, si jo je on nekaj časa le tiho ogledoval, nato pa jo je s prstom rahlo pobožal po licu. »Nemogoče,« je rekel. Objel jo je in ji šepnil na uho: »Moja hči.« Nato se je obrnil k ostalim inšpektorjem in jih z gibi, ki jih od človeka v štiridesetih, Elena ne bi pričakovala, ustavil. Izgledalo je, da tudi ostali inšpektorji niso prepoznali gibov, saj so bili njihovi obrazi, ko so eden za drugim mrtvi popadali na tla, presenečeni. Elena je bila vsa poškropljena s krvjo. Neznanec se je obrnil k njej in jo še enkrat objel: »Hči moja.« Po licu mu je spolzela solza. »Po vseh teh letih.« Elena bi mu objem vrnila, a je se je še vedno tresla kot šiba na vodi. »Oditi moramo,« je ukazal in skupaj s Mitro ju je potegnil skozi prehod.

 

9.

Na drugi strani jih je čakal avtodom in Rihard ju je povabil, naj vstopita. Mitra najprej ni bil prepričan, a ga je Elena, povsem navdušena, ker je našla očeta, potegnila za sabo v avtodom. Elenin oče je že sedel na voznikovem sedežu, njima pa pokazal, kje bosta spala.

Kmalu so bili na poti. Mitra je že nekaj časa trdno spal, Elena pa ni mogla zaspati. Bala se je sanj. Na vso moč si je želela govoriti z očetom. Saj bi ga že zdavnaj kaj vprašala, ampak ni bila prepričana, da ji bo oče resnično všeč. Zaprla je oči in poskusila zaspati.

»Si še budna?« Avtodom se je ustavil in oče je sedel na postelji poleg nje. Elena mu je prikimala. Ogrnila se je z odejo in skupaj sta odšla ven in se usedla na stopnice avtodoma. »Prosim, povej mi kaj o sebi,« je Elena prosila očeta. Rihard je globoko vdihnil: »Kje naj začnem? Najbolje, da kar na začetku. Tvojo mamo sem prvič srečal na koncertu. Z njo sta bila še dva moža v črnem s pištolami, a sem ju ignoriral, kar sicer na začetku ni bilo ravno lahko. Videvala sva se vedno pogosteje. Nekoč sem jo zaprosil, čeprav ne ravno romantično, saj v tem nisem dober in poročila sva se, čeprav zaradi varnosti poroka ni bila nič posebnega. Tri mesece kasneje je zanosila s tabo in takrat sem jo zadnjič videl. Po tem, ko mi je povedala, da je noseča, so jo odpeljali in jo poskušali čim bolj zavarovati. Tudi jaz nisem vedel, kje je. Zadnje,  kar sem slišal o tvoji materi, je bilo to, da je bila umorjena. Zaprisegel sem, da bom maščeval njeno smrt in našel tebe.« Elena je tiho in z zanimanjem poslušala. Tako sta si oče in hči nekaj časa zrla v oči, nato pa je tišino prekinil Rihard: »Točno takšna si kot tvoja mati.« Elena se je nasmejala in se odpravila v posteljo. Sedaj bo lahko zaspala.

Sanje so prišle v trenutku, ko je zaspala. Tokrat je tekla za neko postavo, ki je bila predaleč, da bi jo prepoznala. Tekla je in tekla in se ustavila. Tudi postava, ki jo je lovila, se je ustavila. Nekdo je prišel k osebi, ki jo je lovila. Šele tedaj se je Elena lahko razgledala. Kraj ji je bil poznan in prav zagotovo je tukaj že nekoč bila. Takrat jih je zagledala. Ob postavi, ki jo je zasledovala, se je kar naenkrat pojavilo še več postav. A to niso bile postave ljudi. To so bile postave čarovnic. In oseba, ki jo je opazovala, je bil Mitra. Tudi kraj je sedaj prepoznala. Bila je na Krvavem trgu, kamor so jo čarovnice nekajkrat pripeljale, ko je še bila v njihovem ujetništvu. Stopila nekaj korakov nazaj. Zadnje, kar je čutila, preden se je zbudila, je bila topa bolečina, ko jo je nekdo udaril s kamnom po glavi in je ohromljena od bolečine obležala na tleh.

Glava jo je bolela tudi, ko se je prebudila. Kot da je sanje niso hotele zapustiti. Ko je odprla oči, je opazila, da je že jutro. Vstala je, se oblekla in šla pogledat, kje sta Mitra in oče, saj v prikolici ni bilo nikogar. Našla ju je za mizo pred avtodomom, kjer sta pila čaj in se pogovarjala.

»Dobro jutro! Izvoli in pojej zajtrk. Potem moramo naprej, pred nami je še dolga pot,« je rekel Rihard.

 

10.

Vozili so se že nekaj dni. Ustavili so se samo čez noč. Eleno so še naprej tlačile more, ki se jih nikakor ni mogla znebiti. Mitro je zaradi njih gledala iz drugega zornega kota in imela občutek, da so se sedaj vloge obrnile in bo ona morala paziti nanj. Nekega jutra se je spet prebudila zaradi mor, a tokrat za razliko se je prebudila prva in ne zadnja. Odpravila se je na sveži zrak.

Stala pred temnim gozdom. Všeč ji je bil vonj, ki jo kar vabil, naj razišče gozd. Vsa omamljena se je odpravila na kratek sprehod. Ko je tako že nekaj časa hodila, se je ustavila in prisluhnila zvokom. A ni mogla prav dolgo uživati, saj je zaslišala korake. Obrnila se je in sedaj že čisto zbrano opazovala postavo, ki se ji je približevala. Malo se je sprostila, ko je prepoznala Mitro.

»Kaj počneš tukaj, Elena? V gozdu je lahko ponoči nevarno,« jo je okaral Mitra.

Elena ga je pogledala in rekla: »Joj, Mitra. Ne skrbi, te veverice in lastovke me bodo res poškodovale. Raje se sprosti za trenutek in uživaj v veličini noči.«

Mitra je zavzdihnil in ji v neke vrste odobravanje rahlo prikimal, nato pa rekel: »Tvojemu očetu ne zaupam, Elena.«

Elena je bila presenečena: »Mitra, kako moreš! Končno spoznam svojega očeta in ti mi rečeš, naj mu ne zaupam. Pa sem mislila, da sem končno spoznala nekoga, ki mi zaupa.« Elena se je skremžila od žalosti, nato pa je stekla po poti naprej.

Mitra ji je hotel slediti, a je po tem, kako se je odzvala, menil, da je bolje, če jo pusti malo samo. Hitro si je premislil, ko je tišino noči presekal Elenin krik. Mitra je stekel in kmalu zagledal Eleno, prekrito s črnimi krokarji. Stekel je še bliže in poskušal pregnati krokarje, a mu ni uspelo. Zato je poskusil nekaj drugega. Nekaj časa si je vtiral pot, dokler se ni končno prebil na sredo ogromne črne 'gmote' ,kjer je na tleh zagledal Eleno, nezavestno in vso krvavo od kljuvanja. Vrgel se je na tla in jo zavaroval s svojim telesom. Kmalu je tudi na svojem telesu začutil mešanico hladnih kljunov in tople krvi. Svet se mu je začel megliti pred očmi. Nato pa je začutil človeško roko, ki ga je dvignila in odnesla.

 

11.

Eleno je zbudilo sonce, ki se je dvigalo izza obzorja. Ko je hotela vstati, je začutila ostro bolečino po vsem telesu. Pogledala je in zagledala povoje po vsem telesu. Spomini so končno privreli na plan. Gozd. Prepir z Mitro. Napad krokarjev. In potem se je vse naenkrat stemnilo. Počasi se je usedla na posteljo. Na sosednji postelji je zagledala Mitro. Tudi njega so zgleda napadli krokarji, saj je imel glavo obvezano s povoji. Počasi je vstala, a se je zaradi vrtoglavice  morala usesti na posteljo. Takrat je v avtodom vstopil njen oče.

»Oh, si že budna,« je rekel, medtem ko ji je pomagal vstati na noge. Z njegovo pomočjo je odšla ven in se usedla za mizo. Rihard ji je takoj prinesel skodelico vročega čaja: »Popij. Bolje ti bo.« Takrat se jima je za mizo pridružil Mitra. Po izrazu na njegovem obrazu je vedela, kaj je prestal in da mu tako kot njej bobni v glavi in ima vrtoglavico. Rihard mu je odmaknil stol, da se je lahko usedel in se odpravil v avtodom po še eno skodelico čaja. Zunaj je nastala nerodna tišina, saj je Mitra pričakoval opravičilo, Eleni pa je bilo nerodno, saj ji je Mitra dokazal svoj prav – v gozdu ponoči je bilo nevarno. Končno je spregovorila tisto besedo, ki je spet zgradila most prijateljstva: »Oprosti.« Mitra se je še vedno držal zase in ji prikimal. Vedel je, da je tega, kar se je zgodilo, tudi sam delno kriv, saj jo je odgnal zaradi svojega nezaupanja. »Glej, Elena. Tudi meni je žal. Nisem zaupal tvojemu očetu, pa čeprav naju je on rešil.« Takrat se je vrnil Elenin oče s skodelico čaja za Mitro in Eleno. »Kako se počutita? Mislim, ne, vem, da je to neumno vprašanje, saj so vaju sinoči napadli tisti vražji krokarji, ampak moram vedeti. Mogoče sta okužena.« Oba sta se v tem trenutku počutila v redu, saj sta zgladila svoj prepir. Počasi sta pila vroč čaj, v zraku pa je ostalo neizgovorjeno vprašanje. Ali so nam na sledi? A zaradi strahu pred tem tega nihče ni rekel. Na koncu jima je  Rihard nakazal ,naj gresta v avtodom, da bodo nadaljevali svojo pot.

Vožnja je bila mirna. Nekajkrat so se ustavili, da so natočili gorivo, drugače pa se niso ustavljali. Zaradi daru zdravljenja sta bila po nekaj dnevih pripravljena na odhod. Spet jim je zmanjkalo bencina, zato so se ustavili na črpalki. Čeprav jima je Rihard dopovedoval, da ni varno, sta se Mitra in Elena odpravila ven. Počasi sta hodila po poti. Med njima sicer ni bilo več zamer, a vseeno je vladala nesmrtna tišina. Mitra je zajel sapo, kot bi želel nekaj povedati, a si je premislil in usta nazaj zaprl. Nato pa je čez nekaj časa zažvižgal in Eleno je sunek vetra skoraj podrl na tla, ko je dva metra pred njima pristal mogočen zmaj. Elena je obnemela. Mitra pa se je samo zasmejal, ko je spet videl starega prijatelja, in Eleni pomagal vstati. Nato se je odpravil  k zmaju in ga nagovoril: »Živijo, lepotica! Bi naju z Elena peljala en krog?« Zmaj ga je podrezal ob lice in nežno zarjovel. Mitri se je le ponovno nasmejal in govoril dalje: »Vidim, da so lepo skrbeli zate.« Elena se je končno opogumila in stopila bliže. Zmajevka jo je takoj, kot radoveden psiček, začela ovohavati. Mitra je Eleno dvignil in posadil na zmajevko, nato pa še sam skočil nanjo. Najprej počasi, potem pa vedno hitreje je zmajevka začela zamahovati s krili in kmalu so bili med oblaki. Elena je njun prevoz pobožala po njeni veliki glavi in le-ta je v neke vrste odgovor pospešila. Takrat je v smeh bruhnila tudi Elena.

»Ime ji je Belinda. Kaj ni prekrasna?« je rekel Mitra.

Elena se je še vedno smejala, nato pa pokimala in dejala: »Ja, res je.«

Kmalu sta upočasnila in spet pristala, saj nista želela, da bi Riharda skrbelo. Elenin oče ju je pri avtodomu pričakal ves zaripel v obraz. Ko ju je zagledal, sta si oba želela, da ne bi bila tam. Nobeden iz med njiju si sedaj ni želel prepira, ker je bil ta dan eden iz med redkih, če ne edini, ki bi mu lahko rekel 'popoln'. Hitro sta se mimo Riharda izmuznila v avtodom. Najbrž si tudi Rihard ni želel prepirati, saj je le globoko zavzdihnil in se spravil za volan.

 

12.

