Spet sem tukaj. V čakalnici. Sama.
Odtenek rumene barve na zidovih sem označila za
nagnusnega. Napačna barva na napačnem mestu, ne sodimo
vsi povsod. Na steni so vrata. Puste bele barve, z nekaj
kovinskimi detajli. Moje oči so se ustavile na srebrni
kljuki. Dotaknilo se jo je že toliko dlani, po njej so
kapljale bridke solze usode in špricala kri. Čakam, da
kljuka odpre vrata, za katerimi se skriva resnica.
Resnica, pred katero si zapiram oči. Želim si, da se
vrata nikoli ne odprejo in vse besede in ugibanja za
vedno ostanejo samo domneve. Samo neresnične anamneze,
ki me nikoli ne bodo doletele. Želim si, da vse besede
za vedno ostanejo samo najhujša nočna mora, ki se
nikoli več ne bo prikradla v mojo posteljo, da jo bodo
prepodili sončni žarki, ki me bodo tudi ob oblačnih
dneh prebujali in me napolnjevali s pozitivno energijo in
voljo do življenja. Preneham s sanjarjenjem in iščem
možne rešitve za pobeg iz najhujše nočne more mojega
življenja – ne gre več le za sanje, gre za
resničnost. Želim si, da zazvoni budilka na moji nočni
omarici in me prebudi v nov dan. V čakalnici sem še
vedno sama. Črna ovca, ki ji nihče ne želi slediti.
Ovca, ki sama hodi po svoji poti. Raje bi bila bela ovca,
nekje v čredi, na zelenem pašniku.
Sliši se samo moje dihanje. Enakomerni
vzdihi in izdihi. Medtem v glavi pustoši najhujša
nevihta v življenju. Izza vrat se ne sliši ničesar.
Čutim, da nisem edino bitje tukaj. Vem, da je za vrati
nekdo. Nekdo, ki ga bom najbrž kmalu zasovražila.
Nekdo, ki mi bo uničil danes, jutri, naslednji teden,
mesec. Nekdo, ki mi bo povedal resnico. Odprl mi bo oči
v realen svet. Razpadli bodo vsi scenariji o življenju
kot v pravljici. Moje življenju bo postalo bitka.
Načrti za jutri ne bodo več obstajali. Nikoli več ne
bom vedela, kaj bo jutri. Kje bom jutri. Bom ravno jutri
sedla na vlak in se odpeljala na drugo stran? Ozrem se
okoli in pogled ustavim na vratih za izhod. Vem, da
vodijo ven na ulico med ljudi. Na ulico, kjer nikoli nisi
sam. Razmišljam o pobegu. Utrip mi naraste. Začutim
možnost, da še enkrat na svoji poti stisnem rep med
noge in pobegnem. Si še enkrat zaprem oči pred resnico.
Nagonsko vstanem in stečem skozi vrata, kot da tečem
maraton svojega življenja. Pritečem do dolgega hodnika.
Ustavim se. Obrnem se, povesim glavo in odcapljam nazaj v
nagnusno obarvano čakalnico, ki še vedno sameva. Le jaz
sem tista deklica, ki namesto da bi se lovila po
travniku, sedi v čakalnici in čaka, da bo pripravljena
na resnico. Da bo pripravljena, da obrne življenje
navzdol, da srečo naloži na zadnji prosti vagon in
spusti vlak po tirnicah vse prej kot v višave. Čutim,
da je danes ta dan. Ne bom se še enkrat ustavila in
zbežala domov. Sedim na neudobnem lesenem stolu.
Izmenično živčno premikam noge in škripam z zobmi.
Vstanem in se sprehodim po čakalnici. Znova sedem na
stol. Slišim tiktakanje ure. Zvok tiktakanja me
vznemiri. Pospeši se mi utrip in dihanje ni več
enakomerno. Na sebi nenadoma začutim poglede, čeprav
sem sama. Počutim se kot tarča, v katero vsi bulijo in
tiščijo svoje nosove. Spreleti me srh. Po čakalnici se
začne viti val hladnejšega zraka, ki se mi ovije okoli
gležnjev. Čutim, da prihaja resnica. Da s svetlobno
hitrostjo drvi proti meni in da bo vsak čas na cilju.
Začutim, da rabim oporo. Nekoga, ki mi bo ponudil ramo,
da se naslonim nanjo. Vem, da me bo novica, ki prihaja,
strla. Potolkla. Vem, da bo iz mene zvabila solze, ki jih
hranim le za najhujše stvari. Zaslišim korake.
Približujejo se mi. Ne nočem, ne, ne, ne, ne … Želim
si še vedno tavati v temi. Nočem se spoprijeti z
resnico. Nisem pripravljena. Globoko v sebi moram kljub
vsemu priznati, da vem resnico. Vsi vemo resnico. Velja
za neuradno, daje mi možnost, da verjamem v drugačno
resnico. Ne želim, da skozi vrata stopi možakar v beli
halji in potrdi globoko v meni zakopano resnico. Vsi
okoli mene bodo dlani skrili v žepe na kavbojkah in se
spopadli z resnico. Le jaz bom tisti grešnik, ki nikoli
ne bo umaknil dlani, tisti, ki bo še vedno hotel verjeti
v svojo resnico. Na zunaj kot trdnjava trdna oseba, a pod
kožo krhka in lomljiva. Reke solz napolnjujejo moje
telo. Kri po žilah še stežka kroži in vrečasta
pljuča ne dihajo živahno, kot so nekoč. Srce opravlja
svoje delo kot delavec na koncu dvojne izmene. Z bolečo
resnico bo prišel tudi vlak, na katerem bo rezerviran
sedež zame. Popeljal me bo na dolgo pot, ki bo polna
dodatnih bolečin in tegob. Morda bo vlak imel zamudo in
bom nanj sedla kot izmučena potnica, v bolečinah in
tegobi.
Tako. Pripravljena sem. Hočem potrditev.
Ne bom se zlomila, obljubim. Usodnih besed ne bom
slišala s solznimi očmi. To bo le prelomnica mojega
življenja. Zdaj čutim, da nekdo na drugi strani vrat
razmišlja o tem, kako mi naj pove resnico. Kako naj
opravi sila nehvaležno delo. Kako me naj ne potisne na
rob ali celo čezenj. Kako mi naj v trenutku uniči
otroštvo, me odmakne od ostalih otrok in mi prelomi
življenje. Sprašujem se, kako se počuti. Ve, da me bo
novica strla. Vendar bo po končani službi pozabil name,
ne bo ga bolelo. Jaz pa nikoli ne bom pozabila. To bo
vedno z mano. Živela bom na robu. Danes živim, jutri
morda ne.
Spreleti me srh, ko se premakne kljuka na
vratih. Odprejo se. Izza vrat pride možakar v beli
halji, brez nasmeha. Človek brez nasmeha je kot oblačen
in deževen dan, pust in siv. Povabi me na drugo stran
vrat. Povabilo bi najraje zavrnila in zbežala na ulico.
Ne želim oditi na drugo stran vrat. Ne želim pogledati
resnici v oči. Prime me za roko. Najraje bi ugriznila,
nagonsko. V samoobrambi. Kljub vsemu vstanem iz
neudobnega stola. Stopim z njim. Na drugi strani vrat me
je čakala resnica. Posadil me je na usnjen stol, ki je
bil udoben, vendar v mojih očeh tak, kot da bi sedela na
žebljih. On je sedel na drugo stran mize, z nje umaknil
kupe listov ter v predalniku poiskal mojo kartoteko.
Položil jo je na mizo in odprl. Počutila sem se kot
tat. Kot tat svojega brezbrižnega otroštva in zdaj mi
bodo sodili. Brez usmiljenja. Zavladala je neprijetna
tišina. Zdravnik me je pogledal naravnost v moje
čokoladno rjave oči. Odprl je usta in jih – brez da
bi iz njih izvabil zvok – zaprl. Vedela sem. Vedela
sem, da zbira besede, da mi pove resnico. Bilo mu je
težko, a meni je bilo še težje.
"Sama veš, da domnevamo, da si zelo
bolna," je previdno začel. Namenila sem mu samo
pogled. Pogled, ki mu je najbrž dal občutek groze.
Sledile so prelomne besede, ki so moje življenje obrnile
na glavo. Nikoli ne bom premogla moči, da bi jih
izbrisala iz glave.
"V svojem telesu nisi sama, s tabo
je nekaj, kar te vsak dan bolj razjeda in uničuje,
nekaj, kar ti bo najbrž vzelo življenje. S tabo je
rak."
Vem, obljubila sem, da ne bom potočila
niti solze. Ljudje znova in znova prelamljamo obljube.
Tudi jaz sem jo. Po licu mi je spolzela solza in kanila
na mizo. Moja krhkost je prišla na plan. Zavedala sem
se, da nikoli več ne bom petnajstletna Angelina, ki je
vzgojena v vzorni družini, kjer vlada toplina in
veselje. Angelina, ki je vedno pripravljena priskočiti
na pomoč in ima ob sebi mnogo prijateljev. Tista, ki se
zanima za tisoč in eno stvar. Deklica, ki v šoli vedno
sedi v prvi klopi in ima do izobraževanje resen pristop.