Vozili so se že nekaj časa, ko je Elena narahlo stresla Mitro, ki je bil čisto zatopljen v neko knjigo. Ta jo je le pogledal in dejal: »Kaj ni ironija brati knjige, ki jim ljudje pravijo znanstvena fantastika, hkrati pa si tudi sam tako rekoč 'znanstvena fantastika'?« Elena je bila še vedno resna ter Mitro še enkrat stresla, saj je bil že spet zatopljen v knjigo. Ko je pridobila njegovo pozornost, je odgrnila del zavese, ki je pokrivala zadnje okno in s tem odkrila Belindo, ki je letela kakšnih dvajset metrov za njimi. Tudi Mitra  se je takoj zresnil in izbuljil oči. »Kaj pa ona počne tukaj?!« je skoraj zavpil. Elena bi ga, če bi bilo to mogoče, ubila s pogledom. »Tiše. Moj oče te ne sme slišati.« Mitra ji je pokimal, Elena pa je nadaljevala: »Kaj nisi krotilec zmajev? Spravi jo stran od tu!« Pogledala je Mitra, ki ji je odkimaval. »Ona je divji zmaj. Ne bo me ubogala.  Komaj sem jo dovolj ukrotil, da jo lahko jezdim.« Sedaj je bila Elena tista, ki je izbuljila oči. Hitro je zagrnila zaveso in se spravila na delo. »Zamotila bom očeta, ti pa jo nekako spravi stran,« mu je pojasnila svoj preprosti načrt. Rihard je ustavil na prvem postajališču, ker ni želel imeti pobruhanega avtodoma. Elena je dobro zaigrala svojo vlogo. Počasi se je odpravila v gozd, Mitra pa se je medtem izmuznil iz avtodoma in se napotil proti Belindi, ki se je sedaj ustavila nekaj metrov za njimi. Sreča je bila na njihovi strani, saj je bila zmajevka za ovinkom. Nastal pa je problem, ko se je Belinda odločila, da si bo odpočila kar tu, sredi ceste. Mitri je šlo slabo od rok. Vse je poskusil, a spečega zmaja se pač ne da zlahka premakniti. Ni mu preostalo drugega kot rešitev, ki si jo je prihranil za na konec, saj je bila iz med vseh najbolj ogabna. Na robu gozda, ki je obdajal cesto, je poiskal palico. Morala je biti čim večja, saj bo Belindi drezal po nosu. Ko je palico že tretjič potisnil Belindi v nos in je bil že na robu tega, da bi bruhal, se je zmajevka končno zbudila, a bila je besna. Glasno je zarjovela in s svojo sapo 'malce segrela' ves gozd, ki je bil v dosegu njenih plamenov.

»Kaj za vraga…« je zaklel Rihard, ko je njegov kombi v trenutku izginil v ognju. Zaklela je tudi Elena, saj je vedela, da je njun načrt propadel. Vedela je, da nima veliko možnosti za uspeh, a vseeno je poskusila pridobiti očetovo pozornost. Pokleknila je na kolena in začela stokati. Rihard se je sicer sklonil k njej, a še vedno je bil z mislimi napol pri dogodku, ki se je zgodil malo prej. Ko je poskrbel za svojo hčerko, je takoj stekel k avtodomu, a na srečo še trenutek prepozno. Avtodom je razneslo, a na srečo nihče ni bil huje poškodovan. No, tega sicer ne bi mogli reči za avtodom, a Rihard jo je odnesel le z nekaj praskami, prav tako tudi Elena in Mitra. Mitra je na skrivaj poskrbel za zmajčico, potem pa se vrnil, rekoč, da je potreboval le malo svežega zraka.

 

13.

Ko so se na koncu le odpravili, se je že začelo temniti, zato so se utaborili na gozdni jasi. Čeprav to Mitri in Eleni zaradi nedavne ne ravno prijetne izkušnje ni bilo po godu, sta začela nabirati suhe veje in listje. Zakurili so in se posedli okoli ognja.  Ker je bil Rihard še vedno jezen zaradi avtodoma, Elena in Mitra pa sta raje molčala, so se hitro namestili. Še prej so se skušali  dogovoriti, kdo bo stražil. Mitra in Rihard naj bi izmenično stražila, a se je Elena hudo razjezila, da bo stražila tudi ona, saj ni več majhna punčka. Na koncu je Rihard rekel, naj si odpočijeta in da bo stražil on.

Sonce se je izza obzorja prikazalo, preden bi si želeli, zato so se odpravili na pot.  Ustavili so se le poredko, da so si malo oddahnili in njihov trud je bil povrnjen, ko so zvečer zagledali bencinsko črpalko. Rihard je prodajalcu povedal, kako jih je zajel požar in kako so komaj ubežali, na koncu pa ga le vprašal, kje bi lahko dobil kakšen avto.

Ko so končno dobili avto, so se odpeljali. Bili so utrujeni od celodnevnega pohoda. Elena in Mitra sta v trenutku zaspala, Rihard pa je moral zato, da je lahko prebedel noč, spiti kar nekaj kave.

V mestu, kjer so se ustavili, je na zvoniku odbila prva ura in Rihard je stopil iz avta. Takrat sta se prikazala dva moža, ki sta se šele sedaj ločila od sence ozke ulice. Rihard se je sklonil nazaj v avto in spet prišel iz njega z Eleno v naročju. »Drugi je še noter.« Eden iz med moških je pokimal in iz avta vzel Mitro. Skupaj so se odpravili po eni izmed mnogih ulic, ki so vodile iz trga.

Elena se je prebudila v sivi sobi. Ko se je želela usesti, je postelja glasno zaškripala, v njeni glavi je bobnelo in zazdelo se ji je, da bo bolje, če nazaj leže. A notranji glas ji je rekel, naj pod nobeni pogojem ne zaspi nazaj. Z roko si je šla skozi lase in pri tilniku zatipala povoje. Ko je z roko oplazila vrat, je videla, da je povit. V tistem trenutku je skozi vrat prišel Rihard in začudeno pogledal: »Si že budna? Najbrž si začudena, a zaupaj mi.« Elena se je ob prihodu njenega očeta še bolj razburila: »Kako misliš, da ti lahko zaupam!? Mitra me je opozoril, da ti ne zaupa! In ko sva že pri tem, kje sploh je? Kje sem jaz?« Rihard je potrpežljivo zavzdihnil in ji že hotel odgovoriti, ko ga je prehitela Elena: »Kdo si ti? Ali si sploh moj oče? Kdo sem potem jaz?!?« Zadnje vprašanje je zavpila, nato pa se je njen obraz skremžil od bolečine. »Kaj si mi naredil?« je od bolečine komaj vprašala. »Ne naprezaj se. Odstranili smo ti mikročip, ki so ti ga vstavile čarovnice. Veš, tudi one kdaj uporabljajo sodobno tehnologijo. Tako so ti sledile. Sedaj pa, počivati moraš. Mitra bo prišel, ko se prebudi.« Elena je bila še vedno v dvomih, a zaradi bolečine v vratu je upoštevala očetov nasvet in se ulegla nazaj v posteljo. Kmalu zatem je zaslišala ropotanje po vratih in že, ko je mislila, da je spet njen oče, je od zunaj zaslišala znan glas: »Pustite me k njej! Elena, si notri!?« Hitro je stekla k vratom in začela tudi sama vpiti: »Notri sem! Mitra, kaj se dogaja?!« Takrat se je hrup polegel in skozi vrata je vstopil Rihard.

»Kaj počneš tukaj, Elena? Morala bi počivati,« jo je oštel, ko je videl, da je ona tista, zaradi katere ne more odpreti vrat. Počasi jih je le odprl in Eleni pomagal vstati. Komaj je bila na nogah, ga je začela tolči po prsih s toliko moči, kot jo je imela. Rijard je udarce zlahka prestregel, jo dvignil in položil na posteljo. Pokril jo je z odejo in že se je odpravil proti vratom, ko se je oglasila Elena: »Rada bi videla Mitro.« Rihard je pokimal in odšel. Kmalu so se vrata ponovno odprla in vstopil je Mitra. Prvič v tem dnevu se je Elena nasmejala. Stopil je bliže in se usedel na posteljo. »Kako se počutiš?« jo je vprašal. Sedaj se je Elena v odgovor glasneje zasmejala. Spet sta bila skupaj – sedaj ni bilo nič nemogoče. »Prinesel sem ti obleko. Preobleci se. Počakal te bom zunaj.« Na postelji ji je pustil dolgo modro obleko, ki se je popolno ujemala z njenimi očmi. Takoj si jo je oblekla. Že se je pripravila, da bi ukrotila svoje divje lase, a je obupala. Odvila si je povoje in v ogledalu zagledala majhno brazgotino na tilniku. Ko se je končno uredila, je odprla vrata in tam zagledala Mitro v suknjiču. Šele sedaj je opazila, kako je lep. Imel je smaragdno zelene oči in svetle, razmršene lase. Nasmejala se je, ko je videla, kako je Mitra obnemel, ko jo je zagledal. »Voov…. Lepa si.« Prijela sta se za roko in se odpravila po hodniku.

»Prijatelja?« je naenkrat prekinila tišino Elena.

»Prijatelja,« ji je pritrdil Mitra.

 

14.

Ko sta vkorakala v prostorno dvorano, na sredi katere je bila ogromna miza, obložena z jedačo in pijačo, so vsi vstali. Elena je zardela in vsi so se nazaj usedli, ko jo je Mitra odpeljal do njenega stola. Nekdo je dvignil kozarec in rekel: »Na Zmago!« Sedaj je bila Elena v lica že skoraj iste barve kot njeni ognjeni lasje. Končno se je usedla in vsi so nadaljevali pogovore. Na mizo so prihajale jedi ena za drugo in, ker ni bilo časa za govorjenje, je v dvorani bilo vse tiho. Jedi so bile božanske. Na krožnikih so imeli vse od pečene gosi, sušija in testenin s tartufi do tort,  kakršnih si še v sanjah ne bi zamislil.

Ko so pojedli do konca, je Mitra spremil Elenin do konca hodnika v malo manjšo dvorano. Tam je sedelo malo manj ljudi. Nekateri iz med njih so se Eleni zdeli znani, a ni vedela od kod. S tem se ni obremenjevala, saj se ji je po glavi že tako vrtelo ogromno vprašanj. Ujela je Mitrin pogled,  nato pa je njeno pozornost zmotil mož, ki je ravnokar vstopil v prostor. Ko jo je pogledal, jo je zmrazilo. Tega je poznala. A ni vedela od kod. Zato je globoko vdihnila in se pomirila. Nasmehnila se mu je, on pa je spregovoril: »Dobrodošli na čarovniškem posvetu! Vprašajte in vaše zanimanje bo potešeno!« Sledil je gromek aplavz, nato pa so se eno za drugim vrstila vprašanja. Končno se je opogumila Elena. Sicer plaho je dvignila roko in svoj strah poskušala potešiti. »Kaj vas zanima, gospodična Zma… se opravičujem, gospodična Elena?« Hitro se je morala odločiti. Z veseljem bi mu zastavila tisoč vprašanj. Nato pa se je spomnila: »Nujno potrebujem modreca. Ali si po posvetu prost?«  Bruhnil je v smeh. Ko se je končno pomiril, ji je pokimal in posvet se je nadaljeval. Elena je bila ponosna nase. Tako njeno število vprašanj ne bo omejeno.

Ko je posvet minil, je mož odpeljal Eleno v njegovo sobo in ji nalil čaj. »Pametna si. A nimam veliko časa. To bova storila na hitrejši način. « Elena ni vedela, o čem govori, zato je le negotovo pokimala. Poleg čaja je sedaj položil košček čokolade. Nato ji je rekel: »Pojej to. Najbrž bo nate delovalo podobno kot uspavalo. Bolje bo, če se potem uležeš v posteljo. Sedaj pa moram iti.«  Elena ni bila prepričana, a ji ni preostalo drugega. Zaprla je oči in hitro pojedla košček čokolade. Imela je občutek, da je njena glava v trenutku postala težka. Opotekla se je v posteljo in preden jo je zajela tema, je bežno videla le še Mitro, ki je kriče vstopil v sobo.

Za Mitro sta v sobo pritekla še njen oče in medicinska sestra. Ni mu uspelo. Ni je zavaroval. Tam je ležala. Mrtva. V šoku je bil le še sekundo. Stekel je k njej. Morda še obstaja možnost. Začutil je roko na svoji rami. »Žal mi je. Ni več možnosti.« Mitra se je upiral. Vedel je, da je res, a ni hotel verjeti. Končno je obupal in Rihard mu je počasi pomagal priti do vrat. Takrat se je prvič oglasila medicinska sestra, ki se je stegovala čez posteljo k Eleni: »Gospod? Živa je, gospod.«

 

15.

»Kje sem?«  To je bilo prvo, kar se je Eleni porodilo po glavi. Sicer je to vprašanje zastavila bolj sami sebi kot komu drugemu, saj je bila tukaj – kjerkoli že, sama. »Povsod. Nikjer,« je rekel glas, ki je prišel od nekje za njo. Elena se je obrnila in zagledala žensko, oblečeno popolnoma v belo. Gospa v belem se je rahlo nasmejala in Elena ji je nasmeh vrnila. Kot da bi se ji z ramen odvalilo ogromno breme, je ženska olajšano zavzdihnila : »Elena.« Minil je trenutek, a zdela se je kot vsa zamujena večnost: »Mama.«

Mitra je takoj stekel. Prste je Eleni postavil na vrat in takoj začuti šibek, a vseeno srčni utrip. Živa je. V sobo sta vstopila dva moža, ki sta za sabo vlekla Eleninega 'modreca'. »Nič esar nisem storil! Vse je v redu z njo! Ničesar nisem storil!« Na obrazu je imel nasmešek, ko nas je zagledal, čisto prestrašene. Še naprej se je smejal. »Tale ni pri sebi. Odpeljite ga,« je rekel Rihard. Mitra, ki se je še vedno sklanjal k Eleni, je sedaj zaskrbljeno vprašal: »Kaj ji je storil?« Sedaj se je k svoji hčerki usedel tudi Rihard: »Ne vem.«

Že nekaj časa sta se samo objemala. Bilo je dovolj. V nekem trenutku pa se je Elena zavedala, kaj vse mora vedeti in kako malo časa ima. »Mama?« Njena mama jo je pogledala: »Ne vem, če si zaslužim ta naziv. Kliči me Mae.« Elena je odkimala: »Zame boš vedno mama. Ali mi lahko pomagaš?«  Mae se je nasmejala. Pokazala je svoje sijoče in popolne zobe. Imela je tudi rdeče lase, točno take kot Elena, a njene oči niso bile modre. Bile so… zlate. Ko je Mae videla, kako jo njena hči gleda, se je spet nasmejala. »Tudi jaz sem imela najprej modre oči. Tukaj imamo vsi zlate oči. In ja, seveda ti lahko pomagam. Zato si tu, da nadomestiva tvoje neznanje z znanjem,« ji je razložila.

»Pojdi spat.« Bil je Rihard. Mitra je odkimal. Elena je bila nezavestna že dva dni in od takrat ni ne jedel ne spal. »Elena ne bi želela tega. To veš sam.« Mitra je spet odkimal: »Ničesar ne vem. Kdo sem jaz? Zakaj sem ravno jaz tukaj? Kaj naj naredim? Ničesar ne vem. Čisto nič.« Rihard je zavil z očmi. Imel je veliko potrpljenja, a to je preseglo vse meje. Odšel je iz sobe in zaloputnil z vrati. Mitra je Eleno božal po laseh. Čutil se je krivega. Čutil se je odgovornega. In ničesar ni mogel narediti. Začel je razmišljati o besedah, ki mu jih je rekel Rihard. Elena ne bi želela tega. Naenkrat je vedel, da je s tem, ko je vso pozornost namenil njej, naredil nasprotno od tega, kar bi si želela ona. Vstal je in se odpravil po hodniku. Šele sedaj je ugotovil, kako lačen je. Počasi se je obrnil v smer proti kuhinji, nato pa je njegovo pozornost zmotil glas Eleninega očeta, ki je telefoniral po telefonu: »… kaj ste ji storili? To ni bil del načrta!«

Skupaj sta sedeli na neke vrste oblaku. Nato pa je Mae zajela sapo in začela: »Najbrž že veš. Spoznala sva se na … joj, saj ni važno. Bil je preprosto božanski. Ampak … kakorkoli že,  kakšno leto kasneje si se rodila ti. Nekaj se začne in nekaj konča. Najbrž nisem bila kaj prida mama, mislim, no … malo težko sem te vzgajala mrtva. Vedi pa, da sem te vedno opazovala. Imela si težko otroštvo, ja. A oba z očetom sva pazila nate. Vedno sva bila tam, ko si naju potrebovala.«  Elena je prikimala in se nasmejala. Tudi ona ima varuha angela – dobesedno. »Sedaj pa k tvoji nalogi,« je nadaljevala Mae, »rojena si bila za velike načrte, velike dogodke. Upam, da se s sanjami ne mučiš. Vedeti moraš, kaj se bo zgodilo, hkrati pa je znanje veliko breme. Mi slediš?«

Mitra je hitro stekel stran. Čeprav bi moral najbrž še naprej prisluškovati, se mu je od groze že  obrnil želodec. Rihard je kriv. Za vse. Njen oče. Okamnel je. Sta varna? Stekel je nazaj k Eleni. Oddahnil si je. Še vedno je bila tam.

Saj bi pokimala, ampak slišano ji je vzelo sapo. Zato je samo pokimala. In Mae je nadaljevala: »Nimava več veliko časa. Pohiteti morava. Torej, kje sva ostali? Saj res. Ne zaupaj nikomur. Opazuj. Povezuj delčke in dobila boš celoto.«  Zdelo se je, da je Mae zaključila, a po pravici povedano, Eleni ni bilo nič jasno. »Mami? Ničesar ne razumem,«  je potožila Elena. Mae se je spet nasmejala.

Ko je Eleno našel tam, kjer jo je pustil, se mu je srčni utrip malo pomiril, a od tega, kar je malo prej slišal na hodniku, je bil še vedno napet. Eleno je držal za roko. V vseh teh urah, ki jih je presedel ob njej, se ji je dokončno izpovedal. Naredil je, česar si, ko je bila budna, ni upal. Roka se mu je začela tresti. Najbrž  od zaspanosti. Potem pa je bolje pogledal in uvidel, da ni bil on tisti, ki se je tresel. Elena je bila.

»Tukaj ni ničesar  razumeti. Živi naprej in seveda, upoštevaj moj nasvet,«  ji je Mae pogladila lase in dodala, »vedno sem s tabo.«  Poljubila jo je na čelo. In izginila. »Mama?«

Zraven Elene je stal Rihard in ji vroče čelo hladil z mrzlo krpo. Na drugi strani je sedel Mitra in jo držal za roko. Še vedno se je tresla. Vedno močneje. Nato pa je kar naenkrat obmirovala. In odprla oči.

 

16.

»Kolikokrat ti še moram povedati?! Ne vstajaj.« Minil je dan, odkar se je zbudila, in od takrat je na vse pretege hotela oditi. Šibko je odkimala: »Mitra, ne razumeš. Oditi moramo. Čim prej. Takoj!« Mitra jo je prijel za ramena in jo spet potisnil nazaj v ležeči položaj. Elena se je še nekaj časa upirala, nato pa obupala.

»Ne gani se. Samo po kosilo skočim,« ji je zažugal. Komaj je Mitra zaprl vrata, se je Eleni na obrazu prikazal nagajiv nasmešek. Hitro je skočila iz postelje. Prehitro. Zavrtelo se ji je, a je na srečo vrtoglavica v trenutku prenehala in že je stekla skozi vrata. »Če ne gre zlepa, bo pač šlo zgrda,« si je mislila. Prvi problem je nastal, ko je zaslišala korake. Še pravi čas se je skrila v sosednjo sabo, saj je v naslednjem trenutku zaslišala Mitro, kako je preklel – najbrž je odprl vrata sobe in uvidel, da je pobegnila.

Hitro, kot je le mogla, je stekla na hodnik, a takrat je zaslišala korake. »Pod nobenim pogojem se ne boš vrnila v to sobo,«  si je jezno rekla. V naglici je začela teči po hodniku in iskati odklenjena vrata. Ni minilo več kot pol minute, a Eleni se je zdelo veliko dlje. Končno je našla odklenjena vrata. Hitro je stopila v sobo in za sabo zaprla vrata. Oddahnila si je, ko so koraki, ki so ji sledili, končno zamrli. Mogoče pa jo njen pobeg celo uspel. Vedno bolj je začela verjeti v uspeh. Upanje pa lahko in tudi je zamrlo v trenutku. Ostra bolečina ji je presekala desno roko malo nad zapestjem. Zakričala je od bolečine in skoraj v trenutku sta v sobo pritekla dva stražarja. Eden jo je nežno prijel in jo odnesel v njeno sobo. Drugi je nekam odšel - najbrž obvestiti Mitro. Z Mitro je v sobo prišel tudi zdravnik, ki ji je začel povijati roko. Šele takrat je opazila, kaj se ji je zgodilo. V roko je imela vrezani dve besedi: Nikoli sama.Uro kasneje so se v Elenini sobi pogovarjali ona, Mitra in Rihard. Povedala jima je, kaj se je zgodilo, in sedaj so lahko le ugibali, kaj sta pomenili besedi na njeni roki. Mitra je hotel povečati stražo, prav tako njen oče. Elena jima je nasprotovala kot vedno. Kmalu je obupala in se kujala na robu postelje.

»Tukaj ni varno. Ne več. Stran mora. Čeprav Mitra Rihardu še vedno ni zaupal, o tem ni govoril nikomur več. A sanje so ga opominjale, naj ne zaupa Rihardu. Naj ne zaupa nikomur. Držal se je vsega, kar mu je glas rekel v sanjah, čeprav je bilo mnogo stvari nesmiselnih. Kot na primer svarilo POIŠČI JIH. To je bilo sedaj, ko so se v Elenino roko vrezale besede NIKOLI SAMA, v ospredju njegovega uma. Strah ga je bilo. Ne zanj, zanjo. Sicer bi, če bi ji to povedal, nasprotovala, a v očeh ji je odseval strah. In tega ni mogla prekriti, pa če se je še tako trudila. Črne misli je hitro pregnal iz glave in se skupaj odpravila na kosilo. Videl je njen mrk pogled. In vedel je, kaj je razlog. Okoli njiju je korakalo šest stražarjev in Elena je vsakemu namenila morilski pogled.

Nihče izmed njiju ni jedel. Žlico sta le namakala v sedaj že hladno juho. Elena je zrla v brozgo na snojem  krožniku. Čeprav je bila Mitri hvaležna, da je stražarje pustil pred vrati, mu še ni pogledala v oči. Poznala je tišino, ki je vladala v prostoru. Točno takšna tišina je bila med njima tisti dan, ko sta se oba zaradi krokarjev zbudila v povojih. In spet je bila ona kriva. Vedela je, da jo stražarji dobro varujejo. Zavzdihnila je in se pripravila, da izreče besedo, ki ji je šla tako težko z  jezika – oprosti. Počasi je dvignila glavo in pogledala Mitro v oči.

Ravno tisti trenutek je tudi on dvignil oči. V njih je Elena razbrala čustva, ki so ji pognala kri po žilah. Začudenje. Strah. In bolečina.

Nato pa so se oči umirile. Iz smaragdno zelene so njegove šarenice postale krvavo rdeče in na njegovem obrazu je lahko razbrala tisti hladnokrvni izraz. Vstal je od mize in se napotil proti vratom.

»Mitra?« Ni se odzval.