Postavna, dolgih las, čokoladno rjavih oči, ki
privlačijo mnoge poglede. Deklica, ki se spreminja v
odločno žensko z jasnimi cilji. Zdaj sem samo še
Angelina. Bolna. Rakasta. Zaprta vase. Vsi mostovi okoli
mene se bodo spremenili v zidove. Amgelina z napako.
Čutim – čut pa me nikoli ne prevara. Vstala sem in
odšla. Razočarana nad življenjem. Počutila sem se
bolno. Imela sem občutek stiske. Bila sem osamljena.
Zaprla sem vrata za sabo, ko sem vstopila v čakalnico,
ki je še vedno samevala. Stekla sem skozi vrata in
naprej na ulico. Počutila sem se ogroženo. Na ulici je
bilo temno. Pihal je hladen vetrič in mi kuštral
pričesko. Pot so osvetljevale svetilke. Ena pa ni
svetila. Bila je pokvarjena ali bolje rečeno: bila je
svetilka z napako tako kot jaz. Angelina z napako.
Temačna ulica me je pripeljala do bloka,
v katerem živim. V njej poleg mene in moje družine
živi še nekaj mladih družinic ter starejša gospa, ki
je ne poznam prav dobro. Nikoli ne spregovori z mano. Zdi
se zelo zaprta oseba. Mislim, da je bolna, saj pred
njenimi vrati redno videvam medicinsko sestro. Spomnim
se, da mi je oči povedal, da se je s sinom preselila iz
Nemčije, vendar je kmalu umrl v prometni nesreči. Od
takrat živi sama, brez svojcev. Tudi ona ima očitno
napako. Gospa z napako.
Doma me ni čakal nihče. Stanovanje je
samevalo. Brat študira v tujini, mami in oči pa sta na
službenem potovanju. Zame skrbi teta Agatha. Starša
imata, odkar pomnim, zelo zahtevno službo, veliko sta
zdoma in mnogokrat pozabita name, zato sem zelo
samostojna. Znam skrbeti zase. Kljub temu, da imam
napako. Z mojo boleznijo še nista natančno seznanjena.
Nazadnje, ko sem bila v bolnišnici, je zame skrbela teta
Agatha. Starša sta bila prezaposlena, da bi se zanimala
zame. Vendar rabim njun čas. Vesta, da moje zdravje
šepa, a pravita, da bo vse dobro. Ne želim jima
povedati žalostne novice. Preveč ju bo pretresla.
Pomenim jima vse na svetu. Najbrž se bosta zaprla vase.
Njuna hči ima napako.
Zaklenila sem vhodna vrata ter si
privoščila prho. Topla voda, ki je tekla po mojem
telesu, je z mene odplaknila vsaj delček tegobe. Ovila
sem se v puhast plašč, ki mi ga je podarila teta
Agatha. Veliko mi pomeni. Je mehak in topel tako kot ona.
Sprehodila sem se skozi kuhinjo. Bila sem brez apetita. S
police sem vzela steklen kozarec in vanj natočila vodo,
s katero sem izplaknila zdravila, ki sem jih vnašala v
telo dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Tablete so
prispele do želodca, dobila sem občutek sitosti. Vsak
dan znova so tablete edina stvar, ki prispejo v moj
želodec. V sebe vnašam vse več tablet, medtem ko moje
telo hira. Postajam okostnjak. Včasih sem bila deklica z
oblinami, danes pa brez težav prešteješ večino mojih
reber. Prenehala sem s treningi baleta zaradi
zdravstvenih težav. Zdravniki se sploh ne zavedajo,
kakšna tragedija je bila v mojem srcu, ko so mi
svetovali, da preneham s plesom. Balet me je doponjeval,
izpopolnjeval, mi dajal moč. Teta Agatha me je venomer
spodbujala ter mi dajala nov zagon. Ona je tista, ki me
je, ko sem zakorakala v prvi razred, vpisala v šolo
baleta. Iz obšolske dejavnosti je balet prerasel v
otroško ljubezen. Vsak dan sem vadila različne figure.
Potila sem se v telovadnici, kjer sem nabirala kondicijo.
Pogosto sem padla, a vedno vstala in začela znova.
Nikoli obupala. Legla sem na fotelj in zaspala pri
prižgani luči.
Sredi noči sem se nenadoma prebudila.
Bila sem budna kot sova, nisem čutila zaspanosti ali
utrujenosti. Nekaj je bilo narobe, vedela sem, da se je
nekaj zgodilo. Odšla sem na balkon in prisluhnila
tišini. Vse je bilo mirno, nikjer žive duše. Odšla
sem nazaj v stanovanje in skozi vhodna vrata na hodnik.
Tišina. Vse luči so bile pogasnjene. Najbrž so že vsi
sosedje spali. Odšla sem nazaj v stanovanje in znova
legla. Poskusila sem zaspati. Menila sem, da je moja
nemirnost le odraz težkega dneva, ki je bil za mano.
Premetavala sem se po fotelju, a nisem mogla zaspati.
Čutila sem val napetosti. Nekaj me je motilo. Neka
čudna energija se je razprostirala po dnevni sobi.
Začela sem iskati razloge, zakaj sem se nenadoma
prebudila. Vedno, ko se zgodi kaj hudega, se prebudim.
Prišla sem do zaključka, da sem najbrž samo živčna
zaradi jutrišnjega prihoda staršev s službenega
potovanja, ko jima bom morala povedati resnico.
Prepričana sem bila, da bi mi na tej točki pomagal
pogovor s teto Agatho. Vendar je nisem želela zbuditi
sredi noči. Najbrž bi zagnala paniko in takoj prihitela
k meni. Živi namreč v sosednjem bloku. Sklenila sem, da
je ne bom poklicala, obrnila sem se na bok in znova
poskusila zaspati.
Teta Agatha je sestra mojega očeta.
Nikoli ni imela resnega partnerja ali otrok, zato je bila
vedno del naše družine. Najbolj sem z njo povezana jaz.
Brez težave lahko rečem, da je moja najboljša
prijateljica. Že ko sem bila majhna deklica, sta bila
starša pogostokrat službeno odsotna in takrat je za
mene skrbela prav ona. Vedno sem jo oboževala, od malih
nog je moja vzornica. Postavna ženska srednjih let, z
zlata vrednim karakterjem, vedno urejena in zelo
prefinjena. Agatha nima napak. Pogosto greva skupaj v
mesto na čaj ali po trgovinah. Dnevi z njo so eni
najlepših v mojem življenju. Agatha že od vsega
začetka ve, da domnevajo, da imam raka. Za njo to ni
več domneva, ona je v to prepričana. Sprejema me enako
kot prej. Za njo nisem Angelina z napako. Ona bo
najlažje sprejela mojo bolezen. Ona bo tista, ki ne bo
dopustila, da bi obupala. Ona bo poskrbela, da se bom
počutila enako ostalim. Za njo bom večno Angelina.
Nikoli ne bo pokazala svoje krhkosti. Tudi če bom jokala
ob njej, bo nasmejana in me bo potolažila. Vedno bo na
zunaj pozitivna. Vem, da jo boli, prekleto boli moja
bolezen. Zaveda se, da bo najbrž ona izgubila mene,
preden bom jaz njo. Vsak trenutek najinega druženja
želi narediti nepozaben in le stežka ponovljiv. Niti
pomisliti ne želim, da bi izgubila njo. Brez nje bi bila
nula. Najbrž bi že zdavnaj shirala zaradi depresije,
če ne bi imela Agathe, ki me kot na kakšni sliki drži
nad prepadom.
Zaspala sem na fotelju z mislijo, da se
jutri končno vrneta starša.
Prebudili so me sončni žarki, ki so
skozi balkonska vrata našli pot do mojega lica in me
nežno božali. Zbudila sem se z mislijo, da se danes
vrneta starša. Zvrtelo se mi je, ko sem dobila ogaben
priokus, ko sem se zavedala, da ju bom seznanila z
boleznijo.
Odvlekla sem se do kopalnice in v
ogledalu je odsevala moja podoba. Bruh. Sicer vem, da sem
v očeh marsikoga prava lepotica, vendar sebe vidim kot
pravo spako. Umijem si obraz in uredim pričesko.
Počutim se nekoliko bolje. Med oblačenjem sklenem, da
bom odšla na jutranji sprehod po mestu in razmislila o
tem, kako bom seznanila starše s pomembno novico.
Z dvigalom se odpeljem do pritličja in
stopim na ulico. Zagledam mimoidoče, ki jim je sonce na
obraz narisalo nasmeh. Zdijo se mi tako zadovoljni z
življenjem. Tako popolni. Brez napak. Prispem do parka.
Listje na drevju je tako čudovito. Vseh barv in jesenski
veter nosi listje vse povsod okoli mene. Sedem na staro
leseno klop in opazujem naravo. Ne daleč stran od bele
klopi, na kateri sedim, se igra nekaj otrok. Tako
nasmejani so, oči se jim iskrijo in sploh se ne
zavedajo, kakšne tegobe jim bo prineslo življenje.