»Mitra!« je že drugič za njim zaklicala Elena. Ponovno nič. Odprl je vrata in se odpravil po hodniku. Zdaj je bila na nogah tudi Elena. Stekla je skozi vrata. Na stražarje se je spomnila, ko je začela teči po zraku. »Spustite me! Saj sem z Mitro! Kaj ga niste videli, kako je odšel?!« je vpila na stražarje. Končno so jo spustili na tla, a bilo je prepozno. Mitro je izgubila izpred oči. Spet je pogledala k stražarjem: »Bi lahko mogoče zdaj še povedali, kam je šel?« Eden iz med njih je pokazal proti izhodu in Elena je zakorakala proti vratom. Počasi jih je odprla. Vanjo je butnil soparen zrak. Od šoka je za sekundo obstala prikovana na mestu. A le za sekundo. Ozrla se je okoli in zagledala Mitro, ki je korakal proti nečemu. Ali nekomu. Elena zaradi oddaljenosti ni mogla razločiti postave, a zagotovo je lahko potrdila, da je bila človeška. S tem se ni obremenjevala. Stekla je za Mitro. Bil je veliko pred njo. Vsa zadihana se je ustavila. Pogledala je proti Mitri in ga našla poleg človeške postave. Sedaj jo je lahko razločila. Bila je čarovnica, ki sta jo srečala pri vlaku. Ponovno je zbrala moči in stekla naprej. Bliže kot je bila, bolj strah jo je postalo. Ker bliže, kot je bila, več je lahko videla. Najprej je zagledala nož. Sicer ni bil velik, a pri nožu jo je strašila krvava konica. Izvor krvi je zagledala malo kasneje. Temnordeč madež se je širil po Mitrovi majici. Ko je prišla dovolj blizu, je zagledala zloben nasmešek na čarovničinih ustih, ko je Mitri, kot kakšnemu psu, rekla: »Ubij.«

»Ne!« je bilo vse, kar je prišlo iz Eleninih ust. Stopila je korak nazaj. In še enega. Mitra se ji je začel približevati, Elena pa se je obrnila in se pognala v tek. Mitra jo je hitro ujel in skupaj sta padla na makadamsko cesto. Elena se je upirala, a njo je zadrževalo nekaj, česar Mitra sedaj ni čutil. S hrbtom je ležala na tleh. Na njenih bokih je sedel Mitra. Nož je padel nekaj metrov stran. Elena je pogledala Mitri v oči in iskala nekaj znanega. A našla je le praznino in bolečino. Komaj se je premikala. Mitra se je sklonil k njej, da bi jo pokončal in takrat je Elena naredila edino, kar ji je padlo na misel. Poljubila ga je. Tudi ona je bila šokirana. A ni se umaknila. Želela si je tako ostati večno.

 

17.

Eleni je po licu spolzela solza. Želela je kričati na vse grlo, a jo je nekaj zmotilo. Vedela je, da ga nož ni ubil. Sicer je močno krvavel, a bi preživel. Povezala je vse, kar se je zgodilo. Preden je Mitra umrl, je zaslišala pok. Takrat pa je za čarovnico zagledala postavo, ki se jim je približevala. Samo ta oseba je lahko ubila Mitro. Prepoznala jo je, preden se jim je približala. A želela si je, da je ne bi nikoli.

Bil je njen oče.

Od zadaj sta prišla dva stražarja in jo dvignila. Kljub njenim krikom in upiranju se nikakor ni mogla rešiti njunega oprijema. Ko je obupala nad njima, se je začela dreti na Riharda: »Kako si mogel?! Ti pošast!« Rihard je počasi prišel do nje: »Res ti nočem ničesar storiti, ampak, če bo treba, bom segel po loku.« Sedaj je Elena jokala. Premagala je strah ni si drznila morilski pogled. Naravnost v Rihardove oči. Rihard je samo zavil z očmi in se odpravil nazaj k čarovnici. Nekaj sta se šepetaje pogovarjala. Nato je čarovnica stopila k njej ter ji nekaj zašepetala na uho. Elena besed ni prepoznala. Zanjo so bile le besede. Brez pomena.

Tedaj pa se je razlegel krik. Bila je Elena. Tokrat na levem stegnu so se vrezale tri besede. Bolečina je bila hujša kot prvič. Na stegnu je zagledala napis UPAJ SI ZAČETI. Elena je ponovno kot takrat, ko je Noio nekaj vrglo s stola, zaslišala vodo. Nato pa je čarovnica kar naenkrat padla po tleh, iz ust pa ji je začela brbotati vrela voda. Enega stražarja je Elena s pestjo udarila v nos, drugega pa brcnila v mednožje. Rihard je le stal na mestu in čisto obnemel gledal. A Elene to ni ganilo. Sedaj ni bila več dekle, ki je pred nekaj sekundami jokala. Sedaj je bila dekle, ki se bi rešila iz te godlje in maščevala Mitro.

Prišla je do njega, ga pogledala, potem pa hladnokrvno odkorakala mimo njega.

Tekla je. Ni vedela, koliko časa je že minilo. Bila je utrujena in noge so jo komaj še nosile. Začela se je spotikati, če ne ob korenine, pa ob lastne noge. Vsa se je tresla in ni mogla več. Sesedla se je na tla in se naslonila na drevo. Na plan so privrela vsa njena čustva, ki jih je zadrževala. Žalost, razočaranje, jeza, ljubezen in predvsem želja po maščevanju. Razmišljala je o vsem, kar se je danes zgodilo. O tem, kako je bila prej otročja. Kako ni poznala prave bolečine. Kako je ljubila. Še ena solza ji je spolzela po licu. Okarala se je. Sedaj ni bil čas za samopomilovanje, zdaj je bil čas za beg. Poskusila je vstati, a vsa moč jo je zapustila. Zbistrila je misli, pozabila preteklost in se osredotočila na sedanjost. Mora najti način, da nadaljuje pot, saj se je njena prednost zmanjševala. Skozi misli ji je spet šinil poljub z Mitro. In takrat je vedela, kaj mora storiti. Prej se ji je to zdelo le momljanje, toda zdaj je natančno vedela, kaj so bile Mitrove zadnje besede: »Belinda … Elena … ljubim … te.«

Zažvižgala je tako, kot je nekoč Mitra. In skoraj v trenutku je na tleh pristala Belinda. Ko je zagledala Eleno, jo je nežno začela dregati z nosom v ramo. Elena se ji je nasmehnila, nato pa z Belindino pomočjo zlezla na njen hrbet. Belinda se je dvignila v zrak, Elena pa je od izmučenosti v sekundi zaspala.

Elena je zamežikala in se pretegnila. Pogledala je okoli sebe. Ležala je na postelji v manjši sobi. V sobi je bila še miza, na kateri je stal krožnik, iz katerega se je od sveže juhe še kadilo. Počasi je sedla na posteljo in opazila, da ni več v svojih umazanih oblačilih, ampak v poletni beli oblekici. Vstala je in sedla za mizo in hitro izpraznila krožnik. Šele takrat se je zavedla, kako lačna je v resnici. Pogledala je skozi okno. Najbrž bi videla več, če pred oknom ne bi spala Belinda. Eleno je to malo razvedrilo. Odprla je vrata. Stopila je v rosno trato in čeprav je bila bosa, je to ni motilo. Še vedno je napol spala in bila je sproščena, kot že dolgo ne. Zaprla je oči in obraz nastavila soncu. Nato pa se je spomnila preteklih dni in na obrazu se ji je prikazala vsa bolečina, ki jo je pretrpela. Naredila je še nekaj korakov in zagledala hišo in pred njo mizo za piknik. Za njo sta sedeli dve ženski. Ena iz med njih je imela dolge svetle in skodrane lase, bila je približno njenih let. Za drugo je predvidevala, da je bila mati prve. Mlajša je, ko jo je zagledala, vstala in stekla k njej. V njenih sivih očeh se ji je zrcalila zaskrbljenost. Njena mati jo je poskusila ustaviti, a je bila prehitra zanjo. Elena je samo stala na mestu. Ko je mlajša prišla do nje, jo je takoj vprašala: »Kje je Mitra?!« Elena jo je najprej samo gledala, nato pa le šibko odkimala. Dekle se je sesedlo na tla in začelo jokati. Mati je pritekla do njiju in svoji hčeri položila roko na ramo, Eleni pa namenila pogled 'žal mi je'. Elena se je počasi usedla na travo in objela svetlolasko. »Ime mi je Elena,« jo je poskusila razvedriti ali vsaj zamenjati temo. Dekle jo je končno pogledalo. Njene sive oči so Eleno omamile: »Jaz sem Maia. Mitra je … bil moj brat. Zakaj te je Belinda prinesla sem?« Skupaj sta se počasi sprehodili do mize, Elena pa ji je povedala svojo zgodbo. Maia ji je razložila, da je eno leto mlajša od Mitre. Nato si je sezula nogavico in malo nad gležnjem se je pokazala brazgotina BODI MOČNA. Točno takšno brazgotino je imela tudi na sredi hrbta, kjer je pisalo PAZI NASE.

Ko so si vse povedale, je nekaj časa vladala tišina, potem pa sta Maia in Elena skoraj hkrati zakričali. Maii se je nova brazgotina prikazala nad kolenom, Eleni pa nad trtico. Toda tokrat niso bile napisane besede, ampak le napol pobarvan krog. Maijina mati, ki se je predstavila kot Demetra, je v hišo stekla po obkladke. Eleni se je posvetilo potem, ko sta na brazgotine držali vreči zmrznjene zelenjave: »Štirje elementi! Midve sva dve! Jaz sem voda in ti si zrak!« Obe sta že stali. Na obrazih sta se jima zrcalila nasmeška. Misli si sicer nista mogli brati, a nekako je v istem trenutku zapihal veter in prinesel vonj po morju. Obe sta se na ves glas zasmejali. Rahlo se je nasmehnila tudi Demetra in jima rekla: »Mislim, da bi se želeli pogovoriti na samem.« Elena in Maia sta se še vedno smejali in Demetri sta le pokimali. Ko sta se nehali smejati, sta se počasi sprehodili do jezera.

 

18.

Končno je prišel čas, ko sta strah in bolečino potisnili na stran in sta lahko za nekaj trenutkov zaživeli kot pravi najstnici. Škropili sta se, se potapljali in se sončili. Ko se je začelo temniti, sta stekli v hišo in se vrnili s čajem, svečami, knjigami in odejami. Sveč zaradi soja lune skoraj nista potrebovali. To noč je bila luna krvavo rdeča. Zavili sta se v odejo in se potopili vsaka v svojo knjigo. Čeprav sta zelo uživali, ju je začelo zebsti in odpravili sta se v hišo. Demetra je že spala in ker sta bili tudi onidve utrujeni, sta se odpravili spat.

Tokrat sanje niso obiskale Elene. Maia je stala na sredi temnega hodnika. Bilo je temno kot v rogu in bilo jo je strah. Ni vedela, kaj naj naredi, čeprav je vedela, da so to tiste vrste sanj, ki ji hočejo nekaj povedati. Sesedla se je na tla. Roke je zakopala v vlažno zemljo in začela nekaj pisati vanjo. Vodil jo je um. Prostor se je osvetlil le toliko, da je lahko videla ime, ki ga je vrisala v zemljo:

TRISTAN

Ni ji bilo jasno, kaj pomeni, a najbrž je bilo pomembno. Vstala je, se oprijela stene in začela počasi hoditi. Kar naenkrat so se začele na steni prižigati bakle. Maia je občudovala plamene. Nekdo je to najbrž narobe razumel, saj je njeno roko začelo vleči proti ognju. Maia je kričala in se poskusila ustaviti, a ji ni uspelo. Zaprla je oči in se pripravila, da bo živa zgorela. Ampak ni. Ko je spet odprla oči, je hodila proti nasprotni steni, kjer ni bilo bakel, v ognju pa je bila le njena dlan. Neznansko jo je peklo in ugriznila se je v jezik, da ne bi še enkrat zakričala. Njena dlan se je zdaj dotikala stene in ponovno nekaj pisala. Maia je spet zaprla oči. Bolečina je bila nepopisna. Pekla in skelela jo je prav vsaka mišica v dlani. Potem pa je bolečina kar naenkrat prenehala. Odprla je oči in na steni zagledala plamene, ki so se zažirali v zemljo. Spet je napisala ime:

ALEKS

Vtisnila si ga je v spomin, čeprav o tem imenu ni vedela nič več kot o prejšnjem. Tristan in Aleks. Aleks in Tristan. Ne, nič. Potem pa se je nekaj nad njeno glavo začelo svetiti. Pogledala je navzgor. Na stropu je bil narisan poln krog. Svetil se je kot sonce. Maia je ugotovila, kaj pomeni, malo preden jo je pogoltnila svetloba.

»Maia!« Elena ni bila vajena buditi drugih, ponavadi so drugi budili njo. A stvari se spreminjajo. Bilo je okoli polnoči in Maia je vreščala kot zmešana. Rahlo jo je stresala za ramena in jo poskušala zbuditi. Potem pa: »Tristan! Aleks!« in Maia je bila budna. »Kaj?« jo je začudena vprašala Elena. »Tristan je element zemlje in Aleks je element ognja. Onadva sta manjkajoča člena.« Končno je Elena razumela. Maia jima je s tem olajšala delo, a spet ne preveč. Na svetu je bilo ogromno Tristanov in Aleksov. Zato je bilo bolje, da se lotita dela. Obe sta vedeli, da ne bosta več zaspali. Elena je že stala pri vratih in čakala Maio, ki je nekaj počela v kuhinji. »Prideš?« jo je vprašala in Maia je skoraj v trenutku pritekla. Na vratih sta se še nekaj časa obotavljali, nato pa druga drugi pokimali in se odpravili na dolgo pot.

 

19.

Ko se je Demetra prebudila, je bilo v hiši vse tiho. Vedela je, da znata Maia in Elena že sami skrbeti zase. Najbrž sta se sončili ob jezeru ali pa še spali. Odpravila se je v kuhinjo, da bi jima pripravila zajtrk. Na mizi jo je pričakal listek. Ko ga je prijela v roke, da bi prebrala, kaj na njem piše, se ji je roka tresla, saj je vedela, kaj piše na listku. Vseeno ga je prebrala.

Draga mami,

z Eleno sva se odpravili na pot, čeprav ne vem, zakaj ti to pišem, ker najbrž že vse veš. Kakorkoli, odpravili sva se, ker tukaj nisva bili več varni. Nočem, da je to slovo, saj ti obljubljam, da se še vidiva.

Rada te imam,

Maia

Demetra se je morala nasloniti na steno, ker bi drugače padla po tleh. Ni mogla držati teže svojega telesa. Bilo je preveč bolečine. Prezgodaj. Ni mogla prenesti, da bi izgubila še Maio. Takrat je nekdo potrkal na vrata. Demetra je počasi prišla do vrat, si obrisala solze, nato pa jih je odprla. Vsaj deset mož s pištolami se je takoj zagnalo po hiši, zadnji pa se je ustavil pred njo in jo vprašal: »Kje sta?« Demetra je takoj vedela, kdo stoji pred njo in koga išče. Bil je človek, ki ji je že ubil sina, in ne bo mu dovolila, da ji vzame še hčer. »Kdo?« mu je odgovorila z vprašanjem. Rihard je stopil korak nazaj, nato pa v Demetro naperil pištolo in izstrelil je sam naboj.

Demetra je čutila, kako ji je naboj predrl kožo in ji uničil srce. Zadnje trenutke, preden je umrla,  je rekla le še: »Hči, naj bo sreča s tabo. Imaš moj blagoslov.«

Maia in Elena sta po nekaj urah hoje končno prišli do manjše kmetije. Lastnika sta bila že stara in ker jima je lansko poletje Maia pomagala pri vzdrževanju kmetije, sta si lahko z Eleno izposodili avto. Sicer je bil že ves razmajan, ampak drugega nista imeli. Ker lastnika avta nista več potrebovala, sta Eleni in Maii dovolila, da avto, ko ga ne bosta več potrebovali, prodata. Maia se je usedla za volan in počasi sta se odpeljali po cesti. Na cesti sta obe pogledovali nazaj od strahu, da bi jima kdo sledil.

Vozili sta se že kakšno uro, ko je Maio nevidna sila z vso silo potisnila nazaj. Pod pritiskom se je naslonjalo sedeža zlomilo in Maia je z glavo zadela ob zadnji sedež. Skoraj sta se zadeli v avto pred njima in Elena je hitro prevzela volan in zavila na rob ceste. Nato se je obrnila k Maii. Njeno telo se je svetilo. Elena je ignorirala svetlobo, ki jo je oddajalo Maiino telo in iz torbe izvlekla ruto ter začela Maii povijati glavo, kjer je krvavela. Maia se je kar naenkrat prebudila iz zamaknjenosti in Eleno zgrabila za ramena. Nekaj ji je hotela povedati, a iz njenih ust je prišla samo ena beseda: »Mama.«

 

20.

Dnevi so minevali prehitro – vsaj za Eleno in Maio. Tukaj sta bili že petnajst dni in še vedno nista ničesar odkrili. Maia je raziskovala po mestu, saj je niso poznali, Elena pa je brskala po spletu v stanovanju, ki sta ga najeli. Ura je bila že skoraj devet, ko se je Maia vrnila domov. »Si kaj odkrila?« jo je medtem, ko je zehala, vprašala Elena. Maia je le zaspano odkimala in se vrgla v naslonjač. Na televiziji so se začela poročila in Maia je zvišala glasnost. To jima je postala že skoraj rutina. Zgodaj vstani, raziskuj, nekaj pojej, raziskuj, glej poročila, vadi nadzorovanje elementa, pojdi spat in spet vse od začetka. To, da sta bili brez sledi, ni bil njun edini problem. Zmanjkovalo jima je denarja, s katerim bi plačevali najemnino in kupovali hrano.

Njuno zamišljenost je prekinila novica o požaru od obali. » … čeprav so požari na tistem delu obale pogosti, je ta preiskovalce pritegnil zaradi zelo zanimivega mesta, kjer se je požar pričel. Na kamniti plaži so zaradi požara umrle tri osebe, osem pa je huje poškodovanih. Pravi čudež pa je petnajstletnik, ki je požar preživel brez poškodb. Izvor požara je še vedno neznan.« Maia in Elena sta se hkrati spogledali. Nasmehnili sta se. Sedaj sta vedeli, kaj bosta počeli naslednji dan.

Dekleti nista odlašali in sta bili ob svitu že pripravljeni. Komaj sta napraskali dovolj denarja za hrano, zato sta morali za prevoz štopati. Vedeli sta, da je to nevarno, ampak nista imeli druge izbire. Dolgo časa sta čakali in že skoraj sta obupali, ko jima je končno ustavil fant njunih let. Eleno je na njem nekaj motilo, a ni imela izbire, saj jo je Maia že povlekla v avto. Ko sta sedeli na zadnjih sedežih, sta si fanta bolje ogledali. Imel je razmršene črne lase. Sedaj je Elena ugotovila, kaj jo je motilo. Bilo je sredi poletja in že en teden je vladal vročinski val, fant pa je bil oblečen v usnjeno jakno in škornje. Imel je tudi rokavice in Eleno je neznansko zanimalo zakaj, ampak ni hotela biti nevljudna. A še vedno je bil na robu njenih misli dvom. Še vedno jo je nekaj na njem motilo.

Vozili so se že skoraj eno uro in še vedno ni nihče spregovoril. Nenadoma je na plan končno pokukala Maina radovednost. »Jaz sem Maia. Pa ti?« se je predstavila. Fant se je hitro ozrl, a ni odgovoril. Tedaj je Elena ugotovila, kaj jo je motilo. Ni ju vprašal, kam sta namenjeni. Prestrašeno je poskušala odpreti vrata avtomobila, a bila so zaklenjena. »Ustavi avto!« je zakričala Elena. Aleks jo je začudeno pogledal, potem pa zapeljal na rob cestišča. Ko so se ustavili, sta Elena in Maia zlezli iz avta, fant pa jima je – čeprav še sam ni vedel zakaj – sledil. Ko so si tako gledali iz oči v oči, sta bili Maia in Elena prepričani. Aleksove zenice so bile krvavo rdeče in če si se mu zazrl v oči, si v njih lahko videl plamene. On je bil tretji element. Ogenj. »Jaz sem Aleks. Vidve pa sta voda in veter,« je ugibal Aleks. Elena je bila presenečena. »Torej si ogenj. In jaz sem Elena,« je rekla in iztegnila roko, da bi se rokovala.

Hlad na vratu. Elena ni rabila pogledati, da bi vedela. Pogledala je Maio in Aleksa. Aleks je ležal na tleh, na njem pa dva moška. Maia pa je bila v podobni situaciji kot ona. Ko je ujela njen pogled, je skoraj nevidno pokimala, a vedela je, da je Maia opazila. Maia je globoko zajela sapo, nato pa pihnila in odpihnila moška, ki sta ležala na Aleksu. Le-ta se je hitro pobral, iztegnil roke in okoli sebe naredil ognjeni krog. Krog se je hitro začel širiti. Možje, ki so še stali na nogah, so se začeli umikati. Zdaj je bila na vrsti Elena. Zaprla je oči in si v mislih jasno predstavljala telo moškega, ki je nož držal na Majinem vratu. Pripravila se je, da bi ga spremenila v ledeno kocko, ko je začutila, kako ji je nož predrl kožo. »Ne drzni si,« ji je glas zasikal v njeno uho. Bil je njen oče. Elena sploh ni bila presenečena. Namesto tega se je le nasmejala in spet zaprla oči, le da si je tokrat predstavljala telo svojega očeta. Ni bilo težko. V naslednjem trenutku se je njen oče sesedel na tla, iz ust pa mu je začela brbotati vrela voda. Sedaj je bila prosta tudi Maia. Hitro so se vsi trije usedli v avto in se odpeljali.

 

21.

»Kam gremo?« je čez čas vprašala Maia.

Aleks se je nasmehnil in ji odgovori: »K moji babici. Pri njej bomo nekaj časa varni.«

Elena si je na zadnjem sedežu počasi oskrbovala rano na vratu. »Ne vem, če se mi to zdi dobra ideja. Še vsi ljudje, ki so nam do zdaj pomagali, so mrtvi, « je odkimala.

Aleks je še vedno smeje odgovoril: »Ona je trpežna. Verjemi. Saj je čarodejka.«

»Čarodejka?« je vprašala Elena.

Vmešala se je Maia: »Predvidevam, da ti je Mitra povedal samo o človeških rodovih, lovih na čarovnice in krotilcih zmajev. Ali veš, da med Dobre sodijo še vile, čarodeji, angeli in mešanci. Poleg čarovnic boš na Krvavem trgu našla pošasti in zveri. Ljudje, ki so na Krvavem trgu, so le zle duše. In pa seveda se lahko čisto vsak izmed Svetlih spreobrne.«

»Točno tako,« je Majino razlago potrdil Aleks.

»Torej si ti čarovnik?« je Aleksa vprašala Elena.

Aleks je pokimal: »Polčarovnik. Mama je navaden človek, zato o tem ne ve nič. Očeta nikoli nisem poznal. Vse to mi je povedala moja babica Neli. Naučila me je osnovnih urokov. Ko pa sem spoznal svojo skrito moč, mi je pomagala krotiti tudi to.«

Takrat so prispeli. Stolpnica je bila na obrobju mesta. Preden so izstopili, jim je Aleks vsem pričaral neke vrste zapestnice, s katerimi bodo ostali v stiku. »Če kdo kaj odkrije, naj obvesti ostala dva. Le trikrat mora reči njegovo ime. Je neke vrste videoklic,« je pojasnil.

Stolpnica ni bila prav visoka. Aleksova babica je živela v podstrešnem stanovanju. Stanovanju, ki je bilo v bistvu le ena ogromna soba, se je ime podstrešno stanovanje prav prilegalo. Ko so vstopili v stanovanje, sta Maia in Elena začeli kašljati zaradi velike količine prahu, Aleks pa je takoj objel svojo babico. Nekaj sta se pogovarjala, a pretiho, da bi to dekleti slišali. Končno ju je Neli povabila naprej in vse tri so se usedle na blazine, ki so bile razporejene okoli kamina. Aleks je bil na drugi strani sobe, kjer je vneto raziskoval vsebino škatel, ki so bile pospravljene ena čez drugo, da jim ni bilo konca.

»V čast mi je, da vaju lahko gostim,« je pogovor začela Neli.

Elena in Maia sta bili nad Aleksovo babico očarani, kar jo je spravilo v smeh. Videti je bilo, kot da dekleti nista bili edini, ki sta bili tako očarani nad njenim videzom. Kdo pa ne bi bil? Neli je imela dolge, rahlo valovite svetle lase in zlate oči. Na prvi pogled bi človek rekel, da ima največ dvajset let.

Končno je Aleks, ki je še vedno brskal po škatlah, pojasnil položaj: »Čarovniki so nesmrtni. Ko postanejo polnoletni, se nehajo starati.«

Elena in Maia sta strmeli v Aleksa. »So?« je vprašala Elena.

»So,« ji je pritrdil Aleks. »Jaz sem polčarovnik in mi nimamo tega privilegija,« je rekel, medtem ko je še vedno brskal po škatlah.

Medtem je Neli pripravila čaj in ga vsaki izmed deklet potisnila v roko. »Aleks, tebe čaj čaka na mizi.«

Aleks je najprej molčal, nato pa kar naenkrat skočil iz ene izmed škatel in zavpil: »Našel sem ga!«

»Našel si kaj?« je radovedna vprašala Maia.

Aleks je imel v levi roki nek zvitek, v drugo pa je prijel skodelico s čajem, se usedel na blazino v kotu in se naslonil na zid. »To je eden od zvitkov, ki so jih včasih podelili vsakemu čarovniku, ko je dopolnil osemnajst let. Nato pa so ugotovili, da je to nevarno in zdaj jih preprosto ne podeljujejo več. Na svetu jih je le še okoli sto.«

Maia je zavila z očmi. »Aleks, vem veliko stvari, ampak vsevedna pa spet nisem. Kaj počne ta zvitek?!«

»Vsaki osebi na tem svetu bo odgovoril na eno vprašanje. Zato so tako nevarni in zelo iskani,« je razložil Aleks.