Deležni so brezskrbnega otroštva. Zavidam jim. Ovita v
plašč in debel šal samujem na klopci. Razmišljam o
tem, kako naj čim manj boleče pogledam staršema v
oči. Ne želim jima dati tako močnega udarca. Ne
zaslužita si ga. Zame sta vedno delala le najboljše. Ni
pravično. Moja krhkost znova privre na plan in po licu
mi spolzi solza. Obrišem jo in globoko vdihnem. Pogledam
okoli sebe in ne daleč stran zagledam prikupnega
mladeniča. Tudi on je bil sam. Hodil je po poti, ki je
vodila mimo klopi, na kateri sem sedela. Znova sem se
zatopila v svoje misli, ko me je prekinil globok glas:
"Lahko prisedem?" Najprej sem pomislila, da se
mi je zmešalo ali da imam prizvoke. Ozrla sem se okoli
in pred sabo zagledala mladeniča, ki sem ga opazovala
še nekaj trenutkov prej. Ne počutim se dobro, če je
kdo, ki ga ne poznam, v mojem osebnem prostoru. Dobim
občutek ogroženosti. V glavi mi je odzvanjalo:
"Ne, ne smeš, pojdi stran." Vendar sta me
starša vzgajala v duhu odprtosti do drugih ljudi, zato
sem kljub vsemu privolila, da sede k meni, čeprav mi to
ni najbolj ustrezalo. Pomaknila sem se na levo polovico
klopi in zrla stran. On pa, kot da je padel z drugega
planeta, sede na sredino klopi. Najbrž sem zelo očitno
zavila z očmi. Kot da nimam dovolj težav, je zdaj k
meni prisedel še on. "Živjo, ime mi je
Teodor," me je poskušal ogovoriti. "Angelina,
Angelina z napako," sem odvrnila. Ni vprašal, zakaj
z napako. Morda je očitno, da imam napako. Pogovor je
želel nadaljevati o tem, kako lep sončen dan nam je
namenjen. Mislila sem si le, da nima pojma, kakšni
oblaki so nad mojo glavo, rekla pa nisem nič. Imela sem
občutek, da mi je vedno bližje. Trenutno res nisem pri
volji, da bi se ukvarjala z mimoidočimi, ki se želijo
pogovarjati z mano. "Zdaj moram iti. Lep dan ti
želim," so bile moje besede, ko sem vstala in se
napotila naprej po poti v parku. Hotel je še nekaj
reči, vendar je samo odzdravil. Drugega mu tako ali tako
sploh ni preostalo.
Moje težave še zdaleč niso bile
rešene. Družina bo v vsakem primeru prizadeta. Moram se
naučiti živeti z boleznijo. Starša bosta morda
sprejela resnico samo z besedami, da bo vse v redu tako
kot zmeraj. Morda pa ne bosta želela imeti hčere z
napako in se bosta oddaljila od mene. Spet bom ostala
sama, tudi če bom želela graditi mostove, jih ne bom
mogla. Danes popoldan greva s teto Agatho na letališče
po mami in očija. Verjetno bomo potem še dolgo v večer
sedeli doma v jedilnici in se pogovarjali. Takrat bom
zbrala pogum in vsem povedala resnico. Morda bom kljub
vsemu lahko normalno živela z boleznijo. Znova bom
odšla v šolo, živela najstniško življenje. Zavedam
se, da bom veliko časa najbrž preživela v bolnišnici,
a odločena sem, da bom življenje zajemala z veliko
žlico. Mogoče mi uspe ozdraveti. Zavijem z očmi in si
mislim: "Ah, Angelina, nikoli ne boš ozdravela.
Življenje ni rožnato." Odidem proti bloku. Želim
si spoznati nekoga, ki ga je doletela enaka usoda.
Nekoga, ki bo zares razumel moje občutke in mi bo lahko
v oporo, ko bodo vsi ostali odpovedali. Lažje bi mi
bilo, če bi bila v stiku z nekom, ki boleha za enako
boleznijo. Temni oblaki so se začeli kopičiti in z neba
pregnali sonce. Kako ironično. Ravno razmišljam, kako
bi si olajšala življenje, nato pa mi nebo da vedeti, da
mi ne bo uspelo in da je bolje, da se kar zdaj predam.
Hodila sem mimo bloka, v katerem živi
teta Agatha. Videla sem jo, kako sedi na balkonu in bere
knjigo. Zdela se mi je precej dobre volje. Prav zaradi
njene dobre volje, sem bila znova v dilemi, če bi svojo
bolezen potrdila ravno danes, ali bi raje počakala na
dan, ko bodo po naključju vsi slabe volje in se ne bo
opazilo, če bodo še bolj potolčeni. Začutila sem, da
je zdaj pravi trenutek, da se oglasim pri teti Agathi.
Zdaj je bil pravi trenutek. Ne vem zakaj. Neka nadnaravni
sila me je vodila po stopnicah do četrtega nadstropja
bloka ter me pripeljala do njenih vrat. Nisem si mogla
vzeti trenutka, da bi globoko vdihnila in izdihila. Roka
je kar sama pritisnila na njen zvonec. Na hodnik se je
zaslišal zvok zvonca, potem pa je nastala tišina. Vrata
je kmalu odprla teta Agatha, ki je bila vidno navdušena
nad mojim obiskom. Močno me je objela ter me povabila,
da vstopim. Sedli sva na balkon. Pogovarjali sva se o
vsakdanjih rečeh, nato pa je teta Agatha pogovor spretno
usmerila k mojemu zdravju. O tej temi me nikoli ni
vprašala direktno, vedno je do željenega odgovora
prišla z ovinkarjenjem, na prvi pogled čisto slučajno.
Mislim, da ni hotela izpostavljati te teme, saj ve, da
nerada govorim o tem. Ona pa je prava retorična
mojstrica in obvlada obračanje besed, zato vedno vse
izve. Jasno ji je bilo, da so me možje v belem postavili
pred golo resnico, ko so se mi oči ob pogledu nanjo
napolnile s solzami, ko sem ji rekla, da ni nobenih
posebnih novosti. Obe sva vedeli, da je to laž. Bolje
rečeno zapiranje oči pred resnico. Teta Agatha me je
samo objela. Čakala sem, kaj bo rekla. Kako mi bo
povedala, da ve, da cvetlice na mojem travniku venijo.
Zabolelo me je, ker sem vedela, da pred njo ne smem imeti
skrivnosti. "Nič ni v redu. Potrdili so domneve.
Umrla bom," je bruhnilo iz mene, za besedami pa je
na plan pritekla reka solz. Pravzaprav sem čutila
olajšanje. Zdaj nimam več skrivnosti pred njo. Počutim
se svobodnejšo in imam čisto vest. Teta Agatha na moj
izbruh ni bila pripravljena in je bila vidno
presenečena. Zavedala se je, da ni pravi čas, da bi mi
zastavljala podvprašanja. Samo objela me je jn mi
brisala solze. Njen objem je bil iskren. Ni bil zaigran.
Ni me objela zato, ker se ji je zdelo to uvidevno, ampak
zato, ker je tako čutila. V življenju moramo slediti
čutu. Čut je tisti, ki nas bo ponesel na prava pota.
Nekaj časa sva objeti sedeli na balkonu. Začutila sem
zanimanje s strani tete Agathe, zato sem ji začela
pripovedovati o pretklem dogodku. Povedala sem ji, da mi
je resnico najtežje povedati staršema. Vlila mi je moč
in pogum. Zdaj vem, da sem zares pripravljena deliti
žalostno novico.
Veselila sem se popoldneva, saj sem že
zares pogrešala svoja starša. Manjkala so mi družinska
kosila ter večerni sprehodi. Zavedala sem se, da tudi
njima ni lahko, zato nisem nikoli izpostavljala svoje
žalosti.
S teto Agatho sva se odpravili na
bližnje letališče, kjer naj bi pristalo letalo. Na
letališču je bila ogromna množica ljudi. Najbrž bi me
zajel val panike, če ob sebi ne bi imela tete Agathe, ob
njej sem se počutila varno. Čeprav ona ne potuje
pogosto, se na letališču odlično znajde. Nikoli ni
panična ali živčna, medtem ko bi jaz brez nje najbrž
kar stekla domov. Stali sva pri izhodu, ob veliki
stekleni steni, ki nama je razprostirala pogled na
letališče. Zagledali sva veliko letalo, ki se je
silovito spuščalo in pripravljalo na pristanek. Na njem
sta bila dva meni zelo ljuba popotnika: mama in oče.
Pristanek letala ni bil nič posebnega. Srečna sem bila
le zato, ker sem vedela, da sta starša sedaj varno na
trdnih tleh. Minilo je veliko časa, preden sta se z vso
prtljago pojavila pri vratcih za izhod, kjer sva čakali
midve. Po tednu dni sem zagledala svoja starša in stekla
sem jima v objem. Preplavil me je val navdušenja. Oba
sta zaradi napornega službenega potovanja bila seveda
izmučena, vendar ju je moj nasmeh znova napolnil z
energijo. Spet sem začutila družino, čeprav je manjkal
še brat. Nisem se več počutila osamljeno, zapuščeno.
Sedeli smo za jedilno mizo in večerjali.
Hrana mi ni teknila. Počutila sem se slabo. Bila sem
nekolilo omotična in čutila sem zbadanje v pljučih.
Oči so se mi zapirale. Imela sem občutek, da je to le
zato, ker starša še ne vesta za diagnozo. Sedimo pri
isti mizi in prav onadva, ki bi za to morala izvedeti kot
prva, živita v prepričanju, da imata zdravo hčer. Mami
se je znova začela zahvaljevati teti Agathi, da vedno
poskrbi zame, ko sta onadva z doma. Rekla je, da jo vedno
tako skrbi zame, čeprav ve, da sem v dobrih rokah ter da
jo skrbi, da ne bi zamudila česa pomembnega. Kakšne
prelomnice v mojem življenju. "Si jo že," sem
nepremišljeno bleknila. Najbrž sem zvenela kot razvajen
otročaj, ki bo staršema vso življenje oponašal, da
sta bila veliko zdoma, saj me je mami le objela ter
rekla, da ji je žal in da se bova o tem pogovorili. Ni
razumela bistva. Ne zamerim ji, saj sploh ni vedela, da
sem obiskala zdravnika. "Mami ne razumeš. Bila sem
pri zdravniku," sem odvrnila in sklonila glavo.
Vidno zaskrbljena starša sta seveda želela pojasnilo.
Ker nista našla pravih besed, sem nadaljevala sama.
"Čakala sem na resnico, bilo je mučno. Rekel je
nekaj, kar sem hotela preslišati, pa ni šlo."
Pogledala sem teto Agatho, ki mi je samo na rahlo
pokimala. Predvidevala sem, da je to pomenilo naj
nadaljujem. "Imam raka. Umrla bom. Zadušila se bom.
Angelina z napako sem," sem hripavo kričala. Iz
mene so že v prejšnjih dneh stekle vse solze, kar jih
premorem, zato sem tokrat ostala močna. Nisem pokazala
svoje krhkosti in mojega lomljivega srca. Gledala sem v
tla. Nisem imela moči pogledati starša. Bilo mi je
žal, da sem povedala resnico. Po glavi mi je rojilo,
zakaj nisem tega zadržala zase, zakaj ni to ostala moja
skrivnost. Zbrala sem moč in pogledala starša. Tega
nista pričakovala.
Uničila sem nam čudovit večer, najbrž
veliko več kot le večer. Uničila sem družino. Sedaj
se bosta starša sprla zaradi moje bolezni in družina bo
razpadla. Jaz bom kriva za vse. Nikoli več ne bo tako,
kot je bilo. Nikoli več se ne bom počutila zaželjeno
nikjer drugje kot na drugi strani. Moje življenje bo le
velika črna luknja. Nihče ne bo želel zgraditi mostu
do mene. Nihče ne bo želel imeti stikov z Angelino,
Angelino z napako. Razen tete Agathe. Ona me nikoli ne bo
zapustila. Ona bo kot moja senca – vedno bo z mano.
Vendar to ni dovolj. Ubila me bo samota, ne rak.
Starša sta samo odkimavala z glavo.
Seveda, kdo ne bi. Bolezen otroka je eden najhujših
možnih udarcev za starša. Mentalno ju bo moja bolezen
dotolkla. Družina bomo znova šele na drugi strani.
Onadva nikoli ne bosta sprejela resnice. Vsi skupaj si
bomo zatiskali oči. Prišel bo čas, ko bomo hoteli
ukrepati. Takrat bo že prepozno. Danes je prepozno. Tudi
včeraj je bilo prepozno.
Čakala sem, kaj bosta rekla starša.
Nastala je neprijetna tišina, ko so vsi trije, tj. mama,
oče in teta Agatha zrli nekam v prazno, jaz pa, kot da
sem se že sprijaznila, sploh nisem pokazala nekih
čustev. Oče je naenkrat vstal, kot da bi bil iz drugega
filma in me dvignil. Tudi mama je vstala. Objeli smo se
in v objem povabili tudi teto Agatho. Dobila sem občutek
podpore. Čakala sem na očeta, da pokroviteljsko pove,
da bom z njihovo pomočjo splezala iz brezna. Kmalu je
nastopil s temi besedami, mama pa je rekla, da se nobena
juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Teta Agatha pa je
samo modro pokimala. Včasih je boljše besede zadržati
zase. Še ena pomembna lekcija, ki me jo je naučila teta
Agatha.
Rada bi ostala realna. Ne želim lagati
sama sebi. Ne želim resnice ovijati v celofan. Sprejeti
moram dejstva in z njimi živeti. Za vedno bom ostala
Angelina z napako, od mene pa je odvisno, ali bom svojo
napako obrnila sebi v prid ali pa bom skupaj z njo
utonila. Sama sem na tej poti, od mene je odvisno moje
življenje. Ljudje okoli mene so mi lahko v oporo, ne
morejo pa voditi moje barke. Z mojo barko potuje rak,
zaradi katerega se vsak trenutek lahko zgodi brodolom.
Lahko se naučim pluti z rakom in tako premagam širna
morja moje prihodnosti, lahko pa tonem vedno nižje in
nižje in dopustim, da bolezen premaga telo. Srečo bom
našla samo, če jo bom iskala. Moj cilj je, da bom
srečna. Na poti do tja me ne bo oviralo nič. Ovir ni.
Vidiš jih samo takrat, ko umakneš pogled s cilja. Vsak
nov dan bo zame darilo. Bolezen me bo naučila ceniti
prave stvari v življenju. Vse je za nekaj dobro.
Življenje moram doživeti, ne samo preživeti. Vsak dan
moram izkoristiti, kot da je zadnji. Vsak dan mora biti
najlepši dan v mojem življenju. Lahko sem močnejša od
bolezni. Lahko premagam usodo. Življenje moram zajeti z
veliko žlico. Ne smem podleči bolezni in ji dopustiti,
da me povozi. V svet moram gledali z odprtimi očmi.
Izkoristiti vsako ponujeno priložnost, ki mi lahko
prinese nove izkušnje. Sprejeti sebe in živeti iz dneva
v dan. Samo tako lahko iz življenja iztisnem največ.
Na tej točki sem se zavedala, da lahko
živim polno življenje, najboljše kolikor se da, lahko
pa kapituliram in prepustim boj. Nihče razen mene ne sme
imeti vpliva. Z rakom se lahko bojujem večno. Samo če
bom pozitivna in prepričana vase, pa ga lahko premagam.
Mama je rekla, da bo poklicala zdravnika
ter se dogovorila za pogovor, da ji bo razložil
podrobnosti moje bolezni ter možnosti zdravljena. Rekla
je, da ni potrebno, da grem z njo. Ne vem, kaj naj
naredim. Želim iti z njo, saj se moram zanimati za svojo
bolezen ter zdravljenje, hkrati pa vem, da bom najbrž
izgubila nekaj elana, nekaj volje do življenja ob
poslušanju diagnoze, posledic itd. Ne želim pasti s
trenutne točke. Sem na točki, kjer na svet gledam
pozitivno, čeprav deloma živim v nevednosti. Upam na
najboljše, na ozdravitev. Hkrati še vedno nisem
sprejela usode in v sebi nosim upanje, da je diagnoza
napačna. Lahko rečem, da sanjam, da je diagnoza
napačna, saj sanje niso prepovedane. Večno bom lahko
sanjala, da sem takšna kot ostali vrstniki. V sanjah bom
še vedno Angelina, Angelina brez napake. Deklica, ki se
skrije v množici ljudi in bistveno ne odstopa od nekih
trdno začrtanih družbenih idealov. Vendar sanje niso
večne. Ne bom mogla sanjati vse življenje. Prisiljena
se bom zavedati svojega resničnega življenja in se
spopasti s težavami. Sprejeti tegobe mojega vsakdana.
Razmišljam o tem, da bi se, ko se stvari
malo umirijo in se prah okoli moje bolezni nekoliko
poleže, vključila v društvo bolnikov, ki trpijo za
isto boleznijo. Najbrž bi mi dobro delo, če bi bila
obkrožena z ljudmi, ki jih je doletela enaka usoda.
Morda pa tudi ne, saj bi potem dojela, da je moja bolezen
resnična in da so sanje samo plod želje po ozdravitvi.
Potem bi verjetno zapadla v neko vrsto depresije ali pa
tudi ne. Ravno to je najbolj grozno, ko ne vem, kako se
bom odzvala na splet nekih okliščin. Nisem prepričana,
ali me bodo potisnile na rob, morda celo čezenj ali pa
ponesle daleč stran. Takšne odločitve mi praktično
predstavljajo velike prepreke na moji poti, saj se bojim
"potisniti" naprej. Prav zato ostajam na neki
deloma varni točki. To zame pomeni velik minus, če bi
bila pogumnejša, bi napredovala. S tem bi res povečala
možnost padca, vendar ni pomembno kolikokrat padeš,
važno je, da se postaviš nazaj na noge. Prav takšne
izkušnje nas izoblikujejo. Ne bojim se padcev, bojim se,
da se ne bi postavila nazaj na noge. Želim premagati
svoj strah, a ne želim si v svoje življenje nakopati
dodatnih težav in stresnih situacij, v katerih
zablokiram. Sedaj, ko sem si končno nekoliko opomogla,
se najbolj bojim padca. Lahko rečem, da stojim na skali
nad prepadom in samo en napačen gib ali sapica vetra
lahko povzroči padec v globino, na skalovje. Lahko me
razkosa. Ponese na drugo stran.