Zdaj je spregovorila Elena: »Torej, vprašaj ga, kje je zadnji element!«

»Ne morem.« je čisto po tiho rekel Aleks in zardel.

Neli se je začela smejati in že odprla usta, da bi nekaj povedala, a jo je Aleks prehitel: »Babi, ne drzni si.« Še vedno je bil v lica rdeč kot zrel paradižnik, ampak v načinu, kako je to povedal, je Eleno zmrazilo. A Neli ton ni čisto nič zmedel – najbrž ga je bila že vajena – in z navihanim leskom v očeh rekla: »Prepozno. Ko je bil Aleks še majhen, sem pazila nanj, saj je imela njegova mati delala v izmenah v bolnišnici. Ravno sem pospravljala, zato je zvitek v vsej tisti zmešnjavi pristal na mizi. Aleks mi je nekaj govoril, a sem bila tako zatopljena, da sem rekla samo nekaj takega kot 'mhm'. Takrat je bilo Aleksu neznansko dolgčas in vprašal me je, če se lahko igra 's tem starim listom'. Nekaj časa je iz njega sestavljal papirnata letala, na koncu pa zvitek zmečkal, ga vrgel v steno in porabil svoje vprašanje. Kaj si že rekel, Aleks?« Sedaj je Aleks postal še bolj čemeren, ampak je babici vseeno odgovoril: »Vprašal sem ga, zakaj je tako dolgočasen in na zvitku se je napisal odgovor: Dolgočasnost je pojem zelo zanimiv, a da ti je dolgčas, si sam si kriv.« In takrat sta se z Neli smejali tudi Elena in Maia.

Ko so se končno umirile, je Maia vzela v roke zvitek, ga raztegnila in vprašala: »Kje lahko najdem element zemlje?«

Na zvitku so se začele kazati elegantne črke in razkrivati drugim neznano.

Odgovor eden izmed vas pozna,

čeprav tega sam se ne zaveda.

 

22.

Elena je skoraj takoj ugotovila, za koga gre. »Včasih sem imela sošolca Tristana. To pojasni odgovor na vprašanje. Poznala sem ga, ampak si ga niti v sanjah ne bi predstavljala kot element zemlje. In če je to pravi Tristan, imamo majhno težavico,« je skoraj v eni sapi povedala.

Maia je nagnila glavo rahlo na stran. »Kakšno težavico?«

»Nekako je skrivnostno izginil. Pred dvema letoma. Policija je njegov primer kmalu zaprla, saj naj bi bilo iskanje brezupno.« Elena je nepremično zrla v plamene. »Ampak … poznam njegovega brata. Imaš telefon?« Aleks je hitro iz žepa potegnil mobilni telefon in ga podal Eleni. Le-ta je vtipkala telefonsko številko in pritisnila kliči.

… prvi pisk …

… drugi pisk …

… tretji pisk …

(Naj prekinem?)

… četrti pisk …

(Prekinila bom.)

… peti pisk …

»Ja?«

»Luka, si to ti?«

(tišina)

»Kdo je tam?«

»Elena, tvoja inštruktorica matematike.«

(tišina)

»Zakaj me kličeš?«

»Luka, kaj se dogaja?!«

(tišina)

»Luka, … kaj si ti?«

»Luka, s kom se pogovarjaš?«

»Je to … Tristan? Luka!«

(tišina)

»Kot nazadnje. Sama. Ob osmih.«

(piskanje)

»Prekinil je!« je na noge skočila Elena in telefon skoraj zalučala v steno. Maia jo je hitro ustavila in jo potisnila nazaj v sedeči položaj. »Kaj je rekel?« Elena je bila še vedno besna, a ji je odgovorila: »Rekel je 'Kot nazadnje. Sama. Ob osmih.'«

 

23.

»Ni mi jasno, kaj je mislil s tem,« je sama sebi govorila Elena.

»Meni tudi ne, a moramo pohiteti. Ura je že petnajst čez sedem,« je prav tako zamišljeno rekla Maia.

Takrat pa je Eleno skoraj izstrelilo s stola. »Že vem! Ne morem verjeti, da se tega nisem spomnila že prej. Konec leta me je v zahvalo, ker sem ga poučevala, peljal na večerjo.« Že je pograbila svojo jakno in se odpravila skozi vrata, ko jo je za nadlaket prijel Aleks: »Nikamor ne greš sama. Prenevarno je.« Elena mu je že hotela ugovarjati, ko jo je prehitela Maia: »Aleks ima prav. Pod nobenim pogojem ne greš sama. Kaj, če je past?« Takrat je Elena popustila in se usedla nazaj na blazino. »V redu. Nov načrt. Ampak hitro. Zdaj nam res zmanjkuje časa.«

Čez deset minut so se že odpravljali skozi vrata, ko jim je Neli rekla: »Lunin mrk se bliža. Previdni bodite. Nekaj trenutkov pred mrkom in po njem luna postane škrlatna in takrat so čarovnice še močnejše.« Pokimali so ji, se poslovili in se odpravili skozi vrata.

Druščina se je že nekaj časa nerodno prestopala pred restavracijo, ko je Elena končno zagledala Luko. Skrival se je v temačni ulici nasproti restavracije. Stekla je čez cesto in se hitro izognila avtomobilom, preden bi bilo prepozno. Maia in Aleks sta bila takoj za njo in skupaj so se odpravili proti Luku.

Čakal jih je.

»Dolgo se nisva videla, Elena,« jo je pozdravil Luka, ko so stopili bližje. Elena mu je zadihana pokimala, ko jo je prijel za zapestje in potegnil v temo. »Si res kar Tristan pravi?« Bil je prestrašen. Elena mu je spet le pokimala. »Kdo sta fant in punca, ki sta s tabo? Rekel sem ti, da pridi sama.« Šepetal je in pogledoval naokrog, kot da bi nekoga iskal. Elena mu je odgovorila čisto potiho. »Maia in Aleks. Zrak in ogenj. Jaz sem voda in Tristan je zemlja. Ko se združimo, bomo nepremagljivi.« Luka je bil tiho. Odkimal je. Nato jo je spet potegnil iz sence. Maia in Aleks sta ju že iskala. »Tukaj,« jima je šepnila Elena. Luka jih je peljal na konec ulice, kjer jih je že čakal avto. Naslednje pol ure so se vozili in vmes prestopili na avtobus, nato pa končno prispeli na 'cilj'. Maia je Eleno pogledala, če res misli resno, a Elena ji je samo skomignila. Hodili so še kakšnih pet minut, nato pa končno prišli do majhne hišice sredi ničesar. Luči v hiši so bile prižgane, vrata pa razbita. Luka je zavpil in stekel. Elena in Maia sta takoj stekli za njim, Aleks pa je ostal zunaj in stražil hišo.

Strah je bil v zraku. Strah. In napetost. Aleks je otrpnil, ko je na robu močvirja zagledal postavo. Stala je na mestu. Aleks se je hitro zbral in se pripravljal za napad, a nasprotnik ga je prehitel. Aleksu je spodneslo tla pod nogami. Padel je po tleh in začutil, kako mu je padec pretresel vsako kost v telesu.

 

24.

»Torej potrebujemo škatlo?« je vprašala Elena

Tristan je pokimal. »Ni dovolj, če smo samo skupaj. Ne bo nam pomagalo. Moramo se združiti in to lahko naredimo samo z vsebino škatle.«

»In kje je škatla?«

Eleni je odgovoril Luka: »Ne vemo. Nihče ne ve. Kolikor vem, naj bi vi dobivali znamenja v prisotnosti ostalih treh elementov. Kako je Aleks?«

Aleks je ležal na sedežni, poleg njega pa je bila Maia, ki mu je čistila rano na glavi. »Dobro si ga zdelal, Tristan. Nezavesten je, ampak poškodba ni huda in hitro si bo opomogel.« Tristan, ki je ravno prišel iz kuhinje z novim obkladkom, je rekel: »Nisem namenoma. Mislil sem, da je kdo izmed tistih, ki so vdrli.« Luka je prikimal: »Torej, imamo en problem več. Kam naj gremo? Vrnili se bodo ali pa nas že sedaj opazujejo. Čim hitreje moramo oditi.« Zdaj je spregovorila Elena: »Jutri zjutraj bomo odšli. Čez noč bomo izmenično stražili. Jaz bom bila prva na straži, Maia ti pa ostani pri Aleksu.« Prikimali so in se odpravili spat.

Elena je bila vesela, da je končno lahko malo sama. Potrebovala je mir in tišino, da je uredila nered v svoji glavi. Usedla se je na klop na verandi in se zazrla nekam v daljavo. Kaj vse se je zgodilo v tako kratkem času. Vsi štirje so sedaj skupaj, ampak to je terjalo ogromno žrtev. Njen oče. Nanj ni hotela misliti. On je bil kriv za smrt njene matere, Mitra in Majine matere. Je tudi ona takšna? To vprašanje jo je razjedalo od znotraj. Bo tudi ona izdala svoje bližnje? Nevede je začela odkimavati z glavo.

Maia je odprla vrata. »Se ti lahko pridružim?« Elena je odprla oči. Ni se spomnila, kdaj jih je zaprla. Nasmehnila se je Maii. »Seveda. Se je Aleks že zbudil?« Medtem ko ji je Maia podala skodelico vročega čaja, ji je odgovorila: »Ne še.«

 

25.

Aleks ni vedel, kje je. Gosta megla je objemala ves prostor in komaj je videl lastna stopala. In takrat jo je zagledal. »Babi?« Postava se je nasmehnila, stopila bližje, nato pa ga objela. »V nevarnosti ste,« mu je šepnila na uho. Aleks jo je še tesneje stisnil k sebi. Bal se je, da je nikoli več ne bo videl. »Kaj se dogaja, babi?« Stopila je korak nazaj in ga pogledala v oči. »Da najdete škatlo, morate združiti moči. Vem, da vam bo uspelo.« Aleks je bil še bolj zmeden kot prej, Diana pa ga je le nežno pobožala po licu. »Babi?« Videti je bilo, kot da ga ni slišala. »Babi?« Njena podoba je začela bledeti. »Babi!«

»Aleks, si v redu?« Aleks je bil z mislimi še vedno v sanjah, ki jih ni razumel. Hotel je pokimati, a je njegov tilnik prebodla ostra bolečina. »Hej! Bodi pri miru, komaj sem ti zašila rano.« Aleks je naredil grimaso. Rano? Nič mu ni bilo jasno. Dekle mu je pomagalo, da se je usedel, nato pa mu začela brisati rano na glavi. Spomini so se kmalu začeli vračati. Postopoma in počasi, a vseeno.

Zdaj je vseh pet sedelo na verandi s čajem v rokah. Nihče ni vedel, kako naj najdejo škatlo, Aleks pa je bil še vedno zmeden. Potem, ko so eno uro samo buljili v zrak, so ugotovili, da bo najboljše za vse, če grejo spat in se o tem pogovarjajo jutri.

Ko je Maia odprla oči, je takoj vedela, da v resnici še spi in so to le sanje. Ni bila na Zemlji, ta je bila nad njo. Lebdela je v brezzračnem prostoru in počutila se je, kot da bi nekaj v njej izginilo, manjkalo. Vedela je, da so le sanje, a žgočo bolečino je še vedno čutila. Roke so grabile po prsih in jim poskušale omogočiti dotok zraka, a zaman. Zaprla je oči in se poskušala zbuditi, čeprav je vedela, da ne bo pomagalo. Nato pa je v glavi zaslišala miren, nežen glas, ki jo je že tokrat pomiril. »Sprosti se. Odmisli bolečino. Pozabi darove in se osredotoči na bistvo.« Maia je pogledovala okoli, da bi videla izvor glasu, a glas je bil le v njeni glavi. Bila je na robu joka. »Mami?« Glas se ji je zlomil. »Pikica moja. Bodi močna.« In takrat je začutila njen topel objem, ki jo je vedno rešil pred krutim svetom.