Bojim se druge strani. Ne vem, kako
izgleda, vendar ni še nihče prišel nazaj, najbrž tudi
jaz ne bom.
Danes nad moje misli sije zlata sončna
svetloba, ki me obarva v bojne barve. Začenja se boj
proti bolezni. Bojim se, da bo znova zapihal veter in nad
mene prinesel oblake, ki bodo z mene sprali bojne barve
in bolezen bo znova imela oblast nad mano. Znova se bom
jaz prilagajala njej in ne obratno. Živela bom pod
njenim vplivom in tako kot bo ona narekovala. Imam moč,
da se to ne zgodi. Moram jo izkoristiti. Želim, da bodo
teta Agatha in vsi ostali ponosni name. Ne želim, da
zaradi mene tonejo tudi oni. To ni njihova bolezen, samo
moja je. Samo jaz se moram ukvarjati z njo, ne želim, da
drugim po licu polzijo solze zaradi mene. V to bitko ne
želim potisniti nikogar. Niso oni krivi za mojo bolezen.
No, mogoče, a o tem bom lahko s sabo debatirala šele,
ko se bom seznanila s podrobnostmi bolezni. Morda le ne
želim več živeti v črni luknji.
V rokah nosim svojo prihodnost.
Razmisliti moram, kaj je zame najboljše, kakšne poteze
moram ubrati. Prihodnost je samo ena. Ko se nekaj zgodi,
se ne da več izbrisati. Vedno lahko zameglim spomine iz
preteklosti, vendar jih nikoli ne morem izbrisati. Večno
bodo ostali. Slabe bom večno nosila na svojih ramenih,
zato je pomembno, da razmislim, kaj želim storiti,
preden naredim napako.
Sprejela sem odločitev, da se skupaj z
mamo udeležim pogovora z zdravnikom. Z mamo sva čakali
v čakalnici. Spet ta nagnusno obarvana čakalnica, kjer
vedno dobim napad panike. Ta neprijeten prostor, ki bi ga
najraje izbrisala z zemljevida. Želim si, da ne bi
obstajal. Kdo na svetu si je za božjo voljo sploh
izmislil ta prostor? Tokrat sem si zadala cilj, da
ostanem mirna in se prepustim toku dogajanja. Da ne
poskusim zbežati, saj sem sama privolila v to in moram
stati za svojimi odločitvami ter dokazati, da sem dovolj
zrela. Dovolj zrela, da se z pravo mero razuma spopadam
s težavami. Srčni utrip mi je silovito narastel, ko so
se odprla vrata in nama je zdravnik ponudil, da vstopiva.
Na plan so privreli vsi spomini zadnjega srečanja. Na
zunaj sem ostala skoraj mirna. Skoraj. Znova sem sedla na
tisti na videz udoben stol, ki v sebi skriva toliko
bolečine. Zdravnik je bolj mami kot meni razložil nekaj
podrobnosti o moji bolezni, nato pa začel razlagati o
zdravljenju. Razbrala sem sicer le to, da bo zdravljenje
dolgotrajno, naporno in zahtevno. Morda neuspešno.
Nerešena uganka. Spreletel me je srh in naježile so se
mi vse kocine, ki jih premore moje drobno telo. Pred mano
je še ena prepreka, še en zid, ki mi bo otežil
življenje. Zaradi prenizke telesne teže ne morem
začeti z zdravljenjem. Pridobiti moram kar nekaj
kilogramov, kar bo zame vse prej kot lahka naloga. Že od
vedno moj metabolizem velja za izjemno hitrega. Prav
zaradi tega sem vedno bila tako suhcena, čeprav sem
pojedla zares ogromno. Vendar za mojo prenizko telesno
težo ni kriv samo metabolizem, temveč tudi zdravstvene
težave. Zaradi bolezni sem izgubila apetit, v telo
večinoma vnašam le zdravila v obliki tablet. Težko se
prisilim, da kaj pojem. Moje telo enostavno zavrača vso
hrano. Niti vonj mamljivih rogljičev me ne pritegne več
tako kot v dobrih starih časih, ko nisem mogla mimo
pekarne, brez da bi vstopila vanjo. Pred časom sem
začela izgubljati kilograme, kljub želji, da bi jih
pridobila nazaj, mi to ni uspelo. Bolelo me je, ko so me
v šoli sovrstniki označevali za “kostkota” in
podobno. Vendar zdaj moram res pridobiti ustrezno telesno
težo. Sicer me bo moja shiranost v kombinaciji z rakom
potisnila čez rob. Zdaj ne gre več le za videz, zdaj
gre za zdravje. Moram prepričati svoje telo, da znova
začne sprejemati hrano. Zarisati moram črto. Črto, ki
bo ločila mojo preteklost od prihodnosti. Zdaj se ne
smem več ozirati nazaj. Od sebe moram dati vse moči, da
pridobim potrebne kilograme in se mi tako odprejo vrata
na poti k učinkovitejšemu zdravljenju. Vendar besede in
dejanja niso enako. Izrečene besede mi ne bodo pomagale
na poti k pridobitvi telesne mase. Izpolniti ta cilj
oziroma zahtevo zdravnika ne bo enostavno. Šlo bo za
dokaj dolgotrajen proces. Ah, že vidim, da veter nad
mene prinaša oblake. Tako zahrbtni so. Izgledajo tako
puhasti in prijazni, vendar so vse prej kot to. Videz
vara. Težka naloga me bo znova potrla. Ne bom se
počutila sposobne uresničiti cilja, zato bom predčasno
obupala. Čutim, kako se moja pozitiva spreminja v
negativo. Moram se zbrati. Moram se odločiti, da bom
naredila vse, da bom lahko šla na ustrezno zdravljenje.
Vedno ko bom začutila, da se nad mano zgrinjajo oblaki,
moram globoko vdihniti ter izdihniti in se osredotočiti
na svoj cilj. Ne smem obupati tik pred koncem. Ne smem se
ustavljati pred ovirami.
Zdravnik je rekel, da bom telesno težo
pridobivala pod nadzorom ter da bom obiskala psihologa,
ki mi bo pomagal na tej poti. Nekoliko sem se zmedla.
Nerada zaupam ljudem, ki jih ne poznam. Sploh če silijo
vame in me drezajo z osebnimi vprašanji. Potrudila se
bom po svojih najboljših močeh, da bom s psihologom
čim bolj komunikativna. Vem, da mi bo želel pomagati
ter da ne bo izkoriščal mojih težav in mojega
zaupanja. Verjetno bom prav v njemu našla nekoga, ki mu
bom lahko vse zaupala, on pa mi bo znal strokovno
pomagati. Sicer je res, da teti Agathi ogromno zaupam ter
da je zame skoraj kot nekakšna psihologinja, vendar ni
ustrezno izobražena, zato mi najbrž ne pomaga tako
strokovno. Zaupam vase, da bom od sebe dala kar največ,
da bodo srečanja s psihologom uspešna. Poskusila ga bom
dojeti kot nekaj pozitivnega, kot neko ponujeno pomoč.
Zdravnik mi je na kartonček zapisal
datum najinega naslednjega srečanja, kjer se bomo
odločali o mojem nadaljnjem zdravljenju. Tako sva z mamo
končno zapustili ordinacijo in se skozi čakalnico
napotili na ulico ter se z avtom odpeljali proti domu.
Na poti proti domu je v avtu vladala
neprijetna tišina. Mama se je z zdravnikom pogovarjala z
zanimanjem, vendar sem v avtu dobila občutek, da sem ji
odveč. Dobila sem občutek, da jo moti moja napaka, da
ne želi Angeline z napako. Menim, da ima moje bolezni
– kljub začetnemu sočustvovanju – že po nekaj
tednih vrh glave. To je slab znak. Morda jo je to samo
prizadelo in se je v odnosu do mene zaprla. Dvomim, da
želi, da imam mir ter da se z mano ne pogovarja o
bolezni. Ona ni takšna. V primeru, da bi sprejela mene
in mojo napako, bi se o tem želela pogovarjati. Skrbi
me, da je resnico že sprejela, vendar sedaj ne sprejme
mene. To, da bi se oddaljila od mene prav zaradi moje
napake, bi me strašansko prizadelo in znova potisnilo
bolj proti robu. Bojne barve bi se znova izbrisale z
mojega telesa. Oče je resnico sprejel mnogo boljše.
Sicer je pred nekaj dnevi znova odpotoval na službeno
pot, vendar mi je, ko se je poslavljal, rekel, da kmalu
pride nazaj in da se naj borim ter da bom večno njegova
princeska Angelina. Mama do mene sicer nikoli ni gradila
takšnega odnosa, vendar se je sedaj vidno oddaljila od
mene.