Soba, v kateri je stala Elena, je bila že plesniva in zelo podobna eni iz med sob v tisti stari sirotišnici. Počasi je stopila korak naprej. Soba se je vlekla v neskončnost. Slišala je moške krike. Stekla je naprej. Ni potrebovala daleč, da je zagledala kup čarovnic, ki so stale okoli nečesa, česar Elena ni mogla videti. Tiho, kolikor je mogla, je prišla za hrbte čarovnic in se stegovala čez, da bi videla, kaj se dogaja. Končno je zagledala mizo, na kateri je nekdo ležal. »Oči?« Nikoli ga ni tako klicala. Niti mislila ni nanj tako. Zanjo je bil vedno Rihard. A čeprav je storil grozne stvari, je bil še vedno njen oče. In še vedno ga je imela rada, četudi si ni želela. Z usnjenimi jermeni je bil privezan za mizo. Šele zdaj je zaslišala, da čarovnice nekaj šepetajo. In Rihard je ponovno zakričal. Na trebuhu se je pokazala brazgotina. Bil je neke vrste smerokaz. Vodoravna in navpična črta, obe prekrižani na sredini. Spodnja puščica, ki je kazala na jug, pa je bila prečrtana.

Prvo, kar je Tristan ugotovil, je bilo to, da stoji na robu prepada. Hitro se je popravil. Ni stal na robu prepada, ampak na sredi. Bil je en samcat kamen, na katerem je stal. In takrat je opazil še nekaj. Dve roki. Vsaka je bila na eni strani kamna. In črka Z, narisana na kamnu, kjer je stal. Hitro je počepnil, da bi pomagal in dvignil človeka, ki sta se z zadnjimi močmi držala za kamen. In takrat je uzrl njuna obraza. Takoj je razumel, kaj mora narediti. Mora se odločiti, kot se je moral že dolgo nazaj. Mora se odločiti med dekletom, ki ga ljubi, in med bratom. Obraz je zakopal v roke. Ni zmogel tega. Zaslišal je krik. »Izabela!« Stegnil se je k njej, da bi ji pomagal, a bilo je prepozno. Začela je padati. Iztegnil je roko. »Ne!« Obrnil se je k bratu. Prijel ga je za roko in rekel: »Ne bom izgubil tudi tebe.« Lukova roka je bila prepotena. Počasi je začela polzeti iz Tristanovega prijema. »Luka, primi se!« Zaman. Lukova roka je počasi spolzela in Tristan je lahko le opazoval, kako je njegov brat padal v prepad.

Vsi trije so hkrati zakričali. A niso jih prebudile sanje, ne sanje,prej nočne more. Prebudila jih je bolečina.

 

26.

Luka je hodil od enega do drugega in jim čistil brazgotine. Tristan je imel na podplatu napisano črko Z, Elena je imela na trebuhu črko J, Maia pa je imela brazgotino v obliki črke S na licu. Brazgotina ni bila velika, a zagotovo je bila velikega pomena, le še ugotoviti so morali kakšnega.

Aleks se je prvič to jutro oglasil: »Tudi jaz sem imel sanje. Sicer niso bile takšne kot vaše, ampak najbrž imajo pomen. Videl sem babi. Rekla mi je, da smo v nevarnosti in da verjame, da bomo našli škatlo. Pa še nekaj. Svetovala mi je, da moramo združiti moči.«

Zdaj se je oglasila Maia: »Luka, ali imate tukaj kakšen zemljevid?« Luka je pokimal in šel v sosednjo sobo. Vrnil se je z zemljevidom. »Hvala,« se mu je zahvalila Maia, ko je zemljevid položil pred njo. »Torej … kje smo zdaj?« Tristan ji je pokazal jaso, ki je bila na zemljevidu. Maia je čez jaso narisala križ in označila smeri neba. »Iti moramo na vzhod. Tam bomo našli škatlo. Ampak ne vem, kaj in kje na vzhodu bo.«

»Jaz vem.« Bil je Aleks. Obrnil se je k Maii in Eleni. »Se spomnita tistega požara na plaži? V bližini ima moja družina kočo. Ker je obala na vzhodu, mislim, da je vredno poskusiti.« Drugi v sobi so se strinjali, zato so se dogovorili, da se bodo naslednji dan ločili. Aleks in Maia bosta šla po škatlo, Elena pa bo s Tristanom poskusila najti novo stanovanje, kjer bodo nekaj časa varni. Luka je rekel, da mora še nekaj opraviti. Vedeli so, da to ni bila dobra odločitev, a niso imeli izbire.

 

27.

Tristan in Elena sta skoraj takoj našla poceni stanovanje. Maii in Luku je Elena poslala sporočilo z naslovom novega stanovanja, nato pa sta s Tristanom šla v trgovino po hrano. Niso imeli več veliko denarja, a za nekaj hrane bo dovolj.

Maia je tekla. Ni se ozirala, le tekla. Ni imela več veliko upanja. Videla jih je vse okoli sebe. Ni vedela, kdo so. Ni je zanimalo. Streljali so nanjo in to je bil zanjo dovolj trden razlog, da je bežala. A bilo je nekaj, nekaj, kar ji je dalo kanček upanja. Do njihovega stanovanja ni bilo več daleč – mogoče še sto metrov. Pognala se je v dir.

Ni hotela biti tukaj. Ni hotela biti, kar je. Usoda je kruta. Vzela ji je vse, kar ji je kaj pomenilo. Mitro. Mamo. Zaprla je oči, le za trenutek. Bil je le trenutek preveč. Slišala je strel.

So me zadeli?

Ni bila prepričana. Ničesar ni čutila. Le … le vročino. Počasi je odprla oči. Bilo je zagotovo. Rane ni videla. Bilo je temno, ni je mogla videti. A videla je nekaj drugega. Moškega. Roko je imel iztegnjeno in v njej je nekaj držal. Polmesec je predmet le za sekundo obsijal. Držal je pištolo. Z roko je začutila nekaj mokrega. Ni vedela, kdaj jo je premaknila, a sedaj se je z njo držala za trebuh. Maia je še vedno zrla v moškega. Ta jo je zdaj pogledal. V oči. In takrat je opazila nekaj, zaradi česar se je opotekla proti vratom stolpnice.

Poznala je ta del mesta in vedela je, da bodo vrata odklenjena. Ko je prijela za kljuko, se ji je roka tresla. Komaj je odprla vrata. Hitro je vstopila in zaprla vrata. Vedela je, da ji to ne bo veliko pomagalo, a najbrž ji bo dalo dovolj časa, da pokliče dvigalo. Imela je srečo. Prvič v večeru se je nasmehnila. Dvigalo jo je že čakalo. »Peklensko srečo si imela,« si je mislila. Opotekla se je noter. V zadnjem trenutku. Sesedla se je v kot dvigala in iz torbe potegnila škatlo. »Imam jo. Končno.« Izgubljala je zavest.

Pritisnila je na svojo zapestnico. »Elena, Elena … Elena.«

Pred njo se je takoj prikazala Elena. »Maia?«

»Imam … imam … škatlo.« Bilo je vse, kar je uspela reči.

»O, bog. Maia? Maia? Maia!«

Elena je hitro vstala. Stekla je proti izhodu, Tristanji je sledil. »Elena, kaj se dogaja?« Ni mu odgovorila. Le stekla je naprej. Ko je bila na ulici, je hitro ustavila prvi taksi in mu povedala naslov. Šele ko sta bila s Tristanom v avtu, je končno zaprla oči in se umirila, nato pa se stegnila k šoferju in mu rekla: »Pohitite!«

Nato je trikrat izrekla Aleksovo ime. »Elena?« Panično je pogledoval naokoli. Govoril je tiho in hitro, da ga je Elena komaj razumela. »Prosim, reci mi, da se ti bo Maia oglasila. Ko sva dobila škatlo, so se lovci prikazali od nikoder in ločila sva se. Jaz sem jih zamotil, ona pa je stekla naprej. Premagal sem jih, ampak eden je ušel.« Eleni ni bilo všeč, kar je ravnokar slišala. Vedela je, da je bil tisti,ki je pobegnil njen oče. Preprosto, vedela je. In vedela je tudi, da je bil njen oče tisti, ki je ustrelil Maio. Spet je pogledala Aleksa: »Pojdi na naslov, ki sem vama ga poslala. Bodi hiter in previden. Morda je še vedno tam.« Nato je prekinila.

»Prispeli smo, gospodična.« Bil je šofer. Elena ni vedela. koliko časa je minilo, vedela je le eno – nimajo veliko časa. Šoferju je plačala, se mu zahvalila, nato pa Tristana zvlekla iz avta. »V dvigalu je,« je Elena rekla Tristanu, ki ji je prikimal. Stekla sta noter. Tristan je stražil, medtem ko je Elena sledila krvavi sledi. Res ju je vodila do dvigala. Medtem ko sta čakala, da se vrata odprejo, je Elena skoraj znorela: » Za vse to je kriv moj oče!« Končno so se vrata odprla in Elena je pritisnila gumb za najvišje nadstropje, kjer so imeli stanovanje. Tristan je že čepel ob Maii in ji s svojo majico brisal kri. Vrata so se odprla in Tristan je Majino negibno telo previdno odnesel v stanovanje.

 

28.

Vse je skrbelo za Maio. Minil je že en teden in še vedno se je komaj premikala. Sicer se ji je rana, ki jo je imela na trebuhu, celila, a še vedno je bila prešibka za združitev. Bližala se je škrlatna luna in le takrat so lahko opravili obred.

Bilo je pred enim letom. Tisti večer je Izabeli nameraval povedati, kaj je. Preden bi z bratom pobegnil na varno. Večera se spomni do potankosti. Bila sta v parku. Njena roka je počivala v njegovem naročju in čakala. Tam sta le … sedela. Ni vedel, kako naj ji to pove. Nerodno mu je bilo in bil je prepričan, da se mu to vidi že na daleč. Nasmehnila se mu je in mu glavo naslonila na njegovo ramo. »Nekaj ti moram povedati …« Dvignila je glavo, ga pogledala v oči in se nasmehnila: »To mi praviš že tretjič ta večer.« Tudi on se je nasmehnil. »Vem … samo težko gre z jezika.« In takrat se je zgodilo. Izabela je le zavreščala. To je vse, kar je spravila iz sebe. Le trenutek kasneje je iz njenih oči izginil lesk. Luka je pritekel. »Tristan, oditi morava.« Potegnil ga je za roko, a Tristan se je še vedno oklepal Izabele. Hotel je kričati, a vse, kar je spravil iz sebe, so bile solze. Novi streli. Luka ga je končno spravil na noge, nato pa mu rekel: »Pojdi, kril te bom.« Odkimaval je, a Luka ga je potisnil v grmovje. In takrat se je zgodilo. Bum! Luka se je prijel za roko in skremžil obraz. Pogledal ga je in rekel: »Pojdi,« nato pa stekel. Takrat ga je zadnjič videl. Vsaj prepričan je bil, da je to res on.

»Mislim, da je nekaj, kar bi morali vedeti.« Vsi so ga pogledali. »Obstaja možnost, da Luka ni Luka.« Bili so zmedeni. No, saj bi bil tudi on na njihovih mestih. »In kaj naj bi to pomenilo?« je spregovorila Maia napol v spancu. »Ja … no. Mogoče je Luka umrl pred kakšnim letom ... mogoče.« Zdaj niso bili več zmedeni, zdaj so le še buljili vanj. »Čakaj … kaj?!« Zdaj je bila Maia popolnoma budna. Tristana je bilo sram, da na to ni pomislil že prej, a tako vesel je bil, ko je Luka spet videl, da na to ni niti pomislil. In tako jim je povedal. Kolikor niso bili šokirani že prej, so bili zdaj. »Kako to misliš?« Eleni še vedno ni bilo jasno. Zato jim je Tristan razložil še enkrat.

Ko je Elena že tretjič zahtevala ponovno razlago, se je vmešal Aleks. »Umiri se,« je rekel Eleni. »Zdaj imamo drug problem. Čim prej moramo oditi. Elena, Luku si poslala sporočilo z naslovom stanovanja, zato ve, kje se nahajamo. Tristan, vzemi nujno prtljago, Elena, ti poskrbi za Maio, jaz pa bom preveril, če je okolica varna.« Ker so bili vsi zmedeni od vseh čudnih informacij, ki so jih izvedeli, so samo pokimali in se odpravili postoriti naročeno.

Čez pet minut so bili pripravljeni za odhod. Tristan je v avto naložil tri nahrbtnike, Aleks in Elena pa sta pomagala Maii.

 

29.

V avtu so bili vsi zamišljeni. Strah je bil jasno zarisan na njihovih obrazih. Elena je imela zaradi novice o Luku mešane občutke. Prvo in prevladujoče je bilo upanje. Upala je, da tako Luka kot Riharda nadzorujejo čarovnice. Upala je, da njen oče ni namerno ubil Mitre. Upala je, da ni namerno izdal matere. Upala je, da jo ima resnično rad. Hkrati jo je bilo strah, da je Luka priseben. Da se je sam odločil prestopiti na sovražnikovo stran. Jih izdati. Strah jo je bilo, da Maia ne bo preživela in ne bodo uspeli premagati čarovnic.

»Poglejte!« Elena je pogledala v Maino smer.

Majico je imela privzdignjeno in opazovala svojo rano … ali vsaj to, kar je ostalo od nje.

»Kaj se dogaja?« Bil je Aleks.

Elena ga je jezno pogledala in rekla: »Hej, ti si za volanom! Glej na cesto!« Aleks se je hitro spet obrnil naprej in ponovil vprašanje: »Kaj se dogaja tam zadaj?«

Elena, ki se je sklanjala nad Maio, je rekla: »Zgleda, kot da se celi.« Maia si je hitro popravila majico in potisnila Eleno nazaj na sedež. »Tudi, če gleda na cesto, ko Aleks vozi, nismo nikoli varni. Zato sedi in se pripni.« Maia ni čutila niti kančka bolečine. Imela je občutek, da bi lahko tudi letela, če bi poskusila.

Tristan je na sprednjem sedežu spal. Že nekaj časa ni trdno spal. Brez mor. Najbrž mu ta spanec ni usojen – tokrat ga je zbudil trk. »Kaj je bilo!?« Sprednja šipa je bila razbita. Potipal se je po čelu. Bil je ranjen, a ni bilo hudo. Pogledal je Aleksa. »Aleks!« Ni se odzval. Počasi je iztegnil roko in ga stresel za ramo. »Aleks!« Nič. Obrnil se je nazaj. »Punci, sta v redu?« A na zadnjih sedežih nista sedeli Elena in Maia. Tristan ju še nikoli ni videl, a vedel, je kaj gleda. Bili sta čarovnici. Oddahnil si je. Bili sta nezavestni. Počasi se je obrnil k avtomobilskim vratom in jih začel odpirati. Nekaj mokrega se je premikalo po njegovem vratu. Počasi se je obrnil. Bil je prst. Bolj natančno, bil je čarovničin prst. Takrat je isti občutek začutil tudi na rami. Hitro se je oprijel kljuke in že z eno nogo stopil iz avta, ko ga je čarovnica zgrabila za vrat. Ni mogel dihati. Poskušal se je rešiti čarovničinega prijema, a bila je neverjetno močna. Barve so začele izginjati. Tristan je imel še komaj kaj kisika v pljučih. In v nekem trenutku se je sprijaznil: »Umrl bom.« Samo še to mu je odzvanjalo v mislih. Svet je postal črno-bel. A samo za en trenutek. Potem je bilo edino, kar je še videl, rdeč madež. Kot kri. A ni bil navaden madež. Počasi je začel dobivati obliko. Iz krvi so počasi začeli nastajati črni lasje, tesno speti v čop. In oči. Njene velike rjave oči. Izabela. Bilo mu je v olajšanje. Vsaj z njo bo lahko. Jokala je. Bolečina je pojenjala in Tristan je vedel, da je napočil čas. »Oprosti,« je le še rekel, preden je zaprl oči.

»Tristan!« Tristan je odprl oči in globoko zajel sapo. Lahko je dihal. In bil je živ. »Si v redu?« Zrak. Ni se ga mogel naveličati. Pokimal je. Naslednja stvar, ki jo je ugotovil, je bila, da se niso več vozili. »Zakaj smo se ustavili?« Odgovoril mu je Aleks: »Ker si vreščal, kot da bi te živega odrli.« Tristan je zaprl oči. Oddahnil si je. Samo sanjal je. Niti spomnil se ni, kaj je sanjal. Vsaj ne jasno. Nato pa ga je nevidna sila z vso močjo udarila. In spomnil se je nečesa. Ene besede. »Smrt,« je šepnil. In v tistem trenutku je Aleks zakričal. Grabil se je po hrbtu in kričal. Ko je nehal, je bil po obrazu čisto prepoten, njegova majica pa je bila na hrbtu krvava. Aleks je odprl vrata avtomobila in bruhal. Še vedno ga je bolelo. Stopil je na svež zrak. Roke so se mu tresle in slišal je, da so tudi drugi prišli iz avta. Čutil je pritisk in bolečino v hrbtu. Ni več zdržal. Slekel je majico in jo vrgel ob cesto. Če bi se to zgodilo kadarkoli prej ali kasneje, bi Elena takoj stekla v prtljažnik po svežo majico, ampak nekaj jo je ustavilo. »Aleks … tvoj hrbet.« Čeprav je bila Elena istih misli, je ona molčala. Tako velike brazgotine ni dobil še nihče. Maia je stekla v prtljažnik in se vrnila k Aleksu, ki je spet bruhal na robu ceste. Sklonila se je k njemu in mu začela previdno čistiti brazgotino. Ko je končala, se je opotekla. Tristan in Elena sta prišla bližje. Elena je Aleksu podala svežo majico in on si jo je hitro oblekel. Vseeno so le za hip videli

 

30.

Niti si upali niti  govoriti o pomenu brazgotine. Vedeli so, kaj pomeni. Igra se bliža koncu. In s koncem se bliža vojna. Vojna, v kateri lahko zmaga samo eden.

»Pripraviti se moramo,« je spregovorila Maia.

Tristan je pokimal. »Okostnjak lahko pomeni samo eno. Smrt. Naša ali njihova.«

»Bliža se. Čutim.«

Aleks jo je začudeno pogledal. »Elena, ne zameri mi, ampak, prosim, bodi vsaj malo optimistična. Jaz čutim le bolečino. Sicer sem najbrž to samo jaz, ampak dajte no. Še vedno smo živi. Zame je to dovolj. Zato prosim, lahko misliš o prijavi na lokostrelstvo ali sabljanje, zaradi mene lahko tudi na učenje uporabe strelnega orožja, samo o smrti mi ne govori. Dovolj imam bližnjih srečanj z njo.«

Maia ga je trdo prijela in mu rekla: »Ja, v tem se strinjam s tabo. Zdaj pa bodi pri miru!« Aleks se je obrnil in se zagledal skozi okno, Maia pa je nadaljevala s čiščenjem krvi iz Aleksovega hrbta, ki ji kar ni bilo konca.

»Stoj! Tristan, ustavi avto! Stoj!« Tako ko je Tristan ustavil avto, je Elena stekla iz avta in se ustavila pred nečim na cesti, mimo česar so se ravnokar peljali. Ko je prišla, se je sesedla na kolena. »Ne!« Maia je bila takoj za njo. Pokleknila je zraven Elene in jo objela. Poskusila je ne gledati trupla. Nežno je Eleno dvignila. Morali so oditi. To je bila past. A Elena se ni dala. Objemala je truplo, čeprav je bil on kriv za smrt njene matere, on je ubil Mitro in Demetro ter ustrelil Maio. »Ne!« Elena je odkimavala, kričala in se otepala Maie. Ni želela verjeti. »Ne!« Šele Tristan in Aleks sta jo lahko dvignila. Ni več kričala. Zdaj je jokala. Njen oče je bil pošast. A to zdaj ni bilo važno. Bil je njen oče. In to je tisto, kar šteje.

Z Aleksovo pomočjo se je odpravila v avto, Tristan in Maia pa sta počasi odvlekla Rihardovo truplo na rob ceste. Ko sta ga končno spravila s cestišča, sta se odpravila proti avtu. Potem pa je Tristan obstal. »Tristan, kaj je narobe?« Ko je Maia prišla do njega, je videla, da gleda navzgor. Ozrla se je, da bi videla, kaj je. »Ne, ne, ne, ne … Tristan, pridi, iti morava.« A Tristan je ni slišal. Nekaj je viselo z veje. Oba sta vedela, kaj je. Še eno truplo. »Tristan, pridi, greva.« Prepozno. Tristan je že plezal na drevo. Maia je hitro stekla po Aleksa. Tega ne bo zmogla sama. »Aleks … Tristan!« Zemlja se je stresla. Tristan je objemal Lukovo negibno telo in ga tresel. »Zbudi se! Luka! Zbudi se!« Aleks ga je prijel in truplo je padlo z veje. »Tristan, zberi se. Ne morem držati obeh. Spraviti te morava dol z drevesa.« Tristan je pokimal in počasi sta splezala z drevesa.

Elena in Maia sta čakali pod drevesom. Maia se je sunkovito obrnila. »Kaj je?« Maia je skomignila z rameni. »Mislim, da sem slišala Belindo.« Začela je teči. Elena jo je komaj dohitevala. »Nemogoče. Maia, ustavi se.« Maia se je ustavila, ampak le za hip. »Spet sem slišala. V to smer.« Elena je vsa zadihana tekla za njo: »Maia! Stoj. To ne more biti Belinda, ker je Belinda pri tebi doma. Se spomniš? Pustili sva jo pri Demetri.« Takrat se je spomnila. Kako je lahko pozabila na to? Že je hotela dokončati stavek, ko jo je prehitela Maia. »Pustili sva jo pri moji mami, ki je … ki je … tam.« S prstom je pokazala na drevo, kakšnih deset metrov oddaljeno, ob katerem je slonelo truplo, ki je v mesečini izgledalo kot duh. Stekla je. »Maia, ne!« Stekla je za njo. Vedela je, da bi morala nazaj po Tristana in Aleksa, saj je sama ne bo mogla zvleči stran, hkrati pa jo je želela pustiti. Vedela je, kako se počuti. Le nekaj minut nazaj se je počutila enako. »Zdaj ni čas za žalost, Elena,« je rekla sama sebi. Ampak kaj, ko sploh ni bila žalostna. Prežemala jo je krivda. Njen oče je kriv za to. Počepnila je k Maii in jo objela.

Maia ni vedela, koliko časa je takole napol ležala od maminem truplu in objemala Eleno. Aleks in Tristan sta pritekla do njiju in jima pomagala na noge. Že so se hoteli vrniti, ko je drevo v bližini zgorelo. Aleks je stekel tja. Vedel je, kaj ga čaka. Nelijino truplo, privezano na drevo, je zagorelo. »Aleks?« Bila je Elena. Stekel je nazaj do ostalih in jo pogledal. Elena je videla solze na njegovih licih. Jokal je. »Pojdimo.« Ozrl se je okrog in takrat je vedel, kaj mu je Elena želela povedati.

Bili so obkoljeni. »Škatla!« je zavpil Tristan. Elena je iz torbe potegnila škatlo in jo položila na tla. Stopili so okoli nje, se prijeli za roke in zaprli oči. Morali so se osredotočiti. Čarovnice so začele vpiti in teči, ko so zagledale škatlo. Ne, ne bežati. Teči proti njim. Ena izmed njih je prst uperila v Maio in začela nekaj govoriti. Maiin obraz se je skremžil od bolečine. BUM! Zdaj nihče več ni bil zbran. Vsi so buljili v Aleksa, ki je v roki imel pištolo, iz katere se je kadilo. Aleks je samo skomignil: »Našel sem jo v žepu Eleninega očeta.« Zaprl je oči in okoli njih se je zarisal ognjeni krog. »To nam bo pridobilo nekaj časa!« Moral je vpiti, da se ga je lahko slišalo skozi ves hrup. Ostali so mu prikimali in spet zaprli oči.

Škatla je začela žareti. Štirje najstniki so se še vedno držali za roke. Žile na zapestjih so bile napete in po obrazu jim je tekel pot. Na škatli je zasvetil moder simbol v obliki kaplje – voda. V istem trenutku je Elena odprla oči. Sijale so v sinje modri barvi, kot najgloblji ocean. V njih si lahko videl vse barve morja, ki si jih lahko zamisliš. Naslednji simbol je zasvetil rdeče in je v obliki plamena prikazoval ogenj. Aleksove oči so se prelivale iz oranžne v rdečo in videl si lahko plamen. Majine oči so bile srebrne. Tisto sekundo so na škatli v srebrni barvi zažarele tri valovite črte, ki so predstavljale zrak. Zemlja se je na škatli prikazala v obliki poganjka, ki simbolizira smrt in ponovno rojstvo, Tristan pa je imel globoke, rjave oči, v katere si lahko strmel ure in ure. Po krvi jim je tekla nova moč. Spogledali so se.

Uspelo jim bo.

Skupaj.