Odhajala sem proti svoji sobi, ko sem
začutila, da nad mene ravno zaradi tega z mamo prihajajo
oblaki. "Angelina, tvojih bojnih barv nobena ploha
ne bo izbrisala," sem si rekla v mislih in trdno
odločena, da pridobim nekaj kilogramov, odkorakala proti
kuhinji. Tam je bila mama, ki se mi je naenkrat zdela
čisto drugačna. Objela me je. Predlagala sem ji, da si
po napornem dnevu skupaj pripraviva večerjo. Najbrž je
vedela, kakšen je moj namen, zato je kljub temu, da je v
svoje življenje znova vpeljala shujševalno kuro, takoj
bila za to.
Pripravili sva testenine z omako in sedli
za mizo. Ne vem, kdaj sem nazadnje imela takšno željo
po hrani. Prijela sem vilico in nabodla makaronček ter
ga popeljala po omaki. Valjala sem ga po ustih in upala,
da mi ga bo uspelo pogoltniti. Poskusila sem ga
pogoltniti in moje telo ga je zavrnilo. "Poskusi še
enkrat, Angelina," mi je dejala mama. Še enkrat sem
ponovila vajo in tokrat mi je uspelo. Zame je bil to
ogromen napredek. Preplavilo me je veselje, ki se je
preneslo tudi na mamo. Dobila sem še več zagona.
Ponavljala sem vajo in s krožnika so eden za drugim
izginjali makaroni. Pogoltnila sem zadnjega in mami mi je
namenila velik aplavz. Bila je resnično ponosna name in
vse moje domneve o tem, da sem ji odveč, so se
razblinile. Tudi jaz sem bila ponosna nase. Zaželela sem
si, da bi bil tudi oče tukaj in bi videl moj napredek.
Toliko hrane, kot sem jo pojedla sedaj, najbrž nisem
pojedla naenkrat že nekaj mesecev. Zavedala sem se, da
je vse v moji glavi in dobila sem občutek, da bom lahko
dosegla cilj.
Vstala sem od mize in začutila bolečino
v trebuhu. Vedela sem, da bolečina ne oznanja nič
dobrega. Odšla sem v sobo in legla na posteljo, medtem
ko je mama pospravljala kuhinjo. Dobila sem občutek, da
želodec zavrača hrano. Šlo mi je na bruhanje. Nisem
hotela bruhati. Hotela sem ostati zmagovalka. Ne bom
igrala igre bruhanja. V ustih se mi je nabrala slina in
pogumno sem jo pogoltnila. V predelu trebuha sem
začutila krče. "Ne, ne bom se predala, ne
tokrat," sem si mislila. Zaprla sem oči in kljub
bolečinam in nelagodju poskušala zadremati. Ni mi
uspelo. Po nekaj mučnih minutah so krči začeli
pojenjati. Zakrulil je želodec in oznanil konec bitke.
Tokrat sem zmagala jaz. Angelina z napako je zmagala v
boju z želodcem. Angelina je zmagovalka. Ne pomnim, kdaj
sem bila tako ponosna nase in se počutila tako uspešno.
Dnevi so minevali, uspešno sem
pridobivala telesno maso, kljub vsemu pa sem znova
doživljala vzpone in padce. Znova sem začela redno
obiskovati pouk. Večina sošolcev je drezala vame z
vprašanji o moji odsotnosti. Vedeli so, da sem bolna,
saj so videli, da sem iz dneva v dan bila bolj shirana,
zaprta vase ter da sem pri pouku bila včasih mentalno
odsotna, pa tudi sicer sem imela veliko ur opravičenega
izostanka od pouka. V šolo sem prihajala samo takrat, ko
sem morala pridobiti ocene. Sedaj sem po nekaj tednih
znova prišla v šolo. Sošolci so mi dali vtis, da so
veseli moje vrnitve. Nihče mi ni ničesar povedal v
obraz, vendar so moja ušesa takoj zaznala šušljanje o
meni. Sošolke so debatirale o tem, da naenkrat nisem
več shirana, da izgledam bolj zdrava. To mi je vlilo
dodatno voljo in na poti domov sem si v trgovini kupila
velik sendvič ter ga katapultirala vase. Neverjetno,
kako sem se v tednu dni spremenila. Kako sem spremenila
način prehranjevanja, posledice le-tega pa se kažejo
tudi navzven. Pozitivno seveda. Zavedam se, da so to
morda le začasni preobrati, vendar je vsak nov dan, v
katerem na svet gledam pozitivno, zame velik dar. Iz
dneva v dan se borim za boljši jutri. Kljub vsemu živim
v pričakovanju jutrišnjega dne. Zvečer, ko zatisnem
oči, nikoli ne vem, kakšen dan se bo razvil, ko se bom
zjutraj prebudila. Danes gledam na svet pozitivno, jutri
morda ne bom več. Ravno zato želim iz vsakega
pozitivnega dne iztisniti le najboljše.
Pred mano je nekaj napornih šolskih dni,
saj moram pridobiti veliko ocen. Želim se odrezati kar
najbolje, vendar nočem iti čez sebe oziroma čez svoje
fizične in psihične zmožnosti. Zdravje še vedno
postavljam na prvo mesto. Zame je preživeti dopoldne v
šoli zelo zahtevna operacija, zato želim popoldan
možganom nameniti nekaj več počitka. Šola mi sicer v
življenju predstavlja pomembno točko, vendar če se
zaradi trenutne situacije odrežem nekoliko slabše, ne
bom žalostna. Naslednji teden se bom znova srečala z
zdravnikom in v sebi čutim neko nelagodje glede tega.
Nekaj mi pravi, da bom zopet padla. Za mojo osebno rast
so dnevi, tedni ali meseci, kot jih preživljam, sedaj
zelo pomembni. Saj me pozitivna energija tišči k
doseganju ciljev. Bojim se, da bi doživela padec in bi
bil ves moj dosedanji trud zaman. Previdna moram biti, da
ne izgubim kompasa in znova zaidem na napačna pota.
Živčno sem pred blokom čakala mamo, da
pride iz službe in me odpelje na pregled. Bližala se je
zima in hladen veter se je ovijal okoli mene in mi
naježil kocine. Bilo je dopoldne in ulica pred blokom je
samevala. Odrasli so že odšli v službe ali po
opravkih, otroci pa so še vedno gulili šolske klopi.
Stala sem na pločniku pred parkiriščem in se
prestopala z noge na nogo. Mama je že zamujala in ravno,
ko sem jo hotela poklicati po mobilnem telefonu in jo
povprašati, če je morda znova pozabila name, je
pridrvela na parkirišče. Sedla sem v avto in ji
namenila poljubček. Zdela se mi je nekoliko nejevoljna.
Najbrž je zaradi mene prestavila kak pomemben sestanek
ali pa je imela opravka s kakšnih neprijetnim poslovnim
partnerjem. Na poti do bolnišnice mi je tako čisto
mimogrede omenila, da bom morda morala kakšen dan ostati
v bolnišnici zaradi preiskav. Seveda se mi je zdelo zelo
neprijazno, da mi tega ni povedala prej in je sedaj samo
tako mimogrede omenila. Ona se sploh ne zaveda, kakšen
odpor gojim do bolnišnic. Včasih sem se v času
hospitalizacije počutila kot številka. Na zapestje so
mi pripeli nekakšno zapestnico, kjer so bili zapisani
moji podatki ter neka zaporedna številka. Ves čas so me
potlej klicali po tej številki. Za njih nisem bila
Angelina ali Angelina z napako, za njih sem večino časa
bila na primer števila 27. Seveda sem občasno naletela
tudi na osebje, ki je do mene gojilo poseben odnos. Zelo
prijateljski. Takrat mi je bilo preživljanje
bolnišničnih dni veliko lažje.
Z mamo do bolnišnice potem nisva več
govorili. Meni so se pred očmi odvijali dnevi, ki sem
jih preživela pod bolnišnično streho, mama pa je bila
zatopljena v vožnjo. Od našega doma do bolnišnice
sicer ni dolga pot, a vseeno je bila ta tišina mučna.
Najbrž bi, če ne bi bila takoj sprejeta v ordinacijo,
skupaj z mislimi padala po skalovju navzdol. Tako pa sem
morala biti po svojih najboljših močeh mentalno
prisotna pri pregledu. Zdravnik je naredil osnovni
pregled, nato pa me je priključil na neko aparaturo. Na
ekranu sem videla bitje mojega srca. Da, moram priznati,
bilo je kar "kul". Z očmi sem preletavala
"hribčke", ki so se izrisovali na ekranu. Za
hip sem se počutila kot majhen brezskrben otrok, ne pa
kot Angelina z napako. Zresnila sem se, ko sem ugotovila,
da tako mama kot zdravnik gledata vame. Vsi smo se
nasmehnili. Zadnji nasmeh bi lahko poimenovala ta
trenutek. Zdravnik je namreč znova poskrbel za moj
mentalni padec, ko je dejal, da bom nekaj dni preživela
v bolnišnici. Sestra mi je prinesla pižamo in nekaj
trenutkov kasneje me je že peljala proti moji sobi.
Hodili sva po hodniku in skozi okenca na vratih sem
opazovala dogajanje v sobah. "Ne sem," sem si
rekla v glavi vsakič, ko sem stopila mimo sobe, v kateri
so že bili ljudje. Neprijetno mi je biti v bolnišnični
sobi s popolnimi neznanci. Sploh z bolnimi, ki ves čas
pokašljujejo in se zvijajo od bolečin. Najraje sem v
sobi sama, sama v svojem miru. V takšnih obdobjih rabim
mir. Ponoči običajno ne morem spati in občasno spustim
kakšno solzo. Tudi ko me obiščeta starša, se ne
počutim prijetno, če je v sobi poleg nas še kdo drug.
Ustnice so oblikovale majhen nasmešek,
ko mi je sestra odprla vrata v prazno sobo, kjer je bila
samo ena postelja. To je pomenilo, da bom ves čas sama.
Bolje se bom počutila, ko bom dneve preživljala sama s
sabo. No, najbrž bom tako kmalu odšla domov. Od
utrujenosti sem, ko je sestra zapustila sobo, nehote
zaspala. Zbudila sem se, ko je mesto že pokril mrak.
Skozi okence na vratih sem videla obraz moje mame, ki se
je pogovarjala z zdravnikom. Izgledala je nekoliko
zaskrbljeno. Najbrž to ni pomenilo nič dobrega.
Naenkrat sta vstopila v sobo. Mama je takoj prihitela k
moji postelji in me objela ter poljubila na čelo. Oči
so se mi napolnile s solzami in komaj sem jih zadržala
pri sebi. Zdravnik je rekel, da bom nekaj dni ostala
tukaj na preiskavah. Laž, laž! V maminih očeh sem
videla, da temu ni tako. Vedela sem, da mi oba lažeta v
obraz. Najbrž bom za vedno ostala tukaj – na nekaj
dnevnih preiskavah. Izolirali me bodo od okolice in moja
mentaliteta bo na globini naftnih črpališč. Živela
bom nekaj milj pod morjem. Boli me, ko ne vem, kaj se
dogaja z mano. Vsi vedo več kot jaz. Vsaka medicinska
sestra, ki se v modri uniformi sprehodi mimo moje sobe,
se mi pomenljivo nasmehne. Vem tudi, da če bi katero od
njih povprašala o dogajanju glede mene, ne bi dobila
odgovorov. Spravila bi jih le v neprijetno zadrego, zato
tega raje ne bom storila. Mama je še vedno sedela na
stolu ob moji bolniški postelji. Družbo so nama delale
aparature, ki so spuščale nadležne zvoke. Želela sem
si, da bi lahko za nekaj dni skočila v mamino kožo.
Kljub temu, da je njena hči v bolnišnici, se bo kmalu
odpeljala domov in živela normalno. Jaz pa bom nemočno
obležala tukaj v bolniški postelji in svojo usodo
prepustila drugim. Odbila je že pozna ura in mama je
sklenila, da odide domov. Ponudila mi je možnost, da
lahko ostane tukaj z mano, če mi bo tako vsaj malo
bolje. Vedela sem, da bi bila noč v bolnišnici z njo
zame mnogo lažja. Počutila bi se varnejšo in
močnejšo. Zavedala sem se, da je tudi za njo naporen
dan in da bi najbrž raje zaspala v udobju domače
postelje kot pa bolnišničnega stola, ki je namenjen
obiskovalcem bolnikov, zato sem jo napotila domov.
Zadrževala sem solze, ko je odhajala. Samotna noč v
bolnišnici, kjer ne poznam nikogar, je minevala kot moje
celotno življenje. Nisem mogla spati in nič mi ni
ugajalo.
Naslednje dneve sem prehodila vse hodnike
bolnišnice in skozi okenca na vratih videla mnogo
preveč. Videla sem stvari, ki jih moje oči ne želijo
nikoli več videti. Umirajoče ljudi, preminule ljudi,
pokrite čez glavo, izmučeno osebje in še marsikaj.
Sama sem preživela nešteto bolečih pregledov. Skrbelo
me je, čemu vse te preiskave in ta medicinska zmešnjava
okoli mene, vendar je moje telo bilo tako utrujeno, da
sem večino časa prespala in se tako odklopila od krute
okolice. V bolnišnici sem bila že četrti dan. Izvedela
sem, da bom tukaj še nekaj dni, zato sem vedela, da
lahko pozabim na možnost ozdravitve. Bolnišnice ne
prinašajo nič dobrega. Vsa moja pozitivna mentalna
energija, ki sem jo še prihranila, se je razblinila.
Vedela sem, da se nekaj dogaja. Nekaj slabega. Tiščijo
me daleč stran od resnice. Vedo zakaj. Ne želijo mi
povedati, da bom umrla. Ne vedo kdaj. Mogoče jutri,
morda danes. Vsak nov dan bo presenečenje. Vsako novo
jutro bo zame kot tisto božično – čudovito, a hitro
minljivo. Zbrala sem pogum in zdravniku na pregledu brez
vidnih zadržkov namenila vprašanje, izrečeno z osornim
glasom. "Kaj se dogaja?" Vidno sem ga
presenetila. Od suhcene Angeline, pravzaprav Angeline z
napako, ki se v želji, da dočaka nov dan, preklada po
bolnišničnih hodnikih. Od deklice, ki se boji vsakega
mimoidočega in vse težave potiska globoko v svojo
psiho. "Veš, včasih paciente prehitro ocenimo in
se zalomi pri diagnozi. Vsi delamo napake. Menimo, da gre
v tvojem primeru za neko drugo bolezen. Čas bo tisti
pravi pokazatelj," je nekoliko zadržano odvrnil.
Videlo se mu je, da so mu moje besede, predvsem pa pogled
oči, ki so stežka zadrževale morje solz, prerezale
njegovo debelo zdravniško kožo, ki si diagnoz ljudi ne
jemlje k srcu. Razdaljo med nama je prerezoval moj oster
pogled. V meni se je pripravljalo neurje. Počutila sem
se kot vulkan, ki bo pravkar izbruhnil in pokazal svojo
moč. Vedel je, da zahtevam dodatna pojasnila. Ni me
zanimalo kaj in kako, zanimalo me je samo, kaj mi je. Kaj
me je pripeljalo tako daleč? Zakaj nisem deležna
brezskrbnega otroštva? V navalu čustev, ki so me
obkolila kot nekakšna atmosfera, sem vstala in po
hodniku stekla do moje sobe, kjer me je čakala moja
postelja. Legla sem nanjo in poskušala umiriti telo.
Čutila sem, kako me razganja. Potrebovala bi mamo. Zakaj
me ravno danes ne more obiskati zaradi službenih
obveznosti? Sama ne zmorem tlakovati dovolj trdnih poti,
da bi lahko stopala po njih. Težko sem dihala. Najbrž
zaradi napada jeze, ki je bil posledica vznemirjenja vseh
mojih čustev. Včasih pridejo trenutki, ko postanem
nekoliko neobvladljiva.
Vse težje sem dihala. Postajala sem
panična. Hotela sem ublažiti napad jeze, ki mi je, kot
sem sklepala, povzročal težave z dihanjem. Bila sem
sama. Odvisna sem bila samo od sebe. Nikjer nikogar.
Življenje je pekel. Včasih vsi ljudje
izginejo stran, ker se ne želijo soočiti s tvojimi
težavami. Prideš do točke na svoji poti, ko
potrebuješ sočloveka, da se opreš nanj, ko ne moreš
več stopiti naprej. Zgodi se, da ti, medtem ko stopaš
po svoji poti, nihče ne ponudi rame, ko ti na pot pade
skala. Takrat padeš tudi ti. Morda nikoli več ne
vstaneš.
Sama sem v tej nočni mori. Dušim se.
Začne se mi vrteti. Zapirajo se mi oči. Nikjer žive
duše, ki bi mi priskočila na pomoč. Usoda. Peklenska
usoda bo prevladala nad mano. Zamudila sem zadnji vlak,
ki je odpeljal z moje postaje. Poslednji vlak, ki izginja
v daljavi pred mojimi očmi. Tečem za njim. Moči mi
pojenjujejo. Vlak izgine za ovinkom. Tečem zadnji tek.
Pritečem izza ovinka in ga znova zagledam. Olajšanje.
Tečem dalje. Po čelu mi polzijo kapljice znoja. Moje
moči se izgubljajo in vlak izgine pred mojimi očmi.
Premetava me po postelji, ko znova odprem
oči in okoli sebe zagledam nekaj zdravnikov. Ne vem, kdo
sem, kaj šele kje sem. Medicinska sestra sede k meni,
prime mojo roko in me poskuša umiriti z besedami. Njen
miren in nekoliko hripav glas me začne pomirjati. Kmalu
se umirim in se zavem, kdo sem. Zdravniki so se začeli
pogovarjati med seboj, ko se je moje stanje umirilo.
Nekaj so še dejali ženski zraven mene, nato pa izginili
iz sobe. Medicinska sestra me je nežno božala po roki
in čelu ter mi tako dala občutek varnosti. Občutek, da
nisem sama in da me bodo rešili. Spominjala me je na
mojo ljubo teto Agatho, ki je nisem videla že nekaj dni.
Njen obisk bi mi dobro del. Prav ona je tista, ki me
pomiri tudi navznoter, ne le navzven.
Sprostila sem se in od utrujenosti zaradi
napada kar zaspala. Sanjam, da hodim po jesensko
obarvanem gozdu. Odpadlo listje šumi pod mojimi koraki
in skozi veje dreves name zlato svetlobo mečejo žarki
jesenskega zahajajočega sonca. Gozd preletavajo pojoče
ptice. Tako svobodne in brezskrbne so. Zavedam se, da
prihaja zima in da je to najbrž zadnje sončno popoldne,
zato ga moram izkoristiti. Tekam po gozdu in maham z
rokami. Prav nič mi ne more uničiti sončnega
jesenskega popoldneva. Moje misli se med tekanjem po
gozdu vrnejo nazaj v kruto realnost, ko se počasi
prebujam. Imam nekoliko čuden občutek. Prepričam oči,
da se odprejo in pogledam okoli sebe. Na levi strani
zagledam mojo posteljo, medtem ko jaz ležim na drugi.
Drugačni. Neudobni. Pokrita sem z nekakšno folijo
nagnusno zelene barve. Počutim se nelagodno. Še vedno
sem priključena na naprave, ki me očitno ohranjajo pri
zavesti in nadzorujejo moj boj. Še vedno ne vem, kaj
je z mano in zakaj ležim zraven svoje postelje ter kako
sem sploh prišla na drugo posteljo. To mi ni všeč. To
naznanja nekaj slabega. Znova pomislim na teto Agatho ter
vse ostale, ki so najbrž pozabili, da obstajam.
Pogrešam družino. Samo so me pustili v tej bitki.
Poskušam se premakniti. Ne gre. V sobo priteče
medicinska sestra in me ljubeče prime za dlan. "Vse
bo še dobro ljubica, malo še potrpi," mi je prav
materinsko dejala. Predvidevam, da me je želela
pomiriti, a je v meni zanetila vse prej kot mir. Še bolj
sem se spraševala, kaj je z mano in kaj se bo zgodilo.
Iz minute v minuto sem se počutila slabše. Težko sem
dihala, bila sem omotična in zmedena. Le stežka sem
prisilila veke, da so ostale odprte. Srce mi je divje
utripalo in po vsem telesu sem čutila mravljince. Sila
neprijetni trenutki. Znova sem si zaželela, da bi tukaj
z mano bil vsaj nekdo, na primer teta Agatha ali mama.
Potrebovala sem podporo. Najraje bi zakričala. Vsi zvoki
okoli mene so me motili. Vsak korak, beseda, ki sta se
slišala s hodnika, sta me spravljala ob živce. Celotna
okolica me je spravljala ob živce. Znova me je kot
potres stresel nekakšen napad panike. Tresla sem se na
postelji in kričala. Medicinska sestra je izginila na
hodnik. Počutila sem se, kot da me je zdaj tudi ona
pustila na cedilu. Želela sem si mamin pomirjajoči
objem. V sobo je prihitela neka ženska v uniformi, ki je
v vseh teh dnevih še nisem videla. Odpela je mojo
posteljo, da se je popeljala proti sredini sobe. Prijela
jo je in me skupaj z njo odpeljala iz sobe. Težko sem
dihala in srce mi je mučno razbijalo. Pripeljala me je
na hodnik, kjer sem zagledala mamo in teto Agatho. Stali
sta na hodniku in me opazovali s solznimi očmi. Hotela
sem jima skočiti v objem, pa me telo sploh ni
poslušalo. Pritekli sta k moji postelji in tekli ob njej
do velikih vrat. Za vrati je bil dolg hodnik, po katerem
me mama in teta Agatha nista smeli več spremljati.
"Rada te imam, Angelina!" je zavpila mama, ko
sem morala pot nadaljevati sama. Nisem vedela, kaj se
dogaja. Ležala sem na postelji in postajalo mi je slabo.
Postala sem zmedena in pod belo svetlobo bolnišničnih
luči sem se nenadoma izgubila v svojem telesu. Pred
očmi sem videla le temo. Nisem vedela, kdo sem in kje
sem. Slišala sem samo neznane glasove okoli sebe. Bila
sem prešibka, da bi iz glasov lahko razbrala besede.
Čutila sem, da se me nekdo dotika in da me je nekdo
dvignil ter premaknil nekam drugam. "Globoko
vdihni," mi je rekel glasen glas, ki je prihajal
zelo od blizu. Vdihnila sem in izgubila film. Moje misli
so se ustavile. Ni me bilo več. Nič nisem čutila ali
slišala. Kot da ne obstajam več.
Tečem po dolgem temnem hodniku, na koncu
katerega sveti bela luč. Tečem na vso moč, kot da bi
tekla tek svojega življenja. Po čelu mi polzijo
kapljice znoja. Približujem se svetlobi na koncu
hodnika. Oči mi zaslepi bela svetloba in iztegnem roko.
Počutim se, kot da bi me nekdo izstrelil iz topa. Odprem
oči. Znajdem se v domačem stanovanju. Sprehodim se mimo
ogledala, v katerem se nariše moja podoba, ki zasije v
vsej svoji lepoti. Svetlo rjavo sijočo polt, ki izgleda,
kot da bi ravno prišla s počitnic v tropih, čudovito
poudari dolga rdeča obleka. Sijoči skodrani lasje mi
padajo čez ramena. Nič več nisem suhcena Angelina,
moja postava je naravnost čudovita. Počutila sem se
tako čudovito. Stopila sem do spalnice mame in očeta.
Našla sem ju speča na postelji. Sedla sem k njima in ju
poljubila. Odšla sem iz spalnice in se napotila v
bratovo sobo. Moral bi študirati v tujini, vendar je
kljub vsemu spal v postelji ob steni. Tudi njega sem
poljubila. Sprehodila sem se do dnevne sobe, kjer sem s
police vzela našo skupno fotografijo in jo stisnila k
sebi. Položila sem jo nazaj na polico in se napotila
proti vhodnim vratom. "Rada vas imam in hvala za
vse," sem glasno dejala, nato pa za večno zapustila
stanovanje. Znova sem zaprla oči in kot bi se zgodil
čudež, sem se znašla v spalnici tete Agathe. Tudi ona
je spala. Poljubila sem jo na lice. "Rada te imam in
hvala za vse," sem znova dejala. Znašla sem se na
ulici pred bloki. Bila je že pozna noč. Mraz je pokazal
svoje zobe in mesto zajel v leden oklep. Z neba so
začele naletavati drobne snežinke. Bila sem sama. Pot
so mi osvetljevale obcestne svetilke. Počasi sem hodila
in razmišljala o vseh ljudeh, ki jih imam rada. Moja
podoba se je počasi zlila z okolico in za večno
izginila z ulice.
Umrla sem zaradi srčnega infarkta.
Nikoli nisem bolehala za rakom. Rak je bil le prevara. Le
napaka, v katero sem verjela. Dopustila sem, da napaka
prevlada nad mojim življenjem. Vsi moji najbližji so
vedeli, da se je moja diagnoza spremenila. Vsi so vedeli,
da sem bolna na srcu. Nihče mi ni hotel tega povedati.
Najbrž so mislili, da bi me takšne novice le še bolj
zmedle in pretresle. Sploh se niso zavedali, kako težko
mi je bilo tavati v temi. A ne zamerim jim. Želeli so mi
samo najboljše. Umrla sem med operacijo, ker mi je
počila žila. Poskusili so me rešiti, a žal jim tokrat
ni uspelo.
Sedaj je vsega konec. Sedaj mi bo lepše.
Ne bom več imela zdravstvenih težav. Vem, da bo njim na
drugi strani hudo, ker so me izgubili, vendar moram
včasih gledati tudi nase. Še vedno bom z njimi. Vez med
nami je premočna, da bi se strgala z mojim potovanjem na
drugo stran. Vedno jih bom opazovala in pazila nanje. Z
njimi bom le na drugačen način, kot sem bila do sedaj.
Moje življenje je bilo pravljica. Ima
pravljica vedno srečen konec? Verjetno se bo vaš
odgovor glasil da. Napaka! Tudi to je samo prevara. To,
da ima pravljica srečen konec, nas uči teorija,
življenje pa je tisto, ki nam pokaže resnico.
Življenje nas vedno postavi pred resnico.
Dobra človeška vrlina je pozitiva.
Vedno moramo upati na najboljše. V vsaki slabi stvari
moramo poiskati nekaj dobrega. Tako bomo v življenju
lažje premagovali ovire. Včasih pa moramo sprejeti
žalostno resnico in se z njo rokovati karseda dobro. Naj nas žalostni dogodki
naredijo le še močnejše.
Moje življenje je bila pravljica z
nesrečnim koncem.
